“Stoletnica prvega pisnega dokumenta, ki je utemeljil slovensko državnost”
Delo, Sobotna 22072017
Marijan Lačen
Zajetno pisanje je vzneseno laudatio Krfske deklaracije (in komplicev), prinaša pa kup mnenj in prepričanj, imputiranih sodb. Po svoje je pravzaprav dragoceno, saj pritrjuje bojazni, da je šlo pri dogajanju okoli konca prve svetovne vojne za zmagoslavje tribalističnega (etnošovinističnega) pojmovanja države. Da so se pri odločanju gnetli ljudje (odkod mandati? Sodeč po navedbah v spisu je šlo za samozvance, ki so iskali tuje “delodajalce”…), ki jim ni šlo za prevzem oblasti v lastni državi (državah), katere državljani s(m)o Slovenci – in še druge etnije – bili ves čas, marveč so iskali “primernega okupatorja” in se na vse kriplje – tako razberemo – trudili zbrisati lastno državo in kot del shizofrenega “troedinega” plemena (kakšna državotvorna kategorija pa je to?) ponikniti v združbi, s katero vsaj državljani slovenskih dežel nis(m)o imeli dosti skupnega (razen stoletij krvavih “bojev s Turki” = po deželi posejane protiturške utrdbe pripovedujejo kar se da glasno, četudi je zaželen popoln molk…). Beremo v spisu o “prevladujočem vplivu” Hrvatov in Srbov, zasluga slavljenih samozvancev pa naj bi bila, da so Slovenci (p)ostali nekoliko manj “privesek”…
Tendenčnost pisanja grobo razkrije omalovažujoča neresnica, zapisana z besedama “Krajnska pokrajina”. Zdi se, da avtor spisa govori o deželi Vojvodini Krajnski, državi (beri Petar Skok, Etimološki leksikon – JAZU: dežela = država po slovensko in kajkavsko) z vsemi državnostnimi atributi: teritorijem (z natančno določeno državno mejo, še dandanašnji zabeleženo v dokumentih in na zemljišču), državljani (različnih etnij) in oblastjo (suverenom, državnim zborom – slovenili so poimenovanje takrat z”deželni zbor” – in vlado, imenovano “odbor deželnega zbora”). Vse slovenske dežele so te atribute imele. Imele so tudi vsaka lastnega suverena – vojvodo, ki je bil hkrati suveren vsake in vseh drugih vojvodin in kraljevin). Po sprejetju ustave (Ausgleich) habsburške monarhije leta 1867 pa so dobile še nesporno atribute subjektov internacionalnega prava, saj so z drugimi enakovrednimi državami – Kraljevino Ogrsko in “vojvodinami in kraljestvi, ki imajo svoje predstavnike v cesarjevem svetu na Dunaju” – sestavile novo zvezo, iz praktičnih razlogov kratko poimenovano Avstro-ogrska monarhija, ker je bilo uradno ime predolgo.
Tu velja storiti kratek skok v “zgodovino – učiteljico”.
O ne samo slovenskih deželah, marveč o vseh vojvodinah in kraljestvih, katerih dedni suvereni so bili Habsburgi, o njih državnosti in suvereniteti natančno govori dokument prvega reda – Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804. Citirajmo komentar:
(Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804. Komentar AL. ©Alle Rechte vorbehalten!)
Prva alinea:
“…in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Größe und Bevölkerung Ihrer so beträchtliche Königreiche und UNABHÄNGIGE Fürstenthümer…”
in
“…in Rücksicht auf dessen UNABHÄNGIGE Staaten…”
Druga alinea:
“in den unzertrennlichen Besitze Unserer UNABHÄNGIGE Königreiche und Staaten…”
(v tej alinei je pomembno, kar pove o značaju naslova Cesar Avstrije: …den Titel und die Würde des erblichen Kaisers… gre torej za OSEBEN naslov, ne za državnopravno tvorbo)
Člen 3:
“Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagtermassen in ihrer bisherigen Benennungen und Zustande ungeschmälert zu verbleiben haben; so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen (torej Slavonija itd. NISO SAMOSTOJNI DRŽAVNI SUBJEKTI! So “sestavni del”, “integralni del”!), dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch Deutchen Reiche in unmittelbaren Werbande gestanden sind…” (!!!!)
Člen 5:
Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten … kundgemacht….”
