Slovenske dežele in država

ZANIMIVA SODBA O SLOVENCIH
“Świat Słowiański” piše (1907 str. 13-14)
o Slovencih: “Med Jugoslovani imajo
Slovenci največ političnega zmisla; sicer
so majhen narod, a bodo še igrali od-
ločilno ulogo… To je skrajno demokra-
tičen narod, obenem pa k a t o l i š k i
še bolj kakor P o l j a k i. Ako bo polj-
ski ‘ljudski centrum’ (centrum ludowe)
pri novih volitvah pridobil znatno število
mandatov – kakor se splošno pričakuje –
bo našel v slovenskih poslancih najbližje
zaveznike”…Zahteva narodne avtonomije
je edina točka resnega nesoglasja med
Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo
deželno avtonomijo: ideja narodne avto-
nomije se je po mnenju poljske revije
rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki
v Avstriji, ta ideja je neplodna in neiz-
vedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se
Krajnska narodno okrepi; potem naj bi
nastopili s programom, da se s Krajnsko
združijo slovenski okraji sosednjih dežel.
Poljaki in Čehi bi tak program podpirali,
in Slovenci bi gotovo imeli rajši tako de-
želno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne
avtonomije.
F.G. (Franc Grivec)
ČAS št. 2 / 1907

Današnji človek seveda potrebuje vsaj nekaj pojasnil.
Na samem začetku. Prevod pojmov NARODNO in DEŽELNO, uporabljenih leta 1907: “deželno” pomeni DRŽAVNO (slovenska beseda DEŽELA od nekdaj pomeni DRŽAVA. Tako razloži celo Etimološki leksikon JAZU – Petar Skok), “narodno” pa pomeni ETNIČNO.
Da bo nasprotovanje politično-državno zrele poljske nacije Slovencem podtaknjeni “narodni avtonomiji” razumljivo, je treba opozoriti, da DRŽAVA(dežela) kot STRUKTURA ne zajema atributa ETNIJA, pač pa je država nujen okvir, v katerem se uresničujejo, uveljavljajo in varujejo temeljne pravice človeka in državljana. Osebna izkaznica – Identity Card – osnovni državni dokument identitete praviloma ne vsebuje podatka o etničnem. Identiteta je državljanstvo.
Opozorila Poljakov so bila še kako utemeljena. Še predobro so vedeli, kako staro, pradavno DRŽAVNO identiteto imamo državljani slovenskih dežel slovenskega porekla (etnije). To “NACIONALNO” (!!!) samozavest so narodovi “voditelji” – vsi po vrsti – zanemarjali, dušili, in jo nadomeščali s folkloro, “kulturo”, religioznostjo. Smrtonosna zel se je nazadnje razrasla v poguben tribalizem (“troedino jugoslovanarsko pleme”), ki ga je kronala “Revolucija”, kot drugi (prvi naj bi bila “kultura”) “temelj državnosti”.
Ta grozljiva, tragična, mrličev in pregnancev polna zgodba se je po zaslugi “rešiteljev naroda” zgrnila nad nas potem, ko smo Slovenci z Manifestom (suveren Karl, dne 16.10.1918) dobili v roke ustavni dokument – podlago za uresničenje Zedinjene Slovenije (torej zveze slovenskih dežel oz. njih slovenskih delov), in to tudi pravno veljavno uresničili s sklepom vlade v Ljubljani, da “prevzame vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! (31.10.1918). Ta sklep, ki ima internacionalno pravno veljavo, ni bil nikoli odpravljen – torej še vedno obstaja in velja, pa če ga “stroka” in “veljaki” še tako ignorirajo ali gledajo stran.
Napotek/opomin Poljakov iz leta 1907 so torej naši nacionalno (!!!!) zavedni ljudje – poslanci parlamentov Krajnske, Primorske, Koroške in Štajerske ter vlade pod predsedovanjem viteza Pogačnika – dne 31.10.1918 uresničili. Ustvarili so državo, zvezno republiko. (“Država nastane z razglasitvijo” je tukajšnjim “strokovnjakom” MORAL razlagati svetovno znani francoski ustavni pravnik). Kaj in zakaj pa se je potem zgodilo?
Razglasitev v Ljubljani je bila seveda rdeča cunja za bika, ki se je desetletja dolgo pripravljal, da v pomanjkanju lastne legitimitete zajaha lipicanskega žrebca slovenske državnosti in upravičenj. Napihovanje nekakšnega “državnega prava” in vsesplošno pravljičarjenje je povsem prekrilo dejansko stanje, ki je bilo, da so slovenske dežele imele vse državne atribute in vso ustavno podlago za oblikovanje državnih svetov (prevarantski izraz: “narodnih”!!!), nihče na vzhodni strani meje med Cisljatanijo in Translajtanijo pa te pravice ni imel. Nič, kar se je dogajalo onkraj (v Zagrebu, npr.) ni imelo pravne podlage ali upravičenja. Manifest je to še posebej poudaril. Samo slovenske dežele (in seveda nemške!) so imele to ustavno podlago. Oboji – Slovenci in Nemci – s(m)o jo uresničili. Le, da Avstrija to ve, mi pa nočemo…
Navedeno dejstvo je prišlo do izraza tudi pri samem aktu razglasitve “ujedinjenja”, dne 1.12.1918 v Beogradu. Pripravljeno besedilo, da se “Država SHS ujedinjuje sa Srbijom” je regent Aleksander spremenil (“popravil”) tako, da se “ZEMLJE države SHS” ujedinjuju sa Srbijom. (poudarek ZEMLJE je moj) Sprememba je bistvenega pomena. Pove namreč, da je bilo regentu Karadjordjeviću popolnoma jasno, kdo od tistih, ki so se pojavili v Beogradu, predstavlja DRŽAVO. Kot suveren, izšolan v St. Peterburgu in Parizu, je pač vedel, da se država more dogovarjati – pogovarjati le s subjektom iste vrste. Zagrebško “vijeće” seveda ni predstavljalo ničesar. Še manj neka “Država SHS” – ne le da je bila čista izmišljija, imela ni nobene pravne podlage! Suveren je tudi vedel, da se neka “plemena” z njegovo državo ne morejo povezovati. Z na videz majhno – a bistveno in politično sijajno – spremembo besedila dokumenta o “ujedinjenju”, je združitev omogočil. Zapisano namreč pove, da se “ZEMLJE države SHS” (to so bile samo slovenske dežele, mesec dni pred tem združene) povezujejo s kraljevino Srbijo. Na ta način je bil sklep zakonit in uresničljiv, saj sta se “ujedinila” dva subjekta internacionalnega prava, ne pa neke fantomske tvorbe ali plemena iz okupiranega teritorija premagane Kraljevine Ogrske
Jugoslavija – država, ki je nastala z združitvijo slovenskih dežel in kraljevine Srbije – je v času svojega obstoja preživela marsikaj, spreminjala podobo in ime, a dejstvo, kako je nastala in kdo jo je sestavil, ni bilo nikoli izbrisano. Zato so slovenske dežele, tako, kot so jo s Srbijo sestavile, dne 25.6.1991 pod imenom Republika Slovenija edine iz nje izstopile. Nihče drug! Kasnejši razpad preostanka SFRJ je bila pač nasilna in krvava secesija, boleč nastanek novih subjektov.
Da so pa potem “osamosvojitelji” iz tega napravili “veliko posranijo”, je pa že zdavnaj izrekel in zapisal veliki pokojnik, ki smo ga pred nedavnim pokopali v Bohinjski Bistrici.

