Slovenske dežele in država

ODPRTO PISMO GOSPODU BORUTU PAHORJU, PREDSEDNIKU VLADE

Spoštovani gospod predsednik!

Pišem, ker na sestanku 16.9. t.l. niste dobili na nobeno svoje vprašanje v zvezi z arbitražo o meji pravega odgovora. V maniri odprtega pisma pa zato, ker morajo biti – in so – slovenski argumenti javni, povedati jih je treba “na ves glas”, skrivati pa moramo le tisto, česar nas je lahko sram ali na kak drug način škoduje položaju in interesom države Slovenije. To pa so lahko v prvi vrsti razne brezbarvne /ali barvne/ knjige, nedržavotvorna strokovnjačenja in nekompetentni izpadi kakega visoko pozicioniranega posameznika. Upoštevati je namreč treba, da je pred nami arbitražni postopek in ne pravda pred sodiščem. Pri pravdanju pred sodiščem stranki taktično skrivata svoje adute in jih trenutku primerno za dosego želenega učinka v pravem času uporabita. Arbitraža pa nasprotno ni pravdanje strank pred tribunalom, marveč stranke v sporu, ki se nikakor niso mogle o ničemer sporazumeti (niti o tem ne, o čem se bodo prepirale!), predložijo vsaka svoje maksimalno učinkovite/utemeljene argumente, seveda skladno z določili sporazuma o arbitraži, določenemu tribunalu, ki mora potem na podlagi predloženih (maksimalnih) zahtev v skladu s tistim, kar od njega terjajo določbe sporazuma o arbitraži, sprejeti dokončno odločitev, ki je za stranke v sporu dokončna, brezprizivna in obvezna.
Bolj ko so torej slovenski argumenti trdni in tehtni, bolj morajo biti javni. Skrivati je treba – kot že prej povedano – le neumnosti in škodljive izpade. V tej optiki postane jasno, kdo ima največji interes, da se slovenski argumenti skrivajo (in morebiti celo zamolčijo!).

Najpomembnejši vprašanji, na katera, spoštovani gospod predsednik vlade, niste dobili pravega odgovora, sta
1) KAKO DOLOČITI PREDMET SPORA
2) KAJ DEJANSKO POMENI “PRESEČNI DATUM” (CRITICAL DATE) 25.6.1991

ad 2):

V zvezi s “presečnim”, “prelomnim”, “odločilnim” (in kdo ve katere še vse izraze zna naplesti stroka) datumom 25.6.1991 pove vse in več kot dovolj originalno besedilo v sporazumu, ki je zapisano v angleškem jeziku in je ta angleška varianta sporazuma tudi edina veljavna.

Article 5: Critical date
No document or action undertaken unilaterally by either side after 25 June 1991 shall be accorded legal significance for the tasks of the Arbitral Tribunal or commit either side of the dispute and cannot, in any way, prejudge the award.

Če se mnenja morejo razhajati na etimološki ravni, sta pa vsebina in pomen člena 5 na dlani. Nič (ne dokument, ne dejanje), kar se zgodi/se je zgodilo enostransko po tem datumu in zadeva meddržavno mejo, nima v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala nobenega pomena in na noben način ne more vplivati na končno odločitev.
Pripisovati v angleščini zapisanemu besedilu člena 5 še kak drug pomen – morebiti skrit ali utajen – je nesmisel, saj so časi tajnih protokolov in manipulacij v mednarodnih opravilih, odkar noben tajni akt ne more imeti uradne veljave, dokončno minili.
Tolmačiti vsebino tega člena, kot da določa mejo: “stanje na dan 25.6.1991”, je seveda nesmisel. Če bi bilo to “stanje” določljivo in sprejemljivo za obe strani v sporu, potem bi ne bilo Sporazuma o arbitraži in tudi ne arbitraže.

V zelo bistveni zadevi pa je “stanje 25.6.” v celoti in popolnoma določljivo. Niti sence dvoma ni, da na dan 25.6.1991, ko je Republika Slovenija uradno razglasila in uveljavila svojo državnost in samostojnost onkraj slovenskega državnega teritorija znotraj SFRJ ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava, razen SFRJ. To dejstvo je potrdil tudi napad JLA, vojske SFRJ – torej vseh republik in pokrajin, razen osamosvojene države Republike Slovenije – na samostojno državo Slovenijo, z očitnim namenom državo osamiti, zapreti njene meje s sosednjimi državami, in jo uničiti.
Ker so SFRJ prej, tedaj in kasneje sestavljale socialistične republike in pokrajine, so bile vse hkrati tudi agresor na Republiko Slovenijo – tudi Republika Hrvatska. Tudi to je v celoti in popolnoma določljivo in razvidno dejstvo.
Popolnoma določljivo in razvidno dejstvo, da na oni strani slovenske državne meje ni bilo nobene druge države razen SFRJ, dokazujejo različna dejstva. Dovolj pove že uradna razglasitev samostojnosti in odcepitve od SFRJ, kar je sprejel hrvaški sabor (šele) dne 8. oktobra 1991, četudi je res, da je tudi veljavnost te odločitve vprašljiva! Dejanje se je namreč zgodilo na skrivnem kraju (klet upravne stavbe INA na Savski cesti in ne v prostorih Sabora) in v izrednih razmerah, ko je na ozemlju SFRJ divjala državljanska vojna med hrvaškimi in srbskimi nacionalističnimi silami. Državno in internacionalno pravo sicer dopušča sprejemanje odločitev, ki zadevajo državo in meddržavne odnose, tudi v izrednih okoliščinah. Terja pa od zakonodajalca, da te vrste “invalidne” odločitve v določenem roku, ko izredne okoliščine minejo, ustrezno verificira, potrdi – ali tudi odpravi. Ni znano, da bi hrvaški sabor tako ravnal.
Ker torej ne 25.6.1991, ne kasneje – vsaj do 8. oktobra 1991 na drugi strani slovenske državne meje ni bilo nobene hrvaške države, je popolnoma brezpredmetno (in še kaj hujšega!) priznanje Hrvaške s strani Demosove vlade, in še posebej nesmisel sprejem zagrebškega priznanja države Slovenije. (Posebno oceno zahteva trgovanje in sodelovanje s privatnimi osebami – država ne more poslovati s privatnimi tujimi osebami – na oni strani meje, posebej pa še omogočanje prehoda in transporta paravojaških hrvaških enot – v času agresije na Slovenijo – z orožjem vred v Istro).
Da 25.6. 1991 ni nastala nobena država Republika Hrvatska, je potrdil svetovalec predsednika jugoslovanske socialistične republike Hrvatske v svoji izjavi v Ljubljani na večer razglasitve in uveljavitve državnosti in samostojnosti Republike Slovenije. Izjavo je povzel in objavil časopis The Guardian (London):

Ian Traynor in Ljubljana
The Guardian, Wednesday 26 June 1991
By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991.

Dokončno in z mednarodnopravno veljavo pa je to dejstvo potrdila sama Republika Hrvatska, saj je podpisala Sporazum o arbitraži, ki s 5. členu določa, da nobeno enostransko dejanje ali dokument, ki zadeva nalogo arbitražnega tribunala – torej potem državne meje med RS in RH – storjeno ali ustvarjeno po 25.6.1991 nima v zvezi z določitvijo poteka meddržavne meje nobenega pomena. Ni bolj enostranskega in bolj državno mejo zadevajočega dejanja in dokumenta od razglasitve državnosti in samostojnosti. Člen 5 Sporazuma o arbitraži torej razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Socialistične republike Hrvatske od SFRJ dne 8. oktobra 1991. Premierka Republike Hrvatske je dokument podpisala in Sabor ga je ratificiral, ker bi težko našli koga, ki bi se bolj od njiju zavedal dejstva, da 25.6.1991 ni bilo nikjer nobene države Hrvatske, in da državna meja Slovenije s preostankom Jugoslavije obstaja od trenutka združitve slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo 1.12.1918. Določiti je potrebno le znova njen potek na terenu. S tem dejanjem bo šele dejansko nastala država Republika Hrvatska, saj država brez določenega teritorija – državne meje – ne more obstajati. Edina hrvaška država doslej, ki je imela državno mejo s slovenskimi deželami, je bila nacistična tvorba NDH, in je njena državna meja potekala od Bakarskega zaliva po reki Kolpi in reki Sotli do Drave pri Zavrču in naprej po reki Dravi do njenega sotočja z Muro.

NA PODLAGI TEH NESPORNIH DEJSTEV, KI DOLOČAJO STANJE NA DAN 25.6.1991, JE MOGOČE UGOTOVITI SLEDEČE:

– Država Republika Hrvatska internacionalno polnopravno ne obstaja, saj nima določenega državnega ozemlja niti državne meje z Republiko Slovenijo. Slovenija pa je vedno imela in ima državno mejo s preostalim teritorijem Jugoslavije (meje med teritorialnimi enotami ali socialističnimi republikami in pokrajinami, ki so nastale znotraj in v času obstoja Jugoslavije, niso meddržavne meje in niso predmet obravnave Helsinške listine) v katero se je združila kot “dežele Avstrijskega cesarstva” pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani (Manifest 16.10.1918 in uradno obvestilo predsednika Pogačnika zvezni administraciji na Dunaju 1.11.1918 – Ur.l.št.1) skupaj z Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo, takrat že združeno s Kraljevino Črno goro, ki je okupirala ozemlja Kraljevine Ogrske, in to: Vojvodino, Slavonijo in Hrvatsko. Mejo z Republiko Hrvatsko bo Slovenija imela, ko bo potek državne meje slovenskih dežel določen in ko bo ta mejna črta razglašena za državno mejo med RS in RH. To se bo zgodilo, ko bo arbitražni tribunal v skladu z določili Sporazuma o arbitraži o tem dokončno odločil. Takrat bo tudi nastala država Republika Hrvatska, s katero mora Republika Slovenija najprej skleniti mirovni sporazum – ker:

– Socialistična Republika Hrvatska je (bila? – ni znan noben mirovni sporazum…) kot del SFRJ agresor na samostojno državo Republiko Slovenijo.

– Medsebojna priznanja Republike Slovenije in Socialistične republike Hrvatske 26.6.1991 nimajo nobene veljave ne pomena, saj ni mogoče niti priznati, niti sprejeti priznanja s strani subjekta, ki ni država in je celo del države agresorja.

– Kar zadeva državno mejo države Slovenije, ki je po 25.6.1991 ni mogoče na noben način enostransko kakorkoli spremeniti (čl. 5 Sporazuma), je sogovornik Republike Slovenije samo SFRJ (5. člen ustave SFRJ: Ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije je enotno… V postopkovni alinei pa predpostavlja soglasje prizadetih pri spreminjanju administrativne razmejitve znotraj SFRJ), kar pomeni, da je treba upoštevati dejstva, ki ustrezajo kriterijem in običajem internacionalnega prava (Sporazum o arbitraži, čl. 4, Badinter: Dissolution) in ugotoviti, kaj se je 25.6.1991 dejansko zgodilo, če sta subjekta dogodka Republika Slovenija in SFRJ. (Da sta, je potrdila organizacija in udeležba na Brionski konferenci. Udeleženci so bili EU, napadena država RS in napadalec SFRJ. To je tudi prvo in popolno mednarodno priznanje države Republike Slovenije!) Večino zapletov, ki so zaznamovali dogajanje ob osamosvojitvi in pobudili napačne predstave in temu sledeče napačne odločitve, moramo iskati v popolnoma napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Še dvajset let po dogodkih lahko slišimo uradne izjave, da je leta 1991 slovenski narod “izkoristil pravico, ki jo ima vsak narod, in se je odločil za lastno državo” (Predsednik države, TV Dnevnik TVS, 18.9.2011), ter se to postavlja kot opravičilo palestinske odločitve za neodvisnost (od Izraela). Seveda ni nobene, niti približne primerjave! Slovenci s(m)o kot državljani svojih (prastarih) dežel – držav z njimi vred vstopili v Jugoslavijo, in smo iz nje enaki in na enak način izstopili. Palestinci pa se lahko odločijo in odcepijo od Izraela – a o tem odloča (tudi) Izrael, ne le Palestinci in mednarodna telesa. Za razliko od “slovenskega” primera palestinski brez dogovora ni mogoč. Vprašanja “nasledstva” sodijo drugam.

– SFRJ, ki je 25.6.1991 napadla osamosvojeno Republiko Slovenijo, je bila subjekt internacionalnega prava, polnopravni naslednik tiste države, ki je nastala 1.12.1918 z združitvijo “dežel Države Slovencev Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo”, kakor je v Beogradu uradno povedal regent Aleksander v odgovoru na adreso zastopstva Narodnega vijeća. Prestolonaslednik, bodoči suveren, je v svojem odgovoru spremenil dikcijo adrese, ki se je glasila, da se Država Slovencev Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Srbijo. S spremembo je odločno povedal, da se z državo lahko združujejo le enakovredni subjekti – to pa so bile le dežele Države SHS, namreč slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, Kraljevina Dalmacija (oboji so imeli svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju, in so kot subjekti internacionalnega prava sestavljali avstroogrsko dvodržavje po določbah Poravnave 1867) in sui generis subjekt, anektirana Bosna s Hercegovino. Ozemlja Kraljevine Ogrske, ki jih je okupirala vojska antantne zaveznice Kraljevine Srbije, to pa so Vojvodina, Slavonija in Hrvatska, niso bili subjekti internacionalnega prava, in se niso mogli združiti z državo, Kraljevino Srbijo. Ta jih je pač okupirala.
Da so slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so se pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani združile s Kraljevino Srbijo bili subjekti internacionalnega prava, je torej povedal in s tem priznal regent Aleksander. O državnopravni subjektiviteti in avtonomiji slovenskih dežel – vojvodin pa govorijo še mnoga druga dejstva.

ZGODOVINA DRŽAVNOSTI SLOVENSKIH DEŽEL.

– Državnost noriškega kraljestva (Regnum Noricum, 2. stoletje pr.n.š.) v vzhodnoalpskem prostoru. Denar, industrija in rudarstvo, državna moč tolikšna, da ga Rim nikoli ni dokončno in docela vključil v svoj imperij. O slovenski govorici prebivalstva pričajo toponimi npr. SauAlpe – Svinja planina, rudogorje svinčeve rude, in Eberstein – Svinec, rudarsko središče. Da je slovensko poimenovanje prvotno, nemško in druga pa drugotno in kasnejše, vemo, ker slovenska poimenovanja povsem ustrezajo in celo izvirajo iz naravnih danosti in jih ubesedujejo – svinec! – nemško poimenovanje pa je bebav prevod slovenskega imena: Eberstein – MERJAŠČEVO (!), ker so nemško govoreči prišleki “Svinec” razumeli kot nekaj v zvezi s svinjo. A ker MESTO poimenovati z ženskim imenom po nemški “možati”(!) tradiciji ne gre, so namesto Svinje uporabili moško obliko: Merjasca. Enako oz. podobno je z svinčevim rudogorjem, planino Svinjo – “Sau”. Antična najdba – kip božanstva iz svinca – priča, da so s “svincem” in slovensko govorico “onesnažili” deželo ljudje že v sivi davnini.