__________________
ZANIMIVO JE, DA TISTI ČAS NI BILO DVOMA, DA SLOVENSKA BESEDA “DEŽELA” POMENI “STATUS” (latinsko) in “der STAAT” (nemško – torej: LAND) – oziroma z v modernem času v slovenščino prevzeto tujo besedo DRŽAVA ! Moderni hrvaškosrbski primerjalnojezikoslovni slovar pove: država = v čakavščini in slovenščini: DEŽELA.
Ni torej nobenega dvoma, da gre pri “DEŽELAH” za polnopravne, neodvisne in suverene DRŽAVE. Zato je uradni latinski naziv Krajnske: STATUS CARNIOLIAE !, kakor je npr. uradni naziv DRŽAVE Vatikan: STATUS CIVITATIS VATICANAE.
Kar pove “Cesarski patent” iz leta 1804 se ni v ničemer spremenilo do konca prve svetovne vojne oz. do Manifesta cesarja Karla, ki je tem suverenim državam dovolil, da izberejo svoje NARODNE SVETE (pravilno: DRŽAVNE ZBORE – suverene parlamente) po etničnem ključu (!!! – natančneje po volilnem redu, ki bi ne privilegiral nemštva) in se svobodno odločajo za združevanje. Tako so “nemške” dežele nemudoma razglasile svojo združitev v Deutschösterreich, “slovenske” pa so to sicer storile, (31.10.1918 – “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah), so pa to “Zedinjeno Slovenijo” (četudi je z razglasitvijo nastala!) “narodovi voditelji” in – kot vidimo v obravnavanemu spisu – številni drugi prodajalci slovenstva ignorirali in prepustili ljudstvo na milost in nemilost tujcem (Dotlej državljani svojih držav, povezani v skupni habsburški monarhiji, so se Slovenci preko noči znašli kot brezpravna raja razmetani med štiri okupatorje).
Seveda je državnost “slovenskih” držav ostala kljub temu nedotaknjena z vsemi svojimi atributi – kakor so ozemlje, državljani in oblast. Toliko bolj, ker se za ta mednarodnopravna dejstva ni nihče zmenil, in so obstala in še trajajo, ker se ni nihče “potrudil”, da bi jih veljavno demontiral….likvidiral. Tako so še vedno tu. S svojo suvereniteto, ozemljem in mejami so te “slovenske dežele/države” vstopile v južnoslovansko državno skupnost pod imenom ZEMLJE države SHS (kakor je zagrebški izuvirnik predrugačil zagrebški srbski regent, ki si ni mogel dovoliti očitkov, da je svojo suvereno državo “ujedinjaval” z neko zagrebško fantazmo). Primorsko si je prisvojila (seveda INTEGRALNO, v vsem njenem obsegu!) Italija šele z uveljavitvijo meddržavnega sporazuma Kraljevina SHS-Italija (Rapallo, Rim). Dotlej je državnopravno delila usodo z drugimi “slovenskimi deželami” (se torej kot ena od ZEMALJA države SHS dne 1.12.1918 “ujedinila sa Srbijom”! Del Kraljevine Italije je postala šele po Rapallu).
© Alle Rechte vorbehalten !!!
Citirano razkrinkava trditve avtorja spisa v Sobotni prilogi kot poceni prevarantski flanc, ki pa se ves čas vedno znova intenzivno prodaja in tako pred ljudmi skriva pravo, za državljane slovenskih dežel hudičevo klavrno resnico.
Pogledati velja vsaj še v en dobro skriti kot naše “državne shrambe” (zametane na Odpadu!), ki pove še več o državnosti in suvereniteti naših dežel/držav, namesto da izgubljamo čas z različnimi mnenji in prepričanji v Sobotni.
Gre za “Manifest” cesarja Karla, izdan 16. oktobra 1918. leta. Zgodba tega dokumenta je zelo zanimiva, predvsem pa ilustrativna.
