Slovenske dežele in država

Predlogi SDS – 6.7.2011

Iz besedila / povabila k dodatnim predlogom oz. komentarjem vzpodbudno izstopa zlasti stavek: "Slovenska demokratska stranka zaupa podjetnikom in bo storila vse za razmah njihove ustvarjalnosti in uspeha na trgu." saj obeta, da utegnejo v slovenskem političnem prostoru počasi odmreti ostaline zavožene ideologije in režima, katerega usodno premoč v naši sedanjosti razkriva ugotovitev ameriškega ambasadorja ob državnem prazniku Združenih držav, da je v Sloveniji mnogo preveč socializma. Izjava ne preseneča, preseneča pa, da ljudje pri nas v nasprotju z zdravo pametjo pričakujejo, da bodo moderno državo vodili in za propulzivne družbene okoliščine skrbeli ljudje, ki so se "kalili" v "kumrovcih". Kako naj – za božjo voljo – dedič kardeljanskega "odmiranja države" ali "komunalnega sistema" ustvari in vodi državo!!! Stvar je še bolj zapletena tudi zaradi tega, ker take sorte "kadri" zelo radi oblečejo nov kožuh, oziroma obrnejo plašč po vetru – saj so tudi v propadlem režimu rinili v ospredje največkrat zaradi osebnih ambicij – a potem ni povsem jasno, ali bi bilo bolj škodljivo njihovo vztrajanje v preživelih vzorcih od hlapčevanja novim "modelom" (gospodarjem?). A vendar omenjeni stavek vnaša optimizem in pričakovanje, da država ne bo več gospodarila namesto ljudi, mislila namesto njih, upravljala z njimi in kar je še biserov iz zakladnice dosežkov proslule ideologije Edine Resnice in propadlih inženirjev duš, da bo morebiti vendarle nekoč iz našega besednjaka izginila raba "republiški", kadar gre za državni, ali pa naših ušes ne bodo mučili komentatorji s TV zaslonov s svojimi "družbenimi proizvodi", katerim se je zadnji čas – neka nova podvarianta? – pridružil celo "bruto državni proizvod"! Kot da bi vse prišlo prav, da le ni tisto res pravo. Tako nekako so v neki zgodbi oslu natikali zelena očala, da je bil zadovoljen z oblanci. To in ono, vsekakor pa preveč vsega, pripoveduje, kako globoko tičimo v nekih preživelih, propadlih vzorcih. In vsaj rahlo komično, če ne zaskrbljujoče tragično je, da s svetilniki in napotki za "izhod iz Egiptovske sužnosti" v znatni meri opletajo sotrudniki propadlega suženjstva in njih "izdelki".

Ni dvoma in kriza kriči in tu navedeni predlogi sprememb ustave razkrivajo, da problemi so. Je pa vprašanje, ali je v počenem loncu mogoče skuhati karkoli užitnega. Še tako dobro premišljeni posamezni ukrepi – recepti – ne pomagajo, če je lonec neuporaben. Zgodovina in realno življenje okoli nas pripoveduje, da so lahko recepti različni, jedi pa vseeno dobre. Da pa pri nas nikakor ni mogoče skuhati okusnega obroka že dvajset let, čeprav receptov mrgoli, kaže na to, da je po vsej verjetnosti nekaj narobe z loncem. Ker je v tukaj obravnavanem primeru lonec država, je očitno ta napačno sestavljena. Jo je treba "resetirati" – kakor smo pred časom lahko slišali – če naj stvari delujejo.

Kar je mogoče prebrati v predloženem predlogu ustavnih sprememb ne pušča dvoma, da je ljudi, ki vedo in znajo s posameznimi področji upravljanja države, prej citirani stavek o zaupanju podjetnikom pa obeta da bo konec zlorabljanja države za klikarske interese, se torej z recepti – dodajanjem količin in začimb – ne gre zamujati. Predvsem zaradi lonca, ki je glavni problem, ki ga je treba urediti preden se prične s kuho.

Najprej je torej na vrsti država. Razumevanje nje vloge. Njena strukturiranost. Funkcioniranje. Sprejetost. Odzivnost. In smo pri začetku Zgodbe.

Stanje, ki ga danes živimo v Republiki Sloveniji, je derivat vložkov in procesov, ki so kulminirali na začetku 20. stoletja, in se potem kataklizmično sproščali ter nazadnje sprostili leta 1991 v razpadu umetne balkanske tvorbe. Vmes je bilo vsega dovolj in preveč, največ pa uničenja in mrličev. Zadeva bi ne bila tragična, če bi svojo državo zgradili na njenih realnih temeljih, ne pa na gomili razvalin, na ideoloških predsodkih in na izmišljijah. Vsebina te gomile in ostalih naplavin nas tare in teži že dve desetletji, in je torej tako vsebina kot nje količina vsem znana. Ni pa znano dovolj oz. je skrito za ideološkimi podtaknjenimi predsodki, kar je skrito pod to navlako. Če naj država odraža dejansko prepletenost danosti in vzpostavlja idealno součinkovanje dejavnikov, služi torej dobremu počutju, identiteti, poslovni uspešnosti, varnosti, prihodnosti, sožitju prebivalcev, državljank in državljanov, potem so prizadevanja brez smisla, dokler ne odkrijemo temeljev, ki so skriti pod navlako, a hkrati tudi nalašč zanikovani. To zanikovanje bi lahko strnili v nekaj uveljavljenih obrazcev: Hlapci, za hlapce rojeni. Nikoli nismo imeli svoje države. Nikoli nismo imeli svojih vladarjev. Nikoli nismo imeli svojega plemstva. Naša država stoji na kulturi. Nismo vojaki.(Višek sprevrženosti je, da imamo v najimpozantnejši zgradbi, namenjeni parlamentu, sedež univerze!) Že teh nekaj primerov pove, da so temelji sicer skriti pod omenjeno gomilo in navlako, a hujše od tega je sistematična indoktrinacija, katere namen je pozaba lastne preteklosti, odrekanje lastni identiteti. Dokler to počne tujec zaradi lastnih koristi, je mogoče razumeti, in je odpor mogoč. A opravka imamo s katastrofo, ko postanejo taka gesla naša, uničevanje in zanikovanje lastnih temeljev pa politični in znanstveni progam pod zastavo domoljubja in osvoboditve.

Ključno dejanje, ki je določilo, kaj bo z nami danes, se je zgodilo ob koncu prve svetovne vojne. Do tistega trenutka smo bili Slovenci tisoč let in več, pač vso znano, dokumentirano zgodovino, sestavni del razvijajoče se evropske civilizacije. Živeli smo svoje življenje v obliki in na način, kakor je bilo to v različnih dobah v navadi. Vsekakor pa smo živeli v svoji domovini, v svojih deželah, ki smo nje in njih pojave z lastnim delom oblikovali, jih poimenovali v svojem jeziku in v tem jeziku tudi uresničevali vse svoje družbene potrebe. Z jezikom in kulturo smo se seveda predstavili sebi podobnim v sosedstvu. "Zraven" smo bili pri vseh ključnih atributih državnosti in javnega udejstvovanja – od diplomacije do vojske in državne uprave. V korak smo stopili z najpomembnejšo zgodbo moderne zgodovine – izumom tiska in s knjigo. Velikansko (za tiste čase) število knjig v jeziku "hlapcev in dekel" bi bil popoln nonsens, če bi jih ne brali tisti, ki so jih plačali – to pa je bil parlament dežele Krajnske. Je torej bila slovenščina nekaj takega, kot tisto, kar dandanašnji birokracija stlači pod kategorijo "jezik v javni rabi"! "Zraven" smo bili v znanosti in tehniki. In imeli smo svojo državo – celo več njih – in seveda tudi svoje vladarje.

Krik, da nismo nikoli imeli svojih vladarjev, postane smešnica takoj, ko pogledamo čez planke. Veliki Rusi so imeli zelo malo "svojih" carjev/caric. Večina so bili Nemci. Nemec je bil celo prejšnji moskovski patriarh! Pa ni zaznati, da bi Rusi vsled tega imeli kak problem. Čehi so imeli za kralja Habsburžana. Madžari tudi. Bolgari so imeli Nemca, Sakskoburggotskega, Romuni prav tako Nemca. Angleški kralji so hannoverskega rodu in so si le "zaradi lepšega" (ko so se igrali vojne z bratranci) izmislili kamuflažni naslov "Vindsorski"! Švedom je kraljevsko dinastijo dostavil Napoleon – čistokrvnega Francoza. Španci so "prenašali" ali Habsburžana ali kakega Bourbona. Še danes ga imajo čisto za svojega. Fraza "lastni vladarji" in lamentiranje s tem v zvezi je torej napaka v razumevanju sistema. "Lasten" je tisti vladar, ki ga ljudstvo izbere ali potrdi "na krajevno običajen način"! (Kakor danes predsednika ali parlament). Slovenci smo že v pradavnih časih svoje vladarje potrjevali na celo posebej zanimiv/odmeven način. In Habsburžani – vladarji do časa prej omenjenega "ključnega dejanja" – so bili tolikokrat potrjeni kot vojvode v deželah, v katerih smo živeli, in so živeli tudi oni(!), da so v stoletjih pač dobili dedno pravico in je bilo potrjevanje zgolj formalnost. A bilo je!

Krik, da nikoli nismo imeli svoje države je nič manj smešnica, kot ono z vladarji. Še hujša, do neke mere zaradi posledic tudi tragična, smešnica je manipulacija "proračunskih zgodovinarjev", ki zavzeto razlagajo, da ne gre zamenjavati države danes z državo nekoč, v isti sapi pa odrekajo Slovencem lastno državo, ker nekoč nismo imeli takšne, kot je v navadi danes. Kakršnakoli že je bila država nekoč, pa preje pa kasneje, dejstvo je, da so bile to naše dežele, v katerih smo živeli in zanje počeli marsikaj, tudi umirali, ko smo jih branili. Da so bile te naše dežele države, pove že etimologija, saj beseda dežela pomeni v slovenščini državo. Beseda država je prišla v naš jezik od drugod. In so imele te naše dežele/države tudi vse atribute, ki določajo državo. Imele so ozemlje, mejo, državljane in oblast. Vedno znova so se pojavljala dejanja in dokumenti, ki so izpostavili to državnost. Francoske vojne v času Napoleona so prinesle mirovne sporazume (torej dokumente internacionalnega prava), v katerih so naše dežele v francoščini poimenovane états héréditaires (dedne države!). Cesarski patent iz leta 1804, s katerim je Habsburg z uvedbo dinastičnega naslova "cesar Avstrijskega cesarstva" nadomestil izgubljeni cesarski naslov Rimskega cesarja, ki ga je ukinil Napoleon, natančno zapiše, da ta naslov v ničemer ne zadeva zgodovinske avtonomije dednih držav/vojvodin. Ob znameniti Poravnavi leta 1867, s katero se je začelo zadnje dejanje habsburške vladavine na ozemlju Avstrijskega cesarstva in kraljevine Ogrske, se je odrazila tudi internacionalnopravna subjektiviteta naših dežel/držav. Zapisano je namreč v tem dokumentu, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Državni subjekti, ki stopajo v odnose z drugimi državnimi subjekti, so brez dvoma subjekti mednarodnega prava.

Slovenci smo torej od nekdaj in vedno imeli svoje države in svoje vladarje. To dejstvo toliko bolj izstopa, če – le kot ekskurz – pogledamo k južnim sosedom, s katerih državnostjo se mnogi postavljajo, in so na tistem prividu tudi naši politiki, ki so lastno državnost navdušeno ignorirali, gradili neko bodočo usodo Slovencem.

Južni sosedje so morebiti imeli neko državo v nekem davnem času nekje bolj južno. Kar je dovolj natančno dokumentirano, je dejstvo, da so oblast, in to absolutno, "na madžarski način", ki ni dovoljeval suverenih vojvodin, kakršne so bile v navadi v Rimskem cesarstvu, prevzeli v dobi, ki je zgodovinsko dokumentirana, madžarski kralji, ki za svojo vladavino nad temi ozemlji niso potrebovali nobenega soglasja/potrditve. In so obravnavali svojo kraljevino kot celovito in enovito. Tako celovito in nedeljivo je bilo ozemlje kraljevine Ogrske do konca KuK. Zaradi te celovitosti ni uspel poskus trializma nadvojvode Ferdinanda, in to celovitost je zapisal v svoj Manifest zadnji cesar Avstrije in kralj Ogrske, Karl I., kjer je posebej poudaril, da razkosanja celovite kraljevine Ogrske ne more dopustiti. Na celovitost je namreč prisegel, ko je prevzel madžarsko krono. Od neke lastne državnosti onkraj mejnih rek v neki sivi davnini torej ni ostalo dosti. Nasprotno pa je državnost slovenskih dežel trajno in dokumentirano dejstvo od začetkov zapisane zgodovine do vključitve dežel v južnoslovansko tvorbo decembra 1918.

