Andrej Lenarčič
Proletarska 9
1110 Ljubljana Ljubljana, 04.06.1997
Spoštovani gospod profesor!
Naneslo je, da sem se znašel na Vašem predavanju o EU, ki ste ga imeli včeraj, 03.06. t.l. na Poljanski. V mojo gospodinjsko osamo malokdaj pljuskne kaj iz “belega sveta”, pa mi je bilo dobrodošlo slišati, kar hoče povedati izobražen, razgledan in obveščen, ugleden in spoštovan glas. Seveda je bila bera bogata, in je beseda hvala mnogo premalo. Vendar nam, ki ne zmoremo bleščečih in odmevnih misli, ne preostane dosti več, kot da brž pograbimo, kar nam takega ali sličnega pride pod roko (“pod uho”), in za zahvalo niti ni časa.
Več bi se našlo razlogov, da si upam prihajati k Vam po predavanju s tem pisanjem. Dovolil si bom razgrniti samo dva.
Prvi tiči v stavku, ki so ga moja ušesa prestregla takole: Poslancem, ki so glasovali za zakon, katerega je potem ustavno sodišče razglasilo za neskladnega z ustavo, bi bilo treba znižati plače.
Pri teh besedah sem se zdrznil, prav neprijetno me je oplazilo, kot da bi se od nekod pritajeno tihotapil komsomolsko-boljševistični zadah. Kot da bi se hotele nenadoma zarisati pred očmi komaj zbledele silhuete bradača, plešca in brkača. Iz pozabe so vstali nekdaj tako malikovani kadri, pa šole samoupravljanja, pa kvalificirano odločanje in še kaj iz znane pervertirane ropotarnice ogabnih avantgardistov.
Še v poslanski klopi sem se zgrozil, ko sem ugotovil, koliko poslancev, pa tudi drugih v parlamentarno odločanje vpletenih ljudi, ni prebralo edinega člena ustave, ki bi ga nujno morali prebrati. Ta člen je zelo kratek in jasen. Nedvoumno določa, da je poslanec predstavnik vsega ljudstva, da odloča po svoji vesti, in da mu nihče ne sme ukazovati, kako naj glasuje. Bilo bi pod nivojem in je povsem nepotrebno besedovati o temeljnih značilnostih sodobne demokratične orožarne, o prednostih in pomanjkljivostih, od tisočkrat prežvečene Churchillove floskule do simpatično pogumne Königove ugotovitve, da je monarhija najbolj moralna oblika vladavine. Zadošča vedeti, da konec koncev o skupnih zadevah odloča ljudstvo. V parlamentarni obliki vladavine, kot jo določa naša ustava, ki postavlja parlament na položaj suverena, izberejo državljani izmed sebe posameznike na tak način in v tolikšnem številu, da je upravičeno pričakovati, da bodo prišla na dan ključna vprašanja in bodo odločitve v okviru pričakovanj večine volilcev in v korist vse družbe. Zato podeli ljudstvo tem svojim predstavnikom po eni strani neomejen mandat (absolutno pravico odločanja), po drugi strani pa ta mandat ne more trajati brez ponovnega preverjanja dlje kot štiri leta. To dejstvo popolnoma diskvalificira misel v zgoraj citiranem stavku.
