Slovenske dežele in država

Objavljeno v delovi Sobotni prilog 30.7.2011

22.7.2011

Ime je tisto, kar človeka določa. In človek določa okolje, v katerem biva, tako da stvari in pojave poimenuje. S tem določa tudi sebe v njem.

Cankarjev dom se je v slovensko zasebno in javno zavest trdo usidral. Z vsemi svojimi mnogoterimi danostmi in učinki. Je mogočen zbir snovnega in duhovnega slovenskega polstoletja. Tudi s svojo današnjo vlogo, ki kaže v smer Prešernovega verza: Na tleh leže Slovenstva stebri stari (Krst).

Se zgodovina ponavlja? Ne znamo – ne zmoremo Slovenci drugače?

Cankarjev dom je besedna zveza, ki povezuje ves Ravnikarjev ansambel na nekdanjem Nunskem vrtu med ulico Nedamorabit (tako je današnjo Šubičevo poimenoval Plečnik na enem svojih načrtov) in Erjavčevo. Že rojstvo je bilo pričevanjsko: Porodne muke in spotikanja so nemudoma odrezale stolpnicam nekaj nadstropij in podrle sozvočje razmerij. In še preden so odzveneli zgodovinski dogodki, je zaostal nekje "za vogalom", kot improvizirano parkirišče, preimenovano iz Revolucije v Republiko. Preroško? Bo z Republiko tako, kot z Revolucijo?

Dvajseto stoletje smo Slovenci začeli, živeli in končali v svojem slogu. V maniri ignorance in samodestrukcije. Sprevrženo s(m)o to poimenovali uresničevanje sanj, osvoboditev, resničnost pa kaže podobo in usodo Ravnikarjeve stvaritve na Nunskem vrtu.

Začeli smo, stoletje, z izgonom iz svoje domovine in postali njen "prehlajeni predmet" – če je dovoljena zloraba citata – v štirih tujih državah, lastne štiri pa smo zavrgli.

Sredi stoletja se je svetovni vihar razbesnel nad materialnim in fizičnim preostankom nacije. Zavržene dežele – države so postale množično morišče, ljudi pa je vrtinec premešal in raznesel prek vsega Planeta.

Konec stoletja, ko naj bi se na Ravnikarjevem Trgu Revolucije udejanjile narodove davne sanje, je prinesel še tretje, zadnje dejanje "slovenske sage" dvajsetega stoletja: Na tem, da izdihne, je še duhovna dimenzija, ne le nesrečna lipa s svojo srhljivo zgovorno usodo, saj svojega nismo odnesli s seboj, ko smo se izvili iz stoletne utopije. Breme navlake, ki se je nismo znebili, nam pa ne da dihati.

Po svoje je tragikomedija zmešnjav, da tako trmasto nosimo s seboj – prenašamo dediščino, ki ni naša in ki nas davi, navdušeno pa zametavamo svoje. Čas bi bil, in je, da preden nas dokončno pobere, nehamo s tem. Da nehamo oboževati laž in prevaro, da nehamo uničevati svojo podobo, svoje ime. Kakor smo zavrgli svojo tisočletno zgodovino, zavračamo polpreteklo, zaničujemo sedanjost. S preimenovanji trgov, rušenjem in spreminjanjem spomenikov, s prikrivanjem svoje okamenele zgodovine postajamo le še bolj "prehlajeni", vredni zaničevalnega posmeha – dokler zadnji ne bo "ugasnil luči"!

Zgodba Ravnikarjeve stvaritve, je živa slika. Tudi vsemu drugemu se vsevprek odpovedujemo, onesnažujemo in rušimo. Kako je mogoče, da nam radirajo našo identiteto, mi pa še naprej nastavljamo in zadovoljno predemo. Ni slišati ugovora, ko iz naših prednikov, katerih govorica ni zapisana le v najstarejšem znanem zapisu kakega danes živega evropskega jezika, marveč odmeva v imenih alpskih vršacev, domače dežele in njenih krasot, življenjskih navad in starih običajev, delajo "alpskoslovansko" smešnico. Nihče niti ne trzne, ko v kot potisnejo pol stoletja – ne, kar celo in še več -našega življenja, ki nas je usodno zaznamovalo. Z vsakim porušenim ali zanemarjenim spomenikom, z vsakim preimenovanjem in vsako pozabo nas je manj. In še tisto, kar ostane, kljub novim kamnom, nam je vse manj podobno.

Naša preteklost nam daje ime in nas določa. Brez tega smo nič, oziroma bi bilo bolje biti nič, saj bi ne bilo nikogar treba biti sram. Ustavimo vprego, ne desnice, ne levice, ustavimo vprego, ki nas žene v izginotje. Vrnimo v življenje svoje spomine, svoje dežele-države, vrnimo trge in spomenike, da se bomo korenin zavedali, da se bomo iz zmot in viharjev učili in napak ne ponavljali.

Veliko se govori o novem spomeniku žrtvam. Sprevrženo je že govoriti, kaj šele delati kaj takega, če hkrati te iste žrtve prikrivamo, ali se jim celo posmehujemo. Zapuščeni Spomenik Revolucije v kotu Trga Revolucije (danes Trg Republike…) sicer sameva, a je več kot dostojen spomin in opomin. Priča svojega časa, ki nas določa in nam daje vsem ime. Je ne(iz)ločljiv del sijajnega Ravnikarjevega velemestnega ansambla, ansambla, ki več kot opazno sozveni z našo zgodovinsko identiteto, v katerem vejejo etrusko-venetske in beneške sape. Tršarjeva skulptura z umestitvijo in opremo je zagotovo najbolj primeren kraj spominjanja na našo tragično zgodbo minulega stoletja. Spodbuda in obet srečnejše prihodnosti ljudstva in nacije pa bo postal tisti trenutek, ko ga bomo sprejeli in razumeli tudi kot spomin na vse žrtve in izgube. Te bodo zaman, če bomo tudi s tem spomenikom ravnali tako, kot z lastno zgodovino, identiteto, Cankarjevim domom, Trgom Revolucije, celo s palačo Državnega (deželnega) zbora, ki je živa priča naše neprekinjene državnosti, pa smo (svojo lastno) državo iz nje izgnali.

Edina novost, ki jo terja naša strašljivo tragična pot vrnitve k samim sebi, v vedno našo državnost, je ureditev prostora, kamor bi dostojno, kakor se med civiliziranimi ljudmi spodobi, (po)spravili po vsej deželi razmetane ostanke pomorjenih in deželi vrnili čast in lepoto. V Evropi, katere ustvarjalni del smo bili tisočletja, je v navadi, in je posebno znamenje državnosti, spomenik Neznanemu junaku. Slovenska posebnost je, da je teh naših junakov ogromno, da jih je kruta usoda, v glavnem posledica nerazumne politike, razmetala na različne bregove in njih ostanke po vsej deželi. Ne povečujmo tragedije in lastne sramote z ločevanjem ostankov pomorjenih, ne ustvarjajmo iz svojega podtriglavskega raja videza množičnega morišča vsemu človeštvu na očeh. Zberimo, kar se najde, ustvarimo dostojen prostor – kraj, kamor bomo vsuli pepel tistih ostankov, katerih sorodstva ne bo mogoče najti ali bo njihova želja, da gre tudi pepel z ostalimi. Da je sredi glavnega mesta, na grajskem griču, za ta namen nadvse primeren prostor, je bilo že dovolj napisanega.

A dokler bomo tako, kot s Trgom Revolucije, ravnali s Cankarjevim domom, s svojo preteklostjo, ni upanja, ni naše "svetle bodočnosti", marveč bo tretje dejanje naše tragedije dvajsetega stoletja tudi zadnje.

Andrej Lenarčič

Namesto In memoriam

Dne 4. julija letos je v 98 letu življenja po daljšem bolehanju zaradi padca na svojem domu v vili Austria v kraju Pöcking na Bavarskem umrl Oton Habsburški, sin zadnjega suverena slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva, cesarja in kralja Kraljevine Ogrske, Karla I., ki je po koncu I. svetovne vojne, po skoraj osemsto letih od prihoda grofov s švicarskega Habihtsburga v dežele nekdanje Karantanije, moral zapustiti svojo domovino in položaj, ter umrl 1. aprila 1922 v izgnanstvu na portugalskem otoku Madeiri, kjer so ga 5. aprila pokopali v cerkvi Naše Gospe na Gori, kjer je še vedno pokopan. Na njemu namenjeni prostor v dunajski habsburški kapucinski grobnici ga niso prenesli na željo družine zaradi spoštovanja do prebivalcev Madeire, ki so pokojniku izkazali veliko dobrega v času bolezni in v njegovem uboštvu, ter mu ob smrti izkazali izjemno spoštovanje.

Oton Habsburški je o svoji usodi povedal nekaj bistvenega: Kdor se je rodil kot cesar, je s tem usodno zavezan. Rekel je tudi, da je zadovoljen, ker mu je bilo namenjeno politično delovanje v demokratičnih telesih, in ne kot suverena, ker je to nepopisno naporen poklic, hkrati pa je bilo politično delo njegova prava strast. Kot evropski poslanec dežele Bavarske in kot voditelj in na koncu častni predsednik Paneuropske unije se je močno udejstvoval v političnem življenju "posthabsburške" Evrope. Opazni sledovi so ostajali za njegovimi protinacističnimi prizadevanji, za obnovo Avstrije po Anschlussu, za povezovanje evropskih narodov, ob rušenju Berlinskega zidu in v času balkanskih vojn.

V ponedeljek 11. julija se je od pokojnika poslovila Bavarska s slovesnim requiemom v Münchnu, ki ga je koncelebriral münchensko-freisinški nadškof, kardinal Marx. Udeležili so se ga poleg številnega sorodstva še sedanji in bivši vodilni bavarski politiki, nekateri zvezni ministri, nekdanji avstrijski kancler Schüssel , predsednica Slovaške vlade Radičova in mnogi drugi iz vrst politike, člani različnih združenj in viteških redov, domovinskih organizacij, in pripadnikov starih plemiških rodbin.

