ODPRTO PISMO GOSPODU BORUTU PAHORJU, PREDSEDNIKU VLADE
Spoštovani gospod predsednik!
Pišem, ker na sestanku 16.9. t.l. niste dobili na nobeno svoje vprašanje v zvezi z arbitražo o meji pravega odgovora. V maniri odprtega pisma pa zato, ker morajo biti – in so – slovenski argumenti javni, povedati jih je treba “na ves glas”, skrivati pa moramo le tisto, česar nas je lahko sram ali na kak drug način škoduje položaju in interesom države Slovenije. To pa so lahko v prvi vrsti razne brezbarvne /ali barvne/ knjige, nedržavotvorna strokovnjačenja in nekompetentni izpadi kakega visoko pozicioniranega posameznika. Upoštevati je namreč treba, da je pred nami arbitražni postopek in ne pravda pred sodiščem. Pri pravdanju pred sodiščem stranki taktično skrivata svoje adute in jih trenutku primerno za dosego želenega učinka v pravem času uporabita. Arbitraža pa nasprotno ni pravdanje strank pred tribunalom, marveč stranke v sporu, ki se nikakor niso mogle o ničemer sporazumeti (niti o tem ne, o čem se bodo prepirale!), predložijo vsaka svoje maksimalno učinkovite/utemeljene argumente, seveda skladno z določili sporazuma o arbitraži, določenemu tribunalu, ki mora potem na podlagi predloženih (maksimalnih) zahtev v skladu s tistim, kar od njega terjajo določbe sporazuma o arbitraži, sprejeti dokončno odločitev, ki je za stranke v sporu dokončna, brezprizivna in obvezna.
Bolj ko so torej slovenski argumenti trdni in tehtni, bolj morajo biti javni. Skrivati je treba – kot že prej povedano – le neumnosti in škodljive izpade. V tej optiki postane jasno, kdo ima največji interes, da se slovenski argumenti skrivajo (in morebiti celo zamolčijo!).
Najpomembnejši vprašanji, na katera, spoštovani gospod predsednik vlade, niste dobili pravega odgovora, sta
1) KAKO DOLOČITI PREDMET SPORA
2) KAJ DEJANSKO POMENI “PRESEČNI DATUM” (CRITICAL DATE) 25.6.1991
ad 2):
V zvezi s “presečnim”, “prelomnim”, “odločilnim” (in kdo ve katere še vse izraze zna naplesti stroka) datumom 25.6.1991 pove vse in več kot dovolj originalno besedilo v sporazumu, ki je zapisano v angleškem jeziku in je ta angleška varianta sporazuma tudi edina veljavna.
Article 5: Critical date
No document or action undertaken unilaterally by either side after 25 June 1991 shall be accorded legal significance for the tasks of the Arbitral Tribunal or commit either side of the dispute and cannot, in any way, prejudge the award.
Če se mnenja morejo razhajati na etimološki ravni, sta pa vsebina in pomen člena 5 na dlani. Nič (ne dokument, ne dejanje), kar se zgodi/se je zgodilo enostransko po tem datumu in zadeva meddržavno mejo, nima v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala nobenega pomena in na noben način ne more vplivati na končno odločitev.
Pripisovati v angleščini zapisanemu besedilu člena 5 še kak drug pomen – morebiti skrit ali utajen – je nesmisel, saj so časi tajnih protokolov in manipulacij v mednarodnih opravilih, odkar noben tajni akt ne more imeti uradne veljave, dokončno minili.
Tolmačiti vsebino tega člena, kot da določa mejo: “stanje na dan 25.6.1991”, je seveda nesmisel. Če bi bilo to “stanje” določljivo in sprejemljivo za obe strani v sporu, potem bi ne bilo Sporazuma o arbitraži in tudi ne arbitraže.
V zelo bistveni zadevi pa je “stanje 25.6.” v celoti in popolnoma določljivo. Niti sence dvoma ni, da na dan 25.6.1991, ko je Republika Slovenija uradno razglasila in uveljavila svojo državnost in samostojnost onkraj slovenskega državnega teritorija znotraj SFRJ ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava, razen SFRJ. To dejstvo je potrdil tudi napad JLA, vojske SFRJ – torej vseh republik in pokrajin, razen osamosvojene države Republike Slovenije – na samostojno državo Slovenijo, z očitnim namenom državo osamiti, zapreti njene meje s sosednjimi državami, in jo uničiti.
Ker so SFRJ prej, tedaj in kasneje sestavljale socialistične republike in pokrajine, so bile vse hkrati tudi agresor na Republiko Slovenijo – tudi Republika Hrvatska. Tudi to je v celoti in popolnoma določljivo in razvidno dejstvo.