ANDREJ LENARČIČ
04022016

USTAVNI PRITOŽNIK

Andrej Lenarčič
1000 Ljubljana

IZPODBIJANI AKT

Sodišče oziroma organ, ki je izdal izpodbijani akt Opr. št. Datum izdaje
Republika Slovenija
Državna volilna komisija
Služba komisije 042-2/2015-396 30.12.2015

UTEMELJITEV USTAVNE PRITOŽBE
Izčrpanost pravnih sredstev

Sodišče oziroma organ, ki je izdal izpodbijani akt Opr. št. Datum izdaje
Republika Slovenija
Državna volilna komisija
Služba komisije 042-2/2015-396 30.12.2015
Pravočasnost
30. 12. 2015

Domnevno kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine
Kršena je moja pravica glasovati na referendumu oz. moja volilna pravica, ki mi jo zagotavlja 43. člen ustave, 7. člen zakona o volitvah v državni zbor mi jo pa jemlje.
Od Državne volilne komisije sem prejel obvestilo, da lahko dne 20. 12. 2015 glasujem na referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pravni pouk je bil napotek “Spletna stran DVK”. Na tej spletni strani sem lahko prebral 7. člen Zakona o volitvah v državni zbor, po katerem nimam pravice glasovati, saj na dan glasovanja nisem dopolnil 18 let starosti, kakor terja 7. člen, marveč starost 75 let in 81 dni.
Državni volilni komisiji sem nemudoma (dne 14. 12. 2015) poslal dopis – prošnjo, da mi nemudoma sporoči, na podlagi katerega zakona lahko svojo človekovo pravico uveljavim.
Do dneva glasovanja nisem prejel nobenega odgovora.
Zato sem dne 29. 12. 2015 poslal Državni volilni komisiji pritožbo in – četudi je dan glasovanja že minil – zahteval od komisije odgovor.
Odgovor na zahtevo sem prejel dne 31. 12. 2015 (Št.: 042-2/2015-396, datum: 30. 12. 2015).
V njem Državna volilna komisija samovoljno in brez vsakega pooblastila po svoje razlaga izrecno in nedvoumno zapisani 7. člen Zakona o volitvah v državni zbor. Trdi:
“Na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 26/07 – ZRLI-UPB2) in prvega odstavka 7. člena Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06-ZVDZ-UPB1 in 54/07-odločba US) ste imeli pravico glasovati na referendumu o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je bil 20. 12. 2015. Zaradi tega ste tudi prejeli obvestilo okrajne volilne komisije, ki vas je obvestila o dnevu glasovanja na referendumu in tudi o tem, da ste vpisani na vololni imenik za volišče št. 13, ki se je nahajal v Gimnaziji Moste, Zaloška cesta 49. Ker iz obvestila nesporno izhaja, da ste bili (in ste še vedno) vpisani v evidenco volilne pravice, ki jo neposrendo vodi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, vas o tem nismo ponovno obveščali in bi svojo volilno pravico, če bi želeli, lahko tudi uresničili.”
Izrecno in nedvoumno zapisani 7. člen zakona, na katerega se Državna volilna komisija sklicuje, mi seveda ne daje volilne pravice. Ne more mi dati volilne pravice niti dejstvo, da sem vpisan v evidenco volilne pravice, saj ni zakona, ki bi tako določal.
V nadaljevanju Državna volilna komisija trdi, da je moja razlaga določbe prvega odstavka 7. člena ZVDZ napačna.
Povem: Izrecno in nedvoumno, v uradnem jeziku države zapisani člen je popolnoma razumljiv in ne potrebuje nobene razlage. Kdor uradnega jezika ne obvlada, si more pomagati z veljavnim Slovarjem slovenskega knjižnega jezika (SAZU, Ljubljana 2014), kjer je na strani 283 pod geslom “dopolniti” pomen uradno razložen: “živeti do določene dobe”, “šolar je dopolnil sedem let; književnik je dopolnil šestdeset let.”
Komisija torej samovoljno in brez vsakega pooblastila po svoje razlaga zakon. To sme le zakonodajalec .
Pri tej samovolji in nezakonitem početju gre komisija še naprej in trdi, da sem imel in še imam volilno pravico, “ker ste bili na da glasovanja polnoletni.” Zakona, oz. člena zakona, v katerem bi bilo to (in tako) zapisano, ne navede in zanj niti še ni bilo slišati.
Zadnji stavki odgovora Državne volilne komisije:
“Ob pravilni razlagi določbe prvega odstavka7. člena ZVDZ ima vol(i)lno pravico in s tem pravico glasovati na referendumu torej vsak državljan, ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let (….?) ima pravico glasovati na referendumu, to določbo pa je treba razumeti kot starostno mejo za uresničevanje volilne pravice. Na podlagi 43. člena Ustave RS in že navedeni določbi prvega odstavka 7. člena ZVDZ nimajo volilne pravice državljani Republike Slovenije, ki na dan glasovanja niso dopolnili 18 let starosti.”
pa pripovedujejo, da komisija zavestno in namerno po svoje in v nasprotju z izrecno in nedvoumno v zakonu zapisano določbo tolmači zakon, saj v zadnjem stavku odgovora trdi prav to, da nimajo volilne pravice tisti državljani, “ki na dan glasovanja niso dopolnili 18 let starosti.”