Državni zbor namreč ni nikakršno strokovno ali znanstveno telo. Je najpreprosteje rečeno politično zakonodajni organ, ki ima svojo tipiko delovanja, pravila igre, prednosti in pomanjkljivosti. Če drugega ne, upravičeno je pričakovati, da je kolikor toliko verodostojen presek družbe po kar največ kriterijih. Kdo more našteti, kaj vse vpliva na to, kako se poslanec pri glasovanju odloči! Seveda vplivajo tudi strokovni in vsi mogoči drugi kriteriji. Pa tudi slaba volja, nahod in sitna tašča… če pustimo zaradi ljubega miru manj simpatične vzgibe ob strani. Nič pa ne more spremeniti dejstva, da ima poslanec mandat in je dolžan odločati: to more storiti tudi tako, da ne glasuje, ali z obstrukcijo, kar vse spada v brezmejen instrumentarij parlamentarizma. Poslančevih odločitev ni mogoče sankcionirati. Posledice napačnih ali norih odločitev se pokažejo na naslednjih volitvah ali pa že prej če pade vlada, če pride do množičnega revolta in mora predsednik razpustiti parlament. To jasno kaže, da nosi izključno odgovornost za odločitve poslancev v parlamentu ljudstvo, za katerega emancipacijo v političnem pogledu nosijo velik del odgovornosti prav ugledni misleci in teoretiki. Če učijo drugače, zavajajo volilce, jih begajo in jim jemljejo zavest odgovornosti. Posledica tega je apatija, neudeležba na volitvah ali pa – kar je značilno za komunistične in druge totalitarne režime – prav nasproten ekstrem: sto in več procentna udeležba z enoglasnimi odločitvami. Tudi ni potrebno pojasnjevati, da je prav parlament našim komsomolcem in prebarvancem najhujši trn v peti. Odtod vztrajni napadi nanj, ščuvanje, zavajanje sodržavljanov glede njegove vloge in dela, pa ne nazadnje tudi vdana uslugarska odločitev ustavnih sodnikov glede razvpitih privilegijev poslancev, ki so bili privilegiji samo za zavedeno rajo. Za razumne in kolikor toliko trezne ljudi je bila to prepotrebna varovalka, ki bi zmanjšala šanse novokomponiranim politično mafijoznim klanom usmerjati odločanje poslancev. Višek perverznosti je, da so boljševiški priskledniki počakali, da so bili na podlagi določb tega zakona sami na varnem v penzijonih, potem so pa naščuvali pse in zmedene proletarske samoupravljalce nad poslance (njihove “privilegije”) in jih tudi s pomočjo uglednih ljudi, ki bi jim pošten naivnež česa takega nikoli ne pripisal, detronirali v voljno glasovalno aparaturo, ki bo zdaj zdaj pripravljena glasovati tudi za lastno likvidacijo, če bo tako ukazal lepooki veliki brat. Vsak dan znova se moremo prepričati, v kakšno mizerijo so demotirali za našo državo, našo prihodnost, tako usodno pomembno politično telo.
Do kolikšne mere so naši ljudje zavedeni in vpeti v ostaline petdesetletne perverzne shizofrene socialistične demokracije, je pokazal aplavz, ki je sledil Vaši izjavi. Z vso ostrino se je pokazalo, kako rušilno delujejo ugledni intelektualci, še zlasti politologi, sociologi in drugi družboslovci, kadar speljujejo vodo na mlin prav tistim boljševističnim silam, proti katerim naj bi se borili. Mar se ne trudijo dovolj že pisuni in ideologi prebarvancev? Kaj ni tragično, da tudi tisti, ki bi jih demokracije lačno ljudstvo hlastno poslušalo (in jih tudi očitno posluša!), sejejo meglo in kumrovške floskule, namesto da bi ljudem pojasnjevali dejansko stanje stvari, razkrivali zapletene in prepletene mehanizme demokratičnega odločanja, predvsem pa jim vzbujali zavest lastne odgovornosti, jih učili, kako nujno je javno in dejavno posegati v urejanje skupnih zadev. Tudi če bi ne bila za našimi ljudmi tragična izkušnja s pobesnelimi moskovitarskimi samoupravljači, je že v človekovi naravi, da se nerad izpostavlja, da mu je ljubše za vogalom “šimfat”, da se prepušča žgečkljivostim zavisti. Če niti boljši izmed ljudstva ne bodo storili, kar “jim veleva stan”, se nam resnično slabo piše.
Drugi razlog za to moje pisateljevanje je “večna” tema iz naše polpretekle zgodovine: NOB in kolaboracija.
V parlamentarnih delovnih telesih sem se večkrat srečal z zadevami, ki so povezane s to problematiko. Nekoliko zabavno je bilo npr, ko sem s proceduralnim predlogom, naj člani komisije za povojne poboje družno stopijo pred stavbo parlamenta do spomenika, in se na lastne oči prepričajo, za kaj je šlo v času NOB, povzročil buren razpad seje in izbruh znanega cerkvenega tata: A sedaj bomo tistemu verjeli, kar piše na spomenikih!…No, kakor tudi to ni samo zabavno, so bile stvari večinoma hudo resne. Predvsem me je motila neverjetna površnost, pomanjkanje distinkcije.
