Slovenske dežele in država

BESEDA O KONTINUITETI
ali
(PRED)ZADNJA FAZA OZEMELJSKE EKSPANZIJE
(Vrsta preprostih dejstev, vsem na očeh in pri roki, postavljenih v realen, sočasen kontekst)

Najprej vprašanje: Kaj imata skupnega razsodba haaškega tribunala in preimenovanje trga v Zagrebu?
Izjava hrvaškega političnega analitika odgovori in pove vse. TITO je ime, ki zasluži, da ga nosi osrednji trg v Zagrebu. Zakaj? Zato, ker je z njegovim NOB Hrvatska pridobila Istro in Pomurje med Dravo in Muro.
Ta zgovorna izjava ima kar nekaj uvodnih taktov.

INTRODUKCIJA:
“8. septembra 1943. leta zvečer je Hitler poklical poglavnika na oseben telefonski pogovor in mu dodelil Hrvatsko Primorje, Reko, Kvarner in Istro in zahteval, naj okupira Ljubljansko pokrajino.” (citirano po Rupniku v “Rupnikov proces”, Ljubljana, 1980). Toda poglavnik Pavelić je mencal o “Ljubljanski pokrajini”, pa je Hitler treščil slušalko in ukazal Wehrmachtu, da zasede navedena ozemlja. Tako se je tudi zgodilo. Hkrati se je izkazalo, kakšno vlogo je imel general Rupnik ne da bi sploh karkoli ukrenil – že samo kot pojav je bil povod, da so se v Zagrebu “tresle hlače”, posledica pa je bila, da zagrebška nakana okupirati kar največ ozemlja slovenskih dežel (zaenkrat) ni uspela. General je kot prezident Ljubljanske pokrajine (ni bil torej – in ni mogel biti – “domobranec”. Tega ljubljanski “politiki” in Cerkev niti niso dovolili, pa ga je nemški “šef” Rössener nagradil s posmehljivim(?) naslovom “generalni inšpektor domobranstva”) ves čas odklanjal stike z zagrebškimi odposlanci, ki so vztrajno ponujali “prijateljsko sodelovanje”, “personalno unijo” in podobne finte. General jih je promptno ekspediral iz svoje pisarne, našli pa so hvaležne sogovornike v škofiji, odkoder so potem odhajale in prihajale delegacije iz Zagreba.
Tudi to je obtoženi Rupnik obširno pojasnil na zapisnik v procesu. Iz objavljenih izjav in spisov, ki jih je izročil sodišču, pa ni videti, da je razumel, zakaj je pravzaprav edini visoki funkcionar iz obdobja okupacije, ki je bil nemudoma izročen Jugoslaviji in je bil prej ekspresno justificiran, preden je dojel…
Upoštevaje dokumentacijo in dogodke, ki so se vrstili, pa je že mogoče trditi, da je bil deležen “posebne skrbi in postopka” prav zato, ker je preprečil uresničitev “davne sanje” – Alpske Hrvatske.
Da je bila “v okviru NDH in NOB” to ključna politika vodilnih krogov n Zagrebu, se je lahko opazilo v

EKSPOZICIJA:
dogajanju v zvezi z zasedanji ZAVNOH in AVNOJ. Dosti pozneje so prišla na dan nekatera dejstva in učinki – med drugim tudi razlogi, da je moral Tito likvidirati nosilca dogajanja, Andrijo Hebranga, ko je bil prisiljen nekoliko reducirati hrvaški nacionalizem, ki je ogrožal njegov “projekt”, kateremu je bil zavezan.
Vdova tega v revolucionarno osvobajanje prikritega nacionalista je v emigraciji v San Franciscu v šestdesetih letih dala izjavo za agencijo CIA (video ima logo CIE). Posredovala jo je v rednem programu hrvaška TV v seriji oddaj med 11. in 14. 7. 2011. Vdova je govorila o skrbno načrtovani ozemeljski ekspanziji. Med drugim je citirala možev odgovor na vprašanje, zakaj predvideva sodelovanje z Mačkom in možnost, da ustaši prosto odidejo z Nemci (pred zasedanjem ZAVNOH): “NDH nam daje BiH, NOB nam daje Medmurje, Istro in otoke. Zato dovoliti Paveliću odstop, dovoliti odhod in prehod nemških čet z juga domov, prevzeti oblast skupaj z Mačkom.”
Ni torej nobenega dvoma o dimenzijah in moči aspiracij po zasedanju ozemlja slovenskih dežel. Prvi sunek se je dogajal ob razpadu Avstroogrske, a so takrat bili pred Zagrebom bolj nujni “posli” – soočenje s Srbi in težavica zaradi odsotnosti državnopravnih podlag, saj so bile pokrajine, poseljene s Hrvati integrirane v enovito in nedeljivo Kraljevino Ogrsko. Karlov Manifest, ki je razrešil problem preureditve cislajtanskega dela monarhije, je v dokument moral posebej zapisati – zavezovala ga je prisega ob kronanju za kralja Ogrske – da na območju Kraljevine Ogrske osamosvojitev dežel ni mogoča. Zato so se zagrebški politiki obesili na državnost slovenskih dežel in ob asistenci ljubljanskih klerikalcev in liberalcev zrežirali nekakšen narodni svet v Zagrebu, ki pa je bil popolnoma nelegalna tvorba. Na splošno pa so jugoslovanarski združevalni slovar docela zreducirali na plemensko frazarjenje – do skrajne neokusnosti o nekakšnem “troedinem plemenu”. Ker državnosti ni bilo, so jo preprosto ignorirali. Jih je pa na realna tla postavil srbski regent, ki je v dokumentu o zedinjenju frazo, ki so jo prinesli iz Zagreba, da se Država SHS ujedinjuje sa Srbijom”, spremenil v – za državnopravno rabo ustrezno – varianto, da se “ZEMLJE države SHS ujedinjuju sa Srbijom”. Tako je bila pravna forma rešena, združevale so se s Srbijo slovenske “ZEMLJE”, ki so bile države in subjekti internacionalnega prava, ne pa neka ljudstva (nedostojno imenovana “plemena”). Zaradi vseh teh težav, posebnih okoliščin in sporov z Beogradom Zagreb tedaj (še) ni imel časa za poseganje po slovenskem ozemlju. Primorsko z Reko (ki je bila do leta 1867 del Primorske, prej pa so reški odposlanci sedeli v ljubljanskem parlamentu) so mu odnesli sporazumi Italija – Kraljevina SHS v Rapallu in Rimu, v Pomurju pa so morali počakati na notranje upravne reforme, ki so nazadnje svet med Muro in Dravo dodelile Zagrebu. A vse to le do okupacije 1941, ko je nacistična NDH brez ugovora priznala mejo na Dravi in državne meje (sicer okupiranih – a to subjektivitete ne odpravi!) slovenskih dežel s sporazumi z nemškim, italijanskim in madžarskim okupatorjem. Italijani so celo odrezali nekaj dodatnega teritorija – Bakar z zalivom… Drugi poizkus zadovoljiti ekspanzionistične apetite torej ni uspel. Tretjega – ob kapitulaciji Italije – je “nevede” onemogočil Rupnik (in tresoče se hlače v Zagrebu).
Je pa ekspanzionistični politiki na podlagi etničnih apetitov prišel prav NOB, kakor je opisano zgoraj in kar lahko štejemo kot četrti, uspešnejši sunek, ki se je udejanil po zmagi Revolucije.
V tej luči se zbistri slika ekspresne vrnitve in justifikacije Rupnika, medtem ko so se visoki funkcionarji ljubljanske politike in domobranstva večinoma brez težav umaknili pregonu. Rupnik je namreč storil še en (očitno prevelik…) greh, katerega pa ni bil obtožen! (Obtožen in justificiran je bil v glavnem kot domobranec, kar sploh ni bil…). Ne le, da je s samim svojim pojavom preprečil hrvaško okupacijo skoraj polovice slovenskega teritorija, še pogubnejše je bilo, kar je dosegel že pred inavguracijo za predsednika Ljubljanske pokrajine. Dosegel je namreč zagotovila popolne podpore pri vračanju nacionalne (samo)zavesti ljudstva in da se bodo slovenske dežele obnovile v vsej svoji integriteti – ozemeljsko in politično – v svojih mejah pred letom 1918, začenši s Krajnsko.
Dosežki slovenske politike več kot pol stoletja kasneje pričajo, kakšen smrtni greh je bil to.