DRUGE NAVEDBE

Državna volilna komisija očitno ravna po svoje in v naprotju z izrecno in nedvoumno zapisanim 7. členom ZVDZ ugotavlja tako volilno pravico kot rezultate volitev in glasovanj na referendumih že vse od uveljavitve ZVDZ, objavljenega v Uradnem listu RS dne 12. 9. 1992. To pomeni, da nihče, izvoljen ali imenovan po uveljavitvi ZVDZ, ni imel in nima mandata in je posledično vse, kar so ta telesa ali organi in posamezniki odločili, podpisali, sprejeli, nezakonito. Vsi tudi nezakonito zasedajo svoje službe in položaje, ker mandat vlade, skupščine in predsednika države po volitvah dne 6. 12. 1992 ni prenehal, saj se konstitutivna seja državnega zbora dne 23. 12. 1992 ni zgodila, ker je volilna komisija ugotovila rezultate volitev v nasprotju s 7. členom ZVDZ in poslanci niso bili izvoljeni.
Vlada, skupščina in predsednik države, izvoljeni na volitvah leta 1990 imajo torej še vedno mandat in so dolžni zaseti svoje položaje in urade, ter skladno z izjemnostjo nezakonitega stanja v ustavno običajnem roku 6 mesecev uskladiti, verificirati doslej nezakonito sprejete akte, dokumente in odločitve, popraviti ZVDZ (7. člen) in predsednik države razpiše volitve po popravljenem zakonu.
PRILOŽENI DOKUMENTI
Pritožba 14. 12. 2015 / 29. 12. 2015

Ljubljana, 20. januar 2016

IZPODBIJANI AKT

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR, 7. člen
Uradni list RS, št. 44-2068/92 z dne 12. septembra 1992
SKUPŠČINA REPUBLIKE SLOVENIJE
POBUDNIK

ANDREJ LENARČIČ

4.3 Navedbe o neskladju z ustavo ali zakonom
Navedbe o neskladju
z Ustavo oziroma zakonom

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR
II. VOLILNA PRAVICA
7. člen
Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti

je v neskladju s
15. člen ustave (1. in 2. alineja):

Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.

Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

43. člen ustave (1. alineja)
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.
Razlogi, ki utemeljujejo
zatrjevano neskladje

7. člen ZVDZ je v neskladju s 1. alinejo 15. člena ustave, ker določa, kdo volilno pravico ima, kar pa lahko določa samo ustava, ki to tudi določa v 43. členu.

7. člen ZVDZ je v neskladju z 2. alinejo 15. člena ustave, ker sme po njej zakon določiti samo način uresničevanja volilne pravice, česar pa 7. člen ZVDZ ne določa, pač pa postavlja zakon na nivo ustave z določanjem, kdo volilno pravico ima.

7. člen ZVDZ je v neskladju s 1. alinejo 43. člena ustave, ker:

– pravico voliti in biti voljen, ki jo ustava zagotavlja vsakemu državljanu, ki je dopolnil 18 let, brez osnove, nerazumno in tudi v nasprotju z uveljavljeno prakso v demokratični tujini zagotavlja zgolj tistim državljanom, ki so 18 let starosti dopolnili NA DAN GLASOVANJA. Po SSKJ “dopolniti” pomeni “živeti DO določene starosti”, torej po 7. členu ZVDZ noben državljan, ki na dan glasovanja dopolni katerokoli drugo starost, nima volilne pravice. Noben poslanec, član vlade, ustavni sodnik… ne more zatrditi, da je “na dan glasovanja” junija 2014 dopolnil 18 let starosti.
Obstoječa dikcija “ki je na dan glasovanja dopolnil 18 let starosti” nikakor ni sopomenska z dikcijo “ki je na dan glasovanja dopolnil najmanj 18 let”, kar so npr. vedeli celo partizani, ki so 1. marca 1944 razglasili, da ima volilno pravico pri volitvah v ONOS “sleherna moška in ženska oseba od izpolnjenega 18. leta DALJE”;

– pravico biti voljen zagotavlja tudi državljanom, ki še niso dopolnili 18 let starosti. 7. člen namreč to starost zahteva samo na dan glasovanja, ne pa tudi na dan vložitve kandidature, čeprav je vložitev kandidature način uresničevanja pravice biti voljen, ki jo ustava izrecno zagotavlja samo državljanom, ki so ŽE dopolnili 18 let.
Druge navedbe

Skladno z navedenimi dejstvi in okoliščinami, mora Ustavno sodišče poleg neskladnosti 7. člena z Ustavo ugotoviti tudi to, da noben sklic DZ (niti DS) po uveljavitvi ZVDZ ni imel mandata in je Državna volilna komisija svojevoljno in nezakonito, po svoje, tolmačila izrecno in nedvoumo določilo, zapisano v 7. členu ZVDZ. Mandate je potrjevala v nasprotju z zakonom. Posledično ni imela mandata nobena vlada, noben predsednik države, tudi noben po uveljavitvi zakona izvoljeni sodnik, niti ustavni sodnik. Enako velja za vse sprejete akte, druge dokumente in zaveze.

To do skrajnosti zavozlano nezakonito stanje je nujno takoj sanirati. Zakonita in pravno korektna možnost obstaja.

