Dokončno postali suvereni in samostojni
(Demokracija – Tretja stran – 27. oktober 2016)
K spisu, tako naslovljenem, naj povem nekaj besed.
O državnosti, kakor se tiče državljanov slovenskih dežel, je v slovenskih deželah brez števila mnenj. Precej manj je zavesti in spominjanja enoznačnih, gotovih dejstev. Ker z mnenji nima smisla izgubljati čas, z naštevanjem glede državnosti relevantnih dejstev pa bo manj dela – in še manj zmede – naj jih tu naštejem nekaj bistvenih:
Po Noriku, njegovih oblastnikih, denarju, fužinarstvu in trgovini, po karantanskih slovenskih državnotvornih opravilih, ki so presegala vse tisti čas v Evropi znano – dokumenti in knjige pišejo o postopkih (landes gewonhaitt), o jeziku (mit windischer zungen so sol er sprechen) in o kulturi (mit jerem windischen gesang) – je protestantska književnost z zamahom opravila s predsodki in podtaknjenimi “resnicami” o Slovencih, narodu brez domovine, brez države, brez tradicije in brez identitete. S to strupeno zeljo, ki nesramno jemlje prednikom vsakogar od nas njihovo nacionalno in človeško identiteto, so sicer že “Trubarji” in “Dalmatini” opravili, se v predgovorih v svojih knjižnih delih uradno zahvaljevali državni (“deželni”) oblasti slovenskih dežel/držav – parlamentu (“deželnim stanovom”), vladi (stanovski odbor) za denar in možnosti za delo, in sploh delovali kot državni uradniki / Slovenci, ki so delali tudi za vse druge Slovence (SLOVENI, SLOVENTJE !) »slovenskega« jezika (»Harvati«, »Crabaten«, »Dalmatiner«, »Behem«, »Polacken«, »Moscoviten«, »Reussen«, »Bosnaken«, »Walachen«, turški dvor); a korenine tega Zla so tako globoke, da segajo še v današnji čas, ko vsak, ki ima pet minut časa, nekaj osvobaja in nekaj ustanavlja. Hitreje, kot se utegne spreminjati vreme, vsak dan neki novi, dežurni heroji ustanavljajo nove države, suverenost, samostojnost – učinek pa je ta, da bo kmalu zamrl tudi spomin na našo državnost (več kot očitno na kupu trupel in razvalinah).
Pisanih, tudi v kamen vklesanih pričevanj o pradavni državnosti dežel, katerih državljani s časom ustreznimi pravicami in dolžnostmi so bili naši predniki – Slovenci – je več kot dovolj. V moderno dobo segajo dejstva in dokumenti, kot je npr. Cesarski patent 1804, ki izrecno določa, da suvereniteta in privilegiji dežel ostajajo kot dotlej. Popolnoma natančno pa v modernem pomenu (Montevideo konvencija) internacionalne pravne atribute naših dežel opredeli “ustava” (imenovana Ausgleich) habsburške monarhije iz leta 1867. Slovenske dežele – in vse druge “vojvodine in kraljestva Cislajtanije” (po spisku) – sestavljajo vsaka posebej in vse skupaj s Kraljevino Ogrsko državno zvezo, v vsakdanjem govoru (neustavna formulacija) imenovano Avstroogrska monarhija.
Internacionalna pravna subjektiviteta dežel, katerih državljani so bili naši prastarši in starši, je oktobra leta 1918 prišla polno do izraza. Suveren vseh in vsake posebej, Karel I., z osebnim naslovom “cesar”, je 16. oktobra objavil dokument – Manifest – s katerim je omogočil, da se dežele, katerih suveren je bil, svobodno odločijo o svoji nadaljnji usodi, notranji in medsebojni ureditvi. O tem je takratni ljubljanski knezoškof A. B. Jeglič v svoj dnevnik zapisal, da cesar “postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti. Sprejel je Wilsonove točke, med njimi tudi samoodločbo narodov… nam je dopustil, da se popolnoma sami odločimo, kakšno državo hočemo. V kratkem se proglasi narodna vlada in predsednik Attems ima že povelje, da tej vladi izroči vse. Tudi vojaški poveljnik bo tej vladi izročil vojsko in jo ji dal na razpolago.”
