Slovenske dežele in država

Spoštovani!

Iz javnih napovedi obiska predsednice RH izhaja, da naj bi se Republika Slovenija in sosednja – takrat še jugoslovanska republika – Hrvatska osamosvojili hkrati, dne 25. 6. 1991
Če je to res, moram odločno protestirati.
Republika Hrvatska se je osamosvojila dne 8. oktobra 1991. Ker velja pravno načelo – na področju internacionalnega prava še posebej – NON BIS IN IDEM, se dne 25.6.1991 RH ni osamosvojila. Še več. Ker je bila integralni del SFRJ, je bila tudi del agresorja na osamosvojeno državo Slovenijo. (JLA je napadla osamosvojeno Slovenijo in ne Hrvatske. Napadla je z njenega ozemlja in to neovirano!)

Poleg načela non bis in idem, pove resnico o osamosvojitvi Hrvatske tudi izjava odposlanca predsednika Tudjmana pri razglasitvi osamosvojitve v Ljubljani.
Citiram po časopisu The Guardian:
Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.

In dodajam še: Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991. (vse do tega datuma je SFRJ!!!)

Ker resnica bistveno učinkuje v zadevi slovenske osamosvojitve glede odnosov s sosedo – zlasti v zvezi s sporazumom o arbitraži – so torej internacionalna pravna dejstva toliko pomembnejša.

Ob praznovanju petindvajsetletnice osamosvojitve tistega, kar je južnoslovansko državo sestavilo z “ujedinjenjem” dne 1. 12. 1918, se pridružujem čestitkam in dobrim željam.

S spoštovanjem

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

Petindvajsetletnica

– Izkušnje so naučile človeštvo, da o stvareh sodijo po tem, kako se v dejanskih okoliščinah obnesejo.
– Obletne fanfare odmevajo od vsepovsod in najrazličnejši motivi ustarjajo klavrno, neokusno kakofonijo.
– Niso samo “edine resnice” vsakega od udeležencev (dejanskega ali umišljenega/izdelanega) težava. Hujše od tega je totalna zmeda na polju temeljnih pojmovanj tako države, etnije, oblasti …
– Zmeda je popolna in dokler ne bodo razjasnjeni pojmi narod, ljudstvo, etnija, nacija, država, mednarodno, internacionalno, ni rešitve.
– Problem ni kaj dejansko neka beseda pomeni. Problem je, kako se jo razume in v kakšni povezavi uporablja. Nasprotja in nesmisli se pojavljajo celo v eni sami povedi.

Ključno je torej pravo razumevanje stvari in upoštevanje relevantnih dejstev, ne pa poljubnih mnenj in interpretacij, kar je rak rana naše politične in družbene situacije. Brezmejnost šavja mnenj in interpretacij prekrije še tisto malo relevantnih dejstev, ki se nekako po sreči znajdejo v debelih zvezkih potiskanega papirja.

Petindvajsetletnico zgodovinskega dogodka – razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije – moremo po zunanjih znakih oceniti kot sliko dejanskega stanja stvari. Zmeda, nasprotja, obtoževanja, prisvajanja, več proslav kot praznikov… In vse to ni nič drugega, kot znamenje in opomin, kaj je pravzaprav narobe.
To “narobe” je mogoče povedati na kratko, z dvema besedama: Nedokončana osamosvojitev.

Za tem poimenovanjem se skriva marsikaj. Predvsem vse, kar vsebujejo uvodni citati. Udeleženci in posebej izvajalci usodnih dejanj pred četrt stoletja so sicer večino dogajanja pravilno ubesedili in dokumentirali – a ne zato, ker so natančno in popolno razumeli, kaj počno in kaj se dogaja. Splošno sprejeto in na internacionalni ravni verificirano – potrjeno dejstvo razpada SFRJ ostaja na pol poti.
Nekaj podrobnosti:

– TUL (temeljna ustavna listina) natančno določa okoliščine in stanje osamosvojitve RS; predvsem v besedilu v poglavju II, kjer je govor o mejah – posebej o meji med RS in RH, kjer piše. “ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko v okviru dosedanja SFRJ.” Piše “V OKVIRU DOSEDANJE SFRJ”, ne piše npr. “meja med RS in RH.” Torej meja med osamosvojeno državo Republiko Slovenijo ni preprosto “dosedanja republiška razmejitev znotraj SFRJ”, marveč gre za mejo upoštevajoč vse relevantne okoliščine. Te pa so seveda vsem na očeh in zabeležene v ustreznih internacionalno pravno relevantnih dokumentih. Po domače povedano so to meje slovenskih dežel/držav, ki so se pod imenom “ZEMLJE države SHS” (tako je zapisano v dokumentu, ki ga je podpisal regent Aleksander Karadjordjević dne 1. 12. 1918 v Beogradu) “ujedinile” s Kraljevino Srbijo. Te slovenske dežele, ki so bile vedno države z vsemi internacionalnimi pravnimi atributi, so se natančno mesec dni prej, dne 31. 10. 1918, po celodnevnem zasedanju vseh slovenskih poslancev v stavbi parlamenta Vojvodine Krajnske v Ljubljani, združile pod oblastjo vlade v Ljubljani. Na podlagi ustavnega akta, Manifesta suverena Karla (vojvode/suverena vsake slovenske dežele posebej – prim. Cesarski patent 1804) z dne 16. 10. 1918 je bil namreč sprejet dokument, da “vlada v Ljubljani prevzema v vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Na ta način je bila veljavno razglašena nova država – zveza slovenskih dežel. In ta država je mesec dni kasneje pod imenom ZEMLJE države SHS sestavila s Kraljevino Srbijo novo državo – zvezo – pod imenom Kraljevina SHS. Z izstopom iz te zveze, z razglasitvijo osamosvojitve dne 26. 6. 1991, je država, ki je nastala 1. 12. 1918 prenehala obstajati – je razpadla.
O teh dejstvih pričajo relevantni dokumenti. Mnenja in interpretacije ne štejejo in v ničemer ne morejo predrugačiti resnice, da je država, ki je nastala z združitvijo slovenskih dežel in Kraljevine Srbije v dolgih desetletjih živela svoje življenje, spreminjala notranjo organiziranost, sistem, režime, ime, ni pa se zgodilo nič – in noben dokument o tem ne obstaja – kar bi spremenilo dejansko stanje stvari na internacionalno pravni ravni. Preprosto a do popolnosti natančno zabeleženo dejstvo, kdo je sestavil “Jugoslavijo”, ostaja: Zemlje države SHS in Kraljevina Srbija.
Usodni pomen besed “zemlje države SHS” postane očiten ob branju celotnega dokumenta o “ujedinjenju”, kjer izstopa na videz manj pomembna podrobnost. Dokument je namreč sestavljen iz besedila, ki ga je prinesla v Beograd delegacija “Države SHS” in Zagreba, in se v njem ključne besede glasijo “da se Država SHS ujedinjuje sa Kraljevinom Srbijom”. Podpisani Aleksandrov odgovor – in zadnja beseda velja – pa vsebuje zgoraj navedno besedilo “ZEMLJE države SHS” namesto “Država SHS”. Regent se je namreč zavedal, da sme v imenu suverena svoje kraljevine sklepati dogovore izključno z enakovrednimi subjekti – državami, ne pa z nekimi tribalističnimi izmišljijami ali celo plemeni. Zgodovinsko spretno se je izognil škandalu, hkrati pa uradno dokumentiral evidentno pravno dejstvo – da so zvezo sklenile slovenske dežele/države in njegova država.
Kraljevina Srbija torej ni mogla sklepati veljavnih dogovorov z “Državo SHS”, ki ni imela nobene internacionalno pravne subjektivitete. Še več. Karlov Manifest je izrecno in nedvoumno prepovedoval kakršnokoli spreminjanje dejanskega stanja znotraj enovite in nedeljive Kraljevine Ogrske. Zagrebško “narodno vijeće” ni imelo nobene pravne veljave. Spretnjakovići ondod so se le spretno obešali na legitimiteto slovenskih narodnih svetov in kolaborantske slovenske kvazi narodne voditelje, ki so lastno državo ignorirali in se udinjali tujcem. Kraljevina Srbija – kot del zmagovite Antante – je nekdanje pokrajine Kraljevine Ogrske lahko le okupirala – enako teritorij BiH in Dalmacije. Ozemlje današnje Republike Makedonije je “vsrkala” že po zmagovitih balkanskih vojnah, s Kraljevino Črno goro pa se je združila že pred “ujedinjenjem”. Da je šlo v primeru slovenskih dežel (“ZEMALJA”) za subjekte internacionalnega prava, dokazuje znano dejstvo, da vojska Kraljevine Srbije slovenskih dežel ni okupirala, marveč je stopila na njih ozemlje šele dva tedna po razglasitvi združitve, ko je bila že vojska nove države – Kraljevine SHS.
Dejstvo nastanka Kraljevine SHS dne 1. 12. 1918 je torej v internacionalni pravni optiki kristalno čisto in razvidno: Združitev slovenskih dežel in Kraljevine Srbije. In to je lahko “razpadlo” (dissolution – razhod suverenih subjektov, npr. poslancev parlamenta) znamenitega dne 26. 6. 1991, katerega petindvajsetletnico moremo praznovati.

