Sporazum o arbitraži in država

May 8th, 2011

SPORAZUM O ARIBTRAŽI

VPRAŠANJE DRŽAVNE MEJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVATSKO

Andrej Lenarčič, Ljubljana, 7. 5.2011

Ker so vpleteni in drugi udeleženi ignorirali relevantna obstoječa internacionalnopravna dejstva, posebej še temeljne razlike v položaju in stanju posameznih subjektov južnoslovanske državne tvorbe, in so raje s pomočjo Badinterjeve arbitražne komisije ustvarjali nova pravna dejstva, tudi tam, kjer so ta že obstajala, ter teh že obstoječih niso niti postopkovno ustrezno in pravilno odpravili – saj se nenazadnje nanje sploh niso ozirali – je s Sporazumom o arbitraži nastal instrument, ki je zaradi prej omenjene nemarnosti do nerešljivosti zavozlano situacijo v zvezi z državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko (v nadaljevanju RS in RH) umestil v območje rešljivega.

Sporazum o arbitraži namreč omogoča dejansko in dokončno (raz)rešitev spora, ki je kazal vsa znamenja nerešljivosti in je grozil, da postane/ostane generator nestabilnosti širšega območja.

Je pa Sporazum o arbitraži poleg teh navedenih učinkovanj tudi dosežek brez primere. Določbe, zapisane v sporazumu namreč v celoti dezavuirajo / odpravljajo vse dosedanje neustrezne, površne, izsiljene in diletantske odločitve in stanja v zvezi z državno mejo med RS in RH, saj podpisani in ratificirani sporazum zahteva od arbitražnega tribunala, da določi potek meje med državama tako na kopnem kot na morju. Pomeni, da niti nova mednarodnopravna dejstva, ki jih je v povezavi s tem problemom vzpostavila Badinterjeva arbitražna komisija, nimajo nobenega pomena več. Ker sporazum hkrati terja, da tribunal pri svojem tehtanju upošteva (samo) načela in pravila internacionalnega prava, to pomeni, da je tribunal dolžan upoštevati vsa in le tista relevantna dejstva v zvezi z meddržavno mejo, katere potek mora določiti, ki ustrezajo tem načelom in pravilom. To pa je izven vsakega razumnega in utemeljenega dvoma vedno obstoječa meddržavna meja med slovenskimi deželami Avstrijskega cesarstva, ki so leta 1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo, in Kraljevino Ogrsko, katere del ozemlja je 1.12.1918 postal tisti del nove države, ki je v času razpadanja te države leta 1991 predstavljal Republiko Hrvatsko.

Enkratnost in neprecenljivost Sporazuma o arbitraži je prav v tem, da ne le omogoča dokončno rešitev doslej nerešljivega problema, marveč terja od Republike Slovenije, da da na mizo in uveljavi kot ključni argument v zadevi meje, skladen z zahtevami Sporazuma o arbitraži, tu omenjeno medržavno mejo, ki je veljala v trenutku vstopa slovenskih dežel pod oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani v južnoslovansko državno tvorbo, in je veljala tudi ves čas potem v skoraj celotnem poteku – le s tem, da je nekaj časa bila v rabi kot notranja upravna meja, nekaj časa pa znova – in to povsem brez vsakega problema – spet kot meddržavna meja (v času obstoja NDH).

Dosežek slovenske politike, stroke in diplomacije – Sporazum o arbitraži – je torej bleščeča mojstrovina, ki je/bo omogočila, da se posledice stranpoti, diletantizma in nedržavotvornosti določene slovenske politike in politikov v različnih obdobjih končno odpravijo, in slovenske dežele znova zaživijo kot države, s svojim teritorijem, državljani, oblastjo in državno mejo, kot samoupravni, avtonomni subjekti zvezne države Slovenije. Sporazum o arbitraži, ta dokument brez primere, torej predstavlja internacionalnopravno podlago, da se po skoraj sto letih zmede in katastrof, ki so se (vsled tega?) zgrnile nad slovensko nacijo, končno uresniči ter uveljavi tudi za slovenske dežele Manifest z dne 16. oktobra 1918, ustavnopravni dokument prvega reda, na podlagi katerega je nastala zvezna država Avstrija, in ki je svoj pomen, veljavnost in moč pokazal znova leta 1954, ko je bil ključni argument za obnovo te države, četudi se je zapletla v sramotno anšlusarsko kolaboracijo z nacizmom in se je pogreznila v Tretji Rajh.

Ta mednarodnopravni dokument je povsem enaka podlaga za identično združitev slovenskih dežel/držav v zvezno državo Slovenijo, kot je bil – in je – podlaga Zvezni republiki Avstriji. Kdor taji oz. oporeka pomen Manifesta za ustavno preosnovo Republike Slovenije, ta odreka državnost Republiki Avstriji. Sporazum o arbitraži je torej ustvaril podlage, da se reši problem državne meje, hkrati pa ustavno preuredi država Slovenija v zvezno državo avtonomnih dežel/držav – povsem enako in na identični ustavnopravni podlagi, kot soseda – "polsestra" – Avstrija, saj ni mogoče niti prezreti, (kaj šele ne upoštevati) vsa relevantna državnopravna dejstva, ki pridejo na dan skupaj z dejstvom meddržavne meje, o kateri je govor. Dejstvo meddržavne meje namreč ne more obstajati samo po sebi, marveč predpostavlja tudi vse ostale atribute državnopravnih subjektov, katerih se tiče. Obstoj meddržavne meje v trenutku vstopa dežel v novonastalo državo določa torej tudi mednarodnopravne značilnosti subjektov obakraj nje. V času trajanja združbe, v katero so ti subjekti vstopili ali so se kakorkoli že znašli v njej, te značilnosti mirujejo, v kolikor ne učinkujejo na naravo združbe, njeno funkcioniranje in življenje državljank in državljanov v njej, oziroma v kolikor kot take ali v kakem delu niso bile ustrezno, na mednarodnopravni ravni, suspendirane ali odpravljene. V trenutku razpada združbe torej tu omenjene posebnosti subjektov znova pridobijo svoj mednarodnopravni pomen. Nanje se je treba ozirati in jih upoštevati – v celoti, ne le deloma. Zadevajo pa ne le državno mejo, ki je le eden od atributov države. Obravnavati je treba in umestiti v novonastale okoliščine tudi vse (pre)ostale zadevne atribute držav – dežel, o katerih gre beseda in jih danes večji del razumemo kot Republiko Slovenijo.

Predsednik slovenske vlade, gospod Borut Pahor, je vedel, zakaj je ob podpisu Sporazuma v Stockholmu vzneseno vzkliknil "kakšen fantastičen dan!" In imel je prav! Stoletnega tavanja in državnopolitičnega mraka, brezizhodnosti, krize, je konec. Konec je zablod in nedržavotvornih ravnanj, ki so terjala brez števila človeških tragedij in žrtev, ki so zdesetkala slovensko nacionalno telo in skoraj zbrisala iz narodovega spomina tisočletno državnost slovenskih dežel, njihovo in njih državljanov različnih etnij vpetost v evropsko in slovensko kulturo in civilizacijo. Konec bo – in je skrajni čas za to – ideoloških podtikanj, zanikovanja in predrugačevanja resnice, vsiljevanja etnoekskluzivizma in kompleksov. Slovenska nacija je v vlogi državljank in državljanov svojih dežel od nekdaj igrala konstruktivno vlogo v (iz)oblikovanju politične, kulturne in gospodarske evropske pluralistične identitete, ter je sama rasla in se razvijala znotraj tega okolja, vse dokler etnošovinizem sosedov, ki ga je nosil gospodarski in kulturni imperializem, ni v temelju ogrozil njenega obstoja in propulzivnega sobivanja različnih in drugačnih, kar je od davnine odlikovalo vsakdanje življenje v slovenskih deželah. Samoobrambni impulz ljudstva so tuje sile in ideologije zlorabile v korist lastnih interesov in proti slovenski naciji. Nikoli v zadnjih sto letih, ko so prek dežel in ljudi divjale te destruktivne, zavržne sile, ni vstal žarek upanja, da bo mogoče zaustaviti manipulacijo. Vsako upanje se je izkazalo za prevaro – vse do sprejetja Sporazuma o arbitraži, ki vrača na mizo relevantna internacionalnopravna dejstva in omogoča njih uveljavitev v življenju in delovanju države.

POZNO, A UPAJMO, DA NE PREPOZNO, KAJTI TA PREOSNOVA JE TUDI PREDPOGOJ ZA KAKRŠNOKOLI UČINKOVITO SPOPRIJEMANJE Z VSESPLOŠNO, KULTURNO, POLITIČNO, GOSPODARSKO, STRUKTURNO, FINANČNO IN IDENTITETNO KRIZO, KI TA HIP DAVI NAŠO MLADO DRŽAVO.

Posted in Uncategorized | 1 Comment »

DRŽAVNA MEJA

April 26th, 2011

SPORAZUM O ARBITRAŽI IN PREDMET SPORA

Vlada Republike Slovenija MORA in SME kot predmet spora v zadevi Sporazuma o arbitraži zapisati samo in izključno besede in poved:

PREDMET SPORA MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO, O KATEREM MORA ODLOČITI ARBITRAŽNI TRIBUNAL NA PODLAGI DOLOČIL SPORAZUMA O ARBITRAŽI, KI VELJA, JE DRŽAVNA MEJA SLOVENSKIH DEŽEL S KRALJEVINO OGRSKO, KAKOR JE BILA OD KVARNERSKEGA ZALIVA DO DRAVE PRI ZAVRČU DOLOČENA IN NA ZEMLJIŠČU OZNAČENA, KO SO LETA 1918 SLOVENSKE DEŽELE VSTOPILE V NOVONASTALO JUŽNOSLOVANSKO DRŽAVO, NA REKI DRAVI OD ZAVRČA DO SOTOČJA Z MURO PA KAKOR JO JE DEFINIRAL SPORAZUM V TRIANONU LETA 1920.

MORA zategadelj, ker so to edina internacionalnopravna veljavna dejstva, kakršna Sporazum o arbitraži terja. V času od vstopa slovenskih dežel v južnoslovansko državo in priključitve dela Slovenske krajine med Dravo in Rabo na podlagi mirovnega sporazuma v Trianonu ni nastalo v tej zadevi nobeno drugo oz. drugačno internacionalnopravno dejstvo.

SME pa iz razloga, ker vsak drug argument, ki ne bi izpolnjeval zahteve o kriterijih, zapisane v 4. členu Sporazuma, a bi ga Republika Slovenija dala na tribunalovo mizo, pomeni ipso facto pristanek na neustrezne argumente, s kakršnimi edino more nastopiti nasprotna stran.

ZAKAJ JE PODPISANI IN UVELJAVLJENI SPORAZUM O ARBITRAŽI NEKAJ NAJBOLJŠEGA, KAR SE JE LAHKO ZGODILO REPUBLIKI SLOVENIJI?

A

Sporazum o arbitraži je razveljavil vsakršen dosedanji poskus rešitve vprašanja in določitve meje, saj nalaga arbitražnemu tribunalu, da določi potek meje med državama ne da bi izvzel katerikoli njen del. To je pomembno predvsem iz dveh razlogov:

Prvič:

Zaradi sicer povsem nekvalificiranega in z meddržavno prakso popolnoma neskladnega poskusa določiti mejo z notranjimi ustavnimi akti (torej enostransko), ki pa seveda imajo lahko pomen kot izraz volje.

Drugič:

Ker se je zaradi v temelju napačno in neustrezno ugotovljenega dejanskega stanja ob odhajanju Republike Slovenije iz južnoslovanske državne skupnosti v mednarodne akte na ravni VS OZN in EU (Badinter), in ki zadevajo tudi Slovenijo, četudi so namenjeni prvenstveno reševanju zavozlane situacije na Balkanu, vrinila odločitev, da republiške meje postanejo državne meje. Jasna zahteva, zapisana v Sporazumu o arbitraži, da mora tribunal določiti potek meje na kopnem in na morju brez vsake omejitve, pa sama po sebi dezavuira vse poprejšnje odločitve – tako lastne, slovenskega vodstva, kot Badinterjeve komisije, ki so itak v delu, kjer zadevajo državno mejo Republike Slovenije, v temeljnem nasprotju z dejanskim stanjem stvari, a bi brez sprejetega Sporazuma o arbitraži vseeno predstavljale hud problem. Tako pa sta obe strani v sporu potrdili, da mora tribunal potek meje tako na morju kot na kopnem šele določiti in to na podlagi kriterijev in pravil internacionalnega prava.

B

Sporazum o arbitraži je uveljavljeni mednarodnopravni dokument, ki postavlja problem slovenske državne meje s preostalim teritorijem leta 1991 razpadle južnoslovanske državne tvorbe na internacionalnopravno raven. To je popoln novum, saj so vodilni v slovenskem vodstvu in politiki vse dotlej odločno vztrajali, da se problem meje ureja po kriterijih pravičnosti, kriterije in pravila internacionalnega prava, na katerih je vztrajala soseda, pa so ves čas odločno zavračali.

Določba 4. člena Sporazuma o poteku meje na kopnem in na morju torej zahteva od arbitražnega tribunala da opazi in upošteva izključno dejstva in dokumente ki imajo internacionalni – torej meddržavni – značaj. Če taka dejstva obstajajo, seveda. Ker z njimi, takšnimi dejstvi, razpolaga Republika Slovenija, je Sporazum dokument, ki ji omogoča taka dejstva uporabiti in predstaviti arbitražnemu tribunalu.

