Spoštovani!
V 43. številki berem pod naslovom “Imeli smo državo” prispevek o slovenski družbi in državi. Besedilo izpričuje nabor pojmovanj in obravnavanj države in družbenih pojavov, kakršnih smo tod vajeni. Že ljudska gibanja v 19. stoletju so se z območja državnega umikala v ideologiziranje in na območje verskega, v obdobju Jugoslavij pa se je odtujevanje (lastnemu)državnemu le še stopnjevalo in danes ogrodje – struktura – ki omogoča državo, in ko je zapolnjena s pooblaščenimi in izvoljenimi tudi je država, sploh ni več predmet razmisleka in kritičnega motrenja. Vsa pozornost in energija se iztroši v zadevah režima, obvladovanja, gospodarjenja in predsodkov, skratka v pojavih, ki sicer živijo in nastajajo znotraj državne strukture, niso pa vezani nanjo, saj bivajo lahko iz samih sebe, le zajedajo in najedajo državo.
Imperialistični nacionalizem – sploh ne samo nemški – je bil od samega začetka grožnja slovenski državnosti in ko je Cerkev prevzela “prosto delovno mesto” narodovega zaščitnika, je še zadnji preostanek državnopravne (samo)zavesti (zadnji vznik je uplahnil z izginotjem francoskih reform) utonil v “tujosti” in “nedostojnosti” oblastništva. Odtlej se je pozornost ljudstva narodnozaščitniško usmerjala v območje kulture, folklore, še zlasti pa religije. Tako zelo, da niti najpomembnejšim duhovom takrat ni bilo nerodno agitirati za podreditev Slovencev tujcem z utemeljitvijo, da “bomo izgubili le jezik, sveto vero bomo pa ohranili”! Da je ustvarjalec te mojstrovine državnopravne drže mislil resno in dosledno, strokovno učinkovito, je dokazal z “načelno borbo … proti Slovenski matici…katere program je bil brez izrazite konfesionalne podlage.” (Ivan Prijatelj v Slovenska kulturno politična in slovstvena zgodovina 1848 – 1895, II. 242 – 301, o Ušeničnikovi borbi). Ko je slovenskim narodnim voditeljem končno uspelo prevzeti oblast v državnem zboru Krajnske, je bila prioriteta ukinitev slovenske Opere in Filharmonije, kar je v odločilnem obdobju razpadanja Dvojne monarhije spodrezalo nekaj bistvenih elementov lastne državnosti, kar državna Opera in državna Filharmonija (celo najstarejša v Evropi!) pač so same po sebi.
Tragikomično zgodbo zanikovanja lastne državnosti in podrejanja tujim interesom je zaokrožila prva “etapna zmaga”, ko so slovenske države – t.j. po slovensko: dežele – izginile za paravanom merjenja moči med Zagrebom in Beogradom in “slovenstvu” ni ostalo niti toliko državnega, da bi se pojem “slovenski” smel uporabljati. Balkanska satrapija je sicer dovolila univerzo v Ljubljani, toda tako kot Akademija nekaj let kasneje ni smela nositi slovenskega imena. Univerza je bila “Kralja Aleksandra”, Akademija pa “v Ljubljani”.
Strahotam vojne, okupacije in sistematičnega pomora in izgona so sledila desetletja popolne prevlade ideologije nad državnim. Nesojeni učitelj je dodobra sesul celo pojmovni svet državnega in predpisal vsemogoče nadomestke – socialistične pa komunalne, in celo opredelil fenomen “odmiranja države”, kar je bilo seveda bolj podobno “brcanju crknjenega cucka”!
Ne preseneča zato, da je citirani spis v Času odmev stanja duha, ki še po osamosvojitvi preveva javni, posebej še strokovni prostor. Ideološka navlaka “družbeni proizvod”, ki zbode bralca v spisu, je le drobec v kupu malovrednega nedržavotvornega dračja, ki prekriva slovenski “državni vsakdan”, in iz katerega še najbolj nesnažno štrli “republiški” kjer bi v vsaki normalni državi stalo “državno”. A je v tem bednem rešilnem čolnu s potopljenega Titanika (v kar so spremenili Slovenijo upravljalci) še mnogo in preveč nedržavotvornega šavja. Nič čudnega, če torej v članku beremo veliko o blaginji, o družbeno potrebnih spremembah, o željah, delu, resnicoljubnosti, delavnosti in sposobnosti, o ciljih, o pravičnosti, poštenosti, drugačnosti, pa o gospodarjenju, napredku, prioritetah, delovanju vlade, predvsem pa o čustvenih razsežnostih odnosa do družbe in države. Vendar so vse to stvari, zaradi katerih se ni bilo treba zavihteti v obnebje državne samostojnosti. Večino, če ne vse te parametre, je najti in jih je mogoče razvijati magari v plemenski skupnosti, med nomadi in apatridi ali v koloniji, v odvisni pokrajini. Etnija, kultura, ideologija, religija, gospodarjenje in podobno rastje lahko uspeva v svojem arboretumu, četudi le-ta ni država, kaj šele suverena.
Vse preveč je torej znamenj, da nas bremeni popolna odsotnost “državne misli”. Nerazumevanje države, ki ni kulturno društvo ali politična stranka – kaj šele verska skupnost – marveč je struktura “brez barve, vonja in okusa”, ki tu navedenim fenomenom omogoča eksistenco, jih varuje in jim zagotavlja uveljavljanje in napredek.