Karel I. se je od vsega začetka trudil, da bi se izvlekel iz brezupne situacije in smrtonosnega objema Prusov. Seveda je iskal stike z Antanto. Sugestije predsednika Združenih držav je jemal skrajno resno in poskušal vse, da bi omogočil demokratizacijo zastarele državne skupnosti, habsburške monarhije. A vsak poskus je trčil ob nepremostojivo oviro: Budimpešto, ki nisti slišati ni hotela ničesar o neki “Hrvatski”, ki je bila po letu 1967 (Ausgleich) zanjo manj kot geografski pojem. Karel, ki je na kronanju prisegel na celovitost in nedeljivost Kraljevine Ogrske, je imel zvezane roke. Na noben način ni mogel Zagrebu pripisati kakršno koli državno subjektiviteto. (Nemogoče je, da bi ne vedel, da je tako mayerlinškemu “samomoru” kot sarajevskemu atentatu botroval isti razlog: Naveza s pruskim cesarjem in s tem povezane “trialistične” pobude!). Ko je bil dokončno pritisnjen ob zid, se je odločil in presekal “hrvaški” vozel: Odpisal je Kraljevino Ogrsko in z Manifestom v enem zamahu uredil problem demokratizacije “svojih” (dednih…) dežel (Cislajtanije), kjer je imel – kot suveren vsake od njih posebej – proste roke in dovolj moči. Takole je postavil v Manifestu:
MANIFEST – končna redakcija Eichhoff-Hussarek, 16.10.1918
Objavljeno: Wiener Zeitung, 17.oktobra 1918
MANIFEST
An Meine getreuen österreichischen Völker!
Seitdem Ich den Thron bestiegen habe, ist es Mein unentwegtes Bestreben, allen Meinen Völkern den ersehnten Frieden zu erringen, sowie den Völkern Österreichs die Bahnen zu weisen, auf denen sie die Kraft ihres Volkstums, unbehindert durch Hemmnisse und Reibungen, zur segensreichen Entfaltung bringen und für ihre geistige und wirtschaftliche Wohlfahrt erfolgreich verwerten können.
Das furchtbare Ringen des Weltkrieges[i] hat das Friedenswerk bisher gehemmt. Heldenmut und Treue – opferwilliges Ertragen von Not und Entbehrungen haben in dieser schweren Zeit das Vaterland ruhmvoll verteidigt. Die harten Opfer des Krieges mussten uns den ehrenvollen Frieden sichern, an dessen Schwelle wir heute, mit Gottes Hilfe, stehen.
Nunmehr muss ohne Säumnis der Neuaufbau des Vaterlandes auf seinen natürlichen und daher zuverlässigsten Grundlagen in Angriff genommen werden. Die Wünsche der österreichischen Völker sind hierbei[ii] sorgfältig miteinander in Einklang zu bringen und der Erfüllung zuzuführen.[iii] Ich bin entschlossen, dieses Werk unter freier Mitwirkung Meiner Völker im Geiste jener Grundsätze durchzuführen, die sich die verbündeten Monarchen in ihrem Friedensangebote[iv] zu Eigen[v] gemacht haben.[vi]
Österreich soll, dem Willen seiner Völker gemäß, zu einem Bundesstaate werden, in dem jeder Volksstamm auf seinem Siedlungsgebiete sein eigenes staatliches Gemeinwesen bildet. Der Vereinigung der polnischen Gebiete Österreichs mit dem unabhängigen polnischen Staate wird hiedurch in keiner Weise vorgegriffen. Die Stadt Triest samt ihrem Gebiete[vii] erhält, den Wünschen ihrer Bevölkerung entsprechend, eine Sonderstellung.
Diese Neugestaltung, durch die die Integrität[viii] der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten. Sie wird aber auch gemeinsame Interessen wirksam schützen und überall dort zur Geltung bringen, wo die Gemeinsamkeit ein Lebensbedürfnis der einzelnen Staatswesen ist. Insbesondere wird die Vereinigung aller Kräfte geboten sein, um die großen Aufgaben, die sich aus den Rückwirkungen des Krieges ergeben, nach Recht und Billigkeit erfolgreich zu lösen.
Bis diese Umgestaltung auf gesetzlichem Wege vollendet ist, bleiben die bestehenden Einrichtungen zur Wahrung der allgemeinen Interessen unverändert aufrecht. Meine Regierung ist beauftragt, zum Neuaufbaue[ix] Österreichs ohne Verzug alle Arbeiten vorzubereiten.
An die Völker, auf deren Selbstbestimmung[x] das neue Reich sich gründen wird, ergeht Mein Ruf, an dem großen Werke durch Nationalräte mitzuwirken, die – gebildet aus den Reichsratsabgeordneten jeder Nation – die Interessen der Völker zueinander sowie im Verkehre[xi] Meiner Regierung zur Geltung bringen sollen.
So möge unser Vaterland, gefestigt durch die Eintracht der Nationen, die es umschließt[xii], als Bund der[xiii] freien[xiv] Völker aus den Stürmen des Krieges hervorgehen.
Der Segen des Allmächtigen sei über unserer Arbeit, damit das große Friedenswerk, das wir errichten, das Glück aller Meiner Völker bedeute[xv].
Wien, am 16. Oktober 1918.
