Spoštovani! V zadevi izjavljam: Ker je pojmovanje tako parlamenta kot države sploh do kraja sprevrženo, in tem sprevrženim predstavam neizogibno slede še bolj sprevržena ravnanja, je odveč vsakršno objokovanje dejanskega dogajanja in reakcij javnosti, dokler ne bo najprej in docela spoštovana veljavna ustava in zakoni, potem pa nemudoma storjeni vsi nujni koraki, da namesto v odcepljeni socialistični jugoslovanski spaki končno zaživimo v osamosvojenih slovenskih deželah, ki so zaradi nesrečnih okoliščin namesto v svobodo – tako kot njihove sestre dvojčice v sosednji, še danes zato uspešni evropski državi – potonile za skoraj stoletje v nasilni, umetni, za našo državnost in identiteto uničujoči združbi. Mednarodna telesa so avtoritarno ugotovila, da se je korumpirana združba razdružila – da je torej razpadla na tiste subjekte, iz katerih je nastala. Da so eden subjektov “ujedinjenja” 1.12.1918 tudi slovenske dežele, ki so se legitimno in legalno, na podlagi ustavnega akta, združile s sklepom narodnih svetov v Ljubljani dne 31.10.1918, je seveda izven sence dvoma.
Dokler ne bomo priznali naše zgodovinske državnopravne strukture, ki še vedno obstaja, saj je nikoli nihče ni ukinil, so vse jamrarije kontraproduktivne in recepti za skuhati karkoli užitnega, smešni, dokler je lonec počen.
Vsekakor ni normalno celim nacijam čez noč zradirati zgodovinsko identiteto! Moji predniki so stoletja živeli kot državljani dežele, v kateri živim tudi sam še danes – in takih je stotisoče – potem pa se od nekod nekdo priplazi, in mojim staršem in njihovim staršem in prednikom z eno besedo odvzame pravico do obstoja – in seveda meni in mojim otrokom pravico do spomina in (samo)zavesti (menda niso “velikih del” v naši tisočletni zgodovini napravili neki vedno znova priseljeni “zombji”!!!???). Povem, da sem že nekoliko utrujen od vedno novih “osvoboditev” in ustanavljanja vedno “novih” držav – kar je vse le bedna in smešna – a žal tudi tragična – pravljičarija. Atributi držav so znani! Med njimi ni pravljic in zgodb, naj bodo še tako herojske. Atributi države so (Montevideo konvencija) 1) teritorij, 2) državljani, 3) oblast – in dodatno: stopajo v odnose z enakimi subjekti. To, in nič več in nič manj. Slovenske dežele so tisočletja imele vse te atribute in naši predniki so bili njih državljani. Enkrat bo treba reči DOVOLJ MANIPULACIJ ! Dovolj sramote, da nas, ki smo bili vedno steber kulture, politike in gospodarstva v Evropi, ta Evropa sploh več ne prepozna.
