Slovenske dežele in država

Novinar, urednik in pisatelj Ruda Jurčec, doma tam ob Dravi, je v svoji knjigi spominjanj Skozi luči in sence, III. del, na strani 245 napisal tudi tole:

To je še en nazoren dokaz, da si južna soseda popolnoma neupravičeno lasti ozemlje na levem bregu Drave. Meja, ki je narisana na vojaških specialnih kartah (1910), in poteka ves čas po reki Dravi, je več kot očitno delila dve državni polovici kraljevine Ogrske. Če naši ignoranti dosledno ignorirajo obstoječa dejstva, pa bi vsaj “sloveči mednarodni pravniki”, okrašeni z akademskimi šavjem in debelo (z milijoni naših davkoplačevalcev) plačani kot arbitri, morali očitna dejstva, tudi če jih (ne)odgovorni naši pooblaščenci niso “dali na mizo”, OPAZITI! To mejo je “opazil” celo Trianon!

Ljubljana, 18. 08. 2017

K članku na MMC TVS: http://www.rtvslo.si/slovenija/okrozno-sodisce-univerza-mora-vrniti-denar-ki-ga-je-izplacala-za-dodatke/430233
dne 17082017

Kratek odmev kot spletni komentar:

Najprej naj vrne stavbo, ki je bila načrtovana, zgrajena in uporabljana za parlament slovenske dežele/države Vojvodine Krajnske, in v kateri so poslanci slovenskih dežel dne 31.10.1918 na podlagi suverenovega ustavnega akta “Manifest 16.101918” sprejeli odločitev, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah!” Tako je hkrati, na enak način, kot je iz sosednjih dežel (in delov dežel) z nemško govorečo večino nastala današnja zgledno uspešna Republika Avstrija, nastala zveza slovenskih dežel (ki jo je tedanji notranji minister, dr. Janko Brejc poimenoval “uresničenje Zedinjene Slovenije!”). Žal pa so “reševalci slovenskega narodnega vprašanja” (kaj neki je to? so to brezna, polna… tujina polna….?) nemudoma to državo zavozili v “Balkansko sužnost” (“polno greha in laži”!), v žlahtno parlamentarno arhitekturo pa vselili srbsko (Kralja Aleksandra!!!) NEPOPOLNO univerzo. Še danes okupirajo to stavbo isti, in enako ravnajo njeni izdelki z našo nacionalno edentiteto in državnostjo. VIDIMO IN OBČUTIMO!

Nekaj drobcev za obuditev spomina:

Poslanci parlamenta Vojvodine Krajnske

Stavba parlamenta Gorice in Gradiške

Dvorana parlamenta Vojvodine Krajnske

Parlament Vojvodine Krajnske

Slovesna koračnica Vojvodine Krajnske

Karl, vojvoda Krajnske – upodobljen za slavnost ustoličenja

Naša Gospa na Gori – Madeira. Tu je pokopan zadnji suveren slovenskih dežel, ki je vzpostavil zakonite pogoje za razglasitev Zveze slovenskih dežel.

Ljubljana, 17082017

Grbi na pročelju Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

(stavba je bila načrtovana in postavljena za potrebe katoliške tiskarne – po razsulu 1918 preimenovane v Jugslovansko tiskarno, po zmagi Revolucije pa v Tiskarno Ljudske pravice)

Danes so grbi “nevtralizirani” (barvno). Nedvomno zato, da bi se izdelki Univerze drEK, ki so krivi za “veliko posranijo”, kakor je dosežek poimenoval prof. dr. France Bučar, ne vznemirjali ob pogledu na priče državnosti slovenskih dežel/držav.

Stavba ob otvoritvi, 1908

Grbi na pročelju so bili ponosno poudarjeni in vsem razločno na očeh.

KRAJNSKA

KOROŠKA

ŠTAJERSKA

GORICA in GRADIŠKA

TRST

ISTRA

Slovenske dežele (dežela je slovenska beseda za državo!), katerih državni grbi so vgrajeni v pročelje palače ob Zmajskem mostu v Ljubljani (danes je v njej Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani), so se z javno objavljenim razglasom z zasedanja vseh izvoljenih poslancev dne 31.10.1918 združile pod oblastjo vlade v Ljubljani. Sklep se je glasil: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Notranji minister takratne vlade, dr. Janko Brejc v svojem pričevanju, objavljenem v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928 (ko se je še praznovalo ta dan – dr. Brejc je zapisal: uresničili smo Zedinjeno Slovenijo!) navaja, da je deželni glavar Primorske zapustil Trst in v Ljubljani uradno izročil svoja pooblastila. Enako je ravnal deželni glavar Krajnske. Za prevzem oblasti so slovenski državni organi imeli vsa pooblastila že po položaju, ustavno pravno pa jim jih je potrdil Manifest cesarja Karla, suverena vsake slovenske dežele (oziroma po propozicijah Manifesta – večinsko slovenskih delov) posebej. To dejstvo je v svojem Dnevniku nekajkrat omenil ljubljanski knezoškof, vodilni narodni buditelj, dr. Anton Bonaventura Jeglič. Mdr. je zapisal: (str. 765, v publikaciji: Jegličev Dnevnik, Ljubljana, 2015): “Cesar Karol postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti. Sprejel je Wilsonove točke, med njimi tudi samoodločbo narodov: pa narodom tudi dejansko priznava. Nam je dopustil, da se popolnoma sami odločimo, kakšno državo hočemo. V kratkem se proglasi narodna vlada, in predsednik Attems ima že povelje, da tej vladi izroči vse. Tudi vojaški poveljnik bo tej vladi izročil vojsko in jo ji dal na razpolago.” Kaj so pa slovenski “narodni voditelji” v nasprotju s pravno relevantnim dejanskim stanjem uresničil, je bilo dano uživati našim prednikom v minulem stoletju in uživamo še danes državljani pojava – dosežka današnjih naslednikov tistih mojstrov – ki ga je, kot rečeno, prof. Bučar poimenoval “velika posranija”!

17. 08. 2017

K UVODU, točka 1

UVOD, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the

Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

Tribunal povzema mnenje Badinterjeve komisije, da je “SFRJ v stanju “dissolution” = razhod subjektov (npr. poslancev, suverenih predstavnikov vsega ljudstva), in da so vse YU republike postale “successor” – ji. (Badinter, Opinion 1 in 2)

Dodatna pojasnila k mnenju No. 2 govorijo tudi o položaju jugoslovanskih republik, ki se osamosvajajo, pri čemer Republika Slovenija ni omenjena. To je logično, saj je bila osamosvojena Republika Slovenija že preden se je Badinterjeva komisija* sploh formirala (27.08.1991), suverena država in z udeležbo na tripartitni Brionski konferenci (sklepi: 07.07.1991, udeleženci Evropska skupnost – sklicatelj, Republika Slovenija – napadena država, in SFRJ – agresor) že pridobila internacionalno pravno subjektiviteto (Montevideo Conv.) in bila de facto mednarodno priznana.