Ker konstitutivna seja prvega sklica ni bila zakonita, mandat leta 1990 izvoljenim telesom in organom ni prenehal. Dotedanja skupščina RS, vlada in predsednik/podpredsedniki in predsednik države imajo še vedno mandat. Dolžni so takoj zasesti vsak svoje mesto in na način, kakor izhaja iz 81., 92. in 108. člena Ustave urgentno verificirati, potrditi, korigirati vse zakone, uredbe, določbe, odločitve, pogodbe, (iz)volitve sprejete ali izvršene nezakonito.
Po opravljenem delu razpiše predsednik države volitve v državni zbor po popravljenem zakonu.

Ljubljana, 20. januar 2016

IZPODBIJANI AKT

ZAKON O VOLITVAH V DRŽAVNI ZBOR, 8. člen
Uradni list RS, št. 44-2068/92 z dne 12. septembra 1992
SKUPŠČINA REPUBLIKE SLOVENIJE
POBUDNIK

ANDREJ LENARČIČ

Navedbe o neskladju z ustavo ali zakonom
8. člen ZVDZ
Pravico voliti in biti voljen za poslanca italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti imajo pripadniki teh narodnih skupnosti, ki imajo volilno pravico.

ni v skladu s:
14. člen Ustave RS
V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

15. člen ustave (1. in 2. alineja)
Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave.

Z zakonom je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine.

43. člen Ustave RS (2. alineja)
Vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, ima pravico voliti in biti voljen.

82. člen Ustave RS (1. alineja)
Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.

8. člen ZVDZ ni v skladu s 14. členom Ustave RS, ker državljane RS ločuje po narodnosti.

8. člen ZVDZ je v neskladju s 1. alinejo 15. člena ustave, ker določa, kdo volilno pravico ima, kar pa lahko določa samo ustava, ki to tudi določa v 43. členu.

8. člen ZVDZ je v neskladju z 2. alinejo 15. člena ustave, ker sme po njej zakon določiti samo način uresničevanja volilne pravice, česar pa 8. člen ZVDZ ne določa, pač pa postavlja zakon na nivo ustave z določanjem, kdo volilno pravico ima.

8. člen ZVDZ neskladju s 1. alinejo 43. člena ustave, ker pravico voliti predstavnika naarodnih skupnosti odreka veliki večini državljanov, čeprav ima pravico voliti in biti voljen vsak državljan, ki je dopolnil 18 let.

8. člen ZVDZ je v neskladju z 82. členom ustave, ker ustava poslancev narodnih skupnosti ne izvzema iz poslancev, ki so po 82. členu “predstavniki vsega ljudstva”, torej sta tudi oba poslanca narodnih skupnosti predstavnika vsega ljudstva. To nenazadnje kaže tudi praksa državnega zbora, saj enakopravno sodelujeta pri odločitvah, ki se tičejo vseh državljanov in ne samo pripadnikov narodnih
skupnosti. Ker sta torej tudi poslanca narodnih skupnosti predstavnika vsega ljudstva in ne zgolj svojih skupnosti, je 8. člen ZVDZ, ki državljanom, ki niso pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti, odreka pravico voliti ali biti voljen za poslanca narodnih skupnosti, v neskladju z 82. členom ustave.

Nedopustno in nevzdržno je, da lahko poslanca narodnih skupnosti s svojim glasovanjem usodno vplivata na pravni in socialni položaj državljanov, ki jim zakon odreka pravico voliti zadevna poslanca! To seveda velja tudi za pripadnike madžarske skupnosti, ki ne smejo voliti poslanca italijanske skupnosti in obratno. Nujno je, da ustavno sodišče to nevdržnost končno odpravi z ugotovitvijo, da je 8. člen ZVDZ v neskladju z ustavo RS in hkrati zahteva, da imajo pravico voliti
poslanca narodnih skupnosti vsi državljani RS z volilno pravico, saj sta tudi njihova predstavnika.

Nedopustno je tudi, da si DVK samovoljno razlaga določbe ZVDZ in tako navkljub izrecni določbi v 2. členu ZVDZ, da “Italijanska in madžarska narodna skupnost volita v državni zbor vsaka po enega poslanca,” vsaki od teh skupnosti omogoča volitev DVEH poslancev.

Ljubljana, 20. januar 2016
Kraj in datum

POKRAJINE 09-01-2016

Kar se Janezek nauči, to Janez zna, je star rek, ki pove, da “primer” z leti postaja vse bolj brezupen. Svečeniki jugoslovanarskega dogovornega prava in skrajno sprevrženo z besedo “samoupravljanje” zakrinkane diktature partijske vrhuške, čemijo še četrt stoletja po navideznem propadu jugokomunističnega samoupravnega eksperimentiranja (na živih truplih) tako globoko v preteklosti (prekletosti), da se jim nikakor ne posreči kakorkoli že zapolniti praznine med “državo” in občinami. In ta praznina je resnična, četudi je v glavah večja in usodnejša. Še tako nerodno strukturirana država namreč kljub vsemu še nekako deluje, če so pri vzvodih upravljanja kolikor toliko sposobni ljudje. Niti ni usodno, če so lumpje. (So znali nekdaj komentirati: “Če zna zase, bo tudi za nas kaj ostalo…”) Katastrofa pa je, če se preplete trapasta, z vsemi naravnimi danostmi in zgodovinsko izkušnjo skregana strukturiranost države s praznoglavimi prevaranti, ki bi radi v demokratično pražnje oblačilo našemili svojo skorumpirano, delegatsko-samoupravno jugoslovanarsko spako, ki so (si) jo odcepili od izginjajočega “Titanika” – in ta manever brezsramno poimenovali “osamosvojitev”.

Kako grozljivo prevarantsko je poimenovanje “osamosvojitev”, postaja z vsakim dnem bolj očitno. Le kako naj se “osamosvoji” nekaj, kar ni bilo nikoli nič “svojega”? Kako naj se osamosvoji neka “samoupravna tvorba socialističnega tipa”, ki je nastala znotraj stalinistične diktature, in to po diktatu “socialističnih družbenih odnosov” in docela vpeta v spone “demokratičnega centralizma” in “delegatskega sistema”? Da se nekaj takega more le odcepiti od poprejšnje celote, pripoveduje nesrečnim potnikom na rešilnem čolnu, ki je odrinil od potapljajočega se Titanika napolnjen z vso realsocialistično samoupravno navlako in se imenuje Republika Slovenija, vsak novi dan znova. Vsak dan znova in vedno hujša vstaja pred brodolomci resnica, da navlaka in navade nimajo ničesar skupnega s tistim, kar naj bi se 25. junija 1991 osamosvojilo.