– Socialistične jugoslovanske republike in pokrajini, ki so predstavljale notranjo upravno organiziranost države SFRJ (brez vsake internacionalno pravne subjektivitete), so bili subjekti notranjega prava ki na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka. Osamosvojilo/razdružilo se je torej lahko le tisto, kar je SFRJ (pač pod imenom Kraljevina SHS) sestavilo – v “zadevi 26. 6. 1991” – torej slovenske dežele oz. “Republika Slovenija v okviru SFRJ” (primerjaj TUL o meji med RS in RH). V zadevi torej Republika Slovenija pomeni slovenske dežele, ki so razpadajočo tvorbo sestavile – slovenske dežele z svojim državnim teritorijem in državno mejo. Državna meja RS s preostankom dne 26. 6. 1991 razpadle države je torej znana in na terenu zaznamovana. Vsekakor in v nobenem primeru pa to ni in ne more biti administrativna črta, ki je upravno delila jugoslovanski republiki Slovenijo in Hrvatsko (četudi se je pretežno prekrivala v dejansko meddržavo mejo). Ne le zato, ker se Republika Slovenija ni odcepila od neke jugoslovanske republike Hrvatske, marveč se je osamosvojla od SFRJ (!!), ampak in predvsem zato, ker jugoslovanska republika Hrvatska ni imela lastne internacionalno pravne subjektivitete, ki so jo imele slovenske dežele – in na tej podlagi njih zveza, nastala dne 31. 10. 1918. Preostale jugoslovanske republike – razen Srbije – so se torej lahko le odcepile, kar so poskušale storiti samovoljno (in na nek način tudi na račun subjektivitete države Slovenije – kar je v primeru zagrebških manipulacij le ponovitev že videnega!)

– Navedeno pojasnjuje, zakaj je bila “desetdnevna vojna”, “vojna za SLovenijo” po vsem sodeč izsiljeni napad na osamosvojeno državo. “Izsiljeni” upoštevajoč dejanske okoliščine.
Zlasti srbska stran je ponavljala gesla “neka Slovenci odu” in podobno. Dobesedno so Slovenijo izganjali iz Jugoslavije, kar pove, da je vsaj v podzavesti bil prisoten spomin na dejansko stanje – in to v obliki, da je Slovenija tujek in motnja. Seveda. Tujek in motnja pri obračunavanju med Srbi in Hrvati – za kar je ves čas v bistvu šlo. Videti je, kot da je Zagreb Ljubljano vpletel v “jugoslovanski projekt” le zato, da si je izboljšal izhodiščni položaj, ustvaril navidezno državno podlago ter zavaroval hrbet.
Titov general Tudjman je “vajo iz leta 1918” poskusil ponoviti. Osamosvojitveni program Slovencev je skrbno spremljal in na “primeren” način podpiral. Hkrati se je s šefom srbske partije – Miloševićem – intenzivno dogovarjal (Karadjordjevo) o delitvi krajin in BiH. Če komu, je bilo sicer njemu kristalno jasno, da bi bila kakršnakoli razdelitev v prid Srbije vpričo zagrebških jastrebov njegov politični samomor, vendar je odlični vojaški in zgodovinarski strokovnjak obvladal svoj posel. Obljube – zaveze Miloševiću je prav po vojaško dosledno tempiral in uglasil z razglasitvijo osamosvojitve Republike Slovenije – kateri je dodal še Hrvatsko. Tok dogodkov neusmiljeno razkriva komplot:
Tudjman je pogovore z Miloševićem “držal na delovni temperaturi” vse, dokler niso njegovi ljudje prevzeli še zadnje funkcije v piramidi odločanja na zvezni ravni – do dne, ko je predsedstvo zveznega predsedstva prevzel Mesić. Tisti hip so bile vse odločitve v rokah Zagreba. Tudi o vojni in miru.
Ko so bili usodni datumi znani, je na sestanku vodilnih obeh republik na Otočcu dne 22. 6. 1991 torej Tudjman že imel pred očmi celoten scenosled in je odločno a hinavsko lažnivo zagotovil, da bo Hrvaška 25. odn. 26. junija enako, kot Slovenija, razglasila osamosvojitev. Ker je imel v rokah in s svojimi ljudmi (Mesić, Marković, Kadijević , Lončar in Mustač) popolnoma pokrito vso linijo odločanja in nadzora na zvezni ravni, je lahko zaigral poker: Izzvati uničujoč napad JLA na osamosvojeno Slovenijo in jo potem “rešiti”, ter kot hvaležno “Alpsko Hrvatsko” prestaviti svojim jastrebom v Banskih dvorih, ki bi ob “darilu tisočletja” bili pripravljeni požreti Tudjmanov karadjordževski posel z Miloševićem – delitev krajin in BiH.
V tem kontekstu se je zgodila osamosvojitev Republike Slovenije dne 26. 6. 1991. Od svečane Tudjmanove zaobljube ni ostalo nič. Tudjmanov odposlanec pri dogodku v Ljubljani (najnižjega mogočega ranga) je dopisniku londonskega časopisa Guardian na vprašanje: Kaj pa vi? Saj ste tudi razglasili osamosvojitev? prostodušno odgovoril: Kje pa. Tisto v saboru je le nekakšna izjava… Vse ostaja enako, kot doslej. Pravzaprav se je hočeš nočeš – ne da bi kreatorji in udeleženci (in lažnivi Tudjman še posebej) sploh opazili in razumeli – zgodilo, kar se je edino lahko: Osamosvojilo se je le tisto, kar je sedaj razpadlo državo sestavilo. Trdobučna zvijačnost (pokvarjenost) Titovega generala in zgodovinarja pa je dosegla svoje dno: Vse se je sfižilo. Slovenija je postala neodvisna država, Hrvaška pa je ostala integralni del agresorske SFRJ. Neizpodbitno torej agresor. In svojega statusa jugoslovanske republike potem, ko so se dogodki začeli vrstiti, ni več mogla spremeniti, vse dokler niso potekli trije meseci moratorija (Brioni – dogovor EU kot sklicatelj, Republika Slovenija kot napadena država, in SFRJ kot agresor). Ni uspela niti nakana sprožiti uničujoč napad vseh razpoložljivih sil JLA, saj so na terenu zmagali modrost, hrabrost in vse druge nujne veščine slovenskih branilcev – slovenske TO in milice. Tudjmanu, ki je sedaj moral pred Miloševićem odkriti karte – da torej z “elegantno” dogovorjeno delitvijo ne bo nič – ni preostalo drugo, kot da začne “odcepitveno vojno”, slovensko zmago na bojnem (in političnem polju) pa nedostojno in nesramno žali kot zaroto, kot “srbsko-slovenski sporazum … Nadaljevanje dogajanja (krvave secesionistične vojne na preostanku SFRJ) je znano, in zadeva že samostojno državo, Republiko Slovenijo, le posredno. Še najbolj v tem, da so internacionalni gremiji v svojih vegastih poizkusih umiriti situacijo, pristali na “razpad” tudi preostanka SFRJ.

Iz doslej navedenega izhaja, da se je dne 26. 6. 1991 dejansko osamosvojilo, kar je s Srbijo sestavilo Jugoslavijo. Večina – če ne vsi – udeleženi pa tega niso opazili, četudi je v relevantnih dokumentih dejstvo jasno zapisano. Ignoranca je verjetno posledica pomanjlkljive izobrazbe in nestrokovnosti. Prej, kot neke zarote. Če bi šlo za zaroto – ki pa jo lahko izvede le vrhunsko usposobljen strokovni kader – bi bili dokumenti (npr. TUL ali pa Sporazum o arbitraži ) napisani drugače. Bi TUL ne govorila o državni meji med republikama “v okviru ” (!!!) SFRJ, in tudi 5. člen Sporazuma o arbitraži bi ne diskvalificiral Republiko Hrvatsko kot stranko v postopku in njen podpis na dokumentu opredelil le kot zavezo, da bo docela spoštovala odločitev arbitražnega tribunala.