Med prapori, ki so popestrili prizorišče pred Theatinersko dvorno cerkvijo v samem središču mesta Münchna, je najbolj izstopala zastava Republike Hrvatske. To dejstvo zasluži nekoliko poglobljen pogled in oceno.

Pokojni sin monarha je sicer odložil vsa dinastična bremena in zadolžitve praktičnega značaja na teritoriju habsburške Dvojne monarhije. Simbolne konotacije seveda ostajajo, ostaja pa tudi dejstvo, da se ne njegov oče, zadnji cesar in kralj, niti Oton, njegov pravni naslednik, nikoli nista odpovedala vojvodskim položajem v Dednih deželah Notranje Avstrije, ki so dejansko vojvodine – dežele (države), na katerih je dinastija zgradila svojo skoraj tisočletno dinastično vladavino, potem ko je njihov prednik Rudolf najprej v prvi vojni premagal vojvodo teh dežel, češkega kralja Otokarja, potem ga pa v drugi vojni po zmagi pri Dürnkrutu leta 1278 dal umoriti in na ta način dokončno postal vojvoda Otokarjeve "Karantanije".

SLIKA: Otokarjeva Karantanija (iz Vikipedije)

Na ta način je bil uresničen načrt prevzema karantanskih dežel iz rok Čeha, ki jih je združil pod svojo oblastjo in ustvaril ogromno "slovansko" državo od Šlezije do Benetk. Nemški volilni knezi so ta dogajanja opazovali s skrajno nezaupljivostjo in namesto Otokarja, ki je to čast pričakoval kot samoposebiumevno, za "rimskega kralja" izvolili manj pomembnega Habsburžana, švabskega grofa, katerega naloga je bila ustaviti "širitev slovanstva" na vzhodu. Po zmagi in uničenju Otokarja je Rudolf dodelil svojim kumanskim pomagačem (Ukrajina) mnoga posestva v karantanskih deželah, odkoder so izgnali Otokarju lojalne stare rodovine. Leta 1282 pa je Rudolf stanje v osvojenih deželah uredil tako, da je oblast v njih razdelil med svoja dva sinova. Tako se je začela habsburška cesarska avantura, ki jo po 723 letih dokončno zaključuje pogrebno obredje te dni na Bavarskem in konec tedna v Avstriji in na Madžarskem.

Dogodki ob prvem velikem prevratu na območju nekdanjih karantanskih dežel, kar pravzaprav v resnici je prevzem (dedne) oblasti s strani potentne habsburške rodovine, so odločilno zaznamovali potek zgodovine Slovencev, ki so prebivali v deželah Štajerski, Koroški, Krajnski, Furlaniji in Slovenski marki. Že Otokar je v dinastičnih previranjih z Madžari trgoval in prepustil del Štajerske (Slovensko krajino – Totszag, današnje Pomurje in Porabje) prek Mure Madžarom. Dinastična matematika je s časom izoblikovala dežele, kakršne so dočakale razpad habsburške vladavine pod njihovo neposredno oblastjo (Slovenski krajini so vladali kot kralji Ogrske). S Slovenci poseljene so bile do novejše dobe vojvodine Štajerska, Krajnska in Koroška, ter Primorje, ki je bilo sestavljeno iz poknežene grofije Goriške, mesta Trsta in mejne grofije Istre z otoki. Onkraj južnih meja Primorja, Krajnske in Štajerske je bila enovita in celovita kraljevina Ogrska, katere fantazijsko srednjeveško hrvaško državo sta v svojih političnooblastniških igrarijah vešče zlorabljala tako habsburška kot papeška politika z namenom omejevati moč Madžarov, za poskuse prodora v smeri Bospora preko Srbije in hkrati slabljenje slovanskega bloka. A to ne more spremeniti temeljnih dejstev:

Madžarska država je bila od samega začetka zasnovana drugače kot Rimsko cesarstvo. Ustavni akti kraljevine poudarjajo to drugačnost, ki se kaže v tem, da država ni sestavljena iz bolj ali manj avtonomnih vojvodin, kaj šele iz suverenih, kakor so bile vojvodine in kraljestva v Rimskem cesarstvu. Vsa oblast na Madžarskem je bila v rokah kralja. Bani različnih "kraljevin" in podobnih teritorialnih enot so bili navadni državni uslužbenci. Habsburgi pa so svoje napore, da bi oslabili Budim in se polastili absolutne oblasti v Ogrski, spretno preigravali na relaciji Zagreb – Budim in parali živce Madžarom s ščuvanjem Hrvatov. No, temu so Madžari napravili konec s Poravnavo 1867. Povrh so od Franza Jožefa izsilili še primorsko Reko, ki so jo kot gubernijo podredili neposredno Budimu. Celovitost – nedeljivost kraljevine Ogrske je vedno znova prihajala na dan. Tako je bila nepremostljiva ovira pri poskusih uvedbe trializma ("slovanska stran" – Slovenci, Hrvati, Srbi znotraj KuK – se ni mogla združiti, ker Budim ni dovolil cepitve svojega državnega teritorija) in tudi Karl je moral nedeljivost Ogrske upoštevati pri svojem oktobrskem manifestu – zadnjem veljavnem ustavnopravnem aktu, ki priznava deželam/vojvodinam njegovega "cesarstva" vse dotlej obstoječe atribute: Suvereniteto in pravico svobodnega združevanja, nikakor pa ni mogoče deliti enovite Ogrske.

Več kot sedemstoletno dinastično-politično epopejo Habsburgov je doletelo zadnje dejanje v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so se spopadli imperialni globalni interesi in je okostenela dinastična strutura pokazala, da se ni sposobna adaptirati. Nemško nacionalistične sile in južnoslovanski projekt so državo ob koncu prve svetovne vojne sesuli. To dejstvo je bilo prava katastrofa za Slovence, ki so tik pred koncem Dvojne monarhije dobili "na mizo" ustavni akt, ki je predvideval ustanovitev Zedinjene Slovenije. A slovenska politika – zlasti njeno klerikalno vodstvo – je bila popolnoma vkleščena v program Jugoslavije, kar je takoj povzročilo popolno razkosanje slovenskega nacionalnega teritorija v štiri tuje države in so Slovenci postali v njih zatirana manjšina. Nasprotno pa so dežele – odnosno tisti deli dežel, ki so imeli nemškogovorečo večino – takoj vzpostavili zvezo teh dežel v skladu z Manifestom – "DeutschÖsterreich", danes Zvezno republiko Avstrijo. Slovenska državnost – državnost dežel – je ostala zapuščena v jarku, stoletno suženjstvo v balkanski tvorbi pa je uničilo vsaj polovico nacionalnega bogastva, tradicijo, tisočletno vpetost v evropsko kulturo, znanost in politiko, in pomenilo pomor in begunstvo stotisočev Slovencev.

Stanje, ki v leta 1991 razglašeni osamosvojeni republiki Sloveniji vlada dandanes, priča, da 25. 6. 1991 "osamosvojitelji" niso osamosvajali dežel, slovenske državnosti in identitete, ki je leta 1918 vstopila v Jugoslavijo, marveč socialistično republiko Slovenijo, kakršna je nastala znotraj SFRJ. Zanemarili so osamosvojitelji državnost, ki ne mine. Pozabili so na državnostne atribute slovenskih dežel, ki smo jih kot slovenske koroške pesmi Nemcem, prepustili zlasti Hrvatom, ki jih niso imeli. Niso naši osamosvojitelji omogočili vrnitve Slovencev k starim evropskim koreninam. Dogajanje na politični sceni, javni dogodki, dogodki v DZ in še vse drugo, vpije, da smo še vedno trdno v kleščah balkanske, z ideologijo kontaminirane umetne tvorbe. Pomagalo ni niti članstvo v EU. Vse ostale republike SFRJ imajo več od našega članstva, kot mi sami. Prišlo ni do nobene civilizacijske diskontinuitete in vsaj do poskusa vrnitve stare domače, evropske, srednjeevropske naše stvarnosti. Stanje je farsično. Bežali smo iz umetne balkanske tvorbe, ker je bilo življenje v tujem okolju neznosno. Dejstva povedo, da ne le neznosno, marveč tudi uničujoče. A smo vzeli s seboj vse, kar nas je bremenilo. Ničesar se nismo otresli, nobenega našega lastnega, trajnega upravičenja nismo uveljavili. Vse svoje državnostne in kulturne potenciale še vedno prepuščamo tujcem. Svojo bogato obloženo mizo smo prepustili v požrtijo drugim, sami pa se beraško plazimo pod njo in skrivoma pobiramo drobtinice s tal.

4. julija je torej umrl sin zadnjega slovenskega suverena, vojvode naših dežel in cesarja svojega dinastičnega Avstrijskega cesarstva, vojvode, ki je v zadnjem uničujočem vrtincu Prve vojne storil svojo patriotično dolžnost in z Manifestom svojim deželam/državam končno prepustil suvereno odločitev o bodočem združevanju. Naši voditelji – Korošec – so na to izjemno okoliščino in priložnost, da se končno uresničijo sanje Majarja-Ziljskega, Prešerna, Cankarja in mnogih drugih rodoljubov, enostavno prezirljivo pljunili in Slovence pognali na balkanska morišča, v zatiranje pod tujimi oblastniki in v emigracijo po vsem Planetu. Če upoštevamo, da se je praviloma število prebivalstva osamosvojenih držav v našem okolju v sto letih podvojilo, ter primerjamo število prebivalstva na teritoriju RS (ne da bi upoštevali strahovito etnično "injekcijo"!!!) po sto letih, opazimo da se število praktično ni spremenilo. Je torej slovenska etnija plačala vsaj milijon življenj (polovico!) zaradi pokvarjene politike?

