BESEDA O KONTINUITETI
ali
(PRED)ZADNJA FAZA OZEMELJSKE EKSPANZIJE
(Vrsta preprostih dejstev, vsem na očeh in pri roki, postavljenih v realen, sočasen kontekst)
Najprej vprašanje: Kaj imata skupnega razsodba haaškega tribunala in preimenovanje trga v Zagrebu?
Izjava hrvaškega političnega analitika odgovori in pove vse. TITO je ime, ki zasluži, da ga nosi osrednji trg v Zagrebu. Zakaj? Zato, ker je z njegovim NOB Hrvatska pridobila Istro in Pomurje med Dravo in Muro.
Ta zgovorna izjava ima kar nekaj uvodnih taktov.
INTRODUKCIJA:
“8. septembra 1943. leta zvečer je Hitler poklical poglavnika na oseben telefonski pogovor in mu dodelil Hrvatsko Primorje, Reko, Kvarner in Istro in zahteval, naj okupira Ljubljansko pokrajino.” (citirano po Rupniku v “Rupnikov proces”, Ljubljana, 1980). Toda poglavnik Pavelić je mencal o “Ljubljanski pokrajini”, pa je Hitler treščil slušalko in ukazal Wehrmachtu, da zasede navedena ozemlja. Tako se je tudi zgodilo. Hkrati se je izkazalo, kakšno vlogo je imel general Rupnik ne da bi sploh karkoli ukrenil – že samo kot pojav je bil povod, da so se v Zagrebu “tresle hlače”, posledica pa je bila, da zagrebška nakana okupirati kar največ ozemlja slovenskih dežel (zaenkrat) ni uspela. General je kot prezident Ljubljanske pokrajine (ni bil torej – in ni mogel biti – “domobranec”. Tega ljubljanski “politiki” in Cerkev niti niso dovolili, pa ga je nemški “šef” Rössener nagradil s posmehljivim(?) naslovom “generalni inšpektor domobranstva”) ves čas odklanjal stike z zagrebškimi odposlanci, ki so vztrajno ponujali “prijateljsko sodelovanje”, “personalno unijo” in podobne finte. General jih je promptno ekspediral iz svoje pisarne, našli pa so hvaležne sogovornike v škofiji, odkoder so potem odhajale in prihajale delegacije iz Zagreba.
Tudi to je obtoženi Rupnik obširno pojasnil na zapisnik v procesu. Iz objavljenih izjav in spisov, ki jih je izročil sodišču, pa ni videti, da je razumel, zakaj je pravzaprav edini visoki funkcionar iz obdobja okupacije, ki je bil nemudoma izročen Jugoslaviji in je bil prej ekspresno justificiran, preden je dojel…
Upoštevaje dokumentacijo in dogodke, ki so se vrstili, pa je že mogoče trditi, da je bil deležen “posebne skrbi in postopka” prav zato, ker je preprečil uresničitev “davne sanje” – Alpske Hrvatske.
Da je bila “v okviru NDH in NOB” to ključna politika vodilnih krogov n Zagrebu, se je lahko opazilo v
EKSPOZICIJA:
dogajanju v zvezi z zasedanji ZAVNOH in AVNOJ. Dosti pozneje so prišla na dan nekatera dejstva in učinki – med drugim tudi razlogi, da je moral Tito likvidirati nosilca dogajanja, Andrijo Hebranga, ko je bil prisiljen nekoliko reducirati hrvaški nacionalizem, ki je ogrožal njegov “projekt”, kateremu je bil zavezan.
Vdova tega v revolucionarno osvobajanje prikritega nacionalista je v emigraciji v San Franciscu v šestdesetih letih dala izjavo za agencijo CIA (video ima logo CIE). Posredovala jo je v rednem programu hrvaška TV v seriji oddaj med 11. in 14. 7. 2011. Vdova je govorila o skrbno načrtovani ozemeljski ekspanziji. Med drugim je citirala možev odgovor na vprašanje, zakaj predvideva sodelovanje z Mačkom in možnost, da ustaši prosto odidejo z Nemci (pred zasedanjem ZAVNOH): “NDH nam daje BiH, NOB nam daje Medmurje, Istro in otoke. Zato dovoliti Paveliću odstop, dovoliti odhod in prehod nemških čet z juga domov, prevzeti oblast skupaj z Mačkom.”