REPETICIJA
Brezmejna zvijačnost režiserjev v ozadju slovenske osamosvojitve je dejanskost dogajanja prekrila s fravdolentnimi plakati:
Osamosvojitev Slovenije in Hrvatske hkrati, kar je čista potvorba evidentnih dejstev. “Naroda nikoli v sporu”… grobovi tulijo! “Trgovina” z orožjem, ki je bila dejansko trgovina / plahta za prevzem teritorija. Tudjmanovi tanki, orožje in vojaki na teritorij Istre prek Slovenije, ko je bila jugoslovanska republika Hrvatska še integralni del agresorske SFRJ – torej prav tako agresor. Za deklarativno “razdružitvijo” Slovenije (torej narazen je šlo, kar se je nekoč združilo…) so dejansko izvajali odcepitev socialistične jugoslovanske republike z vso navlako vred! Dejansko, internacionalno pravno stanje so skrili v še bolj globok predal, kakor so to storili tem podobni kujoni leta 1918, ko so povsem “spregledali” združitev slovenskih dežel pod skupno vlado v Ljubljani in zavozili svoje ljudstvo v španovijo, ki je prinesla stotisoče žrtev in vse katastrofalne posledice, ki jih živimo. Vse je dovoljeno, le resnica ni.
Skrit za prividi in šemami se pred našimi očmi dokončuje stoletni program dokončne likvidacije slovenske nacionalne identitete in integritete. Brezsramna ignoranca pogreba “očeta Evrope” in najbolj zaslužnega človeka za osamosvojitev – vrnitev v Evropo! – Slovenije, je razkrila, da to ni le pogreb tega človeka, marveč tudi dokončni pogreb Karantanije, Sama, Brižinskih, zmagovitih bojev proti “Turkom”, Slave polihistorja Valvasorja, Petelinov, Trubarjev, Veg, Prešernov, Plečnikov , Stefanov, Cankarjev, jezika, ki postaja ponesnaženi novorek…. stotisočev žrtvovanih v neusmiljenem boju za obstanek. Zadnje slovo od sanj o osamosvojeni Sloveniji. Naslednja faza “dogovorov” se ne bo več začela pri dosedanjih mejah slovenskih dežel, marveč na črti, ki jo je s pomočjo domačih pogrebcev zarisal internacionalni arbitražni gremij, in o čemer z neprikritim zadoščenjem in privoščljivostjo govorijo ondotni politiki. Od nje je le še (poslednji!) korak, do severa in do zahoda, kjer že stoje vojaške straže***……….

AL
05072017

Op.:
***) za največji dosežek “Vojne za Slovenijo 1991” velja, da je teritorialcem in miličnikom uspelo preprečiti JLA, da bi zaprla mejo na severu in na zahodu….Višek oz. pravi črni humor pa je, da iz krogov, ki se imajo za nosilce osamosvajanja, sedaj prihajajo glasne zahteve o vojski na zahodni meji.

http://nova24tv.si/slovenija/arbitrazni-sporazum-in-nezadovoljni-hrvatje-krivce-iscejo-celo-v-mladinskih-delovnih-brigadah-in-v-nemciji-ki-se-ni-postavila-na-njihovo-stran/

“Odločitev arbitražnega sodišča je temelj za prihodnje pogovore o meji in sodne postopke”
Drugi hrvaški politiki pa v medijih svarijo pred močnimi političnimi posledicami, ki jih bo prinesel arbitražni sporazum. V to je prepričan tudi veteran hrvaške diplomacije Ivica Maštruko, svoj pesimizem pa upravičuje z mislijo, da ta razsodba predstavlja vsa izhodišča oziroma osnovo za morebitne prihodnje pogovore o meji ali sodnih postopkih. “Ta odločitev sodišča je pravzaprav temelj, ne glede na to, kaj si kdo misli o njej, je izhodišče za vse morebitne prihodnje pogovore o meji. Nosi resne politične posledice, ker če se odločimo za tožbo na sodišču, bo vsaka prihodnja sodba ali dvostransko pogajanje za osnovo vzelo odločitev arbitražnega sodišča. Drug problem za vlado je, da ne smemo biti razumljeni kot tisti, ki iščejo in delajo težave, saj moramo rešiti še mejna vprašanja s Srbijo, BiH in Črno goro,” svari Maštruko, ki je prepričan, da morajo Hrvatje vztrajati pri reševanju mejnih sporov s pomočjo dvostranskih pogajanj…

Natančno to! Toda pri nas očitno vsi razumejo stvari praviloma ravno narobe! Kar govori Maštruko na način, kot da je odločitev arbitražnega sodišča problem za RH, je v resnici problem za Slovenijo. Razumljivo je tudi, da bodo ekspanzionisti z one strani mejnih rek vedno prikrivali pravo resnico. Nerazumljivo, a kruta resnica, pa je dejstvo, da slovenski prikoriteni voditelji vedno znova nasedejo. (Tudi) jezikovno nepismeni napihnjenci drugače pač ne znajo.

Ker ti domišljavi praznoglavci niso izpolnili, kar jim je nalagal Sporazum o arbitraži – niso namreč v Memorandumu predočili tribunalu dejanskega stanja stvari – so Sporazum iz enkratne priložnosti spremenili v popoln (dokončen?) polom za Slovenijo. Odločitev arbitražnega tribunala je dejstvo internacionalnega prava non plus ultra. Vsa dejstva internacionalnega pravnega značaja v zvezi s teritorijem in državno mejo, ki so obstajala doslej, so izgubila svoj meddržavni pomen. Na meddržavni ravni odslej obstaja le to, kar in kakor je odločil tribunal v Haagu. Natančno tako, kot to pove dr. Ivica Maštruko, s tem da on spretno obrne zadevo in prikrije, da je to v popolno in odločilno korist južne sosede. To je pač v navadi med spretnimi mešetarji.

Razkriva pa ta zgodba vso intelektualno in politično bedo tukajšnjih odločevalcev. Ti ljudje, prikoriteni k vzvodom odločanja, porivajo Slovenijo “iz poraza v poraz – do končne zmage” = na dnu propada…

Edina meja Republike Slovenije – pravilno: slovenskih dežel, kajti le to je internacionalno pravno relevantno dejstvo! – ki je bila doslej na internacionalni ravni določena (meddržavni sporazumi) in je veljala, potekala pa je od Kvarnerskega zaliva (Kantrida) po rekah Rečini, Kolpi, Sotli in Dravi do zliva (junction) z reko Muro (pod Kotoribo), se je umaknila administrativni, upravni meji med socialističnima jugoslovanskima republikama Slovenijo in Hrvatsko, ki nikoli ni imela nobenega učinka na internacionalni ravni – na tej ravni ni obstajala, kakor niso obstajali politični pogovori ali dogovori partijskih funkcionarjev ali komunističnih upravnih organov znotraj socialistične SFRJ – pa še to mejo so slovenski bleferji (zamaskirani za akademskimi titulami) uspeli premakniti izdatno v škodo lastne države. In ta meja, ki jo je na podlagi argumentov, ki so jih dali na mizo slovenski (!!!) (slovenski!!!) pooblaščenci, dokončno določil arbitražni tribunal, je sedaj edina obstoječa meddržavna meja med Slovenijo in Hrvatsko.

