Slovenske dežele in država

HRVATI PRED PIRANOM

Novica v Delu o demonstrativnem vplutju hrvaškega policijskega plovila pred Piran

Leta 2011, 15. 11. mi je Delo objavilo celostranski članek ARBITRAŽA PREDMET SPORA IN BALONI. V tem članku – in še treh podobnih, tisti čas objavljenih – sem odločno opozoril, kaj se bo zgodilo, če slo vlada ne bo upoštevala že sprejetih (prim. dopis šefa pogajalske skupine!!!) mojih opozoril in argumentov v svojem memorandumu. Opozoril sem, da se bo sicer sijajna priložnost s Sporazumom o arbitraži, spremenila v katastrofo:

1. Zagreb bo s FA dobil veljavno novo izhodišče (namesto še danes obstoječe in veljavne meje slovenskih dežel z Ogrsko) za nadaljevanje ekspanzije,

in

2. zaradi pravil arbitriranja bo tribunal prisiljen iskati “sredino” med zahtevo ene in druge strani – ker je JJ kot PREDSEDNIK VLADE (Dunajska konvencija!!!) uradno izjavil, de “je bila Istra vrnjena Hrvatski”(očitno celotna…), v svojem memorandumu pa tribunalu lagal o osamosvojitvi in “meji v Piranskem zalivu”, bo torej tako ali drugače zadnja posledica FA meja nekje v sredi med Debelim rtičem in Piranskim zalivom….

(ni bilo treba dolgo čakati….!!! detajl ilustracije k članku v Delu je zgovoren!):

V nadaljevanju ponavljam citirani članek v Delu. So pa članki in drugi teksti zbrani na tem spletnem naslovu.

Arbitraža, predmet spora in baloni.

(Delo, Mnenja, 15.11.2011)

Seveda. Poljubno se lahko igramo samopostrežbo in iz množice izbiramo trenutno všečna zgodovinska, pravna, politična, družbena, kulturna ali katera druga, našemu namenu prijazna dejstva. Razprava o državni meji in arbitraži je vsaj zgodovinska dejstva obšla skoraj s prezirom. To ni bilo posebej težavno, saj podalpski deželni vsakdan odmeva od “pustimo preteklost, glejmo naprej”. Zmota se skriva v predmetu: Pravilno je, da zavožena preteklost ni mlinski kamen okoli vratu nujnih sprememb, ki vodijo naprej, na bolje. Kadar pa gre za zadeve, ki jih je pesniška govorica oblikovala v sintagmo “ko se svojih korenin zavedo…” je pa drugače. So stvari, ki ne morejo viseti v zraku, ki jih brez “od kdaj”, “zakaj”, “kdo” in “kako” preprosto ni, ali jih odnese prvi piš. So stvari, ki brez preteklosti nimajo prihodnosti in je njih sedanjost kvečjemu napihnjeni balon utvar in izmišljij kratkega daha.

Zmote niso drago stale samo “dijaka Tjaža” (Florjan, oprosti!). Več kot sto let družbeno-politične zgodbe slovenskih dežel je ena sama, prekleto draga zmota in zabloda. Manipulacija, in po samopostrežni metodi sestavljeni konstrukti. In poleg nas samih jih je bilo v soseščini – ne le bližnji – kar nekaj, ki so prizadevno gnali (še počno?) veter v jadra barke, da je plula v zanje pravo, za nas pa pogubno smer.

Arbitražna temperatura se bliža vrelišču, kajti dogovorjeni roki začno teči z dnem hrvaškega podpisa na evropski pristopni pogodbi. Prav na vrhu pod pokrovko je seveda tisto, kar mora vsaka stran v sporu predložiti tribunalu v roku enega meseca po podpisu: kaj je zanjo predmet spora.

V tej zadevi je težava huda. Z “jutri” si ni mogoče pomagati, niti ni mogoče vanj pobegniti pred usodno dolžnostjo. Zagotovo so državne reči nekaj, kar je v osnovi zasidrano globoko v zgodovini. Ljudem tukaj pa, kar diši po državi, že dolga desetletja pomeni travmo. Ali je bila (država) osovražena tuja stvar, ali je grdo mrcvarila lastne ljudi, ali so jo geniji družbenih ved in upravljanja z množicami odmirali, ali pa kar ukinjali. Ne preseneča zato, da ga ni pri nas – vsaj med javno izpostavljenimi – ki bi se mu slovenska zgodba začela prej, preden so mu prvič zamenjali plenice. Le poredko – pa še to pretežno iz politično-interpretativnih in manipulativnih razlogov – pridejo na dan epopeje izpred dobrega pol stoletja. Pred tem pa je za številne naše politične in družbene modrece le “duh božji vel nad vodami”! (Genesis 1,2)

V državnih rečeh torej “jutri” ne pomaga. Toliko manj, ker Sporazum o arbitraži odločno terja argumente, ki ustrezajo kriterijem in pravilom internacionalnega prava. Ne sprejema nobenih domačnostnih štosov, nobenih samoupraviteljstev ali oštarijskih dogovarjanj. Tega imperativa ne relativizira niti omemba pravičnosti in dobrososedstva, ki tudi sicer zadeva le obrobni problem plovnih območij.

V tisku – in to iz ust uglednih strokovnjakov – odločno preveč odmeva prej omenjena pravičnost. Celo do te mere, da jo postavljajo za temelj odločanja, kar seveda kar tiče Slovenije niti slučajno ni res – ne zaradi dikcije Sporazuma, še manj zaradi množice tehtnih argumentov/dejstev internacionalno pravnega značaja, ki govorijo nam v prid.

