Slovenske dežele in država

Andrej Lenarčič

PRELIMINARNA ŠTUDIJA USTAVNE PREUREDITVE REPUBLIKE SLOVENIJE

V

ZVEZNO DRŽAVO – ZVEZO AVTONOMNIH DEŽEL –

ZVEZNO REPUBLIKO SLOVENIJO

UVOD

Država ni neka izmišljija. Je struktura in sistem, do katerega se je človeštvo mukoma dokopalo na podlagi težkih (pre)izkušenj.

Struktura v svojem temelju predstavlja geografsko in populacijsko najmanjšo celoto, ki skladno funkcionira in jo je mogoče optimalno upravljati. To so na območju, ki nas zadeva, avtonomne, svobodne, suverene dežele/krajine/marke/vojvodine/kneževine/kraljestva.

Avtonomne, samoupravne, temeljne državne enote se iz različnih razlogov (etnična skladnost, gospodarski – obrambni interesi – potrebe, dinastični ali drugi upravljalski razlogi) lahko združujejo v zveze bolj ali manj samostojnih subjektov/držav.

Sistem zadeva predvsem obliko, način upravljanja – vladavine. Spekter zajema vse mogoče oblike, od diktature različnih tipov, prek dednih dinastičnih oblik do moderne parlamentarne (bolj ali manj birokratske) demokracije.

Republika Slovenija je nastala, ko je 25.6.1991 Skupščina jugoslovanske republike Slovenije razglasila državnost in samostojnost. Tisti trenutek se je končala zgodba, ki se je začela 1.12.1918, ko so se slovenske dežele, na ustavni podlagi Karlovega Manifesta z dne 16. 10. 1918 združene pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, “ujedinile” s Kraljevino Srbijo in tako hkrati s pokrajinami pod upravo zagrebškega Narodnega vijeća soustvarile novonastalo južnoslovansko državo, kratko imenovano Jugoslavija. Mednarodni gremij, ki sta ga ustanovila OZN in EU – Badinterjeva arbitražna komisija – je ugotovil, da je ta združba razpadla.

Originalno, v angleškem jeziku, se ugotovitev glasi “…is in the process of dissolution…” To je pomembno, kajti v angleščini[1] se izraz “dissolution” uporablja izključno za razpad, razhod, razdružitev subjektov: npr. poslancev pri razpustu parlamenta, zakoncev pri ločitvi zakona in seveda pri razdružitvi subjektov ki so razpadajočo združbo – npr. skupno državo – ustvarili. Z uporabo besede “dissolution” je Badinterjeva komisija povedala, da je opazila in da razume, kaj se dogaja: Da razpada tisto, kar je leta 1918 sestavilo Jugoslavijo. Če odmislimo nacistično avanturo Zagreba med II. svetovno vojno, se razen poimenovanja in upravnih prilagoditev glede subjektov, ki so Jugoslavijo sestavili, od dneva “ujedinjenja” pa vse do “dissolution” 25.6.1991 ni zgodilo nič, kar bi državnopravno oz. mednarodnopravno vlogo “ustanovnih subjektov” v čemerkoli predrugačilo.

Ker gre definitivno za razpad “ustanovnih subjektov” je treba najprej opaziti in opredeliti subjekte, ki so razpadajočo združbo ustvarili. To razločno in natančno pove uradno besedilo akta “ujedinjenja”, ki je sestavljeno iz Adrese delegacije, ki jo je vodil podpredsednik zagrebškega Narodnega vijeća dr. Pavelić, in odgovora nanjo s strani regenta, prestolonaslednika Aleksandra, ki je nastopil v imenu suverena, kralja Srbije, Petra I. Karadjordjevića. Za potrebe te študije zadošča bistveno:

Na izjavo dr. Pavelića, da ga veseli, “ker se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Srbijo…”, je regent odločno in jasno odgovoril drugače! Izrazil je svoje zadovoljstvo, “…što se ZEMLJE[2] države SHS ujedinjuju sa Kraljevinom Srbijom…” Na ta način je povedal vse:

–         da se z državo lahko združujejo le države

–         da “država SHS” ni država in se z državo Srbijo ne more združevati

–         da so države izključno ZEMLJE države SHS

–         da so torej države samo slovenske dežele Avstrijskega cesarstva

–         da so dežele Avstrijskega cesarstva države

–         da je bila njihova internacionalnopravna subjektiviteta uradno potrjena v ustanovitvenem aktu Dvojne monarhije (“Ausgleich” 1867)[3]