– O Karantancih – Slovencih in njihovi državni organiziranosti in vojaški moči, pripoveduje znameniti Conversio (najbolj upoštevani zgodovinski vir iz prvega tisočletja) v svojem 3. poglavju, kjer pravi:

3. Hactenus praenotatum est, qualiter Bagoarii facti sunt christiani, seu numerus episcoporum et abbatum conscriptus in sede Iuvavensi. Nunc adiciendum est, qualiter Sclavi, qui dicuntur Quarantani, et confines eorum fide sancta instructi christianique effecti sunt, seu quomodo Huni Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt regionem, quousque Franci ac Bagoarii cum Quarantanis continuis affligendo bellis eos superaverunt. Eos autem, qui obediebant fidei et baptismum sunt consecuti, tributarios fecerunt regum, et terram, quam possident residui, adhuc pro tributo retinent regis usque in hodiernum diem.

Citirani odlomek pripoveduje, da so Slovenci (Sclavi ne morejo biti Slovani, ker je beseda Slovan češkega izvora iz 19. stoletja), ki “sebe imenujejo Karantanci”, skupaj z Bavarci priskočili na pomoč Rimljanom, Gotom in Gepidom v Spodnji Panoniji, ki so jih napadli Huni, ter napadalce premagali. Za našo rabo ni treba razpravljati kdaj natančno se je to zgodilo – ali prvič, ko so prek Karpatov pridrli Huni (3. – 4. stoletje n.š.) – ali kdaj kasneje, vsekakor takrat, ko so Karantanci-Slovenci premagali Hune, v Spodnji Panoniji, torej v deželah jugovzhodno od današnje Slovenije, ni bilo sledu o kakih Hrvatih ali Srbih. Če bi bili tam, bi jih Conversio zagotovo omenil. Prebivalci vzhodnega alpskega obrobja so bili Slovenci, ki “so sebe imenovali Karantanci”. Da so deželo oblikovali in poimenovali “po slovensko”, dokazujejo govorica, toponimi in krajina še dandanašnji. Niti tisočletno uničevanje in zanikovanje, niti pospešeni stampedo po osamosvojitvi, teh značilnosti niso uspeli docela zradirati.

– Novi fevdalni red Svetega rimskega cesarstva je dotedanje državne oblike po razpadu Rimskega imperija spremenil v avtonomne fevdalne vojvodine in kneževine pod dinastično oblastjo zemljiških gospodov. Državnost vojvodin in mejnih krajin na vzhodnoalpskem območju izpričujejo poročila o (slovenskem) ustoličevanju vojvod (obredno na kraju ustoličevanja do leta 1414) kasneje le formalno. Slovenske vojvodine, ki so po zmagi Rudolfa Habsburga 1278 pri Dürnkrutu blizu Dunaja nad češkim kraljem Otokarjem II., dotedanjim vojvodo, prišle pod neposredno oblast dinastije Habsburg, in jih je rodovina organizirala kot svoje Dedne dežele, matico svoje tisočletne dinastične vladavine, so postale branik Svetega rimskega cesarstva na vzhodnem alpskem robu, kjer so se vdori divjih plemen iz Zakarpatja ustalili konec prvega tisočletja, ko so Madžari pod papeževim okriljem ustanovili madžarsko kraljestvo, ki je obsegalo ozemlje od Karpatov do Jadrana. Ustanovitveni alt posebej poudarja, da je Madžarska enovita in celovita kraljevina z absolutno kraljevo oblastjo, in da so upravniki posameznih dežel navadni kraljevi uradniki, za razliko od organiziranosti Rimskega cesarstva, kjer so vojvodine avtonomne in njih vladarji suvereni.

– Avtonomijo vojvodin in kneževin Svetega rimskega cesarstva je ustavno pravno in mednarodno pravno opredelil Vestfalski mir (Osnabrück – Münster, 24.10.1648), ki je poudaril suverenost dežel in deželnih gospodov, ter zmanjšal pomen kraljestva ter moč in vpliv kraljev. Tako je v glavnem ostalo do Napoleonovih vojn in še kasneje, do konca Prve svetovne vojne.

– Da so habsburške Dedne dežele – to pomeni slovenske dežele – dejansko države, je zapisano tudi v Leobenskih preliminarijah iz leta 1797: “… états héréditaires de la Maison d’Autriche…”

– Avtonomijo slovenskih dežel je leta 1804 potrdil v svojem Cesarskem patentu cesar Franc I. Ker je Napoleon odpravil Sveto rimsko cesarstvo, so Habsburgi izgubili zveneči naslov cesarjev, ter (p)ostali “le” to, kar so vedno bili: Vojvode slovenskih dežel. Da bi si povečal ugled in moč v pričakovanih usodnih evropskih pogajanjih med kralji in cesarji, je Franc I. na hitro sestavil ustavni akt, v katerem je ustanovil dinastično “cesarstvo” – Avstrijsko cesarstvo – ki, kakor posebej določa Patent 1804, v ničemer ne zadeva ali celo zmanjšuje avtonomijo in druge izvirne pravice vojvodin. Gre izključno za naslov, ki ga nosi vsakokratni suveren teh avtonomnih dežel – vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva, kakor so se poslej imenovale.

Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804.

Prva alinea:

“…in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Größe und Bevölkerung Ihrer so beträchtliche Königreiche und UNABHÄNGIGE Fürstenthümer…”
in
“…in Rücksicht auf dessen UNABHÄNGIGE Staaten…”

Druga alinea:

“in den unzertrennlichen Besitze Unserer UNABHÄNGIGE Königreiche und Staaten…”

(v tej alinei je pomembno, kar pove o značaju naslova Cesar Avstrije: …den Titel und die Würde des erblichen Kaisers… gre torej za OSEBEN naslov, ne za državnopravno tvorbo)

Člen 3:

“Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagtermassen in ihrer bisherigen Benennungen und Zustande ungeschmälert zu verbleiben haben; so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen (torej Slavonija itd. NISO SAMOSTOJNI DRŽAVNI SUBJEKTI! So “sestavni del”, “integralni del”!), dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch Deutchen Reiche in unmittelbaren Werbande gestanden sind…” (!!!!)

Člen 5:

Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten … kundgemacht….”

– Internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel – in vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva – je prišla znova do izraza leta 1867, ko je Franc Jožef uveljavil tkim. Ausgleich – Poravnano, s katero je bilo ustanovljeno avstroogrsko dvodržavje, personalna unija. V dokumentu piše, da “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarskem svetu na Dunaju”. To pove, da so tudi slovenske dežel bile in so subjekti internacionalnega prava, saj stopajo v neposredne odnose z drugimi državami. Hkrati Poravnava pove, da Hrvaška, Slavonija in Vojvodina te subjektivitete niso imele. Ogrska je bila od začetkov enovita in centralizirana monarhija. Bani so bili kraljevi uslužbenci. Kako odločno in silovito je Budimpešta varovala to enovitost in celovitost, se je pokazalo pri poizkusih Kuk monarhijo preurediti v trialistično skupnost, a so Madžari odločno nastopili proti delovanju prestolonaslednika Ferdinanda, ki je skupaj z nemškim cesarjem pripravljal “slovansko os” proti Vzhodu – Turčiji. Nikakor niso dovolili, da bi se Hrvaška in Slavonija ter Vojvodina odcepile. Zelo verjetno se politiki v Budimu, pa tudi sam cesar Franc Jožef, niso zelo iskreno zgražali ob usodnih sarajevskih strelih, ki so te načrte zaustavili. (Cesar, ki je tedaj bival v poletni rezidenci Bad Ischl, je ob prejemu telegrama zavzdihnil: Bog vedno prav uredi zadeve…)

– Državno pravna in internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel je še enkrat – in to tik preden so jo slovenski politični voditelji potopili v balkansko blodnjavo – vstala “v vsej svoji lepoti”, ko je cesar Karl I. izdal Manifest dne 16. oktobra 1918, v katerem je potrdil avtonomijo dežel Avstrijskega cesarstva in določil, da si izberejo svoje državne zbore po etničnem ključu in se svobodno združujejo oz. razdružujejo. V istem ustavnem aktu je posebej podčrtal, da pa o čem takem ne more biti govora v ogrski polovici dvodržavja, ker “ne more dovoliti razkosanja enovitega ogrskega kraljestva”! Na to celovitost je namreč slabi dve leti poprej v Budimu prisegel! Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečim prebivalstvom so nemudoma sestavile svoje državne zbore in 21. oktobra 1918 na Dunaju razglasile združitev v Nemško Avstrijo. Kasnejši ustavni akti so le dokončno oblikovali državo v republiko in po določbah pariške mirovne konference odpravile ime “Nemška”. Kako trden državnopravni in ustavnopravni akt je Manifest, in kako trdna je država, ki se je vzpostavila na njegovi podlagi, pokaže prav primer Avstrije, ki ji niti sramotno kolaboriranje z nemškim nacizmom in utopitev v Tretji rajh ni odvzelo upravičenj do lastne državnosti, ki ji je bila s strani zmagovitih zaveznikov vrnjena z Državno pogodbo o Avstriji 1954.
MANIFEST

An Meine getreuen österreichischen Völker!

Seitdem Ich den Thron bestiegen habe, ist es Mein unentwegtes Bestreben, allen Meinen Völkern den ersehnten Frieden zu erringen, sowie den Völkern Österreichs die Bahnen zu weisen, auf denen sie die Kraft ihres Volkstums, unbehindert durch Hemmnisse und Reibungen, zur segensreichen Entfaltung bringen und für ihre geistige und wirtschaftliche Wohlfahrt erfolgreich verwerten können.

Das furchtbare Ringen des Weltkrieges hat das Friedenswerk bisher gehemmt. Heldenmut und Treue – opferwilliges Ertragen von Not und Entbehrungen haben in dieser schweren Zeit das Vaterland ruhmvoll verteidigt. Die harten Opfer des Krieges mussten uns den ehrenvollen Frieden sichern, an dessen Schwelle wir heute, mit Gottes Hilfe, stehen.

Nunmehr muss ohne Säumnis der Neuaufbau des Vaterlandes auf seinen natürlichen und daher zuverlässigsten Grundlagen in Angriff genommen werden. Die Wünsche der österreichischen Völker sind hierbei sorgfältig miteinander in Einklang zu bringen und der Erfüllung zuzuführen. Ich bin entschlossen, dieses Werk unter freier Mitwirkung Meiner Völker im Geiste jener Grundsätze durchzuführen, die sich die verbündeten Monarchen in ihrem Friedensangebote zu Eigen gemacht haben.

Österreich soll, dem Willen seiner Völker gemäß, zu einem Bundesstaate werden, in dem jeder Volksstamm auf seinem Siedlungsgebiete sein eigenes staatliches Gemeinwesen bildet. Der Vereinigung der polnischen Gebiete Österreichs mit dem unabhängigen polnischen Staate wird hiedurch in keiner Weise vorgegriffen. Die Stadt Triest samt ihrem Gebiete erhält, den Wünschen ihrer Bevölkerung entsprechend, eine Sonderstellung.

Diese Neugestaltung, durch die die Integrität der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten; sie wird aber auch gemeinsame Interessen wirksam schützen und überall dort zur Geltung bringen, wo die Gemeinsamkeit ein Lebensbedürfnis der einzelnen Staatswesen ist. Insbesondere wird die Vereinigung aller Kräfte geboten sein, um die großen Aufgaben, die sich aus den Rückwirkungen des Krieges ergeben, nach Recht und Billigkeit erfolgreich zu lösen.

Bis diese Umgestaltung auf gesetzlichem Wege vollendet ist, bleiben die bestehenden Einrichtungen zur Wahrung der allgemeinen Interessen unverändert aufrecht. Meine Regierung ist beauftragt, zum Neuaufbaue Österreichs ohne Verzug alle Arbeiten vorzubereiten.

An die Völker, auf deren Selbstbestimmung das neue Reich sich gründen wird, ergeht Mein Ruf, an dem großen Werke durch Nationalräte mitzuwirken, die – gebildet aus den Reichsratsabgeordneten jeder Nation – die Interessen der Völker zueinander sowie im Verkehre Meiner Regierung zur Geltung bringen sollen.

So möge unser Vaterland, gefestigt durch die Eintracht der Nationen, die es umschließt, als Bund der freien Völker aus den Stürmen des Krieges hervorgehen.

Der Segen des Allmächtigen sei über unserer Arbeit, damit das große Friedenswerk, das wir errichten, das Glück aller Meiner Völker bedeute.

Wien, am 16. Oktober 1918.

Karl m. p.
Hussarek m. p.

– Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko slovensko govorečim prebivalstvom (oz. dotični deli Koroške in Štajerske) pa niso uveljavile razglasitve svoje združitve v Zvezno republiko Slovenijo (dejansko uresničitev Zedinjene Slovenije, tako silno zaželena…), ko so se pojavile vse ustavne in zakonske podlage za ta namen, marveč so dovolile (po kdo ve čigavem diktatu…), da jih je zlorabil zagrebški nemanič, brez vsake državnosti in državnopravnega upravičenja, in popeljal sebe s “plakatom slovenske državnosti” pred seboj v Beograd, kar je diplomat in državnik Aleksander, regent in prestolonaslednik, nezmotljivo opazil in s svojo vrhunsko diplomatsko intervencijo – spremembo dikcije Adrese – to tudi razgalil, postavil stvari na svoje mesto: Države, ki se združujejo v Kraljevino Srbijo so slovenske dežele, Dalmacija in BiH, Hrvaška, Slavonija in Vojvodina so pa s strani zmagovite srbske vojske okupirana ozemlja Kraljevine Ogrske. Da ima zgodba svojo temačno ZAROTNIŠKO ozadje (protislovensko!), je mogoče sklepati po tem, da je pri tako usodnem dejanju umanjkal PREDSEDNIK, prvi človek zagrebškega Narodnega vijeća, Slovenec dr.Anton Korošec.
Ni pa nobenega dvoma, da se je Zagreb tudi tokrat “šlepal” na Slovencih.