Pogled na našo današnjo situacijo, dvajset let po osamosvojitvi, pokaže vsaj dvoje:

1) Nismo osamosvojili slovenskih dežel, ki so pred nasiljem bežale v novo državno skupnost, marveč nedržavno, defektno, državi le podobno, ozemeljsko osiromašeno, nedemokratično Socialistično republiko znotraj SFRJ

in

2) Odsotnost vsake zgodovinske (samo)zavesti med nami, ki jo izpričuje tudi odsotnost naših predstavnikov v Münchnu, razkriva, da je stari poslednji monarh umrl zaman. Vsaj kar se demokratične Zvezne republike Slovenije tiče. On in ona izginjata v zgodovinsko pozabo. Tokrat dokončno.

11.7.2011

Odmev na pismo bralca 28.6.2011/DELO, ki je dodano v nadaljevanju, kakor je tudi dodan zadevni odmev, zaslužita (skupaj, kot primerjava) umestitev v šolski program, tiste šole, ki bi poskusila vsaj nekoliko popraviti totalno zmedo, ki vlada pri nas v razumevanju državnih reči, državnosti, posebej naše, slovenske. Da je stanje še hujše od tega, ki bije na plan v primerjavi teh dveh pisanj, pripoveduje klavrna resnica, da so pri nas med tistimi, ki so osamosvajali in ki naj bi naredili končno slovensko državo, kakor se spodobi pradavni naciji, v usodni večini taki, ki so se o državi navzeli edinozveličavnih naukov vrste "odmiranje države" (Kardelj). Taki naj ustvarijo državo? Kako absurdno je pričakovati kaj takega, vpije resnica okoli nas in skrušeno priznanje enega vodilnih, da so "potem napravili veliko posranijo"! Tako.

Tukaj dodani pismi razkrivata, kako z mnenji ni mogoče ugovarjati dejstvom. Z njih nategovanjem po umišljenem kopitu bo slika le še bolj "Grayevska"! Pri motrenju zgodovinskih dogajanj ni dobro imeti zmedene predstave o času in prostoru – vsaj ne pri časovnem sosledju. V državnih rečeh je – tako kot pri sodbah – pomemben že trenutek. Sploh pa bi kazalo vprašati generala Čada, ki je na Reki zaman čakal slovensko vojsko, general katere vojske – katere države – je bil. Da so po razsulu JLA prišli na vrsto drugi programi, je jasno. In tudi, da je že konferenca na Brionih, ki je ipso facto priznala državnost in suvereniteto Slovenije, pomenila začetek dokončnega razpada južnoslovanske umetne tvorbe, ki je v trenutku napada na osamosvojeno republiko, samostojno in suvereno državo Republiko Slovenijo brez sence dvoma še vedno obstajala z vsemi atributi. Obstajala je vsaj še do 8. oktobra 1991! To je namreč datum, vklesan v kamen, ki je zabetoniran pred zgradbo, v kateri je hrvaški sabor sprejel "zgodovinsko odločitev, da pretrga vse stike z zvezno državo". Toliko o "dejstvih", na kar se sklicuje pisec odmeva. Gotovo se hrvaški in srbski REPUBLIŠKI predsednik nista šele tedaj začela dogovarjati o razkosavanju, ki je rodilo "Srebrenice", a neizprosno dejstvo v optiki mednarodnega prava je, da sta bila do razglasitve samostojnosti svojih republik, človeka SFRJ. Zasebna mnenja, magari državnikov, folklorni elementi, načrti, tendence … vse to nima nič opraviti z državnimi rečmi. Kdo je imel formalno oblast v SFRJ – in to šteje v mednarodnem pravu – je znano. Pri komu je bil na obisku takratni zunanji minister ZDA – in temu obisku je takoj sledil napad na Slovenijo – je tudi znano. A o tem nima smisla še naprej izgubljati besed. Prebrati in primerjati je treba le tukaj dodani pisanji.

Pismo 28.6.2011

Spoštovani!

Hudič tiči v podrobnostih je rek, ki vedno znova opozori na svoj pomen. Navsezadnje tudi današnja aktualna vsesplošna kriza, o kateri govori mnenje pod naslovom Kak dan potem (Delo, 28.06.2011, str. 5), korenini v “podrobnostih”. Tudi take vrste, kot je ta v objavljenem besedilu, da je (bila) napadalec JLA.

Marsikaj je, kot rečeno, narobe zaradi nenatančnosti v podrobnostih. Vedeti, zavedati se in ravnati glede na to, kar se je zgodilo, pomeni upoštevati dejstvo, da je takoj po razglasitvi, suvereno državo Republiko Slovenijo napadla Socialistična federativna republika Jugoslavija, torej država, iz katere je osamosvojena Republika Slovenija tik pred tem izstopila. Seveda že otrok ve in razume, da je orodje za oborožen napad vojska, v tem primeru Jugoslovanska ljudska armada. Ni pa treba biti dosti bolj izobražen in razgledan od otroka, da razumeš, da je bil napadalec država SFRJ in seveda republike, ki so jo (še) sestavljale. Med drugim tudi Hrvaška (celo predsednik zvezne vlade, ki je napad ukazal, je bil Hrvat), ki se je iz SFRJ izločila šele 8. oktobra 1991 in to dejstvo nadvse slovesno razglasila in vklesala v kamen. Da svoje sodelovanje v agresiji taji – je morebiti naraven pojav. Ni pa naravno, da o tem molči žrtev, posebej če je žrtev zelo boleče občutila prevaro, ko nič od dogovorjenega glede osamosvojitve in obrambe samostojnosti sosedje niso uresničili. So se pa močno potrudili – in je pravzaprav najbolj grozljivo, da so nekateri izmed nas temu z vsemi močmi asistirali – da so vojaško, s paravojaškimi enotami, zasedli kar polovico dežele Primorske, ki nikoli ni bila del teritorija kakšne hrvaške države.

Najbolj boleča dejstva so v resnici največkrat “obrobna” in dobro prikrita.

ODGOVOR (brez navedbe na katerega avtorja pisanja se nanaša: odpade zakonsko zagotovljena pravica do odgovora!!!):

Kak dan potem – Sobotna 9.7.2011

Očitno smo še vedno pred vprašanjem, kdo je leta 1991 napadel Slovenijo. JLA za federalne cilje? Poskušajmo z dejstvi.

Na pogajanjih na Brionih je takratni predsednik slovenskega predsedstva Milan Kučan dejal (7. julija 1991): »Danes v tej armadi ni več Slovencev, ne Hrvatov ne Makedoncev; to je srbska armada in koga naj (na slovenski meji) varuje srbska armada?« Kakšna je bila tedaj njena identiteta? JLA je bila srbizirana in prosrbska, v celotnem Miloševičevem obdobju instrumentalizirana za velikosrbske imperialistične cilje. Kdo jo je vodil? V spominih Hansa-Dietricha Genscherja (objavljenih v Der Spieglu) je šlo za »srbsko poveljstvo zunaj JLA. Zakaj? Bil je to Miloševičev načrt Srboslavije, ki jo je imenoval »moderna federacija«, in ker mu v Sloveniji ni uspelo, ga je nadaljeval na Hrvaškem in naprej kot načrt Velike Srbije. Napadalec je bila res v vseh primerih JLA, toda presodimo, ali za federalne ali srbske cilje? Namen je bil vseskozi jasen. Janez Janša navaja v svojih spominih, da so v Srbiji po brionskih pogajanjih pripravljali »drugo fazo« napada na Slovenijo z »enonacionalno armado«. Iz srbskega rezervnega sestava predvsem v Srbiji, Vojvodini in Črni gori so vpoklicali »približno 200.000 rezervistov, ki so (bili) v veliki večini srbske narodnosti« izvedli pa so »tudi mobilizacijo TO Srbije«.

Odgovorna mednarodna skupnost je natanko vedela za napadalca na Slovenijo. Francoski predsednik Jacques Chirac je leta 1999 v nagovoru francoskemu narodu eksplicitno navedel, da je Miloševič svoj pohod po Jugoslaviji začel z vojno v Sloveniji. Češki predsednik Vaclav Havel je v pariškem Mondu navajal kot žrtve Miloševičevega režima na srbskem imperialističnem pohodu znane štiri narode oziroma narodne entitete, spet začenši s Slovenijo. Junija istega leta je ameriški predsednik Bill Clinton v osrčju slovenske prestolnice pohvalno dejal: »Tudi sami ste se pred osmimi leti uprli Miloševiču, ko je vojaško napadel vašo državo.« Tri leta prej je nekdanji član zveznega predsedstva Janez Drnovšek v svojih spominih pisal o načrtu z neopravičljivo »federalno-srbsko odločitvijo za vojaški poseg v Sloveniji« potem ko je pomladi 1989 »srbski nacionalizem začel svoj agresivni pohod«. In napovedani srbski miting v Ljubljani za nasilno zamenjavo oblasti? Kdo se je odzval, ko je bil preprečen? Srbska SZDL z gospodarsko blokado Slovenije.

Za sklep navedimo uradni akt, obtožnico mednarodnega haaškega sodišča proti Slobodanu Miloševiču za zločine proti človečnosti. Maja 1999 je bil obdolžen, da je začel štiri vojne, prvo eksplicitno proti Sloveniji. V obrazložitvi obtožnice piše, da je bil, čeprav predsednik Srbije, dominantna osebnost, ki je imela nadzor nad zvezno oblastjo.

So potrebni še kakšni dokazi? Navedimo le še nekaj o priročnem grešnem kozlu, jugoslovanskem premieru Anteju Markoviču (za konstrukt o federalnem napadu na Slovenijo). Odlok zvezne vlade z dne 25. 6. 1991 govori o tem, da se slovenska meja sama brani s tam stacioniranimi policijskimi enotami in le v skrajni sili z vojsko obmejnega zelenega pasu. V svojih spominih je nekdanji jugoslovanski premier natanko pojasnil, da v tem odloku ni bilo ne tankovskih kolon ne letalski bombnih napadov, »nikakršne vojne in prelivanja krvi«. Za verodostojno pisanje zadošča vedeti, da Markovič kot nekdanji premier ni bil pristojen za armado, to je bilo zvezno predsedstvo. Na haaškem sodišču je tudi pojasnil, da so ukaz za mobilizacijo enot JLA za napad na Slovenijo izdali brez njegove privolitve. Sprejeli so ga na zahtevo sekretarja za obrambo Veljka Kadijeviča in srbskega člana predsedstva SFRJ Borisava Joviča, ki je po Markovičevem pričanju delal v navezi z Miloševičem, za katerim je stal srbski narod.