Osamosvoji se namreč lahko le tisto, kar se je pred tem tako ali drugače združilo, sestavilo. Kaj se je združilo 1. decembra 1918 v novo državo, kasneje imenovano tako ali drugače Jugoslavija, je zapisano v dokumentu. Piše, da so to ZEMLJE države SHS. To torej ni “Država SHS” – če bi bila, bi bilo tako zapisano. Ker pa piše ZEMLJE države SHS, je treba pogledati, kaj to pomeni – in to ni noben problem. Na državni ravni je pač tako, da lahko stopajo v medsebojne odnose le države, subjekti mednarodnega prava. V delegaciji, ki se je prišla tistega 1. decembra v Beograd u”ujedinjevat” s Srbijo, so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, ki so bile države od nekdaj. Zagrebška “Država SHS” je bila nelegalna izmišljija brez vsake legalne podlage. Ustavni dokument, po katerem so se slovenske in nemške dežele Cislajtanije lahko po svoje organizirale in vzpostavile svoje državne zbore, je celo odločno prepovedal kakršnokoli podobno dejanje znotraj enovite in celovite Kraljevine Ogrske. Zato se Kraljevina Srbija pod nobenim pogojem ni mogla “ujediniti” z “Državo SHS”, marveč izključno s tistim, kar je v tej združbi bilo država. In to so bile slovenske dežele – države, po srbsko ZEMLJE. In tako so v dokument zapisali.

Poslanci slovenskih dežel, ki so se 1. decembra 1918 pod imenom ZEMLJE države SHS združile s Srbijo v novo državo, kasneje poimenovano Jugoslavija, so se zbrali dne 31. oktobra 1918 v Ljubljani. Po celodnevnem zasedanju v parlamentu Vojvodine Krajnske je na podlagi Manifesta, ustavnega dokumenta suverena vseh slovenskih dežel, vlada v Ljubljani razglasila, da “prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”. To je šolski primer polnopravno veljavnega nastanka nove države. In ta država je mesec dni kasneje v Beogradu pod imenom ZEMLJE države SHS stopila v zvezo s Kraljevino Srbijo. S to združitvijo je nastala država, od katere so se te ZEMLJE – tokrat pod imenom Republika Slovenija – osamosvojile. Kar se je dobrih sedem desetletij prej združilo, se je 25.6.1991 osamosvojilo. Tako in takšno, kot je v zvezo stopilo. V pravnem redu drugače ne gre. O vsem, kar se je, dokler je zveza trajala, dogajalo in o zavezah, ki so nastale, se mora dogovoriti posebej. A iz združbe gre brezpogojno lahko le, kar in kakor je v združbo vstopilo.

Ker brodolomci na rešilnem čolnu s Titanika nikakor nočejo priznati, da je s Titanikom potonila tudi njihova farsična, dogovorna kvazi država, onesnažujejo osamosvojeno državo s svojimi manirami. Ker je zanje Republika Slovenija odcepljeni kos njim tako domače in ljube samoupravaške socialistične Jugoslavije, državi ne pustijo dihati. Krotovičijo gospodarsko, družbeno in kulturno življenje, in že več kot dvajset let neuspešno poskušajo na tisočletno svobodnjaško deželno demokratično strukturo države navleči svojo boljševistično prakso dogovornega prava, združevanja dela in sredstev in demokratičnega centralizma. To jim seveda ni in jim ne bo uspelo, država bo prej crknila. Da so praznih glav, je očitno, saj si domišljajo, da oni pa ne bodo (crknili).

Klavrna epopeja se desetletja ponavlja v jadikovanju o “pokrajinah” kot “vmesnem členu” med občinami in državo. Seveda je še takemu omejencu jasno, da bodo prej našli “vmesni člen med seboj in opico”, kot pa te nesrečne pokrajine, saj trmasto gledajo stran od resničnosti, od dejanskega stanja stvari. Dežele (države), ki so se “ujedinile” s Srbijo v Jugoslavijo, so namreč tisti “suvereni vmesni člen” ki ga menda iščejo – a gledajo trmasto stran. Slovenske dežele namreč niso nobena izmišljija ali modna muha. So trdne teritorialne celote, ki so se izoblikovale skladno z naravnimi in družbenimi danostmi, ki so svojo obstojnost in funkcionalnost v dolgih stoletjih izpričale, ki so oblikovale naravo in značaj svojih državljanov, in so ti državljani oblikovali nje. In jih seveda tudi branili. Ozemlje in meje. Trdnost in obstojnost teh “vmesnih členov” med občino in državo (zvezo dežel!!!) je izpričana navsezadnje tudi tako, da jih še vedno poznamo, še vedno vemo zanje, čeprav jih že skoraj sto let klika trmasto ignorira. Ja, in tem našim podobne dežele (v svojih zvezah) sijajno delujejo v vsej soseščini, ki je bila tisoče let naše kulturno okolje, v katerem se je slovenska nacija izoblikovala in se vanj umestila s svojimi velikimi deli in dosežki. Veličastnimi, če jih niti sto let uničevanja, sistematičnega zanikovanja in zanemarjanja ni uspelo docela izničiti.