Osamosvojitev se je torej izvršila, “dokončana” pa bo šele, ko bo kritično maso dosegla zavest o pomenu in vsebini dogodka, ter bodo oblasti in predstavniki vsega ljudstva v tem smislu ravnali in delovali. V prvi vrsti opazili, da so osamosvojitev razglasile slovenske dežele, ki so nosilke atributov državnosti in avtonomije. Prebrali sporazum v Trianonu in sprejeli dejstvo, da je meja Zalske županije – ene od dežel, ki jih je Trianon prisodil Kraljevini SHS – na Dravi in ne na Muri. Da meja Hrvatske nikoli ni prestopila reke Drave nad sotočjem z Muro. S tem je število, subjketiviteta in ozemeljska zaokroženost slovenskih dežel, ki so sestavile Jugoslavijo in iz nje izstopile, določena, eklatantno internacionalno pravno dejstvo, zapečateno na najvišji multilateralni ravni Versaillesa, Trianona, Rapalla, Rima, Osima itd. in o njem ni kaj odločati. Parlament je dolžan to relevantno stvarnost ugotoviti in se skladno s temi dejstvi obnašati. Osamosvojitev bo šele takrat dokončana. Omogočena bo organiziranost države skladno z zgodovinskimi danostmi, onemogočeno pa izigravanje in fraudolentno okoriščanje zaradi nedorečenosti. Temelj slovenske državnosti je pač državnost slovenskih dežel. Na tem trdnem, tisočletnem temelju, ki vsebuje specifike geopolitičnega prostora, ljudi in okolja zgrajena državna struktura bo tako, kot brajda zagotavlja trti rast in plodnost, jamstvo varnosti, prosperitete državljank in državljanov Republike Slovenije in države – zveze slovenskih dežel sploh. Zagotovljeno bo optimalno soodločanje na vseh ravneh in hkrati onemogočeno manipuliranje iz ozadja. To družbeno smetje uspeva le tam, kjer prevladujejo ignoranca, nedorečenost, pojmovna zmeda.
Država ni izmišljija. Slovenske dežele – države so naša dragocena tisočletna dediščina. Totalna bebavost (dejansko nepojmljiv zločin!) je nanjo pljuvati in jo potiskati v pozabo prav tedaj, ko smo z nepopisnimi žrtvami, posledico zmot in manipulacij, v njih prevzeli oblast.

Namesto z norimi vzporednimi, separatnimi praznovanji – vsak na svojem smešnem gnojišču – poskusimo osmisliti žrtvovane in žrtve sploh, in praznujno z eno, skupno proslavo (samo)priznanje slovenskih dežel, ki že od 31. 10. 1918 čakajo, da jih opazimo: Zvezno republiko Slovenijo.

Ljubljana, 11. 06. 2016
Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica
___
Opombe:

1) Dober teden pred razglasitvijo v Ljubljani, se je enako dejanje izvršilo v parlamentu Spodnje Avstrije v Gosposki ulici na Dunaju z razglasitvijo zveze dežel /njih delov z nemško govorečo večino pod imenom “DeutschÖsterreich”. S tem dejstvom je šel Dunaj v Versailles in bilo je brez problema priznano – le ime “Deutsch” so morali izbrisati, ker so se odločujoči faktorji zavedali nevarnosti “Anschlussa”. Ni dvoma, da bi analogno brez problema sprejeli enako dejstvo, ki bi ga na mizo položila Ljubljana – če bi ga! Namesto tega so Slovenci v delegaciji Kraljevine Srbije (kasneje Kraljevine SHS) vseveno trmasto govorili o Jugoslaviji. Dejstva, ki je nastalo 31. 10. 1918 sploh ni bilo na tapeti. Svojo državo so samozvani voditelji utajili in državljane – perverzno kot del “troedinega plemena” – prodali za nič. Povzročili pa s tem stoletje strašnega trpljenja in stotisoče žrtev – pomorjenih in pregnanih.

2) Miloševiću je bilo po vsem sodeč jasno, da je Republika Slovenija v primerjavi z ostalimi republikami in pokrajinami “corpus separatum”, po domače “motnja” in naj se čimprej “pobere” (osamosvoji). Prim.: Vladimir Vodušek, Balkanska tretja vojna, Ljubljana, 1996, str. 157

3) “Informacije so bile za nas izredno dragocene, zlasti tista, da sta se znašla na isti strani Ante Marković in Veljko Kadijević.” Janez Janša, Premiki, Ljubljana 1992, str. 154.

4) GŠ JLA je dobil legalno pooblastilo za akcijo s podpisom Anteja Markovića, prim.: o.c. str. 159.

5) Ian Traynor in Ljubljana – The Guardian, Wednesday 26 June 1991: “By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.'”

6) Prim.: Vladimir Vodušek, Balkanska tretja vojna, Ljubljana, 1996, str. 175

7) Badinter: Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that’the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’.
Četudi je z odhodom slovenskih dežel – pod imenom in zunanjim videzom Republike Slovenije – SFRJ dokončno razpadla, saj je odšel eden od dveh subjketov, ki sta jo sestavila, in so se preostale jugoslovanske socialistične republike in pokrajini lahko kvečjemu odcepile, kar terja neizogiben dogovor in soglasja, ki pa jih ni bilo na vidiku in o čem takem niti sanjati ni bilo mogoče, so priznali pravico razdružitve tudi tistim, ki je niso imeli – kar ima za posledico neslutene težave med “dediči”.

8 5. člen: Odločilni datum
Noben enostranski dokument ali dejanje katere koli strani po 25. juniju 1991 za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena in ne zavezuje nobene strani v sporu ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe.
(slovenski prevod sicer nima pravne veljave, pripoveduje pa o strokovnosti vpletenih. Tako že pri naslovu sporazuma spodrsnejo: Arbitration Agreement prevedejo “Arbitražni sporazum”, kar je narobe. Pravilno je Sporazum o arbitraži. Nič čudnega torej, če je tudi 5. člen preveden narobe. “by either side” je prevedeno “katerekoli strani” – kar dopušča vpletanje nekoga tretjega. Originalno besedilo natančno pove: ena ali druga stran. Katerakoli od obeh! Ne od vsake – katerekoli…. In tako naprej. Očitno ne gre za neznanje tujih jezikov. Angleško besedilo je perfektno. Gre za neznanje slovenskega jezika, kar pa je problem, saj gre za uradni jezik v Republiki Sloveniji in za težke posledice napačne rabe. V tej zvezi – kakšne groteskne razsežnosti lahko zavzamejo posledice neznanja – ni odveč omeniti 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ 1992), po katerem zakon daje pravico voliti in biti voljen samo tistim državljanom, ki “na dan glasovanja dopolnijo 18 let starosti”! Flagrantna kršitev tako ustave kot temeljnih pravic človeka in državljana. Posledica: Stanje v državi je od uveljavitve tega zakona (1992) popolnoma nezakonito, nihče “izvoljen” ali po “izvoljenih” imenovan, nima mandata. Od samega predsednika države navzdol.

OGRSKA .

Hrvaško – ogrski spor.
B u d i m p e š ta , 6. junija. (Zbornično
poročilo.)

Eber se zadira v določilo, da se
hrvaški govori sprejmejo v stenografski za –
pisnik. Sklicuje se na Avstrijo, kjer nenemški
govori ne pridejo v stenografski protokol.
Nato jame govoriti Srb Mihael Polit. Izvaja
sledeče :
Razmerje med Ogrsko in Hrvaško Ogri
ne pojmujejo prav. Hrvatje si nagodbo pravi-
čno razlagajo tako, da je Hrvaška paritetična
država, dočim Ogri ne priznavajo, da je Hr –
vaška država, ampak ozemlje ogrske krone z
avtonomnimi municipialnimi pravicami. Ba –
ron Banffy je dejal, da obstoji Hrvaška, ne
pa hrvaška država in da med komitati tostran
in onstran Drave ni nobenega razločka. Kar
se tiče železniškega vprašanja, govori $ 57.
nagodbe odločno za to, da mora biti uradni
službeni jezik železničarjev na Hrvaškem hr –
vaški. Ogri so zelo samozavestni in imajo
moč v svojih rokah, zato lahko tlačijo nema –
žarske narodnosti, s Hrvati pa je drugače .
Hrvatje tvorijo svojo držav o in si od Maža –
ro v ne bodo pustili narekovati postav. Na
podlagi $ 42. iz leta 1861 lahko prekinemo
vsako zvezo z Ogrsko. Glasovali bomo seve –
da proti železničarski predlogi. Nato govori
grof Batthyany. Izvaja :
Prosim svoje hrvaške prijatelje, naj huj –
skajočega govora poslanca Polita ne uvažuje –
io in naj ne stavljajo zahtev, ki so pretirane.
Hrvatje so vsled zveze z ogrsko koalicijo
pridobili že toliko, da je nespametno, ako bi
hoteli zdaj zopet povzročiti nesporazumljenje,
ki je v kvar tako Hrvaški kakor tudi Ogrski.
Vaszonyi je izvajal, da predloge ne more
sprejeti, ker določuje, da morajo železniški
uradniki na hrvaških progah v občevanju z
občinstvom posluževati se hrvaščine. To je
nevarna koncesija. Železniški uradniki niso
državni uradniki, zato nagodbena določila
zanje ne veljajo.
Budimpešta, 6. junija. V klubu ne-
odvisne stranke so nekateri poslanci zahtevali
naj se Hrvatom v državnem zboru ne dovoli
več govoriti hrvaško. Nekateri so celo zago –
varjali stališče, naj se s Hrvati tako postopa ,
kakor z drugimi narodnostmi. V krogih koali-
cije so posebno zato vznemirjeni, ker se Hr-
vatje skupno z drugimi narodnostmi upirajo
železničarski pragmatiki. Hrvaški poslanci pa
nasprotno izjavljajo, da bodo proti provoka –
cijam od strani mažarskih poslancev še bolj
energično nastopili kakor doslej.