V knjigi Helmuta Rumprerja je tako:
[i] manjka
[ii] manjka “r”
[iii] začne nov odstavek
[iv] brez “e”
[v] z malo začetnico
[vi] ni novega odstavka
[vii] Siedlungsgebiet
[viii] tu opomba avtorja: namesto “integrität” stoji “Rechte un Stellung…berührt werden, kar potrjuje moj prevod: “integriranost (v)”, ne pa “integriteto”…
[ix] Neuafbau
[x] Selbstbesimmungsrecht
[xi] Verkehr
[xii] umfaßt
[xiii] manjka “der”
[xiv] freier
[xv] bedeutet
Prevod Andrej Lenarčič, 11.12.2012:
Mojim zvestim ljudstvom Avstrije
Odkar sem sedel na prestol, si neomajno prizadevam, da vsem svojim ljudstvom priborim mir, po katerem hrepenijo, in jim pokažem pot, po kateri bodo mimo zaprek in sporov razvijali moč svojih narodnosti in bodo z uspehom skrbeli za svoje duhovno in gospodarsko blagostanje.
Vojne grozote so doslej onemogočale prizadevanja za mir. Junaštvo in zestoba, požrtvovalno premagovanje nadlog in stisk so v teh težkih časih zmagoslavno branili domovino. Te žrtve nam naj zagotovijo častivreden mir, ki je z božjo pomočjo le korak pred nami.
Predvsem se je treba nemudoma in odločno lotiti obnove domovine na njenih naravnih in zato najbolj trdnih temeljih. Stremljenja ljudstev Avstrije je zato potrebno vskladiti in doseči polno soglasje, ki bo pripeljalo k njih uresničitvi.
Odločen sem to namero ob polnem sodelovanju mojih ljudstev izvršiti v duhu tistih načel, ki so jih voditelji zavezniških sil v mirovni pobudi vzeli za svoja. Avstrija naj skladno z voljo svojih ljudstev postane zvezna država, v kateri bo vsaka narodnost na ozemlju, kjer živi, vzpostavila lastno državno skupnost. Združitev s Poljaki poseljenih avstrijskih ozemelj z neodvisno poljsko državo nikakor ni predvidena. Mesto Trst s pripadajočim teritorijem uživa skladno z voljo svojih prebivalcev poseben status. Ta preureditev, ki se v ničemer ne dotika integriranosti dežel Svete ogrske Krone, bo vsaki nacionalni državi zagotovila samostojnost. Bo pa hkrati učinkovito zavarovala skupne interese in povsod tam, kjer je skupnost edino zagotovilo za obstoj posamezne države, le to vzpostavila. Za odpravo posledic vojne bo nujno treba združiti vse moči za pravično in primerno izpolnitev zahtevnih nalog.
Dokler ta preureditev ne bo pravnoveljavno uresničena, ostane zaradi zavarovanja splošnih koristi v veljavi obstoječa ureditev. Moja vlada je pooblaščena, da izvrši vsa za prenovo Avstrije potrebna opravila.
Ljudstvom, na katerih samoupravnih pravicah je utemeljeno novo cesarstvo, velja moj poziv, da pri tem delu sodelujejo s svojimi državnimi sveti, oblikovanimi iz zveznih poslancev svoje narodnosti, da bodo uveljavljali medsebojne interese ljudstev in poslovali z mojo vlado.
Tako naj naša očetnjava, utrjena na slogi držav, ki jo sestavljajo, kot zveza svobodnih ljudstev izide iz vojne vihre. Blagoslov Vsemogočnega naj bo nad našim delom, da bo veliko miroljubno opravilo, ki smo ga izvršili, zagotovilo srečo vsem mojim ljudstvom.
Dunaj, 16. oktobra 1918
Karl s.r.
Hussarek s.r.
Že 21. oktobra so dežele z večinsko nemško govorečimi državljani na zasedanju svojih poslancev v parlamentu Spodnje Avstrije v Gosposki ulici na Dunaju razglasile zvezo, najprej imenovano Deutsch Österreich, s katero so šli potem v Pariz. dosegli polno priznanje brez rezerve – razen (strah pred “Anschlußom” ?) da so izbrisali besedo Deutsch.