Pojasnila Allaina Pelleta k mnenju No. 2 :

2. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the creation of one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the Republics referred to in the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession ofStates in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement freely arrived at.

Third– Except where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo and, in particular, from the principle ofutipossidetis. Utipossidetis, though initially applied in settling decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):  VSE TO – IN V NADALJEVANJU – SE NANAŠA NA NA NOVO NASTALE DRŽAVNE SUBJEKTE. NE PA NA RAZPAD SUBJEKTOV, KI SO SE NEKOČ ZDRUŽILI KOT SUBJEKTI !!!

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon of the obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the independence and stability of new states being endangered by fratricidal struggles…

The principle applies all the more readily to the Republic since the second and fourthparagraphs of Article 5 of the Constitution of the SFRY stipulated that the Republics’ territories and boundaries could not be altered without their consent.

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of existing frontiers  MED SLO IN CRO JE EDINA OBSTOJEČA MEJA MEJA REKA KOTORIBA or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This

principle is to be found, for instance, in the Declaration on Principles of International Lawconcerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act; it was cited by the Hague Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft

Convention of 4 November 1991 drawn up by the Conference on Yugoslavia.

Glede na besedilo mnenj, ki mu komentarji sledijo, ni nobenega dvoma, da OBSTOJEČIH DRŽAVNIH meja ni dovoljeno spreminjati (Helsinki!). Ker znotraj državne, republiške administrativne razmejitve torej več kot očitno niso državne meje, nobena upravna razdelitev znotraj SFRJ ne more prevladati nad DRŽAVNO MEJO, če ta obstaja. Mnenje št. 2 v povezavi z mejo po osamosvojitvi omenja kot take subjekte, ki bodo morali obstoječo REPUBLIŠKO (torej ne DRŽAVNE) mejo brez sprememb (oz. le z dogovorom) obravnavati kot meddržavno. Slovenija ni omenjena. Očitno ne le iz razloga, ker je bila že osamosvojena država. Razlog je bil tudi v tem, da se njena jugoslovanska upravna medrepubliška razmejitev ni v vseh segmentih prekrivala z nikoli odpravljeno DRŽAVNO MEJO SLOVENSKIH DEŽEL, s katerimi so te dežele (ZEMLJE države SHS, 1. 12. 1918) s Kraljevino Srbijo sestavile “Jugoslavijo”. Gre vsekakor za državno mejo, ki jo varujejo številne konvencije, pravila in načela internacionalnega prava in seveda Helsinška Listina 1975. Varuje jo ipso facto tudi mnenje št. 2 Badinterjeve Komisije.

Dokumentirana je ta meja, zabeležena na zemljevidih in zaznamovana na zemljišču vsaj od leta 1867, kot državna meja med slovenskimi deželami (Ciuslajtanija) in Kraljevino Ogrsko. S to mejo so slovenske dežele kot rečeno vstopile v južnoslovansko državo, in so bile od začetka edine določene državne meje znotraj nove države (Peter Ribnikar, ARHIVI št. 26 2003, Ljubljana)

Brez sence dvoma so tako v Badinterjevi komisiji kot tudi v Ljubljani in še bolj v Beogradu vedeli, kako je z mejo in Republiko Slovenijo. Da ne gre preprosto za “republiško” mejo, kakor je dejansko stanje stvari v vseh preostalih jugoslovanskih republikah (Srbija, ki je bila od nastanku Jugoslavije tudi – tako kot Slovenija – subjekt z obstoječo državno mejo, težave na relaciji “republiško” – “državno” ni imela, ker sta se obe črti prekrivali), so avtorji Temeljne ustavne listine celo zapisali v besedilo listine! V II. poglavju so zapisali, da je meja med osamosvojenima republikama Slovenijo in Hrvatsko “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU (!!! – avtorjev poudarek) dosedanje SFRJ”! Ni nobenega dvoma, da nikakor ni mišljena preprosto dosedanja medrepubliška meja, saj bi v tem primeru tako zapisali. Odločno so zapisali V OKVIRU, kar pomeni “upoštevajoč vse relevantne okoliščine” – te pa so znane in na očeh! Gre za državno mejo slovenskih dežel, internacionalno pravno dejstvo, ki je posebej zaščiteno na podlagi Helsinške listine in se ne more spreminjati mimo pravil in načel internacionalnega prava. Ker od svojega nastanka ta meja ni bila nikoli odpravljena, je jasno, da še vedno obstaja in jo je v primeru spremembe statusa jugoslovanske republike iz notranje pravnega v internacionalno pravnega (suverena država) brezpogojno treba upoštevati.**

UVOD, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the

Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

je torej nedvomno izhodišče, ki afirmira specifičen položaj Republike Slovenije, saj morajo biti pravice in dolžnosti vseh sukcesorjev enake in v sorazmerju. Nujno je upoštevati vsa upravičenja in zaveze.

Na podlagi analize in komentarja g. Allaina Pelleta je mogoče trditi, da tribunal ni ravnal skladno s svojim lastnim statemenet v točki 1 Uvoda.

_______________________________________

Op.:

*) Člani Komisije: Robert Badinter, president of the Constitutional Council of France, Roman Herzog, president of the Federal Constitutional Court of Germany, Aldo Corasaniti, president of the Constitutional Court of Italy, Francisco Tomás y Valiente, president of the Constitutional Court of Spain, Irene Petry, president of the Constitutional Court of Belgium

**) Tako je ravnal arbitražni tribunal, ko je odločal o poteku državne meje na območju tkim. Tomšičevih parcel pod Snežnikom: Ker sta obe strani tribunalu predstavili – poleg drugih, realsocialističnih in drugače nerelevantnih argumentov – tudi (IN TO EDINKRAT – LE V TEM PRIMERU!!!) tudi dejstvo tkim. “Rapallske meje”, je tribunal odločno zbrisal z mize vse prej omenjene komične argumente in postavil brezkompromisno, da je “Rapallska meja” odločujoče dejstvo. To pomeni, da bi v vsakem druge primeru, kjer bi se pred njim znašli “argumenti” neustreznega tipa (kataster, sklepi socialističnih organov, partijskih gremijev, posameznikov… ), zraven pa dejstvo DRŽAVNE MEJE slovenskih dežel, brez nadaljnjega odločil glede na obstoječo državno mejo, saj je državna meja slovenskih dežel še mnogo pomembnejše internacionalno pravno relevantno dejstvo od Rapallske meje.