Slovenske dežele z lastno oblastjo in vsemi drugimi državnostnimi atributi so se na podlagi obstoječih dejstev, ki jih je evidentiral Karlov Manifest z dne 16. oktobra, lahko legalno in legitimno združile svobodno med seboj in z drugimi subjekti mednarodnega prava. Tiste dežele Avstrijskega cesarstva, v katerih so bili državljani nemškega jezika v večini, so se že 21. oktobra združile v Nemško Avstrijo. Tudi slovenske dežele in večinsko slovenski del Štajerske in Koroške so se združile pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta, a ne z namenom sestaviti – končno (!) – samostojno Združeno Slovenijo, marveč so domači politični voditelji s sumljivim mandatom (dejansko ga niso imeli) skupaj z zagrebškim Narodnim vijećem 1. decembra 1918 v Beogradu razglasili združitev s Kraljevino Srbijo. Srbski regent Aleksander je na Pavelićevo adreso, v kateri je ta naglasil, da se država SHS združuje s kraljevino Srbijo, odgovoril, da ga veseli, da se DEŽELE DRŽAVE SHS združujejo s Kraljevino Srbijo. S tem je na diplomatsko običajen način dezavuiral Pavelićevo izjavo, saj država SHS ni bila nobena država, slovenske dežele v njej pa so bile, in le z njimi se je, kot enaka z enakimi, smela združiti Kraljevina – država Srbija. Hrvaško in Slavonijo pa je obravnavala tako, kakor jima je dejansko šlo – kot okupirano madžarsko ozemlje (enako Vojvodino in Slovensko krajino), katerega usodo je kasneje določil sporazum v Trianonu.

Državnost in avtonomija slovenskih dežel v trenutku vstopa v leta 1991 razpadlo balkansko tvorbo je torej na dlani. Razlogi, da so se voditelji Slovencev odločili, kakor so se, in Slovencem odrekli državno samostojnost v Združeni Sloveniji, ki je bila po stoletju krčevitega boja končno na mizi in utemeljena na isti ustavnopravni podlagi, kot so jo imele "nemške", ki so ustanovile Nemško Avstrijo, pa so dosti manj jasni. ("Maiestät, zu spät" – Korošec – "posel" je bil očitno že sklenjen in usoda Slovencev zapečatena z genocidno-idiotsko farso "troedinega plemena".)

Notranjo logiko oz. mehanizme, ki so na delu v tej zvezi lepo ponazarja najnovejša iznajdba vodilnega nacionalnega zgodovinarja, specialista za to obdobje, ki jo je zapisal v obliki: Če bi ne ustvarili Jugoslavije, bi nas razkosali. Ta dosežek človeškega (?) uma je fenomenalen. Izpovedba je namreč nastala na tako popolnoma in vsestransko razkosanem "slovenskem truplu", da si popolnejše razkosanosti ni mogoče niti misliti. In to razkosavanje se je začelo in razdivjalo šele po iznajdbi in uresničenju balkanske tvorbe. Do zadnjega trenutka je bil Trst največje slovensko mesto in središče slovenskega delavstva, Gorica pa kulturno, cerkveno in slovensko politično središče vse Primorske z izdatnim učinkovanjem v vseh ostalih slovenskih deželah. Celovec je bil srčika slovenske knjige in založništva brez primere. Krajnska in južna Štajerska sta bili nemudoma okupirani s tujo vojsko, vojsko tujega jezika in tuje pisave, ki je preplavila deželo nič manj, kot italijanska okupirano Primorsko. Razlika je bila le v tem, da so se Primorci smeli upirati, Krajnci in Štajerci pa ne, saj so bili "osvobojeni"! Česa? Lastne državnosti in identitete! Ne univerza, ne akademija znanosti nista smeli nositi slovenskega imena. "Nepodobni učitelji" so se čez noč znašli globoko na Balkanu, občutljivo področje zgodovine pa so na univerzi itak prevzeli tuji profesorji. Bilanca pobojev in usmrtitev v seštevku po skoraj sto letih nasilja in destrukcije nacionalne samobitnosti skoraj ne pokaže razlike glede na "cono": ali italijanske ali jugoslovanske okupacije. Koroška in madžarska "okupacija" in stanje ondod je sui generis! Dežela Koroška in del Slovenske krajine sta namreč ostala v okviru svojega dotedanjega širšega državnega okolja. S tem, da se je vsaj na Koroškem silovito razmahnil protislovenski sentiment, prisoten seveda že oddavna, le da je tokrat dobil krila na podlagi nespornega dejstva, da so nekateri sodržavljani slovenskega jezika pomenili tistim nemškega jezika in ostalim "koroško razpoloženim" očitno "nevarnost za enotnost in celovitost tisočletne države/dežele", ki so jo hoteli "Slovenci – Čuši" poriniti pod tujo balkansko monarhijo. Najprej štajerska (Maistrova) in krajnska, potem pa še srbska vojska so bile za Koroško vsekakor tuj agresor in "jugoslovanska" grožnja. Da to drži, dokazuje Maistrov "uspeh" na Štajerskem, kjer sta bila Maribor in Ptuj prav toliko "nemška", kot Celovec na Koroškem, pa je vseeno prišlo do razdelitve dežele brez vojaških spopadov, saj so bili akterji "domači", znotraj ene države. "Umiritev" mariborskih nemškutarjev ni bila vojna, niti ni bila podobna silovitim spopadom, ki so izbruhnili na Koroškem, ko so tja prišle Maistrove enote in kasneje, ko je intervenirala srbska vojska in povzročila "dokončno izgubo Koroške" – ki je bila dejansko in dokončno izgubljena že tisti hip, ko je Korošec zavrnil Manifest in Slovenci na Koroškem niso bili vključeni v državne organe, ne pa šele s plebiscitom, katerega izid je bil logična in neizogibna posledica ravnanj odgovornih udeležencev. O usodi, ki je doletela koroške "domorodce" v "zibelki slovenstva" zaradi tako zavozlane konstelacije takoj po razpadu KuK, pa v času Anschlussa, in še po vojni, in ki je storila obupni "poslednji boj" Slovencev na Koroškem popolnoma brezupen, pa dovolj nazorno pripoveduje najnovejši "dosežek" na Koroškem, ko se je nosilna nacija dežele končno, po komaj stoletju, znašla na ravni nekaj kvadratnih metrov "Ortstafelnov". Slutnja, da situacija na Koroškem čaka Slovence tudi drugod v njihovih deželah, ni ravno popolnoma brez vsake osnove, če le pogledamo okoli sebe. Že na državnih proslavah je kaj slovenskega odveč ali pa se kot slovensko podtika "tuja učenost".

Raznarodovalno nasilje, spremljajoče usodo Slovencev, ki so od nekdaj živeli v svojem okolju, še danes odzvanjajočem njihovo sobivanje z naravo in svojimi deželami tako v zunanji podobi le teh kot v imenih naravnih pojavov in govorici, ki odzvanja še dandanašnji marsikje, se je stopnjevalo hkrati z imperialistično in rasistično obsedenostjo, ki je zajela Evropo in svet v devetnajstem stoletju. "Sovražni prevzem" je sistematično radiral narodov zgodovinski spomin, istovetenje z deželo/državo, njenimi atributi, z vojsko, oblastjo, z dosežki od političnih prek znanstvenih in kulturnih do državniških, in hkrati imputiral občutek tujosti, prihajaštva, odvisnosti od "bratovske ljubezni"! Na ta način je slovansko sosedstvo vsaj enako učinkovito, če ne morebiti celo bolj, kot nemški, italijanski in madžarski šovinizem, "spreminjalo narodni značaj Slovencev" (Kocbek je take vrste nasilje nad entiteto institucionaliziral v svoji znameniti točki programa OF).

Bilo je tako, da se je obramba Slovencev pred plazom nemškega šovinizma in italijanskega iredentizma sprevrgla v popolno podreditev tretji strani, ki je stisko Slovencev izrabila za lastni dobiček. Projekt Jugoslavija je bil vsekakor izpeljan na račun življenjskih interesov Slovencev in v največjo korist prvega soseda, ki se ja račun slovenske državnosti zavihtel s položaja teritorija ogrske kraljevine v subjekt državnega prava kot nekakšna republika znotraj Jugoslavije in si zvijačno ter z etničnim čiščenjem prisvojil ogromno ozemlja slovenskih dežel, ki so jih zvabili v zlokobni projekt ("Grobovi tulijo"). Namesto "narodne rešitve" smo se Slovenci znašli razkosani, zatirani, osiromašeni, pobiti, pregnani v tujem svetu, prikrili so nam državnost in usodno načeli nacionalno (samo)zavest in identiteto. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da nosilci osamosvajanja prejkone niso imeli pojma, kaj osamosvajajo. Različni dokumenti, celo ustavni, razkrivajo, da niso dosti vedeli niti o tem, kako. V tej luči je pravzaprav še dobro, da je danes tako, kot je. Bilo bi lahko še slabše, saj so imeli interesi prvega soseda očitno prosto pot in predane sodelavce med vodilnimi tostran. A to je do neke mere razrešil Sporazum o arbitraži.

Ta premislek, izzvan s pozivom h komentiranju Predloga SDS, se mora omejiti na "lonec", omenjen na začetku. Vsak dan znova namreč lahko poslušamo vprašanja, kako razrešiti gordijski vozel, v katerem tiči naša država. Kot že rečeno, ni rešitve v nobenem receptu ali kuharju, dokler lonec ni v redu, dokler se v njem kuhati ne more. Skuhati se pa v naši državi ne more nič užitnega za državljanke in državljane in druge prebivalce, dokler bo Republika Slovenija s seboj vlačila vso navlako, zaradi katere se je morala osamosvojiti. Dejansko stanje je podobno zgodbi človeka, ki se je znašel v kloaki, se po čudežu nekako izvlekel, potem pa pustil na sebi vso nesnago, namesto da bi se opral.

Iz dosedaj povedanega je razvidno, kaj in zakaj je leta 1918 na slovenski strani vstopilo v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo. Da so to bile slovenske dežele/države pod vladavino Narodnega sveta v Ljubljani, ki je skladno z ustavnim aktom in na njem utemeljenim uradnim naznanilom zvezni administraciji na Dunaju prevzel vsa ustavna in zakonska pooblastila v slovenskih deželah Primorju (Goriška, Trst, Istra z otoki), Krajnski, povsem slovenskem delu Koroške, in na južnem delu Štajerske – po dogovoru z Gradcem. Naknadni sporazum v Trianonu je priznal Kraljevini SHS še večji del Slovenske krajine prek Mure do Drave in določil mejo na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo, ki je bila vedno meja med Slovensko krajino in Hrvatsko znotraj Kraljevine Ogrske. Nobena hrvaška lokalna uprava – državne nobene ni bilo, razen ustaške med Drugo vojno in potem od 8. oktobra 1991 naprej – nikoli ni segala preko Drave na teritorij Slovenske krajine. Prevzem državne oblasti na tem ozemlju – kakor seveda tudi na ozemlju Primorske (Istre in otokov) – po razglasitvi hrvaške samostojnosti 8. oktobra 1991 je šolski primer okupacije. Obnašanje slovenske politike takrat pa, upoštevajoč nekatere pikantne posebnosti, zasluži precej grobo, neprijetno oceno.

Danes je oddaljenost od dogodkov že tolikšna, da je slika dokaj jasna. Pokazalo se je, da je v nasprotju z vsakim pravom, mednarodnim pa še posebej, slovenska osamosvojitev potekala ob popolni ignoranci dejanskega državnopravnega in internacionalnopravnega položaja. V nobeni obliki ni bilo upoštevano, kaj je v Jugoslavijo vstopilo, in da mora to isto tudi izstopiti iz nje ob osamosvojitvi. Predmet eventuelnih pogovorov so lahko le tista dejstva, zaveze in koristi, ki so nastale v času sobivanja znotraj skupne države. Posebno poglavje, ki neposredno zadeva aktualno krizo in vprašanje, kako iz nje, je strukturiranost osamosvojene države, pri kateri zaradi ignoriranja zgodovinskih dejstev in danosti prevladuje vse tisto nezdravo, slovenski državnosti in identiteti nasprotno, kar se je nagrmadilo na slovenske hrbte znotraj Jugoslavije in je povzročilo splošno soglasje, da je treba ven. Ja, ven je šel spak, ki je nastal znotraj Jugoslavije, ne pa tisto, kar je šlo leta 1918 vanjo.