25.6.1991 so se pod trenutnim poimenovanjem “Republika Slovenija” iz združbe, ki je nastala 1.12.1918, izločile slovenske dežele – subjekti mednarodnega prava, ki so vanjo 1.12.1918 vstopile (tako piše v samem aktu Ujedinjenja). Da glede tega vlada katastrofalna zmeda, dokazuje že govorjenje, da ima Slvenija problem državne meje s Hrvaško. Toda resnica, očitna vsemu svetu, je da se je RSlovenija osamosvojila od SFRJ, saj jo je zaradi tega napadla JLA – vojska SFRJ – ne pa od Hrvaške, ki je bila kot integralni del SFRJ in JLA seveda tudi agresor. Problem državne meje slovenskih dežel, ki so vstopile v Jugoslavijo in iz nje izstopile, torej v nobenem primeru ni problem med RS in RH, marveč med RS in SFRJ (dediči), kar je v členu 5. Sporazuma o arbitraži podpisala, ratificirala in registrirala pri OZN tudi sama Republika Hrvatska. Slovenske dežele itak nikoli niso imele (in še vedno nimajo!) svojih državnih meja s Hrvaško, marveč izključno s Kraljevino Ogrsko. Ta uradna meddžravna meja je v času trajanja južnoslovanske združbe bila v rabi kot administrativna notranja razmejitev. Takoj, ko je ob prvem razpadu Jugoslavije onkraj nastala nacistična NDH, je ta meja postala znova meddržavna. Enako seveda ob osamosvojitvi 1991. Na oni strani je ostal preostanek SFRJ, ne pa RH, ki tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava. Dokler ne bo tribunal, ki mu je naloženo na podlagi pravil in kriterijev internacionalnega prava določiti potek državne meje, svoje naloge izvršil, ostaja edina doslej ostoječa mednarodna meja – zarisana v uradnih zemljevidih in zapisana v uradnih dokumentih. Kje poteka, je torej javno znano. Tudi tisti del, ki ni stvar združitve slovenskih dežel oktobra 1918 – to je meja Slovenske krajine na reki Dravi – je mednarodnopravno določen. Določil jo je Trianonski sporazum.
Problem, ki trenutno obremenjuje slovenski javni prostor, torej ni problem receptov, marveč gre za prepoznanje dejanskega stanja na državnopravni in internacionalnopravni ravni. Dolgo se iz svoje lastne državnosti pač ne bomo več mogli norčevati. Če je kakor po čudežu obstala in preživela skoraj sto let ignorance in destrukcije, nismo upravičeni pričakovati, da se bo čudež ponavljal v nedogled. Najprej omogočimo svojim zgodovinskim deželam, da po stoletju “babilonske sužnosti” znova zadihajo svobodno, začno svoje lastne zadeve urejati vsaka po svoje, suvereno, kot so jih vedno, in seveda z ustavno prilagoditvijo priznamo to, kar je sicer pozabljeno “za plotom”, a pravno obstaja: Zvezno državo Slovenijo.
V naravnem okolju, skladnem z danostmi, bo tudi probleme mogoče uspešneje razreševati.
Andrej Lenarčič
From: Drustvo poslancev
Sent: Friday, January 04, 2013 9:57 PM
To: undisclosed-recipients:
Subject: Izjava ob tendencioznem poročanju o dopustih poslancev
Izjava
V društvu poslancev 90 smo presenečeni in razočarani nad tendencioznim poročanjem nekaterih medijev v zvezi z delom Državnega zbora RS dne 2. Januarja 2013. Izjava, da si je dopust vzelo 20 poslancev, kar je skoraj večina ne rabi dodatnega komentarja, saj vsak ve, koliko je večina od 90 poslancev v Državnem zboru. Hkrati pa ne razumemo, kaj bi sploh lahko bilo sporno, če poslanci svoj dopust izkoristijo tako, da si podaljšajo praznike, še posebej, če jim delovne obveznosti tega ne preprečujejo? To je ustaljena praksa v vseh sredinah, tudi pri zaposlenih na medijih.
Ocenjujemo, da se s tovrstnim poročanjem med ljudmi namerno ustvarja negativen odnos do politike in zavestno rušenje integritete inštitucij države. To vsekakor ne pripomore k ustvarjalnemu dialogu in sprejemanju konstruktivnih rešitev za dobrobit naše države in državljank ter državljanov.
V Društvu poslancev 90 ponovno poudarjamo, da se nedvoumno distanciramo od morebitnih neetičnih ravnanj posameznikov, kar bi v tem primeru prav gotovo bil izostanek iz službe, brez najave dopusta. Nikakor pa ne pristajamo na posploševanja in pavšalne obsodbe vseh poslank in poslancev ter drugih nosilcev funkcij, še toliko bolj, ker se je v konkretnem primeru povsem neupravičeno problematizirala nesporna pravica, ki vsakemu izhaja iz dela.
dr.Mitja Slavinec
predsednik Društva poslancev 90