(Tudi to pismo ni bilo vredno objave v časopisu)
ODPRTO PISMO
Spoštovani gospod predsednik in kandidat za novi mandat, dr. Danilo Türk!
Pisal sem Vam osebno prek spleta, pa tudi v člankih in pismih bralca sem često opozarjal, da nemoč pri premagovanju težav kaže na nedokončani proces osamosvojitve. Že Badinterjeva komisija je kvalificirano ugotovila, da je južnoslovanska tvorba razpadla na subjekte, iz katerih je nastala (“dissolution”!). Suveren, regent Aleksander, je dne 1.12.1918 s svojo zadnjo besedo v uradnem dokumentu o izvršenem “Ujedinjenju” jasno in razločno povedal, in je to v dokumentu zapisano, da so se s Kraljevino Srbijo združile “zemlje države SHS”, kar z drugimi besedami pove, da so se s Kraljevino Srbijo združile slovenske dežele. Le slovenske dežele, združene od 31.10.1918 pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so bile subjekti mednarodnega prava, ki edini morejo stopati v razmerja z drugimi podobnimi subjekti. Sama “Država SHS” seveda niti geografski pojem ni bila, saj ni imela nobenega tovrstnega atributa. Zato je bila prej navedena intervencija regenta Aleksandra neizogibna, saj ni smel dezavuirati svoje države. Južnoslovansko novotvorbo, ki je po slabem stoletju klavrno in tragično, v opomin različnim “konstruktorjem”, razpadla v krvavem vrtincu, so torej sestavili subjekti, od katerih nas zanimajo slovenske dežele.
Resnična – popolna – “osamosvojitev 1991” je po povedanem mogoča izključno tako, da iz združbe izstopijo slovenske dežele z vsemi atributi, takšne, kakor so vanjo vstopile.
Naraščajoče splošno nezadovoljstvo in očitna nesposobnost za ustrezen odziv na vsesplošno krizo, kaže na to, da 25.6.1991 iz južnoslovanske združbe niso izstopili avtonomni subjekti – slovenske dežele – ki so vanjo vstopili, marveč se je od SFRJ odcepila ena od socialističnih republik, ki so nastale znotraj južnoslovanskega konstrukta, očitno tista, ki je obetala, da bo uspešno zaživela “na svojem”, a so se pričakovanja razblinila že preden je izbruhnila svetovna kriza. Izkazalo se je, da nenaravna združba, od SFRJ z vso svojo socialistično in balkansko dediščino odcepljena republika, nima orodij in nastavkov za reševanje naraščajočih, vedno hujših problemov.
Edina šansa – dokler je čas – je seveda nemudoma dokončati osamosvojitev, in to na način, da se pravnoformalno vzpostavi stanje pred “Ujedinjenjem”. To državnopravno stanje je vzpostavil sklep o združitvi slovenskih dežel pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, sprejet 31.10.1918, ki ni bil nikoli odpravljen. Ta “Zedinjena Slovenija” (prim. Janko Brejc, notranji minister takratne vlade: Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918 – 1928) mora torej izstopiti iz razpadle zveze. Sprememba ustave in razglasitev Zvezne republike Slovenije je potrebni formalni korak, da slovenske dežele zaživijo svoje polno avtonomno življenje. Da so slovenske dežele ustrezen naravni in pravni okvir, v katerem vse državljanke in državljani in druge prebivalke in prebivalci lahko uspešno uresničujejo svoje svoboščine in interese, dokazuje po eni strani naša tisoč in več letna zgodovina, ko so naši predniki stopali v korak z razvojem v Evropi in svetu, k njemu maksimalno prispevali in v marsičem tudi prednjačili, po drugi strani pa o ustreznosti tega naravnega okvira pričajo našim deželam najbližje “sorodnice” – torej nemške in avstrijske – ki v svojih zveznih državah pomenijo temelj njihovega očitnega uspeha, saj sta obe omenjeni zvezni državi med najuspešnejšimi članicami tako Evropske unije kot tudi svetovne družine nacij.