Vsevprek se opleta s kvislinštvom, kolaboracijo izdajo itd. itd. Pa so to natančno opredeljeni pojmi in že površen premislek vzbudi vprašanje, mar zlasti zapadni sogovornik sploh ve, o čem se govori. Že zdavnaj, v začetku sedemdesetih let, je angleški lord Bethel napisal knjigo The last Secret of the Second World War, ki sem si jo uspel nabaviti takoj po izidu v Chicagu. V njej so popisana zavržna dejanja angloameriške politike v zvezi z ujetniki, repatriiranci, kolaboranti itd. Najhujši madež je za avtorja deportacija Vlasovcev in Hrvatov iz Dravske doline. Slovencev ne omenja nikjer. Kako to? Zato, ker je pač Anglež in nujno razmišlja v državotvorni maniri. In prav to je za nas poučno.
Lord Bethel, kakor tudi katerikoli politik ali državnik, vidi le tisto, kar ima državne atribute in korelacije, ko opazuje politične fenomene. Tako opazi srbske četnike, ker so bili legitimna srbska vojaška formacija, in zanimivo(!) jih niti ne uvršča med kvislinge (zato praviloma niso bili vrnjeni!), potem vidi hrvaške domobrane, prav tako legitimne formacije, pa ustaše iz istega razloga, saj je bila NDH kljub vsemu država, le s to razliko, da jih umesti med kvislinge in so bili seveda vsi po vrsti vrnjeni, kakor je določal dogovor med velikimi. Slovenci niso imeli nobenih legitimističnih atributov: kraljevi vojski v domovini se niso prištevali (razen maloštevilnih “plavogardistov”), s Titoisti, ki so si pri zaveznikih pridobili legitimiteto in jugoslovansko kontinuiteto, pa so se tako ali tako borili na življenje in smrt. Zdrsnili so natančno tja, kamor so morali: pod razno, med ostale, nedoločljive Jugoslovane, civile -begunce, ubogo rajo. Domobranci so bili za zaveznike natančno tisto, kar so državnopravno tudi dejansko bili: Hilfspolizei. Kam z njimi?
Tu se pokaže, če nekoliko prehitim po desni, katastrofalna neodgovornost, indolenca in kar je še vse najslabšega tistih, ki so si vzeli pravico urejati stvari v tedanjih krutih razmerah, pa npr. niti angleško niso znali. V očeh zaveznikov niso predstavljali ničesar. Krek, Kuhar in drugi, ki so se napihovali kot predstavniki v Londonu ali Rimu ali Washingtonu, so bili povsem običajni zasebniki brez mandata, ali pa so šli k Titu – Snoj. Sogovornik zaveznikom je bil izključno Tito in njegova vlada. Ti so odločali, kaj bo s to rajo.
Vedno je pri roki obrabljena diskvalifikatorska pripomba “po bitki…” V naši “zadevi” je ni moč uporabiti. Naši etablirani politiki tistega časa nikoli, ponavljam nikoli, niso zmogli toliko politične razboritosti (kakor radi rečejo Hrvatje), da bi si drznili razmišljati o samostojni slovenski državi. Največ kar so si drznili karantanske konstitucionalne evropske državnostne dediščine nevredni dediči pomisliti, je bila nekakšna vegava avtonomija “unutar” česar koli. Da bi pomislili, da je avstrijska državnost, državnost notranjeavstrijskih habsburških dednih dežel, dejansko kontinuiteta slovenske karantanske državnosti, česar so se seveda Habsburžani dobro zavedali, joj, samo tega ne. Zato Habsburgovci niso teh dežel (zelo dolgo povsem slovenskih!) nikoli izpustili iz rok, kakor tudi niso dovolili, da bi se jim izmuznilo iz rok karantansko in kasneje koroško kneževstvo, ki jih je storilo “papabile” (Privilegium maius), suverene, kvalificirane za položaj cesarja rimskega imperija, saj je bila Karantanija konstitutivni člen karlmanske Evrope. To se je nadaljevalo do leta 1806, ko je s tem pometel Napoleon. Pa tudi potem se, kar se tiče zgodovinskega slovenskega državnega prava Slovencev, ni nič spremenilo, le da je napredujoča industrijska revolucija in iz nje izvirajoči nacionalistični imperializem (nas zadeva nemški in italijanski) iz ekonomsko političnih razlogov dokončno učinkovito prikril slovenstvo avstrijske državnosti. Zato nas danes ne sme presenetiti izjava sedanjega rektorja božjepotnega svetišča v Marijinem selu (MariaZell), da je “severni Slovenec”, kakor tudi ne pritrjevanje Ota Habsburškega takemu videnju teh zgodovinskih dejstev. Nekateri se tega pač zavedajo, ne ignorirajo zgodovinskih dejstev in ne nasedajo z akademskimi naslovi okrašenim naročenim pravljicam.