Med te vrste dejstva in dokumente seveda sodijo tista, ki opredeljujejo državnopravno subjektiviteto in s tem tudi državno mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo. Te državnosti nihče v času obstoja južnoslovanske državne tvorbe ni ukinil, kakor tudi ni ukinil tistega dela njih državne meje, ki je danes predmet spora. Še več, ta državna meja je sama po sebi in v vsej svoji dolžini – od morja do sotočja Drave in Mure – takoj znova obveljala, ko je Zagreb ustanovil Nezavisno državo Hrvatsko. Nenazadnje je tudi s tem dejanjem hrvaška politika priznala obstoj in veljavo te državne meje, četudi občasno zaradi notranjedržavnih razmerij ni imela praktičnega učinka državne meje. A obstajala ta meja očitno je, če je brez vsakega problema lahko v trenutku znova obveljala kot dejanska meddržavna meja.

Ključnega pomena je torej ugotoviti, ali so slovenske dežele resnično države in so njih meje državne meje.

O državnosti slovenskih dežel (in drugih dežel – vojvodin in kraljestev avstrijske dinastije Habsburžanov) pričajo številna dejstva in dokumenti. Za današnjo rabo zadoščajo dokumenti iz novejše dobe.

1)

ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX (Château d’Eggen-wald, près de Leoben,

29 germinal an V /18 avril 1797). Pripravljeni sporazum definira dedne dežele avstrijske dinastije kot države: états héréditaires.

2)

Ustanovni akt o ustanovitvi Avstrijskega cesarstva, CESARSKI PATENT, sprejet in uveljavljen leta 1804, jasno in določno pove, da se s tem avtonomija, subjektiviteta in ustavnopravni položaj dežel in kraljestev Avstrijskega cesarstva v ničemer ne spremeni, saj je "Avstrijsko cesarstvo" le pojem in osebni naslov vsakokratnega suverena dežel in kraljestev iz dinastije Habsburg.

3)

PORAVNAVA 1867 – meddržavni ustavni akt, ki je vzpostavil dvodržavje Cis- in Trans-lajtanije pod vladavino Habsburžanov pove, da ga "sestavljajo Kraljevina Ogrska in kraljestva in dežele, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju". Ni torej nobenega dvoma, da so tudi slovenske dežele, tako kot ostale dežele in kraljestva znotraj Avstrijskega cesarstva, imele internacionalnopravno subjektiviteto, saj so stopale v odnose z drugimi državami – v tem primeru s Kraljevino Ogrsko in, jasno, tudi med seboj.

4)

MANIFEST cesarja Karla I. z dne 16. oktobra 1918, veljavno sestavljeni in sprejeti dokument ustavnega značaja, je deželam Astrijskega cesarstva dovolil, da izberejo svoje državne zbore po etničnem ključu, in da se svobodno združujejo. Odločno pa je v dokumentu povedano, da "razkosanja celovitega in enovitega Ogrskega kraljestva" cesar pod nobenim pogojem ne more dovoliti. To pove, da so dežele Avstrijskega cesarstva (torej tudi dežele z večinskim ali manjšinskim deležem slovenskega prebivalstva) državno subjektiviteto imele, province znotraj Kraljevine Ogrske (npr. "kraljevina" Hrvatska ali "kraljevina" Slavonija) pa nikakor.

Slovenske dežele, brez ozira na dogovore in ukrepe na relaciji Ljubljana – Zagreb v zvezi z vstopanjem dežel v južnoslovansko državno tvorbo, so v novo združbo prinesle svojo državnost, legitimiteto, teritorij, meje in oblast. Na to dejansko stanje stvari je ob poskusu pooblaščenca zagrebškega Narodnega vijeća, doktorja Anteja Pavelića, da stvari predstavi drugače, namreč z besedami, da se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov (ki mednarodnopravno ni obstajala) združuje s Kraljevino Srbijo, odreagiral prestolonaslednik Aleksander Karadjordjević, ko je odgovoril drugače – namreč da ga veseli, da "se dežele države SHS" združujejo s Kraljevino Srbijo. Suverena država, subjekt internacionalnega prava, se namreč ne more združevati z neobstoječim subjektom ali nekakšno pokrajino. Lahko se združi s sebi enakim. Edini subjekti internacionalnega prava znotraj nepriznane in dejansko neobstoječe državne tvorbe SHS tisti trenutek so bile le slovenske dežele s svojim – po določilu Karlovega Manifesta veljavno izbranim – Narodnim svetom v Ljubljani. In to je prestolonaslednik s svojo intervencijo povedal. Zagrebško vijeće mednarodnopravno ni predstavljalo ničesar.

RESUME

Nobenega dvoma ni, da je Sporazum o arbitraži, ki postavlja reševanje problema državne meje napram sosednji nekdanji jugoslovanski republiki Hrvaški na raven internacionalnega prava, priložnost brez primere. Republika Slovenija ima končno priložnost, da položi na tribunalovo mizo dejstva in dokumente internacionalnopravnega značaja, ki jih ima v izobilju. Nobena slovenska vodilna politična ekipa doslej na taki ravni ni nastopila, četudi bi smela oz. morala. Tokratni vodilni garnituri Sporazum o arbitraži dejansko ukazuje, da nastopi na tej ravni.

Dejstva, ki so nastala v času trajanja južnoslovanske državne tvorbe na tkim. medrepubliški ali kaki drugi notranjedržavni ravni so s Sporazumom o arbitraži definitivno ad acta in jih tribunal ne sme upoštevati. Enako so z določbami sporazuma dokočno razveljavljena (dejstvo mejnega spora razkriva, da niti nikoli niso bila uveljavljena!) mednarodnopravna dejstva v zvezi z mejo, ki so nastala na podlagi sklepov tkim. Badinterjeve komisije in se nanje dušebrižniki, ki jim je očitno veliko do tega, da bi zanikali državnost slovenskih dežel, jih še dodatno razkosali, in Republiko Slovenijo prikrajšali za velike dele preostalega njenega državnega teritorija, tako navdušeno sklicujejo. Arbitražni tribunal ima nalogo določiti potek mejne črte povsod, tako na kopnem kot na morju, in pri tem sme upotševati le internacionalnopravno relevantna dejstva in dokumente. Slovenija jih mora dati na njegovo mizo – in to v opisu predmeta spora, kakor je citirano na začetku. V memorandumu morajo biti ta dejstva opisana in dokumentirana. Ker gre tako pri opisu predmeta spora kot pri elaboriranju v manifestu za javno splošno znana dejstva in dokumente, ni ne prvo ne drugo nobena skrivnost. Vse, kar katerakoli stran v sporu ali kdorkoli drug da v zvezi z reševanjem mejnega spora v skladu z določili Sporazuma o arbitraži na mizo in ustreza zahtevam po pravilih in načelih internacionalnega prava, govori v celoti in samo v prid vedno obstoječe državne meje slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva/Cislajtanije s Kraljevino Ogrsko. Mejo Slovenske krajine s preostalim teritorijem južnoslovanske državne tvorbe, nastale leta 1918, pa določa Trinanonski sporazum po reki Dravi do sotočja z Muro. Kako bo odločil tribunal, je njegov problem. Stvar Republike Slovenije je le, da mu na mizo položi tukaj omenjena dejstva in dokumente.

OPOZORILO ZA SKLEP

Kljub sijanjim podlagam za afirmacijo državnopravnega dejanskega stanja ima Slovenija zaradi neodgovornih dejanj nekaterih svojih vodilnih politikov lahko hude težave, četudi je Sporazum o arbitraži znotrajjugoslovanske in Badinterjeve predpostavke eliminiral.

Zgodilo se je namreč, da je vodilni opozicijski politik in v prejšnjem mandatu predsednik slovenske vlade katastrofalno neodgovorno, kot predsednik vlade, na državni proslavi priključitve Primorske Jugoslaviji (bila je v Kopru leta 2008) izjavil, da "je bila Istra vrnjena Hrvaški"! Ker imajo po Dunajski konvenciji izjave predsednika države, predsednika vlade in zunanjega ministra v mednarodnih odnosih posebno težo, je izjava slovenskega premieja skrajno neugodna in pomeni hud problem, če jo bo nasprotna stran dal na mizo (kar se bo zagotovo zgodilo!). Ugovor, da nobeno "enostransko dejanje" po 25. juniju 1991 nima vloge pri reševanju mejnega spora, tu ne pomaga, saj ne gre za "novo enostransko dejanje", marveč gre (le) za priznanje upravičenosti sosednje države do skoraj polovice teritorija celovite in enotne Primorske. Ker slovenski predsednik vlade ni opredelil, kolikšen del Istre je bil Hrvaški vrnjen, ima Hrvaška možnost – in tribunal jo bo zagotovo povprašal – sama povedati, koliko "Istre" ji je bilo vrnjene. O tem odgovoru ni treba ugibati!

In je še eno hudo nevarno dejanje voditelja opozicije in nekdanjega premieja. Na televizijskih soočenjih v zvezi s kampanjo proti Sporazumu o arbitraži je namreč razkazoval znani fantazijski zemljevid s poljubno izrisanimi črtami nekakšne poljubne, nikoli obstoječe meje na morju, s črto ki povezuje izliv Dragonje z odprtim morjem in znamenito Točko 5. Ker bo o mejnem sporu odločal arbitražni tribunal v maniri, ki je za arbitražno odločanje tipična, zagotovo ni nikogar, ki bi uspel tribunal prepričati, da nekdanji predsednik vlade ni kazal maksimalne zahteve Republike Slovenije glede meje z južno sosedo. Tako je pač pri arbitriranju v navadi. Vsak začne z maksimalno zahtevo. In tribunal bo tudi odločal po ustaljeni navadi – približno po sredini med maksimalnimi zahtevami. Glede na tu opisano "slovensko maksimalno zahtevo" in hrvaško, ki jo je mogoče pričakovati glede na uradno izjavo slovenskega premieja o "vrnjeni Istri" nekje pri Debelem rtiču, znabiti da bo tribunal ravnal zelo naklonjeno Sloveniji in bo skladno s subsidiarno zahtevo po pravičnosti in dobrososedskih odnosih določil mejo tako, da bo morebiti Izola še slovenska…

Posted in Uncategorized | No Comments »

Jubilej in državotvornost

March 29th, 2011

20.3.2011 – medijem

V Sloveniji je dan v obtok spominski kovanec. Verjetno ni nikogar, ki bi ne bil poučen, da gre za človeka, heroja, ki je NOV vojaško ustrojil in ji dal slovenski značaj. Morebiti je to povezano z nesrečno smrtjo. Vsekakor pa od kake slovenske vojske po koncu vojne ni bilo niti sledu.

Je pa vprašanje: Ali je potem, ko je NOG zmagal, predstavništvo ljudstva sprejelo kakršenkoli že pravni akt ustavnega značaja, ki je v skladu z internacionalnim pravom legaliziral in aboliral vse v zvezi z organiziranim ali spontanim odporom proti okupatorju. Tak akt je pač v navadi v civiliziranih družbah. Marsikaj se lahko dogaja, sprejemajo se lahko ukrepi brez ustreznega zakonskega pokritja, a takoj ko izredne razmere minejo, morajo ta dejstva in dejanja dobiti svojo zakonsko podlago. Ali je bilo po koncu strahovite morije v času Druge vojne, in prenehanju zločinov še potem, kaj takega sprejeto, to je vprašanje. In je pomembno.  Znano je na primer, kako je v zvezi z odporniškim gibanjem v Franciji, ki je bilo učinkovito in odmeva še danes, ravnal zmagoviti general in voditelj protihitlerjevske Francije (legalnost si je zagotovil pri zaveznikih!), general de Gaulle, je znano. Ko so se po koncu spopadov po Franciji razpasla nelegalna obračunavanja v znani boljševistični maniri, je general sklical vse voditelje k sebi v Pariz, in jim, zbranim, lepo na kratko povedal (če povzamem njegov lastni zapis): Tukaj in zdaj boste razpustili svoje enote in organizacijo, ali pa greste odtod naravnost v zapor. In zadeva je bila urejena.

Ob vsem spoštovanju in priznanju herojskemu boju proti okupatorju torej ni mogoče mimo dejstva, da gre za nelegalno, nezakonito dejavnost, ki – če naj bo priznanje res iskreno in popolno – mora nujno dobiti pravno pokritje s strani države. Da na tem pri nas marsikaj šepa, se vidi v trajno žareči orožarski aferi (ki je trajno žareča verjetno prav zato, ker boljšega instrumenta za mešanje štren ne bi mogli najti!). Verjetno ni nikogar, ki bi si predstavljal, da pri poslih z orožjem ni bilo nič narobe. A če zanemarimo običajne “žepnine”, nobenega dvoma ni, da nihče v Sloveniji do osamosvojitve ni imel zakonite podlage za trgovanje z orožjem, ker je to bilo popolnoma v zveznih rokah. Po osamosvojitvi pa tudi ni bilo legalno, ker je obveljal embargo OZN. Torej so vsi, ki so vpleteni v zadeve z orožjem, brez ozira na “žepnine”, pod grožnjo kazenskega pregona. Niti namigovanje na zastaranje ne kaže dobro, saj so posledice omenjenih “poslov” tudi zločini proti človeštvu, ki jih obravnava ICTY.

Država Slovenija bi pokazala svojo zrelost in njeni vodilni politiki državotvorno držo, če bi pod nujno in takoj predlagali parlamentu v sprejem dva ustavna zakona: Enega o priznanju legalnosti vsem eventuelno nezakonitim dejanjem med NOB – vključno abolicijo, (razen dokazanim zločinom, ki ne morejo imeti pravne zaščite in ne zastarajo), in hkrati še drugega, ki bi pokril in aboliral posle in udeležence v zvezi z orožjem pred in v času osamosvajanja.