Utemeljeni so sledeči bistveni ugovori:

Člen 4 Sporazuma o arbitraži pravi:

Article 4: Applicable Law

(1) The Arbitral Tribunal shall apply

(a) the rules and principles of international law for the determinations referred to in Article 3 (1) (a);

(b) international law, equity and the principle of good neighbourly relations in order to achieve a fair and just result by taking into account all relevant circumstances for the determinations referred to in Article 3 (1) (b) and (c).

in tribunal je v primeru:

 Istria Region (Short Press Release with Maps (FR), Page 5)

 In the Istria region, the Tribunal considers a series of disputed areas near Leskova Dolina and Snežnik in Slovenia and Prezid in Croatia. These areas have been referred to by the Parties as the “Tomšič plots”, on account of their former owner. The Tribunal analyses whether the boundary between the Parties may be based on the 1920 Treaty of Rapallo although the Treaty was rejected by partisan organisations in 1943 as well as by subsequent legislation in 1946 and 1947. The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified  the international boundary established by the Treaty of Rapallo. As a consequence, the former boundary between Italy and Yugoslavia, as it stood from 1920 to 1947, became the border between the two Republics and is now the boundary between the Parties. The disputed areas referred to as the “Tomšič plots” are thus located in Slovenia.

With respect to a disputed area near the settlement of Gomance, the Tribunal notes that Croatia, while asserting that the cadastral limits in the region are generally aligned, presents no specific evidence. Official topographic maps presented by Slovenia however support Slovenia’s claim to this area. Concluding that the Tribunal must give more weight to Slovenia’s clear and specific evidence of title than to Croatia’s unsubstantiated assertion of cadastral alignment, the Tribunal determines that the disputed area forms part of Slovenia’s territory.

upošteval SAMO (!!!) dejstva in argumente, ki so v skladu z zahtevo, zapisano v 4. členu sporazuma. Hkrati odločno odrekel pomen dokumentom AVNOJ-a in notranjim pravnim aktom socialistične SFRJ ob soočenju z “Rapallsko mejo”: The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified  the international boundary established by the Treaty of Rapallo.

Analogno tej odločitvi tudi državnih meja slovenskih dežel, ki so 1.12.1918 sestavile državo Jugoslavijo (nazadnje SFRJ), notranji pravni ali upravni akti znotraj Jugoslavije ne morejo odpraviti. Ker jih niti kakršenkoli drug akt – tudi na internacionalni ravni – nikoli od leta 1918 pa do leta 2017 ni niti obravnaval, kaj šele ukinili ali drugače odpravil, so povsem enakovredno internacionalno pravno dejstvo, kot so bile meje med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, dogovorjene s  Treaty of Rapallo (Evidentno: Meje dežele Primorske – te so bile z Rapallom spremenjene – je mogel sprememeniti le meddržavni akt!!!). V trenutku, ko je arbitražni tribunal odločal o poteku državne meje med RS in RH, so bile te meje natančno zabeležene v dokumentih, na vpogled na vojaških specialnih kartah, o njih pa je objavljena znanstvena razprava v reviji ARHIVI 26 (2003) št. 1, str. 119-128, Peter Ribnikar, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI.1127, Ljubljana).

DRŽAVNA meja, ki je po letu 1867 na podlagi ustave Habsburške monarhije (Ausgleich, 1867) ločevala dve državni polovici Kraljevine Ogrske in je na območju Pomurja potekala po reki Dravi (in ne po Muri!), pa je zabeležena v Trianonskem sporazumu (1922), točka 2: Meja s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta meja je v nadaljevanju svojega poteka od sotočja Drave z Muro naprej proti jugovzhodu  sama po sebi postala državna meja med Kraljevino SHS in Ogrsko – kar pove, da je imela tudi v delu svojega poteka po reki Dravi (med Zavrčem in sotočjem z Muro), kjer je ločevala slovensko Pomurje in Hrvatsko (znotraj Kraljevine Ogrske), meddržavni značaj, le da to znotraj nove države v času nje trajanja ni imelo pomena – enako, kot prej omenjene meddržavne meje slovenskih dežel, ki so se združile s Srbijo v Jugoslavijo, v času trajanja te države niso imele meddržavnega pomena. Pridobile so ga npr. nemudoma, ko je bila leta 1941 v Zagrebu ustanovljena država NDH, ki je s pogodbo med okupatorji teh slovenskih dežel – Italijo, Nemčijo in Madžarsko – njih meddžravni značaj takoj in brezpogojno priznala.

Kljub temu, da je tribunal odločno odrekel veljavnost argumentov znotrajjugoslovanskega (in “partizanskega”) značaja ob soočenju z internacionalnimi pravnimi dejstvi (meddržavna meja npr. Rapallska), je pri določitvi poteka državne meje od Kantride (pri Reki) so sotočje Drave in Mure ravnal drugače in relevantna dejstva ignoriral.

Na območju Žumberka si je dovolil celo postaviti z resnico do absurda sprto trditev, da na tem odseku NIKOLI NI BILO DRŽAVNE MEJE MED AVSTRIJO IN OGRSKO. Seveda to na videz drži, saj AVSTRIJA nikoli do leta 1919 ni imela nobene državne meje z Madžarsko (prim. Ausgleich 1867). Mejo so imele dežele Cislajtanije, med katere sodijo tudi slovenske dežele Primorska, Krajnska in Štajerska. Te so imele državno mejo z Madžarsko in na območju Gorjanci/Žumberak je bil to del državne meje med Vojvodino Krajnsko in Kraljevino Ogrsko:

Meja je bila celo DVOJNA, saj je “obkrožala” (na priloženi karti jasno razvidna oba dela meje: severni in južni – ta je poudarjen z rdečimi pikami!) del območja nekdanje Vojne krajine (upravljali sta jo Krajnska in Štajerska), ki je bila odpravljena z ustavo (Ausgleich) leta 1867.

Tribunal ni imel nobene podlage za svojo trditev, da na grebenu Gorjancev (severni del državne meje) meje ni bilo, saj je bila tam, pa še na jugu. Znotraj tega teritorija ni bilo nikoli kraljevine Ogrske, in neke Hrvatske še manj.

Iz besedila izreka razsodbe izhaja, da so bili na mizi sklepi, ukrepi in akti notranjega upravnega značaja iz časa trajanja SFRJ. Socialistične jugoslovanske republike namreč niso imele državnopravne subjektivitete, saj so le izvajale pooblastila DRŽAVE SFRJ (o tem pričajo tako “ustave” republik in pokrajin, kot sama zvezna ustava – ki pa so vsi tako ali tako neki nenavadni deklarativne, za potrebe demokratične zakonodaje povsem neprimerne deklamacije –  republiški dokumenti in štampiljke organov oblasti!) Noben sklep/dogovor republiških izvršnih svetov in drugih upravnih organov ni imel pomena na internacionalni ravni – kar je pravzaprav tribunal sam odločno in povsem utemeljeno ugotovil v zgoraj posredovanem izreku o sektorju ŽUMBERAK.