Škoda, da me je zaneslo v gornji ekskurz, vendar sem moral nekako poudariti vso mizerijo političnih odločitev naših “narodnih predstavnikov” v obeh ključnih trenutkih v prvi polovici dvajsetega stoletja. To so izvirni grehi, ki so pripeljali do tragedije spomladi 45. Če pustim Krekove, Koroščeve in Jegličeve politične piruete za kdaj drugič, ne morem mirno neodpustljive opustitve pravih korakov ob razsulu 1941.
Bistvena značilnost razmer med okupacijo pri nas je v tem, da ni bilo nobene državotvorne zavesti niti strukture. Vse legalne institucije z državnimi odn. suverenostnimi atributi je postavil ali vzdrževal okupator. Nihče ni po zgledu De Gaulla izkoristil priložnosti in se legitimiral pred zahodnimi zavezniki kot suveren subjekt, zaveznik atlantskih pogodbenic do končne zmage nad nacifašizmom in vzpostavitve suverene združene Slovenije. Imeli so ne le zgled pri De Gaullu, ampak so bili tudi dejansko legitimni predstavniki in tako ni mogoče govoriti, da je po bitki lahko soditi; morali bi se zavedati, da se je po razpadu vsiljene karadžordževičevske jugozablode iegitimiteta vrnila slovenskemu narodnemu odboru, ki je tako spet postal nosilec slovenske državne suverenitete. Nikakor niso bili dolžni čemeti v senci pobeglih srboidnih politikantov. Seveda ti ljudje tako daleč niso bili sposobni videti. Niso bili sposobni vizije, ostali so v svojih omejenih koritih. Namesto, da bi pobeglim politikom naložili, da podobno De Gaullejevemu nekajminutnemu radijskemu nastopu, a mnogo bolj upravičeno in učinkovito, saj so imeli legitimiteto, ki je francoski polkovnik ni imel, deklarativno sporočijo prej omenjeno dejstvo in odločitev slovenskega naroda, ki ga je sicer nesrečna okupacija pravzaprav osvobodila jugoslovanskega prisilnega jopiča. Tisti papirček bi v temelju predrugačil situacijo v okupirani Sloveniji, še posebej ob koncu vojne, in ljudje, ki bi bili take politične akrobacije sposobni, bi tudi znali parirati boljševiški zaroti.
Pač ni bilo tako, zmeda je bila popolna, vsak okupator je po svoje šahiral in izigraval amaterje v lasten profit, vse skupaj pa so začinili za lasten končni pir z azijatskim komunističnim aidsom podprti domači boljševiški zarotniki. In ker je zadnja napaka vedno še hujša od prve, domači mednarodnopolitično polpismeni koristolovci niso zmogli niti zadnje ne čisto brezupne rešilne akcije, da bi za nekaj dni zaustavili prodor z juga, s čemer bi postalo mogoče, da praznino zapolnijo zahodni zavezniki. Seveda, če bi bili sposobni česa takega, potem tudi vse poprejšnje polomije ne bi bilo… pa smo v začaranem krogu in neizogibnih posledicah, ki se kažejo v strahotnem genocidnem povojnem pokolu, petdesetletnem zatiranju in še vedno nezaceljenih ranah na narodovem telesu. O, težka odgovornost zadene krivce, kljub temu, da je mogoče sprejeti misel, da so nam brezštevilne nedolžne žrtve zaslužile tisto, česar pooblaščeni in za to zavezani predstavniki ljudstva niso znali zagotoviti svojemu ljudstvu: samostojno državo. V luči te zavesti se človek tudi ne boji bedakov in pokvarjencev, ki ne zamudijo priložnosti, da rušijo in dušijo komaj doseženo svobodo in samostojnost. Cena je bila previsoka!