Pregled zgodovine državnosti slovenskih dežel pokaže kontinuiteto dejanske suverenitete. Moderno internacionalno pravo hkrati pove, da državnost ne more izginiti sama po sebi. Ne odpravi je niti okupacija, kaj šele “združitev”. V ustavi Zvezne republike Nemčije npr. piše, da so meje ZRN “zunanje meje zveznih dežel” (Pa se je že Hitler trudil izničiti državnost nemških dežel)! Odpraviti je mogoče državnost le, če izgine subjekt-nosilec (torej ozemlje, prebivalstvo…), ali pa je to decidirano storjeno z ustreznim mednarodnim aktom.
Ker so torej v južnoslovansko državno tvorbo vstopile slovenske dežele kot subjekti internacionalnega prava, nihče pa nikoli v času trajanja te južnoslovanske države te subjektivitete na veljaven način ni odpravil, so dežele kot take ostale države, pa naj so se pojavljale kot banovina ali kot republika ali okupirani teritoriji. O tem zgovorno priča zavest ljudi, ki sebe še vedno vidijo kot Krajnce, Štajerce, Primorce, (Prekmurci so tudi Vendi). Še bolj pa razkriva to resničnost slabo prikrito zavistno “zmerjanje” z one strani južne meje z “deželo” in “Krajnci” – ni kaj, resnica bode!!! Tam “dežele” – kar je slovenska in kajkavska beseda za državo – nikoli niso imeli. Ostale so torej do današnjih dni tudi državne meje slovenskih dežel – v kolikor se z meddržavnimi sporazumi niso spremenile – npr. napram Italiji, Avstriji in Madžarski. Znotraj Jugoslavije so meje slovenskih dežel v največjem delu obveljale kot notranje upravne meje, so pa tisti hip, ko se je na drugi strani pojavil državnopravni subjekt (NDH 1941) znova obveljale kot meddržavne. Brez vsakega problema, tudi del od Zavrča po Dravi do sotočja z Muro, čeprav si je Zagreb z etničnim čiščenjem in nasiljem del Prekmurja med Dravo in Muro že prisvojil.

KAJ SE JE TOREJ DEJANSKO ZGODILO DNE 25.6.1991 ?

Upoštevati je treba ugotovitev Badinterjeve arbitražne komisije, ki je povedala, da je “SFRJ v procesu DISSOLUTION” – da torej razpada na tiste dele, iz katerih je nastala.
Pri tem pa je bistveno, da prihaja do zelo povednih razlik:
The Opinions of the Badinter Arbitration Committee
the Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the ‘Assembly of the Serbian People of Bosnia-Herzegovina’.
1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that
‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’.

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee these two questions, as well as the queries addressed in its first Opinion, delivered on the 29th of November 1991, were closely related to each other. In its November Opinion, although the Committee displayed little originality in observing that Yugoslavia was ‘engaged in a process of dissolution’, it made interesting considerations.

ki razkrivajo dvoje:
1) Glede Slovenije, ki je prva izstopila iz Jugoslavije, so zadeve na internacionalni ravni enostavne in razvidne: Jugoslavija je v procesu “dissolution” (beseda opredeljuje razhod tistih subjektov, ki so skupnost sestavili).
2) Ko se začne razprava o nadaljevanju procesov, pa pojem “dissolution” ni več tisto pravo. Pojavijo se pojmi od “breaking up” do “secession”.

Oboje je razumljivo in logično. Slovenija se je lahko od SFRJ samo razdružila, saj je vanjo vstopila kot suvereni subjekt. Ves ostali del SFRJ pa je bil – razen Dalmacije, ki se ni “počutila” kot subjekt, in BiH, ki ji tega nihče ni bil pripravljen priznati – sestavni del Kraljevine Srbije, ki je vse kasneje v Jugoslaviji nastale subjekte prinesla ali kot dele svoje države ali kot okupirano ozemlje v Jugoslavijo. Slovenija – slovenske dežele so torej kot “Republika Slovenija” brez problema lahko izstopile iz SFRJ (in se s tem razdružile s “Kraljevino Srbijo”!), in je to na nek poseben način bilo tudi prisotno v beograjski politiki. Do izraza je npr. prišlo v zahtevah, naj “Slovenija gre” in podobno. Vse ostalo, “odcepitev republik in pokrajin”, ki so nastale na ozemlju Kraljevine Srbije in z njene strani okupiranih ozemljih Kraljevine Ogrske v času “trajanja” Jugoslavije, pa je stvar posebnih pogajanj o odcepitvi med njimi in Beogradom.
Razumljivo in logično je tudi, da so republike in pokrajine, ki lastne državnosti niso imele, na vso moč vztrajale, da Jugoslavija razpada (“dissolution”), da se one od nje ne odcepljajo, da bi se namreč (zopet ?) “šlepale” na Sloveniji – slovenskih deželah – in se izognile zelo verjetno neprijetnim in zanje neugodnim pogajanjem z Beogradom. Zvijačna politika Zagreba je zapletla Miloševića v spletko delitve BiH in s Srbi poseljenih delov Socialistične republike Hrvatske. Zagrebu je šla na roko kompozicija: predsednik zvezne vlade Marković, zvezni predsednik Mesić, zunanji minister Lončar in minister za obrambo in vrhovni poveljnik Kadijević – vsi s hrvaškega vplivnega območja. Na ta način je Zagrebu uspelo sprožiti napad JLA na Slovenijo, namesto da bi JLA zavarovala mejo med odcepljeno republiko – suvereno državo Slovenijo – in preostankom SFRJ, ter tako zagotovila, če že ne obstoj preostanka države, pa vsaj pravilne, zakonite postopke odcepitve, s čemer bi preprečili izbruh vojne, ki pa se je zgodila, ker ne slovenska, ne jugoslovanska – še manj pa mednarodna – politika niso prepoznale dejanskega stanja in so ravnale popolnoma napačno. Sprovocirani, nesmiselni, vojaško totalno diletantski, do zločinstva zmanipulirani napad JLA na osamosvojeno Republiko Slovenijo je dogajanje namesto v razrešitev napačnih odločitev leta 1918, in še kdaj kasneje, usmeril v katastrofo, kakršne Evropa ni doživela od konca Druge svetovne vojne. Vse samo zaradi neupravičenih, etnično izključevalnih in ekspanzionističnih apetitov določene politike, ki sicer s svojim temeljnim naklepom, da bi v navezi z izigranim Miloševićem (“kazen” je sledila – Haag) izkoristila pričakovani totalni poraz Slovenije in uresničila svoje sanje o neposredni meji z Avstrijo in Italijo, ni uspela. Hrabrost in državljanska samozavest državljanov Republike Slovenije, brez ozira na etnično ali katero drugo poreklo, je ustavila pohod JLA in s tem tudi podle naklepe, skrite v ozadju. So pa postale žrtve te politike stotisoči, ko je na krilih besnila zaradi neuresničenega naklepa bratomorna vojna zajela preostale dele SFRJ.

Dne 25.6.1991 je torej ponovno uveljavila svojo državnost in se osamosvojila Republika Slovenija. To dejanje je storila sama, na podlagi plebiscitarne odločitve državljank in državljanov. Storjeno je zadevalo Republiko Slovenijo in preostanek Jugoslavije, države SFRJ, nobene druge republike in pokrajine, saj so vse nastale šele potem, ko je nastala Jugoslavija. Badinterjeva arbitražna komisija je dogodek opredelila kot “dissolution”, torej kot razhod subjektov, ki so državo Jugoslavijo z združitvijo leta 1918 sestavili. Na ta način je Badinterjeva komisija, ki je imela mandat odločati o mednarodni subjektiviteti, ugotovila, da je pod imenom Republika Slovenija izstopil iz Jugoslavije subjekt, ki je vanjo l.12.1918 vstopil. To pa so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva s svojimi državljani, oblastjo, ozemljem in mejami.
Kmalu po vstopu je sicer sporazum v Rapallu prisodil celovito deželo Primorsko, ki je sodila pod oblast Narodnega sveta v Ljubljani, Italiji, Trianonski sporazum pa je leta 1922 (ponovno 1947) dodelil večji del Slovenske krajine – Prekmurja Kraljevini SHS, in v sporazumu ugotovil mejo med Žalsko županijo in Hrvatsko na reki Dravi do sotočja z Muro. Določbe v zvezi s Prekmurjem so ostale tudi po Drugi vojni vse do osamosvojitve Slovenije na mednarodni ravni nespremenjene (meje na Dravi ni razveljavil noben mednarodni akt), Primorska pa je bila s Pariškim mirovnim sporazumom leta 1947 v drugo, drugič, kot celovita dežela z nekaterimi spremembami meje vključena v Jugoslavijo, s tem, da je komunistična Jugoslavija ohranila fašistično odločitev, ki je železniško progo med Trstom in Reko prek Postojne vključila v teritorij Primorske, in to ozemlje odvzela Krajnski. Seveda le na upravni ravni, ne na državnopravni. (Take so bile tudi vse druge odločitve v zvezi z razmejitvami znotraj SFRJ. Imajo relevanco, če dejstev na višji, državni ali internacionalni ravni ni!)
Ker sta bili torej dne 25.6.1991 “stranki v postopku” Republika Slovenija in preostanek Jugoslavije, ni dvoma, da je potrebno upoštevati in uveljaviti tisto državno mejo, s katero je Slovenija, slovenske dežele, vstopila v novo skupno državo dne 1.12.1918.
Odločitev Badinterjeve komisije in določbe temeljne ustavne listine RS v zadevi meje torej nimajo nobenega pomena, saj Badinterjeva odločitev ni konsistentna, ko po eni strani govori o “dissolution”, po drugi pa o secesiji, dikcija o “republiških mejah ki postanejo državne” zadeva tiste subjekte, ki državne meje niso imeli, Temeljna ustavna listina pa je v delu, ko govori o državni meji in jo poskuša določiti, navadna farsa, saj tako eklatantno dvo- ali večstranskega dejstva, kot je državna meja, v nobenem primeru ne more določati ena sama stran in to z eminentno notranje političnim aktom, kar ustava ali kakršnakoli ustavna listina je. Končno pa je vse stranpoti, neumnosti in nekompetentnosti v zvezi z državno mejo spravil dokonočno z mize Sporazum o arbitraži, ki zahteva od arbitražnega tribunala, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju (brez vsake omejitve). Potek meje torej ni določen, nihče – ne Badinter ne obe državi med seboj, ne kakšno drugo kompetentno telo tega ni določilo. Sporazum s svojo natančno dikcijo sicer pove, da republika Slovenija svojo državno mejo na jugu ima, treba pa je določiti nje potek. To v vsem ustreza dejstvom. Slovenija, slovenske dežele so imele in imajo meddržavno mejo na jugu, Republika Hrvatska pa svoje državne meje nikoli, razen med Drugo svetovno vojno kot nacistična tvorba, ni imela. S podpisom Sporazuma o arbitraži je to dejstvo dokončno priznala, saj je potrdila, da niti razglasitev osamosvojitve in odcepitve dne 8. oktobra 1919 ni veljavna. Ker torej republika Hrvatska nima določenega teritorija in državne meje (vsaj z Republiko Slovenijo), ne izpolnjuje osnovnih pogojev za svoj obstoj.
Glavna naloga Republike Slovenije, preden soseda postane polnopravna članica EU, je da stori vse potrebne korake s svoje strani, da se bo arbitražni tribunal lahko hitro odločil na podlagi relevantnih dejstev internacionalnega značaja ter določil potek državne meje, ki je meja slovenskih dežel in Kraljevine Srbije (oz. z njene strani okupiranih teritorijev Kraljevine Ogrske) v trenutku združitve obeh subjektov dne 1.12.1918. To mejno črto potem razglasi kot meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko, ter na ta način zagotovi obstoj države Hrvatske. Na mirovni konferenci, ki mora slediti odločitvi, se razrešijo vsa vprašanja odprave posledic nasilnega etničnega čiščenja, ozemeljskega ekspanzionizma, vojne škode zaradi agresije v času NDH in v času Vojne za Slovenijo, ter drugih škodljivih dejanj.

PREDMET SPORA

ad 1) Predmet spora je s tem določen. Gre za mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 skupaj s Kraljevino Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo sestavile Kraljevino SHS.
Naloga različnih strok je, da argumentirano potrdijo ali zavržejo to dejstvo, ne pa da rišejo mejo, kar je naloga arbitražnega tribunala. Namesto tega morajo predložiti dokaze za tako ali drugačno trditev. Če kateremukoli dejstvu, navedenem v tem sestavku, oporekajo, morajo to vsestransko utemeljiti. Za to opravilo so stroke kvalificirane in pooblaščene. O vsem pa bo nazadnje odločila politika, kajti državna meja in s tem Sporazum o arbitraži in dejanja v zvezi z njim so politikum non plus ultra. Država Slovenija sicer obstaja, saj je svojo državnost in samostojnost razglasila, ima tudi vse potrebne atribute, vključno teritorij in državno mejo. Ker pa meja nikoli ni stvar le ene države in ker Evropejci hočemo živeti v okolju medsebojnega razumevanja in tvornega sožitja, pa mora arbitražni tribunal določiti potek te meje tako na kopnem kot na morju in v duhu razumevanja in pravičnosti določiti tudi plovne režime in druge parametre tako na področju pomorskega prava kot prava morja, ki zadevajo obe državi.
Slovenija bo predmet spora, če bo tako oblikovan, kot je navedeno v začetku te točke, zlahka obrazložila in utemeljila v Memorandumu, tribunal pa je zavezan načelom in pravilom internacionalnega prava, in soočen z relevantnimi pravnimi dejstvi ne bo imel posebnih težav pri sprejemanju dokončne odločitve.

Tako sem, spoštovani gospod predsednik vlade, poskusil kolikor zmorem natančno odgovoriti na obe vprašanji, na kateri na sestanku niste dobili odgovora.

V Ljubljani, 18.9.2011

Andrej Lenarčič
poslanec DZRS 1992-1996

ČETRT STOLETJA OD NAJPOMEMBNEJŠEGA PAKETA PRIZNANJ
NeDelo, 15. januarja 2017, str. 4-5

Spoštovani! Ni dobro prodajati prazno slamo. V članku lahko beremo:
“Slovenske samostojnosti ni priznal nihče. Bolj natančno, 26. junija jo je priznala Hrvaška, ki pa je bila v še bolj neprijetnem položaju. Tudi njene samostojnosti – razglasila jo je isti dan, kot Slovenija – ni priznal nihče.”
Debela laž! Ki pa ima kratke noge, seveda.
Najprej: Znameniti strokovnjak Badinter je posebej odločno povedal, da država nastane z razglasitvijo, ne s priznanjem – kar je logično: le kako naj kdo prizna nekaj, česar ni? No, “bolj natančo” lahko tu povemo, da je tedanji slovenski zunanji minister tako čudo obvladal: Priznal je nekaj, česar ni bilo! Onkraj mejnih rek Kolpe in Sotle namreč tedaj ni bilo nobene samostojne hrvaške države. Bila je le jugoslovanska republika Hrvatska, ki pa je povrhu bila še agresor na pravkar osamosvojeno Republiko Slovenijo. Slovenijo je namreč napadla vojska SFRJ, katere integralni del je tisti čas bila (še vedno) jugoslovanska republika Hrvatska.
Ker velja, kar je poudaril gospod Badinter, da država nastane z razglasitvijo, je treba opaziti te vrste dejstva:

Slovenska skupščina je sprejela potrebne sklepe, zakone in Temeljno ustavno listino o samostojnosti dne 25.6.1991. Neke vrste sklep o državnosti je isti dan sprejel tudi sabor v Zagrebu. Ker pa taki ali drugačni sklepi očitno niso dovolj za nastanek nekega subjekta internacionalnega prava, je v Ljubljani naslednji dan – 26.6.1991 sledila JAVNA, SVEČANA RAZGLASITEV SAMOSTOJNE DRŽAVE, REPUBLIKE SLOVENIJE. V Zagrebu tega niso storili. Pač pa je sabor razglasil samostojnost Republike Hrvatske šele 8. oktobra 1991. To dejstvo so ponosno vklesali v kamen, ki so ga postavili pred zgradbo, v kateri se je to zgodilo.

