BELI DIM IZ PALAČE MIRU NAD PIRANSKIM ZALIVOM (Reporter 27, str. 18-22)
(Bolje bi bilo: NAD PIRANSKIM ZALIVOM BELI DIM IZ PALAČE MIRU, saj tako, kot je natisnjeno, vzbuja vtis,
da gre za “Palačo miru nad Piranskim zalivom” – kolikor mi je znano, doslej nad zalivom ni še nobene “palače miru”.)
K zajetnemu besedilu članka le pripomba v zvezi s TUL oz. spremembo ustave.
“Meja je opredeljena v Temeljni ustavni listini”.
TUL je listina ustavnega značaja. Ustava je notranji pravni akt non plus ultra. Kot tak v nobenem primeru ne more določati državne meje, ki je vsaj bilateralna zadeva – ponavadi celo multilateralna. Naša TUL govori o državni meji na pravi način. Ne določa njenega poteka in o njej govori načelno, vendar natančno: “…ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ:” Zapisano je V OKVIRU, kar pove, da ne gre preprosto za dotedanjo medrepubliško mejo, marveč za “mejo v okviru dosedanje SFRJ”.
Kdor ima težave z razumevanjem uradnega jezika, si lahko pomaga s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika. Obe izdaji – iz leta 1979 (III.knjiga, str. 373) in iz leta 2014 (I. knjiga, str. 1071/1072) – natančno in obširno razložita pomen uporabljene besedne zveze V OKVIRU. Preprosto povedano v zvezi z državno mejo to pove, da sicer gre za mejo med jugoslovanskima republikama, a je pri tem treba upoštevati vse relevantne okoliščine.
Tukajšnji zakonodajalci in odločevalci so že ničkolikokrat dokazali, da imajo z razumevanjem uradnega jezika svoje države velike težave. In to “v obeh smereh”: ali napačno razumejo zapisano, ali pa napačno zapišejo. Eden najbolj katastrofalnih tovrstnih “spodrsljajev” (?) je sedmi člen Zakona o volitvah v državni zbor (sprejet 12. 9. 1992), ki je zapisan natančno, razumejo ga pa vsi po vrsti narobe (po svoje!) četudi “zakon velja tako, kot je zapisan”, in je zaradi njega stanje v državi že četrt stoletja popolnoma brezpravno, nelegalno.
Tudi zgoraj citirani del TUL o državni meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko berejo narobe celo ustavni sodniki in postavijo popolnoma neosnovano trditev, da so na tej podlagi “republiške meje postale državne meje”!
Glede na besedilo TUL je pred vsako trditvijo potrebno ugotoviti, kaj so tiste “relevantne okoliščine” katerih upoštevanje terja ustava – TUL. Te so na dlani:
Za razliko od ostalih jugoslovanskih republik sta le Slovenija in Srbija vstopili v zvezo (leta 1918) kot subjekt internacionalnega prava z vsemi (državnimi) atributi – s teritorijem (meja), oblastjo in državljani. Tako je tudi zapisano v javno objavljeni listini o “ujedinjenju”. Kraljevina Srbija je bila tedaj že združena s Črno goro, slovenske dežele, ki so bile z ustavo leta 1867 znova potrjene kot države, pa so se združile s sklepom vlade v Ljubljani z dne 31.10.1918: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”, in kot take – v listini o “ujedinjenju” opredeljene kot “ZEMLJE države SHS” (torej tisto od države SHS, kar je imelo vse atribute države, in se je lahko “ujedinilo sa Srbijom”, saj ljudstva ali plemena – magari “troedina” – ne morejo sklepati meddržavnih dogovorov!) stopile v zvezo, nazadnje imenovano SFRJ.
Sestavljalci TUL so torej imeli še kako važen razlog za uporabo pojma V OKVIRU. Kajti ena od bistvenih okoliščin je bilo dejstvo, da so slovenske dežele – združene pod oblastjo vlade v Ljubljani – imele natančno določeno državno mejo s preostankom nove južnoslovanske države. O tem je znanstveno razpravo objavil arhivski svetnik Peter Ribnikar v reviji Arhivi 26 (2003) št. 1, str. 119-128. Ugotovil je, da so bile edine določene državne meje znotraj nove države meje slovenskih dežel Primorja, Krajnske in Štajerske. Mejo Pomurja na Dravi pa je “opazil in zabeležil” Trianon. Obstoj državnih meja “Slovenije” (ta obstaja na internacionalni ravni šele od 26.6.1991) je potrdil tudi nastanek ustaške NDH leta 1941, ko lahko v vrsti izdaj časopisa Slovenec – od meseca maja naprej – beremo članke in sporočila o določanju državne meje med NDH in okupiranimi slovenskimi deželami. “Državne meje dežel” so bile docela upoštevane, le Italija je vzela še Bakarski zaliv (in dele Dalmacije, kar pa se ne tiče sovenske meje). Tako je Zagreb na internacionalni ravni že enkrat priznal državne meje slovenskih dežel, s katerimi je tkim. “jugoslovanska Republika Slovenija” iz južnoslovanske zveze – tokrat imenovane SFRJ – izstopila.
Dejansko stanje stvari v vsem pritrjuje besedilu TUL. Ker je bila Slovenija konstitutivni subjekt nastanka “Jugoslavije”, se ni odcepila, marveč se je razdružila – izstopila iz zveze tako, kot je vanjo vstopila: tudi s teritorijem in državno mejo. V trenutku osamosvojitve na dan 26.6.1991 (država nastane z javno razglasitvijo, ne s sprejetjem potrebnih sklepov! To je tukajšnjim strokovnjakom moral povedati Badinter, in zato je Hrvatska nastala šele 8. oktobra istega leta!) je torej imela osamosvojena država Republika Slovenija natančno določeno državno mejo, s katero je v zvezo vstopila, in ki je zapisana v dokumentih, na zemljevidih in zaznamovana na zemljišču. In imela je mejo s “preostankom SFRJ” (Jugoslavije), ne pa z jugoslovansko republiko Hrvatsko, ki tedaj ni bila le integralni del jugoslovanske socialistične “federacije”, marveč kot taka tudi agresor v izsiljenem (! ve se kdo!) napadu na osamosvojeno Slovenijo.
Ker Sporazum o arbitraži nalaga tribunalu, da določi “potek meje”, TUL pa obenem pove, kaj je dejansko državna meja Republike Slovenije, je (bila) dolžnost slovenskih pooblaščencev, da to dejstvo dajo tribunalu na mizo. Namesto tega so “strokovnjaki” na pamet in mimo znanih dejstev govoričili in zapisali, da “meja med republikama postane državna meja”, kar sicer ni narobe, ampak tiče se le preostalih republik (razen Srbije in Črne gore, ki sta bili tako kot Slovenija subjekta nastanka Jugoslavije), nikakor pa ne Slovenije. Povrhu je bila Badinterjeva komisija, ki naj bi menda to trdila, ustanovljena več kot dva meseca za tem, ko je bila Republika Slovenija že samostojna država z vedno obstoječo državno mejo, ki nikoli ni bila odpravljena, in je bila kot udeleženka Brionske tripartitne konference de facto že priznana država, pa tudi v Badinterjevih sklepih je Slovenija komaj omenjena, saj ni bila problem. Osamosvojitev Slovenije je bila namreč “čista ko suza”, saj velja: “Kakor noter, tako ven”! (Tudi Srbija in Črna gora sta se kasneje brez problemov razšli.) Problem so bile tiste republike, ki lastne državnopravne subjektivitete niso imele, pa so se odcepljale in so se zaradi tega zapletle v krvave secesijske vojne in so morali posredovati mednarodni gremiji.
Dejansko stanje stvari je bilo v zvezi z osamosvojitvijo Slovenije jasno in pregledno. Težava je bila domača politika in stroka, ki tega stanja ni dojela – četudi je ves čas vsem na očeh. Arbitražni tribunal pa mimo pravil arbitriranja in argumentacije, ki jo je v Memorandumu predstavila slovenska vlada, ni mogel odločati. Zato je razsodba taka katastrofa! Katastrofa, ker prvič v zgodovini jemlje ogromno (več kot 4.500 km2) teritorija slovenskim deželam (ki jih niti okupatorji niso tako zmasakrirali) in za vedno postavlja te krivične, nenaravne, vsiljene razmejitve kot osnovo za bodoče naskoke v imenu primitivnega plemenskega ekspanzionizma. Odgovorni so tisti, ki ne le da ignorajo relevantna in veljavna pravna dejstva, marveč niti jezika lastne države ne obvladajo. Navsezadnje o tem neznanju priča tudi kolobocija v zvezi z “drugim razdelkom temeljne ustavne listine in ustavnim varstvom…” A je treba povedati, gospodi, da ustava varuje navedbe, kakor so v listini zapisane, in ne, kakor se nekomu prikazuje.
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
član Skupine za arbitražo