Mažarsko časopisje.
Položaj.

B u d i m p e š t a, 6. junija. Mažarsko ča-
sopisje nečuveno litijska javnost proti Hrva –
tom . »Budapest i Hirlap« piše, da se bodo Hr-
vatje morali sami strezniti od svoje »psiho-
patiške nadutosti«, ali pa jih bodo streznili
Mažari. Glasilo neodvisne stranke »Buda-
pest« piše, da je čas za sporazum. Če pa Hr –
vatje ne odnehajo, se bo prijateljska mažar –
ska roka skrčila v pest in udarila. »Pesti Hir-
lap« se pritožuje, da smejo hrvaški poslanci v
parlamentu hrvaško govoriti. Hrvaška spada
k ogrski državi. »Az Ujszag« piše, da s Hrvati
nobenega bratstva ni treba. »Pesti Naplo«
pravi, da so Hrvati namerili pušico v srce in-
tegritete ogrske države. Zato moraj o dobiti
primeren odgovor . »Neues Pester Journal«
tudi meni, da so Hrvatje kršili suvereniteto
ogrske države. Prijatelj Hrvatov je edino še
grof Batthyany .
Mažari so vsled odločnega nastopa Hrva –
tov zelo konsternirani. Najbolj jih boli, ker bo
sedaj vsa Evropa iz govorov Vrbaniča in Po –
lita, ki sta prekrasno govorila, izvedela, da
mažarske edinstvene države ni. Polit je sicer
hrvaško stališče že temeljito pojasnil v »N.
Fr. Presse«. Kakor se vidi, se bo reška reso-
lucija kmalu definitivno položila ad acta.

Slovenec, 07061907

K navedenemu velja pripomniti: Večji del pisanja
izpričuje prohrvaško navijaštvo. Je vtis, da bi Slovenci
že tedaj zlahka dosegli pravičnejši delež pri udeležbi
v upravljanju svojih držav/dežel, če bi vsaj pol toliko energije,
kot so jo očitno trošili za interese Hrvatov v tuji državi,
namenili v prid lastnim interesom v lastni državi.
Posebej izstopa, da se za naivno, svojevoljno
potvarjanje jasnih določil v Poravnavi 1867
Madžari sploh niso zmenili in so z “nergači”
poskušali “potrpeti”, saj ni bilo nobenega dvoma,
da je Ogrska enovita in nedeljiva država. Na to
nesporno dejstvo je moral prav tedaj priseči
novi kralj Karl ob kronanju. Na to “integriteto”, ki
je omenjena v tukaj citiranem članku, je opozoril
Karel v svojem Manifestu (16.10.1918). Z njo je razložil,
zakaj veljajo pravila iz Manifesta samo za dežele
Cislajtanije, ne pa za celovito in nedeljivo Kraljevino
Ogrsko – da torej na Ogrskem ni mogoče vzpostaviti
“narodnih svetov” mimo budimpeštanskega parlamenta.
Zagrebško “narodno veće”, ki so ga prefrigano vzpostavili
zagrebški krogi pod zaveso slovenskih, je torej
nedvomno popolnoma ilegalno telo, njegove odločitve
pravno neobstoječe, in “Država Slovenaca, Hrvata i
Srba” čisti privid. Edini subjketi internacionalnega prava
so torej bili Kraljevina Ogrska in dežele Cislajtanije, ki
so na podlagi Manifesta torej lahko po lastni volji – odločitvi
svojih narodnih svetov – razglasile svoje povezovanje: Dežele
in deli dežel z nemško govorečo večino so dne 21.10.1918
razglasile zvezo (Deutsch Österreich) na Dunaju, v dvorani
spodnjeavstrijskega parlamenta v Gosposki ulici, dežele
s slovensko govorečo večino pa so svojo zvezo razglasile
v dvorani parlamenta Vojvodine Krajnske dne 31.10.1918 z
izglasovanim sklepom, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna
pooblastila v vseh slovenskih deželah”. Tako je bila de iure
in de facto, skladno z vsemi ustavnimi in zakonitimi podlagami
uresničena davno tega že zaželena Zedinjena Slovenija (po
besedah tedanjega notranjega ministra dr. Brejca v zborniku:
Slovenci v desetletju 1918-1928).

Nezakonito zagrebško “šlepanje” na slovenski državnosti in
legitimiteti je dezavuiral srbski regent, ko je ob slovesni
razglasitvi “ujedinjenja” besedilo, pripravljeno v Zagrebu, da
“se Država Slovenaca, Hrvata i Srba ujedinjuje sa Srbijom”,
nemudoma spremenil tako, da je dokument postal veljaven.
Suverena država se namreč ne more spuščati v uradne odnose
z nekimi plemeni ali neobstoječimi subjekti. Zato je besedilo
spremenil tako, da se je glasilo, sa “se ZEMLJE (to je slovenske
dežele) ujedinjuju sa Srbijom”.

Suvereni subjekti internacionalnega prava so bile tedaj slovenske
dežele in Kraljevina Srbija. Hrvaško in druge teritorije premagane
Ogrske pa je zmagovita srbska antantna vojska okupirala. Niso
torej bili nobeni suvereni subjekti, marveč zasedena ozemlja.
Srbska vojska je na teritorij slovenskih dežel stopila šele po
“ujedinjenju”, kot jugoslovanska vojska.
V tukaj citiranem članku je zapisano:
Ogri ne priznavajo, da je Hrvaška država, ampak ozemlje ogrske krone z
avtonomnimi municipialnimi pravicami. Baron Banffy je dejal, da
obstoji Hrvaška, ne pa hrvaška država in da med komitati tostran
in onstran Drave ni nobenega razločka.

02042016

ZANIMIVA SODBA O SLOVENCIH
“Świat Słowiański” piše (1907 str. 13-14)
o Slovencih: “Med Jugoslovani imajo
Slovenci največ političnega zmisla; sicer
so majhen narod, a bodo še igrali od-
ločilno ulogo… To je skrajno demokra-
tičen narod, obenem pa k a t o l i š k i
še bolj kakor P o l j a k i. Ako bo polj-
ski ‘ljudski centrum’ (centrum ludowe)
pri novih volitvah pridobil znatno število
mandatov – kakor se splošno pričakuje –
bo našel v slovenskih poslancih najbližje
zaveznike”…Zahteva narodne avtonomije
je edina točka resnega nesoglasja med
Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo
deželno avtonomijo: ideja narodne avto-
nomije se je po mnenju poljske revije
rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki
v Avstriji, ta ideja je neplodna in neiz-
vedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se
Krajnska narodno okrepi; potem naj bi
nastopili s programom, da se s Krajnsko
združijo slovenski okraji sosednjih dežel.
Poljaki in Čehi bi tak program podpirali,
in Slovenci bi gotovo imeli rajši tako de-
želno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne
avtonomije.
F.G. (Franc Grivec)
ČAS št. 2 / 1907