To so dejstva. Pametnemu dovolj. Je komentar potreben?

Predlogi SDS – 6.7.2011

Iz besedila / povabila k dodatnim predlogom oz. komentarjem vzpodbudno izstopa zlasti stavek: "Slovenska demokratska stranka zaupa podjetnikom in bo storila vse za razmah njihove ustvarjalnosti in uspeha na trgu." saj obeta, da utegnejo v slovenskem političnem prostoru počasi odmreti ostaline zavožene ideologije in režima, katerega usodno premoč v naši sedanjosti razkriva ugotovitev ameriškega ambasadorja ob državnem prazniku Združenih držav, da je v Sloveniji mnogo preveč socializma. Izjava ne preseneča, preseneča pa, da ljudje pri nas v nasprotju z zdravo pametjo pričakujejo, da bodo moderno državo vodili in za propulzivne družbene okoliščine skrbeli ljudje, ki so se "kalili" v "kumrovcih". Kako naj – za božjo voljo – dedič kardeljanskega "odmiranja države" ali "komunalnega sistema" ustvari in vodi državo!!! Stvar je še bolj zapletena tudi zaradi tega, ker take sorte "kadri" zelo radi oblečejo nov kožuh, oziroma obrnejo plašč po vetru – saj so tudi v propadlem režimu rinili v ospredje največkrat zaradi osebnih ambicij – a potem ni povsem jasno, ali bi bilo bolj škodljivo njihovo vztrajanje v preživelih vzorcih od hlapčevanja novim "modelom" (gospodarjem?). A vendar omenjeni stavek vnaša optimizem in pričakovanje, da država ne bo več gospodarila namesto ljudi, mislila namesto njih, upravljala z njimi in kar je še biserov iz zakladnice dosežkov proslule ideologije Edine Resnice in propadlih inženirjev duš, da bo morebiti vendarle nekoč iz našega besednjaka izginila raba "republiški", kadar gre za državni, ali pa naših ušes ne bodo mučili komentatorji s TV zaslonov s svojimi "družbenimi proizvodi", katerim se je zadnji čas – neka nova podvarianta? – pridružil celo "bruto državni proizvod"! Kot da bi vse prišlo prav, da le ni tisto res pravo. Tako nekako so v neki zgodbi oslu natikali zelena očala, da je bil zadovoljen z oblanci. To in ono, vsekakor pa preveč vsega, pripoveduje, kako globoko tičimo v nekih preživelih, propadlih vzorcih. In vsaj rahlo komično, če ne zaskrbljujoče tragično je, da s svetilniki in napotki za "izhod iz Egiptovske sužnosti" v znatni meri opletajo sotrudniki propadlega suženjstva in njih "izdelki".

Ni dvoma in kriza kriči in tu navedeni predlogi sprememb ustave razkrivajo, da problemi so. Je pa vprašanje, ali je v počenem loncu mogoče skuhati karkoli užitnega. Še tako dobro premišljeni posamezni ukrepi – recepti – ne pomagajo, če je lonec neuporaben. Zgodovina in realno življenje okoli nas pripoveduje, da so lahko recepti različni, jedi pa vseeno dobre. Da pa pri nas nikakor ni mogoče skuhati okusnega obroka že dvajset let, čeprav receptov mrgoli, kaže na to, da je po vsej verjetnosti nekaj narobe z loncem. Ker je v tukaj obravnavanem primeru lonec država, je očitno ta napačno sestavljena. Jo je treba "resetirati" – kakor smo pred časom lahko slišali – če naj stvari delujejo.

Kar je mogoče prebrati v predloženem predlogu ustavnih sprememb ne pušča dvoma, da je ljudi, ki vedo in znajo s posameznimi področji upravljanja države, prej citirani stavek o zaupanju podjetnikom pa obeta da bo konec zlorabljanja države za klikarske interese, se torej z recepti – dodajanjem količin in začimb – ne gre zamujati. Predvsem zaradi lonca, ki je glavni problem, ki ga je treba urediti preden se prične s kuho.

Najprej je torej na vrsti država. Razumevanje nje vloge. Njena strukturiranost. Funkcioniranje. Sprejetost. Odzivnost. In smo pri začetku Zgodbe.

Stanje, ki ga danes živimo v Republiki Sloveniji, je derivat vložkov in procesov, ki so kulminirali na začetku 20. stoletja, in se potem kataklizmično sproščali ter nazadnje sprostili leta 1991 v razpadu umetne balkanske tvorbe. Vmes je bilo vsega dovolj in preveč, največ pa uničenja in mrličev. Zadeva bi ne bila tragična, če bi svojo državo zgradili na njenih realnih temeljih, ne pa na gomili razvalin, na ideoloških predsodkih in na izmišljijah. Vsebina te gomile in ostalih naplavin nas tare in teži že dve desetletji, in je torej tako vsebina kot nje količina vsem znana. Ni pa znano dovolj oz. je skrito za ideološkimi podtaknjenimi predsodki, kar je skrito pod to navlako. Če naj država odraža dejansko prepletenost danosti in vzpostavlja idealno součinkovanje dejavnikov, služi torej dobremu počutju, identiteti, poslovni uspešnosti, varnosti, prihodnosti, sožitju prebivalcev, državljank in državljanov, potem so prizadevanja brez smisla, dokler ne odkrijemo temeljev, ki so skriti pod navlako, a hkrati tudi nalašč zanikovani. To zanikovanje bi lahko strnili v nekaj uveljavljenih obrazcev: Hlapci, za hlapce rojeni. Nikoli nismo imeli svoje države. Nikoli nismo imeli svojih vladarjev. Nikoli nismo imeli svojega plemstva. Naša država stoji na kulturi. Nismo vojaki.(Višek sprevrženosti je, da imamo v najimpozantnejši zgradbi, namenjeni parlamentu, sedež univerze!) Že teh nekaj primerov pove, da so temelji sicer skriti pod omenjeno gomilo in navlako, a hujše od tega je sistematična indoktrinacija, katere namen je pozaba lastne preteklosti, odrekanje lastni identiteti. Dokler to počne tujec zaradi lastnih koristi, je mogoče razumeti, in je odpor mogoč. A opravka imamo s katastrofo, ko postanejo taka gesla naša, uničevanje in zanikovanje lastnih temeljev pa politični in znanstveni progam pod zastavo domoljubja in osvoboditve.

Ključno dejanje, ki je določilo, kaj bo z nami danes, se je zgodilo ob koncu prve svetovne vojne. Do tistega trenutka smo bili Slovenci tisoč let in več, pač vso znano, dokumentirano zgodovino, sestavni del razvijajoče se evropske civilizacije. Živeli smo svoje življenje v obliki in na način, kakor je bilo to v različnih dobah v navadi. Vsekakor pa smo živeli v svoji domovini, v svojih deželah, ki smo nje in njih pojave z lastnim delom oblikovali, jih poimenovali v svojem jeziku in v tem jeziku tudi uresničevali vse svoje družbene potrebe. Z jezikom in kulturo smo se seveda predstavili sebi podobnim v sosedstvu. "Zraven" smo bili pri vseh ključnih atributih državnosti in javnega udejstvovanja – od diplomacije do vojske in državne uprave. V korak smo stopili z najpomembnejšo zgodbo moderne zgodovine – izumom tiska in s knjigo. Velikansko (za tiste čase) število knjig v jeziku "hlapcev in dekel" bi bil popoln nonsens, če bi jih ne brali tisti, ki so jih plačali – to pa je bil parlament dežele Krajnske. Je torej bila slovenščina nekaj takega, kot tisto, kar dandanašnji birokracija stlači pod kategorijo "jezik v javni rabi"! "Zraven" smo bili v znanosti in tehniki. In imeli smo svojo državo – celo več njih – in seveda tudi svoje vladarje.

Krik, da nismo nikoli imeli svojih vladarjev, postane smešnica takoj, ko pogledamo čez planke. Veliki Rusi so imeli zelo malo "svojih" carjev/caric. Večina so bili Nemci. Nemec je bil celo prejšnji moskovski patriarh! Pa ni zaznati, da bi Rusi vsled tega imeli kak problem. Čehi so imeli za kralja Habsburžana. Madžari tudi. Bolgari so imeli Nemca, Sakskoburggotskega, Romuni prav tako Nemca. Angleški kralji so hannoverskega rodu in so si le "zaradi lepšega" (ko so se igrali vojne z bratranci) izmislili kamuflažni naslov "Vindsorski"! Švedom je kraljevsko dinastijo dostavil Napoleon – čistokrvnega Francoza. Španci so "prenašali" ali Habsburžana ali kakega Bourbona. Še danes ga imajo čisto za svojega. Fraza "lastni vladarji" in lamentiranje s tem v zvezi je torej napaka v razumevanju sistema. "Lasten" je tisti vladar, ki ga ljudstvo izbere ali potrdi "na krajevno običajen način"! (Kakor danes predsednika ali parlament). Slovenci smo že v pradavnih časih svoje vladarje potrjevali na celo posebej zanimiv/odmeven način. In Habsburžani – vladarji do časa prej omenjenega "ključnega dejanja" – so bili tolikokrat potrjeni kot vojvode v deželah, v katerih smo živeli, in so živeli tudi oni(!), da so v stoletjih pač dobili dedno pravico in je bilo potrjevanje zgolj formalnost. A bilo je!