Zagrebu je tako uspel ne “veliki met”, marveč “velikanski met”! Stoletni projekt teritorialne ekspanzije na račun državnega teritorija slovenskih dežel so več kot uspešno zaključili. V manj kot sto letih so na ta račun za več kot 4.500 kvadratnih kilometrov povečali teritorij svoje države, in to povsem brez težav, preprosto z mednarodno arbitražo – s katero javno nočejo imeti nič – predvsem pa ne stroškov. Slovenci smo znova, na lastni koži, izkusili znano balkansko maniro, da mora obsojenec sam plačati vrv ali kol ali kroglo (brezna, ki so itak “v javni lasti”, so že uporabljena/napolnjena…)… Da pa sedanja, uradno določena državna meja ne bo zdržala niti dneva, je itak očitno: Zagreb odločitve ne bo sprejel (čeprav ta velja, celo žrtev tako kriči, ne le internacionalno pravo), in vse je že nared za neko prihodnje “dogovarjanje” o meji (seveda na tem, novem izhodišču!) – če se bo slovenska napihnjena, praznoglava elita sploh še lahko o čem dogovarjala. Zagonili so, pametnjakoviči, itak že več kot vso našo nacionalno dediščino (kolikor je niso sesuli, uničili, pregnali in pomorili pod krinko vseh mogočih “osvoboditev”!). Meja na Karavankah je že zastražena, borijo se ti isti “naši” za podobno stanje še z italijo… Dokončno so urbi et orbi razglasili to dejstvo z ignoriranjem pogrebnih slovesnosti v srčiki Evropske unije – Straßburgu – in samega pogreba pokojnega kanclerja v (tudi doslej vedno našem) cesarskem mestu Speyerju. Hkrati/obenem jim je uspelo pokopati tako najbolj zaslužnega moža za slovensko osamosvojitev, kot tudi osamosvojeni “prehlajeni predmet zgodovine” – če je dovoljeno uporabiti domislico tudi že pokojnega slovenskega pesnika.

R.i.P. – Kohl in tvoja Slovenija

Andrej Lenarčič
04072017

BELI DIM IZ PALAČE MIRU NAD PIRANSKIM ZALIVOM (Reporter 27, str. 18-22)

(Bolje bi bilo: NAD PIRANSKIM ZALIVOM BELI DIM IZ PALAČE MIRU, saj tako, kot je natisnjeno, vzbuja vtis,
da gre za “Palačo miru nad Piranskim zalivom” – kolikor mi je znano, doslej nad zalivom ni še nobene “palače miru”.)

K zajetnemu besedilu članka le pripomba v zvezi s TUL oz. spremembo ustave.
“Meja je opredeljena v Temeljni ustavni listini”.
TUL je listina ustavnega značaja. Ustava je notranji pravni akt non plus ultra. Kot tak v nobenem primeru ne more določati državne meje, ki je vsaj bilateralna zadeva – ponavadi celo multilateralna. Naša TUL govori o državni meji na pravi način. Ne določa njenega poteka in o njej govori načelno, vendar natančno: “…ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ:” Zapisano je V OKVIRU, kar pove, da ne gre preprosto za dotedanjo medrepubliško mejo, marveč za “mejo v okviru dosedanje SFRJ”.
Kdor ima težave z razumevanjem uradnega jezika, si lahko pomaga s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika. Obe izdaji – iz leta 1979 (III.knjiga, str. 373) in iz leta 2014 (I. knjiga, str. 1071/1072) – natančno in obširno razložita pomen uporabljene besedne zveze V OKVIRU. Preprosto povedano v zvezi z državno mejo to pove, da sicer gre za mejo med jugoslovanskima republikama, a je pri tem treba upoštevati vse relevantne okoliščine.

Tukajšnji zakonodajalci in odločevalci so že ničkolikokrat dokazali, da imajo z razumevanjem uradnega jezika svoje države velike težave. In to “v obeh smereh”: ali napačno razumejo zapisano, ali pa napačno zapišejo. Eden najbolj katastrofalnih tovrstnih “spodrsljajev” (?) je sedmi člen Zakona o volitvah v državni zbor (sprejet 12. 9. 1992), ki je zapisan natančno, razumejo ga pa vsi po vrsti narobe (po svoje!) četudi “zakon velja tako, kot je zapisan”, in je zaradi njega stanje v državi že četrt stoletja popolnoma brezpravno, nelegalno.
Tudi zgoraj citirani del TUL o državni meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko berejo narobe celo ustavni sodniki in postavijo popolnoma neosnovano trditev, da so na tej podlagi “republiške meje postale državne meje”!
Glede na besedilo TUL je pred vsako trditvijo potrebno ugotoviti, kaj so tiste “relevantne okoliščine” katerih upoštevanje terja ustava – TUL. Te so na dlani:
Za razliko od ostalih jugoslovanskih republik sta le Slovenija in Srbija vstopili v zvezo (leta 1918) kot subjekt internacionalnega prava z vsemi (državnimi) atributi – s teritorijem (meja), oblastjo in državljani. Tako je tudi zapisano v javno objavljeni listini o “ujedinjenju”. Kraljevina Srbija je bila tedaj že združena s Črno goro, slovenske dežele, ki so bile z ustavo leta 1867 znova potrjene kot države, pa so se združile s sklepom vlade v Ljubljani z dne 31.10.1918: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”, in kot take – v listini o “ujedinjenju” opredeljene kot “ZEMLJE države SHS” (torej tisto od države SHS, kar je imelo vse atribute države, in se je lahko “ujedinilo sa Srbijom”, saj ljudstva ali plemena – magari “troedina” – ne morejo sklepati meddržavnih dogovorov!) stopile v zvezo, nazadnje imenovano SFRJ.
Sestavljalci TUL so torej imeli še kako važen razlog za uporabo pojma V OKVIRU. Kajti ena od bistvenih okoliščin je bilo dejstvo, da so slovenske dežele – združene pod oblastjo vlade v Ljubljani – imele natančno določeno državno mejo s preostankom nove južnoslovanske države. O tem je znanstveno razpravo objavil arhivski svetnik Peter Ribnikar v reviji Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 119-128. Ugotovil je, da so bile edine določene državne meje znotraj nove države meje slovenskih dežel Primorja, Krajnske in Štajerske. Mejo Pomurja na Dravi pa je “opazil in zabeležil” Trianon. Obstoj državnih meja “Slovenije” (ta obstaja na internacionalni ravni šele od 26.6.1991) je potrdil tudi nastanek ustaške NDH leta 1941, ko lahko v vrsti izdaj časopisa Slovenec – od meseca maja naprej – beremo članke in sporočila o določanju državne meje med NDH in okupiranimi slovenskimi deželami. “Državne meje dežel” so bile docela upoštevane, le Italija je vzela še Bakarski zaliv (in dele Dalmacije, kar pa se ne tiče sovenske meje). Tako je Zagreb na internacionalni ravni že enkrat priznal državne meje slovenskih dežel, s katerimi je tkim. “jugoslovanska Republika Slovenija” iz južnoslovanske zveze – tokrat imenovane SFRJ – izstopila.

Dejansko stanje stvari v vsem pritrjuje besedilu TUL. Ker je bila Slovenija konstitutivni subjekt nastanka “Jugoslavije”, se ni odcepila, marveč se je razdružila – izstopila iz zveze tako, kot je vanjo vstopila: tudi s teritorijem in državno mejo. V trenutku osamosvojitve na dan 26.6.1991 (država nastane z javno razglasitvijo, ne s sprejetjem potrebnih sklepov! To je tukajšnjim strokovnjakom moral povedati Badinter, in zato je Hrvatska nastala šele 8. oktobra istega leta!) je torej imela osamosvojena država Republika Slovenija natančno določeno državno mejo, s katero je v zvezo vstopila, in ki je zapisana v dokumentih, na zemljevidih in zaznamovana na zemljišču. In imela je mejo s “preostankom SFRJ” (Jugoslavije), ne pa z jugoslovansko republiko Hrvatsko, ki tedaj ni bila le integralni del jugoslovanske socialistične “federacije”, marveč kot taka tudi agresor v izsiljenem (! ve se kdo!) napadu na osamosvojeno Slovenijo.

Ker Sporazum o arbitraži nalaga tribunalu, da določi “potek meje”, TUL pa obenem pove, kaj je dejansko državna meja Republike Slovenije, je (bila) dolžnost slovenskih pooblaščencev, da to dejstvo dajo tribunalu na mizo. Namesto tega so “strokovnjaki” na pamet in mimo znanih dejstev govoričili in zapisali, da “meja med republikama postane državna meja”, kar sicer ni narobe, ampak tiče se le preostalih republik (razen Srbije in Črne gore, ki sta bili tako kot Slovenija subjekta nastanka Jugoslavije), nikakor pa ne Slovenije. Povrhu je bila Badinterjeva komisija, ki naj bi menda to trdila, ustanovljena več kot dva meseca za tem, ko je bila Republika Slovenija že samostojna država z vedno obstoječo državno mejo, ki nikoli ni bila odpravljena, in je bila kot udeleženka Brionske tripartitne konference de facto že priznana država, pa tudi v Badinterjevih sklepih je Slovenija komaj omenjena, saj ni bila problem. Osamosvojitev Slovenije je bila namreč “čista ko suza”, saj velja: “Kakor noter, tako ven”! (Tudi Srbija in Črna gora sta se kasneje brez problemov razšli.) Problem so bile tiste republike, ki lastne državnopravne subjektivitete niso imele, pa so se odcepljale in so se zaradi tega zapletle v krvave secesijske vojne in so morali posredovati mednarodni gremiji.

