Iz polzasebne korespondence:
“V zraku” se je pojavil še en (nov?) pojem v zvezi s členom 5 Sporazuma, in sicer “prelomni datum”. Glede na doslej pogosto uporabljeno poimenovanje “presečni datum” lahko kot laik povem le svoje mnenje, da če kje, potem na področju internacionalnega prava ni dobro mešetariti s pojmi in poimenovanji. V tem prepričanju me potrjuje tudi določba, zapisana v Sporazumu, da ima veljavo originala le besedilo v angleškem jeziku.
Ostaja pa problem napačnih sklepanj in izpeljav, ki imajo svoj vzrok v površnem ali celo napačnem prevodu, kaj šele aplikacijah.
Prav v zvezi s “Critical date” je več kot preveč takega.
Sintagma “Critical date” ima med drugim pomen “important, as regards consequences”. V zvezi z vsebino 5. člena ni nobenega dvoma, da je to pravi pomen. Nič, kar nastane ali se ukrene v zvezi s sporom glede meje med državama po tem “kritičnem datumu”, za tribunal nima pomena pri odločanju. Izjave odgovornih in tolmačenja in različne povezave pa ustvarjajo vtis, kot da je stanje na “Critical date” izhodišče – z drugimi besedami neko (edino) določeno stanje, ki se ga ne sme spreminjati. To je seveda popolnoma narobe, saj besedilo uvaja omejitve izključno za čas po tem datumu, v ničemer pa se ne dotika dejstev in dogodkov poprej. Hkrati je seveda čisti nesmisel nalagati nekemu tribunalu, da “določi potek meje”, če je to že določeno (s stanjem na “Critical date” – tako izzvenijo izjave odgovornih!).
Naloga tribunala je, da “določi potek meje na kopnem in na morju” – nikjer ni nobene omejitve! Torej povsod, kjer se mu zdi (se izkaže za) potrebno. Potek meje evidentno ni določen.
Dikcija razkriva, da (med)državna meja obstaja, le določiti je treba, kje poteka. In to v vsem ustreza dejanskemu stanju: (Med)državna meja obstaja (od nekdaj! Če bi je ne bilo, bi pisalo v Sporazumu, da mora tribunal “določiti mejo”, ne njenega poteka!), spor je v tem, da ena stran tega dejstva noče priznati (za drugo pa – se bojim – da si tega kdovezakaj ne upa…).
V eni od zadevnih besedovanj sem naletel na argument, ki naj bi podrl moje stališče, da je relevantna meja (internacionalnopravno relevantno dejstvo, kakršna terja Sporazum in jih tribunal edino sme upoštevati) meddržavna meja slovenskih dežel, s katerimi so le-te pod vladavino Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v južnoslovansko državo, in ki ni bila nikoli kot taka izbrisana. Imela je le različno vlogo, glede na notranjepolitično ureditev: enkrat je bila meja med oblastmi, potem med banovinami, pa kasneje med republikami. Da pa je ves čas ohranila svoj značaj meddržavne meje, se je izkazalo v trenutku, ko je na oni strani leta 1941 nastala NDH: Takoj in brez vsake posebne procedure je bil uveljavljen njen meddržavni značaj. In to na celi črti, tudi po Dravi do sotočja z Muro.
S poudarkom sem bil namreč poučen, da je vse to že “lepo in v redu in prav”, a kaj, ko je Badinterjeva komisija (ki skladno z uveljavljeno prakso kot telo OZN/VS in EU “ustvarja nova mednarodnopravna dejstva”) odločila, da “meje med republikami postanejo meddržavne meje”!
K temu bi pripomnil dvoje:
1) Meje med republikami morejo postati meddržavne le v primeru, da to niso (že). Odločitev/dikcija Badinterjeve komisije je torej v zvezi z mejo med RS in RH vsaj vredna debate, če ne sploh sporna. A to niti ni tako pomembno, saj
2) naloga, ki jo nalaga Sporazum o arbitraži v svojem 3. členu jasno pove, da je treba "potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko (šele) določiti", da torej ni določen in je na ta način tudi Badinterjeva arbitrarna odločitev ad acta.
17.5.2011