Če se po teh ovinkih nekako vrnem na začetek, moram ponoviti, da je treba upoštevati temeljno razliko med kolaboracijo in kvislinštvom v Franciji, na Holandskem in v Belgiji, pa na Norveškem, na Danskem in drugje (Vlasov), ter v Sloveniji. Kolaboracija v Sloveniji ni imela nobenih institucionalnih, državnih nastavkov. Bila je povsem zasebna zadeva skupin državljanov, potentnejše politične skupine so skušale vegetirati tudi na plečih katoliške Cerkve (katere hoteno ali nehoteno vlogo v tragediji bo pravično osvetlil šele čas), vojaške formacije pa so imele državnopravni značaj pomožne policije okupatorskih oblasti, kar seveda ustrezno obravnavajo razne konvencije. Samozvani in dejanski reprezentanti slovenskega političnega telesa niso storili ničesar, da bi se pred zmagujočimi atlantskimi zavezniki pravočasno in učinkovito državotvorno legitimirali. Vse je ostajalo na državljanski ravni (močno obarvano z verskim bojem, kamor je mogoče umestiti tudi razgrajanje rdečih, saj so bili v revolucionarni razsežnosti svojega delovanja agenti Kominterne, ki so spretno jahali konja osvobodilnega boja). Zato je nedopustno odgovornost in konflikt povzemati na državni ravni. Država mora vzpostaviti stanje zakonitosti, reda in pravičnosti, dejansko spoštovanje enakosti pred zakonom in spoštovanje človekovih pravic, kakor tudi kultiviran, spoštljiv odnos do vseh žrtev, Neznosno je, da so širom Slovenije razmetani zemeljski ostanki nesrečnih žrtev. Marsikje na planem. Če zaradi drugega ne, mora država iz sanitarnih in estetskih razlogov stanje sanirati, ostanke zbrati v primerno kostnico. Orlov vrh na Ljubljanskem Gradu čaka.
AL
Beseda ni premočna! Grozljivo je, kako leninistična. avantgardna taktika perfektno funkcionira še dandanašnji. Učinkovanje moremo v živo spremljati v zvezi z vključevanjem v Evropo. Notorični smrtni sovražniki zahodne civilizacije in kulture so voz, ki je pospešeno peljal v smeri Evropskih integracij, zaustavili tako, da so se z geslom “Evropa zdaj!” na samem začetku postavili “na čelo kolone” in zavozili… Višek perverzije je, da so zadeve nastavili tako, da tudi če se ponesreči in kljub njihovemu prizadevanju pridemo “v Evropo”, bomo tja prišli na njihov način. Ali slutite, čigav denar stoji za hipotekami, s katerimi so obremenjene slovenske nepremičnine?
Ugovor, da veže poslanca strankarska pripadnost, ni utemeljen, ker so strankarska organiziranost in volilna tehnologija le ogrodje, ki omogoča optimalno približanje osnovnemu smotru, to je da so izvoljene tiste osebe, ki najbolj ustrezno predstavljajo posamezne, delne in skupne težnje v družbi. Ko je kandidat izvoljen, ostane zavezan svojim predvolilnim obljubam in svoji vesti pri odločanju. Nikakor ni nujno, da se to vedno in povsod pokriva s politiko stranke, na katere listi je kandidiral. Zato morajo ostati stranke pred vrati parlamenta, kar se kaže v dejstvu, da se poslanske skupine organizirajo svobodno in ne obvezno po strankarskem ključu. Poslanec posebej, s podpisom, potrdi vključitev v kako poslansko skupino. To se seveda nanaša na dosedanjo našo ureditev, ni pa rečeno, da neoboljševizacija tudi tu ni že uspešno zasejala semena destrukcije.
Uslugarsko navdahnjenim ustavnim sodnikom se je tako mudilo izpolniti zarotniško nalogo, da so brez sramu “spregledali”, da pobudnika nista izkazala pravnega interesa, kar je pogoj za obravnavo pobude pred ustavnim sodiščem.