Če je tisto, kar je nastalo iz slovenskih dežel znotraj Jugoslavije, pognalo Slovence v rešilni beg, potem se je treba predvsem tega bremena znebiti! Treba je vrniti državnost slovenskim deželam, seveda tudi državnostne atribute in identiteto njih državljanom ter drugim prebivalcem različnih etnij, ki od nekdaj tam prebivajo, ter vzpostaviti zvezno republiko, kot uresničitev pradavne želje Slovencev, ki so jo njihovi voditelji leta 1918, ko je bila "Zedinjena Slovenija" že na mizi, po nemarnem zapravili za skoraj sto let, in povzročili nepopisno škodo ljudstvu. Osamosvojitev je omogočila postaviti državnostno strukturo Slovenije na njene prave, zdrave temelje. Ker to ni bilo storjeno, nas tepejo krize in težave, ki jih sicer ne bi bilo. Vsaka dežela zase zna dosti bolje prisluhniti svojim potrebam in jih vskladiti z možnostmi. Zvezna administracija lahko dosti bolj racionalno a hkrati učinkovito izvršuje klasična "zvezna" pooblastila in naloge na zunanjem in notranjem področju. Zvezna strukturiranost države hkrati odgovarja v celoti zahtevam EU po regionalizaciji, brez dvoma pa tudi sama po sebi pomeni neposredno pomoč, možnost učinkovitega sodelovanja pri reševanju življenjsko pomembnih vprašanj Slovencev v deželah onkraj državne meje. Usodnost stanja, ko vlade dežel v sosedstvu pri reševanju problemov "svojih" Slovencev nimajo pravega sogovornika na tej strani, se je v vseh svojih dimenzijah razkrila prav ta čas v deželi Koroški. Stanje na italijanski strani tudi pripoveduje o tem. In seveda na Madžarskem – vprašanje trenutno zasedenih delov slovenskih dežel pa glasno vpije svojo resnico. Prekinitev ignorantskega obnašanja in upoštevanje dejanskega stanja – torej ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel – bo vzpostavilo tudi ugodno ozračje, da bodo pozitivne možnosti, ki jih ponuja Sporazum o arbitraži glede južne državne meje, prišle do izraza, in jih bo slovenska vlada s predstavitvijo internacionalnopravno relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum o arbitraži in z njimi razpolaga le Slovenija, tudi v celoti izkoristila.

Popravilo "lonca", ali "resetiranje države" – če tako bolj všečno zveni – v zvezo dežel, s katerimi se prebivalci še danes, kljub skoraj stoletni destrukciji še vedno identificirajo, bi v trenutku omogočilo kuharjem, da bi končno skuhali Slovencem in ostalim državljankam in državljanom ter prebivalcem Zvezne republike Slovenije za zdravo sobivanje potrebno, tečno "hrano".

Vsa sprevrženost stanja vsak dan znova bruhne na plano – celo na državnih proslavah…

Andrej Lenarčič

Pomisel k: Razmišljanje ob 20-letnici samostojne Slovenije (25.06.2011 na www.25junij.si)

Dobro dene prebrati že sam naslov. Namreč potem, ko sam predsednik države na osrednji uradni proslavi razglasi, da imamo Slovenci svojo domovino (šele!) dvajset let, je dobesedno vsaka "drobtinica" – če je dovoljeno tako poimenovati vsaj pravilen naslov kakega članka – blagodejna. A resnica je, da se bistvo naših težav skriva tu nekje. Izvira iz napačnega pojmovanja države in državnih reči, nepoznavanja in zmotnih predstav o naši preteklosti, še zlasti in predvsem pa v popolnoma napačno "sestavljeni" državi Republiki Sloveniji.

Da je vsaj nekaj volje zapisati kakšno misel o problemu, gre zahvala tu omenjenemu razmišljanju, objavljenem na spletni strani 25.junij, ki spodbuja k "pozitivnemu razmisleku".

O "napačno sestavljeni državi"

A)

25. junija je na spletnem portalu Siol.net zgodovinar Repe objavil tudi te-le besede:

"Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali."

To je mojstrovina etabliranega (torej plačanega iz žepov Slovencev, davkoplačevalcev) zgodovinopisja, ni dvoma. Poglejmo samo, kaj zgodovinar, katerikoli, opazi, ko pogleda prizorišče v omenjenem času: Pred njegovimi očmi so dežele Avstrijskega cesarstva, kakor jih je mednarodnopravno opredelil ustavni akt, ki ga imenujejo po nemško Ausgleich, Slovenci pa pravimo Poravnava. Gre za dokument, ki je ustavnopravna podlaga leta 1867 vzpostavljene Dvojne monarhije, natančneje habsburške personalne unije med suvereno in enovito Kraljevino Ogrsko ter "vojvodinami in kraljestvi" (tako piše v tem dokumentu), "ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju". Zapisano pove, da so vojvodine – Slovenci smo jih vedno imenovali dežele, kar je slovenska beseda za državo – tako kot vedno poprej avtonomni subjekti mednarodnega prava, ki vstopajo v odnose med državami (so torej tudi subjekti internacionalnega prava!).

Pred zgodovinarjem je kup dokumentov iz obdobja zadnjih stoletij, ki o državni in mednarodni subjektiviteti in državnostnih atributih teh dežel pričajo. Pred tu omenjeno Poravnavo obstoječi tak dokument, ki potrjuje avtonomijo, suvereniteto in državnopravno subjektiviteto vojvodin v obsegu in obliki "kot vedno doslej", je Cesarski patent iz leta 1804. Ta papir je nastal iz potrebe Habsburžanov, da si povrnejo "cesarski blišč", ki so ga izgubili, ko je Napoleon razpustil Rimsko cesarstvo. Habsburžani, kot samoposebiumevni vsakokratni cesarji, so se v trenutku znašli v svojem dejanskem položaju, kar zadeva vladarski naslov. Osebno so namreč vedno bili "le" voljeni vojvode (nadvojvode) vojvodin, dežel, ki so se v toku zgodovine izoblikovale na območju pradavne (Slovenske – Conversio pravi o prebivalcih: Karantanci, ki sebe imenujejo Slovenci) Karantanije. Kraljevski naslovi, s katerimi so se sicer tudi dičili, niso bili "osebni". Tako so se v razburkanih časih napoleonovske Evrope, ko so se vzpostavljali novi, spremenjeni odnosi med velesilami in razmerja moči, počutili hendikepirane zaradi premalo pomembnega naslova med drugimi cesarji in carji, s katerimi so sedali za pogajalsko mizo. Da bi popravil "umetniški vtis", je "ne-več-cesar" Franz iznašel "Avstrijsko cesarstvo", navzven državi podobno sestavljanko iz tkim. Dednih dežel, torej suverenih vojvodin nekdanje Karantanije, in pridobljenih kraljestev kot npr. Češka. To dinastično iznajdbo s cesarskim imenom so zapisali v Cesarski patent in si znova nadeli cesarski naslov in krono. So pa seveda morali v ta Patent zapisati, da se s tem v nobenem pogledu in nikakor nič ne spreminja glede državnosti in avtonomije vojvodin.

Kakorkoli že, zgodovinar, motreč situacijo ob koncu prve svetovne vojne, opazi vojvodine Avstrijskega cesarstva, samostojne države – torej po slovensko dežele – odkar svet pomni, in v katerih so odkar svet pomni živeli državljani, ki so govorili slovensko, deželo in nje pojave po slovensko tudi poimenovali. Kdor je pogledal bolj natančno, je opazil tudi, da so bili te vrste državljani skoraj vsi prebivalci vojvodine Krajnske, nekoliko manj, a še vedno večina, pa jih je bilo v deželah Primorski, Koroški in Štajerski. Morebiti je bilo na Koroškem in na Štajerskem nekaj več takih slovenskega porekla, ki so se privadili občevati v tujem, nemškem jeziku, saj je cesarska birokracija vse bolj vsiljevala nemščino kot uradni jezik (cesar Franc Jožef: "Predvsem sem Nemec!"). Vsekakor pa nihče, še najmanj pa resen, strokoven zgodovinar, ni mogel spregledati, da je šlo za države, združene v nekakšni dinastični skupnosti sui generis, po imenu Avstrijsko cesarstvo, v katerih pa so skupaj, enaki med enakimi, državljani svojih držav, vojvodin, živeli ljudje, dvatisoč let imenovani Slovenci, ki so v teh deželah razvili zavidanja vredno kulturo in tradicijo, s središčem v koroškem Celovcu.

Ko je etablirani, iz slovenskih žepov dobro plačani zgodovinar videl in opazil tu opisano sceno, je izrekel – oziroma zapisal – že prej navedene besede: Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali.

Tako ta zgodovinar, kot tudi mnogi med nami, pa dobro vemo, in smo nekaj tega tudi do- in preživeli, kaj se je zgodilo po koncu prve vojne. Od prej opisane skupnosti slovenskih dežel (ni treba vedno znova ponavljati, da slovenska beseda dežela pomeni državo!), ki so po svojih kulturnih, gospodarskih in političnih značilnostih sodile v vrh takratne Evrope in sveta, v katerih so se dogajale živahne narodnobuditeljske dejavnosti in je bil odpor proti potujčevanju s strani močnih sosedov s severa in zahoda močan in je zagotavljal obstoj nacije, so ostale razvaline. Slovenci smo se v trenutku znašli dobesedno razčetverjeni v štirih tujih državah – a še včeraj smo bili državljani svojih pradavnih dežel… Čez noč so nas "narodovi rešitelji", kakor so sami sebe imenovali ali so si domišljali, da so, pripravili ob lastne države in ob skoraj polovico nacionalnega teritorija in nacionalnega premoženja. Naši ljudje so v trenutku postali tujci v svoji dotedanji domovini, manjšina, državljani drugega (če ne zadnjega) reda v državah, ki so si prilastile njihovo domovino. Tragikomično dejstvo, ki ga je zagotovo opazil celo omenjeni zgodovinar, je, da so pravzaprav ostali v "svoji domovini in državi" prav tisti Slovenci, za katere velja, da so "po nesrečnem plebiscitu" ostali ločeni od "matice". Tudi to je ena od vsiljenih, privzgojenih floskul. Slovenci na Koroškem so edini ostali v svoji domovini, deželi Koroški, medtem ko so drugi, razcefrani ostali brez vsega v tujih državah – Italiji, Madžarski in balkanski kraljevini. Seveda ni mogoče spregledati, da so bili Slovenci na Koroškem žrtev intenzivnega potujčevanja. A to "zadovoljstvo" je doletelo tudi ostale. Masaker so doživeli na Primorskem, v Slovenski krajini – Porabju. Nič manj slabo se ni godilo tistim na Krajnskem in Štajerskem – kolikor je tega ostalo. Kot na videz obroben pokazatelj, a v resnici tragično poveden, opazimo cirilico v javni rabi, iz šolskih knjig iztrganega Cankarja, ali pa predavanja zgodovine (!!!) v hrvaščini na univerzi, ki ni smela nositi slovenskega imena. Da se akademija znanosti ni smela imenovati "slovenska", je le še za povrh.

Večkrat omenjeni zgodovinar, cvet aktualne zgodovinarske stroke, je torej videl stanje pred koncem prve svetovne vojne (to seveda samo po sebi ne pomeni, da ga je tudi opazil) in zanesljivo ni spregledal, kaj se je dejansko, pod bleščavim naslovom "rešitev", zgodilo po njej. Pa vseeno, četudi je bilo vse ena sama razvalina in razkosanje par excellence prav ZARADI Jugoslavije, zapiše trditev: "Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali." Kaj je to? Znanost še najmanj. Kaj je potemtakem? Dobro plačano zavajanje? Prevara? Idiotizem? Je pa v človekovi naravi (in usode prevarantov in lažnivcev o tem pripovedujo), da laži in prevari, ki jo seje za dober denar, kmalu začne sam verjeti.

O tem ni vredno izgubljati besed. Kaj je bilo, vemo, kaj se je zgodilo, vemo. Vemo, vidimo in doživljamo pa, da napake trmasto ponavljamo, da se resnično iz tragedij dvajsetega stoletja nismo ničesar naučili.

B)

Državljani slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva so se v odgovor naraščajočemu etničnemu nasilju vse bolj "zavedali svojih korenin". Nacionalna samozavest se je izkazala zlasti v času francoske okupacije, pozneje pa kljub restavraciji nemškoavstrijskega projekta ni več zamrla. Žal pa so se narodnozavednega naboja plastile težnje, katerih poglavitni namen ni bila afirmacija Slovencev kot suverene nacije v svojih zgodovinskih deželah, marveč ali utopitev v panslavističnih projektih ali podreditev kaki drugi, tuji državi. Tem težnjam se je pridružil še separatizem klerikalnih krogov, ki je na križišču interesov igral svojo (internacionalno) vlogo. Paradno, vserazkrivajoče geslo teh sil se je razodelo v proslulem tarnanju slovečega klerikalnega filozofa, ki je zapisal: Zakaj se Slovenci upirajo združitvi s Hrvati, saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili. Perverznost te misli, in še bolj moralne drže, ki tiči za tem, je dejansko izven dometa normalne človekove zavesti. A je dragoceno pričevanje, saj v resnici razkriva vso globino in razsežnost protislovenske zarote, ki se je zgrnila v vsej svoji grozovitosti nad Slovenci po prvi svetovni vojni. Še tako glasno vpitje o "rešitvi", "osvobodilnem boju", "svobodi" in "Revoluciji" ne more preglasiti vpitja grobov, jam in brezen, ki tulijo, glasu razseljenih in izgnanih, ki pojenjajoče odmeva od vseh strani neba. In seveda ne more prikriti klavrnega stanja identitete in samozavesti v "matični" domovini.