Dejansko stanje stvari je bilo v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije jasno in pregledno. Težava je bila domača politika in stroka, ki tega stanja ni dojela – četudi je ves čas vsem na očeh. Arbitražni tribunal pa mimo pravil arbitriranja in argumentacije, ki jo je v Memorandumu predstavila slovenska vlada, ni mogel odločati. Zato je razsodba taka katastrofa! Katastrofa, ker prvič v zgodovini jemlje ogromno (več kot 4.500 km2) teritorija slovenskim deželam (ki jih niti okupatorji niso tako zmasakrirali) in za vedno postavlja te krivične, nenaravne, vsiljene razmejitve kot osnovo za bodoče naskoke v imenu primitivnega plemenskega ekspanzionizma. Odgovorni so tisti, ki ne le da ignorajo relevantna in veljavna pravna dejstva, marveč niti jezika lastne države ne obvladajo. Navsezadnje o tem neznanju priča tudi kolobocija v zvezi z “drugim razdelkom temeljne ustavne listine in ustavnim varstvom…” A je treba povedati, gospodi, da ustava varuje navedbe, kakor so v listini zapisane, in ne, kakor se nekomu prikazuje.

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
član Skupine za arbitražo

SRAMOTA NE LE EVROPSKEGA FORMATA !

V zgradbi Parlamenta Evrope v Straßburgu se je danes dopoldne zgodil morebiti najslovesnejši dogodek, kar ga je združena Evropa doživela ves čas svojega obstoja. V prisotnosti množice državnikov, sedanjih in bivših, se je v dvorani odvila poslovilna slovesnost od pokojnega državnika Helmutha Kohla, državljana Evrope, osebnosti, s katero se je po besedah bivšega predsednika USA, Clintona, pričelo 21. stoletje.
Vzdušje v dvorani je izpričevalo globoko naklonjenost in hvaležnost. Govorniki so pokojnika postavljali za zgled politikom in državnikom. Bivši predsednik Clinton je poodmeval prisrčnemu razpoloženju (posebej mladi orkester…) s poudarkom, da je slovo ob krsti pričetek nečesa novega, na kar da so Američane spomnili njihovi sodržavljani afriških korenin. Tudi “državljani slovenskih korenin” bi lahko o tem povedali podobno, saj pri pogrebnih opravilih pogosto zazvenijo veseli, optimistični zvoki v zavesti, da se “življenje novo budi”.
Himni, ki sta zazveneli ob sklepu, bi se lahko naših ljudi, prisotnih v dvorani (so bili tam?), še posebej dotaknili. Posebej zato, ker je današnja nemška himna dejansko cesarska himna, himna rimskega cesarja, ki je bil suveren dežel, v katerih so živeli naši predniki dolga stoletja. In kaj je drugega združba slovenskih in drugih dežel velikega imperija / cesarstva, kot slika združene Evrope, seveda ukleščena v običaje preteklosti. Pa tudi evropska himna se je lahko posebej dotaknila Slovencev. Zato, ker je tudi njena zgodba, kot vse evropske, čvrsto povezana z našo bitjo. Znameniti skladatelj z Gradiščanskega, Haydn, je njemu znano pastirsko pesem – še danes znano SLOVENSKO pastirsko melodijo za piščal – uglasbil v enem od svojih kvartetov. Za njim jo je povzel veliki Beethoven in z njo poveličal svojo Odo v 9. simfoniji. Tako je ta slovenska pastirska pesem danes himna Evrope.
Lepo in zveni ponosno….
A resnica je grozna, klavrna, pošastno obupna, daleč bolj, kot razkritje totalne brezvestnosti, nesposobnosti, diletantizma in nesramnosti naših pripravljalcev osamosvojitvenih in arbitražnih dokumentov, ki se je v vsej svoji katastrofičnosti razkrila pred vsem svetom z izrekom tribunala v Hagu.
Do shizofrenih razsežnosti zagnano so, kujoni, ignorirali in zanemarili resnico, da so slovenske dežele na začetku prejšnjega stoletja zašle v neko združbo, v kateri nikoli niso bile, odkoder je vedno prihajal nad nje “rop, požig, umor”, in so – ko je čas dozorel (in se je v Evropi pojavil nemški kancler Kohl) – po spletu neverjetnih srečnih okoliščin iz zaklete združbe izstopile. A omenjena upravljalska navlaka je kot obsedena zatiskala oči pred dejanskim stanjem stvari in se obnašala, kot da je Slovenija izdelek te južnoslovanske katastrofe. Kar je nesramna laž. Povsem nedvoumno pravno in politično dejstvo je, da so se slovenske dežele, ki so bile seveda subjekti internacionalnega prava, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani “ujedinile sa Srbijom” v Kraljevino SHS, ki je potem, po več kot sedmih desetletjih nesreče, končno izginila. Izginila, ko se je Republika Slovenija, kakor so se imenovale slovenske dežele znotraj Jugoslavije/SFRJ, odločila in uresničila svoj izstop iz združbe. Razglasila je svojo osamosvojitev in pot v Evropo (“nazaj domov”), preostanek države SFRJ pa je potonil v svojih plemenskih morijah.
A ignoranti, ki so se znašli za krmilom, so voz zapeljali daleč stran od “domovine” – Evrope. Kako silno daleč, razkriva stanje v državi, katastrofa z arbitražo o meji, piko na “i”, in dokončno potrditev dejstva, da je Republika Slovenija svetlobna leta daleč stran od Evrope, pa je odkrila totalna ignoranca slovesnosti v evropskem parlamentu. Nacionalna televizija je dogodek gladko briskirala in program polnila s šodrom.
Nemška kanclerka merklova je v svojem govoru ob krsti pokojnika povedala, kako je s tem! Potrdila je, da republika Slovenija ni več država v EU! Izrekla je namreč stavek, da”je pokojni kancler najbolj zaslužen, da med članicami Evropske unije ni več kontrol na mejah. Točno! Na Karavankah, na meji med RS in Avstrijo kontrola je! Torej Slovenija ni članica! Očitno so tako menili tudi na Gregorčičevi in Šubičevi, saj med državniki v Straßburgu ni bilo opaziti nikogar od Podalpcev…..
Tragično! Kot da bi s kanclerjem, “ustanovnikom” slovenske osamosvojitve, umrla tudi osamosvojena Slovenija.
R.i.P.
Ljubljana, 01072017