Na ta način bi takoj in za vedno spravili z mize moteče ostanke naše bridke preteklosti. Predvsem pa bi onemogočili špekulante in manipulante.

Andrej Lenarčič

Posted in Uncategorized | No Comments »

NAPAČNA OCENA DEJANSKEGA STANJA

March 20th, 2011

KOMENTAR DELA NAGOVORA PREDSEDNIKA VLADE PRED POSLUŠAL-STVOM V LONDONU

NAGOVOR

PREDSEDNIKA VLADE RS BORUTA PAHORJA

NA »LONDON SCHOOL OF ECONOMICS & POLITICAL SCIENCE«

OB OBISKU V ZDRUŽENEM KRALJESTVU VELIKE BRITANIJE IN SEVERNE IRSKE

London, 5 februar 2009

»Slovenija — od dežele do države, ki je vodila Evropsko unijo«

Naslov je zavajajoč in ne ustreza dejstvom! Slovenija je prehodila pot od dežel (ki so bile države) v sklopu Avstrijskega cesarstva (dinastična združba), prek province v kraljevini Jugoslaviji in socialistične republike v komunistični SFRJ do samostojne države Republike Slovenije.

V veliko čast mi je, da vas lahko nagovorim. Rad bi vam predstavil zgodbo o tem, kako je Slovenija iz dežele (napaka! "Dežela" v slovenščini pomeni "država" – torej je povedano nesmisel! Resnica je, da je "iz jugoslovanske republike" postala…) postala država. In to država, ki je pred kratkim vodila Evropsko unijo. Rad bi vam predstavil zgodbo o uspehu.

Moja pripoved utegne biti pristranska. Prosim vas, da to razumete. V tej zgodbi sem bil poleg vseh dvajset let. Od časa, ko se je konec 80-ih let začelo demokratično vrenje, do trenutka, ko sem pred časom prevzel vodenje nove slovenske vlade.

Čeprav se bom v uvodu deloma ozrl tudi dlje v zgodovino, se bom danes vendarle osredotočil na čas zadnjih dvajsetih let. Zato obstaja razlog. Mislim, da so zelo redki primeri, ko bi nek narod, zlasti manjši, izpolnil svoje ambicije v tako zgoščenem času zgodovine. To se zgodilo zato, ker političnih sprememb, ki so se dogajale v svetu, zlasti v Evropi, ni le razumel, temveč jih je tudi soustvarjal. Slovenci se nismo usedli na tok zgodovinskih sprememb in se jim prepustili. Te spremembe smo tudi soustvarjali. Za zgodbo o uspehu je bilo odločilno, da v prelomnem trenutku nismo bili zgodovinski zamudniki. Razumeli smo okoliščine in jih obrnili v prid naših ambicij. Poskusil bom poudariti, kako zelo pomembna je bila za te dosežke jasnost ciljev, politična enotnost in pogum.

Preden se posvetim procesom v zadnjih dveh desetletjih naj samo površno spomnim na nekatere elemente v naši narodni zgodovini, ki so omogočili ta uspeh. Ugotovimo lahko, da je odločilno vlogo v krepitvi narodne identitete in politične zavesti odigrala kulturna inteligenca. Slovenija je lansko leto praznovala 500 letnico rojstva Primoža Trubarja. Bil je protestantski reformator, začetnik in utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika. V času francoske revolucije leta 1789 je Anton Tomaž Linhart napisal knjigo o slovenski zgodovini.(To ni res! A.T.L. je napisal POSKUS ZGODOVINE KRAJNSKE IN OSTALIH DEŽEL JUŽNIH SLOVANOV V AVSTRIJI. Napisal je torej zgodovino države Krajnske in drugih dežel/držav Južnih Slovanov v Avstrijskem cesarstvu, v katerega je habsburška dinastija dinastično povezala svoje dedne države/Etats Hereditaires. Česa drugega niti ni mogel napisati, saj je razumel, kaj je nacija, država in entija…) Pred tem in zlasti po tem je slovenska kulturna dediščina polna pomembnih dosežkov, ki so krepili kulturno identiteto. Hkrati pa so omogočali tudi krepitev zavesti o skupni politični pripadnosti.(Skupna politična pripadnost ni bila nikoli problem, saj so se Slovenci popolnoma identificirali s svojimi deželami/državami (v katerih so z njimi složno živele tudi druge etnije! Glej Valvasor – Slava). Tako zelo, da niti sto let sistematičnega brisanja zgodovinskega spomina te zavesti ni uspelo popolnoma zabrisati. Kulturna dejavnost pa je krepila zavest pripadnosti slovenstvu (prek državnih meja), ne pa politično pripadnost – ki kot rečeno sploh ni bila problem).

Tako je bilo mogoče, da je leta 1848 nastal prvi politični program z imenom Združena Slovenija.(Prav pojav tega POLITIČNEGA programa je dokaz, da je prejšnja pripomba utemeljena in pravilna. Težava slovenske etnije, ki je živela v slovenskih deželah, je bilo zatiranje slovenske identitete s strani velikonemškega šovinizma in italijanskega iredentizma. Zato so Slovenci poskušali ta problem reševati z združevanjem dežel odn. delov dežel/držav, v katerih so živeli. Slovenski demokratični čut in široka toleranca – sprejemanje drugih in drugačnih v svoji hiši, se je izkazal prav v tem, da so se bili PRISILJENI zaradi zatiralskega šovinizma drugih zateči v tak projekt – kot je opisan v nadaljevanju!) Politične okoliščine v devetnajstem stoletju niso bile naklonjene temu programu, ki si je prizadeval, da bi se kulturne in politične meje Slovencev pokrivale. Tako je ostalo tudi po Versajskem sporazumu, ko je prišlo do ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. (napaka od prej se tu nadaljuje, saj manjka bistveno: V 19. stoletju okoliščine resda niso bile naklonjene programu Združene Slovenije, je pa bila ustavna možnost za združitev slovenskih dežel v Združeno Slovenijo na mizi pred koncem Prve vojne, ko je suveren uveljavil ustavni odlok/Manifest, ki je v vojvodinah in kraljestvih Cislajtanije uvedel izbiro narodnih svetov po etničnem ključu in jim priznal pravico do svobodnega združevanja/razdruževanja. To pravico so takoj izkoristile dežele z nemško večino in ustanovile zvezo Deutschösterreich. Zakaj enako niso ravnale slovenske??? In zakaj so se Slovenci raje amputirali, zanemarili svojo tisočletno državnost in se potopili v smešnico "troedinega plemena"???) Večji del slovenskega prebivalstva, ki je bil prej vključen v Avstro ogrsko monarhijo je sedaj živel v jugoslovanski kraljevini.

Pomemben del Slovencev je ostal po prvi svetovni vojni pod Italijo. Fašistični režim mu je vse bolj grobo odrekal narodne pravice. Temu so se Slovenci uprli tudi s silo. V tem smislu ne gre pozabiti, da je bil ta upor eden prvih proti fašizmu v Evropi. Potem je sledila II. svetovna vojna. Za Slovence je bila boleča v dveh ozirih. Prvič zato, ker si je nacifašizem zadal za cilj, da Slovence zbriše z evropskega političnega in narodnostnega zemljevida(s političnega zemljevida Slovencev ni bilo treba izbrisati, ker jih na njem ni bilo! Na etničnem zemljevidu pa smo bili Slovenci – kakorkoli že so nas sosedje poimenovali – vso znano zgodovino. Slovenija kot politična tvorba se je pojavila PRVIČ V ZGODOVINI šele 1991!). In drugič zato, ker upor proti temu ni bil enoten. Ker je bila ena od glavnih pobudnic za upor proti okupatorju komunistična partija, del meščanskih političnih sil z njo pri uporu ni hotel sodelovati. Ker si je komunistična partija že v času med osvobodilno vojno prilaščala oblast, se je del meščanske politike zaradi upora proti komunizmu nesrečno povezal z okupatorjem. To je vodilo do položaja, ko se je upor proti okupatorju mešal z elementi državljanske vojne

Ker so osvobodilne sile pod vodstvom komunistične partije, kot del zavezniških protifašističnih sil, zmagale, je po vojni prišlo do vzpostavitve nedemokratičnega političnega sistema.(Netočno! Ni prišlo do vzpostavitve nedemokratičnega političnega sistema, "ker so sile pod vodstvom komunistične partije" zmagale. Do nedemokratičnega političnega sistema je prišlo zaradi zlorabe oblasti!) Glavno vlogo je imela komunistična partija. Slovenci smo kot republika postali del zvezne države. Pariška mirovna pogodba je vrnila večji del slovenskega prebivalstva,(narobe! Pravilno: Večji del slovenske dežele Primorske! V tej deželi – kot v vseh slovenskih deželah vedno! – so namreč živeli tudi pripadniki drugih etnij) ki je bil pred vojno priključen k Italiji, nazaj k matični domovini. To je bilo za povezanost Slovencev znotraj političnih meja zelo pomembno. Zaradi narave komunističnega sistema smo živeli skupaj osvobojeni, vendar pa žal tudi ne svobodni.(Problem ni bila "nesvoboda" ! Problem v zvezi z vrnitvijo Primorske dežele je bilo razkosanje dotlej vedno enotne in celovite dežele, česar niti tuji okupator ni storil. Prebivalci, ki so dotlej živeli v eni deželi složno z drugimi etnijami, so neadoma postali žrtve razlikovanj na etnični podlagi – na tistem delu, ki ga je po novem upravljala jugoslovanska republika Hrvatska, pa tudi etničnega čiščenja – zlasti Slovenci!)

In na tej točki zgodovine pridemo do obdobja, ko si je začela pisati zgodba o uspehu. Sredi osemdesetih let je napredna inteligenca, sprva z močnim kulturnim nabojem, znova obudila ambicije po življenju v samostojni državi. To je pri komunističnih oblasteh sprva naletelo na odpor. Vendar pa je moral liberalni del slovenske komunistične partije hitro spoznati, da se bo moral tem ambicijam bolj ali manj prilagoditi in jih tudi soustvarjati. Tako je med demokratično opozicijo in liberalnim delom slovenske komunistične stranke prišlo do nekega minimalnega sodelovanja. Slovenska komunistična stranka druge izbire tudi ni imela, če ni hotela krvavo zadušiti demokratičnih ambicij. V Beogradu je že začel svoj politični pohod Slobodan Miloševič, ki je bil za slovensko prihodnost nevaren v dveh ozirih. Prvič, bil je proti demokratičnim spremembam, in drugič jahal je na valu srbskega nacionalizma. Tako je konec devetdesetih let prišlo v Sloveniji do spoznanja, da je edini možni okvir uspešne prihodnosti demokracija.(Ker je koncept od začetka postavljen na napačno osnovo, se vrstijo tudi težave. Ena od njih je tu v zadnjem stavku: "demokracija" pa "življenje v samostojni državi"! Osnovni problem Slovencev ni bilo pomanjkanje "demokracije", marveč pozaba lastne državnosti, ki je od nekdaj obstajala in niti z vključitvijo dežel/držav leta 1918 v južnoslovansko državo ni minila /državnosti ne "ukine" niti okupacija!/. Slovenci smo živeli svoje državno-nacionalno in kulturno življenje v monarhijah, diktaturah in demokracijah.To so bili le režimi. Države ne vzpostavljajo režimi ali ideologija – niti etnije ! Kam pripelje nasilno ustanavljanje držav na etnični podlagi, so nam in vsemu svetu pokazali naši južni sosedje – znova celo pred slabima dvema desetletjema! Nekateri zaradi tega sedijo v Den Haagu)

Gre za izjemno pomembno zgodovinsko okoliščino, ki je postavila temelje za vse ostale kasnejše dosežke. Slovenci tedaj nismo v ničemer zamujali glede demokratičnega vrenja v nekaterih drugih državah srednje Evrope. Razpisali smo demokratične volitve, ki so bile izvedene aprila leta 1990. Nova demokratično izvoljena vlada si je za cilj zastavila osamosvojitev Slovenije. Ta ideja se je sprva zdela skoraj utopična. Toda bolj, kot se je poglabljala gospodarska, družbena in politična kriza v tedanji Jugoslaviji, bolj se je širila podpora za ustanovitev lastne države.

Tu moram, gospe in gospodje, poudariti eno zelo pomembno stvar. Zamisli o neodvisni državi ni vodil nacionalizem, ki bi bil uperjen zoper druge narode. Navdihovala ga je evropska ideja. Slovenci smo hoteli biti del združene Evrope, kot samostojna država. To je bil tisti odločilni moralni kredit, ki nas je opogumljal. Spomniti moram namreč, da mednarodna skupnost ustanovitvi nove slovenske države ni bila naklonjena. V tem smislu vas prosim, da se za trenutek poskušate vživeti v dilemo in tveganje, ki smo ga bili deležni v tistem času.(Oba odstavka potrjujeta pravilnost in utemeljenost pripomb. Slovenci smo se najprej leta 1848 poskušali rešiti pred nasilnim raznarodovanjem s strani nemškega in italijanskega šovinizma z združevanjem svojih dežel odn. delov dežel z večinsko slovenskim prebivalstvom. Le zaradi prisile in ogroženosti svoje nacionalne in etnične biti! Nismo hoteli živeti sami v "etnično čistih" državah/deželah. Tragedija je bila, da slovensko politično vodstvo oktobra 1918 ni izkoristilo možnosti združitve v Združeno Slovenijo na isti in enaki internacionalnopravni podlagi, kakor so to storile nemške dežele in se združile v Avstrijo.Ta tragedija, ki nas je razkosala v umirajoče manjšine v štirih tujih državah, je bila posledica tujih šovinističnih interesov in nacionalističnega nasilja z vseh štirih strani neba. Zgodovinske okoliščine konec osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so bile resnično enkratna priložnost, da se rešimo iz težav, v katere so nas ti tuji interesi potisnili! Da končno, po skoraj sto letih, znova uveljavimo svojo lastno, tisoč in več let staro državnost in z združitvijo slovenskih dežel ustanovimo Zvezno republiko Slovenijo – državo Slovencev in drugih narodov, ki živijo v teh deželah od nekdaj. Kakor leta 1918 slovenski politiki iz neznanega razloga niso ravnali v skladu z dejanskim stanjem in državnopravnimi upravičenji, tudi leta 1991 niso. ZNOVA! Zakaj?)