Obsežnost in silovitost zarote je razkrilo tudi dogajanje in ravnanje ob osamosvojitvi 1991. Manipulacija, indoktrinacija, stoletno zatiranje zavedanja o lastnih deželah in državnosti – vse to je bilo tako intenzivno in "uspešno", da niti najbolj zagreti za osamosvojitev, najbolj delavni pri pripravljanju vseh vrst podlag za razglasitev in uveljavitev lastne samostojne države Republike Slovenije, niso prav dobro vedeli, kaj počno. Še najmanj pa so se zavedali, da imajo za svoje početje vse relevantne internacionalnopravne razloge in utemeljitve. Dobesedno so beračili na območju jugoslovanskih socialističnih kvazi ustavnih in kvazi državnih dokumentov, se zanašali na pomoč in sodelovanje zvestih bratov, in v ustavne dokumente zapisovali – popolnoma brez potrebe – raznovrstne neumnosti, od katerih je morebiti najbolj grozovita tista o državni meji, ki predstavlja unikum v vesolju, kjer nihče nikoli ni poskušal kaj takega, da bi namreč državno mejo določal z ustavnim aktom. Državnopravno izobražena oseba ve, da je ustava od vseh aktov najbolj enostranski akt. Ve seveda hkrati, da se meje z enostranskim aktom ne more določati. No, vsaj določiti ne. Kajti če jo kdo enostransko določi tako, da sosed meni, da je to v njegovo škodo, gre pravzaprav za vojno napoved. Če pa je obratno, v korist soseda, potem gre za kapitulacijo. Torej določanje državne meje zagotovo ni akt ustave neke države, marveč vsaj dveh, če ne več držav.

Že težave z mejo razkrivajo usodno pomanjkanje državnopravne razgledanosti in državotvorne miselnosti ljudi, ki so pri nas zgneteni pri vzvodih upravljanja. Je pa ta problem neizogibna rezultanta ignorance, privzgojene v več kot stoletju, in ki se je pokazala na način, da prizadevni ljudje, ki so se mnogi do stopnje heroizma zavzeli in delovali za samostojno državo, niso dobro vedeli, kaj osamosvajajo. Današnje stanje priča, da pogled nikomur ni segel prek realsocialističnega anarhosamoupravljalskega ščavja. Vse se je ustavilo že pri pripenjaju zaslug ali pa obtoževanju za dogodke v času druge svetovne vojne. Zavesti, da v Jugoslavijo Slovenci nismo padli z lune, marveč smo vanjo vstopili kot suvereni subjekt internacionalnega prava (kar je – mimogrede – vedel in povedal celo regent Aleksander v odgovoru na besede vodje zagrebške delegacije ob "ujedinjenju" 1. decembra 1918 v Beogradu) ni bilo nikjer. Še najbolj so jo prikrivali tisti, ki bi morali o njej poklicno govoriti, pa so jo skrili globoko v arhive in lastno podzavest (da bi vest manj pekla?).

Da se razumemo! Zelo verjetno bi dogodki v zvezi z izstopom in osamosvojitvijo Slovenije potekali zelo podobno ali enako, vendar pa bi bila bistvena in za državnopravni aspekt usodna razlika v dikciji nekaterih bistvenih aktov. Prav gotovo bi bili preambula Ustave in Temeljna ustavna listina v določenih podrobnostih drugačna. In zagotovo bi ne bila zapisana neumnost v zvezi z državno mejo, kot je zapisano sedaj. Pisati bi seveda moralo, da ima Republika Slovenija državno mejo s preostalim ozemljem SFRJ, in da ta meja obstaja od nekdaj. Ker je zgodovinska državnopravna situacija slovenskih dežel in Slovenije primerljiva s stanjem v Zvezni republiki Nemčiji, ki jo sestavljajo dežele, državnopravno skoraj enake zgodovinskim slovenskim, ni odveč omeniti, da v nemški ustavi piše, da so meje Zvezne republike zunanje meje (zveznih) dežel. Povsem enaka je situacija – četudi v ustavi ni zapisana – v sosednji Republiki Avstriji, ki je prav tako zvezna država dežel, ki pa so v tem primeru popolnoma enake in istega pravnega in državnega porekla kot slovenske, ki so danes žal še vedno predmet popolne ignorance, četudi Evropska unija terja regionalizacijo. In je podlaga povezave dežel v republiko Avstrijo isti ustavni akt, ki velja še vedno tudi za slovenske dežele – če velja za avstrijske – to je Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918.

Strašne tragedije in katastrofe, ki so Slovence doletele v stoletju po "rešitvi", med tistimi, ki odločajo, niso prebudile ne zavedanja ne pripravljenosti, da bi storili vse, kar je potrebno in mogoče, da se popravi napaka. Še bolj tragično je, da niti vseobča kriza, ki dandanašnji stiska osamosvojeno Republiko Slovenijo, in je v glavnem posledica omenjenih zablod in nemarnosti, ne prebudi speče zdrave pameti, smisla za državno, in zgodovinskega spomina. Hiša gori, gasilci pa pošiljajo eksperte, ki naj bi analizirali tkanino cevi, oblačnost izza hribovja, specifično težo lanskega snega, ni ga pa, ki bi pograbil cevi in jih priključil na do roba poln zalogovnik ustavnih, državnopravnih, ekonomskih, političnih in kulturnih temeljev slovenske državnosti, ki so vedno tu, pravzaprav vedno bolj, saj je s tako dediščino nekako tako kot z bančnim računom: Če nanj pozabiš, ostaja poln… Če opazujemo ravnanje naših politikov v zadnjih sto letih, se ne moremo upreti sklepu, da bi ne oklevali, in bi urno zapravili ali zradirali naša upravičenja, če bi jih opazili.

C)

Pisanje gospoda Marjana Podobnika, direktorja Zavoda 25. junij, je spodbudno. Razodeva, da avtor opazi dejstva in podrobno opiše njih idejnopolitično razsežnost. Pričujoči odmev na njegovo razmišljanje pa hoče pokazati "materialnopolitično" podstat. Ni namreč mogoče v realnem svetu uresničiti še tako čudovite in utemeljene pobude mimo dejanskega stanja, kadar gre za državo toliko manj. Če vzamemo narodovo nesrečo od 1918. leta do konca povojne morije po drugi svetovni vojni kot dokončno in nespremenljivo dejstvo, pa smemo, moremo in moramo v današnji krizi opaziti pobudo in razloge, da vendarle enkrat premislimo in končno sestavimo svojo državo iz pravega materiala in veljavnih, trdnih državnopravnih dejstev, ki jih imamo polno kaščo. Utemeljimo državnost zvezne republike na državnosti dežel, vrnimo deželam ozemlje, meje in oblast, zvezna administracija naj prevzame pooblastila, ki ji praviloma gredo, upravljanje z državo bo samo po sebi optimizirano in učinkovito, predvsem pa racionalizirano, zvezna birokracija bo sicer zdesetkana, a toliko bolj delujoča in v ponos zvezni državi, Zvezni republiki Sloveniji.

Povedano pomeni, da bo na ta način uveljavljena državnopravna identiteta in državni atributi, ki so skoraj sto let "ležali za plotom". Kot relevantni instrumenti države, ki zagotavljajo njeno polno funkcijo in zavarovanje samobitnosti, napredka in človekovih pravic vseh državljanov bodo, zagotavljali okolje, v katerem se bodo uresničevale vse – in še druge – pozitivne misli, kakor smo jih prebrali v Razmišljanju gospoda Podobnika. In seveda bo v takšnih okoliščinah situacija, v kateri so naši rojaki v sosednjih državah, v trenutku povsem drugačna in nič več brezupna. Skoraj odveč je dodati, da bo v tem primeru tudi Sporazum o arbitraži zaživel in deloval v svoji pozitivni vlogi, saj terja internacionalnopravne podlage. Dokler jih sami ignoriramo, ne moremo pričakovati, da se bo po njih ravnal arbitražni tribunal. Zato ni veliko časa. Ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel bi ne le vzpostavila okvir in odprla možnosti za izhod iz ekonomske in politične krize, marveč bi hkrati zavezala odločujoče v arbitražnem tribunalu, da dosledno upoštevajo kriterije, ki so v sporazumu jasno zapisani in so za odločanje obvezni. Državne meje slovenskih dežel so neizbrisljivo internacionalnopravno dejstvo. S federalizacijo države jih kot take znova uveljavimo in jih predočimo vsemu svetu.

28. junija 2011

ANDREJ LENARČIČ

Danes je Delo objavilo pismo bralca:

Spoštovani!

Slavnostni govornik je na slovesnosti ob Dnevu državnosti na Kongresnem trgu v Ljubljani svoj nagovor začel z besedami: Naša domovina slavi dvajseti rojstni dan.

Tej trditvi seveda odločno ugovarjam. Nihče nima pravice, in še najmanj kakšen državni funkcionar, da meni in mojim takole mimogrede odreče domovino. Smo morebiti semkaj padli z Marsa? Kot da ni dovolj, da nas sluge “tuje učenosti” zmerjajo s prihajači – pritepenci izza nekih Karpatov. Zase in za svoje prednike zanesljivo vem, da smo od nekdaj doma tukaj, v svoji domovini, že pred dvema tisočletjema znani kot Slovenija, katere prirodo smo (iz)oblikovali in nje lepotam dali imena. Pred dvajsetimi leti pa smo se državljani in prebivalci te domovine odločili in ustvarili samostojno državo Republiko Slovenijo. Samo to se je zgodilo, in samo to smemo in moremo praznovati. Dvajset let slavi država, Republika Slovenija.

Andrej Lenarčič

ŠE POMISEL K DRŽAVNI PROSLAVI NA KONGRESNEM TRGU V LJUBLJANI, 24.6.2011

Države nimamo zato, da bi državljanom razlagali, kako je drugje, marveč da sebe predstavimo drugim. Državna proslava pa je še posebna priložnost, da pred lastno in pred tujo javnostjo pokažemo svoje dosežke.

Tvoj citat:

Tukaj igra nekoliko vloge tudi sklep sveta Evrope o obsodbi totalitarizmov in o odpravi krivic: kolikor so bile meje določane in risane v titovini, so plod totalitarizma in zato neveljavne.

Koment:

Meje, ki jih omenjaš, niso veljavne in nimajo pomena. Veljavne niso, ker so notranje administrativne in na mednarodni ravni nimajo učinka. Pomena pa nimajo (glede določitve poteka državne meje), ker državna meja že obstaja, in nanjo notranja administrativna črta nima vpliva.

Predvsem pa:

režim ni atribut države.

atributi države so IZKLJUČNO IN SAMO trije: 1) Ozemlje/teritorij (kar zajema seveda tudi mejo), 2) oblast (brez ozira na značaj, vrsto, obliko…) in 3. državljani

Vse tisto, kar naša “stroka” in “politika” razume pod “državo” ne presega ravni “marijine družbe”. V glavnem pa je popolnoma kontaminirano z etnoekskluzivizmom, primitivnim genetskim nacionalizmom, ideološkimi predsodki in kvaziznanstvenim in kvazistrokovnim obravnavanjem/sprevračanjem dejstev.

Vsa beda in nekompetentnost tistih, ki se v državne reči pri nas vtikajo, se razkriva v tragični “slovenski zgodbi” dvajsetega stoletja – tako v dejanskem dogajanju, kot tudi v obravnavanju, kar je še najbolj tragično, saj napake delajo vsi, razlika je v tem, da se drugi iz napak kaj naučijo, tukaj, v Podalpju pa velja, da so napake, bolj ko so hude in usodne, toliko večja dragocenost in zasluga.

Naši vrhunski mednarodni pravni stroki in diplomaciji ne pomaga niti uradno zapisano stališče Badinterjeve komisije, na katere stališča se sicer vsi navdušeno sklicujejo, da namreč “etnija ni argument za oblikovanje države”! Prav na tej ravni imamo v naši resničnosti opravka z največjimi idiotijami in zločinstvi. Vse, kar so v imenu “reševanja” slovenskega narodnega vprašanja počeli klerikalni in liberalni voditelji na prelomu stoletij, ni nič drugega, kot nepojmljivo odrekanje nacionalne identitete Slovencem. Problem Slovencev namreč ni bil, da nis(m)o imeli svoje države! Kaj še! Imeli smo jih (jo) od samega začetka evropske civilizacije. Težava je nastopila, ko so imperializmi zajahali nacionalističnega konja in zaradi ekonomskopolitičnih ciljev začeli zatirati druge etnije. Tako s(m)o Slovenci v svojih lastnih državah izgubljali upravljalske pozicije. Začelo se je z uničenjem (pra)starega (SLOVENSKEGA !!!!) plemstva v času protireformacije (knjig menda niso tiskali in izdajali v slovenščini zaradi nepismenih kmetov!!!!). nadaljevalo pa z vse bolj agresivnim birokratskim centralizmom, “zemljiško odvezo”, ki je slovenske kmete pognala na boben in v množično ekonomsko emigracijo, posesti so pa prehajale v tuje roke, in nazadnje s spopadom interesov prav na slovenskem ozemlju, ko so se soočile tendence London/Pariz/Rim/Carigrad in Berlin/Dunaj/Jadran. Konflikt se je začel že v Napoleonovi dobi, krila pa je dobil z ustanovitvijo Italije, ki je oborožena z etnošovinizmom in iredentizmom začela ofenzivo na slovenska beneška ozemlja. “Vertikalna os” Berlin/Dunaj pa je idiotsko/omejeno (zločinci so praviloma kreteni) še s svoje strani rušila slovensko nacionalno telo, namesto da bi ga podprla kot edini učinkoviti branik pred italijanskim iredentizmom. Seveda je pri tem imela odločilno vlogo cerkvena hierarhija, ki je obvladovala Dunaj in Slovence – vsakega na svoj način in v skladu s cilji – in imed drugim minirala že skoraj ustanovljeno slovensko univerzo v največjem slovenskem mestu Trstu, in namesto slovenske univerze “zrajcala” Dunaj s SAMO srednjo šolo – pa še to “le” cerkveno"! Na ta način je uničila slovensko nacionalno potenco na najbolj kritični meji na zahodu z iredentistično/fašistoidno Italijo, in pripravila pot za kasnejšo tragedijo, ko je “vertikalna os” v celoti izgubila svoje šanse – seveda predvsem na račun nacionalne tragedije Slovencev. Ni nič nenavadnega, noben slučaj, da je Cankarja doletela smrt po predavanju proti jugoslovanarstvu prav v Trstu: Po predavanju so ga v zaodrju na smrt pretepli…..(“padel po stopnicah”!!!)