Krik, da nikoli nismo imeli svoje države je nič manj smešnica, kot ono z vladarji. Še hujša, do neke mere zaradi posledic tudi tragična, smešnica je manipulacija "proračunskih zgodovinarjev", ki zavzeto razlagajo, da ne gre zamenjavati države danes z državo nekoč, v isti sapi pa odrekajo Slovencem lastno državo, ker nekoč nismo imeli takšne, kot je v navadi danes. Kakršnakoli že je bila država nekoč, pa preje pa kasneje, dejstvo je, da so bile to naše dežele, v katerih smo živeli in zanje počeli marsikaj, tudi umirali, ko smo jih branili. Da so bile te naše dežele države, pove že etimologija, saj beseda dežela pomeni v slovenščini državo. Beseda država je prišla v naš jezik od drugod. In so imele te naše dežele/države tudi vse atribute, ki določajo državo. Imele so ozemlje, mejo, državljane in oblast. Vedno znova so se pojavljala dejanja in dokumenti, ki so izpostavili to državnost. Francoske vojne v času Napoleona so prinesle mirovne sporazume (torej dokumente internacionalnega prava), v katerih so naše dežele v francoščini poimenovane états héréditaires (dedne države!). Cesarski patent iz leta 1804, s katerim je Habsburg z uvedbo dinastičnega naslova "cesar Avstrijskega cesarstva" nadomestil izgubljeni cesarski naslov Rimskega cesarja, ki ga je ukinil Napoleon, natančno zapiše, da ta naslov v ničemer ne zadeva zgodovinske avtonomije dednih držav/vojvodin. Ob znameniti Poravnavi leta 1867, s katero se je začelo zadnje dejanje habsburške vladavine na ozemlju Avstrijskega cesarstva in kraljevine Ogrske, se je odrazila tudi internacionalnopravna subjektiviteta naših dežel/držav. Zapisano je namreč v tem dokumentu, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Državni subjekti, ki stopajo v odnose z drugimi državnimi subjekti, so brez dvoma subjekti mednarodnega prava.

Slovenci smo torej od nekdaj in vedno imeli svoje države in svoje vladarje. To dejstvo toliko bolj izstopa, če – le kot ekskurz – pogledamo k južnim sosedom, s katerih državnostjo se mnogi postavljajo, in so na tistem prividu tudi naši politiki, ki so lastno državnost navdušeno ignorirali, gradili neko bodočo usodo Slovencem.

Južni sosedje so morebiti imeli neko državo v nekem davnem času nekje bolj južno. Kar je dovolj natančno dokumentirano, je dejstvo, da so oblast, in to absolutno, "na madžarski način", ki ni dovoljeval suverenih vojvodin, kakršne so bile v navadi v Rimskem cesarstvu, prevzeli v dobi, ki je zgodovinsko dokumentirana, madžarski kralji, ki za svojo vladavino nad temi ozemlji niso potrebovali nobenega soglasja/potrditve. In so obravnavali svojo kraljevino kot celovito in enovito. Tako celovito in nedeljivo je bilo ozemlje kraljevine Ogrske do konca KuK. Zaradi te celovitosti ni uspel poskus trializma nadvojvode Ferdinanda, in to celovitost je zapisal v svoj Manifest zadnji cesar Avstrije in kralj Ogrske, Karl I., kjer je posebej poudaril, da razkosanja celovite kraljevine Ogrske ne more dopustiti. Na celovitost je namreč prisegel, ko je prevzel madžarsko krono. Od neke lastne državnosti onkraj mejnih rek v neki sivi davnini torej ni ostalo dosti. Nasprotno pa je državnost slovenskih dežel trajno in dokumentirano dejstvo od začetkov zapisane zgodovine do vključitve dežel v južnoslovansko tvorbo decembra 1918.

Slovenske dežele z lastno oblastjo in vsemi drugimi državnostnimi atributi so se na podlagi obstoječih dejstev, ki jih je evidentiral Karlov Manifest z dne 16. oktobra, lahko legalno in legitimno združile svobodno med seboj in z drugimi subjekti mednarodnega prava. Tiste dežele Avstrijskega cesarstva, v katerih so bili državljani nemškega jezika v večini, so se že 21. oktobra združile v Nemško Avstrijo. Tudi slovenske dežele in večinsko slovenski del Štajerske in Koroške so se združile pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta, a ne z namenom sestaviti – končno (!) – samostojno Združeno Slovenijo, marveč so domači politični voditelji s sumljivim mandatom (dejansko ga niso imeli) skupaj z zagrebškim Narodnim vijećem 1. decembra 1918 v Beogradu razglasili združitev s Kraljevino Srbijo. Srbski regent Aleksander je na Pavelićevo adreso, v kateri je ta naglasil, da se država SHS združuje s kraljevino Srbijo, odgovoril, da ga veseli, da se DEŽELE DRŽAVE SHS združujejo s Kraljevino Srbijo. S tem je na diplomatsko običajen način dezavuiral Pavelićevo izjavo, saj država SHS ni bila nobena država, slovenske dežele v njej pa so bile, in le z njimi se je, kot enaka z enakimi, smela združiti Kraljevina – država Srbija. Hrvaško in Slavonijo pa je obravnavala tako, kakor jima je dejansko šlo – kot okupirano madžarsko ozemlje (enako Vojvodino in Slovensko krajino), katerega usodo je kasneje določil sporazum v Trianonu.

Državnost in avtonomija slovenskih dežel v trenutku vstopa v leta 1991 razpadlo balkansko tvorbo je torej na dlani. Razlogi, da so se voditelji Slovencev odločili, kakor so se, in Slovencem odrekli državno samostojnost v Združeni Sloveniji, ki je bila po stoletju krčevitega boja končno na mizi in utemeljena na isti ustavnopravni podlagi, kot so jo imele "nemške", ki so ustanovile Nemško Avstrijo, pa so dosti manj jasni. ("Maiestät, zu spät" – Korošec – "posel" je bil očitno že sklenjen in usoda Slovencev zapečatena z genocidno-idiotsko farso "troedinega plemena".)

Notranjo logiko oz. mehanizme, ki so na delu v tej zvezi lepo ponazarja najnovejša iznajdba vodilnega nacionalnega zgodovinarja, specialista za to obdobje, ki jo je zapisal v obliki: Če bi ne ustvarili Jugoslavije, bi nas razkosali. Ta dosežek človeškega (?) uma je fenomenalen. Izpovedba je namreč nastala na tako popolnoma in vsestransko razkosanem "slovenskem truplu", da si popolnejše razkosanosti ni mogoče niti misliti. In to razkosavanje se je začelo in razdivjalo šele po iznajdbi in uresničenju balkanske tvorbe. Do zadnjega trenutka je bil Trst največje slovensko mesto in središče slovenskega delavstva, Gorica pa kulturno, cerkveno in slovensko politično središče vse Primorske z izdatnim učinkovanjem v vseh ostalih slovenskih deželah. Celovec je bil srčika slovenske knjige in založništva brez primere. Krajnska in južna Štajerska sta bili nemudoma okupirani s tujo vojsko, vojsko tujega jezika in tuje pisave, ki je preplavila deželo nič manj, kot italijanska okupirano Primorsko. Razlika je bila le v tem, da so se Primorci smeli upirati, Krajnci in Štajerci pa ne, saj so bili "osvobojeni"! Česa? Lastne državnosti in identitete! Ne univerza, ne akademija znanosti nista smeli nositi slovenskega imena. "Nepodobni učitelji" so se čez noč znašli globoko na Balkanu, občutljivo področje zgodovine pa so na univerzi itak prevzeli tuji profesorji. Bilanca pobojev in usmrtitev v seštevku po skoraj sto letih nasilja in destrukcije nacionalne samobitnosti skoraj ne pokaže razlike glede na "cono": ali italijanske ali jugoslovanske okupacije. Koroška in madžarska "okupacija" in stanje ondod je sui generis! Dežela Koroška in del Slovenske krajine sta namreč ostala v okviru svojega dotedanjega širšega državnega okolja. S tem, da se je vsaj na Koroškem silovito razmahnil protislovenski sentiment, prisoten seveda že oddavna, le da je tokrat dobil krila na podlagi nespornega dejstva, da so nekateri sodržavljani slovenskega jezika pomenili tistim nemškega jezika in ostalim "koroško razpoloženim" očitno "nevarnost za enotnost in celovitost tisočletne države/dežele", ki so jo hoteli "Slovenci – Čuši" poriniti pod tujo balkansko monarhijo. Najprej štajerska (Maistrova) in krajnska, potem pa še srbska vojska so bile za Koroško vsekakor tuj agresor in "jugoslovanska" grožnja. Da to drži, dokazuje Maistrov "uspeh" na Štajerskem, kjer sta bila Maribor in Ptuj prav toliko "nemška", kot Celovec na Koroškem, pa je vseeno prišlo do razdelitve dežele brez vojaških spopadov, saj so bili akterji "domači", znotraj ene države. "Umiritev" mariborskih nemškutarjev ni bila vojna, niti ni bila podobna silovitim spopadom, ki so izbruhnili na Koroškem, ko so tja prišle Maistrove enote in kasneje, ko je intervenirala srbska vojska in povzročila "dokončno izgubo Koroške" – ki je bila dejansko in dokončno izgubljena že tisti hip, ko je Korošec zavrnil Manifest in Slovenci na Koroškem niso bili vključeni v državne organe, ne pa šele s plebiscitom, katerega izid je bil logična in neizogibna posledica ravnanj odgovornih udeležencev. O usodi, ki je doletela koroške "domorodce" v "zibelki slovenstva" zaradi tako zavozlane konstelacije takoj po razpadu KuK, pa v času Anschlussa, in še po vojni, in ki je storila obupni "poslednji boj" Slovencev na Koroškem popolnoma brezupen, pa dovolj nazorno pripoveduje najnovejši "dosežek" na Koroškem, ko se je nosilna nacija dežele končno, po komaj stoletju, znašla na ravni nekaj kvadratnih metrov "Ortstafelnov". Slutnja, da situacija na Koroškem čaka Slovence tudi drugod v njihovih deželah, ni ravno popolnoma brez vsake osnove, če le pogledamo okoli sebe. Že na državnih proslavah je kaj slovenskega odveč ali pa se kot slovensko podtika "tuja učenost".