Ko vedno znova prebiramo taka in drugačna besedičenja na to obrabljeno “vmesnočlensko temo”, se vprašamo: doklej? Koliko časa še? Do končnega propada? Kaj res ne bo zmagala zdrava pamet? “Se slovensko drevo ne bo (svojih) korenin zavedlo”? Naše korenine, naša slovenska državnost, prastara, je v naših deželah, ki so se združile pod oblastjo vlade v Ljubljani, “ujedinile” s Srbijo, in 25.6.1991 slovesno razglasile svojo osamosvojitev na podlagi enotne volje ljudstva, izpričane na plebiscitu. Pod imenom Republika Slovenija so se namreč lahko osamosvojile le slovenske dežele, saj so le one v južnoslovansko združbo vstopile, in v času trajanja združbe njihove državnopravne subjektivitete nikoli nihče ni odpravil. (Cuius est instituere, eius est abrogare = kdor ima pravico vzpostaviti, sme odpraviti). Kdo je tako nesramno predrzen, da cefra tisočletne celote, riše, kakor mu zmeda v glavi narekuje (ali namig iz žepa?) umetne meje prek ljudi in bivališč, ki so od nekdaj živeli v svoji deželi in ki so se uprli brezobzirnemu, morilskemu nasilju šovinizmov in ideologij. In obstali! A sedaj jim bomo pa njihovo domovanje zradirali? Kakšna podla sprenevedavost: Toliko besed o TIGRU – hkrati pa pljuvanje na tisto svetinjo: TRST-ISTRA-GORICA-REKA, za katero so prelili svojo (!!! ne tuje) lastno kri.
In se ne smemo ustaviti pri Primorcih! So še Korošci, Krajnci, Štajerci in onkraj Mure in severno od Drave je še neka čudovita, otožna dežela, Slovenska Krajina.

Stoletja sistematične destrukcije bo konec šele, ko se bomo sprijaznili s svojo dediščino in identiteto. Ko bomo dokončali, kar smo začeli 25.6.1991. Ko bomo nagnali prevarante, ki so nam nataknili zelena očala, da nas lahko “futrajo z oblanci” – kot tisti Ribničan svojega osla.

NATO povabil ČRNO GORO

Med zunanje znake popolnega državnopravnega in diplomatskega diletantizma / ignorance lahko štejemo tudi “drobec” iz internacionalno pravne zgodovine:
Russia and Montenegro have long time history as allies – until now. Montenegro was technically in war with Japan (since Russo-Japanese conflict of 1904) until 2006, when the piece agreement was finally signed! :) (izjava RF k povabilu NATO)

Komentar:
Kaj vse se je dogajalo in zgodilo med letoma 1904 in 2006 – toda VOJNO STANJE med državo Črno goro in državo Japonsko je trajalo do pravno korektnega in veljavnega dogovora o končanju vojnega stanja.
Tukajšnja podalpska prikoritena “stroka” pa premleva mnenja in gostilniške zarote, medtem ko dejanska stanja in veljavne relevantne dokumente vztrajno ignorira in celo s posmehom (“to je zgodovina”!!!!!) zavrača. Zanjo državnost slovenskih dežel, ki so bile polnopravni subjekti internacionalnega prava (“stopali so v medsebojne odnose z drugimi enakovrendimi subjekti” – Montevideo konvencija!) in so se kot take na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta Manifesta (16. 10. 1918) z razglasitvijo dne 31. 10. 1918 v Ljubljani v poslopju parlamenta Vojvodine Krajnske povezale v zvezo držav (dobesedno in dejansko uresničitev “davne sanje”, Zedinjene Slovenije = zapisal notranji minister tiste vlade, dr. Janko Brejc v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928) sploh ne obstaja. Zaradi te svoje intelektualne omejenosti in izobrazbene prikrajšanosti niso sposobni opaziti, kaj pomeni uradno besedilo dokumenta o “Ujedinjenju” z dne 1. 12. 1918, v katerem je suveren Kraljevine Srbije, regent Aleksander, predloženo zagrebško besedilo “veselimo se združitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo” odločno popravil in spremenil v besede: “veselimo se združitve DRŽAV (“zemalja” v originalu) države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo”. S tem je povedal vse, kar more in mora povedati izkušen mednarodni pravnik, diplomat in suveren o tako pomembni meddržavni zadevi. Povedal je:
1) Država Slovencev Hrvatov in Srbov ni dejavnik v zadevi, ker nima nobene internacionalno pravne subjektivitete. Suverena država s čim takim ne more imeti nobenega uradnega opravka.
2) Suverena država, Kraljevina Srbija, katere suverena je predstavljal kot regent, se more združiti samo s sebi enakovrednimi subjekti. V enem stavku je genijalno opredelil dejansko stanje: Njegova država se more “ujediniti” samo s tistim, kar je v skupini, ki se je dne 1. 12. 1918 pojavila na njegovem dvoru, dejansko država, subjekt internacionalnega prava. To pa so bile slovenske dežele, ki jih je definiral ko ZEMLJE države SHS – država SHS z malo začetnico.

Delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba ni predstavljala ničesar na meddržavni ravni. Vijeće je bila ilegalna tvorba, ki za svoj obstoj ni imela nobene internacionalno in ustavno pravne podlage. Karlov Manifest je celo decidirano odrekel pravico kakršne koli delitve celovitega državnega teritorija enovite Kraljevine Ogrske, na katere nedeljivost je moral ob kronanju slovesno priseči. Če bi v Manifestu, v katerem je ugotovil tako pravico slovenskih dežel in drugih dežel Cislajtanije, priznal podobno pravico Zagrebu, bi tisti trenutek izgubil položaj kralja – suverena Ogrske. Pred suverenom Srbije je torej 1. decembra 1918 stala skupina ljudi, ki so se razglašali za “državo SHS”, regent pa je videl in zapisal v dokument, da so med njimi subjekti združevanja samo slovenske dežele. Le-te so bile suvereni subjekti za razliko od Hrvatske in Slavonije, ki sta bili teritorij Kraljevine Ogrske in sta bili povrhu še okupirani od vojske zmagovite antantske zaveznice, Srbije. Slovenskih dežel/držav pa Srbija ni okupirala, marveč so njene vojaške enote prišle na njihovo ozemlje šele decembra, dva tedna po izvršeni združitvi, tedaj že kot “domača”(ne tuja!!!) vojska Kraljevine Srbov Hrvatov in Slovencev.