Dober teden kasneje, 31. oktobra, so enako in na isti ustavni podlagi ravnali poslanci slovenskih dežel (in večinsko “slovenskih” delov Koroške in Štajerske), ter na zasedanju v parlamentu Vojvodine Krajnske izglasovali, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Na ta način je bila razglašena – in je s tem nastala – zveza slovenskih dežel, dobesedno Zedinjena Slovenija. Težava je pa je bila, ker Zagreb lastne zakonite podlage za “Narodno vijeće” ni imel (po Manifestu je bilo kaj takega popolnoma prepovedano!), in se je z vso silo obešal na upravičenja slovenskih dežel, njih državnost in suvereniteto. Le tako je lahko računal, da bo nekako “obračunal” s “srbskim sovragom” in ne bo obtičal v situaciji, kakršna je bila: Da so bile hrvaške pokrajine deli madžarskega državnega ozemlja, ki ga je okupirala antantna zaveznica, Kraljevina Srbija. Nelegalnost vseh in vsake zagrebške “tvorbe” (predvsem “Države SHS”) se je očitno odrazila na dan “ujedinjenja”, ko je srbski regent Aleksander – kakor je že bilo povedano – moral spremeniti besedilo, ki ga je predložila delegacija iz Zagreba, saj Država Slovencev, Hrvatov in Srbov” ni bila subjekt, a katerim bi smel suveren katere koli države sklepati “posle”. Izredno spretno je ravnal in z domišljeno “korekturo” rešil težavo. Namesto “Država Slovenaca, Hrvata i Srba”, je dal zapisati “ZEMLJE države (z malo začetnico!!!) Slovenaca, Hrvata i Srba”. Tako se ni kompromitiral na internacionalnem nivoju in hkrati rešil “ujedinjenje” – ki je sicer kar grmelo od “združevanja ljudstev – plemen…” (celo “troedinih”)…. kar je nekaj totalno shizofrenega. Združujejo se lahko ali sklepajo dogovore le subjekti internacioalnega prava – kar pa so bile tisti trenutek pred Aleksandrom v Beogradu – razen Srbije (že združene s Črno goro) – samo slovenske dežele. (To dejstvo je v današnji dobi zanstveno obdelal arhivski svetnik Peter Ribnikar v reviji Arhivi 26, 2003: Slovenija je imela pred Versajem določeno državno mejo edino znotraj Kraljevine SHS – dotedanjo državno mejo slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko /od Reke do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo/).
A grobo zanikovanje dejanskega stanja stvari ni edino orodje, s katerim se očitno “dela zgodovina” po okusu nekih klik. Kakor je neznano kam izginila slovenska nacionalna identiteta (nacionalno = državno!), se je v nič razblinil tudi ključni ustavni dokument, ki je vzpostavil pravni okvir za preureditev Cislajtanije in je elaboriran v prejšnjem odstavku.
Pisanje v tokratni Sobotni, ki ima prav nič skrit namen, hkrati sporoča dragoceno dejstvo: da s(m)o Slovenci po stoletjih prizadevanj, da prevzamemo oblast v svojih državah (dežela = država po slovensko nam je povedal jezikoslovec Petar Skok v svojem etimološkem leksikonu), ob koncu prve svetovne vojne končno dobili v roke ustavni dokument, na podlagi katerega je bila uradno razglašena zveza slovenskih dežel. In to uresničeno “Zedinjeno Slovenijo” skoraj isti dan – po zaslugi posameznikov, slavljenih v tu obravnavanem spisu in številnih njim podobnih – prepustili pozabi.
Samozvanci v službi kdo ve katerih interesov – vsekakor ne interesov državljank in državljanov slovenskih dežel – pa so prebivalce/državljane teh slovenskih dežel zapeljali v stoletno suženjstvo in strašno morijo, ki sta jo spremljala uničevanje starodavne dediščine in smisla za lastno državo. Rabota ima usodne posledice. Tudi to, da je moral pokojni nestor državne ureditve osamosvojene Slovenije, profesor dr. France Bučar ob soočenju z bridko resnico, kaj so tokrat znova (!!!) storili “veljaki”, potarnati: potem smo pa naredili veliko posranijo.
Popolna odsotnost državotvorne misli, nacionalne (samo)zavesti ljudi se razkriva v blodnjaku, iz katerega tistega “jutri” bolje da ni videti. Če smo leta 1991 spet (v tretje) “ponovili vajo”, smo s Sporazumom o arbitraži znova naredili iz najboljše priložnosti, da se stoletje katastrofalnega sranja končno neha, le še večjo “posranijo”.
Butast “spomenik” v neuglednem kotu trga je le še en dosežek zblojenega uma v dolgi, brezkončni vrsti podobnih “dosežkov”!
Vse to odmeva tudi v “laudaciji”, ki je pobudila to pisanje…..
Ljubljana, 22072017