Dejansko stanje stvari 21.1.2012
Seveda je mogoče, da se posamezniki in morebiti celo večji del javnosti navdušuje nad dejanji in dosežki vodstev in aparatov političnih strank, “stricev in tet” v ozadju in samih predstavnikov vsega ljudstva. Ampak to, kar so počeli in dosegli ta čas vsi po vrsti – vse do samega predsednika države – je ena sama mlakuža komaj pojmljivih kršitev zakonodaje in same ustave, najvišjega zakona v državi.
– predsednik države je na obvezna posvetovanja glede mandatarja za sestavo vlade sprejemal predsednike strank. Člen 111. Ustave jasno in določno terja, da se posvetuje z vodji poslanskih skupin!
– Državni zbor je o predlaganem kandidatu za predsednika vlade glasoval javno – velika večina poslancev ali sploh ni glasovala ali pa je pokazala, kako so glasovali. Ustava zahteva tajno, brezpogojno tajno glasovanje: Člen 111. Ustave, druga alinea “…Glasovanje je tajno.”
– večina predsednikov strank in vodij poslanskih skupin se je nad tem “dosežkom” -flagrantnim, grobim kršenjem najvišjega zakona – navduševala in ga postavljala za zgled demokratičnosti. Celo sam predsednik države, ki je kot rečeno namesto vodij poslanskih skupin vabil na posvetovanja predsednike strank, je naročal strankam(!), naj premislijo o njegovih predlogih. Ustava seveda terja, da svoje predloge posreduje poslanskim skupinam.
Po sto letih izkustev s prav posebnim pojmovanjem države in prava v stilu “kadija tuži, kadija sudi”, z grozovitostmi revolucionarne justice in bleščečimi dosežki socialističnega in samoupravljalskega dojemanja države in prava v njegovi sprevrženi balkanski varianti, je nemogoče biti presenečen nad dogajanjem in odzivom večjega dela vpletenih in javnosti. Kar se Janezek nauči, to pač Janez zna. Toliko bolj temeljito, če se mu uresničujejo sanje, da bi sistem, ki je medtem drugod sramotno propadel, deloval vse bolj uspešno ad infinitum. Bedna, tragikomična ustavnopravna farsa, ki smo ji priča in smo vsi njene žrtve, je nujna in neizogibna posledica dejstva, ki je naša usoda, četudi jih ni veliko, ki bi se ga zavedali. Namreč naši vrli osamosvojitelji po vsem sodeč niso osamosvojili slovenskih dežel/držav iz Jugoslavije, v katero so leta 1918 vstopile z vso svojo živo in mrtvo, materialno in duhovno tisočletno evropsko dediščino, marveč so izvršili odcepitev tvorbe, ki je iz tega nastala v času sobivanja v južnoslovanski združbi: Socialistično republiko Slovenijo, z vso ideološko navlako vred. Vse, kar se dogaja z nami in okoli nas, zadnji čas pospešeno in vse bolj kričavo – anahronistično, o tem priča. Rušenje temeljev parlamentarne demokracije, ustavnega reda in zakonitosti s strani najvišjih predstavnikov in izvoljenih poslank in poslancev je le še potrditev, kako tonemo.
Namesto žlahtne evropske demokratične ureditve, ki smo jo – naši predniki – tisoč let in več soustvarjali in ustvarili (čeprav nam je več kot pol stoletja ni bilo dano uživati), so dediči sprevrženega pojmovajna države in družbene ureditve, bojevniki in epigoni prizadevanj za boljšo – trajnejšo Partijo, ZSMS in Jugoslavijo, iz skrbno pripravljene večstrankarske parlamentarne ureditve naše države napravili ne eno, marveč kar večglavega partijskega zmaja. Razlika od komunistične enopartijske dikature je le v tem, da ima ta zmaj več glav – več partij. V tem je morebiti tudi izvirni dosežek omenjenih dedičev in epigonov.
Ni upanja, da se bo našel vitez, ki bi storil kaj z glavami – kajti to so pravljice, in glav je veliko, in vedno zraste nova.
Genijalno, ni kaj.
Andrej Lenarčič