Ni torej nobenega dvoma o dimenzijah in moči aspiracij po zasedanju ozemlja slovenskih dežel. Prvi sunek se je dogajal ob razpadu Avstroogrske, a so takrat bili pred Zagrebom bolj nujni “posli” – soočenje s Srbi in težavica zaradi odsotnosti državnopravnih podlag, saj so bile pokrajine, poseljene s Hrvati integrirane v enovito in nedeljivo Kraljevino Ogrsko. Karlov Manifest, ki je razrešil problem preureditve cislajtanskega dela monarhije, je v dokument moral posebej zapisati – zavezovala ga je prisega ob kronanju za kralja Ogrske – da na območju Kraljevine Ogrske osamosvojitev dežel ni mogoča. Zato so se zagrebški politiki obesili na državnost slovenskih dežel in ob asistenci ljubljanskih klerikalcev in liberalcev zrežirali nekakšen narodni svet v Zagrebu, ki pa je bil popolnoma nelegalna tvorba. Na splošno pa so jugoslovanarski združevalni slovar docela zreducirali na plemensko frazarjenje – do skrajne neokusnosti o nekakšnem “troedinem plemenu”. Ker državnosti ni bilo, so jo preprosto ignorirali. Jih je pa na realna tla postavil srbski regent, ki je v dokumentu o zedinjenju frazo, ki so jo prinesli iz Zagreba, da se Država SHS ujedinjuje sa Srbijom”, spremenil v – za državnopravno rabo ustrezno – varianto, da se “ZEMLJE države SHS ujedinjuju sa Srbijom”. Tako je bila pravna forma rešena, združevale so se s Srbijo slovenske “ZEMLJE”, ki so bile države in subjekti internacionalnega prava, ne pa neka ljudstva (nedostojno imenovana “plemena”). Zaradi vseh teh težav, posebnih okoliščin in sporov z Beogradom Zagreb tedaj (še) ni imel časa za poseganje po slovenskem ozemlju. Primorsko z Reko (ki je bila do leta 1867 del Primorske, prej pa so reški odposlanci sedeli v ljubljanskem parlamentu) so mu odnesli sporazumi Italija – Kraljevina SHS v Rapallu in Rimu, v Pomurju pa so morali počakati na notranje upravne reforme, ki so nazadnje svet med Muro in Dravo dodelile Zagrebu. A vse to le do okupacije 1941, ko je nacistična NDH brez ugovora priznala mejo na Dravi in državne meje (sicer okupiranih – a to subjektivitete ne odpravi!) slovenskih dežel s sporazumi z nemškim, italijanskim in madžarskim okupatorjem. Italijani so celo odrezali nekaj dodatnega teritorija – Bakar z zalivom… Drugi poizkus zadovoljiti ekspanzionistične apetite torej ni uspel. Tretjega – ob kapitulaciji Italije – je “nevede” onemogočil Rupnik (in tresoče se hlače v Zagrebu).
Je pa ekspanzionistični politiki na podlagi etničnih apetitov prišel prav NOB, kakor je opisano zgoraj in kar lahko štejemo kot četrti, uspešnejši sunek, ki se je udejanil po zmagi Revolucije.
V tej luči se zbistri slika ekspresne vrnitve in justifikacije Rupnika, medtem ko so se visoki funkcionarji ljubljanske politike in domobranstva večinoma brez težav umaknili pregonu. Rupnik je namreč storil še en (očitno prevelik…) greh, katerega pa ni bil obtožen! (Obtožen in justificiran je bil v glavnem kot domobranec, kar sploh ni bil…). Ne le, da je s samim svojim pojavom preprečil hrvaško okupacijo skoraj polovice slovenskega teritorija, še pogubnejše je bilo, kar je dosegel že pred inavguracijo za predsednika Ljubljanske pokrajine. Dosegel je namreč zagotovila popolne podpore pri vračanju nacionalne (samo)zavesti ljudstva in da se bodo slovenske dežele obnovile v vsej svoji integriteti – ozemeljsko in politično – v svojih mejah pred letom 1918, začenši s Krajnsko.
Dosežki slovenske politike več kot pol stoletja kasneje pričajo, kakšen smrtni greh je bil to.
REPETICIJA
Brezmejna zvijačnost režiserjev v ozadju slovenske osamosvojitve je dejanskost dogajanja prekrila s fravdolentnimi plakati:
Osamosvojitev Slovenije in Hrvatske hkrati, kar je čista potvorba evidentnih dejstev. “Naroda nikoli v sporu”… grobovi tulijo! “Trgovina” z orožjem, ki je bila dejansko trgovina / plahta za prevzem teritorija. Tudjmanovi tanki, orožje in vojaki na teritorij Istre prek Slovenije, ko je bila jugoslovanska republika Hrvatska še integralni del agresorske SFRJ – torej prav tako agresor. Za deklarativno “razdružitvijo” Slovenije (torej narazen je šlo, kar se je nekoč združilo…) so dejansko izvajali odcepitev socialistične jugoslovanske republike z vso navlako vred! Dejansko, internacionalno pravno stanje so skrili v še bolj globok predal, kakor so to storili tem podobni kujoni leta 1918, ko so povsem “spregledali” združitev slovenskih dežel pod skupno vlado v Ljubljani in zavozili svoje ljudstvo v španovijo, ki je prinesla stotisoče žrtev in vse katastrofalne posledice, ki jih živimo. Vse je dovoljeno, le resnica ni.
Skrit za prividi in šemami se pred našimi očmi dokončuje stoletni program dokončne likvidacije slovenske nacionalne identitete in integritete. Brezsramna ignoranca pogreba “očeta Evrope” in najbolj zaslužnega človeka za osamosvojitev – vrnitev v Evropo! – Slovenije, je razkrila, da to ni le pogreb tega človeka, marveč tudi dokončni pogreb Karantanije, Sama, Brižinskih, zmagovitih bojev proti “Turkom”, Slave polihistorja Valvasorja, Petelinov, Trubarjev, Veg, Prešernov, Plečnikov , Stefanov, Cankarjev, jezika, ki postaja ponesnaženi novorek…. stotisočev žrtvovanih v neusmiljenem boju za obstanek. Zadnje slovo od sanj o osamosvojeni Sloveniji. Naslednja faza “dogovorov” se ne bo več začela pri dosedanjih mejah slovenskih dežel, marveč na črti, ki jo je s pomočjo domačih pogrebcev zarisal internacionalni arbitražni gremij, in o čemer z neprikritim zadoščenjem in privoščljivostjo govorijo ondotni politiki. Od nje je le še (poslednji!) korak, do severa in do zahoda, kjer že stoje vojaške straže***……….
AL
05072017
Op.:
***) za največji dosežek “Vojne za Slovenijo 1991” velja, da je teritorialcem in miličnikom uspelo preprečiti JLA, da bi zaprla mejo na severu in na zahodu….Višek oz. pravi črni humor pa je, da iz krogov, ki se imajo za nosilce osamosvajanja, sedaj prihajajo glasne zahteve o vojski na zahodni meji.