V uvodu izreka razsodbe citirani dogovori med izvršnima svetoma v Ljubljani in v Zagrebu so torej za naloge arbitražnega tribunala v celoti brez vsakega pomena.

Dodatno je povsem neprimerno uporabljeno načelo uti possidetis, saj ni šlo za izvrševanje svojih suverenih pravic, marveč za izvajanje ZVEZNIH    (SFRJ) POOBLATIL.

Tribunal torej ni ravnal v skladu s točko 4 Sporazuma:

Grobo so bila kršena pravila in načela internacionalnega prava.

Popolnoma napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje stvari.

V izreku:
HR-SI Long Press Release with Maps (EN).pdf

stran 9:

7. Independence
8. Both Croatia and Slovenia declared independence on 25 June 1991. On that day, the Parliament

of the Republic of Croatia, the Sabor, adopted the Constitutional Decision on the Sovereignty and

Independence of the Republic of Croatia and the Declaration on the Establishment of the

Sovereign and Independent Republic of Croatia.40 On that same day, the Assembly of the

Republic of Slovenia adopted the Declaration of Independence and the Basic Constitutional

Charter on the Sovereignty and Independence of the Republic of Slovenia.41

so navedeni podatki, ki z dejanskim stanjem stvari nimajo nobene zveze. Jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvatska sta sicer sprejemali različne zakonske in ustavne akte že pred datumom 25.6.1991, pa tudi kasneje. Ker pa DRŽAVA NASTANE Z RAZGLASITVIJO (primerjaj datum nastanka obnovljene Avstrije: trenutek, ko je predsednik Figl z balkonu dvorca Belvedere na Dunaju zbrani množici razglasil: “Österreich ist frei”, ali pa izrek razsodbe mednarodnega sodišča v Hagu o suvereniteti države Kosovo!), je dejstvo internacionalnega pravnega značaja, da je Republika Slovenija nastala z razglasitvijo na trgu Republike prad stavbo parlamenta, dne 26.6.1991. Dokaz: JLA je napadla suvereno državo Republiko Slovenijo v noči od 26.6.1991 na 27.6.1991. Da ni imela namena izvrševati agresijo ZNOTRAJ SFRJ, je razvidno iz dejstva, da Republike Hrvatske ni napadla – še več, Republika Hrvatska je kot integralni del SFRJ pri agresiji sodelovala – tako s teritorijem (JLA je napadala z njenega ozemlja) kot tudi s sredstvi, posebej pa še z ukazom hrvaškega republiškega predsednika Tudjmana, da se akcij JLA proti Sloveniji ne sme ovirati na noben način.

Da je dne 26.6.1991 svojo državno samostojnost in suverenost razglasila samo Republika Slovenija, ne pa tudi sosednja jugoslovanska republika Hrvatska, je poleg doslej navedenega, razvidno tudi iz uradne izjave predstavnika predsednika Tudjmana pri razglasitvi v Ljubljani, ki jo je zabeležil in v svojem časopisu Guardian objavil novinar tega lista, Jan Traynor:

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

 Poleg tega:

8. B) Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991. (vse do tega datuma je SFRJ!!!)

In še posebej (pravilo in načela vsakega prava – ne le internacionalnega – NON BIS IN IDEM !!!) dokazuje, da ne 25.6., niti 26.6. ni nastala nobena hrvaška država, to, kar so v Zagrebu vklesali v kamen, ki je postavljen pred zgradbo, v kateri so razglasitev samostojnosti izvršili (dne 8. oktobra 1991):

Besedilo:

U OVOJ ZGRADI HRVATSKI SABOR DONIO JE 8. LISTOPADA 1991 POVIJESNU ODLUKU O RASKIDU DRŽAVNO – PRAVNIH SVEZA S BIVŠOM DRŽAVOM.

Resnica o ravnanju Zagreba ob osamosvojitvi Slovenije je objavljena tudi v spominih generala Špeglja (slika)

Ni sence dvoma, da skladno s 5. členom Sporazuma o arbitraži Republika Hrvatska ni stranka v postopku.

Nič, kar je v nasprotju s tem dejstvom zapisano v razsodbi arbitražnega tribunala, ni resnično.

RH NI STRANKA V POSTOPKU. Se je pa s svojim podpisom Sporazuma javno in slovesno zavezala, da bo odločitev tribunala spoštovala in s svoje strani brez odlašanja udejanila.

Tudi sicer se glede poteka državne meje s preostankom SFRJ Slovenija ne more pogovarjati z eno jugoslovanskih socialističnih republik, saj ni vstopila v jugoslovansko državno zvezo z njo, marveč s Kraljevino Srbijo, in nikoli ni imela nobene državne meje s Hrvatsko, marveč do “ujedinjenja” 1.12.1918 s Kraljevino Ogrsko, potem pa s preostankom unitarne, enovite in celovite jugoslovanske države, ki se je ob osamosvojitvi slovenskih dežel (osamosvoji se lahko le, kar je nekaj sestavilo! – torej slovenske dežele tokrat pod imenom Republika Slovenija) imenovala SFRJ in so jo sestavljale administrativne upravne enote (pod boljševistično kvazi pravno in kvazi demokratično latovščino imenovane “republike” in v svojih ustavah – ki so bile standardna farsa boljševističnega tipa: primerjaj SSSR – imenovane celo “države”….!!!!) Hrvatska, BiH, Makedonija in Srbija v pokrajinama Vojvodino in Kosovim. Tako se je mogoče o državni meji slovenskih dežel (Republike Slovenije od 26.6.1991 naprej) event. pogovarjati le s SFRJ, odnosno njenimi naslednicami.

Določbe (MNENJA) tkim. Badinterjeve (arbitražne) komisije, ki se sicer dotikajo Republike Slovenije le v dveh točkah – in to ko našteva “jugoslovanske republike” (Op. No. 3)  in v mnenju (Op. No. 7), v katerem decidirano terja, da je treba Slovenijo takoj priznati, se osamosvojene države Republike Slovenije ne tičejo v nobenem drugem smislu, saj je bila Slovenija suverena država (kot takšno jo je “zalotil” – in tudi de facto priznal – že Brionski sporazum) že mesece preden je Badinterjeva komisija sploh začela odločati o ureditvi VOJNE med preostalimi republikami in pokrajinami SFRJ.