Torej problem Slovencev ni bil, da “nis(m)o imeli svoje države”, marveč da so nam v naših državah odrekali pravico do soupravljanja. Volilni sistem in struktura oblasti sta bila tako urejena, da je bila prevlada tujerodnih prihajačev, ki so bili instrument birokratskega in imperialističnega berlinskega in dunajskega centralizma, zagotovljena. Upor državljanov slovenskega porekla so spretno izkoristili po eni strani cerkveni krogi za svoje separatne namene, posebej pa panslavistični in srbskofrankofonski krogi še posebej. Eni in drugi so, namesto da bi podprli Slovence v njihovih prizadevanjih za udeležbo pri upravljanju svojih držav/dežel, raje ščuvali Slovence, da so se odrekli lastni domovini in državni identiteti, ter se prepustili perverznim “troedinoplemenskim” balkanskim anarhoidnim avanturam. In kar je pri tem še najbolj perverzno: to so narodovi voditelji storili, ko je bil na mizi Karlov Manifest, ki je (tudi) Slovencem (tako kot ostalim deželam Avstrijskega cesarstva – današnji Avstriji npr.) dajal ustavnopravno podlago za prevzem oblasti/upravljanja/parlamentarne večine v “svojih” deželah. Torej natančno tisto, kar si niti v sanjah ni upal predstavljati Matija Majar. Določba v Manifestu, ki je deželam priznavala pravico do svobodnega združevanja, ni nič drugega, kot ustavnopravna podlaga Zedinjene Slovenije. In to so slavljeni slovenski nacionalni voditelji (klerikalni) vrgli v smeti in pognali Slovence na beraško palico in v balkansko suženjstvo z vsemu katastrofalnimi posledicami, ki so terjale življenja stotisočev in nas še dandanašnji uničujejo. Državljanska samozavest in spomin na lastno deželno državno identiteto je že tako zatrt, da niti osamosvojitve nismo bili več sposobni zastaviti skladno z dejansko internacionalnopravno državnopolitično situacijo. Namesto da bi pravnoformalno vzpostavili stanje v trenutku vstopa slovenskih dežel v Jugoslavijo, so naši osamosvojitveni velezaslugarji ob polni “državnopravni kašči” moledovali za realsocialistične plesnive drobtinice, na katere so se morale sklicevati druge jugoslovanske republike, ki razen Srbije in Črne gore v trenutku nastanka države, ki je 1991 razpadala, niso imele nobene lastne državnopravne subjektivitete. Je sicer res, da argumenti in zakonske podlage kljub temu obstajajo in so uporabne/uporabljive, a kaj, ko upravljalska elita s klavrno izobrazbo in katastrofalno mednarodnopolitično nerazgledana, prežeta z balkanoidnimi realsocialističnimi ideološkimi predsodki, ni sposobna niti opaziti, kaj šele uporabiti ustavnopravne podlage, kakršne npr. predstavljajo temelj sosednje Avstrije. Kako so ti “manifestovi” temelji trdni in trajni, se je pokazalo, ko so prestali celo Anschluß, in so na njih dunajski politiki v petdesetih letih temeljili svoje zahteve po obnovitvi državnosti.

Velja staro ljudsko pravilo: Ne boj se sovražnikov. Boj se idiotov v svojih vrstah.

Naj bo za ta hip dovolj……..

lpAL

KRIZA

Kar se dogaja pri nas in z nami ob bližajoči se dvajseti obletnici, daje vtis, da se vse podira. A vtis je zavajajoč. Gre sicer res za podrtijo, a v teh dveh minulih desetletjih se ni nič podrlo, le balon, ki s(m)o ga zgradili na(d) razvalino, je počil in pred nami je resničnost.

Kar pripovedujejo ugledneži, državni uradniki in funkcionarji, strokovnjaki vseh vrst in druge javne osebe, razkriva resnico, da se je za ljudi, ki so "krivi", da smo tik pred praznovanjem dvajsete obletnice, svet začel z njimi. Vse, kar lahko slišimo ali beremo o naši državi je, da je stara dvajset let in da je rojena iz socialistične Jugoslavije in njene kvazi federalne države socialistične republike Slovenije. Dlje v preteklost sežejo le razprtije o zaslugah za bolj ali manj hude jame in za državo, "v kateri se … hudo kršijo človekove pravice…" (Temeljna ustavna listina 1991).

Gre torej za preprosto dejstvo, da je tisto, kar danes pred našimi očmi izginja, navaden balon, izmišljija brez temeljev, zgrajena na ideoloških predsodkih, fantazmah. Znamenita "zgodba o uspehu" se sedaj razblinja in ostaja tisto, kar je bilo pod njo skrito: kup podrtije.

Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo kruta resničnost prikazala. Razumni ljudje namreč ne gradijo na izmišljijah, še manj na podrtiji. Najprej odstranijo ruševine in nesnago, da odkrijejo temelje, od katerih potem gradijo na novo. Če torej hočemo imeti svojo državo tudi za bodoče rodove, jo moramo postaviti na trdne, resnične temelje, ki jih bomo našli šele, ko se bomo zavedali, da svet ni od danes, da se zgodovina ni začela z nami, da nismo za vse zaslužni – niti krivi – sami, da bodočnosti ni brez preteklosti, in da kdor lastne zgodovine ne pozna ni vreden svoje prihodnosti.

Podrtija, ki se razgrinja pred nami, ko je balon zgodbe o uspehu počil, ni nič drugega, kot naša preteklost zadnjega stoletja. Ta podrtija je prekrila pravo slovensko zgodbo o uspehu. Zgodbo nacije, ki je, maloštevilna sicer, odigrala pomembno vlogo v Evropi. V bistvenem je zaznamovala politični, družbeni, kulturni, gospodarski in znanstveni razvoj Evrope in sveta. Vse, dokler dežel, v katerih je stanovala ves čas, ki je zabeležen v arhivih, ni zajela kuga tujih imperialnih interesov, ki so razpihovali nacionalizme različnih sort. Prislovično tolerantno, za vse različno odprto slovensko nacijo (le kot taka je lahko vedno bila v samem vrhu "evropstva") je nasilje "z vseh štirih strani neba" pognalo v panično iskanje pravega odgovora. Se je zgodilo, in številni so temu botrovali, da so narodovi voditelji našli odgovor. In to tak, da so tik pred zdajci, ko je bila končno na mizi toliko zaželena "Zedinjena Slovenija", pljunili na državnost slovenskih dežel, zapustili svoj dom, in nacijo pognali kot usmiljenja vreden privesek fantazmičnega in farsičnega, dejansko pa totalno shizofrenega "Troedinega plemena" v okolje, za katerega je Cankar povedal, da z nami nima ničesar skupnega (in dokončno in poslednjič "padel po stopnicah"!)

Podrtija je bila velika. Že začela se je klavrno: s samoodpovedjo lastni identiteti in državnosti. Uresničila se je misel zaničevanega pesnika: Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti. In ta peta je bila grozovita. Slovenska nacija je v trenutku izgubila več kot tretjino ozemlja in državljanov in bila oropana do polovice svojega nacionalnega bogastva, "eliminiran" je bil cvet mladine, stotisoči so se razpršili v paničnem begu po svetu, kraški pojavi in polja prelepe domovine pa so dandanašnji "polja smrti", srhljivejša od bolj znanih vietnamskih.

Osamosvojitelji iz devetdesetih let minulega stoletja so opazili, da so se v državi, ki je nastala (tudi) s podrtijo slovenskih dežel leta 1918, tako zelo kršile človekove pravice, da se je bilo treba nazadnje iz njenega objema kakorkoli že rešiti. Njih ravnanje pa razkriva, da niso opazili – ali pa niso hoteli opaziti – kaj osamosvajajo. Niso opazili držav, ki so 1.12. 1918 pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v novo južnoslovansko državno tvorbo "Troedinega plemena". Kako bi potemtakem opazili, da se je tisto "ujedinjenje" zgodilo na skrajno neobičajen način, prav gotovo v popolnem neskladju z mednarodnimi pravom in navadami. Celo priložnostni nagovor dr. Anteja Pavelića, ki je vodil delegacijo "pridruževalcev" (odkod mandati?), je moral srbski prestolonaslednik takoj popraviti. Pavelić je namreč izjavil, da se "država SHS združuje s Kraljevino Srbijo", in Aleksander je izjavo popravil in izjavil, kako ga veseli, da se "dežele države SHS" združujejo s Kraljevino Srbijo (glej Katalog razstave Jugoslavija 1918-1990, Beograd) . Država se pač more združevati le s sebi enakimi, ne pa s kako pokrajino kake druge države. V fantazmični Državi SHS so bile države pač le slovenske dežele (Glede internacionalno pravne subjektivitete teh dežel glej: Poravnava 1867).

Dogodek 1. decembra 1918 je bil očitno zadnji, v katerem so nastopale slovenske dežele s svojimi državnimi atributi. V tem moremo videti tudi srečno okoliščino. Pravno dvomljive in docela neustrezne odgovore slovenske politike na izzive časa v minulem stoletju so sicer spremljale tragične zgodbe, najhujša pa se – kdo ve zakaj – le ni zgodila: "Slovenstva stebri stari" – državnost, državnostni atributi slovenskih dežel so ostali zanemarjeni "v kotu". Ob pozabljene se ni nihče obregnil, nihče jih ni uporabil ali se nanje skliceval, a tudi nihče ni poskrbel, da bi bili odpravljeni na način, ki je na mednarodni ravni v navadi. Tako so trenutek osamosvojitve dočakali čakajoč svoj trenutek, ki pa ni napočil, saj jih osamosvojitelji, morebiti zaslepljeni z bleščavo jugosocialističnih prividov, niso niti opazili niti upoštevali. Ne gre jim zameriti. Ključna figura sama je skrušeno ugotovila, da so "potem napravili veliko posranijo". Vrh politike pa še dandanašnji, ko izpod počenega balona od vsepovsod štrli strahovita podrtija, ki prekriva prave temelje slovenske državnosti, razglaša to grozljivo gomilo za temelj slovenske države.

Državnost SFRJ je zavarovala zunanje meje slovenskih dežel s tretjimi državami, četudi te zavesti v slovenski zunanji politiki kot da ni bilo. Mednarodne pogodbe Jugoslavije s sosedami so pač trajna dejstva. Problem pa je nastal z mejo s preostalim ozemljem znotraj SFRJ. "Republiške meje" so pač notranjepolitična zadeva in "na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka", če parafraziramo izjavo vodilne osebnosti na področju mednarodnega prava pri nas. Niti sklepi Badinterjeve arbitražne komisije, ki je imela ustrezna pooblastila in je ustvarjala nova mednarodnopravna dejstva, glede meje slovenskih dežel s preostalim jugoslovanskim ozemljem nimajo teže, saj ni mogoče razglašati nekih novih mednarodnih dejstev, dokler stara niso razveljavljena oz. odpravljena (non bis in idem). Državne meje slovenskih dežel ni razveljavila nobena jugoslovanska "republiška meja", in karkoli že je Badinterjeva komisija v zvezi s temi republiškimi mejami razglašala, dejanske meddržavne meje slovenskih dežel to v ničemer ne zadeva. Z dejanjem osamosvojitve so same po sebi znova v veljavi, pa če jih osamosvojitelji, kaj šele preračunljivi sosedje, opazijo ali ne. Na srečo se nam je zgodil Sporazum o arbitraži, ki končno postavlja slovenske državne zadeve na raven, kamor sodijo: na internacionalno pravno področje, na območje relevantnih državnopravnih dejstev, in ki hkrati očisti mizo vseh realsocialističnih ideoloških predsodkov in prividov. Ključni problem slovenske države – torej državne meje – je tako ad acta, saj ni mogoče, da bi slovenska vlada na tribunalovo mizo ne dala ključnih, internacionalno pravno relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum.