To se je dne 31. oktobra 1918 sankcioniralo s sklepom vlade, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.”
Na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta je torej nastala nova država, zveza slovenskih dežel. Uresničila se je “davna sanja”, Zedinjena Slovenija. (Tako je zapisal notranji minister te vlade, dr. Janko Brejc, v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928).
Povsem enako in na podlagi istega ustavnega dokumenta so razglasili novo državo “DeutschÖsterreich”, zvezo dežel z nemško govorečo večino, na Dunaju, v stavbi nižjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici. S to razliko, da so “Avstrijci” to dejstvo dali na pogajalsko mizo v Parizu, slovenski “voditelji” pa so uresničeno Zedinjeno Slovenijo ignorirali in nanjo “pozabili” – jo “vrgli za plot”. Še dobro, da so jo! Ker so nanjo pozabili in se z njo niti niso ukvarjali, se tudi niso potrudili, da bi jo pravno relevantno odpravili. Tako – ker nikoli ni bila odpravljena – še vedno obstaja (Cuius est instituere, eius est abrogare).
Obstoj zveze slovenskih dežel je kljub “pozabi” prišel na dan že mesec dni kasneje, ko je dne 1. 12. 1918 v Beogradu srbski regent zagrebško besedilo, da “se ujedinjuje Država Slovenaca, Hrvata i Srba sa Srbijom”, popravil v “… se ujedinjuju ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Srbijom”. Na ta način je legitimiral dokument o združitvi, saj se morejo na državni ravni združevati le subjekti internacionalnega prava, ne pa neka izmišljena tribalistična “troedina” plemena. Subjekti internacionalnega prava so bile od vseh udeleženih samo slovenske dežele (že združene pod oblastjo vlade v Ljubljani) in Kraljevina Srbija, ki je od Berlinskega kongresa naprej vključevala še Južno Srbijo – danes “Bivšo jugoslovansko republiko Makedonijo” – pridruženo Kraljevino Črno goro, in je že okupirala dele ozemlja premagane Kraljevine Ogrske (Vojvodino, Slavonijo, Hrvatsko itd.). Ti teritoriji države Ogrske niso imeli nobenih državnostnih atributov, kaj šele suverenitete. Enovitost, celovitost in nedeljivost Kraljevine Ogrske je v Manifestu (ustavnem dokumentu prvega reda) posebej poudarjena: “Tega (oblikovanja državnih zborov po večinskih etničnih kriterijih in reorganiziranja skupnosti dežel) pa ne morem dovoliti v celoviti in nedeljivi Kraljevini Ogrski”!
Tako je južnoslovanska država, nazadnje imenovana SFRJ, nastala z združitvijo slovenskih dežel in Srbije. In tako je tudi razpadla: Dne 25. 6. 1991 z osamosvojitvijo “slovenskih dežel”, z njihovim teritorijem, državljani in državnimi mejami vred – pod imenom Republika Slovenija. Da to ni “navadna jugoslovanska socialistična republika”, je zapisano v Temeljni ustavni listini na sledeči način:
“Državne meje Republike Slovenije so mednarodno priznane državne meje dosedanje SFRJ… ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.” Citat V OKVIRU DOSEDANJE SFRJ je ključnega pomena. “V okviru” namreč pomeni “glede na vse relevantne okoliščine” – torej ne neka “navadna administrativna republiška razmejitev” znotraj enega državnega subjekta (SFRJ), saj bi bilo potem zapisano preprosto: “…ter meja med (dosedanjo) jugoslovansko republiko Slovenijo in (dosedanjo) jugoslovansko republiko Hrvatsko”, marveč gre za državno mejo med slovenskimi deželami, ki so se s Srbijo “ujedinile”, sedaj se pa osamosvajajo. Ni nastal nek nov subjekt, ni se odcepil del suverenega teritorija enovite države, marveč se je nekaj že obstoječega, z vsemi državnimi atributi, osamosvojilo. Z vidika internacionalnega prava pa je bila “že obstoječa” zveza slovenskih dežel. Ta se je pod imenom Republika Slovenija osamosvojila.