O sklepih in razglasitvi je iz Ljubljane na dan razglasitve poročal dopisnik londonskega Guardiana, Ian Traynor. V svojem časopisu je potem objavil novico, v kateri je mdr. zapisal:
By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’
(V nasprotju s slovensko razglasitvijo je hrvaška izjava bolj gesta kot vsebina. Visoki predstavnik predsednika Tudjmana je povedal, da razglasa o neodvisnosti ni treba jemati dobesedno. “To je le izjava. Vse ostaja isto!” – prost prevod)
Da je to resnica, dokazuje ne le dejansko stanje stvari, pač pa jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991. (vse do tega datuma je SFRJ!!!)

Zunanji minister že obstoječe samostojne države Republike Slovenije je torej 26. 6. 1991 “priznal” neki “privatni poslić” upokojenega Titovega generala…
Pri tem pa trčimo ob neko zanimivo in zelo povedno “podrobnost”. Četudi ni nobenega dvoma, da samostojna država Republika Slovenija ni nastala dne 25. 6. 1991, saj se je edino relevantna zgodba odvila naslednji dan s svečano razglasitivjo, v Sloveniji praznujemo dan 25. junij… Le zakaj?
Morebiti je odgovor zelo blizu: Onkraj mejnih rek? Morda pa je nekomu veliko do tega, da obvelja neresnična teza o hkratni razglasitvi samostojnosti tako Slovenije kot Hrvaške? In to kljub temu, da je glede samostojnosti in suverenitete Badinterjeva komisija povsem ločeno obravnavala Slovenijo in preostanek SFRJ. Poglaviten razlog za to je vsekakor zgodovinski: Nastanek južnoslovanske države, ki je leta 1991-92 izginjala z zemljevidov. Ta država, na koncu svojega veka imenovana SFRJ, je nastala z “ujedinjenjem ZEMALJA (!!!) države SHS”. To pomeni, da sta se združila dva subjekta internacionalnega prava (“plemena”, magari “troedina”, se na državnih ravneh ne morejo ne združevati, ne kakorkoli “poslovati”). Ta dva subjekta sta bila Kraljevina Srbija in SLOVENSKE DEŽELE (v dokumentu imenovane ZEMLJE – v srbščini to pomeni države), ki so bile tisti čas edini subjekt internacionalnega prava, ki se je v Beogradu znašel v “skupini”, imenovani “država SHS”. Regent Aleksander je s spretno diplomatsko formulacijo razrešil hud problem, obenem pa hočeš nočeš za zgodovino dal zapisati resnico. Zagrebška politika in tamkajšnje nelegalno “vijeće” namreč ni mogla biti in ni bila “stranka v postopku”!
Utegne pa ta “drobec” izpred stotih let marsikaj razjasniti tudi glede manipulacije z datumi pred četrt stoletja.

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
član skupine za arbitražo

ARBITRI PONUDILI ŠE EN ZAGOVOR O MEJI

3. 12. 2016

“… ocenjujejo, da je arbitražno sodišče želelo naši južni sosedi dati še eno priložnost…”

Kaj pa, če je tribunal, ki pozna relevantna, z načeli in pravili internacionalnega prava (Sporazum o arbitraži, 4. člen) skladna dejstva, želel dati Sloveniji “še eno priložnost”? Sporazum o arbitraži namreč nalaga stranki v postopku, da predstavi argumente, skladne z načeli in pravili internacionalnega prava. V zajetnih mapah, ki jih je Slovenija izročila tribunalu, je tega malo ali morebiti celo nič. Zagotovo pa ni niti besede o obstoječi državni meji slovenskih dežel (Državna meja slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko – 1867).

Slovenija bi torej morala predstaviti tribunalu dejstvo, da so južnoslovansko državo leta 1918 sestavile Srbija in slovenske dežele s svojim državnim teritorijem, državno mejo, državljani in oblastjo. Noben notranji (u)pravni ukrep znotraj Jugoslavije tega dejstva ni spremenil (“Notranji pravni akti nimajo na internacionalni ravni nobenega učinka”!)

Zato je državna meja slovenskih dežel s preostankom Jugoslavije ostala nedotaknjena. Ob razglasitvi je sama po sebi znova obveljala. Enako, kot leta 1941, ko je Pavelićeva NDH morala sprejeti obstoječe meje slovenskih dežel (in tisto mejo med županijo Zala in Hrvatsko na reki Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure, ki jo je dokumentiral Trianon 1922).

Zato je v Sporazumu o arbitraži pravilno zapisano, da mora tribunal določiti potek državne meje na kopnem in na morju – torej potek obstoječe meje v celoti, ne pa “določiti mejo”, kot da bi je dotlej ne bilo.

Naši pooblaščenci bi morali tribunal opozoriti, da Republika Hrvatska sploh ni stranka v postopku določanja poteka državne meje, saj tako pove 5. člen Sporazuma. Jugoslovanska republika Hrvatska je “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” razglasila šele 8. oktobra 1991. Predvsem pa se RS ni osamosvojila od jugoslovanske republike Hrvatske, marveč od SFRJ (kakor se je ob razdružitvi imenovala država, s katero so se slovenske dežele “ujedinile”). Ko je Zagreb razglasil odcepitev od preostanka SFRJ, je Republika Slovenija že bila suverena država z vsemi atributi. Tudi z obstoječo državno mejo, ki jo je moral Zagreb absolutno upoštevati, če je hotel dobiti priznanje.

Se je pa sosednja država s podpisom Sporazuma o arbitraži slovesno zavezala, da bo odločitev tribunala glede poteka državne meje “na kopnem in na morju” upoštevala in s svoje strani uveljavila.

Še o stiku Slovenije z odprtim morjem, o katerem “Slovenija vztraja, da ga je v zgodovini vedno imela”.

Slovenija “v zgodovini” ni imela nobenega stika z ničemer, saj je “v zgodovini” ni bilo. Nikoli. Država Republika Slovenija je nastala z razglasitvijo dne 25. 6. 1991. Z morjem pa je vedno imela stik in je bila pomorska država non plus ultra slovenska dežela Primorska, ki je dne 31. 10. 1918 postala del zveze slovenskih dežel (“Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! 31. 10. 1918). Z meddržavno pogodbo, podpisano v Rapallu, je leta 1922 Kraljevina Italija od Kraljevine SHS prevzela to deželo in jo pod imenom Venezia Giulia vključila v svojo državo. Po končani drugi svetovni vojni jo je (razen večjega dela samostojnega mesta Trsta, in Gradiške z večjim delom mesta Gorica) z mirovno pogodbo vrnila Jugoslaviji (nekdanji “Kraljevini SHS”). Z osamosvojitvijo 25. 6. 1991 pa je Primorska znova uveljavila svoj status pred “ujedinjenjem”. Ko so se slovenske dežele/države – znotraj SFRJ imenovane Republika Slovenija – odločile za samostojnost, so se lahko osamosvojile le takšne, kakršne so v zvezo vstopile. Tudi Primorska v celoti, takšna, za kakršno so krvaveli TIGR-ovci (Trst Istra Gorica Reka!!!!). Notranja upravna razdelitev znotraj SFRJ v ničemer ni mogla vplivati ali spremeniti državnih atributov slovenskih dežel. Še najmanj teritorij in državno mejo.

Dokler Slovenija tribunalu uradno ne predstavi navedenih dejstev, je zatrjevanje o “zgodovinskem stiku Slovenije z odprtim morjem” slaboumno čvekanje brez vsake vrednosti. “Stik” je vedno imela (in ga ima) slovenska dežela Primorska, katere teritorij, celovitost in državno mejo je skrbno varovala celo okupatorska Italija. “Republika Slovenija” (karkoli že to je…) se pa na to požvižga – obenem pa čveka nekaj o zgodovinskem “stiku”!!!

Internacionalni gremiji nimajo navade, da bi izgubljali čas s karikaturami!

Andrej Lenarčič

poslanec prvega sklica

Kakšne terjatve imamo do Srbov Slovenci?
Esej, Reporter, 14. novembra 2016

Nikakor ne gre za kakršno koli razpravljanje o prispevku samem. Besedo ali dve pa je treba povedati k izstopajočemu vtisu (naslov in vsebina članka), kot da je Slovenijo napadla Srbija in da ima Slovenija “račun” predvsem s Srbijo.
Če prej ne, vsaj po uveljavitvi Sporazuma o arbitraži mora biti v naši državi jasno, da o državnih rečeh veljajo “rules and principles of the internacional law” (pravila in načela internacionalnega prava), torej relevantna dejstva, dejansko stanje stvari, ne pa mnenja.
Torej le besedo – dve:
Osamosvojeno državo, Republiko Slovenijo je napadla vojska SFRJ in ne Srbija. Vojska SFRJ, imenovana JNA, pa je bila v trenutku napada vojska “vseh republik in pokrajin”, izvzemši Slovenijo, ki je združbo formalno pravno dokončno zapustila dne 25.6.1991. Agresor na osamosvojeno državo so torej bile vse republike in pokrajini preostanka SFRJ, in vse so odgovorne za škodo in druge posledice napadalne vojne, saj je SFRJ, kot internacionalno pravno dejstvo, obstajala do 28. aprila 1992, ko je nastala zveza Srbije in Črne gore, imenovana ZRJ (1. novembra 2000 sprejeta v OZN).
Ker je bila jugoslovanska republika Hrvatska integralni del SFRJ vse do “raskida državnopravnih sveza sa bivšom državom” dne 8. oktobra 1991 (to dejstvo so ponosno vklesali v kamen!), je bila tudi agresor na Slovenijo. Še več. Sam predsednik RH, Miroslav Tudjman, je v govoru na Trgu bana Jelačiča v Zagrebu dne 24. maja 1992 odločno pribil: “Rata ne bi bilo, da ga Hrvatska nije želela.” Ozadje in konstrukcijo napada na osamosvojeno Slovenijo je podrobno razčlenil znani hrvaški publicist Denis Kuljiš v intervjuju, objavljenem v Sobotni prilogi Dela, dne 12. oktobra 2013.
Pravi:
“Seveda (…Stipe Mesić…), bil je predsednik predsedstva Jugoslavije. Predsednik vlade je bil Hrvat, Ante Marković. Zunanji minister je bil Budimir Lončar, Hrvat. Šef zvezne Udbe je bil Hrvat, Zdravko Mustać. Šef vojske je bil Kadijević – njegova mama je bila Hrvatica, iz Imotskega. Vsi našteti so po rodu Hrvati… Vidite, Slovenije ni napadel Milošević, temveč Ante Marković… Miloševć je bil zadržan pri teh odločitvah – že poprej je bil izjavil, mislim, da je to rekel Milanu Kučanu, če hočete ven, pojdite ven. Nasvidenje.”
Navedeno, kar se vse ujema z dejanskim stanjem stvari, pove še marsikaj. Vsekakor tudi odgovori na vprašanje, zakaj je Tudjman zavlačeval s soglasjem k “hkratni razglasitvi osamosvojitve”, zakaj je končno spodbudil odločitev šele, ko je tudi predsedstvo predsedstva – torej vrh priramide odločanja v SFRJ – prevzel Mesić – njegov človek. Zakaj je prevaral svoje slovenske sogovornike in ni uresničil razglasitve osamosvojitve Hrvaške na isti dan, pa lahko ostane za kdaj drugič.
Nobenega dvoma torej ni, da trditev, da je Slovenijo napadel Milošević, ni resnična. Miloševič po položaju ni mogel ukazovati JNA. Povrhu pa je bilo že tedaj splošno znano, da so Srbi naganjali Slovence iz Juge in je povsem logično, kar je Milošević rekel Kučanu.
Kar je izrekel Milošević Kučanu, je logično zlasti zato, ker tudi če se ljudje v vrhu odločanja tedaj niso natančno zavedali okoliščin, so nekje v podzavesti očitno čutili, kako je s Slovenijo in Jugoslavijo. Ko so predsodki in skozi desetletja nakopičena ideološka in politična navlaka začeli v slutnji skorajšnjega kolapsa izginjati, se je hkrati vse jasneje prikazovala slika nastanka te države, Jugoslavije. Države Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je nastala z združitvijo -” ujedinjenjem zemalja države Slovencev, Hrvatov in Srbov” dne 1. 12. 1918. Da je srbski regent Aleksander uporabil sintagmo “ZEMLJE države SHS” je ključnega pomena. Pove namreč, da je vedel, da se njegova država, subjekt internacionalnega prava, ne more združevati niti česa drugega početi z nekimi ljudstvi – “plemeni” (četudi “troedinimi”) in še posebej ne z neko navidezno entiteto, ki ni imela nobene legitimitete – državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Internacionalno pravno subjektiviteto – enako, kot Kraljevina Srbija – pa so imele slovenske dežele, ki so se na podlagi suverenovega ustavnega akta (Marlov Manifest) dne 31. 10. 1918 združile pod vlado v Ljubljani. (“Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”). To dejstvo je Aleksander, državnik, spretno uporabil: Subjekt internacionalnega prava – slovenske dežele – s katerim se je Srbija lahko “ujedinila”, je “skril” v ZEMLJE (!) države (z malo začetnico!) SHS. Tako je dokument postal pravno korekten in s tem veljaven. Pove pa, seveda, da so Jugoslavijo sestavile slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, in kraljevina Srbija, ki je v tistem trenutku že vsebovala “Južno Srbijo” (danes FYRM), bila združena s Kraljevino Črno goro, in je kot antantna zmagovalka okupirala teritorije poražene Kraljevine Ogrske (vključno BiH, pod skupno upravo Budimpešte in Dunaja). Slovenskih dežel vojska Srbije ni okupirala, pač pa je kot vojska nove države, Kraljevine SHS, stopila na njihov teritorij šele po razglasitvi “ujedinjenjea”.
Ta država, ki se je po dolgih desetletjih viharne in večji del katastrofalne zgodovine, znašla v razsulu, je torej lahko razpadla le na tista dva subjekta (internacionalnega prava), ki sta jo sestavila: Kratko povedano: Na Slovenijo in Srbijo. Zato je Slovenija lahko brez vsakega problema iz zveze odšla. ko se je pravno korektno tako odločila in pripravila potrebne akte. Ostale “jugoslovanske republike in pokrajini”, ki so bili subjekti notranjega, jugoslovanskega prava, in niso imele internacionalne pravne subjektivitete, pa so se lahko od zveze le odcepile, kar se lahko zgodi, a le z dogovorom vseh prizadetih. Če ga ni, seveda teče kri.
Odgovor na mednaslov v članku “Zakaj se nismo razšli z Jugoslavijo mirno, tako kot npr. Čehi in Slovaki?” je na dlani: Nobenega razloga za napad JLA na Slovenijo ni bilo. V tem pisanju navedena dejstva pa povedo, da je nekomu, ki je imel tisti hip v svojih rokah vse vzvode oblasti tako v Zagrebu kot na zvezni ravni, napad na Slovenijo ustrezal. Zakaj mu je ustrezal, ni treba posebej ugibati. Cilji, ki so takrat morali “silom prilike” (hraber, nepričakovano učinkovit odpor Slovencev in še kaj) za nekaj časa počakati, se po četrt stoletja zelo očitno – kot nekakšen “Plan B” (oz. “drugim sredstvima”) – uresničujejo.