Po objavi razsodbe arbitražnega sodišča, ko je že povsem očitno, da naši odgovorni niso uporabili dejstev, skladnih s pravom, ki ga določa Sporazum o arbitraži, da so torej zavestno sabotirali upravičenja države Slovenije, je mogoče docela razumeti – sicer popolnoma nerazumljivo ignoranco slovesa od človeka, ki ima največ zaslug za osamosvojitev in mednarodno priznanje Republike Slovenije. Niti zunanji minister, niti predsednik vlade, niti predsednik države – nihče od naštetih se poslovilnih slovesnosti ne v Straßbourgu, ne v Speyerju, ni udeležil. Ko bi to bilo samo nedostojno…
Seveda moremo razumeti tudi to “malenkost” (pokvarjenih značajev?, ne avionov!), če opazimo, da so tisti, za katere pravimo, da njihovega odnosa do arbitraže Nemčija ne podpira, bili ne le v Straßbourgu, marveč tudi v Speyerju. Pri zadnjem, najpomembnejšem opravilu v znamenitem “rimskocesarskem” svetišču v Speyerju, celo navišje, tik ob celebrantu. Somaševal je namreč papeški nuncij in doajen diplomatskega zbora v Nemčiji, škof Nikola Eterović, sin “Lijepe naše”. O veličastnih učinkih slovenske diplomatske in državniške modrosti, ki se je pred vso zemeljsko oblo prav striptizersko razgalila v sami srčiki evropske državnosti pred očmi najvišjih predstavnikov držav, in ki je daleč presegla globoki pomen in vzvišenost slovesa od ustvarjalca v prihodnost in demokratično sobivanje usmerjene Evrope, je torej v luči aktualnih problemov z državno identiteto in integriteto države Slovenije vpričo, “vremenskih motenj”, ki se zgrinjajo nadnjo, skoraj neprimerno še naprej razpravljati.
In kakor je arbitražni tribunal z razsodbo odločno postavil na laž slovenske “strokovnjake”, ki so vsak tehten argument in pomislek pri pripravi Memoranduma za arbitražo vzvišeno in s posmehom zavračali – največkrat s floskulami “to je zgodovina” in podobno – prav z vrsto odločitev, ki jih je utemeljil prav na oddaljenih zgodovinskih dejstvih (če jih je dobil na mizo od stranke v postopku), je včerajšnja nesramna ignoranca toliko bolj povedna, saj gre ne le za zanikovanje pomena EU, članstva, sodelovanja, marveč gre tudi za našo državnopravno in kulturno identiteto, ki je neločljivo povezana z državami/deželami, v katerih so naši predniki tisoč let in več živeli in soustvarjali prav to Evropo. In prav slovo od pokojnega prvega državljana Evrope, kanclerja Kohla se je dogajalo v svetišču, v katerem so pokopani tudi številni suvereni naših slovenskih dežel, ki so bile vedno suvereni subjekti z lastnim vojvodo – vladarjem. Večino časa iz rodu Habsburgov, ki so bili tudi vojvode in nadvojvode mnogih drugih držav, kralji kraljestev in cesarji Svetega rimskega cesarstva – zraščeni skratka povsem z Evropo. Tudi med poslovilnimi nagovori se je iz ust uglednega državnika utrnila kakšna te vrste misel…
A Republike Slovenije tam ni bilo… Kam le je izginila vsa “Slava”… v kaj se je pogreznila…

K RAZSODBI 29.06.2017

Razsodba, ki jo je predstavil predsednik arbitražnega tribunala, g. Gilbert Guillaume, je dokončanje stoletnega projekta, ki se je pričel uresničevati ob koncu Prve svetovne vojne, ko je Zagreb s pomočjo vodilnih slovenskih “narodovih predstavnikov”, tako klerikalnega kot liberalnega pedigreja, izigral uresničenje Zedinjene Slovenije. Tako je mogoče poimenovati dogodek, ki se je zgodil dne 31.10.1918, ko je vlada v Ljubljani, v parlamentu Vojvodine Krajnske, na podlagi ustavnega dokumenta suverena Karla (Manifest, 16.10.1918), enako kot dežele Cislajtanije z nemško govorečo večino dober teden dni prej, razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”. Notranji minister te vlade je ob deseti obletnici razglasitve zapisal, da smo tako uresničili “Zedinjeno Slovenijo”.

Seveda so vodilni slovenski “bojevniki za narodove pravice” s svetlobno hitrostjo to obstoječe internacionalno pravno dejstvo skrili v predal in se priklonili Zagrebu. Prepustili so mu iniciativo in se kot prirepek plazili v Beogradu, kjer je regent Aleksander, kljub vsemu, v dokumentu o “Ujedinjenju” dal zapisati, da se s Srbijo ne združuje Država Slovenca Hrvata i Srba, marveč ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba, s čemer so postale slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, subjekt nastanka nove južnoslovanske države, ki je leta 1991, pod imenom SFRJ začela razpadati.

Slovenske dežele so se kot države s teritorijem, državnimi mejami, državljani in oblastjo združile s Srbijo v Jugoslavijo. Ves čas obstoja te države se državnih meja slovenskih dežel nihče ni dotikal. Mejo Prekmurja na Dravi je zabeležil Trianon. Državne meje Štajerske, Krajnske in Primorja je maja 1941 brez ugovora priznala NDH. Ker notranji pravni akti (torej tudi notranje “republiške” meje) na internacionalni ravni ne učinkujejo, so omenjene državne meje slovenskih dežel ostale nedotaknjene tudi v socialistični “federativni” Jugoslaviji. V trenutku, ko se je Republika Slovenija osamosvojila – torej razdružila od tistega, s komer se je leta 1918 “ujedinila” kot “ZEMLJE države SHS”, so te obstoječe državne meje znova stopile v veljavo.

Tega dejstva seveda nihče od oblastnikov in “strokovnjakov” ni ali ni hotel opaziti. In to kljub temu, da je celo besedilo TUL, ki govori o državni meji, s pojmom “v okviru SFRJ” upoštevalo posebne okoliščine, oz. predvidelo, da tkim. “republiška” meja ni v vsem poteku dejanska državna meja osamosvojene države. Posebej še, ker se Slovenija ni osamosvojila od Hrvatske, marveč od SFRJ. Preostanek SFRJ je namreč razpadel (in to mukoma, v hudih secesionističnih vojnah) dosti kasneje, ko je bila Republika Slovenija že dolge mesece suvereni subjekt internacionalnega prava, z ozemljem/državno mejo, oblastjo in državljani, ter de facto mednarodno priznan z udeležbo na Brionski tripartitni konferenci, kot eden od treh udeleženih (Evropska skupnost – sklicatelj, SFRJ, kot agresor in RSlovenija, kot napadena država).

Kruta resnica je, da nihče od oblastnikov v Ljubljani niti slišati ni hotel o internacionalnih pravnih dejstvih v zvezi z osamosvojitvijo. Kaj šele karkoli o državnosti in državni meji Slovenije (slovenskih dežel). Obrazložitev predsednika arbitražnega tribunala je razločno pokazala, da je Slovenija tribunalu zamolčala vsa relevantna dejstva s tem v zvezi in ga prepričala, da je državna meja osamosvojene Republike Slovenije preprosto nekdanja republiška meja, ne pa, kakor je zapisano v TUL “v okviru (!!!) nekdanje SFRJ”! V okviru namreč pomeni: upoštevajoč vse relevantne okoliščine. A o vsem tem v Memorandumu, ki ga je SLovenija predložila tribunalu kot zbir svojih argumentov, ni niti črke.

Tribunal je deloval strogo v okviru pravil arbitražnega postopka, dogovora, zapisanega v Sporazumu o arbitraži, in argumentov, ki jih je Slovenija dala na mizo. Njegova odločitev je – upoštevajoč to resnico – več kot korektna, v bistvenih podrobnostih celo uspeh za Slovenijo. Nima pa smisla ugibati, kako bi tribunal postopal, če bi Ljubljana predložila resnično vsa relevantna dejstva, kakršna terja Sporazum o arbitraži. Ostaja pa dejstvo, da je južni sosedi uspel veliki met: Po komaj sto letih sistematičnega delovanja v vseh mogočih, različnih okoliščinah je pridobitve na račun slovenskih dežel zaokrožila s skoraj polovico Primorske in vsem ozemljem med Muro in Dravo (na kateri je vedno potekala meja Hrvatske). Odločitev tribunala ji je prepustila dokončno več kot 4.000 kvadratnih kilometrov teritorija, ki ni bil nikoli del kake hrvaške države. Kot rečeno, uspel je Zagrebu “veliki met” – a izkušnja s prijatelji onkraj Rečine, Kolpe, Sotle in Drave uči, da zelo verjetno niti s tem epohalnim (civilizacijskim?) dosežkom ne bodo zadovoljni!
Predvsem pa velja poudariti, da čaka države Evropske unije zelo negotova usoda, če bodo v 21. stoletju dovoljevale teritorialni ekspanzionizem na podlagi primitivnih nacionalističnih apetitov, surovo teptanje obstoječih državnih teritorijev in struktur, pri čemer je ignoriranje epskih naporov tako Republike Slovenije kot tudi arbitražnega tribunala, da pride do premišljene in na načelih in pravilih internacionalnega prava temelječe rešitve problema, še najmanjša težava. Dosti hujša je izjava s strani USA, da se v zadevi implementacije razsodbe ne bodo postavile na nobeno stran, da naj državi problem rešita med seboj, kar de iure in de facto pomeni, da se USA požvižgajo na Sporazum o arbitraži in na delo arbitražnega sodišča!
Lepa reč! “Obetavno” za mir v svetu. Ignorantje pri slovenskih vzvodih oblasti imajo očitno več kot dovolj “kolegov” na vseh štirih straneh neba.

