Komentar na "Sporazum o arbitraži in država" (5.7.2011)
"Smučar", 9.5.2011
Le upati je, da tudi na MZZ – ju berejo ta blog, oz. da z izstopom njegovega avtorja iz ene od komisij za pripravo na arbitražo ni ugasnilo sodelovanje avtorja pri pripravi gradiva.
Lepo bi bilo, g. Lenarčič, če bi čimprej kaj zapisali tudi o tem, kakšne so dejanske možnosti, da se argumentacija, ki jo predstavljate na tem blogu, dejansko vključi v predmet arbitraže in pa v sam Memorandum.
Hvala že vnaprej.
Odgovor:
Spoštovani!
O možnostih, da se argumentacija vključi v zadevo arbitraže, povejo veliko ali tudi vse dejstva iz naše preteklosti. Tu je primerno najprej opozoriti, da se ob "brskanje po preteklosti" zaničljivo obregajo predvsem tisti, ki hočejo z ljudmi manipulirati in jih s prikrivanjem dejstev poskušajo varati. V nadaljevanju pa se bom dotaknil nekaj pomenjljivih "podrobnosti".
Da so možnosti za vključitev – ta beseda ni najbolj prava, ker naj ne bi šlo za vključitev kar tako, marveč slovenska stran, če beremo dejstva: Sporazum in argumente, ki jih navajam, sme (in mora) na tribunalovo mizo postaviti izključno argumente, ki ustrezajo zahtevi, ki je zapisana v Sporazumu v členu 4. Čim da na mizo katerikoli argument ali dokument, ki ne ustreza tej zahtevi (recimo znotrajjugo-slovanske/znotrajdržavne, ne internacionalne(!) akte ali sklepe), na ta način legitimira vse neustrezne argumente, s kakršnimi edino lahko nastopa soseda, saj drugega dejstva, ki bi imelo vse atribute internacionalnopravnega dejstva, kot je npr. meddržavna meja, o kateri je govor, v zadevi ni, ne obstaja. Zato je razumljivo, da se manipulatorji in plačanci na vse kriplje trudijo diskvalificirati Sporazum, relativizirati dejanski argument, katerega učinek omogoča Sporazum, in hkrati podtikajo množico neustreznih – ki seveda dobijo težo, če se na take vrste dejstev ali izmišljij sklicuje tudi Slovenija.
Da so torej možnosti za vključitev minimalne oz. nične, nam pripoveduje naša klavrna in tragična zgodovina konec 19. in v dvajsetem stoletju.
Javnost ve, da so Slovenci, državljani dežel – da jih ne naštevam – bili že v 19. stoletju žrtev sistematičnega etničnega zatiranja. Na to nasilje so odgovorili z zavzemanjem za Zedinjeno Slovenijo, za združitev tistih dežel oz. delov dežel, v katerih so strnjeno živeli oddavna, v skupno slovensko državo. Kako in kaj so si v zvezi s tem predstavljali, za kaj konkretno so si v določenih obdobjih prizadevali, v čem so uspeli ali izgubili, ni toliko pomembno. Važno je, da je boj za ohranitev slovenske etnije v deželah Avstrijskega cesarstva (na določen način tudi v Slovenski krajini onkraj meje s Kraljevino Ogrsko) trajal in rezultata ni bilo in narodovi voditelji so iskali vsemogoče druge variante in sklepali različne zveze in zaveze zlasti v smeri proti Balkanu. Od kombinacij, ki so se napletle, se je nazadnje udejanila najbolj uničujoča za slovenske nacionalne interese. To vemo, v tem danes živimo in smo, ni pa v zavesti javnosti, da je bil problem Zedinjene Slovenije rešen in dejstvo Zvezne republike Slovenije na mizi, tik preden so slovenski nacionalni interesi končali na secirni mizi Versaja in Rapala.
Namreč: Tik pred koncem vojne, 16. oktobra 1918 je suveren (tudi) slovenskih dežel sestavil in skozi ustrezen postopek uzakonil znani Manifest, s katerim je svojim deželam (državam) in kraljestvom v Avstrijskem cesarstvu dovolil izbrati svoje narodne svete po etničnem ključu in združevanje po lastni volji. To – na kratko povedano – ni nič drugega, kot ustavnopravna podlaga, temelj, za vzpostavitev Zedinjene Slovenije. Ni sicer nobenega dvoma, in izkušnja uči, da se bo takoj dvignilo vreščanje: pa to ni nič resnega, kdo bi nas priznal itd. itd. a kaj, ko dejstva govorijo drugače.
Da je Manifest dejanski in realni ustavni akt, se je izkazalo, ko so se na njegovi podlagi združile dežele z nemško večino in ustanovile Deustchösterreich. In ne le, da so to zvezo zmagovalci priznali (odstranili so "Deutsch"), celo Državno pogodbo o obnovi Avstrije po Drugi vojni so utemeljili na njem. In seveda ni nobenega dvoma, da bi zmagovita Antanta, na čelu z Wilsonom, ki je bil novim republikam naklonjen, še toliko prej priznala slovensko zvezno državo, če je priznala zvezo poraženega agresorja in zatiralca.
No, dejstvo, ki štrli, in ostaja eno najbolj tragičnih v naši zgodovini je, da je voditelj Slovencev v tistem trenutku na ta "ustanovni akt Zvezne republike Slovenije" pljunil, ga vrgel v smeti, državnost slovenskih dežel pustil vnemar ob cesti, in odpeljal Slovence v balkansko sužnost – če o posledicah, ki so nas zadele v nadaljevanju, ne začnem razpravljati (navsezadnje bruhajo v vse nas še dandanašnji iz TV ekranov).
Če je torej velecenjeni in slavljeni "voditelj" tako ravnal v usodnem trenutku, ko bi namesto balkanske klavnice Slovence doletela toliko zaželena Zedinjena Slovenija, potem resnično ni nobene podlage za pričakovanje, da bodo pa današnji voditelji uporabili Sporazum o arbitraži in na podlagi njegovih določb popravili tragedijo izpred sto let.
Žal nas izkušnja tako uči. A upanje vendarle obstaja. Zato se je vredno truditi.
Andrej Lenarčič