Kriza, ki bo zaznamovala dvajseto obletnico osamosvojitve, je torej priložnost, da se slovenska politika posveti popravi "velike posranije". Namesto da se otepa s parcialnimi problemi, katerih razreševanje ni naloga vlad, namesto da se vtika in izgublja čas s tistim, kar morajo reševati ljudje sami, kar je stvar svobodnega trga in okoliščin, se more in mora potruditi in postaviti državo na prave, zdrave temelje, ki se pokažejo, ko odstranimo grozoviti kup podrtije, ki se je pokazal sedaj, ko je balon "zgodbe o uspehu" triumfalno počil. Politiki in drugi vplivneži morajo zbrati dovolj energije in poguma, da oživijo tisto, kar so Slovenci reševali leta 1918, in zavozili. Ustavne in državnopravne podlage so še vedno veljavne in so pred nami. Na popolnoma istem ustavnem temelju – Manifestu z dne 16. oktobra 1918, ki ga je Korošec ignoriral – stoji sosednja zvezna država Avstrija. Kdor oporeka pravici slovenskih dežel, da se po sto letih končno združijo na tej podlagi v "davno sanjo" – Zedinjeno Slovenijo, torej v Zvezno republiko Slovenijo, oporeka pravico do obstoja sosednji državi Avstriji. Dunajski politiki so se v petdesetih letih, v času pripravljanja Državne pogodbe o Avstriji, vehementno sklicevali prav na ta Manifest. Ni torej dvoma, da je še danes veljaven dokument mednarodnega prava – ki tako kot mednarodne pogodbe ne mine! In velja tudi za slovenske dežele, ki nikoli niso "preminile", pa naj so se znašle v kakršnihkoli okoliščinah in začasnih administrativnih razmejitvah.

Ko bo slovenska politika pokazala potrebno mero državotvornosti in samozavesti, s spremembo ustave postavila državo kot zvezno državo dežel na njene prave temelje, potem bo večji del danes na videz nerešljivih problemov minil sam od sebe. Ni mogoče na izmišljijah zgraditi uspešne družbe. To navsezadnje terja od Republike Slovenije tudi Evropska unija s tkim. regionalizacijo, s katero ima – sedaj vidimo zakaj – naša država nerešljive težave. Regionalizacija, kakor jo razume EU ni namreč nič drugega, kot struktura, sestavljena iz avtonomnih "dežel", na kateri je bilo zgrajeno Sveto rimsko cesarstvo, v nekem času po nemarnem poimenovano z nacionalistično smešnico "nemške narodnosti", ki jo tukajšnja etablirana stroka nekritično povzema, politika pa očitno (več) ne prepozna, na čem stoji in pade identiteta slovenske nacije.

Ljubljana, 1o. junija 2011

28.5.2011

ŽELJE – UTVARE – DEJSTVA

V zadevi državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko je znano, da južna soseda

– 25.6.1991 ni uveljavila svoje suverenitete in samostojnosti, niti odcepitve od SFRJ, še več:

– kot del SFRJ je ipso facto bila agresor na osamosvojeno Republiko Slovenijo, kajti:

1) JLA je bila vojska preostanka SFRJ, brez Republike Slovenije

2) JLA je napadla osamosvojeno državo (prav zaradi tega dejstva) z jugoslovanskega (torej tudi hrvaškega) teritorija in hrvaške republiške oblasti niso ničesar storile, da bi premike JLA nad Slovenijo ovirale. Preprečile so celo spontane akcije prebivalstva, ki je sprva poskušalo samo od sebe kaj storiti.

3) Prav tako so oblasti republike Hrvatske ignorirale vse obljube in dogovore o skupni osamosvojitvi in medsebojni pomoči v boju za zavarovanje samostojnosti.

– moratorij na nadaljevanje utrjevanja suverenitete in samostojnosti (Brionska konferenca) je Republiko Slovenijo doletel v stanju zmage nad JLA in z zavarovano samostojnostjo. Republiko Hrvatsko pa je doletel v stanju v Saboru izražene želje po lastni državnosti. Zato je Zagreb smel storiti nadaljnje korake v smeri osamosvojitve šele po preteku treh mesecev. Pa tudi ta razglasitev je invalidna, kajti:

– razglasitev se je izvršila ilegalno v kleti upravne zgradbe INE v Zagrebu, 8.10.1991 (pripeta slika v kamen vklesanega datuma) ker so se že pričeli spopadi z lokalnimi Srbi. To sicer ni nič narobe, toda po pravilih se mora tako dejanje takoj ko izredne razmere minejo ponoviti/potrditi korektno in v normalnih okoliščinah, sicer nima veljave.

Pričujoči članek razkriva, da ta dejstva povzročajo “sive lase” onkraj mejnih rek. To seveda ni nič čudnega, kajti poleg 5. člena Sporazuma o arbitraži je to še ena potrditev, da onkraj stoletja obstoječe državne meje dne 25.6. 1991 in še tri mesece potem zagotovo ni bilo nobene hrvaške države, s podpisom Sporazuma o arbitraži pa je vsaj kar zadeva državno mejo z Republiko Slovenijo tudi nje razglasitev dne 8. oktobra 1991  brezpredmetna.

In nesporno je Republika Slovenija na dan razglasitve svoje suverenitete in državne samostojnosti mejila na državo SFRJ (preostanek, brez Slovenije), naslednico južnoslovanske države, v katero so slovenske dežele/države s svojim teritorijem, državno mejo, oblastjo in državljani vstopile 1.12.1918 (prebivalci Hrvaške in Slavonije so bili 1918 državljani Kraljevine Ogrske. Ozemlje, na katerem so prebivali, je okupirala vojska Kraljevine Srbije. Na ozemlje slovenskih dežel/držav je srbska kraljeva vojska stopila skoraj 14 dni po razglasitvi združitve!).

Za ilustracijo povzetek članka v Vecernji.hr in fotografija obeležja :

vecernji.hr, 28.05.2011

HDSSB o 20. godina Oružanih snaga RH

"Što slavite? Pa pravosuđe kaže da HV nije postojala 28. svibnja!"

U presudi Branimiru Glavašu Županijskog suda u Zagrebu i Vrhovnog suda stoji da je Hrvatska do 8. listopada 1991. bila u sastavu SFRJ, a jedina legalna vojska bila JNA. Zašto na to nitko ne reagira, pitali su HDSSB-ovci.

Povodom obilježavanja 20. godišnjice Oružanih snaga Republike Hrvatske predstavnici Vlade i Sabora položili su vijence i zapalili svijeće na spomeniku Zid boli, kod Središnjeg križa na Aleji poginulih branitelja, te na grobu Franje Tuđmana na Mirogoju.

Piše: Željka Rački-Kristić/VLM

Krajnje je vrijeme da oni koji vode našu državu počnu čitati dokumente i zaštite suverenost naše države. Pitamo ih, što oni to slave 28. svibnja i kome se poklanjaju na stadionu NK Zagreb, ako u presudi Branimiru Glavašu Županijskog suda u Zagrebu i Vrhovnog suda stoji da je Hrvatska do 8. listopada 1991. bila u sastavu SFRJ, a jedina legalna vojska bila JNA?! – zapitao je danas čelnik HDSBB-a dr. Vladimir Šišljagić šokiran šutnjom nadležnih na iskrivljavanje povijesti od strane hrvatskoga pravosuđa.

Hrvatska vojska, koja danas slavi 20. obljetnicu osnivanja, podsjetili su HDSSB-ovci, u presudi B. Glavašu od 8. svibnja 2009. jasno kazuje: "Budući da je u to vrijeme Hrvatska još uvijek bila u sastavu SFRJ (formalno-pravne sveze sa SFRJ raskinute su 8. listopada 1991.), prema tadašnjim pozitivnim zakonskim propisima nije legalno mogla formirati vlastite oružane snage…" – Licemjerje, glupost, neinformiranost ili nezainteresiranost ne opravdava ih u počinjenju štete koju stvaraju vlastitoj državi. Premijerka priča kako ćemo slaviti i Dan državnosti 26. lipnja. Pa što ćemo slaviti ako u presudi piše da naša država tada još nije postojala?! – pitao je i saborski zastupnik dr. Dinko Burić.

Sporne dijelove presude, naglasio je zastupnik dr. Boro Grubišić, podijelio je članovima svih parlamentarnih stranaka. no, rekacije još nema. Godinu dana poslije nema ni odgovora ustavnog suda na žalbu osuđenog Branimira Glavaš, zaključili su.

Slovenska vlada je skupaj z RH pri OZN registrirala Sporazum o arbitraži. Na ta način je dokument pridobil vso internacionalnopravno relevanco. Na mednarodni ravni se je mogoče nanj sklicevati in iz njega sledijo mednarodnopravni učinki.

Kar zadeva Republiko Slovenijo in problem državne meje s preostalim delom južnoslovanske države, ki je nastala leta 1918, je pomembno, da odslej nihče v Republiki Sloveniji nima pravice kot predmet spora opredeliti kaj drugega, kot izključno državno mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 vstopile v državo, danes znano kot Jugoslavija. Pod nobenim pogojem tudi ne sme nihče na slovenski strani arbitražnemu tribunalu predstaviti drugačnega dejstva in dokumenta, kot tiste in take, ki ustrezajo načelom in pravilom internacionalnega prava, kakor določa člen 4 Sporazuma o arbitraži. Za tribunal so torej brez vsakega pomena dejstva notranjega prava, kot npr. ustava, temeljna ustavna listina, jugoslovanski zvezni in republiški zakoni in predpisi, dogovori nekvalificiranih in nepooblaščenih ali neobstoječih organov in teles, ali odločitve lokalnih organov. Ker mora tribunal slediti izključno načelom in pravilom internacionalnega prava, je torej slovenska vlada dolžna na njegovo mizo položiti ustrezne, z zahtevami Sporazuma o arbitraži skladna dejstva. Registracija Sporazuma je zadnje dejanje, preden Republika Slovenija po podpisu pristopne pogodbe s strani RH tribunalu predloži opis predmeta spora. Predmet spora je – in glede na določilo 4. člena Sporazuma edino sme biti – MEJA SLOVENSKIH DEŽEL, KI SO POD VODSTVOM SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETA 1. DECEMBRA LETA 1918 VSTOPILE V JUŽNOSLOVANSKO KRALJEVINO, S PREOSTALIM TERITORIJEM TE DRŽAVE, VKLJUČNO MEJA MED SLOVENSKO KRAJINO IN KRALJEVINO SHS NA REKI DRAVI, KAKOR JO JE OPREDELIL SPORAZUM V TRIANONU LETA 1920.

KOMENTAR

Z izpolnitvijo še zadnje dogovorjene obveznosti iz Sporazuma o arbitraži – z registracijo Sporazuma pri OZN – je Sporazum postal uporaben instrument mednarodnega prava za določitev meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko.

Člen 4 Sporazuma določa, da mora arbitražni tribunal pri svojem odločanju upoštevati načela in pravila internacionalnega prava. V originalni, edini veljavni angleški različici se glasi:

Article 4: Applicable Law

1) The Arbitral Tribunal shall apply

a) the rules and principles of international law for the determinations referred to in Article 3 (1) (a);

b) international law, equity and the principle of good neighbourly relations in order to achieve a fair and just result by takin into account all relevant circumstances for the determinations referred to in Article 3 (1) (b) and (c).

Strani sta torej dolžni in smeta položiti na tribunalovo mizo izključno dejstva, argumente in dokumente, ki ustrezajo v členu 4 zapisanim kriterijem. Tribunal pa jih je dolžan upoštevati glede na ustreznost, hkrati pa pri svoji dokončni odločitvi lahko upošteva tudi druga mednarodnopravno relevantna dejstva in ozire, da bo po njegovem mnenju in v smislu določb Sporazuma o arbitraži njegova dokončna odločitev skladna tako z načeli in pravili internacionalnega prava kakor tudi v prid dobrega sosedstva in pravičnosti.

Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje med slovenskimi deželami, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo ni skladno z načeli in pravili internacionalnega prava in ne obstaja, mora to dokazati. Tega dejstva namreč noben mednarodni akt ni odpravil, niti ni bilo vzpostavljeno neko novo stanje na internacionalni ravni, ki bi ga spremenilo. Nasprotno, te mednarodne meje slovenskih dežel, ki so bile skladno z Manifestom Karla I. z dne 16. oktobra 1918 združene pod oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so ostale tudi znotraj novonastale države ves čas v veljavi, le da se je občasno spreminjalo njih pojmovanje in poimenovanje. Da pa je meja ves čas obstajala v vsem svojem pomenu in poteku, se je izkazalo, ko je nastala na oni strani Nezavisna država Hrvatska, in je meja iz 1918 takoj obveljala kot državna meja.

Ves čas trajanja južnoslovanske države nobeno mednarodno telo te meje v ničemer ni spremenilo, o njej se sploh nikoli ni razpravljalo na tej ravni.

Okupacija Primorske s strani Italije po sklenjenem sporazumu v Rapallu je obravnavala deželo Primorsko kot celoto – torej tudi njen teritorij in državno mejo. Zaradi železniške povezave med Trstom in Reko, ki je vedno potekala preko ozemlja dežele Krajnske, pa je bila na ravni Kraljevina SHS – Kraljevina Italija dogovorjena teritorialna sprememba, ki je to železniško progo preko Postojne umestila v italijanski državni prostor, pristanišče Reka, ki je bilo po Poravnavi 1867 podrejeno neposredno Budimu kot samostojna gubernatura, pa je po d’Annunzijevi aferi tudi prešlo v okvir Primorske, pod italijanskim režimom imenovane Venezia-Giulia.

Mednarodni in meddržavni dogovori in sporazumi po porazu Italije v drugi svetovni vojni so obravnavali Primorsko kot celoto in so jo z izjemo Trsta in okolice vrnili Jugoslaviji, kamor je v okviru slovenskih dežel vstopila po prvi svetovni vojni.