Dolga brada – bebavega (ne)razumevanja države in državnih reči

Večina podalpskih problemov v zvezi z državo, posebej teritorijem in državo mejo, korenini v neverjetni ignoranci in neznanju.
Neusmiljeno razkrinkavajo tovrstno bedo teh ljudi dogodki tistega usodnega časa. Na primer:
Ko je bil leta 1986 srbski akademik Dobrica Cosić na znanem srečanju z novorevijaši v ljubljanski gostilni Mrak, je z verzijo Srbskega memoranduma in ostrino svojih besed zbrane dobesedno šokiral.
Pučnik je jadikoval, da premočna Srbija pomeni konec Jugoslavije, pa mu je Cosić zabrusil: “Pa kaj, ali se boš jokal za Jugo?!…Neka ide u p.m.!” (vse navajam po: Rosvita Pesek, Jože Pučnik, str. 228 in naprej).
A to je šele začetek bede. “Šoku” je sledil poskus priprave slovenskega programa. Seveda so se maherji tega lotili profesionalno in pritegnili množico strokovnjakov iz celotne Juge. Že pri porodu je pravilo: veliko babic, kilavo dete. V zadevi slovenske države in samostojnosti pa bi gospodje vsaj sledili zgledu srbskega memoranduma: Koga pa so oni povpraševali o tej svoji zadevi?
Podalpska intelektualna “elita” pa se je problema slovenske samostojne države lotila vrhunsko filozofsko in grupno – multikulti. In tisto, kar naj bi menda bilo namenjeno afirmaciji slovenske nacionalne (državne!) identitete in integritete, je bilo dejansko zagrizeno prizadevanje za “popravilo zavožene Juge” – “V uredništvu … se je vedno bolj uveljavljalo prepričanje, da je krizo v Jugoslaviji mogoče rešiti le s temeljito spremembo komunističnega sistema.” (navedek op. cit.) Lepa reč. A obenem nazoren dokaz totalne zmedenosti v teh umnih glavah. Namesto da bi upoštevali dejansko stanje – kaj država Jugoslavija sploh je, kateri državnopravni subjekti so jo sestavili, in kaj Sloveniji, kot konstitutivnem elementu edino preostane, če se združba, v katero je vstopila, razsuje – če že Srbija, kot ključni činitelj, odkrito deluje v smeri potopa tega Titanika, so ta spaček “reševali”.
Pač “Mrak”, dobesedno – namreč v glavah.
Mrak postane dobesedno zadušljiv, ko ta družba “razumnikov” dožene, da se “Slovenci gotovo niso združili z drugimi narodi v Jugoslaviji zato, da bi svojo identiteto izgubili, ampak da bi jo ohranili.” (navedek op.cit.)
Veličasten dosežek… ZMEDENEGA UMA!
Vrhunski izobraženci združujejo NARODE – torej ljudstva (ki pa naj “združena” – torej pomeašana in zmešana ohranijo svojo identiteto…). Da niso imeli v mislih NACIJ, so pokazali z uporabo imena Slovenci. Kot Slovenci je bilo mogoče imenovati etnijo, ne nacije, saj nikjer v znanem Osončju države Slovenije (in njenih državljanov: Slovencev) ne takrat, ne kdaj prej ni bilo. Ni dvoma: govoričili so, maherji, o združevanju LJUDSTEV, odkoder ni daleč do “druženja” plemen (na primer “troedinih”) in magari grupnega seksa…. Vsega tega je bilo v času “narodnega vrenja” na prelomu stoletij in v času “reševanja slovenskega narodnega vprašanja” (kaj za vraga neki je to?) s podrejanjem drugim LJUDSTVOM na Balkanu in pljuvanjem v lastno skledo (kar je vse botrovalo največji slovenski nacionalni katasrofi v vsej znani zgodovini!) dovolj in preveč.
Bedno! Še mnogo huje!.
Nobene misli, kaj šele besede – da o dejanjih ne sanjamo – o slovenski nacionalni identiteti, državnosti in subjektiviteti slovenskih dežel, ki so se davnega leta 1918, 31. oktobra s sklepom vlade v Ljubljani “da prevzame vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” združile, in potem kot ZEMLJE države SHS (beri beograjski razglas 1.12.1918) vstopile v zvezo s Kraljevino Srbijo, da je nastala kasnejša Jugoslavija – nazadnje SFRJ.
Med ljudmi, ki so kar bleščali od pravniškega strokovnjačenja, o teh krucialnih dejstvih nič! Nič! Prazne glave! Nobene misli, nobene besede. Pač pa kako rešiti Jugoslavijo, kako združevati “narode” – t.j. LJUDSTVA. Ciganski tabor…..
A vse to je le vrh leden gore, intelektualnega vakuuma. Zmeda v glavah, zmeda v pojmih, zmeda v besedah. Ko se je kljub tej zmedi leta 1991 vendarle zgodilo, kar s(m)o poimenovali RAZDRUŽITEV (pa še tu vztraja bolj ali manj še vedno ODCEPITEV!), je to v resnici bila razdružitev – saj se je razdružila Republika Slovenija (samo ona!!) iz združbe, ki je nastala z “ujedinjenjem” (pa ne “narodov”, marveč subjektov internacionalnega prava, ker samo ti morejo stopati v medsebojne odnose in sklepati zveze, pogodbe…) leta 1918, ko so se slovenske dežele “ujedinile sa Srbijom”. A malokdo je to sploh opazil. Da med tistimi, ki so bili na odgovornih pozicijah, tega ni opazil nihče, vidimo še danes na vsakem koraku. Najbolj boleče pa o tem priča arbitražarska mizerija, ko Slovenija ni dala na tribunalovo mizo niti tistega, kar bi nujno morala, če bi upoštevala pravila arbitriranja in izrecna določila Sporazuma o arbitraži, ki je bil v tem oziru – omogočal je Republiki Sloveniji uveljaviti vsa relevantna internacionalna pravna dejstva! Prvič v zgodovini! – sijajen dosežek. A so iz njega napravili maherji prav tisto – isto, kot pred njimi ob osamosvojitvi njihovi “kolegi”: “Velika posranija” je to skrušeno očitajoče javno poimenoval pokojni predsednik osamosvojitvene skupščine, prof. dr. France Bučar.

Andrej Lenarčič
23062017

Gora besedovanj o arbitraži zasluži kratek komentar.
Specifika, res izjemna posebnost Podalpja, ki je hkrati poglavitni vir zapletov in katastrof v tem prostoru, je pojmovna zmeda, ki je vznikla sredi 19. stoletja in – cepljena z jugoslovanarskim boljševističnim novorekom – po osamosvojitvi vzbrstela v brezmejnost. Nepravilna, zavajajoča poimenovanja, zamenjave pojmov, nesmiselne zveze… brez meja je to igrišče, ki deluje/učinkuje s pospeškom.
Ker se javno začne z državnim (država je struktura, ki omogoča artikulacijo družbenih fenomenov in dejavnosti), državno pa opredeljujejo pravila in zakoni, naj omenim samo najbolj kričeč primer, ki razkriva – tudi in predvsem v zadevi arbitraže* – kod tiči vir “vsega zlega”.
Iz parlamenta ves čas odmeva “zakonodajanje zakonodaje”. Tam namreč sprejemajo ZAKONODAJO !!! čeprav je več kot očitno, da je ZAKONODAJAnje sprejemanje zakonov (DAJANJE ZAKONOV). Zadošča že bežen pogled čez karavanške planke, pa se razločno opazi, da v normalnem okolju GESETZGEBUNGajo na primer WIRTSCHAFTSRECHT.
Verjetno so po logiki tukajšnjih kreatorjev popolne zmešnjave, nereda in nepravnosti onkraj Karavank še v stanju nerazvitosti, pa ne znajo “po naše” povedati: WIRTSCHAFTSGESETZGEBUNG…

O famoznem “členu 7” Zakona o volitvah v državni zbor, ki je napisan tako, da od njegove uveljavitve dne 12. 09. 1992 naprej nič izvoljenega v tem, državi podobnem skrpucalu, nima mandata, pa kdaj drugič.

