Posts Tagged ‘ustava’

Dejansko stanje stvari

Saturday, January 21st, 2012

Dejansko stanje stvari 21.1.2012

Seveda je mogoče, da se posamezniki in morebiti celo večji del javnosti navdušuje nad dejanji in dosežki vodstev in aparatov političnih strank, “stricev in tet” v ozadju in samih predstavnikov vsega ljudstva. Ampak to, kar so počeli in dosegli ta čas vsi po vrsti – vse do samega predsednika države – je ena sama mlakuža komaj pojmljivih kršitev zakonodaje in same ustave, najvišjega zakona v državi.
– predsednik države je na obvezna posvetovanja glede mandatarja za sestavo vlade sprejemal predsednike strank. Člen 111. Ustave jasno in določno terja, da se posvetuje z vodji poslanskih skupin!
– Državni zbor je o predlaganem kandidatu za predsednika vlade glasoval javno – velika večina poslancev ali sploh ni glasovala ali pa je pokazala, kako so glasovali. Ustava zahteva tajno, brezpogojno tajno glasovanje: Člen 111. Ustave, druga alinea “…Glasovanje je tajno.”
– večina predsednikov strank in vodij poslanskih skupin se je nad tem “dosežkom” -flagrantnim, grobim kršenjem najvišjega zakona – navduševala in ga postavljala za zgled demokratičnosti. Celo sam predsednik države, ki je kot rečeno namesto vodij poslanskih skupin vabil na posvetovanja predsednike strank, je naročal strankam(!), naj premislijo o njegovih predlogih. Ustava seveda terja, da svoje predloge posreduje poslanskim skupinam.
Po sto letih izkustev s prav posebnim pojmovanjem države in prava v stilu “kadija tuži, kadija sudi”, z grozovitostmi revolucionarne justice in bleščečimi dosežki socialističnega in samoupravljalskega dojemanja države in prava v njegovi sprevrženi balkanski varianti, je nemogoče biti presenečen nad dogajanjem in odzivom večjega dela vpletenih in javnosti. Kar se Janezek nauči, to pač Janez zna. Toliko bolj temeljito, če se mu uresničujejo sanje, da bi sistem, ki je medtem drugod sramotno propadel, deloval vse bolj uspešno ad infinitum. Bedna, tragikomična ustavnopravna farsa, ki smo ji priča in smo vsi njene žrtve, je nujna in neizogibna posledica dejstva, ki je naša usoda, četudi jih ni veliko, ki bi se ga zavedali. Namreč naši vrli osamosvojitelji po vsem sodeč niso osamosvojili slovenskih dežel/držav iz Jugoslavije, v katero so leta 1918 vstopile z vso svojo živo in mrtvo, materialno in duhovno tisočletno evropsko dediščino, marveč so izvršili odcepitev tvorbe, ki je iz tega nastala v času sobivanja v južnoslovanski združbi: Socialistično republiko Slovenijo, z vso ideološko navlako vred. Vse, kar se dogaja z nami in okoli nas, zadnji čas pospešeno in vse bolj kričavo – anahronistično, o tem priča. Rušenje temeljev parlamentarne demokracije, ustavnega reda in zakonitosti s strani najvišjih predstavnikov in izvoljenih poslank in poslancev je le še potrditev, kako tonemo.
Namesto žlahtne evropske demokratične ureditve, ki smo jo – naši predniki – tisoč let in več soustvarjali in ustvarili (čeprav nam je več kot pol stoletja ni bilo dano uživati), so dediči sprevrženega pojmovajna države in družbene ureditve, bojevniki in epigoni prizadevanj za boljšo – trajnejšo Partijo, ZSMS in Jugoslavijo, iz skrbno pripravljene večstrankarske parlamentarne ureditve naše države napravili ne eno, marveč kar večglavega partijskega zmaja. Razlika od komunistične enopartijske dikature je le v tem, da ima ta zmaj več glav – več partij. V tem je morebiti tudi izvirni dosežek omenjenih dedičev in epigonov.
Ni upanja, da se bo našel vitez, ki bi storil kaj z glavami – kajti to so pravljice, in glav je veliko, in vedno zraste nova.
Genijalno, ni kaj.