Meja Slovenske krajine z madžarsko provinco Kraljevino Hrvatsko na reki Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo znotraj celovite in enotne Kraljevine Ogrske je bila na internacionalni ravni ugotovljena v Trianonskem sporazumu, ki je točko tromeje na sotočju obeh rek ugotovil in zapisal v sporazum. Nastanek Nezavisne države Hrvatske je to mejno črto znova in takoj uveljavil kot meddržavno mejo med Madžarsko in NDH. Razen tega dejstva na tej črti nikoli ni nastalo nobeno drugo internacionalnopravno relevantno dejstvo.

Državnopravno in internacionalnopravno subjektiviteto slovenskih dežel/držav, ki so pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile 1.12.1918 v novonastalo južnoslovansko državo, so v novejšem času izpričali ustrezni dokumenti. Tako

1) Poravnava 1867 določa, da “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarskem svetu na Dunaju”. To je neizpodbitno dejstvo, ki slovenske dežele – vojvodine opredeljuje kot subjekte internacionalnega prava, saj stopajo v mednarodne odnose kot subjekti.

2) Manifest Karla I. z dne 16.10.1918 priznava deželam pravico, da izberejo svoje državne zbore po etničnem kriteriju, hkrati pa ugotavlja, da imajo pravico do svobodnega združevanja. To neizpodbitno dokazuje državnopravno subjektiviteto slovenskih dežel, kar je nemudoma priznala tudi zadnja dunajska administracija, ko je tozadevno sporočilo predsednika Narodnega sveta Pogačnika brez ugovora sprejela na znanje. Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečimi državljani so se skladno z določili Manifesta že 21.10.1918 združile v “Nemško” Avstrijo, slovenske (znotraj Štajerske je brez spora prišlo do delitve na nemško večinski in slovenski del, na Koroškem pa je prišlo do vojaškega obračunavanja) pa so združene pod vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta vstopile v novo južnoslovansko državo.

Da Manifest še vedno velja in državnopravna subjektiviteta dežel obstaja, se je izkazalo pri pogajanjih o obnovi Avstrije po končani drugi svetovni vojni, ko so se dunajski politiki na Manifest sklicevali, in je Avstrija še vedno zvezna država dežel.

Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje med slovenskimi deželami, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo več ne obstaja, mora dokazati, da je v tej zvezi nastalo neko novo veljavno in uveljavljeno internacionalnopravno dejstvo. Da ni nastalo, in da tudi če bi katero od dejstev, argumentov ali dokumentov utegnilo imeti tak videz, absolutno ne velja in v zadevi določanja poteka meddržavne meje nima nobenega pomena, izhaja iz samega dejstva nastanka Sporazuma o arbitraži. Ta Sporazum namreč nalaga arbitražnemu tribunalu, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju in brez vsake omejitve – torej na celi črti od meje na morju do sotočja Mure in Drave. Sporazum tudi razveljavlja vsak dokument ali sporazum, ki naj bi določal to mejo, saj je potem ne bi bilo treba določiti.

“Znameniti” in tolikokrat zlorabljeni pojem “Critical date” v ničemer ne določa meje, skladno z zapisanim besedilom le preprečuje nadaljevanje sporov in zaostrovanje odnosov, obenem pa razveljavlja vsako enostransko dejanje po datumu 25.6.1991, torej definitivno razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Hrvaške od SFRJ, kar se je zgodilo v prostorih upravne zgradbe INE v Zagrebu dne 8.10.1991 – torej v času, ko so enostranska dejanja (kaj je bolj "enostransko" od razglasitve državnosti?), ki zadevajo državno mejo, brez vsakega pomena za tribunal in njegovo odločanje.

Sam obstoj Sporazuma o arbitraži seveda izničuje tudi odločitve Badinterjeve arbitražne komisije, kolikor zadevajo mejo med RS in RH.

Tribunal torej skladno z določbami Sporazuma o arbitraži ne more upoštevati ničesar drugega, razen dejansko in internacionalnopravno relevantno stanje – meddržavno mejo iz leta 1918. Republika Slovenija pa je dolžna kot predmet spora navesti meddržavno mejo slovenskih dežel, ki so vstopile v južnoslovansko državo ter na tribunalovo mizo položiti to dejstvo in ničesar drugega. Sporazum o arbitraži pušča tribunalu dovolj prostora, da odloči skladno s temi dejstvi in načeli.

Meddržavna meja med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko iz leta 1867 oz. 1918 je natančno opisana, zabeležena v mednarodnih dokumentih in na terenu zaznamovana. Meja na Dravi od Zavrča do sotočja Drava-Mura pa je ugotovljena in zapisana v Trianonskem sporazumu.

Ljubljana, 26. maja 2011

Dejansko stanje, v katerem živimo, delujemo in ga vsak po svoje občutimo, zvoni k odgovorom. Terja jih. Po dvajsetih letih »usodnih sprememb«, katerih izplen naj bi bila »naša« država, vse bolj. A odgovori – poskusi odgovoriti – so večjidel nekakšna anatomija, tehnokratsko razteleševanje posameznih fenomenov in manifestacij tistega, kar država v svojem bistvu je. Razteleševanje pa predvsem sesuva vsako bistvo, in na vprašanja ne more odgovoriti, podobno kot anatom z destrukcijo človekovega telesa nikoli ne bo našel njegove duše.

Slovenci smo, kadar razmišljamo o državi, obremenjeni tako s pomanjkljivim znanjem o njej kot s travmami, ki smo jih občutili v zvezi z njo. Razmislek prerado zdrsne z območja uma, kamor najprej sodi država, v pritličje čutnega. V moderni dobi so prek prastarih državnih struktur, v katerih so živeli naši predniki, pljuskali valovi ključnih družbenih sprememb, ki jih je v devetnajstem stoletju zaznamovala industrijska revolucija, boj za trge in posledično nacionalistični šovinizem »velikih«. Države – dežele, ki smo jih vedno imeli za svoje, saj smo živeli v njih polno življenje od davnine, poimenovali njih pojave in oblike, jih oblikovali in morebiti manj vladali, zanesljivo pa smo jih popolnoma in v celoti ter učinkovito branili in ubranili, saj smo se ob koncu prve svetovne vojne morali zelo potruditi, da smo jih sesuli, torej strukture teh dežel so vse bolj postajale orodje tujih šovinizmov, ki jih je nosil nacionalistični imperializem,in na koncu smo v (samo)obrambnem besnilu (zlorabljenem?) sesuli lastno domovanje.

In četudi smo – torej naši predniki – nekoč veliko ali morebiti vse vedeli o državi in državnih rečeh, je dandanašnji tako, da je tega védenja in znanja malo, ali pa je sprevrženo, kontaminirano s komunistično-boljševističnimi anacionalnimi, anarhoidnimi iznajdbami, katerim smo bili na milost in nemilost izpostavljeni skoraj pol stoletja, kot da bizantinizem balkanske monarhije par desetletij prej ni dovolj načel naše »svetorimskocesarske« evropske državnostne tradicije.

Misliti državo torej kaže za začetek.

Priročna je primerjava države s stanovanjem. Država je kot stanovanje, državljani v njej stanovalci, za katere je značilno, da so med seboj različni, in da se vsi držijo določenih pravil, saj sožitje sicer ne bi bilo mogoče in bi bili spori na dnevnem redu. In še več: To stanovanje/država je po vsem sodeč edini možni okvir stimulativnega sobivanja različnih. Ker je evidentno dejstvo, da so države nastale kot rezultanta mnogih učinkovanj in danosti, je seveda treba vnaprej sprejeti, da so jih izoblikovale skupnosti posameznikov enakih ali vsaj podobnih svojstev – torej jezika, kulture, običajev, interesov. Zdrav naravni ohranitveni instinkt pa družbenega življenja ni zaobšel in tako se je znotraj vsake državne tvorbe razvila tudi toleranca, sprejemanje drugačnosti, tudi poudarjena skrb za druge, še zlasti, kadar ti »drugi« lastne državnostne skupnosti, ki bi ohranjala in razvijala njihovo identiteto, niso imeli. Nenazadnje Temeljna listina o človekovih pravicah ni padla z neba, marveč je rezultanta teh silnic. To velja tudi za druga uobličena spoznanja, največkrat drago kupljena s hudimi, tudi krvavimi zapleti. Le kot sprevrženost moremo motriti netoleranco, izključevanje, zlasti s strani skupin, ki jih v takih obstranostih spodbuja in za svoje posebne namene izkorišča njihova »matična« (tuja) država. Naravna in tudi v stvarnosti obstoječa je država kot stanovanje različnih, v urejenem sobivanju, s tem da »nosilna« identiteta – torej identiteta, ki je državo ustvarila in jo opredelila – ne zatira drugih identitet, niti te druge ne ogrožajo tiste identitete, ki državo opredeljuje. Lahko naredimo »etapni sklep«, da je država prvi pogoj zavarovanja neke istovetnosti, zlasti etnično-kulturne, ki to svojo funkcijo more izvrševati učinkovito le pod pogojem, da podpira plodno sobivanje različnih in drugačnih. Svoje resurse usmerja prvenstveno v razvoj »svoje« identitete, hkrati pa skrbi za sproščeno samouresničevanje drugih in odpira možnosti stikov z njihovimi »matičnimi« državami.

Ni torej dvoma, da je država pojav, ki omogoča zavarovanje obstoja in razvoja posebnosti. In ni dvoma, da za goli materialni napredek tostran identitete in različnosti država ni potrebna: Gospodarska učinkovitost, zavarovanje materialnih interesov in, recimo, okolja, socialna varnost, varnost določenega teritorija in naravnih bogastev, industrijska proizvodnja in materialni svet nasploh (lastne) države ne potrebuje. Ali je sploh ne potrebuje, saj živi in napreduje v svojih orbitah, ali pa se zajeda in jaha katerokoli državo. Država torej skrbi tudi za materialne vidike svojega obstoja, torej tudi za gospodarske temelje, strukturno obstojnost in varnost teritorija z državljani vred, a to le zato in tako, da obstane in tako lahko izvršuje svoje izvirne naloge.

Tu ni mogoče mimo največje nevarnosti, ki preti državi. Namreč da jo domače ali tuje klike zlorabijo, da z zlorabo državnih struktur in instrumentov dosegajo le separatne, samo zanje koristne, državi ter drugim pa škodljive cilje. Če država ni na preži in dovoli razrast npr. etnošovinizma ali nasilja neke tuje identitete, se obramba prizadetih more hitro izroditi v enake metode in postopke. Skupine, ki se čutijo ogrožene, posežejo po podobnih oro(ž)djih, če pa gre za vodilno skupino, je izbruh fašistoidnih sentimentov tu.

Je pa še ena možnost – in to so izumili in uresničili narodni prvaki Slovencev na koncu devetnajstega stoletja oziroma ob razpadu avstroogrske monarhije leta 1918, ko so svoje stanovanje – slovenske dežele/države sesuli, ostanke pa pustili vnemar »ob poti« in se podali na čelu Slovencev, osirotelih in brez vsake državne zaščite, v balkansko puščavo. Seveda so zveri ob tej »poti v pogubo« hlastno trgale kose še živega narodovega telesa. Ta »Dolgi pohod« na slovenski način, za razliko od onega drugega klavrn, je šolski primer, kaj se zgodi, če nacija pozabi, na čem in od česa obstaja, če zanemari svojo državnost in svoje države. Boj za obstoj neke etnije je boj za svoj delež pri vzvodih države, ne pa uničevanje le-te ali celo beg iz nje.

Vendar stvari nikoli niso tako preproste. Okoliščine in dinamika vedno znova premešata pravila. Slovenski način ravnanja s svojo držav(nostj)o je imel v času in prostoru številne razloge in obraze. Predvsem so kritične razmere nastopile razmeroma pozno, saj je funkcija države v smislu zavarovanja (uveljavljanja?) identitete nastopila šele v novejši dobi. Skoraj ves srednji vek in dobršen del novega je država lebdela nekje med dinastičnimi razlogi in golo obrambo ozemlja, pa tudi privilegijev vladajočih struktur. Državna uprava je komunicirala v latinščini, državo so motrili skozi religijska očala, vladarji so uresničevali božanski red na Zemlji, državljani – recimo odkrito – tlačani pa so »svobodno« živeli svoje polno življenje v svoji nesvobodi. In dokler je bila »nadnacionalnost« omejena na vladajoči plemiški sloj in dinastije, se to ni odražalo neugodno na identiteto prebivalstva posamezne dežele/države. Ko pa je vlogo upravljalcev z državo začel prevzemati kapital in nanj vezane različne klike na nacionalni in nacionalistični osnovi, se je začelo obdobje zlorabe instrumentov države in etnično, ideološko in identitetno nasilje z državnimi orodji. Konkretno so bile v slovenskih deželah razmere take, da je na ta način ogrožene državljane slovenskega etničnega izvora in kulture vzela pod svoj zaščitni plašč katoliška Cerkev, ki ji to ni bilo težko vsaj iz dveh razlogov.