23062017
AL

Op.:
*) Zakaj je izpostavljena arbitraža? Ker:
– že naslov sporazuma zavaja: namesto Sporazum o arbitraži, kakor piše v angleškem originalu, je v uradni rabi Arbitražni sporazum (!!!)
– 5. člen sporazuma (“presečni” datum) so zapisali tako, da se ne ve, ali je odločilno stanje Republike Slovenije kot jugoslovanske socialistične upravne enote, imenovane Republika Slovenija, ali pa osamosvojene, suverene države Republike Slovenije. Zapisali so namreč datum 25.6.1991. Toda to je datum sprejetja odločilnih sklepov/ukrepov (eden od datumov!!! Osamosvojitvene zakone in ukrepe so v slovenski skupščini sprejemali dalj časa!). Osamosvojila pa se je Slovenija naslednji dan, 26.6.1991, ko je bila osamosvojitev javno in slovesno razglašena. Da država nastane z razglasitvijo, ne pa s sprejemanjem nekih papirjev, deklaracij, izjav, je tukajšnjim pravnim veljakom moral dopovedovati že sloviti Badinter!
Vrhunska pravna zmešnjava, povezana s tem členom, je tudi v tem, da njegovo “datumsko določilo” opredeljuje dejansko, resnično stanje stvari: Ob osamosvojitvi Slovenije je bila na eni strani “meje na Kolpi” osamosvojena Slovenija, na oni strani pa preostanek SFRJ! To je kristalno jasno in tudi ustreza dejanskemu stanju. Slovenija se nikoli ni “združila” s kakšno “Hrvatsko”, da bi se lahko kdajkoli z njo “razdružila”. Slovenija (slovenske dežele) se je “ujedinila sa Srbijom”!!! da je tako nastala država, nazadnje imenovana SFRJ. In samo zato, ker se je “združila”, se je lahko potem “razdružila”. Slovenska osamosvojitev torej nima nič z jugoslovansko socialistično republiko Hrvatsko, in tako je v Sporazumu o arbitraži v tem petem členu tudi zapisano. Toda odkod se potem nenadoma pojavi Republika Hrvatska kot stranka v postopku, saj je na “presečni datum” sploh ni bilo. Država Hrvatska kot subjekt internacionalnega prava (ki ima praviloma vse atribute – tudi državno mejo) se je namreč pojavila na zemljevidu dosti kasneje (8. oktobra 1991). Osamosvojena država Slovenija je takrat obstajala že dolge tri mesece, in z uradno udeležbo na tripartitni Brionski konferenci (Evropska skupnost – SFRJ – Republika Slovenija) dosegla tudi de facto mednarodno priznanje. Seveda je imela natančno določen teritorij in državno mejo, s katero je v jugoslovansko državo leta 1918 vstopila. Še več, to državno mejo (državno mejo slovenskih dežel) je že leta 1941 z veseljem in brez ugovora priznala sicer epizodna, a vendar, NDH.
Edina naloga/pravica – in s podpisom Sporazuma o arbitraži prevzeta zaveza/dolžnost – “južne sosede” torej je, da odločitev arbitražnega sodišča o poteku (obstoječe že stoletja!!!) državne meje sprejme in s svoje strani udejani.
Tako je zapisano, a ker v Podalpju nič ne velja, kot je zapisano, ali kot se bere (kaj šele, če je resnica), imamo sedaj opravka s prav nagravžno “latinskoameriško limonado” ad infinitum.

ARBITRAŽA KOT ZGODOVINSKI LABORATORIJ (Delo, Sobotna, 17062017)

V Sobotni prilogi Dela (17. junija 2017) zopet vidimo, kako slovenski zgodovinarji nimajo pojma o tem, kaj je država. Kakor kaže tudi novi zgodovinarji, kot Marko Zajc, utemeljujejo državo na osnovi etnije, ki tam prebiva, namesto da bi državo opredeljevali na osnovi mednarodnih pravnih dejstev in zgodovinskih resnic. Zajc se slepi: “Ne iščemo, kje je meja zdaj, mi iščemo, kje je bila meja 25. junija 1991. Ker je tam takrat ni bilo, se moramo delati, da je bila.” Enostavno ne pozna dejstev. Sicer pa to ni čudno, po študiju na Univerzi Edvarda Kardelja (zdaj Univerza) v Ljubljani, kjer je osnova razmišljanj še vedno v okvirih socialističnega kardeljanstva. Spoštovani gospod zgodovinar, meja je še vedno tam, kjer je bila leta 1991, kjer je bila tudi leta 1945, kjer je bila tudi leta 1941, in kjer je bila tudi ob razpadu avstro ogrske monarhije – pa seveda že zdavnaj prej.
Zmeda v glavah zgodovinarjev o državi in njenih atributih seveda ni nobeno presenečenje. Kamorkoli dregneš v podalpsko godljo zadnjih sto let, povsod zaudarja po tribalistični perverziji, ki državo gradi na spermi. Ta tipično jugoslovanarska “troedinoplemenska državna misel” povrhu zaudarja tudi po truplih! A še tako grozna narodova katastrofa ni dovolj, da bi tukajšnja zgodovinarska srenja končno prenehala ignorirati dejansko slovensko državnost, državnost slovenskih dežel, da bi opazila njih ozemlje, oblastne strukture in državne meje.

Meje slovenskih dežel napram Italiji, Avstriji in Madžarski so bile spremenjene in določene z meddržavnimi sporazumi po prvi in drugi svetovni vojni. Znotraj Jugoslavije (najprej Kraljevina SHS, potem Kraljevina Jugoslavija, po drugi svetovni vojni pa FNRJ in kasneje – do razpada – SFRJ) pa se teh meddržavnih meja (to so meje slovenskih dežel z Madžarsko, ne s Hrvatsko, ki ni bila subjekt internacionalnega prava) ni nihče dotikal. Ponovno so obveljale kot meddržavne, ko je leta 1941 nastala kratkotrajna nacistična NDH. Po izginotju te tvorbe jih znova nihče ni spreminjal. Ostale so, kot so vedno bile. Tudi Temeljna ustavna listina iz leta 1991 pravi v II. poglavju, da je državna meja Republike Slovenije z Republiko Hrvatsko “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ”, kar izrecno in nedvoumno pomeni, da gre za mejo “glede na vse relevantne okoliščine”, da ne gre za administrativno, znotraj SFRJ določeno upravno razmejitev med jugoslovanskima socialističnima republikama, marveč za obstoječo državno mejo, s katero so slovenske dežele vstopile v Jugoslavijo. Tega mednarodnega pravnega dejstva namreč ni dovoljeno spregledati!
To ukazuje Sporazum o arbitraži, ki tribunalu nalaga upoštevanje pravil in načel internacionalnega prava. Težo pri tehtanju o odločitvi smejo potemtakem imeti izključno internacionalna pravna dejstva, ne pa neke upravne, administrativne odločitve znotraj države, ki na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka.
Ni dvoma torej, da so še vedno obstoječe meje slovenskih dežel, ki jih slovenska zgodovina ni sposobna opaziti, dejstvo ključnega pomena. Le kdor s takimi argumenti ne razpolaga, se je prisiljen zatekati k “muham, ki jih vol žre v sili”.

Nikoli v dokumentirani zgodovini, niti še dandanašnji – vse do objave razsodbe arbitražnega tribunala (do odločitve so vse meje začasne) – noben del slovenske dežele Primorske (sestavljena je iz Gorice z Gradiško, svobodnega mesta Trsta in Istro s kvarnerskimi otoki) ni bil del kake hrvaške države. Niti nacifašistični ustvarjalci/zavezniki ji niso dopustili pohoda nadnjo. Je sicer nemški Führer ob kapitulaciji Italije poklical Pavelića po telefonu in zahteval od njega, da zasede Ljubljansko pokrajino in Istro. Ker pa je Pavelić v odgovor le zmedeno jecljal, je Hitler treščil slušalko in moral uporabiti svoj Wehrmacht, da je potem iz Primorske in Ljubljanske pokrajine naredil Adriatisches Kűstenland – Jadransko Primorje.
Deželo Primorsko, ki jo je z Reko vred dobila Italija s sporazumom v Rapallu/Rimu, je po Drugi vojni vrnila Jugoslaviji, izvzemši nekdanjo gubernaturo Trst in Gradiško z večjim delom mesta Gorica.
Tudi na Muri nikoli ni bilo državne meje. Bila pa je na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo. Opazil in zabeležil jo je sporazum v Trianonu. Ker sporazum še vedno velja in ni bil spremenjen, obstaja in velja še vedno meja na Dravi.
Ker državne meje niso nobena alkimija ali laboratorijski spermatozoidni – plemenski prividi troedinoplemenskih obsedencev, si je tudi meje slovenskih dežel (napram preostanku SFRJ) mogoče vsak trenutek ogledati na spletu. (http://lazarus.elte.hu/hun/digkonyv/topo/3felmeres.htm)