Raznarodovalno nasilje, spremljajoče usodo Slovencev, ki so od nekdaj živeli v svojem okolju, še danes odzvanjajočem njihovo sobivanje z naravo in svojimi deželami tako v zunanji podobi le teh kot v imenih naravnih pojavov in govorici, ki odzvanja še dandanašnji marsikje, se je stopnjevalo hkrati z imperialistično in rasistično obsedenostjo, ki je zajela Evropo in svet v devetnajstem stoletju. "Sovražni prevzem" je sistematično radiral narodov zgodovinski spomin, istovetenje z deželo/državo, njenimi atributi, z vojsko, oblastjo, z dosežki od političnih prek znanstvenih in kulturnih do državniških, in hkrati imputiral občutek tujosti, prihajaštva, odvisnosti od "bratovske ljubezni"! Na ta način je slovansko sosedstvo vsaj enako učinkovito, če ne morebiti celo bolj, kot nemški, italijanski in madžarski šovinizem, "spreminjalo narodni značaj Slovencev" (Kocbek je take vrste nasilje nad entiteto institucionaliziral v svoji znameniti točki programa OF).

Bilo je tako, da se je obramba Slovencev pred plazom nemškega šovinizma in italijanskega iredentizma sprevrgla v popolno podreditev tretji strani, ki je stisko Slovencev izrabila za lastni dobiček. Projekt Jugoslavija je bil vsekakor izpeljan na račun življenjskih interesov Slovencev in v največjo korist prvega soseda, ki se ja račun slovenske državnosti zavihtel s položaja teritorija ogrske kraljevine v subjekt državnega prava kot nekakšna republika znotraj Jugoslavije in si zvijačno ter z etničnim čiščenjem prisvojil ogromno ozemlja slovenskih dežel, ki so jih zvabili v zlokobni projekt ("Grobovi tulijo"). Namesto "narodne rešitve" smo se Slovenci znašli razkosani, zatirani, osiromašeni, pobiti, pregnani v tujem svetu, prikrili so nam državnost in usodno načeli nacionalno (samo)zavest in identiteto. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da nosilci osamosvajanja prejkone niso imeli pojma, kaj osamosvajajo. Različni dokumenti, celo ustavni, razkrivajo, da niso dosti vedeli niti o tem, kako. V tej luči je pravzaprav še dobro, da je danes tako, kot je. Bilo bi lahko še slabše, saj so imeli interesi prvega soseda očitno prosto pot in predane sodelavce med vodilnimi tostran. A to je do neke mere razrešil Sporazum o arbitraži.

Ta premislek, izzvan s pozivom h komentiranju Predloga SDS, se mora omejiti na "lonec", omenjen na začetku. Vsak dan znova namreč lahko poslušamo vprašanja, kako razrešiti gordijski vozel, v katerem tiči naša država. Kot že rečeno, ni rešitve v nobenem receptu ali kuharju, dokler lonec ni v redu, dokler se v njem kuhati ne more. Skuhati se pa v naši državi ne more nič užitnega za državljanke in državljane in druge prebivalce, dokler bo Republika Slovenija s seboj vlačila vso navlako, zaradi katere se je morala osamosvojiti. Dejansko stanje je podobno zgodbi človeka, ki se je znašel v kloaki, se po čudežu nekako izvlekel, potem pa pustil na sebi vso nesnago, namesto da bi se opral.

Iz dosedaj povedanega je razvidno, kaj in zakaj je leta 1918 na slovenski strani vstopilo v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo. Da so to bile slovenske dežele/države pod vladavino Narodnega sveta v Ljubljani, ki je skladno z ustavnim aktom in na njem utemeljenim uradnim naznanilom zvezni administraciji na Dunaju prevzel vsa ustavna in zakonska pooblastila v slovenskih deželah Primorju (Goriška, Trst, Istra z otoki), Krajnski, povsem slovenskem delu Koroške, in na južnem delu Štajerske – po dogovoru z Gradcem. Naknadni sporazum v Trianonu je priznal Kraljevini SHS še večji del Slovenske krajine prek Mure do Drave in določil mejo na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo, ki je bila vedno meja med Slovensko krajino in Hrvatsko znotraj Kraljevine Ogrske. Nobena hrvaška lokalna uprava – državne nobene ni bilo, razen ustaške med Drugo vojno in potem od 8. oktobra 1991 naprej – nikoli ni segala preko Drave na teritorij Slovenske krajine. Prevzem državne oblasti na tem ozemlju – kakor seveda tudi na ozemlju Primorske (Istre in otokov) – po razglasitvi hrvaške samostojnosti 8. oktobra 1991 je šolski primer okupacije. Obnašanje slovenske politike takrat pa, upoštevajoč nekatere pikantne posebnosti, zasluži precej grobo, neprijetno oceno.

Danes je oddaljenost od dogodkov že tolikšna, da je slika dokaj jasna. Pokazalo se je, da je v nasprotju z vsakim pravom, mednarodnim pa še posebej, slovenska osamosvojitev potekala ob popolni ignoranci dejanskega državnopravnega in internacionalnopravnega položaja. V nobeni obliki ni bilo upoštevano, kaj je v Jugoslavijo vstopilo, in da mora to isto tudi izstopiti iz nje ob osamosvojitvi. Predmet eventuelnih pogovorov so lahko le tista dejstva, zaveze in koristi, ki so nastale v času sobivanja znotraj skupne države. Posebno poglavje, ki neposredno zadeva aktualno krizo in vprašanje, kako iz nje, je strukturiranost osamosvojene države, pri kateri zaradi ignoriranja zgodovinskih dejstev in danosti prevladuje vse tisto nezdravo, slovenski državnosti in identiteti nasprotno, kar se je nagrmadilo na slovenske hrbte znotraj Jugoslavije in je povzročilo splošno soglasje, da je treba ven. Ja, ven je šel spak, ki je nastal znotraj Jugoslavije, ne pa tisto, kar je šlo leta 1918 vanjo.

Če je tisto, kar je nastalo iz slovenskih dežel znotraj Jugoslavije, pognalo Slovence v rešilni beg, potem se je treba predvsem tega bremena znebiti! Treba je vrniti državnost slovenskim deželam, seveda tudi državnostne atribute in identiteto njih državljanom ter drugim prebivalcem različnih etnij, ki od nekdaj tam prebivajo, ter vzpostaviti zvezno republiko, kot uresničitev pradavne želje Slovencev, ki so jo njihovi voditelji leta 1918, ko je bila "Zedinjena Slovenija" že na mizi, po nemarnem zapravili za skoraj sto let, in povzročili nepopisno škodo ljudstvu. Osamosvojitev je omogočila postaviti državnostno strukturo Slovenije na njene prave, zdrave temelje. Ker to ni bilo storjeno, nas tepejo krize in težave, ki jih sicer ne bi bilo. Vsaka dežela zase zna dosti bolje prisluhniti svojim potrebam in jih vskladiti z možnostmi. Zvezna administracija lahko dosti bolj racionalno a hkrati učinkovito izvršuje klasična "zvezna" pooblastila in naloge na zunanjem in notranjem področju. Zvezna strukturiranost države hkrati odgovarja v celoti zahtevam EU po regionalizaciji, brez dvoma pa tudi sama po sebi pomeni neposredno pomoč, možnost učinkovitega sodelovanja pri reševanju življenjsko pomembnih vprašanj Slovencev v deželah onkraj državne meje. Usodnost stanja, ko vlade dežel v sosedstvu pri reševanju problemov "svojih" Slovencev nimajo pravega sogovornika na tej strani, se je v vseh svojih dimenzijah razkrila prav ta čas v deželi Koroški. Stanje na italijanski strani tudi pripoveduje o tem. In seveda na Madžarskem – vprašanje trenutno zasedenih delov slovenskih dežel pa glasno vpije svojo resnico. Prekinitev ignorantskega obnašanja in upoštevanje dejanskega stanja – torej ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel – bo vzpostavilo tudi ugodno ozračje, da bodo pozitivne možnosti, ki jih ponuja Sporazum o arbitraži glede južne državne meje, prišle do izraza, in jih bo slovenska vlada s predstavitvijo internacionalnopravno relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum o arbitraži in z njimi razpolaga le Slovenija, tudi v celoti izkoristila.

Popravilo "lonca", ali "resetiranje države" – če tako bolj všečno zveni – v zvezo dežel, s katerimi se prebivalci še danes, kljub skoraj stoletni destrukciji še vedno identificirajo, bi v trenutku omogočilo kuharjem, da bi končno skuhali Slovencem in ostalim državljankam in državljanom ter prebivalcem Zvezne republike Slovenije za zdravo sobivanje potrebno, tečno "hrano".

Vsa sprevrženost stanja vsak dan znova bruhne na plano – celo na državnih proslavah…

Andrej Lenarčič

Pomisel k: Razmišljanje ob 20-letnici samostojne Slovenije (25.06.2011 na www.25junij.si)

Dobro dene prebrati že sam naslov. Namreč potem, ko sam predsednik države na osrednji uradni proslavi razglasi, da imamo Slovenci svojo domovino (šele!) dvajset let, je dobesedno vsaka "drobtinica" – če je dovoljeno tako poimenovati vsaj pravilen naslov kakega članka – blagodejna. A resnica je, da se bistvo naših težav skriva tu nekje. Izvira iz napačnega pojmovanja države in državnih reči, nepoznavanja in zmotnih predstav o naši preteklosti, še zlasti in predvsem pa v popolnoma napačno "sestavljeni" državi Republiki Sloveniji.

Da je vsaj nekaj volje zapisati kakšno misel o problemu, gre zahvala tu omenjenemu razmišljanju, objavljenem na spletni strani 25.junij, ki spodbuja k "pozitivnemu razmisleku".

O "napačno sestavljeni državi"

A)

25. junija je na spletnem portalu Siol.net zgodovinar Repe objavil tudi te-le besede:

"Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali."