Popolno ignoranco lastne državnosti – ta vsesplošni pojav – izpričuje že uvodni stavek obravnavanega članka: “Ko smo konec osemdesetih let prejšnjega stoletja oblikovali lastno državo, smo z njo dobili tudi prvo demokratično izvoljeno vlado.” Ne drži povsem ne prvo ne drugo. Vrenje konec osemdesetih let ni izoblikovalo nič bolj in nič manj “lastno državo”, kakršna je bila Slovenija znotraj SFRJ, le na podlagi plebiscita je bila razglašena in uveljavljena lastna državna suvereniteta – po domače rečeno osamosvojitev. In nismo dobili “prvo demokratično izvoljeno vlado” na podlagi lastne države, marveč na podlagi demokratično izpeljanih volitev v socialistični jugoslovanski republiki Sloveniji (“Ustavni amandmaji” inclusive!).
Navedeno je le vrh ledene gore – že sto let globoko zamrznjene slovenske nacionalne samozavesti, ki jo je prekrila mrtvaško hladna koprena pozabe in ignorance. Že sedem desetletij pred “prvo demokratično izvoljeno vlado” so se v poslopju državnega zbora dežele Krajnske (“državnopravni duh” narodovih voditeljev je to znamenito poslopje – veličastni tempelj demokracije – nemudoma degradiral v sedež univerze, državo pa vrgel za plot!) zbrali v slovenskih deželah izvoljeni predstavniki, osnovali enotno “narodno vlado” in razglasili, da (ta vlada) “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! To državnopravno dejanje je bilo pravno utemeljeno (Manifest, 16. oktober 1918) in veljavno (Razglasitev je nujno in zadostno dejanje: primerjaj Kosovo in razsodbo sodišča v Hagu!). Toliko zaželena “Zedinjena Slovenija”, je bila torej v obliki pod osrednjo vlado v Ljubljani združenih slovenskih dežel (slovenskih delov Koroške in Štajerske), ustvarjena dne 31. 10. 1918. Da so slovenske dežele bile subjekt tkim. “Ujedinjenja” mesec dni kasneje, je zapisano v uradnem dokumentu, ki opredeljuje nastanek Kraljevine SHS, in v katerem je zapisano, da se “zemlje države Slovenaca, Hrvata i Srba ujedinjuju sa Srbijom.” “Zemlje države SHS” so pa bile samo slovenske dežele/države, ki so se lahko edine združevale ali razdruževale, saj so bile subjekti internacionalnega prava (mdr. so leta 1867 sestavile s Kraljevino Ogrsko Dvojno monarhijo! Prim.: Ausgleich, 1. člen). Suveren, regent Aleksander je seveda vedel, da se narodi ali ljudstva ne morejo združevati ali razdruževati z državo (Tega seveda Avnojevci po dobrih dveh desetletjih že niso več vedeli!). To namreč morejo in smejo le države, subjekti internacionalnega prava. Zato se Kraljevina Srbija ni mogla “ujedinjati” s Hrvaško ali Slavonijo, pa recimo Vojvodino, ki niso bili subjekti internacionalnega prava, marveč so bila ozemlja enovite in celovite (prim. Manifest, 16. 10. 1918) Kraljevine Ogrske, in jih je okupirala zmagovita antantna zaveznica Srbija. Slovenskih dežel, ki so bile (in so še vedno – vsaj dokler kdo ne pokaže veljavnega akta, ki jih je ukinil! “Cuius est instituere, eius est abrogare!”) države, in so se združile pod suvereno oblastjo narodne vlade v Ljubljani, pa vojska Srbije ni okupirala – še manj osvobodila, saj so te vojaške enote prišle na njih ozemlje šele sredi decembra, kot vojska Kraljevine SHS, ko so bile slovenske dežele že del te nove državne tvorbe.
Lastno državo smo torej Slovenci imeli že stoletja pred “začetkom devetdesetih let preteklega stoletja”, in demokratično izbrano vlado že sedemdeset let prej. In kdo in zakaj tako vztrajno in učinkovito zatira vsako državnopravno (samo)zavest in spomin Slovencev, samo slep in gluh ne opazi. In potem, ko nas je Sporazum o arbitraži opomnil, kaj so “rules and principles of the international law”, je menda res že skrajni čas, da končno nehamo z infantilnim tribalizmom in se zavemo “načel in pravil internacionalnega prava”, in se začnemo obnašati državotvorno. Nihče nima pravice še naprej ponavljati katastrofalno zablodo, ko smo svoj dom, ki ga je napadla nacionalistično-ekskluzivistična plesen od severa in juga, od vzhoda in zahoda, namesto da bi si z vso silo izborili svoje pravice v njem, vrgli to edino svojo lastnino nemarno za plot. In kdo ve zakaj si še danes komaj užitno jed poskušamo skuhati v polomljenem jugobalkanskem socialističnem “brzoparilniku”, plemenito tisočletno posodje svojih dežel – držav pa sadomazohistično ignoriramo.
Božič se bliža – večna zgodba, konec dolgega hrepenečega pričakovanja in skrivnosten začetek novega. Naj bo to “novo” živo srečanje Slovencev s svojo prastaro državnostjo. Državni zbor more to predragoceno “božično” darilo vsem državljanom in državljankam Slovenije prinesti na ne več kot nekaj minut trajajoči plenarni seji, na kateri z ustavno večino preprosto ugotovi dejansko stanje: zvezo slovenskih dežel, razglašeno že pred skoraj stoletjem: Zvezno republiko Slovenijo.
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