Današnji človek seveda potrebuje vsaj nekaj pojasnil.
Na samem začetku. Prevod pojmov NARODNO in DEŽELNO, uporabljenih leta 1907: “deželno” pomeni DRŽAVNO (slovenska beseda DEŽELA od nekdaj pomeni DRŽAVA. Tako razloži celo Etimološki leksikon JAZU – Petar Skok), “narodno” pa pomeni ETNIČNO.
Da bo nasprotovanje politično-državno zrele poljske nacije Slovencem podtaknjeni “narodni avtonomiji” razumljivo, je treba opozoriti, da DRŽAVA(dežela) kot STRUKTURA ne zajema atributa ETNIJA, pač pa je država nujen okvir, v katerem se uresničujejo, uveljavljajo in varujejo temeljne pravice človeka in državljana. Osebna izkaznica – Identity Card – osnovni državni dokument identitete praviloma ne vsebuje podatka o etničnem. Identiteta je državljanstvo.
Opozorila Poljakov so bila še kako utemeljena. Še predobro so vedeli, kako staro, pradavno DRŽAVNO identiteto imamo državljani slovenskih dežel slovenskega porekla (etnije). To “NACIONALNO” (!!!) samozavest so narodovi “voditelji” – vsi po vrsti – zanemarjali, dušili, in jo nadomeščali s folkloro, “kulturo”, religioznostjo. Smrtonosna zel se je nazadnje razrasla v poguben tribalizem (“troedino jugoslovanarsko pleme”), ki ga je kronala “Revolucija”, kot drugi (prvi naj bi bila “kultura”) “temelj državnosti”.
Ta grozljiva, tragična, mrličev in pregnancev polna zgodba se je po zaslugi “rešiteljev naroda” zgrnila nad nas potem, ko smo Slovenci z Manifestom (suveren Karl, dne 16.10.1918) dobili v roke ustavni dokument – podlago za uresničenje Zedinjene Slovenije (torej zveze slovenskih dežel oz. njih slovenskih delov), in to tudi pravno veljavno uresničili s sklepom vlade v Ljubljani, da “prevzame vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! (31.10.1918). Ta sklep, ki ima internacionalno pravno veljavo, ni bil nikoli odpravljen – torej še vedno obstaja in velja, pa če ga “stroka” in “veljaki” še tako ignorirajo ali gledajo stran.
Napotek/opomin Poljakov iz leta 1907 so torej naši nacionalno (!!!!) zavedni ljudje – poslanci parlamentov Krajnske, Primorske, Koroške in Štajerske ter vlade pod predsedovanjem viteza Pogačnika – dne 31.10.1918 uresničili. Ustvarili so državo, zvezno republiko. (“Država nastane z razglasitvijo” je tukajšnjim “strokovnjakom” MORAL razlagati svetovno znani francoski ustavni pravnik). Kaj in zakaj pa se je potem zgodilo?
Razglasitev v Ljubljani je bila seveda rdeča cunja za bika, ki se je desetletja dolgo pripravljal, da v pomanjkanju lastne legitimitete zajaha lipicanskega žrebca slovenske državnosti in upravičenj. Napihovanje nekakšnega “državnega prava” in vsesplošno pravljičarjenje je povsem prekrilo dejansko stanje, ki je bilo, da so slovenske dežele imele vse državne atribute in vso ustavno podlago za oblikovanje državnih svetov (prevarantski izraz: “narodnih”!!!), nihče na vzhodni strani meje med Cisljatanijo in Translajtanijo pa te pravice ni imel. Nič, kar se je dogajalo onkraj (v Zagrebu, npr.) ni imelo pravne podlage ali upravičenja. Manifest je to še posebej poudaril. Samo slovenske dežele (in seveda nemške!) so imele to ustavno podlago. Oboji – Slovenci in Nemci – s(m)o jo uresničili. Le, da Avstrija to ve, mi pa nočemo…
Navedeno dejstvo je prišlo do izraza tudi pri samem aktu razglasitve “ujedinjenja”, dne 1.12.1918 v Beogradu. Pripravljeno besedilo, da se “Država SHS ujedinjuje sa Srbijom” je regent Aleksander spremenil (“popravil”) tako, da se “ZEMLJE države SHS” ujedinjuju sa Srbijom. (poudarek ZEMLJE je moj) Sprememba je bistvenega pomena. Pove namreč, da je bilo regentu Karadjordjeviću popolnoma jasno, kdo od tistih, ki so se pojavili v Beogradu, predstavlja DRŽAVO. Kot suveren, izšolan v St. Peterburgu in Parizu, je pač vedel, da se država more dogovarjati – pogovarjati le s subjektom iste vrste. Zagrebško “vijeće” seveda ni predstavljalo ničesar. Še manj neka “Država SHS” – ne le da je bila čista izmišljija, imela ni nobene pravne podlage! Suveren je tudi vedel, da se neka “plemena” z njegovo državo ne morejo povezovati. Z na videz majhno – a bistveno in politično sijajno – spremembo besedila dokumenta o “ujedinjenju”, je združitev omogočil. Zapisano namreč pove, da se “ZEMLJE države SHS” (to so bile samo slovenske dežele, mesec dni pred tem združene) povezujejo s kraljevino Srbijo. Na ta način je bil sklep zakonit in uresničljiv, saj sta se “ujedinila” dva subjekta internacionalnega prava, ne pa neke fantomske tvorbe ali plemena iz okupiranega teritorija premagane Kraljevine Ogrske
Jugoslavija – država, ki je nastala z združitvijo slovenskih dežel in kraljevine Srbije – je v času svojega obstoja preživela marsikaj, spreminjala podobo in ime, a dejstvo, kako je nastala in kdo jo je sestavil, ni bilo nikoli izbrisano. Zato so slovenske dežele, tako, kot so jo s Srbijo sestavile, dne 25.6.1991 pod imenom Republika Slovenija edine iz nje izstopile. Nihče drug! Kasnejši razpad preostanka SFRJ je bila pač nasilna in krvava secesija, boleč nastanek novih subjektov.
Da so pa potem “osamosvojitelji” iz tega napravili “veliko posranijo”, je pa že zdavnaj izrekel in zapisal veliki pokojnik, ki smo ga pred nedavnim pokopali v Bohinjski Bistrici.

ANDREJ LENARČIČ
04022016

USTAVNI PRITOŽNIK

Andrej Lenarčič
1000 Ljubljana

IZPODBIJANI AKT

Sodišče oziroma organ, ki je izdal izpodbijani akt Opr. št. Datum izdaje
Republika Slovenija
Državna volilna komisija
Služba komisije 042-2/2015-396 30.12.2015

UTEMELJITEV USTAVNE PRITOŽBE
Izčrpanost pravnih sredstev

Sodišče oziroma organ, ki je izdal izpodbijani akt Opr. št. Datum izdaje
Republika Slovenija
Državna volilna komisija
Služba komisije 042-2/2015-396 30.12.2015
Pravočasnost
30. 12. 2015

Domnevno kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine
Kršena je moja pravica glasovati na referendumu oz. moja volilna pravica, ki mi jo zagotavlja 43. člen ustave, 7. člen zakona o volitvah v državni zbor mi jo pa jemlje.
Od Državne volilne komisije sem prejel obvestilo, da lahko dne 20. 12. 2015 glasujem na referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pravni pouk je bil napotek “Spletna stran DVK”. Na tej spletni strani sem lahko prebral 7. člen Zakona o volitvah v državni zbor, po katerem nimam pravice glasovati, saj na dan glasovanja nisem dopolnil 18 let starosti, kakor terja 7. člen, marveč starost 75 let in 81 dni.
Državni volilni komisiji sem nemudoma (dne 14. 12. 2015) poslal dopis – prošnjo, da mi nemudoma sporoči, na podlagi katerega zakona lahko svojo človekovo pravico uveljavim.
Do dneva glasovanja nisem prejel nobenega odgovora.
Zato sem dne 29. 12. 2015 poslal Državni volilni komisiji pritožbo in – četudi je dan glasovanja že minil – zahteval od komisije odgovor.
Odgovor na zahtevo sem prejel dne 31. 12. 2015 (Št.: 042-2/2015-396, datum: 30. 12. 2015).
V njem Državna volilna komisija samovoljno in brez vsakega pooblastila po svoje razlaga izrecno in nedvoumno zapisani 7. člen Zakona o volitvah v državni zbor. Trdi:
“Na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – ZRLI-UPB2) in prvega odstavka 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06-ZVDZ-UPB1 in 54/07-odločba US) ste imeli pravico glasovati na referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je bil 20. 12. 2015. Zaradi tega ste tudi prejeli obvestilo okrajne volilne komisije, ki vas je obvestila o dnevu glasovanja na referendumu in tudi o tem, da ste vpisani na vololni imenik za volišče št. 13, ki se je nahajal v Gimnaziji Moste, Zaloška cesta 49. Ker iz obvestila nesporno izhaja, da ste bili (in ste še vedno) vpisani v evidenco volilne pravice, ki jo neposrendo vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vas o tem nismo ponovno obveščali in bi svojo volilno pravico, če bi želeli, lahko tudi uresničili.”
Izrecno in nedvoumno zapisani 7. člen zakona, na katerega se Državna volilna komisija sklicuje, mi seveda ne daje volilne pravice. Ne more mi dati volilne pravice niti dejstvo, da sem vpisan v evidenco volilne pravice, saj ni zakona, ki bi tako določal.
V nadaljevanju Državna volilna komisija trdi, da je moja razlaga določbe prvega odstavka 7. člena ZVDZ napačna.
Povem: Izrecno in nedvoumno, v uradnem jeziku države zapisani člen je popolnoma razumljiv in ne potrebuje nobene razlage. Kdor uradnega jezika ne obvlada, si more pomagati z veljavnim Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (SAZU, Ljubljana 2014), kjer je na strani 283 pod geslom “dopolniti” pomen uradno razložen: “živeti do določene dobe”, “šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let.”
Komisija torej samovoljno in brez vsakega pooblastila po svoje razlaga zakon. To sme le zakonodajalec .
Pri tej samovolji in nezakonitem početju gre komisija še naprej in trdi, da sem imel in še imam volilno pravico, “ker ste bili na da glasovanja polnoletni.” Zakona, oz. člena zakona, v katerem bi bilo to (in tako) zapisano, ne navede in zanj niti še ni bilo slišati.
Zadnji stavki odgovora Državne volilne komisije:
“Ob pravilni razlagi določbe prvega odstavka7. člena ZVDZ ima vol(i)lno pravico in s tem pravico glasovati na referendumu torej vsak državljan, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let (….?) ima pravico glasovati na referendumu, to določbo pa je treba razumeti kot starostno mejo za uresničevanje volilne pravice. Na podlagi 43. člena Ustave RS in že navedeni določbi prvega odstavka 7. člena ZVDZ nimajo volilne pravice državljani Republike Slovenije, ki na dan glasovanja niso dopolnili 18 let starosti.”
pa pripovedujejo, da komisija zavestno in namerno po svoje in v nasprotju z izrecno in nedvoumno v zakonu zapisano določbo tolmači zakon, saj v zadnjem stavku odgovora trdi prav to, da nimajo volilne pravice tisti državljani, “ki na dan glasovanja niso dopolnili 18 let starosti.”