Še beseda-dve o meji Republike Slovenije s preostankom SFRJ (in ne z neko državo Hrvatsko).
Jugoslovanska država, nazadnje imenovana SFRJ, je nastala z združitvijo slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo. Zlasti zgodovinarski krogi sicer kot obsedeni ponavljajo neka tribalistična gesla in “troedino plemenstvo”, a je celo suveren Srbije, Karadjordje, vedel, da se meddržavni dogovori ne morejo sklepati s subjekti, ki nimajo mednarodne pravne subjektivitete, in je dal zapisati, da “se ZEMLJE države SHS ujedinjuju sa Srbijom”. Na ta način je spretno legitimiral meddržavni dokument, saj zagrebški privid “Država SHS” ni imel nobenega pravnega pomena, slovenske dežele pa so bile (vedno) države, subjekti internacionalnega prava. Z njimi je lahko sklenil dogovor o ujedinjenju.
Zagrebški privid države je bil lahko le privid preprosto zato, ker je bila Kraljevina Ogrska enovita in celovita, nedeljiva kraljevina. Na to dejstvo je moral priseči tudi Karel ob kronanju za kralja. To je bil razlog, da je v svojem Manifestu (16.10.1918) s katerim je odprl vrata preureditvi dežel Cislajtanije (Razglasitev avstrijske republike na Dunaju, 21.10.1918 in zveze slovenskih dežel v Ljubljani, 31.10.1918), odločno prepovedal kaj podobnega storiti na Ogrskem. Hrvaške državnosti ni bilo, v Zagrebu ni bilo nobene pravne podlage za kakšno “narodno veće”. Mednarodno pravno je bila “Hrvatska” s strani antantne zmagovalke Srbije zgolj okupirani teritorij kraljevine Ogrske.
Tudi ves čas trajanja južnoslovanske tvorbe Zagreb ni pridobil nobene internacionalne pravne subjektivitete. In ker se je Slovenija v obliki slovenskih dežel, že združenih pod oblastjo vlade v Ljubljani, leta 1918 “ujedinila sa Srbijom”, se tudi leta 1991 ni mogla razdružiti z Zagrebom, izključno in samo s SFRJ. In to vključno s teritorijem, državno mejo in oblastjo.

Republika Slovenija je svojo osamosvojitev razglasila dne 26.6.1991. Z razglasitvijo je nastala samostojna država – iz združbe, ki je nastala 1.12.1918 so se slovenske dežele (ZEMLJE države SHS) izločile. Samostojna Slovenija je imela sedaj državno mejo s preostankom SFRJ. Ta preostanek je z JLA, vojsko preostalih jugoslovanskih republik in pokrajin – vključno republiko Hrvatsko – Slovenijo napadel. Zmaga slovenske teritorialne obrambe in oboroženih sil je zagotovila obstoj osamosvojene države. Njene državne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so urejene z veljavnimi mednarodnimi pogodbami. Mejo slovenskih dežel s preostankom SFRJ pa namerava odcepljena jugoslovanska republika Hrvatska (odcepitev je razglasila 08. 10. 1991) krojiti po svoje. Pohod na nikoli njeno Medmurje je izvršila s prehodom prek mejne reke Drave, Primorsko je zajedla že v Piranskem zalivu.
Odločitev je v izogib hujšim zapletom prepuščena mednarodni arbitraži s posebnim Sporazumom o arbitraži. Upoštevajoč strokovnost naših zgodovinarjev in politikov (obravnavani članek v Sobotni je le drobec iste sorte) je utemeljen sum, da Slovenija tribunalu ni predložila relevantnih dejstev in je tako zapravila celovitost slovenskih dežel. A vtis je, da Zagrebu niti to ni dovolj – o brezmejnosti njihovih mejnih pričakovanj priča sprovocirana afera z arbitrom, ki ji tribunal sicer ni nasedel, je pa kot nadomestilo, Zagreb razglasil, da odločitve ne bo upošteval.
Kolaboracija tukajšnjih “strokovnjakov” in apetitov z one strani “južne meje” bo očitno svoje katastrofalne učinke šele pokazala…….

AL, Ljb, 17062017

K obvestilu o izreku razsodbe arbitražnega sodišča v zadevi določitve poteka državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko dne 19. 06. 2017

O podlagi in pogojih odločanja obvestilo pove:

“Background to the proceedings
On 4 November 2009, the Government of the Republic of Croatia and the Government of the Republic
of Slovenia signed an agreement to submit their territorial and maritime dispute to arbitration.
Pursuant to Article 3 of the Arbitration Agreement, the Tribunal is called upon to determine: “(a) the
course of the maritime and land boundary between the Republic of Croatia and the Republic of
Slovenia, (b) Slovenia’s junction to the High Sea and (c) the regime for the use of the relevant
maritime areas.” Pursuant to Article 4 of the Arbitration Agreement, the Tribunal is to apply “the rules and principles of international law” for the determinations in respect of the course of the maritime and land boundary, and “international law, equity and the principle of good neighbourly relations in order to achieve a fair and just result by taking into account all relevant circumstances” for the determinations in respect of “Slovenia’s junction to the High Sea” and the regime for the use of the relevant maritime areas.
The arbitration proceedings began in early 2012, with the constitution of the Tribunal. Further
information regarding the history of the proceedings may be found on the PCA Case Repository.”

Datum objave razsodbe je določen: 29.06.2017

Z največjo pozornostjo velja prisluhniti obrazložitvi, ki jo bo podal predsednik tribunala.
Tedaj bo jasno, kako so bila upoštevana tudi tu, v obvestilu posebej poudarjena določila 3. in 4. člena Sporazuma.
Pokazalo se bo
– ali je Slovenija predložila vse dokaze in upravičenja, ki ustrezajo kriterijem “rules and principles of international law”,
– ali je tribunal odločal upoštevajoč zahtevo Sporazuma, da odločilo: “(a) the
course of the maritime and land boundary between the Republic of Croatia and the Republic of
Slovenia, (b) Slovenia’s junction to the High Sea and (c) the regime for the use of the relevant
maritime areas.”

Ker gre za arbitražo, je sodišče vezano izključno na določila Sporazuma, stranke pa imajo interes že pred začetkom odločanja (ki je tajno in je tribunal popolnoma avtonomen v okviru določil) predložiti maksimalna svoja upravičenja, argumente in vsa dejstva, ustrezajoča pogojem iz Sporazuma.
Izrek 29. 06. 2017 v Hagu bo razkril, kaj je slovenska stran dala “na mizo”! Iz javnih objav in polemik ter obvestil v sredstvih obveščanja, kjer mrgoli besedovanja o “Piranskem zalivu” (ki ga nikjer v podpisanem Sporazumu ni mogoče najti! Niti na njegovem območju nikoli ni bilo nobene “državne meje”, katere POTEK je dolžno določiti sodišče!) in o vsem drugem, le tistega, kar terja od stranke v postopku podpisani Sporazum, ni bilo zaslediti nikjer.
Z zanimanjem bo treba prisluhniti, ali je tribunal ravnal po določilih Sporazuma, in “določil potek državne meje” – če je torej opazil obstoječo DRŽAVNO MEJO, ki je dejstvo, zapisano v dokumentih, obeleženo na terenu in znano vsem, ki jih zadeva že več kot sto let, in katere poteka do časa, ko je tribunal dobil (in prevzel) nalogo, da ga (znova) določi, noben internacionalni gremij ni spreminjal.
To bistveno dejstvo je po dikciji 3. in 4. člena Sporazuma tribunal dolžan upoštevati, saj drugače sploh ne more izvršiti naloge. To je dolžan in more storiti, tudi če slovenska stran o obstoječi DRŽAVNI MEJI molči in jo taji…….

29. 06. 2017 bomo z največjo pozornostjo prisluhnili besedam predsednika Gilberta Guillaumea.