Če bi se zbali opozoril, da Slovenija nikoli ne bo priznana kot suverena država, bi poglobili notranja politična nasprotja in se vdali usodi, ki jo je v Beogradu narekoval Slobodan Miloševič. Njegova politika ni razumela sprememb v Evropi in pomena padca berlinskega zidu.(Milošević morebiti ni razumel sprememb v Evropi, dobro pa se je zavedal, da je Slovenija, slovenske dežele/države vstopila v južnoslovansko državno zvezo kot subjekt državnega prava, in kot taka lahko brez vsakih pogojev iz zveze tudi izstopi. To je tudi povedal. Za slovenske vodilne politike tisti čas ne vem, za hrvaškega Tudjmana pa je znano, da je kalkuliral na relaciji "del BiH za – Alpsko Hrvatsko", in je zato odhodu Slovenije odločno nasprotoval /enako je Mesić odločno nasprotoval umiku JLA iz Slovenije!!!/, vendar do "posla" z Miloševićem ni prišlo! Je pa namesto tega Tudjman s svojo ekipo sodeloval pri napadu JLA na osamosvojeno Slovenijo. Očitno z istim namenom – da si poraženo Slovenijo podredi in lažje trguje za BiH!) Slovenska politika je to razumela zelo dobro. V strahu, da se v odločilnem trenutku zgodovine, tako kot med II. svetovno vojno, ne bi znova razklala, so politične stranke sklenile sporazum, ki je decembra leta 1990 omogočil izvedbo plebiscita o samostojnosti slovenske države. Zanjo so se odločili tako rekoč vsi državljani. 25. junija 1991 je bila neodvisna Republika Slovenija tudi ustanovljena.

Znova moram opozoriti, da tedaj ni bilo prav nobenih garancij, da bo tudi mednarodno priznana. Vendar pa je bilo tedanje vrenje v Evropi vse bolj naklonjeno priznanju pravice do samoodločbe narodov. Zaradi nepopustljivosti in enotne politične volje je Slovenija tudi z orožjem ubranila poskus jugoslovanske vojske, da prekliče neodvisnost. Kmalu za tem so sledila pogajanja v katere se je vmešala tudi Evropska skupnost. Slovenija je postala del mednarodne politike, čeprav tudi še ne subjekt mednarodnega prava.(Slovenija je bila subjekt mednarodnega prava že na Brionski konferenci – kot polnopravna udeleženka mednarodne konference!Udeleženci Brionske konference so namreč bili TRIJE: Napadena država Republika Slovenija, napadalka SFRJ in EU!) Zaradi poglabljanja jugoslovanske krize pa je mednarodna skupnost kmalu začela priznavati Slovenijo tudi kot subjekt mednarodnega prava.(Priznanje bi ne bilo nikoli vprašljivo, če bi slovenska politika nastopila na mednarodnem parketu ustrezno dejanskemu stanju stvari: Kot dežele-suverene države, ki so združene pod vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta vstopile v Kraljevino SHS, in leta 1991 iz združbe izstopile. V tem primeru bi ne bile niti trenutek problematične državne meje in tudi ne druge etnije, ki so od nekkdaj živele na teritorju dežel.) V začetku leta 1992 so začela deževati priznanja njene suverenosti s strani velike večine držav, kmalu za tem je bila sprejeta v Organizacijo združenih narodov in Svet Evrope. Slovenija je torej postala mednarodno priznana neodvisna država.

Tags: , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

KOMENTAR K RAZPRAVI O REGIONALIZACIJI

March 19th, 2011

 

VZETI NARODU PRETEKLOST, POMENI ODREKATI MU PRIHODNOST!

Problem vsake razprave o lokalni samoupravi pri nas je najprej etimološki, takoj nato pa dinamičen.

ETIMOLOŠKI problem se razkriva v območju razumevanja resornih fenomenov,

DINAMIČNI pa v pomanjkanju zgodovinskega spomina in zavesti umeščenosti fenomenov v stvarno okolje.

Mogoče je strniti: Ni povsem jasno KAJ, še manj je jasno ZAKAJ, in v vsej tej zmedi se na pamet in počez prepisuje nekakšne evropske birokratske direktive, katerih organsko sorodne nastavke v Sloveniji ne prepoznavamo odnosno jih ignoriramo.

Začelo se je 1918, ko je slovenska politična elita zavrgla obstoječi državni in lokalno-samoupravni instrumentarij, ter sprejela vsemogoče surogate, vsiljene od tujih državnih struktur ali ideologij. To se je ponavljalo vse 20. stoletje in je praksa še dandanašnji.

Tik pred koncem prve svetovne vojne, 16. oktobra 1918, je suveren vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva, Karel I., uveljavil ustavni akt – Manifest – s katerim je pripoznal pravico suverenih dežel – vojvodin in kraljestev – da izberejo svoje narodne svete po etničnem ključu in ne več po modelu, ki je v nasprotju z dejanskim stanjem v deželi dotlej zagotavljal večino nemški etniji. Hkrati je ta Manifest priznaval pravico vsake dežele, da po lastni presoji vstopa v zvezo z drugimi deželami.

Ta ustavni akt, ki je bil sprejet skladno s postopkovnimi pravili in je tudi stopil v veljavo z dnem izdaje, je po stoletju vztrajnega prizadevanja za združitev večinsko slovenskih dežel oziroma delov dežel v Zedinjeno Slovenijo – danes bi uporabili sintagmo združena ali federativna – predstavljal enkratno možnost uresničitve "sanj". Večinsko nemške dežele Avstrijskega cesarstva so to možnost nemudoma izkoristile in so že dne 21. oktobra 1918 v dvorani spodnjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici na Dunaju razglasile svojo združitev v Nemško Avstrijo (Deutschösterreich). To združitev so takoj po koncu vojne priznale zmagovite sile na konferenci v Parizu. Slovenske dežele – bolje njih politično vodstvo, v prvi vrsti Korošec, Jeglič… – pa možnosti, da končno po tolikih desetletjih neuspešnih prizadevanj uresničijo Zedinjeno Slovenijo, ni izkoristilo. Politični voditelj Slovencev je ustavni dokument, ki je vzpostavljal Zedinjeno Slovenijo, zavrgel z besedami: "Maiestaet, zu spaet!" – Veličanstvo, prepozno! Če zanemarmo, da taka argumentacija ne sodi v območje politike, na nivo državnih, ustavnih razmerij pa sploh ne, ne moremo zamolčati, da je Korošec in z njim vodilni slovenski politični sloj s tem zavrgel stoletne državne in upravne strukture, ki so jih ustvarjali Slovenci in znotraj njih živeli. Glede na to, da so zmagovite sile Antante brez ugovora priznale ustavnopravno korektno združitev dežel v Avstrijo, je izven vsakega dvoma, da bi združitev večinsko slovenskih dežel v Slovenijo na isti državnopravni podlagi prav tako. Toliko bolj, ker je 1. pri nemških deželah šlo za stran napadalcev – poražencev, 2. Slovenci pa so kakorkoli že pogledamo, vendarle bili žrtev. Tudi ugovor v zvezi z londonsko italijansko-britansko štacuno ne zdrži, saj je znano, da je bil predsednik Wilson proti uveljavitvi tega dogovora, le na strani žrtev (Slovencev predvsem) ni imel nobenega sogovornika (bilo bi zanimivo prebrati zapisnik pogovora slovenske delegacije z Wilsonom). Slovenski politiki so kot poblazneli tiščali Slovence na Balkan, v okolje, ki nikoli ni bilo njihovo, in se je sobivanje izkazalo za nacionalno, gospodarsko, kulturno in politično katastrofo.

Slovenska etnija, suverena v okviru svojih zgodovinskih dežel, se je v trenutku znašla razkosana v štirih tujih državah, katerih vsaka je po svoje in mimo interesov/izkušenj/prakse etnije urejala državno- in upravnopravni okvir slovenskemu prebivalstvu kot tujku, manjšini, namenjeni izginotju. Te tri tuje države, ki so dotedanje suverene državljane obravnavale kot manjšino, in so jih sistematično zatirale (Italija, Avstrija in Madžarska), so jih navsezadnje prav z zatiranjem celo priznavale kot določljivo etnijo, četrta država, Jugoslavija, ki naj bi pa bila neka skupna nova država, rešitev za Slovence iz "ječe narodov", kakor so imenovali Avstroogrsko, pa jih je izničila v brezoblično maso z naravnost perverznim poimenovanjem "troedino pleme". Slovenci so torej ostali brez etnične identitete in brez državnih in upravnih struktur. (Univerza je bila srbska, akademija ni smela biti slovenskega imena…)

Za obdobje prve in druge Jugoslavije je značilna popolna ignoranca državnosti, teritorialne celovitosti in samoupravne organiziranosti slovenskih dežel. Vse državne in upravne strukture so bile vzpostavljene po modelu srbske kraljevine. Nazadnje je umanjkal celo spomin na lastno samoupravo. Komunistično anarhoidno komunalno eksperimentiranje na predpostavki "umiranja države" pa je v času druge Jugoslavije dokončno predrugačilo stanje, ki se je vzpostavilo v stoletjih državnosti in samouprave vojvodin in kraljestev znotraj Svetega rimskega cesarstva. Od vsega je najbolj zanimivo, da so komunistični ideologi, ki niso zamudili nobenega trenutka za samohvalo na račun partizanskega boja in zmag nad fašisti, sami prevzeli in nadaljevali fašistično amputacijo ozemlja Krajnske, ter ohranili teritorialno razdelitev, ki jo je vzpostavila fašistična Italija. Sprevrženost njihovega ravnanja – če ne celo kaj hujšega – pa razkriva dejstvo, da so na drugem koncu, na vzhodu, takoj po porazu nacistične Nezavisne države Hrvatske, ki ji Madžarska niti pod razno ni dovolila nadaljevati z okupacijo dela Slovenske krajine med Dravo in Muro, to območje kot samoumevno prepustili Socialistični republiki Hrvatski, ki je ozemlje nemudoma etnično očistila. Množična grobišča v tistih krajih so še vedno tabu.

Osamosvojitev 1991 je torej doletela Slovenijo in Slovence brez zgodovinskega spomina in državotvorne (samo)zavesti, z uvoženimi oblikami samoupravne lokalne organiziranosti, teritorialno amputirano. Že sam politični program osamosvojitve, ustavnopravni akti pa še posebej, razkrivajo popolno ignoranco dejanskega stanja in državnopravnih upravičenj. Še posebej pa internacionalnopravni diletantizem ("Velika posranija"!). Republike Slovenije kot nosilke suverenih pravic slovenskih dežel, držav z lastnim teritorijem, državno strukturo in državljani, ki so 1.12.1918 vstopile v južnoslovansko državno povezavo, ni opazil nihče.

Neprepoznanje oziroma ignoranca dejanskega stanja je ključni problem navsezadnje tudi področja lokalne samouprave v Republiki Sloveniji.

Nemški šovinistični nacionalizem in italijanska iredenta sta v devetnajstem stoletju usodno ogrozila nacionalno identiteto Slovencev, državljanov dežel znotraj Avstrijskega cesarstva. Vzpostavila se je dobesedno perverzna sinergija med nemškutarskim cesarskim dvorom/dvorno pisarno ("Predvsem sem Nemec" je ponosno trdil cesar – suveren številnih etnij, katerih najmanj številna je bila nemška!) in Rimskokatoliško Cerkvijo, ki je v obojestransko korist prevzela zaščitniško vlogo med slovensko etnijo. Pozornost in prizadevanje slovenske etnije je usmerjala na območje kulture, folklore in religije, politiko in državna opravila v slovenskih deželah pa je medtem lahko nemoteno prevzemala nemška uprava. Cerkev je bila za te usluge nagrajevana s privilegiji in položaji. Kardinal Missia je bil potrjen za kardinala na škofijskem sedežu v Gorici takoj potem, ko je uradno izjavil, da ljudstvo ne potrebuje slovenskih pridig, "saj vsi nemško razumejo"! Zaščitništvo RKC, ki je bilo seveda hkrati tudi vohljanje za potrebe političnih oblasti, je med ljudmi ustvarilo občutek tujosti, odtujenosti v lastnih deželah/državah, kar je šlo na roko tako nemškemu šovinizmu kot italijanskemu iredentizmu, ki sta pospešeno uresničevala ponemčevanje in poitalijančevanje javnega življenja, Slovenci pa so namesto v odločen odpor na politični ravni, svoje sile in nacionalno potenco usmerjali v samopotrjevanje v kulturni sferi in v iskanje drugih/novih TUJIH gospodarjev, ki so iz ozadja že usmerjali vodo na mlin lastnih separatnih interesov. Shizofrenost situacije je zelo dobro izpovedal takrat vodilni katoliški filozof Ušeničnik z vzklikom, zapisanim v reviji Čas: "Le zakaj se Slovenci upirajo združitvi s Hrvati? Res bi izgubili jezik, a ohranili bi sveto vero!" Odveč je vsak komentar te skrajne sprevrženosti.