V Ljubljani, 14. 11. 2016

Dokončno postali suvereni in samostojni
(Demokracija – Tretja stran – 27. oktober 2016)

K spisu, tako naslovljenem, naj povem nekaj besed.

O državnosti, kakor se tiče državljanov slovenskih dežel, je v slovenskih deželah brez števila mnenj. Precej manj je zavesti in spominjanja enoznačnih, gotovih dejstev. Ker z mnenji nima smisla izgubljati čas, z naštevanjem glede državnosti relevantnih dejstev pa bo manj dela – in še manj zmede – naj jih tu naštejem nekaj bistvenih:

Po Noriku, njegovih oblastnikih, denarju, fužinarstvu in trgovini, po karantanskih slovenskih državnotvornih opravilih, ki so presegala vse tisti čas v Evropi znano – dokumenti in knjige pišejo o postopkih (landes gewonhaitt), o jeziku (mit windischer zungen so sol er sprechen) in o kulturi (mit jerem windischen gesang) – je protestantska književnost z zamahom opravila s predsodki in podtaknjenimi “resnicami” o Slovencih, narodu brez domovine, brez države, brez tradicije in brez identitete. S to strupeno zeljo, ki nesramno jemlje prednikom vsakogar od nas njihovo nacionalno in človeško identiteto, so sicer že “Trubarji” in “Dalmatini” opravili, se v predgovorih v svojih knjižnih delih uradno zahvaljevali državni (“deželni”) oblasti slovenskih dežel/držav – parlamentu (“deželnim stanovom”), vladi (stanovski odbor) za denar in možnosti za delo, in sploh delovali kot državni uradniki / Slovenci, ki so delali tudi za vse druge Slovence (SLOVENI, SLOVENTJE !) »slovenskega« jezika (»Harvati«, »Crabaten«, »Dalmatiner«, »Behem«, »Polacken«, »Moscoviten«, »Reussen«, »Bosnaken«, »Walachen«, turški dvor); a korenine tega Zla so tako globoke, da segajo še v današnji čas, ko vsak, ki ima pet minut časa, nekaj osvobaja in nekaj ustanavlja. Hitreje, kot se utegne spreminjati vreme, vsak dan neki novi, dežurni heroji ustanavljajo nove države, suverenost, samostojnost – učinek pa je ta, da bo kmalu zamrl tudi spomin na našo državnost (več kot očitno na kupu trupel in razvalinah).

Pisanih, tudi v kamen vklesanih pričevanj o pradavni državnosti dežel, katerih državljani s časom ustreznimi pravicami in dolžnostmi so bili naši predniki – Slovenci – je več kot dovolj. V moderno dobo segajo dejstva in dokumenti, kot je npr. Cesarski patent 1804, ki izrecno določa, da suvereniteta in privilegiji dežel ostajajo kot dotlej. Popolnoma natančno pa v modernem pomenu (Montevideo konvencija) internacionalne pravne atribute naših dežel opredeli “ustava” (imenovana Ausgleich) habsburške monarhije iz leta 1867. Slovenske dežele – in vse druge “vojvodine in kraljestva Cislajtanije” (po spisku) – sestavljajo vsaka posebej in vse skupaj s Kraljevino Ogrsko državno zvezo, v vsakdanjem govoru (neustavna formulacija) imenovano Avstroogrska monarhija.

Internacionalna pravna subjektiviteta dežel, katerih državljani so bili naši prastarši in starši, je oktobra leta 1918 prišla polno do izraza. Suveren vseh in vsake posebej, Karel I., z osebnim naslovom “cesar”, je 16. oktobra objavil dokument – Manifest – s katerim je omogočil, da se dežele, katerih suveren je bil, svobodno odločijo o svoji nadaljnji usodi, notranji in medsebojni ureditvi. O tem je takratni ljubljanski knezoškof A. B. Jeglič v svoj dnevnik zapisal, da cesar “postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti. Sprejel je Wilsonove točke, med njimi tudi samoodločbo narodov… nam je dopustil, da se popolnoma sami odločimo, kakšno državo hočemo. V kratkem se proglasi narodna vlada in predsednik Attems ima že povelje, da tej vladi izroči vse. Tudi vojaški poveljnik bo tej vladi izročil vojsko in jo ji dal na razpolago.”
To se je dne 31. oktobra 1918 sankcioniralo s sklepom vlade, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.”
Na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta je torej nastala nova država, zveza slovenskih dežel. Uresničila se je “davna sanja”, Zedinjena Slovenija. (Tako je zapisal notranji minister te vlade, dr. Janko Brejc, v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928).

Povsem enako in na podlagi istega ustavnega dokumenta so razglasili novo državo “DeutschÖsterreich”, zvezo dežel z nemško govorečo večino, na Dunaju, v stavbi nižjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici. S to razliko, da so “Avstrijci” to dejstvo dali na pogajalsko mizo v Parizu, slovenski “voditelji” pa so uresničeno Zedinjeno Slovenijo ignorirali in nanjo “pozabili” – jo “vrgli za plot”. Še dobro, da so jo! Ker so nanjo pozabili in se z njo niti niso ukvarjali, se tudi niso potrudili, da bi jo pravno relevantno odpravili. Tako – ker nikoli ni bila odpravljena – še vedno obstaja (Cuius est instituere, eius est abrogare).

Obstoj zveze slovenskih dežel je kljub “pozabi” prišel na dan že mesec dni kasneje, ko je dne 1. 12. 1918 v Beogradu srbski regent zagrebško besedilo, da “se ujedinjuje Država Slovenaca, Hrvata i Srba sa Srbijom”, popravil v “… se ujedinjuju ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Srbijom”. Na ta način je legitimiral dokument o združitvi, saj se morejo na državni ravni združevati le subjekti internacionalnega prava, ne pa neka izmišljena tribalistična “troedina” plemena. Subjekti internacionalnega prava so bile od vseh udeleženih samo slovenske dežele (že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani) in Kraljevina Srbija, ki je od Berlinskega kongresa naprej vključevala še Južno Srbijo – danes “Bivšo jugoslovansko republiko Makedonijo” – pridruženo Kraljevino Črno goro, in je že okupirala dele ozemlja premagane Kraljevine Ogrske (Vojvodino, Slavonijo, Hrvatsko itd.). Ti teritoriji države Ogrske niso imeli nobenih državnostnih atributov, kaj šele suverenitete. Enovitost, celovitost in nedeljivost Kraljevine Ogrske je v Manifestu (ustavnem dokumentu prvega reda) posebej poudarjena: “Tega (oblikovanja državnih zborov po večinskih etničnih kriterijih in reorganiziranja skupnosti dežel) pa ne morem dovoliti v celoviti in nedeljivi Kraljevini Ogrski”!
Tako je južnoslovanska država, nazadnje imenovana SFRJ, nastala z združitvijo slovenskih dežel in Srbije. In tako je tudi razpadla: Dne 25. 6. 1991 z osamosvojitvijo “slovenskih dežel”, z njihovim teritorijem, državljani in državnimi mejami vred – pod imenom Republika Slovenija. Da to ni “navadna jugoslovanska socialistična republika”, je zapisano v Temeljni ustavni listini na sledeči način:
“Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ… ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.” Citat V OKVIRU DOSEDANJE SFRJ je ključnega pomena. “V okviru” namreč pomeni “glede na vse relevantne okoliščine” – torej ne neka “navadna administrativna republiška razmejitev” znotraj enega državnega subjekta (SFRJ), saj bi bilo potem zapisano preprosto: “…ter meja med (dosedanjo) jugoslovansko republiko Slovenijo in (dosedanjo) jugoslovansko republiko Hrvatsko”, marveč gre za državno mejo med slovenskimi deželami, ki so se s Srbijo “ujedinile”, sedaj se pa osamosvajajo. Ni nastal nek nov subjekt, ni se odcepil del suverenega teritorija enovite države, marveč se je nekaj že obstoječega, z vsemi državnimi atributi, osamosvojilo. Z vidika internacionalnega prava pa je bila “že obstoječa” zveza slovenskih dežel. Ta se je pod imenom Republika Slovenija osamosvojila.

Mednarodno pravno subjektiviteto je osamosvojeni državi priznala že Brionska konferenca, saj je bila Republika Slovenija ena od treh udeležencev te vrhunske meddržavne konference: 1) Evropske skupnosti (sklicatelj), 2) Republike Slovenije (napadena država) in 3) SFRJ (preostale republike in pokrajini, kot agresor). Sklepi to do podrobnosti potrjujejo.

Vse, kar se je dogajalo – in se dogaja – poslej, se dogaja v enaki, od konca Prve svetovne vojne oz. razglasitve zveze slovenskih dežel znani ignorantski maniri. Tudi citirani zapis v Demokraciji o tem priča. Zgovorna je tudi ignoranca izrecnega in nedvoumnega določila v petem členu sporazuma o arbitraži o poteku državne meje. Sporazum očitno upošteva, da se je Republika Slovenija osamosvojila “od” SFRJ, ne pa od jugoslovanske republike Hrvatske, iz česar sledi naloga arbitražnega tribunala, da določi potek obstoječe državne meje osamosvojene Republike Slovenije s preostankom SFRJ, ki je znana, dokumentirana in na terenu še zaznamovana od leta 1867 (takrat s kraljevino Ogrsko) oz. 1918 (Trianon je definiral mejo Slovenske krajine oz. Kraljevini SHS dodeljenih delov Železne županije in županije Zala na reki Dravi! ne na Muri).
Še več! Ker so v Zagrebu razglasili “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” (torej gre za ODCEPITEV! ne za osamosvojitev) 8. oktobra 1991, torej več kot tri mesece po v Sporazumu, določenem “presečnem datumu” (25.6.1991) , Republika Hrvatska sploh ni stranka v postopku. Jasno da ni, saj ob razglasitvi osamosvojitve Slovenije na oni strani državne meje slovenskih dežel ni bilo nobene države Hrvatske. Bila je SFRJ – njen preostanek, ki pa je (seveda skupaj s svojimi republikami in pokrajinami – tudi Hrvatsko, in to z njenega teritorija) napadel osamosvojeno državo.

Podpis predsednice vlade Republike Hrvatske na dokumentu (Sporazumu o določitvi poteka državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko) pomeni samo in izključno, da bo Republika Hrvatska odločitev tribunala spoštovala in kolikor njo zadeva, izvršila. Stranka v postopku pa ni in skladno s Sporazumom ter z oziroma na dejansko internacionalno pravno stanje sploh ne more biti.
Gre pač za državno mejo slovenskih dežel, s katerimi so se te “zemlje” države SHS “ujedinile sa Srbijom”. Te meje (o katerih je znanstvena razprava objavljena v reviji Arhivi, št. 26, Ljubljana, 2003) so ves čas obstoja južnoslovanske države ostale nespremenjene. Da pa obstajajo, se je izakazalo, ko je nastala nacistična kvislinška NDH in so te meje takoj, brez vsakega problema znova veljale kot državne. Seveda NDH z okupiranimi slovenskimi deželami: Na Dravi z Madžarsko, od Zavrča do morja pri Reki pa z nemškim Rajhom in Kraljevino Italijo (po kapitulaciji Jadransko Primorje – Adriatisches Küstenland).

Nobeno mnenje ne more spremeniti relevantnih dejstev.

05112016
Spoštovani!

Iz članka “Izključna gospodarska cona na Jadranu”, Mnenja, 5. 11. 2016 izdvajam:

“…pred arbitražnim sodiščem, ki razsoja tudi o mejni črti na reku Muri…”
in
“Enostranska razglasitev izključne gospodarske cone na Jadranskem morju namreč pomeni prejudiciranje odločitve o meji.”

in postavljam dve vprašanji:

1) O katerem sporazumu o arbitraži je govor? Tisti, podpisani, registrirani pri UN in javno objavljeni ne omenja Mure (niti Piranskega zaliva). Od arbitražnega tribunala zahteva nič več in nič manj kot to, da “določi potek državne meje…”
2) Kaj ni to, kar počenja etablirana tukajšnja srenja glede poteka državne meje že ves čas, odkar je sporazum o arbitraži v veljavi, šolski primer prejudiciranja?

Podalpsko meglovje bi kazalo razpihati z odgovori. Toliko bolj, ker so dejstva in dokumenti ves čas pri roki in vsem na očeh. Npr. tisto, kar piše v TUL: “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ” – torej ne medrepubliška administrativna notranja razdelitev kar tako, marveč “v okviru” (prim. SSKJ!). Iz besedila sporazuma o arbitraži pa je razvidno, da je sestavljalcem in podpisnikom jasno, da državna meja obstaja. Da mora tribunal le določiti nje potek. Ker je državna meja, opredeljena v Sporazumu, dejstvo, zabeleženo v dokumentih in določena na terenu že več kot sto let, naloga tribunala ni velika težava. Še dosti manjša težava pa so eskapade nekdanje jugoslovanske republike Hrvatske v zvezi s Sporazumom. S podpisom sporazuma se je namreč pravno veljavno in dokončno zavezala, da bo spoštovala in s svoje strani udejanila odločitev tribunala. Hkrati pa tudi – ker Sporazum vsebuje 5. člen – da ni stranka v postopku, saj je na dan 25. 6. 1991 (“Critical date”) še ni bilo. Republika Hrvatska, suvereni subjekt internacionalnega prava, je namreč nastala kasneje. Datum nastanka (“raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom”) so celo vklesali v kamen.