Karkoli je v zvezi s Slovenijo odločila ta komisija, je dovoljeno upoštevati izključno v soglasju z doslej navedenim – kar v prvi vrsti pomeni, je Republika Slovenija svojo osamosvojitev razglasila in uresničila sama (26.6.1991), predvsem, ker je za to imela vse ustavnopravne podlage in pravice, in da tega ni storila (KAJ ŠELE HKRATI! kakor podtika tribunal!) – in niti ni mogla storiti jugoslovanska republika Hrvatska, saj države, nazadnje imenovane SFRJ ni sestavila, zato je svojo ODCEPITEV lahko dosegla le z nasiljem in vojno, še prej pa je kot jugoslovanska republika bila agresor na osamosvojeno Republiko Slovenijo.

Na podlagi povedanega ni nobenega dvoma, da so dejanja in stališča/odločitve arbitražnega tribunala v popolnem nasprotju z več kot očitno razvidnim dejanskim stanjem stvari – PA TUDI Z JASNIMI, IZRECNIMI IN NEDVOUMNIMI DOLOČILI SPORAZUMA O ARBITRAŽI – in tako popolnoma nesprejemljiva, pravno irelevantna.

V LJUBLJANI, 07082017

Andrej Lenarčič

NEKAJ DEJSTEV V ZVEZI Z RAZSODBO ARBITRAŽNEGA TRIBUNALA DNE 29062017

Ves čas razprav v zvezi z osamosvojitvijo in problemi državne meje s preostankom SFRJ sem – posebej še kot član Skupine za arbitražo – vztrajno opozarjal, tako na sejah Skupine, v osebnih stikih, kot tudi javno v pismih in člankih (posebej v časopisu Delo) na ključni pomen obstoječega dejanskega stanja, kakršno se pokaže skozi optiko, ki jo je pozneje uzakonil Sporazum o arbitraži, namreč upoštevajoč kriterije (rules and principles) internacionalnega prava.
Javnega ugovora (razen neokusnih izpadov “strokovnjakov” ne seji Skupine) moja opozorila niso bila deležna. Molk o argumentih – ki jih zahteva Sporazum! – je bil popoln. Enako popoln, kot so o njih molčali v Memorandumu, s katerim je Republika Slovenija tribunalu predočila svoje argumente (po izbiri in na način neznane KLIKE).
Mimo javnosti pa se je “vedelo”, da so argumenti, ki jih obravnava AL, “zgodovina”. Ni pomagalo, da gre za obstoječa in veljavna pravna dejstva internacionalnega pravnega značaja, ki bi jih tribunal nujno moral upoštevati, če bi mu jih seveda stranka v postopku predočila. To se seveda ni zgodilo.
Tu dodani izpisi iz Sporočila tribunala o odločitvi pa pričajo, da je tribunal brez rezerve upošteval “zgodovino” – ki mu jo je – nekoliko farsično – predočila sosednja republika:

Stran 5 Sporočila

The Tribunal observes that two areas near the hamlets of Draga and Novi Kot in Slovenia and Prezid in Croatia are no longer in dispute between the Parties. The Tribunal determines that the boundary follows the aligned limits of the Parties’ cadastres in these areas. With respect to an area near Babno Polje in Slovenia and Prezid in Croatia, which remains disputed, the Tribunal observes that the boundary has remained unchanged since it was demarcated in 1913 and confirmed by a survey in 1918. The Tribunal thus concludes that the boundary is as indicated on the 1918 survey map.

Stran 6 Sporočila

In respect of certain disputed areas near Klana and Zabiče on the one hand and Lisac and Sušak on the other hand, the Tribunal was presented with cadastral maps dating from different time periods. While it appears that at the time of an 1820 survey the cadastral limits were aligned, later maps, dated 1877 and 1878, differ. After discussing the evidence adduced by the Parties, the Tribunal observes that the position on the ground of a boundary stone corresponds to the limit recorded on the 1878 cadastral map of Lisac, which was presented in the proceedings by Croatia. The Tribunal concludes that the stone serves to confirm the authority of that map and determines that the boundary is as depicted on that map.

V nadaljevanju pa so prikazana nekatera obstoječa, internacionalno pravno veljavna dejstva – potek DRŽAVNE meje na nekaterih odsekih od Kantride do zlitja voda (junction) Mure in Drave, meje, ki je bila določena na najvišji pravni ravni in nikoli, vse do odločitve arbitražnega tribunala 29062017, spremenjena.

Meja dežele/države Primorske s Kraljevino Ogrsko oz. njeno gubernaturo Reka

Specialka iz leta 1907

Poudarjena mejna črta pri Reki

Tu zarisana DRŽAVNA meja med Primorsko in Kraljevino Ogrsko – njeno enklavo Reka – nikoli ni bila spremenjena – niti sporazum v Rapallu, niti Trianon, niti sporazumi po Drugi vojni te meje niso obravnavali. Znotraj enovite jugoslovanske “federacije” tudi nihče ni spreminjal poteka DRŽAVNIH meja slovenskih dežel, ki so pod imenom ZEMLJE države SHS vstopile v zvezo s Kraljevino Srbijo, zvezo, ki je dočakala svoj konec v devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Temeljna načela vsakega prava – internacionalnega toliko bolj – so, da se iz zveze izstopi tako, kot se je vanjo vstopilo. Tudi definicija dogodka dne 26.6.1991 (“razdružitev”!) to potrjuje. Pritrjuje tudi besedilo TUL o državni meji (“v okviru” dosedanje SFRJ!) Svojo osamosvojitev je torej dne 26.6.1991 javno razglasilo tisto, kar je v zvezo dne 1.12.1918 vstopilo (ZEMLJE države SHS = slovenske dežele Primorska, Krajnska, slovenski del Koroške, slovenski del Štajerske. Teritorij onkraj Mure je bil predmet Trianona)
Prevzem Primorske s strani Italije na podlagi Sporazuma v Rapallu in vrnitev po Drugi vojni je na njene zunanje meje (izven slovenskega teritorija) učinkoval izključno na območju Trsta in Gradiške, ki sta ostala v okviru Italije. Ker besedilo ustavnega dokumenta TUL opredeljuje meje osamosvojene Republike Slovenije “v okviru dosedanje SFRJ”, je jasno, da je na tej podlagi tukaj prikazana meja med Primorsko in Reko znova pridobila status, ki ga je imela prej (od 1867 naprej).
Ni dvoma, da bi tribunal to dejstvo moral upoštevati (in tudi upošteval, kakor je upošteval v primeru opisanem zgoraj) – če bi ga seveda dobil na mizo od stranke v postopku.

