MNENJA in DEJSTVA

K poplavi MNENJ velja k tokratnim objavam v Sobotni nanizati nekaj relevantnih DEJSTEV:

 

 

Še nikoli nismo bili tako politično osamljeni in šibki.

 

Na področju internacionalnega prava se z mnenji ni vredno zamujati. Pa vendar bi bilo treba k nizu mnenj, ki so objavljena pod navedenim naslovom, pritakniki nekaj relevantnih dejstev.

Prvo in ključnega pomena je, da se je Slovenija osamosvojila in ne odcepila, kakor so se nekatere druge YU republike, ki v (razpadajočo) povezavo niso “prinesle” lastne državnosti, in jim je zato morala Badinterjeva arbitražna komisija podeliti državni status in atribute (njihove “republiške meje” so postale državne – seveda tiste in tam, kjer ni bilo obstoječe državne meje sosed…). Zato je brez sence dvoma na dlani, da se je Slovenija smela in se je lahko osamosvojila takšna in tako, kot se je v povezavo vključila: S svojimi državnimi atributi (deželami – ZEMLJAMI piše v dokumentu!), ki so ozemlje (državna meja), državljani in oblast. S tem, da se omenjena komisija s Slovenijo sploh ni ukvarjala, je to očitno dejstvo tudi potrjeno.

Drugo dejstvo je, da znotraj YU ni nastalo nič, kar bi imelo učinke na internacionalni ravni (“Notranji pravni akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka” – izjava vodje katedre za mednarodno pravo na TVS!). V času trajanja južnoslovanske zvezne države so bila uveljavljene le nekatere meddržavne pogodbe s sosedami, ki so spremenile – določile meddržavno mejo. Temeljna ustavna listina RS te spremembe v celoti potrjuje.

Tretje dejstvo glede meje RS s preostankom SFRJ (Slovenija se je osamosvojila od SFRJ!) pa je, da potek meje še vedno ni določen. Arbitražna odločba, sprejeta na podlagi veljavnega, pri Združenih narodih evidentiranega Sporazuma o arbitraži, je ad acta, null and void. In to iz vsaj dveh razlogov:

– 1) Arbitražni memorandum, ki ga je podpisal in tribunalu v Haag poslal PV JJ, je lažniv. Navaja neresnico, da “sta se RS in RH osamosvojili hkrati”. Da je to navadna laž in potvorba (v korist južne sosede!), ni razprave.

– 2) Južna soseda, ki po točki 5. Sporazuma o arbitraži ni stranka v postopku določanja poteka meje (se je pa dobrega pol leta po osamosvojitvi Slovenije pojavila kot soseda), se je s podpisom Sporazuma zavezala, da bo odločbo arbitražnega tribunala upoštevala, ves postopek in samo odločbo zavrača in ignorira.

Ni torej nobenega dvoma, da potek meje med Republiko Slovenijo in sosednjo Republiko Hrvatsko ni določen. Edina določena državna meja je torej še vedno (skladno s Helsinškimi dokumenti) tista, s katero so se slovenske dežele (t.j. države – ZEMLJE) 1.12.1918 “ujedinile sa Srbijom”! Te meje so javno znane, objavljene na vseh relevantnih zemljevidih, dokumenti shranjeni v arhivih na Dunaju, v Budimpešti in v Rimu itd. (Predsednik Republike Avstrije v dopisu pove, da so pooblaščenim vsi dokumenti in karte vsak trenutek na voljo…).

Za nameček: Mejo, o kateri je tu govor in ki obstaja, in je dokumentirana, so oblasti Nezavisne države Hrvatske v celoti in brez rezerve priznale že maja 1941. (Hkrati z mejo na Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo!)

Do morebitnega meddržavnega dogovora z južno sosedo na podlagi veljavnega/zavezujočega Sporazuma o arbitraži torej obstajajo in so mednarodno pravno dejstvo edine obstoječe meddržavne meje Republike Slovenije s preostankom SFRJ, kakor so opisane zgoraj.

 

Ljubljana, 24. 04. 20221

Leave a Reply