Ker torej ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele (“dežela” pomeni država po slovensko in kajkavsko – prim. P. Skok: Etimološki riječnik hrvatskog ili srpskog jezika, III, Zagreb, 1973) naravni državni subjekti z lastno avtonomijo in polno internacinalno pravno subjektiviteto, ki ne premine sama po sebi, ukinjena pa nikoli ni bila, je torej nesmisel vsako prizadevanje ohranjati pri življenju in računati na uspeh pri obvladovanju krize znotraj izmišljenih, invalidnih konstruktov. Slovenske dežele so torej tiste naravne državne strukture z vsemi atributi, znotraj katerih je prebivalstvo izgrajevalo svojo državno, politično in kulturno identiteto, ter ustvarjalo ekonomsko podlago svoje eksistence. Za državljane slovenskega porekla je nastopil hud problem ob izbruhu nacionalističnega ekskluzivizma in ekspanzionizma močnih sosedov. V svojih državah/deželah so se znašli odrezani od upravljanja, vse bolj zatirani in preganjani. Parcialni interesi – zlasti RKC – so situacijo še dodatno zapletli, saj je Cerkev s svojo “narodno zaščitniško politiko” Slovencem jemala pripravljenost in voljo za upor in boj za delež pri oblasti, ter jih usmerjala na polje religije in “narodne kulture” – po domače povedano: Verna, krotka čreda roma, moli in prepeva, tujci pa nemoteno izvršujejo tisto grdo, za slovensko ljudstvo grešno opravilo – vladajo…Ti vladajoči so seveda zato primerno nagrajevali Cerkev. Tu velja pripomniti, da so oblastniki svoje državljane hudo zatirali marsikje – v Ameriki so jih celo obravnavali kot sužnje, toda nobenemu teh zatiranih črnih državljanov ni prišlo na misel, da bi se svoji državi, državljanstvu in identiteti zaradi tega odpovedal. Nasprotno: “We shall Overcome!” (“Zmagali bomo” – In so zmagali!) Dodatno so prizadevanju Slovencev, da bi prevzemali svoj delež pri upravljanju svojih dežel/držav, škodovale tudi panslavistične težnje in drugi posebni interesi močnejših “slovanskih” sosedov. Posledica je bila, da med Slovenci ni zrasla kritična masa upravljalcev, pa so bile ideje o “rešitvi” usmerjene v ignoriranje lastne državnosti in podrejanje umetnim “jugoslovanskim” projektom, ki so se uresničili v najbolj farsični obliki “troedinega plemena” in podobnih političnih manipulacijah, ki so se nazadnje utopile v krvi in strahovitih žrtvah. Dogajanje ob dokončnem razpadanju tega umetnega konstrukta je v določenih segmentih celo prekosilo najhujše, kar je uspelo nacističnemu režimu: Hitlerju kljub strahoviti moriji ni uspelo docela izprazniti nobene dežele. Razpad južnoslovanske tvorbe pa je etnično popolnoma izpraznil vsaj eno Krajino…
Ni torej nobenega dvoma, da odcepljena socialistična jugoslovanska republika ni primeren okvir za obstoj tako države kot državljanov in drugih prebivalcev. Osamosvojitev, ki se je začela in bila razglašena dne 25.6.1991 je torej treba dokončati: Sprejeti ustavne spremembe in vrniti v življenje “Zedinjeno Slovenijo” od 31.10.1918, pač pod “modernim” imenom Zvezna republika Slovenija. V tako strukturirani zvezi slovenskih dežel morejo državljani in drugi prebivalci učinkovito sodelovati pri upravljanju in razreševanju problemov znotraj svoje dežele, s katero se identificirajo in jo sprejemajo kot svojo državo in domovino brez ozira na etnično poreklo in druge osebne lastnosti. Dežela je “najmanjši skupni imenovalec”, ki more učinkovito in uspešno razreševati svoje lastne probleme, hkrati pa delegirati na zvezno raven diplomatska, mednarodno-finančna opravila in obrambne zadeve. V tako strukturirani državni skupnosti sama po sebi odpade večina danes do nerešljivosti zavozlanih problemov, saj racionalno organizirani zvezni uradi z lahkoto in ekspeditivno razrešujejo njim dodeljene naloge – zlasti na ravni EU in na področju mednarodnih financ. To je mogoče zato, ker so upravljalska telesa na ravni dežel neposredno voljeni suvereni subjekti, ki na zvezno raven delegirajo svoje pooblaščence – delegate, uradnike. Nista brez razloga tako koncipirani obe uspešni “zvezni” sosedi, ki ju sestavljajo našim deželam bližnje sorodnice, s katerimi s(m)o (naši predniki) delili usodo več kot tisočletje.
Predsedniška kampanja je v luči in v okviru aktualne mednarodne krize – in nič manj težke situacije doma – primeren trenutek za koncipiranje in uveljavitev tu opisanega. Državljanke in državljani, še posebej pa vsi drugi prebivalci slovenskih dežel, bodo z velikim zaupanjem sprejeli program, ki zagotavlja tako zmago v boju s krizo, kot tudi uspešno delovanje in uveljavljanje države – Zvezne republike – v prihodnje.
V Ljubljani, 1.11.2012