To je mojstrovina etabliranega (torej plačanega iz žepov Slovencev, davkoplačevalcev) zgodovinopisja, ni dvoma. Poglejmo samo, kaj zgodovinar, katerikoli, opazi, ko pogleda prizorišče v omenjenem času: Pred njegovimi očmi so dežele Avstrijskega cesarstva, kakor jih je mednarodnopravno opredelil ustavni akt, ki ga imenujejo po nemško Ausgleich, Slovenci pa pravimo Poravnava. Gre za dokument, ki je ustavnopravna podlaga leta 1867 vzpostavljene Dvojne monarhije, natančneje habsburške personalne unije med suvereno in enovito Kraljevino Ogrsko ter "vojvodinami in kraljestvi" (tako piše v tem dokumentu), "ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju". Zapisano pove, da so vojvodine – Slovenci smo jih vedno imenovali dežele, kar je slovenska beseda za državo – tako kot vedno poprej avtonomni subjekti mednarodnega prava, ki vstopajo v odnose med državami (so torej tudi subjekti internacionalnega prava!).

Pred zgodovinarjem je kup dokumentov iz obdobja zadnjih stoletij, ki o državni in mednarodni subjektiviteti in državnostnih atributih teh dežel pričajo. Pred tu omenjeno Poravnavo obstoječi tak dokument, ki potrjuje avtonomijo, suvereniteto in državnopravno subjektiviteto vojvodin v obsegu in obliki "kot vedno doslej", je Cesarski patent iz leta 1804. Ta papir je nastal iz potrebe Habsburžanov, da si povrnejo "cesarski blišč", ki so ga izgubili, ko je Napoleon razpustil Rimsko cesarstvo. Habsburžani, kot samoposebiumevni vsakokratni cesarji, so se v trenutku znašli v svojem dejanskem položaju, kar zadeva vladarski naslov. Osebno so namreč vedno bili "le" voljeni vojvode (nadvojvode) vojvodin, dežel, ki so se v toku zgodovine izoblikovale na območju pradavne (Slovenske – Conversio pravi o prebivalcih: Karantanci, ki sebe imenujejo Slovenci) Karantanije. Kraljevski naslovi, s katerimi so se sicer tudi dičili, niso bili "osebni". Tako so se v razburkanih časih napoleonovske Evrope, ko so se vzpostavljali novi, spremenjeni odnosi med velesilami in razmerja moči, počutili hendikepirane zaradi premalo pomembnega naslova med drugimi cesarji in carji, s katerimi so sedali za pogajalsko mizo. Da bi popravil "umetniški vtis", je "ne-več-cesar" Franz iznašel "Avstrijsko cesarstvo", navzven državi podobno sestavljanko iz tkim. Dednih dežel, torej suverenih vojvodin nekdanje Karantanije, in pridobljenih kraljestev kot npr. Češka. To dinastično iznajdbo s cesarskim imenom so zapisali v Cesarski patent in si znova nadeli cesarski naslov in krono. So pa seveda morali v ta Patent zapisati, da se s tem v nobenem pogledu in nikakor nič ne spreminja glede državnosti in avtonomije vojvodin.

Kakorkoli že, zgodovinar, motreč situacijo ob koncu prve svetovne vojne, opazi vojvodine Avstrijskega cesarstva, samostojne države – torej po slovensko dežele – odkar svet pomni, in v katerih so odkar svet pomni živeli državljani, ki so govorili slovensko, deželo in nje pojave po slovensko tudi poimenovali. Kdor je pogledal bolj natančno, je opazil tudi, da so bili te vrste državljani skoraj vsi prebivalci vojvodine Krajnske, nekoliko manj, a še vedno večina, pa jih je bilo v deželah Primorski, Koroški in Štajerski. Morebiti je bilo na Koroškem in na Štajerskem nekaj več takih slovenskega porekla, ki so se privadili občevati v tujem, nemškem jeziku, saj je cesarska birokracija vse bolj vsiljevala nemščino kot uradni jezik (cesar Franc Jožef: "Predvsem sem Nemec!"). Vsekakor pa nihče, še najmanj pa resen, strokoven zgodovinar, ni mogel spregledati, da je šlo za države, združene v nekakšni dinastični skupnosti sui generis, po imenu Avstrijsko cesarstvo, v katerih pa so skupaj, enaki med enakimi, državljani svojih držav, vojvodin, živeli ljudje, dvatisoč let imenovani Slovenci, ki so v teh deželah razvili zavidanja vredno kulturo in tradicijo, s središčem v koroškem Celovcu.

Ko je etablirani, iz slovenskih žepov dobro plačani zgodovinar videl in opazil tu opisano sceno, je izrekel – oziroma zapisal – že prej navedene besede: Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali.

Tako ta zgodovinar, kot tudi mnogi med nami, pa dobro vemo, in smo nekaj tega tudi do- in preživeli, kaj se je zgodilo po koncu prve vojne. Od prej opisane skupnosti slovenskih dežel (ni treba vedno znova ponavljati, da slovenska beseda dežela pomeni državo!), ki so po svojih kulturnih, gospodarskih in političnih značilnostih sodile v vrh takratne Evrope in sveta, v katerih so se dogajale živahne narodnobuditeljske dejavnosti in je bil odpor proti potujčevanju s strani močnih sosedov s severa in zahoda močan in je zagotavljal obstoj nacije, so ostale razvaline. Slovenci smo se v trenutku znašli dobesedno razčetverjeni v štirih tujih državah – a še včeraj smo bili državljani svojih pradavnih dežel… Čez noč so nas "narodovi rešitelji", kakor so sami sebe imenovali ali so si domišljali, da so, pripravili ob lastne države in ob skoraj polovico nacionalnega teritorija in nacionalnega premoženja. Naši ljudje so v trenutku postali tujci v svoji dotedanji domovini, manjšina, državljani drugega (če ne zadnjega) reda v državah, ki so si prilastile njihovo domovino. Tragikomično dejstvo, ki ga je zagotovo opazil celo omenjeni zgodovinar, je, da so pravzaprav ostali v "svoji domovini in državi" prav tisti Slovenci, za katere velja, da so "po nesrečnem plebiscitu" ostali ločeni od "matice". Tudi to je ena od vsiljenih, privzgojenih floskul. Slovenci na Koroškem so edini ostali v svoji domovini, deželi Koroški, medtem ko so drugi, razcefrani ostali brez vsega v tujih državah – Italiji, Madžarski in balkanski kraljevini. Seveda ni mogoče spregledati, da so bili Slovenci na Koroškem žrtev intenzivnega potujčevanja. A to "zadovoljstvo" je doletelo tudi ostale. Masaker so doživeli na Primorskem, v Slovenski krajini – Porabju. Nič manj slabo se ni godilo tistim na Krajnskem in Štajerskem – kolikor je tega ostalo. Kot na videz obroben pokazatelj, a v resnici tragično poveden, opazimo cirilico v javni rabi, iz šolskih knjig iztrganega Cankarja, ali pa predavanja zgodovine (!!!) v hrvaščini na univerzi, ki ni smela nositi slovenskega imena. Da se akademija znanosti ni smela imenovati "slovenska", je le še za povrh.

Večkrat omenjeni zgodovinar, cvet aktualne zgodovinarske stroke, je torej videl stanje pred koncem prve svetovne vojne (to seveda samo po sebi ne pomeni, da ga je tudi opazil) in zanesljivo ni spregledal, kaj se je dejansko, pod bleščavim naslovom "rešitev", zgodilo po njej. Pa vseeno, četudi je bilo vse ena sama razvalina in razkosanje par excellence prav ZARADI Jugoslavije, zapiše trditev: "Če po prvi svetovni vojni ne bi prišlo do Jugoslavije, bi nas razkosali." Kaj je to? Znanost še najmanj. Kaj je potemtakem? Dobro plačano zavajanje? Prevara? Idiotizem? Je pa v človekovi naravi (in usode prevarantov in lažnivcev o tem pripovedujo), da laži in prevari, ki jo seje za dober denar, kmalu začne sam verjeti.

O tem ni vredno izgubljati besed. Kaj je bilo, vemo, kaj se je zgodilo, vemo. Vemo, vidimo in doživljamo pa, da napake trmasto ponavljamo, da se resnično iz tragedij dvajsetega stoletja nismo ničesar naučili.

B)

Državljani slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva so se v odgovor naraščajočemu etničnemu nasilju vse bolj "zavedali svojih korenin". Nacionalna samozavest se je izkazala zlasti v času francoske okupacije, pozneje pa kljub restavraciji nemškoavstrijskega projekta ni več zamrla. Žal pa so se narodnozavednega naboja plastile težnje, katerih poglavitni namen ni bila afirmacija Slovencev kot suverene nacije v svojih zgodovinskih deželah, marveč ali utopitev v panslavističnih projektih ali podreditev kaki drugi, tuji državi. Tem težnjam se je pridružil še separatizem klerikalnih krogov, ki je na križišču interesov igral svojo (internacionalno) vlogo. Paradno, vserazkrivajoče geslo teh sil se je razodelo v proslulem tarnanju slovečega klerikalnega filozofa, ki je zapisal: Zakaj se Slovenci upirajo združitvi s Hrvati, saj bi izgubili le jezik, sveto vero bi pa ohranili. Perverznost te misli, in še bolj moralne drže, ki tiči za tem, je dejansko izven dometa normalne človekove zavesti. A je dragoceno pričevanje, saj v resnici razkriva vso globino in razsežnost protislovenske zarote, ki se je zgrnila v vsej svoji grozovitosti nad Slovenci po prvi svetovni vojni. Še tako glasno vpitje o "rešitvi", "osvobodilnem boju", "svobodi" in "Revoluciji" ne more preglasiti vpitja grobov, jam in brezen, ki tulijo, glasu razseljenih in izgnanih, ki pojenjajoče odmeva od vseh strani neba. In seveda ne more prikriti klavrnega stanja identitete in samozavesti v "matični" domovini.