Neodgovorjeno ostaja le vprašanje, koliko so tu omenjeno zaščito in iskanje "rešitve" podpirali nemškoitalijanski šovinisti, in koliko potencialni rešitelji – sosedje, "bratje"! Od katastrofalne odločitve ob koncu prve vojne so vsekakor imeli edini oni korist, Slovenci le totalno škodo.

V vrsti tragedij brez konca, ki so slovensko etnijo oropale skoraj polovice ljudi, polovice nacionalnega ozemlja in še več nacionalnega bogastva, je zagotovo najbolj boleča popolno umanjkanje državotvorne (samo)zavesti. Temu stanju so poleg eksistenčnih pogojev v tuji državi botrovali zlasti režimom vdani znanstveniki in strokovnjaki, ki so izobraževalni sistem in javno mnenje oskrbovali s potvorbami in manipulacijami. Destrukcija je bila tako popolna, da se – to se je pokazalo v vsej svoji bedi – nikomur od udeleženih v osamosvojitvenih dejavnostih konec 80. let minulega stoletja ni niti sanjalo, kaj se dogaja. Nihče ni opazil, da se je končno pojavila možnost, da se strahovito napako iz leta 1918 popravi, in najprej deklarativno, potem pa dejansko uresniči nikoli razveljavljeni Manifest in s tem združeno federativno Slovenijo. Te pravice na internacionalni ravni slovenskim deželam nihče ne more odreči. Če jo odreka, potem mora najprej odpraviti Republiko Avstrijo, ki obstaja na enak način na istem ustavnopravnem temelju. Razen protinacističnega boja slovenskih koroških partizanov je namreč bila združitev dežel na Dunaju, 21. oktobra 1918, na podlagi Manifesta glavni argument tistih, ki so po drugi svetovni vojni terjali obnovo avstrijske državnosti. Temu istemu argumentu se lahko odpove le sama Slovenija, nihče ji ga ne more odvzeti.

A vsega tega in konsekvenc ni opazil nihče. S polno shrambo državnopravnih opravičenj, z osupljivo zgodovino svojih držav/dežel z vsemi državnostnimi atributi smo se šli berače in moledovali za nekakšno priznanje na podlagi realsocialističnih "pridobitev" iz časov komunistične Jugoslavije (TUL nekaj govori o "nepravnosti"…), ki bi utegnile biti koristne za tiste člane južnoslovanske federacije, ki ob njenem nastanku niso imeli oziroma niso vanjo prinesli nobene lastne državnostne subjektivitete. Slovenija – slovenske dežele pa so v to zvezo vstopile kot subjekti mednarodnega prava z legitimiteto, z oblastno strukturo, državljani, teritorijem in mejami. Iz zveze ne morejo izstopiti drugače in drugačne, kot so vstopile. To plat zadeve, ki se v vsem prekriva s helsinškimi dokumenti o nespremenljivosti državnih meja, so naši politiki in strokovnjaki uspešno ignorirali in se klavrno pogajali za nekakšno "udržavljenje" socialistične republike z vsemi posledicami, ki iz tega izvirajo.

Ignoranca se ni ustavila le pri državnosti, internacionalnopravni subjektiviteti, teritoriju, državni meji, temeljita je tudi na področju državne in lokalne uprave in samouprave. Namesto da bi nemudoma odvrgli breme, ki nas je dušilo skoraj celo stoletje, in se vrnili v lastno propulzivno državnostno okolje, v katerem smo soustvarjali evropsko kulturno, znanstveno in politično podstat, slovenska državna in politična misel tava po smetišču balkanske realsocialistične zgodovine. Zahtev, ki prihajajo s strani Evropske Unije, ne razume. Ne uvidi, da EU ne terja ničesar drugega, kot obnovitev leta 1918 pozabljene deželne strukture in samouprave. Raje meša kardeljanski komunalni sistem z upravnimi enotami – okraji. Zdrav in skladen razvoj zagotavljajo le geopolitično zaokrožene in celovite dežele, ki so se kot take izoblikovale v stoletjih. Nadomestiti jih ni mogoče z ničemer, boljševistični konstrukti so pa uničujoči, dokončno zavrženi. Evropa – zlasti zvezne republike Nemčija in Avstrija, pa Švica, tudi Belgija in Nizozemska skrbno ohranjajo preizkušene teritorialnopolitične skupnosti dežel in znotraj njih tkim. lokalno samoupravo. Prav zato EU vztraja pri "regionalizaciji", ki naši politiki ne pomeni ničesar in si izmišljuje vedno nove kardeljansko-boljševistične eksperimente.

Vsaka pobuda v zvezi s problematiko regionalizacije in lokalne samouprave mora torej izhajati iz dejanskega stanja. Prepoznati je najprej potrebno slovenske dežele, njih državnost, teritorij in meje, potem način povezave v zvezno republiko, in nato znotraj vsake od suverenih članic zveze določiti oblike in obseg lokalne samouprave.

ZVEZA – FEDERACIJA –

Glede Zveze problema ne sme biti. Uveljavljeno načelo državnosti – statehood – določa deželo kot temelj državnosti. V angleščini pojasnjujejo pojem "statehood" s primerom držav znotraj ZDA. ZDA torej nima lastne, marveč izvedeno, delegirano državnost. Zato se tudi predsedniki vlad zveze držav praviloma imenujejo "kanclerji", šefi pisarn, v ZDA "Administration". Tudi "vlada" Avstrijskega cesarstva se je imenovala "dvorna komora" – dvorna pisarna! Le predsedniki zveznih držav, če so neposredno voljeni od vseh državljanov vseh dežel, imajo lastno subjektiviteto in predstavljajo v polnosti zvezno državo.

Zvezna administracija praviloma prevzame tri resorje: Zunanje zadeve, zvezne finance in vojsko. Vse ostalo je lahko v rokah vsake deželne vlade posebej.

Podobno kakor so v ZDA rešili problem sedeža zvezne administracije z razglasitvijo območja glavnega mesta kot District of Columbia, enako in zgodovinsko utemeljeno bi območje glavnega mesta Ljubljane razglasili npr. za Svatenski okraj – Pokrajina Svatne (PS).

Ko bodo na zemljevidu slovenske državnosti znova slovenske dežele, bo strategijo razvoja lokalne samouprave znotraj vsake od njih lahko postaviti. Znotraj dežele so namreč zlahka prepoznavni in določljivi razlogi, potrebe, zahteve in možnosti. Znotraj dežele je mogoče identificirati etnične, kulturne, gospodarske in politične okoliščine, ki določajo tako KAJ kot KAKO same po sebi, brez ugibanja in nepotrebnega vsklajevanja neuskladljivega. Šele lokalna samouprava znotraj zveznih dežel republike Slovenije je konrtruktiven okvir za uresničevanje in zadovoljevanje potreb različnih etnij, človeka, državljana in skupnosti, ki predstavljajo državljane dežele. Zvezna administracija Zvezne republike Slovenije predstavlja in varuje njeno slovenstvo, različne etnije, ki imajo ali pa tudi ne svoje matične države, pa uresničujejo svoje pravice znotraj zvezne dežele.

PRIPOMBE K STRATEGIJI:

Javna predstavitev mnenj naj bi podala odgovore na naslednja vprašanja:

I.

– Ali ustavni in pravni temelji zagotavljajo uresničevanje lokalne in regionalne demokracije v Republiki Sloveniji v skladu s smernicami Evropske listine lokalne samouprave?

NE, KER UPOŠTEVAJO SAMO PRISILNI JOPIČ OD 1918 NAPREJ, POPOL-NOMA PA IGNORIRAJO ZA EVROPO ZNAČILNO DEŽELNO IN UPRAVNO STRUKTURO, KI JE DOLOČALA S SLOVENCI POSELJENE DEŽELE DO KONCA 1918

– Ali je v veljavni zakonodaji ustrezno rešeno vprašanje uresničevanja decentralizacije oblasti z vidika načel subsidiarnosti in partnerstva ter sposobnosti lokalnih oblasti, da same urejajo in upravljajo bistveni del javnih zadev v interesu lokalnega prebivalstva?

SEVEDA NE – TUDI IZ V PRVI ALINEI NAVEDENIH RAZLOGOV:POPOLNOMA NENARAVNO CENTRALIZIRANA DRŽAVA IN UPRAVNA RAZDELITEV V NASPROTJU Z DANOSTMI NE DOPUŠČATA SPROŠČENEGA RAZVOJA SAMO-UPRAVNIH SKUPNOSTI

– Ali je razmejitev pristojnosti, nalog, javnofinančnih virov in pre-moženja med državo in občinami primerna in sorazmerna ali pa bi jo bilo treba spremeniti v smislu povečanja pristojnosti občin? Če, na katerih področjih?

– Ali se strinjate, da bi z vidika decentralizacije in racionalizacije izvajanja upravnih nalog ukinili upravne enote in prenesli večji del njihovih pristojnosti na občine, manjši del pa na državo?

(velja za obe alinei – prejšnjo in to) UPRAVNA RAZDELITEV MORA SLEDITI INTERESOM DEŽELE KOT ENE OD DRŽAV V ZVEZI, KI URESNIČUJE VE-ČINO POGOJEV ZA ŽIVLJENJE IN DELO IN URAVNAVA ODNOSE V SUVERENI ZDRUŽBI DRŽAVLJANK IN DRŽAVLJANOV. NA ZVEZNI RAVNI PA SE NAJ UREJAJO ZUNANJE ZADEVE, DRŽAVNE FINANCE IN OBRAMBA.

– Ali je obstoječa teritorialna organiziranost lokalnih skupnosti ekonomsko ustrezna in finančno vzdržna ali pa bi morali z vidika decentralizacije pristojnosti in zagotovitve večje sposobnosti občin za izvajanje svojih nalog pristopiti k postopni racionalizaciji mreže občin in zmanjšanju njihovega števila? Ali pa ocenjujete, da bi zadoščale zgolj ustrezne sistemske spodbude za povezovanje in združevanje občin?

PRVI IN NEZAMENLJIVI POGOJ ZA OBLIKOVANJE OSNOVNE SAMOU-PRAVNE CELICE – OBČINE – JE SPOSOBNOST ZA URESNIČEVANJE POTREB NA NIVOJU OBČINE. TA SPOSOBNOST JE EDINA OMEJITEV GLEDE VELIKOSTI IN ŠTEVILA OBČIN.

– Ali ocenjujete, da je vzpostavitev novega, sodobnejšega sistema financiranja občin, ki bo zagotovil fiskalno decentralizacijo in večjo stopnjo finančne avtonomije občin nujna in potrebna ali pa bi zadoščale že njegove manjše spremembe in dopolnitve?

– Ali menite, da je veljavna zakonska ureditev imenovanja podžupanov in članov nadzornih odborov ustrezna? Ali podpirate predlog, da bi kandidat za župana že v začetku kandidacijskega postopka predlagal kandidata/e za podžupana/e, ki bi v primeru izvolitve prevzeli to funkcijo?

– Ali so zaživele oblike medobčinskega, institucionalnega in čezmej-nega sodelovanja lokalnih skupnosti?

– Ali so bili doseženi praktični premiki pri uresničevanju oblik nepo-sredne demokracije v lokalnih skupnostih in načela etičnosti?

– Ali je zakonska zaščita pravic lokalnih oblasti in njihovih organov ustrezna?

– Ali poteka uresničevanje vloge in položaja narodnostnih skupnosti v skladu z Ustavo in veljavno zakonodajo?

UGOTAVLJANJE OBSTOJA IN STATUS ETNIJ JE VEZAN NA RAVEN VSAKE ZVEZNE DEŽELE POSEBEJ. LE NA NIVOJU CELOVITE IN ENOVITE DEŽELE Z NJENIMI ZGODOVINSKIMI DANOSTMI SE MORE PRAV UVELJAVITI IN ZAVAROVATI RAZVOJ VSAKE ETNIČNE SKUPNOSTI, KI V DEŽELI ŽIVI IN DELUJE.

– Ali bi s preoblikovanjem Državnega sveta v predstavniški organ lokalne samouprave zagotovili ustreznejšo zastopanost lokalnih inte-resov v parlamentu? Ali pa bi bila bolj smiselna njegova ukinitev in povečanje števila poslanskih mest v Državnem zboru v primeru ustanovitve pokrajin?

ZVEZNI PARLAMENT PO NARAVI STVARI NIMA OPRAVKA Z LOKALNO SAMOUPRAVO RAZEN V KOLIKOR ZAGOTAVLJA OBSTOJ IN DELOVANJE DRŽAVNE SKUPNOSTI IN VSAKEGA NJENEGA DELA POSEBEJ. NJEGOVA NEPOSREDNA FUNKCIJA ZADEVA ZVEZO, ZUNANJE ZADEVE, DRŽAVNE FINANCE IN OBRAMBO. (IZ TEH RAZLOGOV JE TUDI ZVEZNIH POSLANCEV MANJ, KOT JE SEDAJ POSLANCEV V DRŽAVNEM ZBORU. KVEČJEMU POLOVICA DANAŠNJEGA ŠTEVILA). VSE DRUGE DRŽAVNE IN LOKAL-NOSAMOUPRAVNE ZADEVE SO PODROČJE POOBLASTIL IN ODGO-VORNOSTI DEŽELNIH ZBOROV IN OBČIN V VSAKI DEŽELI POSEBEJ.

– Ali bi moral zakon določiti nezdružljivost funkcije župana in poslanca ali pa naj bi o tem odločale volilke in volilci na volitvah v Državni zbor in lokalnih volitvah?