Andrej Lenarčič

Hrvaška manjšina v slovenskih deželah

Tuesday, March 8th, 2011

Pismo bralca, poslano na Delo 1.3.2011 – doslej ni objavljeno

Beremo, da Hrvati zahtevajo priznanje statusa manjšine v Republiki Sloveniji. To je velika napaka. Hrvati so tako kot trenutno ustavno priznani manjšini Italijanov in Madžarov v naši državi živeli od nekdaj. In to ne kot manjšina, marveč kot “avtohtoni” (če in karkoli že to v resnici pomeni) državljani – seveda ne države Slovenije, ker ta država obstaja šele dve desetletji, marveč slovenskih dežel, ki so bile oddavna države: Primorske na zahodu in Slovenske krajine onstran Mure severno od Drave do sotočja z Muro pod mestom Kotoriba. Da so bile omenjene “dežele” v resnici države, pove etimološka stroka, predvsem pa državna/diplomatska zgodovina in dejstva. Mednarodnopravno subjektiviteto – torej udeležbo v mednarodnih pravnih poslih – so dežele izkazale ob nastanku dvojne monarhije KuK, leta 1867. V ustavnopravnem ustanovnem aktu te tkim. Poravnave namreč piše, da je to dvodržavje sestavljeno iz Kraljevine Ogrske in vojvodin in kraljevin, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Mednarodnopravno subjektiviteto ima lahko le država, torej v zvezi z državnostjo in mednarodnopravno subjektiviteto slovenskih dežel (dežel z večinskim slovenskim prebivalstvom) ni in ne more biti nobenega spora. Mejo med Slovensko krajino in Hrvaško na reki Dravi pa je ugotovilo in zapisalo kompetentno mednarodno telo v sporazumu v Trianonu leta 1920.
V prej navedenih deželah so torej kot polnopravni državljani poleg Slovencev, živeli tudi Hrvati in Italijani na Primorskem (ozemlje oz Vršiča do otoka Unije), Madžari in Hrvati pa v Slovenski krajini (Totszag) onkraj Mure in severno od Drave. Hrvati in tudi drugi dve etniji morejo avtomatično pridobiti status “konstitutivnih” narodov the slovenskih dežel tisti hip, ko se Slovenija skladno z Manifestom z dne 16. oktobra 1918 ustavno preuredi v Zvezno republiko Slovenijo. K temu jo spodbuja EU s svojimi zahtevami po “regionalizaciji” – kar ni nič drugega, kot vrnitev na ustavnopravno stanje pred poskusom uničenja slovenske zgodovinske identitete in državnosti, ko so ostale dežele/džrave Avstrijskega cesarstva, ki so imele nemškogovorečo večino, na podlagi prej omenjenega Manifesta ustanovile Zvezno republiko Avstrijo (najprej Deutschösterreich), slovenska politična elita pa je to možnost ignorirala in pognala Slovence na pot pospešenega izginjanja. Iz nacije smo se čez noč spremenili v smešnico “troedinega plemena” in v na smrt obsojene manjšine v ostalih treh tujih državah, sosedah.
Ustavnopravnega upravičenja slovenskih dežel v vsem tem času vse do danes ni nihče odpravil in je še manj izginilo, kajti državnost ne mine. Potrebna je le državniška modrost tistih, ki imajo moč odločanja in volja prizadetih – še posebej Hrvatov in drugih državljanov the dežel.
Ustavnopravno ureditev Zvezne republike Slovenije je treba torej nujno izvršiti – vsekakor pa še pred začetkom arbitriranja o vedno obstoječi državni meji.