Mednarodno pravno subjektiviteto je osamosvojeni državi priznala že Brionska konferenca, saj je bila Republika Slovenija ena od treh udeležencev te vrhunske meddržavne konference: 1) Evropske skupnosti (sklicatelj), 2) Republike Slovenije (napadena država) in 3) SFRJ (preostale republike in pokrajini, kot agresor). Sklepi to do podrobnosti potrjujejo.
Vse, kar se je dogajalo – in se dogaja – poslej, se dogaja v enaki, od konca Prve svetovne vojne oz. razglasitve zveze slovenskih dežel znani ignorantski maniri. Tudi citirani zapis v Demokraciji o tem priča. Zgovorna je tudi ignoranca izrecnega in nedvoumnega določila v petem členu sporazuma o arbitraži o poteku državne meje. Sporazum očitno upošteva, da se je Republika Slovenija osamosvojila “od” SFRJ, ne pa od jugoslovanske republike Hrvatske, iz česar sledi naloga arbitražnega tribunala, da določi potek obstoječe državne meje osamosvojene Republike Slovenije s preostankom SFRJ, ki je znana, dokumentirana in na terenu še zaznamovana od leta 1867 (takrat s kraljevino Ogrsko) oz. 1918 (Trianon je definiral mejo Slovenske krajine oz. Kraljevini SHS dodeljenih delov Železne županije in županije Zala na reki Dravi! ne na Muri).
Še več! Ker so v Zagrebu razglasili “raskid državnopravnih sveza sa bivšom državom” (torej gre za ODCEPITEV! ne za osamosvojitev) 8. oktobra 1991, torej več kot tri mesece po v Sporazumu, določenem “presečnem datumu” (25.6.1991) , Republika Hrvatska sploh ni stranka v postopku. Jasno da ni, saj ob razglasitvi osamosvojitve Slovenije na oni strani državne meje slovenskih dežel ni bilo nobene države Hrvatske. Bila je SFRJ – njen preostanek, ki pa je (seveda skupaj s svojimi republikami in pokrajinami – tudi Hrvatsko, in to z njenega teritorija) napadel osamosvojeno državo.
Podpis predsednice vlade Republike Hrvatske na dokumentu (Sporazumu o določitvi poteka državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko) pomeni samo in izključno, da bo Republika Hrvatska odločitev tribunala spoštovala in kolikor njo zadeva, izvršila. Stranka v postopku pa ni in skladno s Sporazumom ter z oziroma na dejansko internacionalno pravno stanje sploh ne more biti.
Gre pač za državno mejo slovenskih dežel, s katerimi so se te “zemlje” države SHS “ujedinile sa Srbijom”. Te meje (o katerih je znanstvena razprava objavljena v reviji Arhivi, št. 26, Ljubljana, 2003) so ves čas obstoja južnoslovanske države ostale nespremenjene. Da pa obstajajo, se je izakazalo, ko je nastala nacistična kvislinška NDH in so te meje takoj, brez vsakega problema znova veljale kot državne. Seveda NDH z okupiranimi slovenskimi deželami: Na Dravi z Madžarsko, od Zavrča do morja pri Reki pa z nemškim Rajhom in Kraljevino Italijo (po kapitulaciji Jadransko Primorje – Adriatisches Küstenland).
Nobeno mnenje ne more spremeniti relevantnih dejstev.