–         da so imele s Karlovim Manifestom (16.10.1918) ustavnopravno podlago za izbiro narodnih svetov po etničnem ključu in vso svobodo združevanja

–         da so Hrvatska, Slavonija in Vojvodina okupirani teritoriji Kraljevine Ogrske (katere celovitost in nedeljivost Manifest odločno potrjuje!)[4]

–         da se je Kraljevina Dalmacija, sicer avtonomna dežela Avstrijskega cesarstva, svojevoljno podredila zagrebškemu Narodnemu vijeću, ki ni imelo nobene mednarodnopravne legitimacije[5]

–         da je status Bosne in Hercegovine neopredeljen

–         da sta torej subjekta “ujedinjenja 1918” le dva:

1)      Slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, združene pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani

in

2)      Kraljevina Srbija (že združena s Kraljevino Črno goro) ki je obsegala tudi teritorije Kosova in Južne Srbije (danes Makedonije) in je okupirala kot antantna zaveznica ozemlja agresorja – Kraljevine Ogrske: Vojvodino, Slavonijo, Hrvatsko in vse druge teritorije, ki so se podredili Narodnemu vijeću v Zagrebu.

–         da slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki jih je regent poimenoval s pravim imenom: ZEMLJE DRŽAVE SHS, niso bile s strani Kraljevine Srbije okupirani teritoriji, se je izkazalo tako, da so prve vojaške enote Kraljevine Srbije prišle na njihovo ozemlje šele v drugi polovici decembra, po že izvršenem aktu združitve. Vse do prihoda srbske vojske je ljubljanski Narodni svet izvrševal polnopravno vsa ustavna in upravna pooblastila, vključno vojaška, v vseh deželah, poimensko naštetih.[6]

Vse do “dissolution” 25.6.1991 so se v zvezi z državnimi mejami in teritorijem slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva dogajale izključno mednarodne pogodbe, s katerimi so bile določene zunanje meje Jugoslavije. Od teh pogodb je glede meje slovenske dežele “Slovenske krajine”, kakor prebivalstvo dežele med Dravo Muro in Rabo svojo domovino imenuje od nekdaj, zelo pomembna Trianonska pogodba, ki je določila novo državno mejo med Kraljevino SHS in Kraljevino Ogrsko. Ta pogodba pove, da poteka meja ogrske province Hrvatske s Slovensko krajino po reki Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo.[7] Ta meja je veljala tudi kot notranja upravna meja vse do preureditve Jugoslavije na banovine, sama po sebi pa je obveljala znova kot državna, ko je nastala nacistična tvorba NDH, in seveda Budimu ni na kraj pameti padlo, da bi kakorkoli spreminjal tisočletno mejo na reki Dravi. V SFRJ je Zagreb svojo notranjo upravo znova razširil prek Drave do Mure. Na meddržavni ravni se torej ne tu niti kje drugje glede državne meje slovenskih dežel vse od sotočja Mure in Drave pa do Kvarnerskega zaliva ni do 25.6.1991 in kasneje zgodilo nič, kar bi imelo internacioalnopravne konsekvence. Prav zato, ker se nič mednarodnopravno relevantnega ni zgodilo, Zagreb pa je imel svoje poglede/interese in noben medsebojni dogovor glede meje ni bil mogoč, je bil sprejet Sporazum o arbitraži, ki mora določiti potek državne meje na podlagi načel in pravil internacionalnega prava.

STANJE

25.6.1991 se je de facto od SFRJ odcepila jugoslovanska socialistična republika Slovenija. De iure (sklep Badinterjeve komisije) pa se je razdružilo, kar je Jugoslavijo (SFRJ) sestavilo. Če upoštevamo v uvodu navedena dejstva, bi se razdružitev (dissolution) Jugoslavije z odhodom slovenskih dežel, katerih teritorij in državne meje so jasno in mednarodnopravno veljavno določene, končala. Nobenega dvoma namreč ni, da so edino slovenske dežele imele mednarodnopravno relevantno podlago za razdružitev v istem in enakem obsegu, kot so v zvezo vstopile. Vsi ostali deli SFRJ – republike in avtonomne pokrajine pa so nastale v času trajanja Jugoslavije in so imeli -. tudi po ustavi – pravico do sporazumne odcepitve. Ker do sporazuma ni prišlo, so izbruhnile vojne.