Popolnoma nepotrebno je dodajati, da državnost slovenskih dežel s tem ni minila. Nasprotno, bila je še dodatno potrjena. In vse do današnjega dneva nobeno pravno relevantno dejanje tega stanja v ničemer ni spremenilo. Kakor je “vojno stanje” med Črno goro in Japonsko trajalo, dokler ga ni prekinil mirovni sporazum, enako traja dne 31. 10. 1918 razglašena Zveza slovenskih dežel (to je država z vsemi atributi!) še danes in bo trajala vse dotlej, dokler tega stanja ne bo odpravil internacionalno pravno veljaven akt. Pa četudi “strokovnjaki” še tako gledajo stran. Tu je, in čas bi bil, da jo (Zvezno republiko Slovenijo) parlament Republike Slovenije končno opazi in (SLOVESNO !) prizna.

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

PISMO Z DNA (1. 11. per mail poslano uredništvom)

Na kratko o farsi brez primere v zgodovini vesolja.

Dne 12. septembra 1992 je skupščina Republike Slovenije sprejela zakon o volitvah v državni zbor.

Prvi odstavek sedmega člena tega zakona pravi: “Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti in mu ni odvzeta poslovna sposobnost.”

To v slovenščini (uradni jezik) pomeni, da smejo voliti samo tisti državljani (državljanke verjetno sploh ne?), ki imajo na dan glasovanja svoj 18. rojstni dan, ki so na dan glasovanja stari natančno 18 let in niti sekunde več ali manj.**

Ker so na vseh volitvah po sprejetju citiranega zakona o volitvah v državni zbor bili upoštevani tudi glasovi tistih, ki po tem zakonu volilne pravice niso imeli, noben sklic parlamenta doslej ni bil legalen. Legalen seveda ni niti sedanji sklic.

Nelegalni, neveljavni ali nični so iz tega razloga tudi vsi sklepi, ukrepi in zakoni, ki so jih sprejeli poslanci teh sklicev, saj niso imeli mandata.

Nelegalna in brez vsakega pooblastila je seveda bila in je tudi vsakokratna vlada RS – vključno predsednik in ministri. In njeni ukrepi ostajajo brez vsakega učinka.

Republika Slovenija ni članica NATA, saj so akte v zvezi s tem, sprejemala telesa brez mandata.

Ker zakon o referendumu in ljudski iniciativi pravi: “Pravico glasovanja na referendumu imajo državljani, ki imajo pravico voliti v državni zbor.” Republika Slovenija tudi ni članica EU, saj je bil referendum nezakonit in rezultat ničen.

RS nima poslancev v EU, niti komisarja. Glede volitev E-poslancev velja zakon o volitvah v državni zbor, kandidata za E-komisarja pa je določila vlada, ki itak ni legalna, saj so jo izvolili poslanci, ki nimajo mandata.

Sodniki, ki jih je potrdil državni zbor, nimajo mandata. Ustavno sodišče seveda tudi ne. Nobena odločba, sodba ali obsodba, prometni prekršek – nič, kar ima temelj v zakonu, ki ga je sprejel državni zbor, nima nobene veljave niti učinka. Vse globe, kazni, davščine itd. kar so predpisali, zaračunali uradi in organi, je treba vrniti, ker so nezakoniti.

Vsi zaporniki morajo biti izpuščeni na prostost, ker so bili obsojeni na podlagi nezakonitih odločitev ljudi, ki nimajo mandata.

Republika Slovenija nima predsednika, saj tudi predsednika lahko volijo samo tisti, ki na dan glasovanja dopolnijo osemnajst let starosti. Volili pa so, in glasovi so bili upoštevani, tudi vseh ostalih, ki so na dan glasovanja dopolnili kako drugo starost.

Republika Slovenija nima niti obrambe niti varnostnih organov, saj ni ne ministra policije, ne ministra z obrambo, niti ni zakonov, ki določajo delovanje teh struktur. Da so neveljavne vse mednarodne pogodbe, ki so jih sklenile vlade po letu 1992, je seveda evidentno.
Neustavnost, nezakonitost, ki trajajo od prvih volitev v samostojni Sloveniji, so nekaj nepojmljivega. In tudi ne(raz)rešljivega. Ni nobenega organa, telesa, urada, osebe, ki bi imela mandat in pravico ukrepati. Jasno, da parlament ne more ničesar spremeniti, saj nima mandata. Vsi – od parlamentarcev, prek vlade, ministrov in do zadnjega državnega uradnika – gredo lahko domov. Ali nimajo mandata ali nimajo kaj početi, saj nimajo potrebnega zakonskega orodja.

Možno je nekaj variant:

Prva in dovolj strašna je, da Slovenijo okupira zainteresirana, pravno delujoča država.
Druga, ne dosti manj srhljiva je, da ljudstvo vzame stvari v roke in se nad deželo zgrnejo strahote še ne pozabljenih razmerij.
Tretja možnost je državni udar, ki vzpostavi ustavni red in zakonitost s silo.
Četrta, ki preostane, in bi bila v svojih posledicah celo zaželena, pa je, da se trezno premisli, kdo sploh še ima v tej deželi (v slovenskih deželah) mandat.