Andrej Lenarčič

Odprto pismo g. Janezu Janši, poslancu, ministru in bivšemu predsedniku vlade

Parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb obravnava katastrofalno (po NOVA24TV) zlorabo policijskih pooblastil. Ključni problem je delovanje na podlagi neobjavljenih pravil in navodil.
G. Janez Janša, poslanec, bivši predsednik vlade in minister! Za javnost ste obrazložili bistvo problema. Ustava v svojem 154. členu natančno določa, da predpisi začno veljati šele potem, ko so objavljeni. Zakon ali predpis, ki ni pravilno objavljen, sploh ne obstaja. To je ustavno sodišče posebej poudarilo že v zadevi jugoslovanskih tajnih uradnih listov in drugih tajnih uredb, pa tudi v razsodbi v zvezi s tajnim sporazumom z Izraelom leta 1966.
Ni torej nobenega dvoma: v Republiki Sloveniji veljajo le tisti zakoni in predpisi, ki so, skladno z določilom 154. člena ustave, javno objavljeni.
Upoštevajoč to dejstvo postane očitno, da državna volilna komisija (DVK) po vseh dosedanjih volitvah, odkar je bil septembra 1992 sprejet še danes veljavni zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ), ravna v nasprotju z zakonom. Ko potrjuje izvolitev kandidatov na vsakokratnih volitvah, ravna v nasprotju z objavljenim zakonom (ZVDZ), ki v 7. členu izrecno in nedvoumno določa, da lahko voli in je voljen le tisti državljan, “ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti”. Samo tisti torej, ki je na dan glasovanja – ne prej in ne kasneje – dopolnil določeno starost.
DVK pa je doslej ravnala, kot da v zakonu piše “ki je dopolnil osemnajst let starosti” ali pa npr. “ki je že dopolnil osemnajst let starosti.” A tako napisani zakon ni bil objavljen. V objavljenem zakonu je zapisano: “ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.” Torej ne prej in ne kasneje.
Ker je DVK potrdila vse mandate doslej, je očitno ravnala po zakonu, ki ni bil objavljen (si ga je preprosto izmislila, si ga sama napisala?).
DVK torej krši ustavno določilo – člen 154 – in mandati, ki jih je protizakonito potrjevala, niso bili in niso veljavni. Zakonito ni (in ni bilo) niti delovanje tako nezakonito izvoljenih (torej neizvoljenih) poslancev in tudi vseh drugih voljenih ali imenovanih organov oblasti in odločanja.
Nezakonita je bila konstitutivna seja po volitvah v Državni zbor leta 1992. Ker zakon, po katerem se je pri potrjevanju mandatov očitno ravnala DVK, ni bil objavljen (objavljen je drugačen člen 7), poslanci v resnici niso pridobili mandatov, konstitutivne seje sploh ni bilo in skladno s tretjim odstavkom 81. člena ustave se mandat prejšnje “osamosvojitvene skupščine” ni končal. Končal se ni niti z nobenimi sledečimi volitvami in tako traja še danes. Še vedno imajo mandat njeni delegati, mandat ima takratna vlada, njeni ministri. Enako velja tudi za državni svet in seveda za predsednika države. Podobne so posledice nezakonitega ravnanja DVK tudi na področju zakonov in predpisov, referendumov, mednarodnih pogodb in asociacij in tudi na področju lokalnih oblasti.

Šlamastika, kakršne zgodovina Planeta ne pomni, je na prvi pogled katastrofa brez primere. To tembolj, ker odgovorni, ki problem zagotovo vidijo, a iz razlogov, ki jih poznajo le oni, tiščijo glave v pesek in se na vsemogoče infantilne, smešne, pa tudi nevarne načine izmotavajo, brezpravno stanje še poglabljajo. Vendar ni vse tako črno. Predvsem stanje totalne nezakonitost in pravnega kaosa ni popolnoma brezizhodno. So organi oblasti, ki še imajo mandat in so četrtstoletni masaker demokracije preživeli v zadostnem številu: tridomna (osamosvojitvena) skupščina, izvršni svet z ministri, predsednik države, ki jim mandat po volitvah leta 1992 ni prenehal. Vsi navedeni imajo pravico in dolžnost, da nemudoma prevzamejo svoje položaje in odgovornosti, ter na način, ki velja za izredne razmere, v najkrajšem roku potrdijo doslej (nelegalno) sprejete zakone, predpise in ukrepe (mednarodne sporazume itd,), za katere velja soglasje (in se niso izkazali kot škodljivi), obenem pa sprejmejo popravljen zakon o volitvah v DZ. Nato predsednik države, ki še ima mandat, razpusti skupščino in razpiše volitve v DZ po popravljenem zakonu.

To pismo naslavljam kot “odprto pismo” na Vas, gospod Janez Janša. Ne le zato, ker ste odločno pokazali na kršitve ustave v zvezi s členom 154, marveč in posebej zategadelj, ker ni nobenega dvoma, da ste sposoben razgibati potrebno “kritično maso”, da se odločno krene v zakonito in učinkovito reševanje katastrofalnega nepravnega stanja v državi na način, ki je v obrisih naveden v prejšnjem odstavku in ga potrjuje demokratična praksa, povrhu pa ste še vedno minister vlade, ki ji mandat ni nikoli prenehal.

Andrej Lenarčič V Ljubljani, 11. 11. 2016

Slovenstvo in država (Demokracija,10. 11. 2016, kolumna, dr. Janko Kos)

Izhodišča in sintagme v zvezi z narodom, ljudstvom in slovenstvom, so problem, ker ni natančno razmejeno, kdaj gre za ljudstvo in kdaj za nacijo, pa tudi kdaj gre za državo in kdaj za oblast (vrsto oblasti, režim). Uporaba besed sama po sebi ni problem. Ta nastane, ko se izkaže, da se ista beseda uporabi enkrat za ta, drugič za drugi fenomen. Tako nikoli ni brez sence dvoma, ali gre pri “narodni skupščini” za državni zbor ali za ljudsko skupščino, pri “narodni banki” za državno banko ali za ljudsko banko (Volksbank), pri “narodnem parku” za zabavišče (Prater) ali za nacionalni (državno zaščiteni) park. Pogled okoli sebe težavo le še poglobi – od “narodnega divadla”, ki je državno gledališče, pademo vse do “navali narode” podna.
Tudi v obravnavanem članku ni povsem jasno, kdaj gre za nacionalno (državno, tisto, ki je zapisana v osebni izkaznici – identity card) identiteto in kdaj za etnično (narodno?) identiteto.
Zadeva bi ne bila vredna posebne pozornosti, če bi to področje ne bilo srž katastrofe, ki nas je zadela in nas drži v šahu že več kot stoletje. In ljudstvo (!) trpi.
Bistvo problema tiči v komaj razumljivi, skrajno žaljivi nesramnosti, s katero so neki posamezniki ali klika, ki že zelo dolgo EX CATHEDRA usmerja “javno mnenje” v naših deželah, z levo roko opravili z identiteto naših prednikov. Kot da milijoni naših prednikov, ki so se rojevali, živeli in umirali v svojih deželah, katerih del se danes imenuje Republika Slovenija, ki so se v teh deželah, ki so vedno bile subjekti mednarodnega prava z lastnim suverenom in oblastjo, trudili za preživetje, v okviru družbenega reda, kot tlačani, učitelji, duhovniki – tudi plemiči – izvrševali svoje državljanske dolžnosti in svojo deželo tako in drugače branili pred napadalci, sploh niso bili ljudje, da so bili nekaj “v zraku”, pritepenci od nekod, neosebe, brez identitete. Da so postali ljudje šele, ko so postali “narod” – karkoli naj že to pomeni.
A te “neosebe”, trop brez identitete, so imele že zdavnaj svoje “navade” (landes gewonhaitt) in pravo (Recht von dem lande), lasten jezik (mit windischer zungen so sol er sprechen), ki je pred več kot tisoč leti bil jezik državnih opravil prvega reda, ki so dogodke tako vrhunskega državnega značaja, kot se bo januarja prihodnje leto zgodil v velesili onkraj oceana, povzdignili z umetnostjo in petjem (mit jerem windischen gesang), ki je bilo zanje značilno, samo njihovo, in ki so svojo “pravico iskali” v svojem jeziku tudi v središču takratne “evropske unije”, in so udejanjali enakopravnost žensk (esset libera, sicut Sclavi solente esse…). Nacionalna – državna – identiteta non plus ultra. In državniška praksa, pred katero so strmeli sodobniki, pisale debele knjige in so se snovalci demokratičnih USA po njej zgledovali.
Pa ne le to. Bistveni delež pri obrambi svojih držav in s tem vse Evrope pred agresorjem z vzhoda naj bi več sto let prispevali neki čudni človečnjaki? In protestantizem je zamajal pol sveta in usodno načel fevdalni sistem brez prispevka državljanov slovenskih dežel? Čeprav nič od tega ne bi nastalo brez podpore parlamentov in oblasti dežel, katerih državljani so bili! Komu se je v predgovoru zahvaljeval krivec za enega prvih prevodov Biblije v jezik evropskega ljudstva?
In vse to, svoje prednike, preteklost, dosežke in zmage, celo epohalno Slavo vojvodine Krajnske, naj vržemo v smeti kot ničvredno šavje?
Grozljivo.
In res je grozljivo, kar so si samozvani “narodovi(?) rešitelji” dovolili. Namesto da bi se z vso silo borili za prevzem pravičnega deleža oblasti v lastnih deželah – državah, so svoje ljudstvo zavajali in jim obljubljali “svetlo bodočnost” nekje drugje, ne v “lastni hiši”. Ta sprevržena rabota je bila tako nasilna, da so celo uresničitev “Zedinjene Slovenije”, do katere je prišlo brez njihovega truda (nasprotno, vse so storili, da se to ne bi zgodilo!), ignorirali in prikrili pred ljudstvom, ki so ga z “bobni in trobentami”, kot brezpraven del nekakšnega “troedinega plemena”, kot nemaniče, brez lastne države in tradicije, pognali v roke okolju, katerega “blagodati” so imeli priliko uživati s stoletjih krutih obrambnih bojev. Pošastna morija v dvajsetem stoletju ni nič drugega, kot posledica tega zločinstva.
Vzeti ljudem nacionalno identiteto in še sam spomin na lastno državo in zgodovino, je več kot gnusen zločin. Natakniti (po zgodbi ribniškega osla) svojim ljudem zelena očala in ga “futrati” z nadomestki (oblanci) in prividi, pa podlost brez primere, saj lastna država (zeleno seno, namesto podtaknjenih oblancev) kljub vsemu še vedno obstaja in je tu. Še vedno. Od razglasitve dne 31. 10. 1918, saj tega internacionalnega pravnega dejstva nihče nikoli doslej ni odpravil.
Nobenega dvoma ni, da je ignoriranje slovenske državnosti, slovenskih dežel, ki so tukaj od nekdaj in jih doslej na srečo še nihče ni odpravil, načrtno delovanje z nekim prav določenim namenom. Nikjer v sosedstvu namreč ne naletimo na tako dosledno (samo?)odpovedovanje lastni nacionalni identiteti in zgodovini. (Kako bolno se sliši vsakdanja, običajna fraza: “Odkar imamo svojo državo”!) Nasprotno. Na dosti manj pomembne “Slave” svojih dežel so sosedje še kako ponosni in na podlagi takih zgodovinskih dejstev uveljavljajo marsikaj. Pri nas pa se gremo apatride, neko plemensko krdelo, pritepeno od kod ve kod, na ideologiji (kulturi? religiji in Revoluciji?) zgrajeno entiteto. Državnost, ki je naša, ki sodi med temelje vsakega državnega in internacionalnega prava, pa zametujemo, jo puščamo zavrženo v obcestnem jarku. Le, da ta “cesta” vodi v pogubo, v kolikor že nismo sredi nje.

V Ljubljani, 11. 11. 2016

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

Spoštovani!

Iz javnih napovedi obiska predsednice RH izhaja, da naj bi se Republika Slovenija in sosednja – takrat še jugoslovanska republika – Hrvatska osamosvojili hkrati, dne 25. 6. 1991
Če je to res, moram odločno protestirati.
Republika Hrvatska se je osamosvojila dne 8. oktobra 1991. Ker velja pravno načelo – na področju internacionalnega prava še posebej – NON BIS IN IDEM, se dne 25.6.1991 RH ni osamosvojila. Še več. Ker je bila integralni del SFRJ, je bila tudi del agresorja na osamosvojeno državo Slovenijo. (JLA je napadla osamosvojeno Slovenijo in ne Hrvatske. Napadla je z njenega ozemlja in to neovirano!)

Poleg načela non bis in idem, pove resnico o osamosvojitvi Hrvatske tudi izjava odposlanca predsednika Tudjmana pri razglasitvi osamosvojitve v Ljubljani.
Citiram po časopisu The Guardian:
Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.

In dodajam še: Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991. (vse do tega datuma je SFRJ!!!)

Ker resnica bistveno učinkuje v zadevi slovenske osamosvojitve glede odnosov s sosedo – zlasti v zvezi s sporazumom o arbitraži – so torej internacionalna pravna dejstva toliko pomembnejša.

Ob praznovanju petindvajsetletnice osamosvojitve tistega, kar je južnoslovansko državo sestavilo z “ujedinjenjem” dne 1. 12. 1918, se pridružujem čestitkam in dobrim željam.

S spoštovanjem

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

Petindvajsetletnica

– Izkušnje so naučile človeštvo, da o stvareh sodijo po tem, kako se v dejanskih okoliščinah obnesejo.
– Obletne fanfare odmevajo od vsepovsod in najrazličnejši motivi ustarjajo klavrno, neokusno kakofonijo.
– Niso samo “edine resnice” vsakega od udeležencev (dejanskega ali umišljenega/izdelanega) težava. Hujše od tega je totalna zmeda na polju temeljnih pojmovanj tako države, etnije, oblasti …
– Zmeda je popolna in dokler ne bodo razjasnjeni pojmi narod, ljudstvo, etnija, nacija, država, mednarodno, internacionalno, ni rešitve.
– Problem ni kaj dejansko neka beseda pomeni. Problem je, kako se jo razume in v kakšni povezavi uporablja. Nasprotja in nesmisli se pojavljajo celo v eni sami povedi.

Ključno je torej pravo razumevanje stvari in upoštevanje relevantnih dejstev, ne pa poljubnih mnenj in interpretacij, kar je rak rana naše politične in družbene situacije. Brezmejnost šavja mnenj in interpretacij prekrije še tisto malo relevantnih dejstev, ki se nekako po sreči znajdejo v debelih zvezkih potiskanega papirja.