In teh argumentov ni brez zgodovine. V državnih rečeh velja podobno kot za vino, starejši in zrelejši so, večja je njihova kvaliteta, teža, pomen. Kako je s temi rečmi, je zelo glasno zavpilo iz pripovedovanja bivšega poveljnika Severnojadranskega sektorja v Puli, kontraadmirala Marjana Pogačnika. V časopisu je bilo mogoče prebrati njegovo izjavo, da “Savudrija ni bila ne slovenska ne hrvaška, marveč posest JLA, ki jo je podedovala od prvotnega posestnika, vojske Avtro-Ogrske”. Zavozlana usoda Primorske je znana, upoštevati pa je očitno treba tudi, da državnopravna dejstva niti ne nastanejo, še manj pa minejo na “samopostrežni način”, kakor se komu zdi ali mu je všeč!

Sporazum o arbitraži terja od obeh strank v postopku, da položita na tribunalovo mizo trdne argumente, dejstva, ki imajo internacionalno pravni značaj. Zato mora Slovenija pogledati okoli sebe in kolikor daleč v preteklost pogled seže, da slučajno ne spregleda kakega pomembnega dejstva. In bilo bi kaj videti! Iz zanikovanja vstaja državnost slovenskih dežel, njih identiteta, državljani, ozemlje, oblast in državne meje. Iz mraka pozabe izstopajo državnopravna upravičenja, deželna avtonomija, vedno znova potrjena, pa internacionalna subjketiviteta, ki se izkaže v ustvarjanju novega skupnega državja – Dvojne monarhije – leta 1867, v katerega usta(no)vni listini piše: “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju!” Kdo ima v rokah tehtnejši dokaz svoje mednarodnopravne osebnosti kot ga imajo slovenske – in seveda tudi “nemške” – dežele Avstrijskega cesarstva, ker – to kot potrebno pojasnilo – države so bile dežele, Avstrijsko cesarstvo pa ni bilo država, marveč dinastični kontrukt, da so se habsburški dinasti, ki so bili “samo” vojvode odn. nadvojvode dežel, ki so nastale na območju nekdanje slovenske Karantanije, kljub ukinitvi Svetega rimskega cesarstva lahko še naprej kitili s cesarskim naslovom!

Katastrofa habsburške dinastične tvorbe leta 1918 je botrovala obupnemu poskusu zadnjega suverena, cesarja Karla I., ki je svojim dednim deželam ponovno potrdil avtonomijo in priznal njih svobodo združevanja po etničnem ključu. Dežele z nemško govorečo večino so takoj, 21. oktobra, na Dunaju ustanovile zvezo Deutsch Österreich, ki kot zvezna Republika Avstrija trdno stoji še danes. Dežele s slovensko govorečo večino – oziroma slovensko govoreči deli Štajerske in Koroške – s povsem istimi/enakimi ustavnopravnimi upravičenji, pa tega niso storile. Sicer so se združile pod skupno vlado v Ljubljani in to uradno sporočile zvezni administraciji na Dunaj, a namesto v Zvezno republiko Slovenijo (davna sanja Zedinjena Slovenija) so s Koroščevim “Maiestät, zu spät!” svoje ljudi zavozili kot “troedino pleme” (kako sprevrženo!) v balkansko novotvorbo. Tu ni prostora za elaboracijo vseh neumnosti, zarot, tragedij, ki “odlikujejo” to skoraj stoletno slovensko zgodbo. A zaradi aktualnega problema arbitraže o državni meji in nujnosti določitve predmeta spora, je treba povedati:

V jugoslovansko državo so leta 1918 vstopile slovenske dežele kot subjekti mednarodnega prava z vsemi atributi. Ves čas trajanja južnoslovanske države se ni zgodilo glede te subjektivitete in atributov nič, kar bi jih ali spremenilo, ali morebiti odpravilo. Torej še vedno obstajajo (kdor temu dejstvu oporeka, mora pokazati in dokazati nasprotno), in ni nobenega dvoma, da so smele in morale iz združbe, v katero so leta 1918 vstopile, leta 1991, ko so imele eksperimentiranja vrh glave, enake tudi izstopiti. Zagotovo tudi s svojimi državnimi mejami, s katerimi so prišle v Jugoslavijo. 25.6.1991, ko je Slovenija razglasila in udejanila svojo osamosvojitev, je bila na oni strani teh deželnih državnih meja država SFRJ. Ni torej nobenega problema glede državne meje, če bi temu dejstvu ne oporekala dne 8. oktobra 1991 na novo nastala Republika Hrvatska. To je torej v smislu podpisanega, ratificiranega in v OZN registriranega Sporazuma o arbitraži pravi in edini predmet spora. Državnim mejam slovenskih dežel (“zemalja Države SHS”, kakor je uradno povedal kralj Aleksander v trenutku “ujedinjenja), ki jih kot državne nikoli ni nihče ukinil (tudi v trenutku nastanka fašistične-nacistične hrvaške države leta 1941 so avtomatično znova obveljale!) pač oporeka južna soseda.

In to je predmet spora. Prav nič drugega.

Kako bo na podlagi relevantnih dejstev odločil tribunal, pa je njegova stvar. Neumno si je domišljati, da to vemo, kakor izzvenijo različna strokovnjačenja na to temo. Če pa dotični vedo, kako bo tribunal odločil, pa naj za božjo voljo to povedo! Prihranili bomo čas in denar.

Lenarčič Andrej

poslanec DZRS 1992-96