Mandat še vedno imajo delegati osamosvojitvene skupščine, ki je tudi sprejela kriminalni zakon o volitvah, zaradi katerega državni zbor, izvoljen na prvih volitvah v samostojni državi ni bil legalen in njegova konstitutivna seja, s katero bi prenehal mandat dotedanjih delegatov vseh treh zborov, sploh ni bila zakonita in je dejansko nična. Zato so delegati svoje mandate ohranili. Prenehal tudi ni mandat takratne vlade itd.
Edina razumna možnost, ki preostane, je torej sklic vseh še živih delegatov in članov takratne vlade. Delegati morajo takoj popraviti zakon o volitvah (tudi vse druge zakone te vrste) , takoj nato pa namesto neveljavnih razpisati nove volitve v državni zbor, vlada pa mora opravljati tekoča opravila.***
Ta “izredna”, “reševalna” skupščina bi imela tudi priložnost, da dokonča osamosvojitev, česar takrat ni storila. Dokončanje osamosvojitve pomeni, da iz Jugoslavije izstopi, kar je vanjo vstopilo. Dokument o nastanku južnoslovanske državne tvorbe pove, da so se 1. 12. 1918 s Kraljevino Srbijo “ujedinile” ZEMLJE (!!!) države SHS. Tako formulacijo je oblikoval srbski regent, namesto zagrebške variante, da se Država SHS ujedinjuje sa Srbijom. To je bil seveda nesmisel, saj suverena država ne more imeti posla z nekim prividom ali pobožnimi željami. V odnose sme stopati izključno s sebi enakimi ali podobnimi subjekti. To pa so bile tisti trenutek izključno slovenske dežele / države (ZEMLJE po srbsko), ki so se natančno en mesec pred tem z razglasitvijo, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah” združile. To odločilno ustavnopravno dejanje je izvršila vlada pod predsedovanjem viteza dr. Pogačnika. Ustavnopravna podlaga za to odločitev je bil Manifest (16. 10. 1918)**** Karla Habsburga, suverena (tudi) vseh slovenskih dežel in vsake posebej, ki je bil hkrati tudi suveren vseh dežel z nemško večino in je s pravico, da si izberejo državne zbore po etničnem kriteriju ter da se svobodno povezujejo, omogočil združitev tako dežel (oz. njih delov) s slovensko večino, kot tudi dežel z nemško večino. Dežele z nemško večino so združitveni akt izvršile na Dunaju teden dni prej, kot slovenske v Ljubljani. Utemeljenost, veljavnost in trdnost tega ustavnega dejanja internacionalnopravnega značaja, se je pokazala na mirovnih pogajanjih, kjer so “dunajsko” združitev priznali brez ostanka! Le dodatek “Nemška” so morali odrezati od imena “Nemška Avstrija”. Da slovenska združitev – “nemški” oz. avstrijski popolnoma enaka in z enako težo in pravno upravičenostjo – v Parizu ni imela učinka, je razumljivo: Tam tega krucialnega dejstva, te internacionalno pravno popolnoma korektne in za vedno veljavne uresničitve “davne sanje” – Zedinjene Slovenije – ni dal nihče na mizo! Slovenski člani delegacije so o vsem tem molčali kot grob. Na vse pretege pa so drukali za balkansko novotvorbo. Kaj so drugega mogli odločujoči v Versaillesu, kot da so se usmilili moledujočih…?

Edino legalno zakonodajno telo je danes torej preostanek tridomne osamosvojitvene skupščine, ki ima priložnost, da se katastrofalne odločitve, ki so po dvajsetih letih kulminirale v totalno tragikomično smešnico brezpravja in splošnega propada, končno popravijo in Republika Slovenija zaživi v svojem naravnem okolju zvezne države avtonomnih slovenskih dežel, da se dejansko osamosvoji oziroma izstopi iz propadle Jugoslavije, kar je vanjo vstopilo – torej slovenske dežele – ZEMLJE.

Na ta način bi iz “velike posranije” (dr. France Bučar) končno naredili nekaj dobrega – obetavnega, “evropskega”.

V Ljubljani, 31. 10. 2014

Andrej Lenarčič
Ljubljana

Op.:

**) Pisma bralcev v Delu – znanega strokovnjaka Krivica pred dnevi in danes (1. 11. 2014) še dveh piscev – povedo veliko o veljavnosti zakonodaje, o pisanju in “tolmačenju” zakona.
***) V trenutku, ko sem pisal to opažanje, še nisem ugotovil, kako je z mandatom predsednika države – vsi predsedniki, izvoljeni po zakonu, sprejetem 7.8.92, so nelegalni in niso imeli oz. nimajo mandata. Mandat predsednika Milana Kučana od sprejema ustave 23. 12. 1991 do danes ni prenehal Je edini, ki ima pravico in dolžnost takoj, ko delegati tridomne skupščine popravijo zakon o volitvah v državni zbor.
****) Karel Habsburg, kot Karel I. suveren vojvodin in kraljestev Cislajtanije in kot Karel V. kralj Kraljevine Ogrske, v svojem ustavnem aktu – Manifestu, s katerim priznava cislajtanskim deželam pravico izvoliti svoje državne svete po etničnem ključu in svobodno združevanje oz. razdruževanje, glede Kraljevine Ogrske, katere suveren – kralj je bil, odločno pove, da česa takega na Ogrskem ne more dovoliti. (Na kronanju je moral priseči na celovitost in nedeljivost Ogrske!) Torej so bila vsa dejanja znotraj ogrske kraljevine, podobna dejanjem v deželah Cislajtanije, nezakonita, neustavna, brez državnopravnih atributov, internacionalno pravno neveljavna, neobstoječa.

Excellency

It is my duty to inform You that the document which gives You Your mandate – The Arbitration Agreement – is null and void. It was signed by a Prime Minister Borut Pahor who did not have the mandate to do so.

This fact is clear from the article 7. in the National Assembly Elections Act which states:

Pravico voliti in biti voljen za poslanca ima državljan Republike Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti.
translation: The right to vote and be elected is held by a citizen of the Republic of Slovenia who, on the election day, reached/attained the age of 18 years.

Please note that the law does not state “18 years or over”. The right to vote and be elected is limited to exactly 18 years of age – on the day of election. Therefore, only the citizens whose 18th birthday is on the day of the election have the right to vote and be elected.

All previous elections took into account the votes of those who did not meet these criteria.
Likewise, citizens who did not meet this criteria were allowed to stand for election.

This means that no public authority or body, elected under the conditions laid down in the cited law, has or has ever had a mandate. The National Assembly does not have mandate, Prime Minister and Ministers do not have the mandate, neither does the President of the Republic of Slovenia, nor do do the members of the Council of State, the justices of the Constitutional Court and all the other judges. All occupy their positions without legal basis and their decisions are not legal.

The prime minister is appointed by the National Assembly, as per article 111 of the Constitution.

Prime Minister Borut Pahor, who signed the agreement as the representative of the Republic of Slovenia, therefore did not have a valid/legal mandate for he was appointed Prime Minister by the members of National Assembly who themselves did not have a valid/legal mandate.

For any additional explanation I am at your service at any time in any capacity.

Ljubljana, 27. 12. 2014