V ZVEZNI REPUBLIKI TEGA PROBLEMA NI, KER ŽUPANI UREJAJO SVOJE LOKALNE ZADEVE ZNOTRAJ SVOJE DEŽELE.

– Ali naj bi glavnemu mestu Ljubljani zagotovili poseben položaj z zakonom?

LJUBLJANA KOT GLAVNO MESTO ZVEZE DRŽAV MORA BITI ENAKO OD-DALJENA OD VSAKE OD NJIH. ZATO JE OBMOČJE MESTA LJUBLJANE POSEBNA POKRAJINA SVATNE.

– S kakšnimi sistemskimi oblikami in mehanizmi bi lahko okrepili vlogo in sodelovanje civilne družbe in nevladnih organizacij pri sprejemanju družbeno pomembnih odločitev?

SISTEM MORA BITI POSTAVLJEN TAKO, DA OMOGOČA ČIMBOLJ NEPO-SREDNO UVELJAVLJANJE PREDLOGOV IN ODLOČANJA NA VSAKI RAVNI. POSEBEJ POMEMBNO JE, DA SO PREDLAGATELJI IN TISTI, KI ODLOČAJO, ZAVAROVANI PRED ŠIKANIRANJEM S STRANI TISTIH, KI NJIHOVIM PREDLOGOM IN ODLOČITVAM NASPROTUJEJO.

II.

– Ali naj bi pristopili k regionalizaciji Slovenije že v tem ali v naslednjem mandatu ali pa ocenjujete, da je vzpostavitev druge ravni lokalne samouprave glede na majhnost Slovenije neracionalna in nepotrebna?

SLOVENSKE DEŽELE SO DEJSTVO, KI JE OMOGOČILO NADVSE USPEŠNO SOBIVANJE IN RAZVOJ NJIH PREBIVALSTVA NE GLEDE NA ETNIČNO POREKLO, STAN ALI PREPRIČANJE. ETNOŠOVINIZEM IN IDEOLOŠKA OZKOST STA POVZROČILA KATASTROFO LETA 1918. VSE, KAR JE TREBA DANES STORITI, JE VRNITI NEMUDOMA PREJŠNJE STANJE. SLOVENSKE DEŽELE SO TAKO VELIKE, KOT JIH JE NAREDILO NARAVNO OKOLJE IN ZGODOVINSKE OKOLIŠČINE. NJIH VELIKOST JE RAVNO PRAVŠNJA. TISTI DELI, KI SO DANES V OKVIRU KAKE DRUGE DRŽAVNE SKUPNOSTI, SO V POGOJIH EVROPSKE ODPRTOSTI MEJA IN SODELOVANJA DO NEKE MERE SESTAVNI DEL SVOJEGA ZGODOVINSKEGA OKOLJA. NIKJER PA NI REČENO, DA V NEKEM TRENUTKU NE BO MOGOČE UVELJAVITI LJUDSKE VOLJE IN TUDI TE ANOMALIJE, DEDIŠČINO NASILJA FAŠIZMA, NACIZMA IN ETNOŠOVINIZMA, ODPRAVITI – ZDRUŽITI VEDNO ENOVITE DEŽELE.

– Katere so prednosti in slabosti posameznih modelov za razdelitev Slovenije na pokrajine?

NOBENA DRUGA REŠITEV RAZEN ZGODOVINSKIH SLOVENSKIH DEŽEL NE PRIDE V POŠTEV. NE LE ZATO, KER JE EDINA NARAVNA, MARVEČ TUDI ZATEGADELJ, KER IMA EDINA DRŽAVNOPRAVNO IN INTERNACIO-NALNOPRAVNO PODLAGO. VSE DRUGE VARIANTE SO POLJUBNOSTI IN KAPRICE, SKREGANE Z ZDRAVO PAMETJO.

– Kako ocenjujete predlog Službe Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalni razvoj za razdelitev Slovenije na šest pokrajin?

OB SPOŠTOVANJU ZGODOVINSKIH IN DRŽAVNOPRAVNIH DANOSTI, JE MOGOČE RAZDELITI NEKO OD DEŽEL ZNOTRAJ SEBE TAKO, KOT JE BILA DEŽELA PRIMORSKA VEDNO SESTAVLJENA IZ POKNEŽENE GROFIJE GORIŠKE, SVOBODNEGA MESTA TRSTA IN MEJNE KRAJINE ISTRE, IN JE OB RAZPADU AVSTRIJSKEGA CESARSTVA PRIŠLO DO MIRNE RAZDELITVE DEŽELE ŠTAJERSKE NA DEL Z NEMŠKO IN DEL S SLOVENSKO VEČINO, JE MOGOČA NA PODLAGI RES UTEMELJENIH RAZLOGOV ŠE KAKŠNA DELITEV. VSEKAKOR NE Z VOJAŠKO SILO, KAJTI NESPOŠTOVANJE SUVE-RENITETE DEŽELE KOROŠKE IN VOJAŠKI POSEG ŠTAJERSKE IN KRAJNSKE VOJSKE TER NAZADNJE ŠE SRBSKE, JE POVZROČIL NENARAVNO DELITEV IN TRAGEDIJO SLOVENCEV NA KOROŠKEM. EDINO SMISELNA JE TOREJ ZVEZA PETIH ZGODOVINSKIH IN DRŽAVNOPRAVNO UTEMELJENIH DEŽEL.

– Kako naj bi uredili sistemski položaj pokrajin (organiziranost, pristojnosti, naloge, financiranje, volitve) v primeru, da bo sprejeta odločitev, da se ustanovijo? Kakšna naj bi bila delitev nalog med osrednje državne, regionalne in občinske organe oblasti z vidika uresničevanja načela sorazmernosti in dejstva, da niso vse občine enako opravilno sposobne?

POKRAJINA JE DRŽAVA. DRŽAVNOST VSAKE OD NJIH JE IZPRIČANA STOLETJA NAZAJ V ZGODOVINO. NJIHOVA INTERNACIONALNOPRAVNA SUBJEKTIVITETA JE IZPRIČANA S PORAVNAVO – USTANOVITVIJO DVOJNE MONARHIJE. KO SO KOT VOJVODINE AVSTRIJSKEGA CESARSTVA VZPOS-TAVILE DVODRŽAVJE CISLAJTANIJE IN KRALJEVINE OGRSKE.

DRŽAVNOST JIM JE NAZADNJE PRIZNAL CESARSKI MANIFEST KARLA I. Z DNE 16. OKTOBRA 1918, S KATERIM JE SUVEREN VSAKE DEŽELE POSEBEJ, SICER CESAR, KARL I., VSAKI OD NJIH PRIZNAL PRAVICO, DA IZBERE NARODNI SVET – LJUDSKO PREDSTAVNIŠTVO – PO ETNIČNEM KLJUČU IN DA SE SVOBODNO ZDRUŽUJE. VSAKA DEŽELA ZVEZNE REPUBLIKE SLOVENIJE IMA TOREJ VSE INGERENCE IN POOBLASTILA SUVERENE DRŽAVE. ZVEZNI ADMINISTRACIJI V LJUBLJANI (PS) SO NALOŽENE PRISTOJNOSTI ZUNANJE POLITIKE, (KAMOR SODI TUDI UVELJAVLJANJE IN PREZENTIRANJE SLOVENSTVA ZDRUŽENE SLOVE-NIJE), FINANC IN OBRAMBE, VSE DRUGO PA JE V DOMENI DRŽAV/DEŽEL V ZVEZI. NA OBČINSKI RAVNI MORE OBSTAJATI LE TISTI SUBJEKT LOKALNE (OBČINSKE) SAMOUPRAVE, KI IMA ZADOSTNE RAZLOGE ZA SVOJ OBSTOJ IN FUNKCIONIRANJE.

– Kako ocenjujete politične, ekonomske, finančne in druge učinke regionalizacije Slovenije? Ali menite, da bodo prispevali k usklajevanju trajnostnega razvoja in učinkovitejšemu izvajanju regionalne razvojne politike na področju gospodarskega, socialnega, prostorskega, okoljskega in kulturnega razvoja ter razvoja človeških virov?

ŠELE Z USTAVNO PREUREDITVIJO SLOVENIJE V ZVEZNO DRŽAVO DEŽEL JE OMOGOČEN POLITIČNO, EKONOMSKO, TRAJNOSTNO UČINKOVIT IN SKLADEN RAZVOJ VSAKE DEŽELE POSEBEJ IN VSEH SKUPAJ. ENA POMEMBNIH PRIDOBITEV FEDERATIVNE UREDITVE DRŽAVE IN UVE-LJAVITVE SUVERENIH PRAVIC DEŽEL JE MOŽNOST VZPOSTAVLJANJA NEPOSREDNIH ODNOSOV NA DEŽELNI/REGIONALNI RAVNI Z DRUGIMI DEŽELAMI DRŽAV EU – KAR JE ŽE SEDAJ VSAKDANJA PRAKSA DRUGIH ČLANIC EU (IN SO TUDI ZAHTEVE PO REGIONALIZACIJI, KI JIH EU NASLAVLJA NA SLOVENIJO, NAMENJENE TEMU KORISTNEMU CILJU.

– Kakšna naj bi bila v primeru ustanovitve pokrajin subregionalna ureditev? Kakšno obliko območne organiziranosti in vlogo naj bi v tem primeru prevzela razvojna partnerstva?

PRAV TA DILEMA RAZKRIVA VES NESMISEL AD HOC OZ. NA PAMET UVELJAVLJENEGA KVAZI REGIONALIZMA IN IZ TEGA IZHAJAJOČE NEVZDRŽNE SUBREGIONALNE UREDITVE. ZNOTRAJ NARAVNE ZGODOVIN-SKE POLITIČNE, GOSPODARSKE IN KULTURNE SKUPNOSTI – DEŽELE – SE PROCES RAZREŠEVANJA RAZVOJNIH VPRAŠANJ ODVIJA SPONTANO IN SAM OD SEBE.

– Ali naj bi pristopili k decentralizaciji in racionalizaciji oblik delovanja državne uprave le v primeru regionalizacije države ali tudi sicer?

USTAVNA PREUREDITEV V ZVEZNO DRŽAVO JE SAMA PO SEBI RACIO-NALIZACIJA NON PLUS ULTRA.

– Ali naj bi v primeru regionalizacije z zakonom določili, katere mestne občine naj bi prevzele vlogo gospodarskih središč pokrajin ali pa naj bi se ta na novo oblikovala?

SPRIJAZNJENJE ODLOČUJOČE ELITE Z DEJANSKIM STANJEM – ČETUDI JIM JE TO ZARADI PRIVZGOJENEGA BOLJŠEVISTIČNEGA NAČINA RAZMIŠ-LJANJA TEŽKO – KI MU SLEDI FEDERALIZACIJA DRŽAVE, PRINESE TUDI SPRIJAZNJENJE VODILNIH POSAMEZNIKOV IN PREBIVALSTVA Z OBSTOJEM SREDIŠČ DEŽEL, KI NISO NASTALA KOT MUHE ENODNEVNICE, MARVEČ IMAJO ZA TA SVOJ POLOŽAJ UTEMELJENE RAZLOGE. SEVEDA JE MOGOČE VRNITI DEŽELI PRIMORSKI DVE POKRAJINI – GORIŠKO Z GLAVNIM MESTOM GORICA IN ISTRO Z GLAVNIM MESTOM KOPROM (v bodočnosti je mogoče vrniti tudipravo glavno mesto!), KRAJNSKO JEM OGOČE RAZDELITI V GORENJSKO POKRAJINO Z GLAVNIM MESTOM KRA-NJEM IN DOLENJSKO Z GLAVNIM MESOTM NOVO MESTO, ŠTAJERSKO JE MOGOČE DELITI NA POKRAJINO SPODNJO ŠTAJERSKO Z GLAVNIM MESTOM MARIBOROM IN POKRAJINO CELJSKO Z GLAVNIM MESTOM CELJE. SLOVENSKA KRAJINA IMA GLAVNO MESTO MURSKO SOBOTO (kdaj v prihodnosti bi se krajina delila na pokrajino Prekmurje z Mursko Soboto in pokrajino Medjimurje z glavnim mestom Čakovec).

– Ali naj bi z zakonom na novo določili kriterije za ustanovitev mestne občine glede na to, da del obstoječih mestnih občin ne izpolnjuje veljavnih zakonskih kriterijev?

KRITERIJI, KI DOLOČAJO MESTO – MESTNE PRAVICE, JE TREBA POSTAVITI JASNO IN DOLOČNO – ZLASTI NA ZGODOVINSKIH UTEMELJITVAH.

III.

– Ali novosprejeti Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja ustrezno rešuje problematiko skladnega regionalnega razvoja v Sloveniji ali pa krepi centralizacijo in vlogo države pri njegovem urejanju glede na to, da vse občine v Sloveniji niso enako opravilno sposobne?

SPREJETI JE TREBA NOV USTAVNI ZAKON O PREUREDITVI DRŽAVE V ZVEZO DRŽAV/DEŽEL. ZNOTRAJ DEŽELE SE BO Z LAHKOTO PREPOZNALO, KATERE SKUPNOSTI SO SPOSOBNE PREVZETI VLOGO IN NALOGE OBČINE.

– Kakšna naj bo vloga države pri načrtovanju in izvajanju razvojne politike?

PRAVILOMA JE TO DOMENA VSAKE DEŽELE ZASE, PRI ČEMER IMA ZVEZ-NA ADMINISTRACIJA KOT ČUVAR FINANC POMEMBNO URAVNALNO IN SPODBUJEVALNO VLOGO.

– Kako naj bi se financiral skladen regionalni razvoj?

DRŽAVNA SUBJEKTIVITETA IN LASTNO PREDSTAVNIŠKO TELO – DEŽELNI ZBOR – ZAGOTAVLJATA DOVOLJ POOBLASTIL IN MOŽNOSTI VSAKE DEŽELE – DRŽAVE.

– Kakšna naj bi bila sestava razvojnega sveta regije, da bi v največji možni meri odražal razvojne interese regij in vlogo županov in občinskih svetov pri izvajanju regionalne politike?

– Kakšen naj bi bil odnos med regionalnim razvojnim svetom in vlado?

KER ZVEZNE REPUBLIKE SLOVENIJE NE SESTAVLJAJO POKRAJINE MAR-VEČ DEŽELE/DRŽAVE, SUBJEKTI DRŽAVNEGA PRAVA, KI IMAJO LASTNO LJUDSKO PRESTAVNIŠTVO IN VLADO Z MANDATOM INP OOBLASTILI, SO V TEH DVEH ALINEAH VSEBOVANA VPRAŠANJA ODVEČ.

IV.

– Ali ocenjujete, da je treba za to, da bodo sredstva evropske kohezijske politike dodatno prispevala k razvojnemu finančnemu potencialu države, ustrezno spremeniti programske dokumente, ki določajo finančno strukturo in področja investiranja teh sredstev?

– Kakšne rešitve oziroma ukrepe bi morali sprejeti, da bi spodbudili investicijsko dejavnost v občinah in učinkovitost črpanja sredstev evropskih skladov? Ali menite, da bi z regionalizacijo Slovenije pospešili učinkovitost črpanja evropskih sredstev?

PREUREDITEV DRŽAVE V ZVEZNO REPUBLIKO DRŽAV/DEŽEL, USTREZA EVROPSKI UREDITVI IN JE Z NJO SKLADNA. S TAKO PREUREDITVIJO DRŽAVE SE SLOVENIJA VRNE V OKOLJE, KI MU JE PRIPADALA IN GA SO-USTVARJALA TISOČ INVEČ LET, IN KI JO ŠELE KOT TAKO PREPOZNA EVROPA KOT DEL SEBE. DRŽAVNE, REGIONALNE IN OBČINSKE STRUK-TURE SO V EVROPI PREIZKUŠENE IN VRNITEV SLOVENIJE V TO UREDITEV ODPRE VSE MOŽNOSTI ZA PROPULZIVNO SODELOVANJE.

Tags:
Posted in Uncategorized | No Comments »

Conversio in Karantanija

March 9th, 2011

 

Iz latinskega originala:

3. Hactenus praenotatum est, qualiter Bagoarii facti sunt christiani, seu numerus episcoporum et abbatum conscriptus in sede Iuvavensi. Nunc adiciendum est, qualiter Sclavi, qui dicuntur Quarantani, et confines eorum fide sancta instructi christianique effecti sunt, seu quomodo Huni Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt regionem, quousque Franci ac Bagoarii cum Quarantanis continuis affligendo bellis eos superaverunt. Eos autem, qui obediebant fidei et baptismum sunt consecuti, tributarios fecerunt regum, et terram, quam possident residui, adhuc pro tributo retinent regis usque in hodiernum diem.

(Herwig Wolfram CONVERSIO BAGOARIORUM ET CARANTANORUM , Wien – Köln – Graz 1979)

Prevod (AL):

Do tu je zabeleženo, kako so Bavarci postali kristjani, in imena vrste škofov in opatov na salzburškem škofovskem sedežu. Tu naj bo dodano, kako so bili Slovani, imenovani Karantanci, skupaj z njih sosedi poučeni o sveti krščanski veri, ter kako so Huni Rimljane, Gote in Gepide pregnali iz Spodnje Panonije, in zasedli njihovo pokrajino, dokler njih samih niso v skupnih vztrajnih bojih dokončno potolkli Franki, Bavarci in Karantanci. Tisti med njimi, ki so sprejeli sveto vero in bili krščeni, so bili sprejeti med kraljeve podložnike in so še dandanšnji kraljevi fevdniki na zemlji, ki so jo tedaj posedovali.

PREVARA

Ta kratki odstavek preprosto in natančno pripoveduje resnico, ki se skozi današnjo optiko glasi:

Karantanci, ki so bili Slovani in o tem vpijejo toponimi v širši okolici, kjer so nekdaj smeli govoriti svoj jezik, so bili žrtev vpada Hunov. V junaških bojih, pri katerih so jim pomagali sosedje Bavarci in Franki, so Hune premagali in njihovo invazijo ustavili. Pod prevlado Hunov, ki so se večinoma pokristjanili in postali kraljevi vazali, so ostali mnogi Karantanci, katerih značaj in jezik se je pomešal in postal drugačen od karantanske govorice. Zmagovalni Karantanci so danes Slovenci, njih jezik pa slovenščina. Ker je govorica sosedov, ki so ostali pod Huni, nastala iz karantanskega – slovenskega – jezika, jo (še) današnji Slovenci razumejo. Ondotni pa, ker so jezik prevzeli kot tujega, slovenščine ne razumejo več.

Čeprav Coversio v tem odstavku natančno pripoveduje, da so bili Karantanci prebivalci dežele že preden so pridrli vsiljivci prek Karpatov, in so zanesljivo bili kristjani od začetka, saj so bili njih sodeželani Rimljani krščanske vere, nemški prekrojevalci – in naši domači kolaboranti z njimi – manipulativno tolmačijo razvidno resnico, kot da so pokristjanjevali Karantance, ne pa divje hunske prišleke. Seveda so pisci zgodovinskih spisov sledili svojim političnim interesom, katerih prvi je bil, da si pridobijo v posest čudovito deželo Karantancev. To so lahko dosegli le na način, da so se poskusili prikupiti rimskemu papežu, ki je potem, ko se je civilna prestolnica premaknila v Bizanc, ostal med dvema stoloma. Vsa severna Italija in seveda Oglej pa Karantanija in vzhodna obala Jadrana so bili podložniki vzhodne Cerkve. Papež tako ni imel nobene civilne oblasti, cerkveni primat mu je pa skokovito prevzemal konstantinopelski patriarh, ki je bil sosed cesarskega dvora. Bavarci so izkoristili priložnost in so se pohvalili, da so PREKRSTILI (ne pa pokristjanili!) Karantance iz grških v rimske kristjane, papež jim je zato dal svoj blagoslov za civilno nadvlado (podobno je posadil krono na glavo "hunskega" – madžarskega kralja), in tako zaustavil prodor vzhodne-bizantinske- pravoslavne Cerkve na območje njegovih interesov.

S kronanjem frankovskega kralja pa si je pridobil tudi civilni vpliv na Zahodu.

Ta kratki odlomek iz Conversio torej pove, da so bili Karantanci od začetkov prebivalci Karantanije in soseščine, da so bili kristjani od začetkov krščanstva, da so Bavarci Karantance PREKRŠČEVALI, ne pa pokristjanjevali, in da smo današnji Slovenci potomci teh Karantancev in govorimo njihov jezik.

To in samo to pove latinski izvirnik Conversio.

Južni sosedje so mešanica priseljenih Hunov in drugih Vzhodnjakov in nekdanjih Karantancev. Potolkli so karantanske kneze/vojvode kot so Kocelj, Pribina, Ljudevit in drugi. Ti ljudje se danes imenujejo Hrvati in Srbi…. Hrvati so tisti, ki so bili vključeni v madžarsko kraljevino, Srbi pa tisti, ki so bili pod prevlado Bizanca. Oboji pa so potem prišli pod Osmane.

Karantanci, naši neposredni predniki, ki so se lahko zavarovali v težko prehodnih obalpskih dolinah, močvirjih in gozdovih, pa so ostali kot Vendi, Windisch, Sloveni, Sclavi, nosilci pradavne karantanske identiete in državnosti, ki jo je nazadnje prevzela spretna in potentna dinastija Habsburgov, in na nje krilih ponesla slavo in moč svoje vladavine v cesarstvo, v katerem "sonce ni zašlo"!

Dinastija se je zavedala pomena teh svojih dinastičnih posesti, zato je slovensko karantansko dediščino, vojvodine, kneževine in mejne krajine, povezala s svojo dinastijo kot Dedne dežele (Etats hériditaire)

Tags: , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Ustavni temelji Zvezne Republike Slovenije

March 8th, 2011

Zgodovina se ni začela 1991. niti 1945. niti 1918! Koliko "dežel" v Evropi je v zadnjih stoletjih spremenilo večji del svojih meja? Če so meje nekaterih slovenskih zgodovinskih dežel v minulem stoletju doživele večje korekcije zaradi različnih šovinističnih in iredentističnih razlogov, to ne pomeni, da so izginile. Vse so še tu, in njihova zgodovinska idnetiteta in državnopravna subjektiviteta je pred nami.

Jasno, ko se začne proces razkosavanja, je velika nevarnost, da se bo pospešeno nadaljeval. toliko bolj, če npr. Hrvaška komaj prikriva svojo ekspanzionistično slo.

Ta proces je seveda treba ustaviti. Helsinški dokumenti ne dovoljujejo spreminjanja državnih meja, razen izjemoma in pod natančno določenimi pogoji.

Slovenija mora nemudoma vrniti svojo deželno strukturo v svoj ustavni red.

Na ta način bo večina problemov z našo "južno mejo" sama po sebi takoj rešena.

Ausgleich1867

Zadevno besedilo Poravnave: "Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju." Slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (karta!) so torej subjekti internacionalnega prava, saj so vstopile v meddržavne odnose s (so)ustanovitvijo Dvojne monarhije leta 1867.

(Karta povzeta iz Vikipedije)

Tags: ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Meja, arbitraža

March 8th, 2011

BO ARBITRAŽA UPOŠTEVALA KRAVJE KUPČIJE? (Reporter, št. 10, 7. marec 2011, str. 52-53)