Petindvajsetletnico zgodovinskega dogodka – razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije – moremo po zunanjih znakih oceniti kot sliko dejanskega stanja stvari. Zmeda, nasprotja, obtoževanja, prisvajanja, več proslav kot praznikov… In vse to ni nič drugega, kot znamenje in opomin, kaj je pravzaprav narobe.
To “narobe” je mogoče povedati na kratko, z dvema besedama: Nedokončana osamosvojitev.

Za tem poimenovanjem se skriva marsikaj. Predvsem vse, kar vsebujejo uvodni citati. Udeleženci in posebej izvajalci usodnih dejanj pred četrt stoletja so sicer večino dogajanja pravilno ubesedili in dokumentirali – a ne zato, ker so natančno in popolno razumeli, kaj počno in kaj se dogaja. Splošno sprejeto in na internacionalni ravni verificirano – potrjeno dejstvo razpada SFRJ ostaja na pol poti.
Nekaj podrobnosti:

– TUL (temeljna ustavna listina) natančno določa okoliščine in stanje osamosvojitve RS; predvsem v besedilu v poglavju II, kjer je govor o mejah – posebej o meji med RS in RH, kjer piše. “ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanja SFRJ.” Piše “V OKVIRU DOSEDANJE SFRJ”, ne piše npr. “meja med RS in RH.” Torej meja med osamosvojeno državo Republiko Slovenijo ni preprosto “dosedanja republiška razmejitev znotraj SFRJ”, marveč gre za mejo upoštevajoč vse relevantne okoliščine. Te pa so seveda vsem na očeh in zabeležene v ustreznih internacionalno pravno relevantnih dokumentih. Po domače povedano so to meje slovenskih dežel/držav, ki so se pod imenom “ZEMLJE države SHS” (tako je zapisano v dokumentu, ki ga je podpisal regent Aleksander Karadjordjević dne 1. 12. 1918 v Beogradu) “ujedinile” s Kraljevino Srbijo. Te slovenske dežele, ki so bile vedno države z vsemi internacionalnimi pravnimi atributi, so se natančno mesec dni prej, dne 31. 10. 1918, po celodnevnem zasedanju vseh slovenskih poslancev v stavbi parlamenta Vojvodine Krajnske v Ljubljani, združile pod oblastjo vlade v Ljubljani. Na podlagi ustavnega akta, Manifesta suverena Karla (vojvode/suverena vsake slovenske dežele posebej – prim. Cesarski patent 1804) z dne 16. 10. 1918 je bil namreč sprejet dokument, da “vlada v Ljubljani prevzema v vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Na ta način je bila veljavno razglašena nova država – zveza slovenskih dežel. In ta država je mesec dni kasneje pod imenom ZEMLJE države SHS sestavila s Kraljevino Srbijo novo državo – zvezo – pod imenom Kraljevina SHS. Z izstopom iz te zveze, z razglasitvijo osamosvojitve dne 26. 6. 1991, je država, ki je nastala 1. 12. 1918 prenehala obstajati – je razpadla.
O teh dejstvih pričajo relevantni dokumenti. Mnenja in interpretacije ne štejejo in v ničemer ne morejo predrugačiti resnice, da je država, ki je nastala z združitvijo slovenskih dežel in Kraljevine Srbije v dolgih desetletjih živela svoje življenje, spreminjala notranjo organiziranost, sistem, režime, ime, ni pa se zgodilo nič – in noben dokument o tem ne obstaja – kar bi spremenilo dejansko stanje stvari na internacionalno pravni ravni. Preprosto a do popolnosti natančno zabeleženo dejstvo, kdo je sestavil “Jugoslavijo”, ostaja: Zemlje države SHS in Kraljevina Srbija.
Usodni pomen besed “zemlje države SHS” postane očiten ob branju celotnega dokumenta o “ujedinjenju”, kjer izstopa na videz manj pomembna podrobnost. Dokument je namreč sestavljen iz besedila, ki ga je prinesla v Beograd delegacija “Države SHS” in Zagreba, in se v njem ključne besede glasijo “da se Država SHS ujedinjuje sa Kraljevinom Srbijom”. Podpisani Aleksandrov odgovor – in zadnja beseda velja – pa vsebuje zgoraj navedno besedilo “ZEMLJE države SHS” namesto “Država SHS”. Regent se je namreč zavedal, da sme v imenu suverena svoje kraljevine sklepati dogovore izključno z enakovrednimi subjekti – državami, ne pa z nekimi tribalističnimi izmišljijami ali celo plemeni. Zgodovinsko spretno se je izognil škandalu, hkrati pa uradno dokumentiral evidentno pravno dejstvo – da so zvezo sklenile slovenske dežele/države in njegova država.
Kraljevina Srbija torej ni mogla sklepati veljavnih dogovorov z “Državo SHS”, ki ni imela nobene internacionalno pravne subjektivitete. Še več. Karlov Manifest je izrecno in nedvoumno prepovedoval kakršnokoli spreminjanje dejanskega stanja znotraj enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske. Zagrebško “narodno vijeće” ni imelo nobene pravne veljave. Spretnjakovići ondod so se le spretno obešali na legitimiteto slovenskih narodnih svetov in kolaborantske slovenske kvazi narodne voditelje, ki so lastno državo ignorirali in se udinjali tujcem. Kraljevina Srbija – kot del zmagovite Antante – je nekdanje pokrajine Kraljevine Ogrske lahko le okupirala – enako teritorij BiH in Dalmacije. Ozemlje današnje Republike Makedonije je “vsrkala” že po zmagovitih balkanskih vojnah, s Kraljevino Črno goro pa se je združila že pred “ujedinjenjem”. Da je šlo v primeru slovenskih dežel (“ZEMALJA”) za subjekte internacionalnega prava, dokazuje znano dejstvo, da vojska Kraljevine Srbije slovenskih dežel ni okupirala, marveč je stopila na njih ozemlje šele dva tedna po razglasitvi združitve, ko je bila že vojska nove države – Kraljevine SHS.
Dejstvo nastanka Kraljevine SHS dne 1. 12. 1918 je torej v internacionalni pravni optiki kristalno čisto in razvidno: Združitev slovenskih dežel in Kraljevine Srbije. In to je lahko “razpadlo” (dissolution – razhod suverenih subjektov, npr. poslancev parlamenta) znamenitega dne 26. 6. 1991, katerega petindvajsetletnico moremo praznovati.

– Socialistične jugoslovanske republike in pokrajini, ki so predstavljale notranjo upravno organiziranost države SFRJ (brez vsake internacionalno pravne subjektivitete), so bili subjekti notranjega prava ki na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka. Osamosvojilo/razdružilo se je torej lahko le tisto, kar je SFRJ (pač pod imenom Kraljevina SHS) sestavilo – v “zadevi 26. 6. 1991” – torej slovenske dežele oz. “Republika Slovenija v okviru SFRJ” (primerjaj TUL o meji med RS in RH). V zadevi torej Republika Slovenija pomeni slovenske dežele, ki so razpadajočo tvorbo sestavile – slovenske dežele z svojim državnim teritorijem in državno mejo. Državna meja RS s preostankom dne 26. 6. 1991 razpadle države je torej znana in na terenu zaznamovana. Vsekakor in v nobenem primeru pa to ni in ne more biti administrativna črta, ki je upravno delila jugoslovanski republiki Slovenijo in Hrvatsko (četudi se je pretežno prekrivala v dejansko meddržavo mejo). Ne le zato, ker se Republika Slovenija ni odcepila od neke jugoslovanske republike Hrvatske, marveč se je osamosvojla od SFRJ (!!), ampak in predvsem zato, ker jugoslovanska republika Hrvatska ni imela lastne internacionalno pravne subjektivitete, ki so jo imele slovenske dežele – in na tej podlagi njih zveza, nastala dne 31. 10. 1918. Preostale jugoslovanske republike – razen Srbije – so se torej lahko le odcepile, kar so poskušale storiti samovoljno (in na nek način tudi na račun subjektivitete države Slovenije – kar je v primeru zagrebških manipulacij le ponovitev že videnega!)

– Navedeno pojasnjuje, zakaj je bila “desetdnevna vojna”, “vojna za SLovenijo” po vsem sodeč izsiljeni napad na osamosvojeno državo. “Izsiljeni” upoštevajoč dejanske okoliščine.
Zlasti srbska stran je ponavljala gesla “neka Slovenci odu” in podobno. Dobesedno so Slovenijo izganjali iz Jugoslavije, kar pove, da je vsaj v podzavesti bil prisoten spomin na dejansko stanje – in to v obliki, da je Slovenija tujek in motnja. Seveda. Tujek in motnja pri obračunavanju med Srbi in Hrvati – za kar je ves čas v bistvu šlo. Videti je, kot da je Zagreb Ljubljano vpletel v “jugoslovanski projekt” le zato, da si je izboljšal izhodiščni položaj, ustvaril navidezno državno podlago ter zavaroval hrbet.
Titov general Tudjman je “vajo iz leta 1918” poskusil ponoviti. Osamosvojitveni program Slovencev je skrbno spremljal in na “primeren” način podpiral. Hkrati se je s šefom srbske partije – Miloševićem – intenzivno dogovarjal (Karadjordjevo) o delitvi krajin in BiH. Če komu, je bilo sicer njemu kristalno jasno, da bi bila kakršnakoli razdelitev v prid Srbije vpričo zagrebških jastrebov njegov politični samomor, vendar je odlični vojaški in zgodovinarski strokovnjak obvladal svoj posel. Obljube – zaveze Miloševiću je prav po vojaško dosledno tempiral in uglasil z razglasitvijo osamosvojitve Republike Slovenije – kateri je dodal še Hrvatsko. Tok dogodkov neusmiljeno razkriva komplot:
Tudjman je pogovore z Miloševićem “držal na delovni temperaturi” vse, dokler niso njegovi ljudje prevzeli še zadnje funkcije v piramidi odločanja na zvezni ravni – do dne, ko je predsedstvo zveznega predsedstva prevzel Mesić. Tisti hip so bile vse odločitve v rokah Zagreba. Tudi o vojni in miru.
Ko so bili usodni datumi znani, je na sestanku vodilnih obeh republik na Otočcu dne 22. 6. 1991 torej Tudjman že imel pred očmi celoten scenosled in je odločno a hinavsko lažnivo zagotovil, da bo Hrvaška 25. odn. 26. junija enako, kot Slovenija, razglasila osamosvojitev. Ker je imel v rokah in s svojimi ljudmi (Mesić, Marković, Kadijević , Lončar in Mustač) popolnoma pokrito vso linijo odločanja in nadzora na zvezni ravni, je lahko zaigral poker: Izzvati uničujoč napad JLA na osamosvojeno Slovenijo in jo potem “rešiti”, ter kot hvaležno “Alpsko Hrvatsko” prestaviti svojim jastrebom v Banskih dvorih, ki bi ob “darilu tisočletja” bili pripravljeni požreti Tudjmanov karadjordževski posel z Miloševićem – delitev krajin in BiH.
V tem kontekstu se je zgodila osamosvojitev Republike Slovenije dne 26. 6. 1991. Od svečane Tudjmanove zaobljube ni ostalo nič. Tudjmanov odposlanec pri dogodku v Ljubljani (najnižjega mogočega ranga) je dopisniku londonskega časopisa Guardian na vprašanje: Kaj pa vi? Saj ste tudi razglasili osamosvojitev? prostodušno odgovoril: Kje pa. Tisto v saboru je le nekakšna izjava… Vse ostaja enako, kot doslej. Pravzaprav se je hočeš nočeš – ne da bi kreatorji in udeleženci (in lažnivi Tudjman še posebej) sploh opazili in razumeli – zgodilo, kar se je edino lahko: Osamosvojilo se je le tisto, kar je sedaj razpadlo državo sestavilo. Trdobučna zvijačnost (pokvarjenost) Titovega generala in zgodovinarja pa je dosegla svoje dno: Vse se je sfižilo. Slovenija je postala neodvisna država, Hrvaška pa je ostala integralni del agresorske SFRJ. Neizpodbitno torej agresor. In svojega statusa jugoslovanske republike potem, ko so se dogodki začeli vrstiti, ni več mogla spremeniti, vse dokler niso potekli trije meseci moratorija (Brioni – dogovor EU kot sklicatelj, Republika Slovenija kot napadena država, in SFRJ kot agresor). Ni uspela niti nakana sprožiti uničujoč napad vseh razpoložljivih sil JLA, saj so na terenu zmagali modrost, hrabrost in vse druge nujne veščine slovenskih branilcev – slovenske TO in milice. Tudjmanu, ki je sedaj moral pred Miloševićem odkriti karte – da torej z “elegantno” dogovorjeno delitvijo ne bo nič – ni preostalo drugo, kot da začne “odcepitveno vojno”, slovensko zmago na bojnem (in političnem polju) pa nedostojno in nesramno žali kot zaroto, kot “srbsko-slovenski sporazum … Nadaljevanje dogajanja (krvave secesionistične vojne na preostanku SFRJ) je znano, in zadeva že samostojno državo, Republiko Slovenijo, le posredno. Še najbolj v tem, da so internacionalni gremiji v svojih vegastih poizkusih umiriti situacijo, pristali na “razpad” tudi preostanka SFRJ.

Iz doslej navedenega izhaja, da se je dne 26. 6. 1991 dejansko osamosvojilo, kar je s Srbijo sestavilo Jugoslavijo. Večina – če ne vsi – udeleženi pa tega niso opazili, četudi je v relevantnih dokumentih dejstvo jasno zapisano. Ignoranca je verjetno posledica pomanjlkljive izobrazbe in nestrokovnosti. Prej, kot neke zarote. Če bi šlo za zaroto – ki pa jo lahko izvede le vrhunsko usposobljen strokovni kader – bi bili dokumenti (npr. TUL ali pa Sporazum o arbitraži ) napisani drugače. Bi TUL ne govorila o državni meji med republikama “v okviru ” (!!!) SFRJ, in tudi 5. člen Sporazuma o arbitraži bi ne diskvalificiral Republiko Hrvatsko kot stranko v postopku in njen podpis na dokumentu opredelil le kot zavezo, da bo docela spoštovala odločitev arbitražnega tribunala.