DRUGE NAVEDBE

Državna volilna komisija očitno ravna po svoje in v naprotju z izrecno in nedvoumno zapisanim 7. členom ZVDZ ugotavlja tako volilno pravico kot rezultate volitev in glasovanj na referendumih že vse od uveljavitve ZVDZ, objavljenega v Uradnem listu RS dne 12. 9. 1992. To pomeni, da nihče, izvoljen ali imenovan po uveljavitvi ZVDZ, ni imel in nima mandata in je posledično vse, kar so ta telesa ali organi in posamezniki odločili, podpisali, sprejeli, nezakonito. Vsi tudi nezakonito zasedajo svoje službe in položaje, ker mandat vlade, skupščine in predsednika države po volitvah dne 6. 12. 1992 ni prenehal, saj se konstitutivna seja državnega zbora dne 23. 12. 1992 ni zgodila, ker je volilna komisija ugotovila rezultate volitev v nasprotju s 7. členom ZVDZ in poslanci niso bili izvoljeni.
Vlada, skupščina in predsednik države, izvoljeni na volitvah leta 1990 imajo torej še vedno mandat in so dolžni zaseti svoje položaje in urade, ter skladno z izjemnostjo nezakonitega stanja v ustavno običajnem roku 6 mesecev uskladiti, verificirati doslej nezakonito sprejete akte, dokumente in odločitve, popraviti ZVDZ (7. člen) in predsednik države razpiše volitve po popravljenem zakonu.
PRILOŽENI DOKUMENTI
Pritožba 14. 12. 2015 / 29. 12. 2015

Ljubljana, 20. januar 2016

IZPODBIJANI AKT

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR, 7. člen
Uradni list RS, št. 44-2068/92 z dne 12. septembra 1992
SKUPŠČINA REPUBLIKE SLOVENIJE
POBUDNIK

ANDREJ LENARČIČ

4.3 Navedbe o neskladju z ustavo ali zakonom
Navedbe o neskladju
z Ustavo oziroma zakonom

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR
II. VOLILNA PRAVICA
7. člen
Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti

je v neskladju s
15. člen ustave (1. in 2. alineja):

Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.

Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

43. člen ustave (1. alineja)
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Razlogi, ki utemeljujejo
zatrjevano neskladje

7. člen ZVDZ je v neskladju s 1. alinejo 15. člena ustave, ker določa, kdo volilno pravico ima, kar pa lahko določa samo ustava, ki to tudi določa v 43. členu.

7. člen ZVDZ je v neskladju z 2. alinejo 15. člena ustave, ker sme po njej zakon določiti samo način uresničevanja volilne pravice, česar pa 7. člen ZVDZ ne določa, pač pa postavlja zakon na nivo ustave z določanjem, kdo volilno pravico ima.

7. člen ZVDZ je v neskladju s 1. alinejo 43. člena ustave, ker:

– pravico voliti in biti voljen, ki jo ustava zagotavlja vsakemu državljanu, ki je dopolnil 18 let, brez osnove, nerazumno in tudi v nasprotju z uveljavljeno prakso v demokratični tujini zagotavlja zgolj tistim državljanom, ki so 18 let starosti dopolnili NA DAN GLASOVANJA. Po SSKJ “dopolniti” pomeni “živeti DO določene starosti”, torej po 7. členu ZVDZ noben državljan, ki na dan glasovanja dopolni katerokoli drugo starost, nima volilne pravice. Noben poslanec, član vlade, ustavni sodnik… ne more zatrditi, da je “na dan glasovanja” junija 2014 dopolnil 18 let starosti.
Obstoječa dikcija “ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti” nikakor ni sopomenska z dikcijo “ki je na dan glasovanja dopolnil najmanj 18 let”, kar so npr. vedeli celo partizani, ki so 1. marca 1944 razglasili, da ima volilno pravico pri volitvah v ONOS “sleherna moška in ženska oseba od izpolnjenega 18. leta DALJE”;

– pravico biti voljen zagotavlja tudi državljanom, ki še niso dopolnili 18 let starosti. 7. člen namreč to starost zahteva samo na dan glasovanja, ne pa tudi na dan vložitve kandidature, čeprav je vložitev kandidature način uresničevanja pravice biti voljen, ki jo ustava izrecno zagotavlja samo državljanom, ki so ŽE dopolnili 18 let.
Druge navedbe

Skladno z navedenimi dejstvi in okoliščinami, mora Ustavno sodišče poleg neskladnosti 7. člena z Ustavo ugotoviti tudi to, da noben sklic DZ (niti DS) po uveljavitvi ZVDZ ni imel mandata in je Državna volilna komisija svojevoljno in nezakonito, po svoje, tolmačila izrecno in nedvoumo določilo, zapisano v 7. členu ZVDZ. Mandate je potrjevala v nasprotju z zakonom. Posledično ni imela mandata nobena vlada, noben predsednik države, tudi noben po uveljavitvi zakona izvoljeni sodnik, niti ustavni sodnik. Enako velja za vse sprejete akte, druge dokumente in zaveze.

To do skrajnosti zavozlano nezakonito stanje je nujno takoj sanirati. Zakonita in pravno korektna možnost obstaja.

Ker konstitutivna seja prvega sklica ni bila zakonita, mandat leta 1990 izvoljenim telesom in organom ni prenehal. Dotedanja skupščina RS, vlada in predsednik/podpredsedniki in predsednik države imajo še vedno mandat. Dolžni so takoj zasesti vsak svoje mesto in na način, kakor izhaja iz 81., 92. in 108. člena Ustave urgentno verificirati, potrditi, korigirati vse zakone, uredbe, določbe, odločitve, pogodbe, (iz)volitve sprejete ali izvršene nezakonito.
Po opravljenem delu razpiše predsednik države volitve v državni zbor po popravljenem zakonu.

Ljubljana, 20. januar 2016

IZPODBIJANI AKT

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR, 8. člen
Uradni list RS, št. 44-2068/92 z dne 12. septembra 1992
SKUPŠČINA REPUBLIKE SLOVENIJE
POBUDNIK

ANDREJ LENARČIČ

Navedbe o neskladju z ustavo ali zakonom
8. člen ZVDZ
Pravico voliti in biti voljen za poslanca italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti imajo pripadniki teh narodnih skupnosti, ki imajo volilno pravico.

ni v skladu s:
14. člen Ustave RS
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

15. člen ustave (1. in 2. alineja)
Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.

Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

43. člen Ustave RS (2. alineja)
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.

82. člen Ustave RS (1. alineja)
Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.