Pravica Slovenskih dežel, da izstopijo, je očitno bila znana tudi ostalim političnim krogom v SFRJ, zato so po eni strani beograjski politiki Slovence naganjali, naj se iz SFRJ poberejo, zagrebška politika je pa imela druge načrte, ker se je prav tako zavedala dejanskega stanja. Pod nobenim pogojem namreč ni hotela dopustiti, da bi slovenske dežele odšle, kakor so prišle, saj bi s tem Zagreb izgubil veliko ozemlja, ki si ga je v času trajanja zveze, sicer na lokalni – notranjeupravni ravni, prilastil. Zagreb je zato izkoristil trenutek, ko so bile vse niti zvezne politiki v njegovih rokah: Predsednik SFRJ – Hrvat, predsednik zveznega IS – Hrvat, zvezni zunanji minister – Hrvat, obrambni minister – Hercegovec. Izigral je prek svoje naveze v Beogradu Miloševića in sprožil vojaški napad na Slovenijo v trenutku, ko se je dejansko osamosvojila. Zagreb je svojo preračunljivo prevarantsko politiko izpričal že s tem, da je vse do zadnjega zavajal in igral partnerja Ljubljani, osamosvojitve pa klub dogovoru in obljubi ni izvršil, nasprotno, svojim državljanom, ki so šli na ulice in so z lastnimi telesi hoteli preprečiti pohod JLA s hrvaškega ozemlja nad osamosvojeno državo Slovenijo, je ostro prepovedal vsak poskus oviranja napadalca, katerega del je bila seveda tudi Republika Hrvatska, kot integralni sestavni del SFRJ vse do 8. oktobra 1991.

Očitno je Zagreb računal, da bo Slovenija že ob prvem sunku klonila, potem pa bo v dogovoru z Miloševićem – s katerim je že skoraj dorekel delitev BiH – Zagreb odigral svojo “reševalno – zaščitniško” vlogo in svojim Alpskim Hrvatom omogočil bratovsko sobivanje v Hrvaški do Karavank in Soče. S to pridobitvijo[8] bi lahko umiril svoje lastne jastrebe, da bi ne komplicirali zaradi “izgube” večjega dela BiH, ki bi jo (jo je pravzaprav že) prepustil Miloševiću.

Hrabri boj slovenskih fantov in deklet – teritorijalcev – je nakane v kali zatrl. Po eni strani s svojo odločnostjo in hrabrostjo, po drugi strani pa, ker je bilo več kot očitno, da napad na Slovenijo ni bil v celoti “usklajen” s srbsko beograjsko politiko. Le tako se je moglo zgoditi, da je tretja največja armada v Evropi povsem nerazumljivo klavrno končala podjetje. Je bilo pa popolnoma logično in razumljivo, da se je zaradi šlamastike zagrebške separatistične-šovinistične-etnoekskluzivistične politike namesto razdelitve SFRJ med dva potentneža[9] zgodil najhujši spopad in pomor v Evropi po Hitlerjevem divjanju. Da so imele slovenske dežele naravno in pravno podlago za razdružitev v enakem svojstvu, kot so v združbo vstopile, se je izkazalo s tem, da je JLA nemudoma zapustila teritorij slovenskih dežel (tudi južne Primorske in Medmurja!). Zakaj je obrambni minister Republike Slovenije dovolil, da so zagrebške paravojske in ogromno orožja (tanki s šahovnico celo že v času Vojne za Slovenijo[10]) lahko prešle od Bregane in Kopra na območje južne Primorske – v Istro, na Reko in na otoke – je vprašanje, na katerega bo treba prej ali slej odgovoriti[11].

Očitno je dejansko mednarodnopravno relevantno stanje stvari dognala le Badinterjeva komisija. Politični voditelji v Sloveniji so morebiti govorili podobno, a so delovali popolnoma drugače: Odcepljali so jugoslovansko socialistično republiko tako “na terenu” kot v “glavah”. Namesto razdružitve so torej odcepili socialistično republiko z vso oblastno, pravno in ideološko navlako vred.