Meja med županijo Zalo in Županijo Čakovec na reki Dravi leta 1907

Odsek Zavrč – Varaždin

Območje zlitja Mure in Drave (ta “junction” je zabeležil Trianon)

Mejo na Dravi (na Muri nikoli ni bilo kake DRŽAVNE meje) je ugotovil Sporazum v Trianonu takole:

2 With the Serb-Croat-Slovene State:

From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard,
a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station, Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to ,ooint 209 about 3 kilometres west of Nemesnep,
a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south;
thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point 265,
a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pincze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu;
thence in a south-easterly direction,
the course of the Lendva downstream;
then the course of the Mur downstream;
then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge,
the course of the Drau (Drave) downstream;
thence south-eastwards to a point to be chosen about 9 kilometres east of Miholjacdolnji,
the old administrative boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, modified, however, so as to leave the Gyekenyes-Barcs railway, together with the station of Gola, entirely in Hungarian territory;
thence in an easterly direction to point 93 about 3 kilometres south-west of Baranyavar,

Nobenega dvoma ni, da je ozemlje onstran Mure in severno od Drave prišlo v okvir Kraljevine SHS kot enovito, celovito ozemlje. V času obstoja južnoslovanske države nihče teh nespornih, pravno opredeljenih dejstev ni veljavno predrugačil. Z osamosvojitvijo je torej meja na Dravi sama po sebi – tako kot meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko – postala državna meja Republike Slovenije.
Nje potek je iz zemljevidov (ki so uradne vojaške karte) natančno razviden in bi ga tribunal moral upoštevati in je izpričano, da bi tako ravnal, če bi dejstva dobil na mizo od upravičenca.

IZVIRNI GREH

“Izvirni greh” je bil storjen že pred osamosvojitvijo. Ker sem bil iz dogovarjanj v tistem času, tik pred prvimi volitvami, abruptno izključen in mi je bilo onemogočeno celo kandidirati na volitvah, je dovoljen sklep, da je bila ignoranca relevantnih internacionalni pravnih dejstev in upravičenj Republike Slovenije načrtovana in brezobzirno izpeljana. Današnja situacija to izpričuje. Posebej je tragično, da nikjer ni rečeno, da je to klavrno stanje končni cilj – morebiti nas čaka še kaj hujšega!

AL
29062017

Meja turškega imperija pri Neumu (klikni za povečavo)

V pogovoru je ŠK izpostavil možnosti povezave obeh delov Dalmacije brez škode za internacionalno pravo in pravice tako RH kot BiH. Navedel je:
– ali kopenski predor
– podmorski predor
– “nadvoz” eksteritorialne avtoceste z dostopi do teritorija BiH
in posebej poudaril:
idejo znanega politika in pozneje gradbenega podjetnika Jože Radiča o na “morsko dno položene cevi”, kar bi bila najcenejša a povsem učinkovita rešitev. Povalil je to “Radičevo idejo” – žal pa je ta “ideja” že zdavnaj uresničena in to kot železniška povezava obeh delov Istanbula pod morskim prelivom. Gre za predfabricirane železobetonske elemente z vso potrebno upremo, potopljene in povezane / utrjene na morskem dnu.
ŠK je izpostavil ekstremno zahtevnost projekta “Pelješakčkog mosta”, ki ga forsira Zagreb z več kot prozornim namenom blokirati dostop BiH do odprtega morja, čeprav je zaradi izjemno zapletene geologije in sploh izvedbe izredno drag in izvedbeno nezanesljiv projekt. Že sama podpovršinska podlaga / morsko dno je posebnost, ker gre v bistvu za območje, kamor je v milijonih let Neretva nanesla več kot 30m muljnate tvarine, ki jo je nujno prebiti z nosilnimi stebri (ker ni nosilna) vse do trdne podlage. Ko se temu doda potrebno višino vozišča nad morjem za vsaj večino ladij, nanese višina vse konstrukcije več kot 180m, (širina vozišča vsaj 30), kar je tehnično – konstrukcijsko nepredvidljivo težka in zapletena naloga, predvsem pa enormno draga in sicer visoka predvidena sredstva nikakor ne bodo – niti približno – zadoščala…
Vse to počne / vztraja Zagreb zaradi očitnega namena…

TERITORIALNO DEJSTVO, ki je zabeleženo na vojaški specialni karti (l. 1910), pove, da je BiH (takrat Turčija) glede morja teritorialno zaprto ozemlje – zelo verjetno načrtno, saj “Evropa” ni želela dostopa imperija, proti kateremu se je intenzivno borila, neovirano spustiti na območje Jadrana.
Izvajanja ŠK so dala vedeti, da se v Sarajevu zelo verjetno tega dejstva zavedajo. Če je tako, jim ne preostane drugo, kot da striktno in dosledno vztrajajo na udejanjenju Badinterjevih “mnenj” (7. decembra 1991 do 13. avgusta 1993 – 15 MNENJ), katerih bistveno sporočilo je, da
– države SFRJ ni več
– da so se jugoslovanske republike osamosvojile in ne odcepile, in zato
– so vse YU republike enakopravni sukcesorji.
in tako naprej itd…….

KAJ TO POMENI SKOZI SLOVENSKA OČALA? V ničemer se ne spreminja dejansko stanje stvari, kar zadeva Slovenijo. Lahko ugotovimo le, da so tako, kot je leta 1918 slovensko prednost – internacionalno pravno subjektiviteto in ustavno pravno korektno razglašeno zvezo slovenskih dežel – zvito izkoristil Zagreb* , so tudi osamosvojitev (!!! ne odcepitev, saj je imela absolutno vse pogoje – in razloge – da zapusti združbo, v katero je vstopila z “ujedinjenjem” dne 1.12.1918) 1991 in kasneje izkoristile preostale jugoslovanske republike (celo ena pokrajina – morebiti kani podobno tudi druga?!) in dosegle, da je pooblaščeni gremij – Badinterjeva komisija – postavil trditev, da “je SFRJ v procesu RAZPADANJA” (ne SECESIJE!). Dejansko so vse tiste jugoslovanske republike, ki SFRJ (Jugoslavije) niso sestavile kot subjekt, na ta način postale subjekti in dediči (sukcesorji).
Ta “dobrodelnost” (v nasprotju z “dobrodelnostjo leta 1918”) osamosvojeni Republiki Sloveniji načelno in v pravnem pomenu ni škodovala, saj se je Slovenija osamosvojila že davno pred tem, preden je bila Badinterjeva komisija (ki je tako ali tako morala reševati probleme južno od državne meje države Slovenije, ničesar pa na območju RS!) sploh ustanovljena in preden je sprejela kakršenkoli sklep oz. mnenje. S tem, ko je komisija vsem (!) jugorepublikam in pokrajinam priznala subjektiviteto in pravico do nasledstva, pa je ipso fakto potrdila vse, kar je (sta) Republika Slovenija (in Republika Srbija) “prinesla” v Jugoslovansko državo.
Republika Slovenija je torej – tudi skladno s sklepi Badinterjeve komisije – ob osamosovjitvi posedovala vse tisto, s čemer je v zvezo vstopila, in vse tisto, kar je kot jugoslovanska republika – z vsemi preostalimi republikami in pokrajinama – v času obstoja Jugoslavije pridobila. Sklepi komisije torej dajejo omenjenim drugim republikam in pokrajinam državno pravno subjektiviteto in vse, kar so kot jugoslovanske republike lahko zakonito pridobile, Republiki Sloveniji (in Srbiji) pa ničesar, s čemer sta ti dve državi v Jugoslavijo vstopili, ne morejo odvzeti.