8. člen ZVDZ ni v skladu s 14. členom Ustave RS, ker državljane RS ločuje po narodnosti.

8. člen ZVDZ je v neskladju s 1. alinejo 15. člena ustave, ker določa, kdo volilno pravico ima, kar pa lahko določa samo ustava, ki to tudi določa v 43. členu.

8. člen ZVDZ je v neskladju z 2. alinejo 15. člena ustave, ker sme po njej zakon določiti samo način uresničevanja volilne pravice, česar pa 8. člen ZVDZ ne določa, pač pa postavlja zakon na nivo ustave z določanjem, kdo volilno pravico ima.

8. člen ZVDZ neskladju s 1. alinejo 43. člena ustave, ker pravico voliti predstavnika naarodnih skupnosti odreka veliki večini državljanov, čeprav ima pravico voliti in biti voljen vsak državljan, ki je dopolnil 18 let.

8. člen ZVDZ je v neskladju z 82. členom ustave, ker ustava poslancev narodnih skupnosti ne izvzema iz poslancev, ki so po 82. členu “predstavniki vsega ljudstva”, torej sta tudi oba poslanca narodnih skupnosti predstavnika vsega ljudstva. To nenazadnje kaže tudi praksa državnega zbora, saj enakopravno sodelujeta pri odločitvah, ki se tičejo vseh državljanov in ne samo pripadnikov narodnih
skupnosti. Ker sta torej tudi poslanca narodnih skupnosti predstavnika vsega ljudstva in ne zgolj svojih skupnosti, je 8. člen ZVDZ, ki državljanom, ki niso pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti, odreka pravico voliti ali biti voljen za poslanca narodnih skupnosti, v neskladju z 82. členom ustave.

Nedopustno in nevzdržno je, da lahko poslanca narodnih skupnosti s svojim glasovanjem usodno vplivata na pravni in socialni položaj državljanov, ki jim zakon odreka pravico voliti zadevna poslanca! To seveda velja tudi za pripadnike madžarske skupnosti, ki ne smejo voliti poslanca italijanske skupnosti in obratno. Nujno je, da ustavno sodišče to nevdržnost končno odpravi z ugotovitvijo, da je 8. člen ZVDZ v neskladju z ustavo RS in hkrati zahteva, da imajo pravico voliti
poslanca narodnih skupnosti vsi državljani RS z volilno pravico, saj sta tudi njihova predstavnika.

Nedopustno je tudi, da si DVK samovoljno razlaga določbe ZVDZ in tako navkljub izrecni določbi v 2. členu ZVDZ, da “Italijanska in madžarska narodna skupnost volita v državni zbor vsaka po enega poslanca,” vsaki od teh skupnosti omogoča volitev DVEH poslancev.

Ljubljana, 20. januar 2016
Kraj in datum

POKRAJINE 09-01-2016

Kar se Janezek nauči, to Janez zna, je star rek, ki pove, da “primer” z leti postaja vse bolj brezupen. Svečeniki jugoslovanarskega dogovornega prava in skrajno sprevrženo z besedo “samoupravljanje” zakrinkane diktature partijske vrhuške, čemijo še četrt stoletja po navideznem propadu jugokomunističnega samoupravnega eksperimentiranja (na živih truplih) tako globoko v preteklosti (prekletosti), da se jim nikakor ne posreči kakorkoli že zapolniti praznine med “državo” in občinami. In ta praznina je resnična, četudi je v glavah večja in usodnejša. Še tako nerodno strukturirana država namreč kljub vsemu še nekako deluje, če so pri vzvodih upravljanja kolikor toliko sposobni ljudje. Niti ni usodno, če so lumpje. (So znali nekdaj komentirati: “Če zna zase, bo tudi za nas kaj ostalo…”) Katastrofa pa je, če se preplete trapasta, z vsemi naravnimi danostmi in zgodovinsko izkušnjo skregana strukturiranost države s praznoglavimi prevaranti, ki bi radi v demokratično pražnje oblačilo našemili svojo skorumpirano, delegatsko-samoupravno jugoslovanarsko spako, ki so (si) jo odcepili od izginjajočega “Titanika” – in ta manever brezsramno poimenovali “osamosvojitev”.

Kako grozljivo prevarantsko je poimenovanje “osamosvojitev”, postaja z vsakim dnem bolj očitno. Le kako naj se “osamosvoji” nekaj, kar ni bilo nikoli nič “svojega”? Kako naj se osamosvoji neka “samoupravna tvorba socialističnega tipa”, ki je nastala znotraj stalinistične diktature, in to po diktatu “socialističnih družbenih odnosov” in docela vpeta v spone “demokratičnega centralizma” in “delegatskega sistema”? Da se nekaj takega more le odcepiti od poprejšnje celote, pripoveduje nesrečnim potnikom na rešilnem čolnu, ki je odrinil od potapljajočega se Titanika napolnjen z vso realsocialistično samoupravno navlako in se imenuje Republika Slovenija, vsak novi dan znova. Vsak dan znova in vedno hujša vstaja pred brodolomci resnica, da navlaka in navade nimajo ničesar skupnega s tistim, kar naj bi se 25. junija 1991 osamosvojilo.

Osamosvoji se namreč lahko le tisto, kar se je pred tem tako ali drugače združilo, sestavilo. Kaj se je združilo 1. decembra 1918 v novo državo, kasneje imenovano tako ali drugače Jugoslavija, je zapisano v dokumentu. Piše, da so to ZEMLJE države SHS. To torej ni “Država SHS” – če bi bila, bi bilo tako zapisano. Ker pa piše ZEMLJE države SHS, je treba pogledati, kaj to pomeni – in to ni noben problem. Na državni ravni je pač tako, da lahko stopajo v medsebojne odnose le države, subjekti mednarodnega prava. V delegaciji, ki se je prišla tistega 1. decembra v Beograd u”ujedinjevat” s Srbijo, so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, ki so bile države od nekdaj. Zagrebška “Država SHS” je bila nelegalna izmišljija brez vsake legalne podlage. Ustavni dokument, po katerem so se slovenske in nemške dežele Cislajtanije lahko po svoje organizirale in vzpostavile svoje državne zbore, je celo odločno prepovedal kakršnokoli podobno dejanje znotraj enovite in celovite Kraljevine Ogrske. Zato se Kraljevina Srbija pod nobenim pogojem ni mogla “ujediniti” z “Državo SHS”, marveč izključno s tistim, kar je v tej združbi bilo država. In to so bile slovenske dežele – države, po srbsko ZEMLJE. In tako so v dokument zapisali.

Poslanci slovenskih dežel, ki so se 1. decembra 1918 pod imenom ZEMLJE države SHS združile s Srbijo v novo državo, kasneje poimenovano Jugoslavija, so se zbrali dne 31. oktobra 1918 v Ljubljani. Po celodnevnem zasedanju v parlamentu Vojvodine Krajnske je na podlagi Manifesta, ustavnega dokumenta suverena vseh slovenskih dežel, vlada v Ljubljani razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”. To je šolski primer polnopravno veljavnega nastanka nove države. In ta država je mesec dni kasneje v Beogradu pod imenom ZEMLJE države SHS stopila v zvezo s Kraljevino Srbijo. S to združitvijo je nastala država, od katere so se te ZEMLJE – tokrat pod imenom Republika Slovenija – osamosvojile. Kar se je dobrih sedem desetletij prej združilo, se je 25.6.1991 osamosvojilo. Tako in takšno, kot je v zvezo stopilo. V pravnem redu drugače ne gre. O vsem, kar se je, dokler je zveza trajala, dogajalo in o zavezah, ki so nastale, se mora dogovoriti posebej. A iz združbe gre brezpogojno lahko le, kar in kakor je v združbo vstopilo.

Ker brodolomci na rešilnem čolnu s Titanika nikakor nočejo priznati, da je s Titanikom potonila tudi njihova farsična, dogovorna kvazi država, onesnažujejo osamosvojeno državo s svojimi manirami. Ker je zanje Republika Slovenija odcepljeni kos njim tako domače in ljube samoupravaške socialistične Jugoslavije, državi ne pustijo dihati. Krotovičijo gospodarsko, družbeno in kulturno življenje, in že več kot dvajset let neuspešno poskušajo na tisočletno svobodnjaško deželno demokratično strukturo države navleči svojo boljševistično prakso dogovornega prava, združevanja dela in sredstev in demokratičnega centralizma. To jim seveda ni in jim ne bo uspelo, država bo prej crknila. Da so praznih glav, je očitno, saj si domišljajo, da oni pa ne bodo (crknili).