POSLEDICE

Socialistična republika v glavah vodilnih, ki je prekrila vsako zavedanje o dejanskem internacionalnopravno relevantnem stanju glede slovenskih dežel, Jugoslavije, SFRJ in Socialistične republike Slovenije (če ga je sploh kaj bilo!), je povzročila zaporedje nespametnih, nelogičnih in mednarodnopravno nerelevantnih odločitev.

Eno najusodnejših zablod je mogoče uokviriti v dvojici: “Imeli ste priložnost biti tiho” in “določanje meddržavnih dejstev z notranjedržavnimi akti”. Prvi del te vrste dosežkov predstavlja površno in na pamet besedovanje o državnosti, teritoriju, obveznostih, zavezah in podobno[12]. Drugi del pa krasi – poleg drugega – zlasti poskus določiti državno mejo z ustavo (tudi TUL). Ker je poskus določiti državno mejo z ustavo – ustavno listino – enostransko dejanje par ekscellence, je pač tako, da gre v primeru, da tak enostranski akt določa mejo v prid sosedu, za eklatanten primer kapitulacije/izdaje, če pa jo določa v lastno korist, pa dejanje v vsem nadomešča vojno napoved, oziroma v vsem in popolnoma (tako kadar določa v prid ene ali druge strani) krši vse helsinške dogovore, ki jasno in določno urejajo, kako se določajo meje – spremembe meja – med državami.

Že uradni in dokončni sklep Badinterjeve komisije, da so se subjekti, ki so sestavili Jugoslavijo, razšli, je do neke mere relativiziral negativne učinke napak. Najhujšo posledico – spodbujeno maksimalizacijo ekspanzionističnih in etnoekskluzivističnih apetitov Zagreba, ki se je manifestirala v dobesedno nedostojnem nadaljevanju prisvajanja teritorija – pa je učinkovito ustavil briljantni diplomatski in internacionalno pravni dosežek: Sporazum o arbitraži.

Glede Sporazuma sicer ni mogoče utrditi pričakovanj, da se bodo tragične zmote in napake, katerih žrtev so državljani in državljanke slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva, etnične Slovenke in Slovenci pa še posebej, v celoti ali celo zlahka popravile. Vse to je preveč odvisno od številnih drugih faktorjev, od razmerja moči in mednarodne konstelacije, pripravljenosti in razmisleka arbitrov, najprej in predvsem pa od tega, ali bo slovenska politika potem, ko je stoletje katastrofalnih odločitev kronala s kvaziosamosvojitveno šlamastiko, kar nenadoma sposobna razbrati in sprejeti, kar ponuja in odpira Sporazum o arbitraži. Je veliko vprašanje, ali v ustaljene vzorce razmišljanja ukleščena stroka zmore opaziti, kaj ponuja podpisani, ratificirani in pri OZN registrirani mednarodni sporazum. Na podlagi dosedanjih izjav in dejanj odgovornih in pooblaščenih ostaja to vprašanje še odprto. Ni opaziti kakega posebnega navdušenja ker Sporazum postavlja vprašanje določitve poteka meddržavne meje na internacionalnopravno raven. Niti ni zaznati, da bi strokovnjaki razumeli, da je od dveh možnih načinov opisa naloge arbitražnega tribunala izbran tisti, ki pove, da meddržavna meja obstaja, tribunal pa je upoštevajoč pravila in načela internacionalnega prava dolžan določiti njen potek tako na kopnem kot na morju – brez vsake omejitve. Bilo bi zelo slabo za slovenska upravičenja, če bi v Sporazumu pisalo, da mora tribunal določiti mejo – da torej meja ne obstaja, in jo morajo arbitri določiti na novo. Ustvarjalci Sporazuma o arbitraži so očitno razumeli, da meddržavna meja med Republiko Slovenijo in južno sosedo obstaja, ker pa o njenem poteku ni mogoče na noben način doseči soglasja, je to prepuščeno arbitražnemu tribunalu.

Da pa bo tribunal lahko določil potek (obstoječe) meddržavne meje na kopnem in na morju, ima skladno z določbami Sporazuma Republika Slovenija nalogo, da na obstoj te meddržavne meje tribunal opozori in mu jo predoči v vsem njenem poteku od sotočja Mure z Dravo do morja v Kvarnerskem zalivu, kjer je ta meja dosegla morje v trenutku združitve slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo v južnoslovansko državo dne 1.12.1918.

Ker je znano, s kakšno vehemenco in v brk pravu in pravičnosti in zgodovinskim dejstvom navkljub Zagreb forsira svoje posebne interese, za katere ne obstajajo nobene internacionalno pravno relevantne podlage,  ni nobenega dvoma, da naloga tribunala nikakor ni lahka. Je sicer pravno povsem preprosta, saj načela in pravila mednarodnega prava v vsem podpirajo pravo, dejansko stanje stvari vse od trenutka nastanka Jugoslavije pa do razdružitve 1991, a politični realizem pripoveduje tudi drugačne zgodbe. Tudi zaradi tega je še toliko bolj dolžnost slovenske politike in stroke, da z nepremišljenimi, nepotrebnimi izjavami ali dejanji tribunalu teže odločitve ne olajša s tem, da odpre arbitrom pot, da popustijo neargumentiranim, a zato tembolj nasilnim pritiskom Zagreba. V tem smislu je bilo do nedavnega občutiti neko olajšanje, saj je kazalo, da Slovenija ne bo predložila svojega podrobnejšega videnja predmeta spora. To je sicer določeno v Sporazumu, ni pa nujno potrebno, in ker je bil rok tako ali tako zamujen, je kazalo, da slovenska stran razume, da že sam Sporazum popolnoma natančno opredeljuje predmet spora. Po novem pa znova vstaja skrb, saj se ne govori le o pričakovanju, da bo prišlo do podrobenjše opredelitve predmeta spora, slišati je celo, da naj bi to bilo storjeno skupno z drugo stranjo (?). Kaj slabšega se pravzaprav sploh ne more zgoditi!  Obenem pa priča, da vpleteni ne razumejo ne Sporazuma ne arbitraže kot take.

NUJNI KORAKI

Tako zaradi “velike posranije”, kakor je eden glavnih akterjev osamosvojitve definiral dosežke osamosvojiteljev, in ki je do neke mere predstavljena v tukaj povedanem, kakor še predvsem zaradi teže naših upravičenj tudi pred arbitražnim tribunalom, mora slovenska politika takoj začeti s postopki, ki bodo omogočili ustavno preustrojstvo države v tisto, kar bi morala postati že zdavnaj, leta 1918 – v zvezno državo, zvezo slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva, v davno sanjo rodoljubov, Zedinjeno Slovenijo – v Zvezno republiko Slovenijo.

Stoletje, ki je pomenilo za državljanke in državljane slovenskih dežel neskončen niz katastrof, genocidnega raznarodovanja, kulturne, gospodarske, prebivalstvene stagnacije, kar je pospremilo skrbno radiranje vsakega spomina in zavesti o lastni državnosti in tisočletni pripadnosti evropskemu kulturnemu krogu od rimskega imperija in Svetega rimskega cesarstva naprej, se mora končati, preden izgine še zadnja sled slovenstva, ki je več kot tisoč let plemenitilo ne samo evropsko civilizacijo.

Nujni in neizogibni korak, da se destrukcija končno zaustavi, je ustavna preureditev Republike Slovenije v Zvezno republiko Slovenijo, ki jo morajo sestavljati slovenske dežele, obstoječe vso dokumentirano preteklost. Njihova državnopravna in internacionalnopravna subjektiviteta je bila vedno znova potrjena tako z dejanji kot z dokumenti, ki so jih izdali njihovi lastni suvereni. Slovenske dežele namreč nikoli niso bile del neke druge državne skupnosti, katere vladar bi bil tudi njihov suveren. Dokumenti in dejansko stanje, prisege, prošnje za potrditev in podobno so vedno znova pokazale, da gre za avtonomne, suverene države, ki imajo lastnega vladarja, ki pa je lahko hkrati – ker je šlo za dinastično obliko vladavine – suveren tudi drugih vojvodin ali kraljestev. Vsekakor pa Avstrijsko cesarstvo ni bilo država, marveč dinastična forma, ki naj bi nadomestila izgubljeni cesarski naslov: Habsburžani so namreč z odpravo Svetega rimskega cesarstva izgubili cesarski naslov in se znašli na mednarodni sceni kot “le” vojvode svojih vojvodin/dežel. Cesarski patent iz leta 1804 to natančno opredeli, hkrati pa ponovno potrdi vso avtonomijo in suverenost dežel-vojvodin in kraljestev[13]. Dobrega pol stoletja kasneje je Poravnava – ustanovni dokument Dvojne monarhije – personalne unije Habsburžanov z Ogrsko – natančno opredelila internacionalno pravno subjektiviteto dežel Avstrijskega cesarstva v besedilu, ki pove, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Na ta način je bila v polnosti opredeljena mednarodnopravna subjektiviteta (tudi) slovenskih dežel, saj le mednarodni subjekti morejo stopati v mednarodne odnose[14].

Ponovno in dokončno je bila subjektiviteta slovenskih dežel potrjena in opredeljena njih pravica, da izberejo svoje parlamente – narodne svete – po etničnem ključu ter se po lastni volji združujejo, z ustavnim dokumentom, ki ga je suveren Karl izdal 16. 10. 1918. Na tej ustavnopravni podlagi so se dežele Avstrijskega cesarstva z nemško etnično večino nemudoma – dne 21.10.1918 na Dunaju združile v DeutschÖsterreich. Tudi slovenske dežele (razen Slovenske krajine, ki je bila onkraj ogrske meje in ni sodila v okvir dežel Avstrijskega cesarstva) so sestavile svoje narodne svete in se združile pod skupno vlado Narodnega sveta v Ljubljani. Različne politične kombinacije, intrige in zmeda so preprečile, da bi slovenski politični voditelji ravnali enako, kot so to storili njihovi nemško govoreči kolegi. Namesto tega so zavozili pravkar Zedinjeno Slovenijo kot farsično – sramotno – žaljivo brezpravno “troedino pleme” v novonastalo južnoslovansko tvorbo.

Na našo srečo je pravo resnico videl in na glas povedal regent v svojem odgovoru na Adreso. 

Dodatno je pravo stanje stvari razglasila Badinterjeva komisija, pa ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele “babilonsko balkansko sužnost” preživele državnopravno intaktne in slovenskim zakonodajnim in ustavodajnim telesom ne preostane drugo, kot da Bučarjevo “veliko posranijo” in stoletno tragično smrtonosno slovensko tavanje od brezen, fojb, hudih jam do jasenovcev in srebrenic odpravijo s preprosto odločitvijo – sklepom: Republika Slovenija je zveza avtonomnih dežel in se imenuje Zvezna republika Slovenija. Glavno mesto zvezne republike je Ljubljana, kjer je sedež zvezne administracije in rezidenca zveznega predsednika. Zvezne dežele imajo vsaka svoje glavno mesto, svoje neposredno izvoljene predstavnike vsega ljudstva – poslance, ki izvolijo svoje vladne odbore. Zvezno predstavništvo sestavljajo delegati, ki jih imenujejo deželni parlamenti, delegati pa izvolijo šefa zvezne administracije skupaj s šefi resorjev, ki jih predlaga. Razen zunanjih zadev, obrambe in zveznih financ, ki so domena zvezne administracije, urejajo vse ostale zadeve subsidiarno dežele same.

Kakor deželni parlamenti je le še predsednik zvezne države neposredno izvoljen. Zato ima posebna pooblastila in naloge s področij ustavnosti in zakonitosti, nacionalne obrambe in predstavljanja države.

Vsaka od zveznih dežel sama določi svoje glavno mesto. Glavno mesto dežele Krajnske pa je od nekdaj bilo in ostane Ljubljana, ki ima svoj lastni, najmodernejši parlament, zgrajen v najplemenitejši maniri suverenega ljudskega predstavništa.[15]

Zvezno predstavništvo delegatov dežel je v stavbi “socialistične” skupščine – ki je tako ali tako načrtovana za delegate. Zvezna administracija ima sedež v nekdanji palači Velikega županstva – v sedanji Vladni palači.

Rezidenca predsednika države se uredi v sklopu grajskega kompleksa na Ljubljanskem gradu, ki se tako ali tako obnavlja, predvidene kulturne, turistične in gostinske kapacitete pa bi z umestitvijo predsednikovega urada in stanovanja pridobile številne nove možnosti. Obenem bi predsedstvo s pridom po potrebi (protokol, sprejemi, srečanja, državniški obiski…) uporabljalo razpoložljive prostore in objekte – tako v grajskem objektu, notranjem dvorišču, na planoti pred grajsko stavbo, alejo do Šanc in seveda protokolarni spominski objekt OSARIJ na vzpetini pod Šancami onkraj Regalijevega gaja[16].