KAR ZADEVA SLOVENIJO ni torej nobenega dvoma, da so ob razglasitvi osamosvojitve skladno z načeli in pravili internacionalnega prava znova obveljale tiste meddržavne meje, s katerimi so slovenske dežele pod imenom ZEMLJE države SHS dne 1.12.1919 v zvezo vstopile (in ki so prav tako brez ugovora obveljale od razglasitvi nacistične NDH!). Ostajajo pa Republiki Sloveniji tudi “pridobitve” v času obstoja Jugoslavije – v prvi vrsti svobode in režimi plovbe po območju Jadranskega morja (pri tem ne pozabiti, da je državna meja osamosvojene RS na morju pri Reki, in da sodijo Kvarnerski otoki v območje dežele Primorske!).

KAR ZADEVA BiH je dejstvo, da ji glede na obstoječo državno mejo (Turčije) na območju Neuma in na morju ne preostane drugo, kot da vztraja pri odločitvah Badinterjeve komisije in zahteva enak položaj vseh osamosvojenih subjektov v zvezi s skucesijo, torej popolno upoštevanje pravil sukcesije. V prvi vrsti pridobitve v času trajanja Jugoslavije: to pa je neposreden stik z odprtim morjem ne glede na geopolitično situacijo in normative. Če hoče biti pri tem uspešna, mora najprej in absolutno podpreti položaj Republike Slovenije napram zagrebškemu šovinističnemu ekspanzionizmu, v prid potrditvi dejanskega stanja: meje slovenskih dežel/držav, s katerimi so vstopile v Jugoslavijo. (Pokrajini Kraljevine Ogrske Hrvatska in Slavonija – plus Dalmacija – so v času trajanja YU pridobili subjektiviteto!) Hkrati pa se pojavi tudi enaka pravica vseh tistih republik in pokrajin, ki “stika z odprtim morjem” niso prinesle v dediščino! Zato je nujno določiti neposreden in nemoten dostop do (teritorialnega in) odprtega morja tudi Srbiji (s pokrajinama) in Makedoniji.
Badinterjevi sklepi so jasni, izrecni in razumljivi. Sukcesija velja za vse “dediče” enako. Vsak ob razvezi odnese v prvi vrsti, kar je v zvezo prinesel, in potem tudi enake deleže vsega, kar je bilo pridobljeno v času trajanja zveze.
ANDREJ LENARČIČ, ljb, 15082017

________________________

[*] 1.12.1918 so bili subjekti internacionalnega prava le slovenske dežele in Kraljevina Srbija. Hrvatska in Slavonija sta bila s strani zmagovite antantne zaveznice Srbije okupirano ozemlje enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske! Zagreb se je ob sodelovanju slovenskih klerikalni in liberalnih eksponentov obesil na legitimiteto slovenskih dežel in se poskušal etablirati znotraj nove države kot subjekt – ker Beogradu to ni prišlo niti na misel, so hrvaški poslanci poskušali z bojkotom.

IZVOR SLOVENCEV
Vasja Jager
MLADINA, 32, 11082017

Vrsta časopisa in naslov članka v njem (avtorjevo ime pove kaj le tistim, ki ga poznajo)
za kratek hip obudijo ničkolikokrat potlačeno upanje, da bo na zadevni sceni prevladala zdrava pamet.
Glava že boli na Podalpje obsojene od do abote sprevrženega pojmovanja “naroda” in nič manj primitivnega razumevanja fenomena država.
Oboje je sicer neločljivo povezano in ni mogoče o ničemer razpravljati ne da bi bilo oboje ves čas v mislih.
Je to še ena odlika, ki meša štrene: Ni namreč vedno in popolnona jasno, kaj ima kdo v mislih, ko izreče “narod” – niti ni gotovo, kaj razume pod pojmom “nacija”. Tudi pomirjujoč vtis, da se razumemo, je vedno le kratkotrajen in zavajajoč. Zelo hitro se izkaže, da je “narod” zdaj “nacija” (v smislu “državljani”), zdajci pa nenadoma “ljudstvo” – morebiti (to pa še najraje!) celo “pleme”, o čemer priča tudi tu prisotna obsedenost z genetiko (ta ni daleč od sperme!?).
Morebiti so pojmi in njih raba pri “viru” dobro “pošlihtani”, a kaj, ko na drugi strani vrat vlada zmeda, četudi morebitna pravila veljajo. Že pri državljanstvu “po rojstvu” se vse podre. Ker zakon sploh ni zakon, če ne velja za vse enako in če ni popolnoma izrecno in nedvoumno zapisan, je torej dovoljen sklep, da je “po rojstvu” krajevna kategorija in nikakor gensko/spermatozoidna. Ne samo, da so že stari dobro vedeli, da velja “pater semper incertus”, niti mati ni nujno vedno zajamčeno prava – se nikoli ne zgodi zamenjava? Zakon torej v nobenem primeru ne more graditi na tako vegasti gotovosti, zato ni dvoma, da gre za krajevno določenost, saj je navsezadnje država v prvi vrsti krajevna kategorija (“teritorij, državna meja, oblast”). In kraj rojstva je vedno najbolj natančno določljiv!
Zakon torej popolnona ignorira v članku obravnavano “genetiko”, kljub temu pa javno sceno – vidimo in beremo – obremenjuje prav ta. Skrita je, a vedno in znova, ko zadonijo “narodni” sentimenti, je spet tu. Država in državljani so vsak hip znova (morebiti celo “tro – ali celo več – edine”) plemenske skupnosti, in “narodi” (nationes), ki naj bi bili nacije/države, postanejo brezglava ljudstva.
Upanje, da bo prevladala zdrava pamet in se bo brezglavo beganje po plemenskih in genetskih savanah vsaj tu, v zavetju Alp in morja, enkrat za vselej končalo – gore mrtvecev vpijejo do neba (tudi iz globin) – ter bo na zastavi in v zavesti končno država (DEŽELA po slovensko), vedno spet usahne. Končno tudi članek v Mladini, ki naj bi pometel z genetsko/spermatičnimi zablodami, gradi prav na teh sprevrženostih.
Državljan je, kdor se rodi (morebiti bolj pesniško: ga rodi ta zemlja…) v državi (na njenem teritoriju – kar je lahko tudi ladja na oceanu), kdor z zakonom določeno obdobje v njej stalno živi, ali pa država ugotovi, da ga potrebuje ( ali iz nekega drugega razloga oseba državljanstvo lahko pridobi) – kje je tu “rod” (geni)? Ločevanje državljanov po osebnih lastnostih je celo protiustavno!!!!
Katastrofa, ki je v minulem stoletju državljane slovenskih dežel skoraj zbrisala z obličja Zemlje, je bila neizogibna posledica totalne zmede na relaciji država – državljani. V vseevropskem obdobju “nacionalne prebuje”, so “narodovi veljaki” ( v glavnem samozvanci) etnične Sloven(c)e zapeljali stran od (političnega!!!) prizadevanja za oblast – za upravičen delež pri upravljanju svojih držav (DEŽEL!), v območje etničnega, kulturnega, religioznega (ideološkega). V času skokovitega napredovanja in uveljavljanja državnih interesov in njihovega soočanja v vsej Evropi, so Primorce, Krajnce, Štajerce in Korošce (plešoče v narodnih nošah in prepevajoče otožne pesmice…) intenzivno prepričevali, da te dežele niso njihove, da je njihova prihodnost v nekih nebulozah, še najraje pa pod knuto kakega novega okupatorja (zamaskiranega v – umišljeno – “plemensko sorodstvo”).
Vsa nacionalna energija – duhovna ali materialna – je bila usmerjena stran od krepitve DRŽAVNOSTNE (samo)zavesti in boja za oblast v svojih deželah. Denar, zbran za univerzo – tudi suveren je primaknil nekaj – je bil nemudoma preusmerjen v “Kumrovec” tistega časa. Sesutje odslužene polfevdalne zveze držav z istim suverenom ob koncu prve svetovne vojne je torej etnično slovenski segment izmed državljanov slovenskih dežel dočakal popolnoma nepripravljen. Le zamenjava enega gospodarja črede z drugim – da pa bodo isti “pastirji – goniči” ostali pri koritu – je bila do skrajnosti domišljena. Na samem koncu vojne morije ustvarjeno ustavno in pravno podlago za dejanski prevzem oblasti (suverenov Manifest, ki so ga sosednje, večinsko nemško govoreče dežele takoj uveljavile) so “borci za pravice Slovencev” z gnusom zavrgli, izvršeno uradno razglasitev države – zvezo slovenskih dežel – pa zmanipulirali in prepustili pozabi. Največji slovenski pisatelj, ki si je drznil (v umetniški govorici) nekaj kolebati v zvezi s “troedinoplemensko” obsedenostjo, je ekspresno hitro “padel po stopnicah” in bil z velikanskim navdušenjem (ojoj, pardon! – slovesno) pokopan… Orgija se je lahko pričela. In še vedno traja! Ropanje nacionalnega teritorija, uničevanje nacionalne dediščine, gospodarskega potenciala, je dopolnila nevidena morija in eksodus.
Katastrofa, ki je zaradi grozovitosti in vseobsežnosti ni znosno podrobno opisati, je očitna posledica na videz nedolžne pojmovne zmešnjave, zamenjave državnega s plemenskim, rodovnim, politike in državništva z ideologijo, vero, partijo, folkloro… Zavedeno ljudstvo, deklasirano na raven raje, je pustilo v nemar lastne države in cepalo od čustvene vznesenosti pred “zlatim teletom” – troedinim plemenom, (kasneje “bratstvom in edinstvom” – karkoli naj bi to že pomenilo): balkansko karikaturo/prividom evropske države.

Popolna odsotnost državotvornega premisleka, zamenjava še preostalih njegovih odmevov z ideološkimi predsodki, to je bil ploden humus za vse zastranitve, katerim so neizogibno sledile krute posledice – saj so slovenskim “ribniškim oslom” vsi, rdeči, črni, brezbarvni, brezhlačni… navdušeno natikali “zelena očala”, da so jih lahko futrali z oblanci te ali one idiotske ideologije, s čustvi namesto z računico, z neko nebeško “Tretjo”, ali pač rusko boljševistično Slovenijo (po novem se nekaj prav nič dosti drugačnega koti pod neko novo, modro, zastavo), namesto z deželami in zvezo dežel, ki pozabljena še vedno obstaja, čaka. In čaka kljub osamosvojitvi leta 1991, saj veleosamosvajači večinoma rdeče in/ali črne provenience niso osamosvojili, kar so njim podobni dobrih sedem desetletij prej podlo zavozili v balkansko “babilonsko sužnost”, marveč so popolnoma ignorirali internacionalno pravno relevantno dejansko stanje stvari in odcepili kos komunistične SFRJ, države sprevrženega socialističnega tipa, v kar je propadla (se transformirala v območje množičnih morišč in grobišč) nekoliko – vsaj na začetku – vendarle državi podobna združba, razglašena z “Ujedinjenjem” 1. 12. 1918. Nič ne pomaga samohvalisanje, postavljanje z nekašnim dosežkom. Današnja Republika Slovenija – podrtija, katero je pokojni profesor dr. France Bučar, ozlovoljen, poimenoval “velika posranija”, je pač neizogiben rezultat ignoriranja dejanskega stanja in popolne državniške slepote ljudi pri vzvodih odločanja. Odcepili so kos SFRJ z vso socialistično navlako vred, namesto da bi osamosvojili, iz SFRJ izločili, zvezo slovenskih dežel, dežel, ki so kot “Zemlje države SHS” poimenovane, leta 1918 s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državo.

V Mladinini rubriki Genetika in miti objavljeni spis IZVOR SLOVENCEV Vasje Jagra jasno odraža stanje duha – četudi naj bi bila to kritika genetološko/venetoloških zastranitev, tudi sama ždi globoko v močvari genetsko-spermastega diskurza.
Ne bodo se “vremena Krajncem zjasnile”, dokler namesto plemenske, folklorne in ideološko/verske megle v Podalpju ne bo zasijalo sonce svobodne Slovenije, zvezne republike slovenskih dežel, države njenih državljanov, ki je tu in čaka od začetka, od razglasitve 31. oktobra 1918.
Ima sicer resnično vse bolj videz krastače (tega menda ni treba dati na glasovanje…), a morebiti se bo vendarle nekega dne našel njen “princ”…

Andrej Lenarčič, na Veliki šmaren 2017