Pismo uredništvu

BO ARBITRAŽA UPOŠTEVALA KRAVJE KUPČIJE je naslov članka, v katerem berem tudi o najrazličnejših barantanjih, anektiranju, opuščanju, prepuščanju, kupčijah, “belih knjigah”, katastrih in drugih neuradnih, poluradnih ali enostranskih dejanjih ali aktih.
Problem slovenske meje s preostankom južnoslovanske države, v katero so slovenske dežele vstopile 1.12.1918, ter z razglasitvijo in uveljavitvijo državne samostojnosti 25.6.1991 tudi izstopile, je nastal v trenutku razglasitve in uveljavitve slovenske samostojnosti. Po eni strani ker takrat dejavnim političnim vrhovom v Sloveniji ni bilo docela jasno, kaj se dogaja in kaj počno, po drugi strani pa onstran državne meje slovenskih dežel ni bila neka Hrvatska, marveč preostanek države SFRJ, iz katere je Slovenija (slovenske dežele), izstopila, in jo je ta preostanek (skupaj s svojo republiko Hrvatsko) zaradi tega napadel z vojaško silo.
V dogajanju med državami je na planetu Zemlja običaj, da se ga dejavno in enakopravno udeležujejo izključno subjekti mednarodnega prava. Za subjekte mednarodnega prava je značilno, da lahko vstopajo v odnose z drugimi podobnimi subjekti, da se morejo in smejo združevati odn. razdruževati z drugimi subjekti tega istega prava. Tako so v južnoslovansko državno tvorbo leta 1918 kot subjekti vstopile le dežele Avstrijskega cesarstva in Kraljevina Srbija s Črno goro. Le naštete države so bile namreč v trenutku vstopa/združitve v južnoslovansko državo subjekti mednarodnega prava. Vse ostale pokrajine, ki so postale sestavni del nove države, Kraljevine SHS, pozneje Jugoslavije, so bile s strani zmagovite antantne srbske vojske zasedeni deli Kraljevine Ogrske (Hrvatska, Slavonija, Vojvodina, in sui generis Bosna in Hercegovina).
Slovenske dežele so pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v novo državno skupnost z vsemi atributi države, vključno z državno mejo. Pogojno rečeno “zunanje meje” dežel (“zunanje” po združitvi v južnoslovansko državo) so bile s pogodbami in sporazumi dokončno določene. Državna meja napram preostalim delom novonastale državne skupnosti pa ni bila niti spremenjena niti drugače določena. Karkoli se je na tem območju dogajalo, so bili to znotrajdržavni upravni akti odn. dejanja. Na državni odn. mednarodni ravni se s to prastaro državno mejo, zadnjič podrobno določeno ob uveljavitvi Poravnave 1867, ni zgodilo nič, razen, da je v trenutku nastanka fašistične Nezavisne države Hrvatske znova stopila v veljavo kot (med)državna meja po vsej svoji dolžini od Kvarnerja na zahodu do sotočja Mure in Drave na vzhodu.
Tudi po Drugi svetovni vojni se z meddržavno mejo slovenskih dežel znotraj Jugoslavije ni zgodilo nič. Tudi meddržavne pogodbe v zvezi s priključitvijo Primorske Jugoslaviji o kakšni spremembi meje dežele Primorske niso govorile. Meje znotraj Jugoslavije so ostale slej ko prej notranjedržavne upravne meje brez vpliva na obstoječo državno mejo, ki se kot taka pač ni uporabljala, ker je bil teritorij SFRJ mednarodnopravno enovit in celovit. Tak je bil do trenutka, ko je Republika Slovenija sprejela ustavnopravni akt o osamosvojitvi, do katerega je imela vso pravico kot subjekt mednarodnega prava v trenutku združitve v Jugoslavijo, četudi se vodilnim političnim akterjem, ki so pripravljali akte in dejanja, o čem takem očitno ni niti sanjalo, saj so napravili – po besedah enega najpomembnejših ustvarjalcev – “veliko posranijo”!
Zmeda, nezakonita ravnanja, ignoranca, neupoštevanje dejanskega stanja in fraudolentni koraki južne sosede so imeli za posledico do nerešljivosti zapleteno vprašanje meddržavne meje. Na srečo se je zgodilo, da sta predsednika vlad obeh držav podpisala in sta tudi oba parlamenta ratificirala Sporazum o arbitraži, ki je postavil stvari na svoje mesto – namreč na raven mednarodnega prava, saj je v sporazumu natančno določeno, da mora tribunal pri svojem odločanju upoštevati pravila in načela internacionalnega prava, kar pomeni, da nič, kar nima značaja internacionalnopravnega dejstva, za tribunal nima nobene teže pri odločanju. Ker je celo vodilna strokovnjakinja za mednarodno pravo pri nas v javnem nastopu na TV odločno zagotovila, da notranjepolitični akti in dejanja nimajo nobenega učinka na internacionalnopravni ravni, je torej problem rešen. Glede meje sme tribunal opaziti izključno dejstva, ki ustrezajo zahtevanim kriterijem in načelom. Tako dejstvo je vse doslej le tukaj že omenjena meddržavna meja slovenskih dežel, ki so vstopile v novonastalo državno skupnost 1.12.1918. Ta meja ni bila nikoli odpravljena.
Enostranski akti – magari kake bolj ali manj temeljne ustavne listine in podobne pobožne marnje – v mednarodnopravnih zadevah, kar meja vsekakor je, nimajo nobenega učinka. Tudi Sporazum o arbitraži odreka kakršnemukoli koraku ene ali druge strani po 25. 6. 1991 vsako veljavo. Dejanja dotlej pa so kot rečeno itak brez pomena, saj so znotrajdržavna in na mednarodni ravni ne štejejo. Sporazum o arbitraži je torej sijajna podlaga za tribunal, da odloči skladno z zahtevami Sporazuma in skladno s pravili in načeli internacionalnega prava. Tam, kjer pravičnost in dobrososedski odnosi terjajo določeno odstopanje, pa ima tribunal pravico na poseben način težavo omiliti ali odpraviti. Če bi se na primer kako veliko severnojadransko pristanišče znašlo brez dostopa do odprtega morja, ki ga sedaj ima, bi tribunal lahko določil koridor v ta namen.
Kljub nespornim argumentom mednarodnopravnega značaja, ki jih ima Republika Slovenija, pa se lahko zgodi, da tribunal le-the ne bo mogel upoštevati, ker bo ugotovil, da se jim Slovenija odpoveduje. S slovenske strani namreč ni slišati nobenega glasu o slovenskih argumentih te vrste, kaj šele, da bi jih kdo uveljavljal. Prav nasprotno je res: vedno znova se sliši vsakovrstno govoričenje o notranjepolitičnih zadevah, o administrativnih razmejitvah, katastrskih mejah in podobno, kar vse nima nobenega pomena na meddržavni ravni, če meddržavna meja obstaja – kakor je slučaj z našo južno mejo. Še dosti hujše od tega je, če predsednik največje opozicijske stranke javno razkazuje in pledira za mejo v Piranskem zalivu, kjer nikoli ni bilo in ni nobene meddržavne meje. Tribunal, ki to vidi, si ne more misliti drugega, kot da je to maksimalna zahteva Republike Slovenije, pa ne more odločiti drugače, kot da ignorira dejansko obstoječo slovensko meddržavno mejo in na podlagi načela pravičnosti razdeli slovensko “maksimalno zahtevo” na pol – kar je pri arbitriranju običaj: Torej dodeli hrvaški polovico in Sloveniji polovico slovenske maksimalne zahteve, ter določi mejo nekje pri Izoli. Stvar pa je še hujša, če se spomnimo – in južna soseda je to seveda zapisala, Tribunal pa je zagotovo tudi obveščen – da je predsednik največje opozicijske stranke, ko je kot predsednik vlade govoril na proslavi priključitve Primorske leta 2008 v Kopru, poudaril da je dobila Hrvaška Istro vrnjeno. Če je torej tako, in beseda premiera je po Dunajski konvenciji v mednarodnih zadeva zavezujoča, potem Tribunal te slovenske izjave ne more ignorirati, pa če je še tako v nasprotju z dejstvi, le ker slovenski premier ni povedal koliko Istre je bilo Hrvaški vrnjene, mora, more ali sme povprašati Zagreb, koliko – če ne vse – Istre do meje z Italijo pri Debelem rtiču hoče.
Sijajna priložnost, ki jo je za rešitev vprašanja državne meje slovenskih dežel prinesel Sporazum o arbitraži, je – tako se je bati – v največji meri že zapravljena. Če slovenska vodilna politična garnitura v predmet spora, kakor terja Sporazum o arbitraži, ne bo zapisala tu večkrat omenjene državne meje in ničesar drugega – ker nič drugega na internacionalni ravni pač ne šteje in niti ne more biti predmet spora – bo moral Tribunal, ki v takem primeru niti na slovenski strani, ne le na hrvaški, ne bo našel nobenega relevantnega argumenta, pač prisluhniti tisti strani, ki bo s svojimi četudi neustreznimi argumenti in z botri iz ozadja glasnejša in bolj učinkovita.

Andrej Lenarčič
7. marca 2011

Tags: ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Hrvaška manjšina v slovenskih deželah

March 8th, 2011

Pismo bralca, poslano na Delo 1.3.2011 – doslej ni objavljeno

Beremo, da Hrvati zahtevajo priznanje statusa manjšine v Republiki Sloveniji. To je velika napaka. Hrvati so tako kot trenutno ustavno priznani manjšini Italijanov in Madžarov v naši državi živeli od nekdaj. In to ne kot manjšina, marveč kot “avtohtoni” (če in karkoli že to v resnici pomeni) državljani – seveda ne države Slovenije, ker ta država obstaja šele dve desetletji, marveč slovenskih dežel, ki so bile oddavna države: Primorske na zahodu in Slovenske krajine onstran Mure severno od Drave do sotočja z Muro pod mestom Kotoriba. Da so bile omenjene “dežele” v resnici države, pove etimološka stroka, predvsem pa državna/diplomatska zgodovina in dejstva. Mednarodnopravno subjektiviteto – torej udeležbo v mednarodnih pravnih poslih – so dežele izkazale ob nastanku dvojne monarhije KuK, leta 1867. V ustavnopravnem ustanovnem aktu te tkim. Poravnave namreč piše, da je to dvodržavje sestavljeno iz Kraljevine Ogrske in vojvodin in kraljevin, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Mednarodnopravno subjektiviteto ima lahko le država, torej v zvezi z državnostjo in mednarodnopravno subjektiviteto slovenskih dežel (dežel z večinskim slovenskim prebivalstvom) ni in ne more biti nobenega spora. Mejo med Slovensko krajino in Hrvaško na reki Dravi pa je ugotovilo in zapisalo kompetentno mednarodno telo v sporazumu v Trianonu leta 1920.
V prej navedenih deželah so torej kot polnopravni državljani poleg Slovencev, živeli tudi Hrvati in Italijani na Primorskem (ozemlje oz Vršiča do otoka Unije), Madžari in Hrvati pa v Slovenski krajini (Totszag) onkraj Mure in severno od Drave. Hrvati in tudi drugi dve etniji morejo avtomatično pridobiti status “konstitutivnih” narodov the slovenskih dežel tisti hip, ko se Slovenija skladno z Manifestom z dne 16. oktobra 1918 ustavno preuredi v Zvezno republiko Slovenijo. K temu jo spodbuja EU s svojimi zahtevami po “regionalizaciji” – kar ni nič drugega, kot vrnitev na ustavnopravno stanje pred poskusom uničenja slovenske zgodovinske identitete in državnosti, ko so ostale dežele/džrave Avstrijskega cesarstva, ki so imele nemškogovorečo večino, na podlagi prej omenjenega Manifesta ustanovile Zvezno republiko Avstrijo (najprej Deutschösterreich), slovenska politična elita pa je to možnost ignorirala in pognala Slovence na pot pospešenega izginjanja. Iz nacije smo se čez noč spremenili v smešnico “troedinega plemena” in v na smrt obsojene manjšine v ostalih treh tujih državah, sosedah.
Ustavnopravnega upravičenja slovenskih dežel v vsem tem času vse do danes ni nihče odpravil in je še manj izginilo, kajti državnost ne mine. Potrebna je le državniška modrost tistih, ki imajo moč odločanja in volja prizadetih – še posebej Hrvatov in drugih državljanov the dežel.
Ustavnopravno ureditev Zvezne republike Slovenije je treba torej nujno izvršiti – vsekakor pa še pred začetkom arbitriranja o vedno obstoječi državni meji.

Tags: , , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

CONVERSIO BAGOARIORUM ET CARANTANORUM

March 5th, 2011

3. Hactenus praenotatum est, qualiter Bagoarii facti sunt christiani, seu numerus episcoporum et abbatum conscriptus in sede Iuvavensi. Nunc adiciendum est, qualiter Sclavi, qui dicuntur Quarantani, et confines eorum fide sancta instructi christianique effecti sunt, seu quomodo Huni Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt regionem, quousque Franci ac Bagoarii cum Quarantanis continuis affligendo bellis eos superaverunt. Eos autem, qui obediebant fidei et baptismum sunt consecuti, tributarios fecerunt regum, et terram, quam possident residui, adhuc pro tributo retinent regis usque in hodiernum diem.

Herwig Wolfram CONVERSIO BAGOARIORUM ET CARANTANORUM , Wien – Köln – Graz 1979

Prevod AL:

Do tu je zabeleženo, kako so Bavarci postali kristjani, in imena vrste škofov in opatov na salzburškem škofovskem sedežu. Tu naj bo dodano, kako so bili Slovani, imenovani Karantanci, skupaj z njih sosedi poučeni o sveti krščanski veri, ter kako so Huni Rimljane, Gote in Gepide pregnali iz Spodnje Panonije, in zasedli njihovo pokrajino, dokler njih samih niso v skupnih vztrajnih bojih dokončno potolkli Franki, Bavarci in Karantanci. Tisti med njimi, ki so sprejeli sveto vero in bili krščeni, so bili sprejeti med kraljeve podložnike in so še dandanšnji kraljevi fevdniki na zemlji, ki so jo tedaj posedovali.

PREVARA O “POKRISTJANJENJU” KARANTANCEV
ŠLO JE ZA PREKRŠČEVANJE IZ VZHODNIH V LATINSKE KRISTJANE

Ta kratki odstavek preprosto in natančno pripoveduje resnico, ki se skozi današnjo optiko glasi:
Karantanci, ki so bili Slovani in o tem vpijejo toponimi v širši okolici, kjer so nekdaj smeli govoriti svoj jezik, so bili žrtev vpada Hunov. V junaških bojih, pri katerih so jim pomagali sosedje Bavarci in Franki, so Hune premagali in njihovo invazijo ustavili. Pod prevlado Hunov, ki so se večinoma pokristjanili in postali kraljevi vazali, so ostali na območju Panonije mnogi Karantanci, katerih značaj in jezik se je pomešal in postal drugačen od karantanske govorice. Zmagovalni Karantanci so danes Slovenci, njih jezik pa slovenščina. Ker je govorica sosedov, ki so ostali pod Huni, nastala iz karantanskega – slovenskega – jezika, jo (še) današnji Slovenci razumejo. Ondotni pa, ker so jezik prevzeli kot tujega, slovenščine ne razumejo več.

Čeprav Coversio v tem odstavku natančno pripoveduje, da so bili Karantanci prebivalci dežele že preden so pridrli vsiljivci prek Karpatov, in so zanesljivo bili kristjani od začetka, saj so bili njih sodeželani Rimljani krščanske vere, nemški prekrojevalci – in naši domači kolaboranti z njimi – manipulativno tolmačijo razvidno resnico, kot da so pokristjanjevali Karantance, ne pa divje hunske prišleke. Seveda so pisci zgodovinskih spisov sledili svojim političnim interesom, katerih prvi je bil, da si pridobijo v posest čudovito deželo Karantancev. To so lahko dosegli le na način, da so se poskusili prikupiti rimskemu papežu, ki je potem, ko se je civilna prestolnica premaknila v Bizanc, ostal med dvema stoloma. Vsa severna Italija in seveda Oglej pa Karantanija in vzhodna obala Jadrana so bili podložniki Vzhodne Cerkve. Papež tako ni imel nobene civilne oblasti, cerkveni primat mu je pa skokovito prevzemal konstantinopelski patriarh, ki je bil sosed cesarskega dvora. Bavarci so izkoristili priložnost in so se pohvalili, da so PREKRSTILI (ne pa pokristjanili!) Karantance iz grških v rimske kristjane, papež jim je zato dal svoj blagoslov za civilno nadvlado (podobno je posadil krono na glavo “hunskega” – madžarskega kralja), in tako zaustavil prodor vzhodne-bizantinske- pravoslavne Cerkve na območje njegovih interesov.
S kronanjem frankovskega kralja pa si je pridobil tudi civilni vpliv na Zahodu.

Ta kratki odlomek iz Conversio torej pove, da so bili Karantanci od začetkov prebivalci Karantanije in soseščine, da so bili kristjani od začetkov krščanstva, da so Bavarci Karantance PREKRŠČEVALI, ne pa pokristjanjevali, in da smo današnji Slovenci potomci teh Karantancev in govorimo njihov jezik.
To in samo to pove latinski izvirnik Conversio.

Tags: , ,
Posted in sporazum | No Comments »

« Older Entries
Newer Entries »