Velja opomniti, da pa ti “delegati” prejšnje tridomne skupščine, ki so se upokojili po zakonu o poslancih, do tega dejansko niso bili upravičeni, saj jim delegatska funkcija ni onemogočala poklicne dejavnosti, nasprotno, prav zaradi delegatskega statusa so biti deležni posebnih prednosti v službi. Le malo jih je bilo poklicnih delegatov, nobeden pa ni bil žrtev določil o nezdružljivosti etc. ker tega prej ni bilo. Vse skupaj je le še en primer družbenopolitične nepismenosti, ki vlada pri nas, in ki jo “temne sile” tako spretno izkoriščajo.
Tajni uradni listi, skrivnostnost sfere odločanja, potiskanje različnih mnenj v zasebnost z zastraševanjem, represalijami in izločanjem drugačnih, vse to in še marsikaj je instrumentarij totalitarizmov, diktatur vseh vrst. Zato je prav JAVNOST političnega udejstvovanja in odločanja osnovni predpogoj demokracije. Ni čudno, če so se ljudem v tolikih desetletjih totalitarizma razvili že vsajeni zamozaščitni refleksi prek vseh meja. Zato pa so vsi, ki morejo na tem polju kaj storiti, dolžni državljane osvobajati spon čarnega risa strahu pred javno artikulacijo mnenj in stališč. To pa ne na način, da vede ali nevede igrajo v orkestru komunističnih povzpetnikov, ki v paničnem strahu za svoje privilegije ne dovolijo, da bi jarka luč demokratičnega družbenega reda razgalila sramoto rijiliovih gnezdišč. Zato so tudi storili vse, da ni prodrla ideja, kako narediti visokonakladen alternativni dnevni časopis, saj poznajo Pulitzerjevo naročilo novinarjem: Osvetlite zlo, in izginilo bo!
Zapletenost se pokaže pri že takih “malenkostih” kot je ime Zveze združenj BORCEV NOB. Ali gre samo za borce, ali smejo zraven tudi kuharji, krojači, kurirji in politiki? Zavezniški veterani so v pogovoru le skomigali z rameni. Verjamem, da sploh niso dojelivse surovosti po imenovanja.
Majska farsa na Taboru v Ljubljani je le še pika na i. Ko je mednarodna vojaškopolitična situacija dokončno odpihnila Karadjordjeviče in intronirala komunistične Titove partizane, so se naši očetje naroda šli državotvornost pod sliko totalnega zgubaša. Odkod smo si te ljudem podobne kreature navlekli za vrat?
Da so se Habsburžani zavedali pomena karantanske državnosti, in da jih je motila njena “slovenskost”, kaže njihovo stalno prizadevanje, da bi vzpostavili neko drugo legitimiteto svoji oblasti. Med take poizkuse sodi ponarejena listina o avstrijskem vojvodstvu, ki seje izkazala za izmišljijo in ponaredek. V osebnem pogovoru mi je Karl Habsburški potrdil pravilnost takega gledanja na znana dejstva.
Na programu TVS, maja letos, Klemenčičeva božjepotna oddaja.
Da to niso prazne marnje dokazuje pričevanje narodnega heroja Petra Stanteta-Skale, ki je objavil v sobotni prilogi Dela in potem tudi meni osebno v pogovoru potrdil, kako je komandant Loehr prizadevno iskal partizane, da bi z njimi uredil tehnične plati vdaje. Vojne je bilo namreč že konec. Nekdanji partizan, mobilizirani banatski Nemec, tedaj še otrok, kije bil potem direktor Lekove tovarne na Prevaljah, mi je podrobno razložil, kako so tekle stvari v tistih dneh, saj je bil zraven. Partizani so se bili tam okoli sposobni spoprijeti le z neoboroženimi Nemci, ki so se že predali in neoboroženi v kotlu pri Poljani čakali nadaljnjo usodo. Ta jih je doletela v enournem svinčenem viharju z okoliških bregov v zgodnjih jutranjih urah. Toliko o borbeni moči JA tisti trenutek. (In o “epopeji” slavljene poslednje bitke…)
Sprava je medčloveška. kategorija. Država nima instrumenta te vrste. More in mora pa zanjo ustvarjati pogoje, kar pa v ozračju zakonitosti, pravičnosti, spoštovanja človeka in državljana, njegovih pravic, integritete etc. etc. sploh ne more biti problem. Torej so vsi sirenasti klici k spravi, ki da jo naj naredi država, v resnici zlonameren poskus zamegliti zadevo.