Prvi je bil in izvira iz dejavnosti in organizacije Cerkve kot take, ki deluje med ljudstvom, za ljudstvo in iz njega, hkrati pa je imela zaradi svoje »vesoljnosti« ugodne učinke pri umirjanju teženj po ohranitvi popolne avtonomije dežel, ki so se upirale centralističnim težnjam dunajske birokracije. Drugi pa je bil ta, da je dinastija, ki je stoletja vršila vladarska opravila v teh deželah, in ki jo je novi čas in novi partnerji pri vladanju do neke mere tudi ogrožal, z veseljem sprejela »dobre usluge« Cerkve, saj je Cerkev mirila nezadovoljno ljudstvo in njegove potrebe po izražanju svoje identitete z državnega terena prenesla v zakristije, na cerkveni kor, na prižnice in v romarske kraje. Državna politika, vojska, policija, diplomacija – vse to je zlahka prišlo v roke nemštva, ki je imelo tako ambicije kot orodje. To je bila tudi gotova »slovenska« pot v pozabljanje lastnih državnostnih upravičenj, v odtujevanje množic državnim opravilom, zlasti visoki politiki, in država je pospešeno postajala nekaj Slovencem tujega, neprijaznega, na kar ni treba računati, razen se pred njo kolikor mogoče zavarovati. Pot do shizofrenega ravnanja v trenutku odločitve leta 1918 je bila udelana, tlakovana z vabljivimi utvarami, ki so ob odsotnosti državljanskega premisleka zlahka zavzele vse vidno polje Slovencev, ko so zrli v prihodnost.

Prazen prostor suverenega državnega samozavedanja, ki je pripravljeno in sposobno zavarovati svoja upravičenja, so skokovito zavzele anomalije. Ena bolj nevarna od druge. Tako je razlaga pojmov država, narod, opredeljevanje družbenih procesov, postala specialiteta teologov, ki so se (slovenski) šli neko zapoznelo, anahronistično, in glede na dejanske okoliščine, v katerih smo se Slovenci takrat nahajali, naravnost zločinsko »Civitas Dei«. Da ta zabloda ni bila muha enodnevnica, marveč se je trdno ukoreninila v večinski del javne misli, se je pokazalo, ko je več kot pol stoletja kasneje, ko je šla zla setev v (rdeče!) klasje in se je slovenstvo utapljalo v jugoslovanarstvu,eden vodilnih iz cerkvenega pola razglašal, da ni skrbi, saj Slovence čaka ona večna, prava in čudovita »Tretja Slovenija« tam onkraj… Ko bi ostalo le pri farsičnosti in bi Slovenci zdrav razum zabavali s svojo »državno mislijo«! Strupeno geslo »ni Slovenec, kdor ni katoličan« je na široko odprlo vrata vsem družbenim preverznostim dvajsetega stoletja, slovenske državne strukture – dežele, ki so bile trdna opora naciji, v okviru katerih so Slovenci ustvarjali evropsko kulturo in civilizacijo z ramo ob rami v prvih vrstah z ostalimi evropskimi nacijami – pa so ležale pozabljene v jarku ob cesti, po kateri so nas gnali v balkansko utvaro. In ko bi končno, preden izginemo, lahko nehali zabavati razumni svet tudi s svojo varianto osamosvojene države, vrnili svojo državnost tja, koder je vedno bila in katere temelji ležijo v jarku nam vsem pred očmi in v sramoto, se iz oprijemljive (morebiti zadnje) možnosti, kar dejansko je Sporazum o arbitraži, delamo norca – tipično, pa resnično tudi neizogibno? Tudi z državno mejo z južno sosedo, ki obstaja stoletja in je bila 1867 znova mednarodnopravno določena in zakoličena, pa kasneje nikoli spremenjena, kaj šele ukinjena – tudi z njo se lahko hecamo? Če je tako, zaprimo štacuno.

22.5.2011

K izraelskem utemeljevanju umetnih meja umetno ustvarjene etnične države (obisk Netanjahuja pri Obami – Obama zahteval umik Izraela na meje pred osvajalskim pohodom)

Slovencem so bile levantinsko-balkanske manire etnično (predvsem versko) čistih držav odn. držav, v katerih vodilna etnična in religijska skupina zatira ostale, podtaknjene. Upor Slovencev proti surovemu potujčevanju s strani tako Nemcev, kot Italijanov, Madžarov in Hrvatov izvorno nikoli ni bil usmerjen v etnično čiščenje. Slovenci so živeli v svojih zgodovinskih avtonomnih državah habsburških Dednih dežel (Notranje Avstrije, Avstrijskega cesarstva – to niso državnopravne kategorije, marveč so habsburške "interne", dinastične!). Z njimi so se identificirali tako, kot so sami njim dali identiteto. Nikogar nikoli niso nameravali iz njih izgnati, upirali so se le nasilnim prihajačem in zahtevali svobodno kulturno, politično in gospodarsko samou-resničevanje in napredek v svojih deželah, ki so jim dali v tisočletjih imena in podobo.

Program Zedinjene Slovenije nikoli ni predvideval izničenja zgodo-vinskih danosti. Pravzaprav je predvideval natančno tisto, kar je Karl I. sicer skrajno pozno, a vendar, dal na mizo 16. oktobra 1918 – Manifest, katerega učinek je bila združitev vojvodin z nemško govorečo večino v Deutschösterreich, slovenske vojvodine/dežele, oz. njih deli s slovensko govorečo večino, pa se niso združile na enak način na isti ustavnopravni podlagi. Manifest ni predvideval etnično čistih vojvodin. Predvidel je le tisto, kar so Slovenci vedno zahtevali: Volitve v narodne svete (pravilno po slovensko: države zbore – očitno so tudi prevajali državne akte že pod diktatom bodočih zatiralcev!) po etničnem ključu; torej parlament z ustreznim deležem/vplivom Slovencev v njihovih tako ali tako samoupravnih, avtonomnih, suverenih državah/deželah, in svobodno združevanje teh dežel.

Zakaj Anton Korošec in klerikalni voditelji Slovencev tega niso storili, mora povedati stroka, ki ima dostop do trdno zaklenjenih omar. Jeglič, veliki pospeševalec usodne odločitve, je kmalu skrušeno zapisal v svoj dnevnik: Potem smo pa storili napako. Za Slovence je naravnost groteskno tragično, da o ponovni, le malo ali celo nič manjši napaki dobrih osemdeset let pozneje, eden odločujočih ponavlja in tarna podobno: Smo napravili veliko posranijo. (Tudi Gorenjec).

Zaradi katastrofalne napake leta 1918 smo se Slovenci na vratih Združene Slovenije obrnili in zatavali v bizantinsko-levantinsko zvijačno zablodo. Že na samem začetku smo se morali odpovedati svojemu imenu in nacionalnosti – poklonili smo se gnusnemu rasističnemu poniževanju s "plemenom" (podobna perverznost je le še napoved nasilnega "spreminjanja narodovega značaja" nekaj deset let kasneje) – vnemar smo pustili svojo "deželno" državnost, tesno soustvarjalno povezanost z Evropo, prislovično tolerantnost do drugih in drugačnih, izgubili smo polovico teritorija, polovico ljudi (skoraj toliko so nam jih kasneje še pomorili ali pregnali), in skoraj za pol stoletja so nas zaprli v boljševistično ječo ekskluzivizma, Ene in Edine primitivne ideologije. Katastrofa bi ne bila popolna, oziroma bi zlobni načrt ne uspel popolnoma, če bi vsaj v ugodnem trenutku 1990. leta imeli voditelje, ki bi vedeli in bi si upali, a tudi tu smo zgrešili. Dvajset let osamosvojenosti kaže etnično, kulturno, jezikovno, gospodarsko, politično, strukturno in državno razsulo. Vsi kazalci padajo k dnu. Program, ki se je začel že pred koncem prve svetovne vojne, plenja in obeta svojim avtorjem, da bodo vsak hip lahko imeli likof. Kdo so ti avtorji, je lahko opaziti: Tisti, ki so od projekta profitirali in tisti, ki stoje za njimi. Kdor jih ne opazi, potrebuje okulista.

21.5.2011

Te dni je bilo mogoče slišati nekatere izjave, ki terjajo komentar in odgovor.

1) Slovenci nismo imeli nikoli svoje države. Nihče nima “svoje” države, saj država ni last nikogar, je v največji meri naravna danost, okvir, okvir takšne sorte, da v njem lahko polno živijo državljani brez ozira na etnično poreklo ali katerokoli osebno drugačnost. Če so poleg nas v naših deželah živele tudi druge etnije, zato te dežele niso bile nič manj slovenske," naše"! Torej če “svoje” države nismo imeli Slovenci, je ni imel nihče, Angleži pa Rusi npr. še najmanj. Ergo, imeli smo jo v svojih “deželah”, ki so vedno bile in so veljale za avtonomne, suverene države z lastnim suverenom, ki so ga same potrjevale, in so kot take nastopale v mednarodnem življenju (Leobenski mir s Francozi, Poravnava 1967… itd.)

2) Slovenci nikoli nismo imeli svojih vladarjev. To je floskula vredna svoje lastne bede. Z veliko težavo najdeš v Evropi nacijo/de-želo/državo, ki je imela ali ima “svojega” vladarja, suverena. Angleška kraljeva rodbina je iz Hannovra. Iz razumljivih razlogov so v novejšem času svoje ime “poangležili” v Windsorski. Je pa med drugim na njih “nemštvu” izvirala Händlova služba na dvoru, saj je bil ljub in drag komponist kraljice še v Hannovru. Švedski kralj je potomec francoskega maršala. Ruski carji so bili do konca večinoma čistokrvni Nemci (Nemec je bil celo prejšnji patriarh!)… Car je bil bratranec tako angleške kot nemške hiše. Vsekakor pa ne Rus. Madžarski kralji so bili le na samem začetku Madžari, potem pa po Luksemburških ves čas Habsburgi, ki niso bili ne doma niti živeli niso na Madžarskem. Češki kralji enako – četudi so nekatera imena “poslovanjena”! Poljski enako. Srbski so prišli iz Črne gore. Bolgarski in Romunski iz Nemčije, španski malo od Habsburgov, malo iz Francije. Če resno in trezno motrimo dejstva, se izkaže, da smo od vseh edino Slovenci imeli “svoje” vladarje in “svojo” državo ves čas. Tudi dandanašnji namreč velja, da pridobiš državljanstvo (najbolj pomembna identiteta, ki se tiče države) že po petih letih prebivanja v državi. Habsburgi so prišli v naše dežele v prvi polovici 13. stoletja in so do konca bili tod “doma”, torej so bili ob koncu svoje vladavine že vsaj stotridesetkrat državljani “slovenskih” dežel – saj so se menda vselili v slovenske dežele, če so morali prisegati v slovenščini in je še Jožef II. moral v svoji nameri moral popustiti, ko mu (še) ni uspelo ponemčiti uprave (prej – in še dosti po tem – je bila povsod po Evropi izključno v latinščini!). Kako silno so Habsburgi cenili državnost teh "svojih" (dednih) dežel, se izkaže v besedilih državnopravnih aktov, v katerih vedno znova poudarjajo in posebej izpostavljajo avtonomijo in samostojnost teh vojvodin, ki je šla dunajskim centralizatorskim birokratom vedno tako silno “v nos”. Zato so jo Habsburgi na različne načine vedno znova zavarovali (Tudi zato je Karl toliko časa odlašal, preden je pripravil dokument, da gredo lahko po svoje).

Toliko o “naši” državi in “naših” kraljih.

3) Tragično je, da naša stroka in znanost tako trmasto tava v brezpotju etnocentrizma. Pa ko bi le to. Obeša se na sociološke vidike, upravne, ekonomske, ideološke…. A v zvezi z državo so to močno oddaljene specialnosti. Država sliši na državnopravne utemeljitve, na “la legge e uquale per tutti” (ne “vsi smo enaki pred zakonom”, ker to omogoča manipulacijo!). Državna samostojnost ni vezana ne na politični sistem ne na režim, še manj na dinastijo, na ekonomske okoliščine pa sploh ne. Niti na etnijo – je udobno prebivališče različnim etnijam, saj zagotavlja poln razmah vsake od njih. Sicer države ne potrebujemo. Kaj je etnično čista država, so nam pa pravkar pokazali južni sosedje.

Čas bi bil, da se pri nas končno izvijemo iz primeža etnoekskluzivizma, kamor nas je pahnilo etnično nasilje rasistično in šovinistično obremenjenih sosedov. To pa ni mogoče, dokler se obešamo na podtaknjene konstrukte, privide in utvare, hkrati pa ignoriramo dejanske lastne državne temelje in identiteto. Vedno smo kot Slovenci živeli v številnih državah, ki smo jih imeli za "svoje" in smo se v njih počutili domače. Če smo bili – in smo še vedno v velikem številu – najprej Krajnci, Primorci, Štajerci, Korošci itd., zato nismo nikoli bili manj Slovenci. Nemci živijo v mnogih državah in so najprej Švicarji, Avstrijci , Tirolci, in zato nič manj Nemci. Kdor pa s slovenstvom poskuša jemati identiteto npr. Korošcem, in to zabeli celo s tujo vojsko, potem dobi nazaj plebiscit (to kot primer!).

Dejstvo je, da ni posebej modro umazanijov stanovanju odpraviti tako, da ga razstreliš…Še manj modro pa je bilo s posmehom zavreči akt, ki je ustanavljal toliko zaželeno "Zedinjeno Slovenijo", kar je storil Anton Korošec leta 1918.

20. maja 2011