Obsežnost in silovitost zarote je razkrilo tudi dogajanje in ravnanje ob osamosvojitvi 1991. Manipulacija, indoktrinacija, stoletno zatiranje zavedanja o lastnih deželah in državnosti – vse to je bilo tako intenzivno in "uspešno", da niti najbolj zagreti za osamosvojitev, najbolj delavni pri pripravljanju vseh vrst podlag za razglasitev in uveljavitev lastne samostojne države Republike Slovenije, niso prav dobro vedeli, kaj počno. Še najmanj pa so se zavedali, da imajo za svoje početje vse relevantne internacionalnopravne razloge in utemeljitve. Dobesedno so beračili na območju jugoslovanskih socialističnih kvazi ustavnih in kvazi državnih dokumentov, se zanašali na pomoč in sodelovanje zvestih bratov, in v ustavne dokumente zapisovali – popolnoma brez potrebe – raznovrstne neumnosti, od katerih je morebiti najbolj grozovita tista o državni meji, ki predstavlja unikum v vesolju, kjer nihče nikoli ni poskušal kaj takega, da bi namreč državno mejo določal z ustavnim aktom. Državnopravno izobražena oseba ve, da je ustava od vseh aktov najbolj enostranski akt. Ve seveda hkrati, da se meje z enostranskim aktom ne more določati. No, vsaj določiti ne. Kajti če jo kdo enostransko določi tako, da sosed meni, da je to v njegovo škodo, gre pravzaprav za vojno napoved. Če pa je obratno, v korist soseda, potem gre za kapitulacijo. Torej določanje državne meje zagotovo ni akt ustave neke države, marveč vsaj dveh, če ne več držav.

Že težave z mejo razkrivajo usodno pomanjkanje državnopravne razgledanosti in državotvorne miselnosti ljudi, ki so pri nas zgneteni pri vzvodih upravljanja. Je pa ta problem neizogibna rezultanta ignorance, privzgojene v več kot stoletju, in ki se je pokazala na način, da prizadevni ljudje, ki so se mnogi do stopnje heroizma zavzeli in delovali za samostojno državo, niso dobro vedeli, kaj osamosvajajo. Današnje stanje priča, da pogled nikomur ni segel prek realsocialističnega anarhosamoupravljalskega ščavja. Vse se je ustavilo že pri pripenjaju zaslug ali pa obtoževanju za dogodke v času druge svetovne vojne. Zavesti, da v Jugoslavijo Slovenci nismo padli z lune, marveč smo vanjo vstopili kot suvereni subjekt internacionalnega prava (kar je – mimogrede – vedel in povedal celo regent Aleksander v odgovoru na besede vodje zagrebške delegacije ob "ujedinjenju" 1. decembra 1918 v Beogradu) ni bilo nikjer. Še najbolj so jo prikrivali tisti, ki bi morali o njej poklicno govoriti, pa so jo skrili globoko v arhive in lastno podzavest (da bi vest manj pekla?).

Da se razumemo! Zelo verjetno bi dogodki v zvezi z izstopom in osamosvojitvijo Slovenije potekali zelo podobno ali enako, vendar pa bi bila bistvena in za državnopravni aspekt usodna razlika v dikciji nekaterih bistvenih aktov. Prav gotovo bi bili preambula Ustave in Temeljna ustavna listina v določenih podrobnostih drugačna. In zagotovo bi ne bila zapisana neumnost v zvezi z državno mejo, kot je zapisano sedaj. Pisati bi seveda moralo, da ima Republika Slovenija državno mejo s preostalim ozemljem SFRJ, in da ta meja obstaja od nekdaj. Ker je zgodovinska državnopravna situacija slovenskih dežel in Slovenije primerljiva s stanjem v Zvezni republiki Nemčiji, ki jo sestavljajo dežele, državnopravno skoraj enake zgodovinskim slovenskim, ni odveč omeniti, da v nemški ustavi piše, da so meje Zvezne republike zunanje meje (zveznih) dežel. Povsem enaka je situacija – četudi v ustavi ni zapisana – v sosednji Republiki Avstriji, ki je prav tako zvezna država dežel, ki pa so v tem primeru popolnoma enake in istega pravnega in državnega porekla kot slovenske, ki so danes žal še vedno predmet popolne ignorance, četudi Evropska unija terja regionalizacijo. In je podlaga povezave dežel v republiko Avstrijo isti ustavni akt, ki velja še vedno tudi za slovenske dežele – če velja za avstrijske – to je Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918.

Strašne tragedije in katastrofe, ki so Slovence doletele v stoletju po "rešitvi", med tistimi, ki odločajo, niso prebudile ne zavedanja ne pripravljenosti, da bi storili vse, kar je potrebno in mogoče, da se popravi napaka. Še bolj tragično je, da niti vseobča kriza, ki dandanašnji stiska osamosvojeno Republiko Slovenijo, in je v glavnem posledica omenjenih zablod in nemarnosti, ne prebudi speče zdrave pameti, smisla za državno, in zgodovinskega spomina. Hiša gori, gasilci pa pošiljajo eksperte, ki naj bi analizirali tkanino cevi, oblačnost izza hribovja, specifično težo lanskega snega, ni ga pa, ki bi pograbil cevi in jih priključil na do roba poln zalogovnik ustavnih, državnopravnih, ekonomskih, političnih in kulturnih temeljev slovenske državnosti, ki so vedno tu, pravzaprav vedno bolj, saj je s tako dediščino nekako tako kot z bančnim računom: Če nanj pozabiš, ostaja poln… Če opazujemo ravnanje naših politikov v zadnjih sto letih, se ne moremo upreti sklepu, da bi ne oklevali, in bi urno zapravili ali zradirali naša upravičenja, če bi jih opazili.

C)

Pisanje gospoda Marjana Podobnika, direktorja Zavoda 25. junij, je spodbudno. Razodeva, da avtor opazi dejstva in podrobno opiše njih idejnopolitično razsežnost. Pričujoči odmev na njegovo razmišljanje pa hoče pokazati "materialnopolitično" podstat. Ni namreč mogoče v realnem svetu uresničiti še tako čudovite in utemeljene pobude mimo dejanskega stanja, kadar gre za državo toliko manj. Če vzamemo narodovo nesrečo od 1918. leta do konca povojne morije po drugi svetovni vojni kot dokončno in nespremenljivo dejstvo, pa smemo, moremo in moramo v današnji krizi opaziti pobudo in razloge, da vendarle enkrat premislimo in končno sestavimo svojo državo iz pravega materiala in veljavnih, trdnih državnopravnih dejstev, ki jih imamo polno kaščo. Utemeljimo državnost zvezne republike na državnosti dežel, vrnimo deželam ozemlje, meje in oblast, zvezna administracija naj prevzame pooblastila, ki ji praviloma gredo, upravljanje z državo bo samo po sebi optimizirano in učinkovito, predvsem pa racionalizirano, zvezna birokracija bo sicer zdesetkana, a toliko bolj delujoča in v ponos zvezni državi, Zvezni republiki Sloveniji.

Povedano pomeni, da bo na ta način uveljavljena državnopravna identiteta in državni atributi, ki so skoraj sto let "ležali za plotom". Kot relevantni instrumenti države, ki zagotavljajo njeno polno funkcijo in zavarovanje samobitnosti, napredka in človekovih pravic vseh državljanov bodo, zagotavljali okolje, v katerem se bodo uresničevale vse – in še druge – pozitivne misli, kakor smo jih prebrali v Razmišljanju gospoda Podobnika. In seveda bo v takšnih okoliščinah situacija, v kateri so naši rojaki v sosednjih državah, v trenutku povsem drugačna in nič več brezupna. Skoraj odveč je dodati, da bo v tem primeru tudi Sporazum o arbitraži zaživel in deloval v svoji pozitivni vlogi, saj terja internacionalnopravne podlage. Dokler jih sami ignoriramo, ne moremo pričakovati, da se bo po njih ravnal arbitražni tribunal. Zato ni veliko časa. Ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel bi ne le vzpostavila okvir in odprla možnosti za izhod iz ekonomske in politične krize, marveč bi hkrati zavezala odločujoče v arbitražnem tribunalu, da dosledno upoštevajo kriterije, ki so v sporazumu jasno zapisani in so za odločanje obvezni. Državne meje slovenskih dežel so neizbrisljivo internacionalnopravno dejstvo. S federalizacijo države jih kot take znova uveljavimo in jih predočimo vsemu svetu.

28. junija 2011

ANDREJ LENARČIČ

Danes je Delo objavilo pismo bralca:

Spoštovani!

Slavnostni govornik je na slovesnosti ob Dnevu državnosti na Kongresnem trgu v Ljubljani svoj nagovor začel z besedami: Naša domovina slavi dvajseti rojstni dan.

Tej trditvi seveda odločno ugovarjam. Nihče nima pravice, in še najmanj kakšen državni funkcionar, da meni in mojim takole mimogrede odreče domovino. Smo morebiti semkaj padli z Marsa? Kot da ni dovolj, da nas sluge “tuje učenosti” zmerjajo s prihajači – pritepenci izza nekih Karpatov. Zase in za svoje prednike zanesljivo vem, da smo od nekdaj doma tukaj, v svoji domovini, že pred dvema tisočletjema znani kot Slovenija, katere prirodo smo (iz)oblikovali in nje lepotam dali imena. Pred dvajsetimi leti pa smo se državljani in prebivalci te domovine odločili in ustvarili samostojno državo Republiko Slovenijo. Samo to se je zgodilo, in samo to smemo in moremo praznovati. Dvajset let slavi država, Republika Slovenija.

Andrej Lenarčič

ŠE POMISEL K DRŽAVNI PROSLAVI NA KONGRESNEM TRGU V LJUBLJANI, 24.6.2011

Države nimamo zato, da bi državljanom razlagali, kako je drugje, marveč da sebe predstavimo drugim. Državna proslava pa je še posebna priložnost, da pred lastno in pred tujo javnostjo pokažemo svoje dosežke.