Osamosvojitev se je torej izvršila, “dokončana” pa bo šele, ko bo kritično maso dosegla zavest o pomenu in vsebini dogodka, ter bodo oblasti in predstavniki vsega ljudstva v tem smislu ravnali in delovali. V prvi vrsti opazili, da so osamosvojitev razglasile slovenske dežele, ki so nosilke atributov državnosti in avtonomije. Prebrali sporazum v Trianonu in sprejeli dejstvo, da je meja Zalske županije – ene od dežel, ki jih je Trianon prisodil Kraljevini SHS – na Dravi in ne na Muri. Da meja Hrvatske nikoli ni prestopila reke Drave nad sotočjem z Muro. S tem je število, subjketiviteta in ozemeljska zaokroženost slovenskih dežel, ki so sestavile Jugoslavijo in iz nje izstopile, določena, eklatantno internacionalno pravno dejstvo, zapečateno na najvišji multilateralni ravni Versaillesa, Trianona, Rapalla, Rima, Osima itd. in o njem ni kaj odločati. Parlament je dolžan to relevantno stvarnost ugotoviti in se skladno s temi dejstvi obnašati. Osamosvojitev bo šele takrat dokončana. Omogočena bo organiziranost države skladno z zgodovinskimi danostmi, onemogočeno pa izigravanje in fraudolentno okoriščanje zaradi nedorečenosti. Temelj slovenske državnosti je pač državnost slovenskih dežel. Na tem trdnem, tisočletnem temelju, ki vsebuje specifike geopolitičnega prostora, ljudi in okolja zgrajena državna struktura bo tako, kot brajda zagotavlja trti rast in plodnost, jamstvo varnosti, prosperitete državljank in državljanov Republike Slovenije in države – zveze slovenskih dežel sploh. Zagotovljeno bo optimalno soodločanje na vseh ravneh in hkrati onemogočeno manipuliranje iz ozadja. To družbeno smetje uspeva le tam, kjer prevladujejo ignoranca, nedorečenost, pojmovna zmeda.
Država ni izmišljija. Slovenske dežele – države so naša dragocena tisočletna dediščina. Totalna bebavost (dejansko nepojmljiv zločin!) je nanjo pljuvati in jo potiskati v pozabo prav tedaj, ko smo z nepopisnimi žrtvami, posledico zmot in manipulacij, v njih prevzeli oblast.

Namesto z norimi vzporednimi, separatnimi praznovanji – vsak na svojem smešnem gnojišču – poskusimo osmisliti žrtvovane in žrtve sploh, in praznujno z eno, skupno proslavo (samo)priznanje slovenskih dežel, ki že od 31. 10. 1918 čakajo, da jih opazimo: Zvezno republiko Slovenijo.

Ljubljana, 11. 06. 2016
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
___
Opombe:

1) Dober teden pred razglasitvijo v Ljubljani, se je enako dejanje izvršilo v parlamentu Spodnje Avstrije v Gosposki ulici na Dunaju z razglasitvijo zveze dežel /njih delov z nemško govorečo večino pod imenom “DeutschÖsterreich”. S tem dejstvom je šel Dunaj v Versailles in bilo je brez problema priznano – le ime “Deutsch” so morali izbrisati, ker so se odločujoči faktorji zavedali nevarnosti “Anschlussa”. Ni dvoma, da bi analogno brez problema sprejeli enako dejstvo, ki bi ga na mizo položila Ljubljana – če bi ga! Namesto tega so Slovenci v delegaciji Kraljevine Srbije (kasneje Kraljevine SHS) vseveno trmasto govorili o Jugoslaviji. Dejstva, ki je nastalo 31. 10. 1918 sploh ni bilo na tapeti. Svojo državo so samozvani voditelji utajili in državljane – perverzno kot del “troedinega plemena” – prodali za nič. Povzročili pa s tem stoletje strašnega trpljenja in stotisoče žrtev – pomorjenih in pregnanih.

2) Miloševiću je bilo po vsem sodeč jasno, da je Republika Slovenija v primerjavi z ostalimi republikami in pokrajinami “corpus separatum”, po domače “motnja” in naj se čimprej “pobere” (osamosvoji). Prim.: Vladimir Vodušek, Balkanska tretja vojna, Ljubljana, 1996, str. 157

3) “Informacije so bile za nas izredno dragocene, zlasti tista, da sta se znašla na isti strani Ante Marković in Veljko Kadijević.” Janez Janša, Premiki, Ljubljana 1992, str. 154.

4) GŠ JLA je dobil legalno pooblastilo za akcijo s podpisom Anteja Markovića, prim.: o.c. str. 159.

5) Ian Traynor in Ljubljana – The Guardian, Wednesday 26 June 1991: “By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.'”

6) Prim.: Vladimir Vodušek, Balkanska tretja vojna, Ljubljana, 1996, str. 175

7) Badinter: Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that’the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’.
Četudi je z odhodom slovenskih dežel – pod imenom in zunanjim videzom Republike Slovenije – SFRJ dokončno razpadla, saj je odšel eden od dveh subjketov, ki sta jo sestavila, in so se preostale jugoslovanske socialistične republike in pokrajini lahko kvečjemu odcepile, kar terja neizogiben dogovor in soglasja, ki pa jih ni bilo na vidiku in o čem takem niti sanjati ni bilo mogoče, so priznali pravico razdružitve tudi tistim, ki je niso imeli – kar ima za posledico neslutene težave med “dediči”.

8 5. člen: Odločilni datum
Noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe.
(slovenski prevod sicer nima pravne veljave, pripoveduje pa o strokovnosti vpletenih. Tako že pri naslovu sporazuma spodrsnejo: Arbitration Agreement prevedejo “Arbitražni sporazum”, kar je narobe. Pravilno je Sporazum o arbitraži. Nič čudnega torej, če je tudi 5. člen preveden narobe. “by either side” je prevedeno “katerekoli strani” – kar dopušča vpletanje nekoga tretjega. Originalno besedilo natančno pove: ena ali druga stran. Katerakoli od obeh! Ne od vsake – katerekoli…. In tako naprej. Očitno ne gre za neznanje tujih jezikov. Angleško besedilo je perfektno. Gre za neznanje slovenskega jezika, kar pa je problem, saj gre za uradni jezik v Republiki Sloveniji in za težke posledice napačne rabe. V tej zvezi – kakšne groteskne razsežnosti lahko zavzamejo posledice neznanja – ni odveč omeniti 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ 1992), po katerem zakon daje pravico voliti in biti voljen samo tistim državljanom, ki “na dan glasovanja dopolnijo 18 let starosti”! Flagrantna kršitev tako ustave kot temeljnih pravic človeka in državljana. Posledica: Stanje v državi je od uveljavitve tega zakona (1992) popolnoma nezakonito, nihče “izvoljen” ali po “izvoljenih” imenovan, nima mandata. Od samega predsednika države navzdol.

OGRSKA .

Hrvaško – ogrski spor.
B u d i m p e š ta , 6. junija. (Zbornično
poročilo.)

Eber se zadira v določilo, da se
hrvaški govori sprejmejo v stenografski za –
pisnik. Sklicuje se na Avstrijo, kjer nenemški
govori ne pridejo v stenografski protokol.
Nato jame govoriti Srb Mihael Polit. Izvaja
sledeče :
Razmerje med Ogrsko in Hrvaško Ogri
ne pojmujejo prav. Hrvatje si nagodbo pravi-
čno razlagajo tako, da je Hrvaška paritetična
država, dočim Ogri ne priznavajo, da je Hr –
vaška država, ampak ozemlje ogrske krone z
avtonomnimi municipialnimi pravicami. Ba –
ron Banffy je dejal, da obstoji Hrvaška, ne
pa hrvaška država in da med komitati tostran
in onstran Drave ni nobenega razločka. Kar
se tiče železniškega vprašanja, govori $ 57.
nagodbe odločno za to, da mora biti uradni
službeni jezik železničarjev na Hrvaškem hr –
vaški. Ogri so zelo samozavestni in imajo
moč v svojih rokah, zato lahko tlačijo nema –
žarske narodnosti, s Hrvati pa je drugače .
Hrvatje tvorijo svojo držav o in si od Maža –
ro v ne bodo pustili narekovati postav. Na
podlagi $ 42. iz leta 1861 lahko prekinemo
vsako zvezo z Ogrsko. Glasovali bomo seve –
da proti železničarski predlogi. Nato govori
grof Batthyany. Izvaja :
Prosim svoje hrvaške prijatelje, naj huj –
skajočega govora poslanca Polita ne uvažuje –
io in naj ne stavljajo zahtev, ki so pretirane.
Hrvatje so vsled zveze z ogrsko koalicijo
pridobili že toliko, da je nespametno, ako bi
hoteli zdaj zopet povzročiti nesporazumljenje,
ki je v kvar tako Hrvaški kakor tudi Ogrski.
Vaszonyi je izvajal, da predloge ne more
sprejeti, ker določuje, da morajo železniški
uradniki na hrvaških progah v občevanju z
občinstvom posluževati se hrvaščine. To je
nevarna koncesija. Železniški uradniki niso
državni uradniki, zato nagodbena določila
zanje ne veljajo.
Budimpešta, 6. junija. V klubu ne-
odvisne stranke so nekateri poslanci zahtevali
naj se Hrvatom v državnem zboru ne dovoli
več govoriti hrvaško. Nekateri so celo zago –
varjali stališče, naj se s Hrvati tako postopa ,
kakor z drugimi narodnostmi. V krogih koali-
cije so posebno zato vznemirjeni, ker se Hr-
vatje skupno z drugimi narodnostmi upirajo
železničarski pragmatiki. Hrvaški poslanci pa
nasprotno izjavljajo, da bodo proti provoka –
cijam od strani mažarskih poslancev še bolj
energično nastopili kakor doslej.

Mažarsko časopisje.
Položaj.

B u d i m p e š t a, 6. junija. Mažarsko ča-
sopisje nečuveno litijska javnost proti Hrva –
tom . »Budapest i Hirlap« piše, da se bodo Hr-
vatje morali sami strezniti od svoje »psiho-
patiške nadutosti«, ali pa jih bodo streznili
Mažari. Glasilo neodvisne stranke »Buda-
pest« piše, da je čas za sporazum. Če pa Hr –
vatje ne odnehajo, se bo prijateljska mažar –
ska roka skrčila v pest in udarila. »Pesti Hir-
lap« se pritožuje, da smejo hrvaški poslanci v
parlamentu hrvaško govoriti. Hrvaška spada
k ogrski državi. »Az Ujszag« piše, da s Hrvati
nobenega bratstva ni treba. »Pesti Naplo«
pravi, da so Hrvati namerili pušico v srce in-
tegritete ogrske države. Zato moraj o dobiti
primeren odgovor . »Neues Pester Journal«
tudi meni, da so Hrvatje kršili suvereniteto
ogrske države. Prijatelj Hrvatov je edino še
grof Batthyany .
Mažari so vsled odločnega nastopa Hrva –
tov zelo konsternirani. Najbolj jih boli, ker bo
sedaj vsa Evropa iz govorov Vrbaniča in Po –
lita, ki sta prekrasno govorila, izvedela, da
mažarske edinstvene države ni. Polit je sicer
hrvaško stališče že temeljito pojasnil v »N.
Fr. Presse«. Kakor se vidi, se bo reška reso-
lucija kmalu definitivno položila ad acta.

Slovenec, 07061907

K navedenemu velja pripomniti: Večji del pisanja
izpričuje prohrvaško navijaštvo. Je vtis, da bi Slovenci
že tedaj zlahka dosegli pravičnejši delež pri udeležbi
v upravljanju svojih držav/dežel, če bi vsaj pol toliko energije,
kot so jo očitno trošili za interese Hrvatov v tuji državi,
namenili v prid lastnim interesom v lastni državi.
Posebej izstopa, da se za naivno, svojevoljno
potvarjanje jasnih določil v Poravnavi 1867
Madžari sploh niso zmenili in so z “nergači”
poskušali “potrpeti”, saj ni bilo nobenega dvoma,
da je Ogrska enovita in nedeljiva država. Na to
nesporno dejstvo je moral prav tedaj priseči
novi kralj Karl ob kronanju. Na to “integriteto”, ki
je omenjena v tukaj citiranem članku, je opozoril
Karel v svojem Manifestu (16.10.1918). Z njo je razložil,
zakaj veljajo pravila iz Manifesta samo za dežele
Cislajtanije, ne pa za celovito in nedeljivo Kraljevino
Ogrsko – da torej na Ogrskem ni mogoče vzpostaviti
“narodnih svetov” mimo budimpeštanskega parlamenta.
Zagrebško “narodno veće”, ki so ga prefrigano vzpostavili
zagrebški krogi pod zaveso slovenskih, je torej
nedvomno popolnoma ilegalno telo, njegove odločitve
pravno neobstoječe, in “Država Slovenaca, Hrvata i
Srba” čisti privid. Edini subjketi internacionalnega prava
so torej bili Kraljevina Ogrska in dežele Cislajtanije, ki
so na podlagi Manifesta torej lahko po lastni volji – odločitvi
svojih narodnih svetov – razglasile svoje povezovanje: Dežele
in deli dežel z nemško govorečo večino so dne 21.10.1918
razglasile zvezo (Deutsch Österreich) na Dunaju, v dvorani
spodnjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici, dežele
s slovensko govorečo večino pa so svojo zvezo razglasile
v dvorani parlamenta Vojvodine Krajnske dne 31.10.1918 z
izglasovanim sklepom, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna
pooblastila v vseh slovenskih deželah”. Tako je bila de iure
in de facto, skladno z vsemi ustavnimi in zakonitimi podlagami
uresničena davno tega že zaželena Zedinjena Slovenija (po
besedah tedanjega notranjega ministra dr. Brejca v zborniku:
Slovenci v desetletju 1918-1928).

Nezakonito zagrebško “šlepanje” na slovenski državnosti in
legitimiteti je dezavuiral srbski regent, ko je ob slovesni
razglasitvi “ujedinjenja” besedilo, pripravljeno v Zagrebu, da
“se Država Slovenaca, Hrvata i Srba ujedinjuje sa Srbijom”,
nemudoma spremenil tako, da je dokument postal veljaven.
Suverena država se namreč ne more spuščati v uradne odnose
z nekimi plemeni ali neobstoječimi subjekti. Zato je besedilo
spremenil tako, da se je glasilo, sa “se ZEMLJE (to je slovenske
dežele) ujedinjuju sa Srbijom”.

Suvereni subjekti internacionalnega prava so bile tedaj slovenske
dežele in Kraljevina Srbija. Hrvaško in druge teritorije premagane
Ogrske pa je zmagovita srbska antantna vojska okupirala. Niso
torej bili nobeni suvereni subjekti, marveč zasedena ozemlja.
Srbska vojska je na teritorij slovenskih dežel stopila šele po
“ujedinjenju”, kot jugoslovanska vojska.
V tukaj citiranem članku je zapisano:
Ogri ne priznavajo, da je Hrvaška država, ampak ozemlje ogrske krone z
avtonomnimi municipialnimi pravicami. Baron Banffy je dejal, da
obstoji Hrvaška, ne pa hrvaška država in da med komitati tostran
in onstran Drave ni nobenega razločka.

02042016