Klavrna epopeja se desetletja ponavlja v jadikovanju o “pokrajinah” kot “vmesnem členu” med občinami in državo. Seveda je še takemu omejencu jasno, da bodo prej našli “vmesni člen med seboj in opico”, kot pa te nesrečne pokrajine, saj trmasto gledajo stran od resničnosti, od dejanskega stanja stvari. Dežele (države), ki so se “ujedinile” s Srbijo v Jugoslavijo, so namreč tisti “suvereni vmesni člen” ki ga menda iščejo – a gledajo trmasto stran. Slovenske dežele namreč niso nobena izmišljija ali modna muha. So trdne teritorialne celote, ki so se izoblikovale skladno z naravnimi in družbenimi danostmi, ki so svojo obstojnost in funkcionalnost v dolgih stoletjih izpričale, ki so oblikovale naravo in značaj svojih državljanov, in so ti državljani oblikovali nje. In jih seveda tudi branili. Ozemlje in meje. Trdnost in obstojnost teh “vmesnih členov” med občino in državo (zvezo dežel!!!) je izpričana navsezadnje tudi tako, da jih še vedno poznamo, še vedno vemo zanje, čeprav jih že skoraj sto let klika trmasto ignorira. Ja, in tem našim podobne dežele (v svojih zvezah) sijajno delujejo v vsej soseščini, ki je bila tisoče let naše kulturno okolje, v katerem se je slovenska nacija izoblikovala in se vanj umestila s svojimi velikimi deli in dosežki. Veličastnimi, če jih niti sto let uničevanja, sistematičnega zanikovanja in zanemarjanja ni uspelo docela izničiti.

Ko vedno znova prebiramo taka in drugačna besedičenja na to obrabljeno “vmesnočlensko temo”, se vprašamo: doklej? Koliko časa še? Do končnega propada? Kaj res ne bo zmagala zdrava pamet? “Se slovensko drevo ne bo (svojih) korenin zavedlo”? Naše korenine, naša slovenska državnost, prastara, je v naših deželah, ki so se združile pod oblastjo vlade v Ljubljani, “ujedinile” s Srbijo, in 25.6.1991 slovesno razglasile svojo osamosvojitev na podlagi enotne volje ljudstva, izpričane na plebiscitu. Pod imenom Republika Slovenija so se namreč lahko osamosvojile le slovenske dežele, saj so le one v južnoslovansko združbo vstopile, in v času trajanja združbe njihove državnopravne subjektivitete nikoli nihče ni odpravil. (Cuius est instituere, eius est abrogare = kdor ima pravico vzpostaviti, sme odpraviti). Kdo je tako nesramno predrzen, da cefra tisočletne celote, riše, kakor mu zmeda v glavi narekuje (ali namig iz žepa?) umetne meje prek ljudi in bivališč, ki so od nekdaj živeli v svoji deželi in ki so se uprli brezobzirnemu, morilskemu nasilju šovinizmov in ideologij. In obstali! A sedaj jim bomo pa njihovo domovanje zradirali? Kakšna podla sprenevedavost: Toliko besed o TIGRU – hkrati pa pljuvanje na tisto svetinjo: TRST-ISTRA-GORICA-REKA, za katero so prelili svojo (!!! ne tuje) lastno kri.
In se ne smemo ustaviti pri Primorcih! So še Korošci, Krajnci, Štajerci in onkraj Mure in severno od Drave je še neka čudovita, otožna dežela, Slovenska Krajina.

Stoletja sistematične destrukcije bo konec šele, ko se bomo sprijaznili s svojo dediščino in identiteto. Ko bomo dokončali, kar smo začeli 25.6.1991. Ko bomo nagnali prevarante, ki so nam nataknili zelena očala, da nas lahko “futrajo z oblanci” – kot tisti Ribničan svojega osla.

NATO povabil ČRNO GORO

Med zunanje znake popolnega državnopravnega in diplomatskega diletantizma / ignorance lahko štejemo tudi “drobec” iz internacionalno pravne zgodovine:
Russia and Montenegro have long time history as allies – until now. Montenegro was technically in war with Japan (since Russo-Japanese conflict of 1904) until 2006, when the piece agreement was finally signed! :) (izjava RF k povabilu NATO)

Komentar:
Kaj vse se je dogajalo in zgodilo med letoma 1904 in 2006 – toda VOJNO STANJE med državo Črno goro in državo Japonsko je trajalo do pravno korektnega in veljavnega dogovora o končanju vojnega stanja.
Tukajšnja podalpska prikoritena “stroka” pa premleva mnenja in gostilniške zarote, medtem ko dejanska stanja in veljavne relevantne dokumente vztrajno ignorira in celo s posmehom (“to je zgodovina”!!!!!) zavrača. Zanjo državnost slovenskih dežel, ki so bile polnopravni subjekti internacionalnega prava (“stopali so v medsebojne odnose z drugimi enakovrendimi subjekti” – Montevideo konvencija!) in so se kot take na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta Manifesta (16. 10. 1918) z razglasitvijo dne 31. 10. 1918 v Ljubljani v poslopju parlamenta Vojvodine Krajnske povezale v zvezo držav (dobesedno in dejansko uresničitev “davne sanje”, Zedinjene Slovenije = zapisal notranji minister tiste vlade, dr. Janko Brejc v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928) sploh ne obstaja. Zaradi te svoje intelektualne omejenosti in izobrazbene prikrajšanosti niso sposobni opaziti, kaj pomeni uradno besedilo dokumenta o “Ujedinjenju” z dne 1. 12. 1918, v katerem je suveren Kraljevine Srbije, regent Aleksander, predloženo zagrebško besedilo “veselimo se združitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo” odločno popravil in spremenil v besede: “veselimo se združitve DRŽAV (“zemalja” v originalu) države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo”. S tem je povedal vse, kar more in mora povedati izkušen mednarodni pravnik, diplomat in suveren o tako pomembni meddržavni zadevi. Povedal je:
1) Država Slovencev Hrvatov in Srbov ni dejavnik v zadevi, ker nima nobene internacionalno pravne subjektivitete. Suverena država s čim takim ne more imeti nobenega uradnega opravka.
2) Suverena država, Kraljevina Srbija, katere suverena je predstavljal kot regent, se more združiti samo s sebi enakovrednimi subjekti. V enem stavku je genijalno opredelil dejansko stanje: Njegova država se more “ujediniti” samo s tistim, kar je v skupini, ki se je dne 1. 12. 1918 pojavila na njegovem dvoru, dejansko država, subjekt internacionalnega prava. To pa so bile slovenske dežele, ki jih je definiral ko ZEMLJE države SHS – država SHS z malo začetnico.

Delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba ni predstavljala ničesar na meddržavni ravni. Vijeće je bila ilegalna tvorba, ki za svoj obstoj ni imela nobene internacionalno in ustavno pravne podlage. Karlov Manifest je celo decidirano odrekel pravico kakršne koli delitve celovitega državnega teritorija enovite Kraljevine Ogrske, na katere nedeljivost je moral ob kronanju slovesno priseči. Če bi v Manifestu, v katerem je ugotovil tako pravico slovenskih dežel in drugih dežel Cislajtanije, priznal podobno pravico Zagrebu, bi tisti trenutek izgubil položaj kralja – suverena Ogrske. Pred suverenom Srbije je torej 1. decembra 1918 stala skupina ljudi, ki so se razglašali za “državo SHS”, regent pa je videl in zapisal v dokument, da so med njimi subjekti združevanja samo slovenske dežele. Le-te so bile suvereni subjekti za razliko od Hrvatske in Slavonije, ki sta bili teritorij Kraljevine Ogrske in sta bili povrhu še okupirani od vojske zmagovite antantske zaveznice, Srbije. Slovenskih dežel/držav pa Srbija ni okupirala, marveč so njene vojaške enote prišle na njihovo ozemlje šele decembra, dva tedna po izvršeni združitvi, tedaj že kot “domača”(ne tuja!!!) vojska Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev.

Popolnoma nepotrebno je dodajati, da državnost slovenskih dežel s tem ni minila. Nasprotno, bila je še dodatno potrjena. In vse do današnjega dneva nobeno pravno relevantno dejanje tega stanja v ničemer ni spremenilo. Kakor je “vojno stanje” med Črno goro in Japonsko trajalo, dokler ga ni prekinil mirovni sporazum, enako traja dne 31. 10. 1918 razglašena Zveza slovenskih dežel (to je država z vsemi atributi!) še danes in bo trajala vse dotlej, dokler tega stanja ne bo odpravil internacionalno pravno veljaven akt. Pa četudi “strokovnjaki” še tako gledajo stran. Tu je, in čas bi bil, da jo (Zvezno republiko Slovenijo) parlament Republike Slovenije končno opazi in (SLOVESNO !) prizna.

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica