Slovenec je dan po javni razglasitvi suverenovega ustavnega dokumenta Manifest objavil obrazložitev cesarjevega kabineta (šef: Husarek) o vsebini.
Z Manifestom ni bilo mogoče urejati zadev znotraj enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske, saj je Budimpešta ljubosumno varovala ustavno zajamčeno popolno integriteto Ogrske.
Karel je zato lahko – kot suveren (po ustavi 1867) vsake svoje dedne dežele posebej – avtoritativno uredil razmere le v njih (Cislajtanija). To je določil z Manifestom, katerega izvedbo skicira/povzema v Slovencu objavljeno pojasnilo.
V zvezi s slovenskimi deželami je očitno, da gre za uresničenje Zedinjene Slovenije in za državo vseh južnih Slovanov v Cislajtaniji (slovenske dežele plus Dalmacija – Trstu znotraj Primorske še posebna avtonomija).
Avstrijske dežele in njih deli z večinsko nemškim prebivalstvom so nemudoma (21.10.1918), na zasedanju v dvorani Nižjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici na Dunaju, razglasili njih zvezo: “Deutsch Österreich”. V Ljubljani, v danes zlorabljeni sijajni palači parlamenta Vojvodine Krajnske, kjer so cesarski namestniki na Primorskem (baron Friess-Skene) in v Krajnski (Grof Attems) izročili svoja pooblastila vladi v Ljubljani (Celovec je že soglašal z mejo na Dravi, Gradec pri Lipnici), so poslanci slovenskih dežel prav tako razglasili, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah!” Na ta način sta polnopravno nastali obe zvezni državi: Avstrija in Slovenija, vsaka s svojim teritorijem in državno mejo.
Avstrija se je pojavila za pogajalsko mizo v Parizu, slovenski uresničeni “davni sanji” – Zedinjeni Sloveniji – pa so ostro nasprotovali politični krogi v Zagrebu (s svojimi agenti in hlapci v slovenskih deželah – zgodba z začetka stoletja se na koncu ponavlja…). Z uresničitvijo določb Manifesta so namreč ostali praznih rok znotraj Kraljevine Ogrske – katere integrirani del so vedno bili! – in njihov “poslić” z ozemeljsko ekspanzijo, fašistoidnim etničnim čiščenjem, in predvideno obračunavanje s Srbi in Muslimani (Bosna, Dalmacija in Krajine) je bilo na tem, da pade v vodo. Zato so Korošec in liberalna kompanija iz Zagreba nemudoma poslali v Ljubljano Kramerja – ki je sicer zamudil, in je bila razglasitev – torej NASTANEK DRŽAVE – že izvršena, vendar pa je iz današnje perspektive jasno videti, da so to epohalno DEJSTVO, preprosto zamolčali oziroma prekrili z “jugoslovansko obsedenostjo”! Korošec in kompanija so preprosto utajili dejansko stanje stvari, javnosti niso predstavili slovenske države, marveč so jo skrili pod jugoslovansko plahto. Na internacionalni ravni se Slovenija in Slovenci sploh niso pojavili. V jugoslovansko KRALJEVO versajsko delegacijo pripuščeni posamezniki so bili (pravno in dejansko) predstavniki srbskega kralja, ki so – če jih je kdo bil pripravljen poslušati, jadikovali o nekem plemenu in njegovih pravicah……pri čemer so hkrati in na ves glas terjali Jugoslavijo! O SLOVENIJI SO MOLČALI KO GROB.
Zamolčanje – ignoriranje že razglašene in tako obstoječe države slovenskih dežel je imelo kljub strahovitim posledicam tudi dobro plat: Ne samo, da tega mednarodnega pravnega dejstva nihče ni postopkovno ustrezno odpravil – niti omenil ga ni nikoli nihče (edino notranji minister tiste “vlade v Ljubljani”, dr. Janko Brejc, je v zborniku ob deseti obletnici teh dogodkov, odkrito – in hrabro ! – zapisal, da je takrat nastala Zedinjena Slovenija!).
TAKO JE TO DEJSTVO PREBRODILO VSE POŠASTNE ZGODBE 20. STOLETJA, IN PRAVNO ŠE DANES OBSTAJA.
Naj vpleteni in udeleženi še tako zatiskajo oči in ušesa pred tem dejstvom, zveza slovenskih dežel obstaja. Pod imenom ZEMLJE (!!!) države SHS se je združila s Kraljevino Srbijo, in iz zveze, ki je takrat nastala, imenovana Kraljevina SHS (kasneje Jugoslavija, nazadnje SFRJ), se je dne 26.6.1991 osamosvojila kot Republika Slovenija.
Kakor je v zvezo vstopila s svojim državnim teritorijem slovenskih dežel, določenim z državno mejo, je tudi izstopila iz zveze z istim teritorijem. To dejstvo je sankcioniral celo Sporazum o arbitraži, ki določa kot kriterij izključno internacionalno pravo (kriterij “pravičnosti” in “dobrega sosedstva” le v izrecno določenih primerih! – 4. člen Sporazuma). Edino dejstvo, ki je v celoti in brez ostanka internacionalnega pravnega značaja, je državni teritorij z državno mejo slovenskih dežel, ki so (združene) sestavile Jugoslavijo.
Skladno s členom 3 Sporazuma o arbitraži je imel arbitražni tribunal nalogo, da določi potek te (obstoječe!!! Piše: “določi potek meje…”, ne piše “določi mejo”!) državne meje, ki je bila na dan sprejetja vseh potrebnih aktov za izvedbo osamosvojitve (25.6.1991 sprejem, 26.6.1991 izvršena osamosvojitev) državna meja Republike Slovenije s preostankom SFRJ. To ni bila meja s Hrvatsko – ne samo zaradi tega, ker je bila to do 1.12.1918 meja slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, marveč tudi zato, ker države Hrvatske ne prej in ne ob osamosvojitvi Slovenije nikjer ni bilo (nacistična tvorba NDH pa je itak to mejo brez ugovora in takoj priznala!!!).
Udeležba pri pripravi Sporazuma in njen podpis s strani Republike Hrvatske – čeprav po naravi stvari in jasno zapisanem določilu 5. člena Sporazuma ni (ker ne more biti) stranka v postopku določanja poteka državne meje Republike Slovenije s preostankom SFRJ – pomeni nič več in nič manj, kot zavezo (kot mejaš), da bo odločitev tribunala upoštevala in s svoje strani izvršila.
Ljb, 02092018
A Lenarčič