Popolnoma določljivo in razvidno dejstvo, da na oni strani slovenske državne meje ni bilo nobene druge države razen SFRJ, dokazujejo različna dejstva. Dovolj pove že uradna razglasitev samostojnosti in odcepitve od SFRJ, kar je sprejel hrvaški sabor (šele) dne 8. oktobra 1991, četudi je res, da je tudi veljavnost te odločitve vprašljiva! Dejanje se je namreč zgodilo na skrivnem kraju (klet upravne stavbe INA na Savski cesti in ne v prostorih Sabora) in v izrednih razmerah, ko je na ozemlju SFRJ divjala državljanska vojna med hrvaškimi in srbskimi nacionalističnimi silami. Državno in internacionalno pravo sicer dopušča sprejemanje odločitev, ki zadevajo državo in meddržavne odnose, tudi v izrednih okoliščinah. Terja pa od zakonodajalca, da te vrste “invalidne” odločitve v določenem roku, ko izredne okoliščine minejo, ustrezno verificira, potrdi – ali tudi odpravi. Ni znano, da bi hrvaški sabor tako ravnal.
Ker torej ne 25.6.1991, ne kasneje – vsaj do 8. oktobra 1991 na drugi strani slovenske državne meje ni bilo nobene hrvaške države, je popolnoma brezpredmetno (in še kaj hujšega!) priznanje Hrvaške s strani Demosove vlade, in še posebej nesmisel sprejem zagrebškega priznanja države Slovenije. (Posebno oceno zahteva trgovanje in sodelovanje s privatnimi osebami – država ne more poslovati s privatnimi tujimi osebami – na oni strani meje, posebej pa še omogočanje prehoda in transporta paravojaških hrvaških enot – v času agresije na Slovenijo – z orožjem vred v Istro).
Da 25.6. 1991 ni nastala nobena država Republika Hrvatska, je potrdil svetovalec predsednika jugoslovanske socialistične republike Hrvatske v svoji izjavi v Ljubljani na večer razglasitve in uveljavitve državnosti in samostojnosti Republike Slovenije. Izjavo je povzel in objavil časopis The Guardian (London):
Ian Traynor in Ljubljana
The Guardian, Wednesday 26 June 1991
By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’
Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991.
Dokončno in z mednarodnopravno veljavo pa je to dejstvo potrdila sama Republika Hrvatska, saj je podpisala Sporazum o arbitraži, ki s 5. členu določa, da nobeno enostransko dejanje ali dokument, ki zadeva nalogo arbitražnega tribunala – torej potem državne meje med RS in RH – storjeno ali ustvarjeno po 25.6.1991 nima v zvezi z določitvijo poteka meddržavne meje nobenega pomena. Ni bolj enostranskega in bolj državno mejo zadevajočega dejanja in dokumenta od razglasitve državnosti in samostojnosti. Člen 5 Sporazuma o arbitraži torej razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Socialistične republike Hrvatske od SFRJ dne 8. oktobra 1991. Premierka Republike Hrvatske je dokument podpisala in Sabor ga je ratificiral, ker bi težko našli koga, ki bi se bolj od njiju zavedal dejstva, da 25.6.1991 ni bilo nikjer nobene države Hrvatske, in da državna meja Slovenije s preostankom Jugoslavije obstaja od trenutka združitve slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo 1.12.1918. Določiti je potrebno le znova njen potek na terenu. S tem dejanjem bo šele dejansko nastala država Republika Hrvatska, saj država brez določenega teritorija – državne meje – ne more obstajati. Edina hrvaška država doslej, ki je imela državno mejo s slovenskimi deželami, je bila nacistična tvorba NDH, in je njena državna meja potekala od Bakarskega zaliva po reki Kolpi in reki Sotli do Drave pri Zavrču in naprej po reki Dravi do njenega sotočja z Muro.
NA PODLAGI TEH NESPORNIH DEJSTEV, KI DOLOČAJO STANJE NA DAN 25.6.1991, JE MOGOČE UGOTOVITI SLEDEČE:
– Država Republika Hrvatska internacionalno polnopravno ne obstaja, saj nima določenega državnega ozemlja niti državne meje z Republiko Slovenijo. Slovenija pa je vedno imela in ima državno mejo s preostalim teritorijem Jugoslavije (meje med teritorialnimi enotami ali socialističnimi republikami in pokrajinami, ki so nastale znotraj in v času obstoja Jugoslavije, niso meddržavne meje in niso predmet obravnave Helsinške listine) v katero se je združila kot “dežele Avstrijskega cesarstva” pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani (Manifest 16.10.1918 in uradno obvestilo predsednika Pogačnika zvezni administraciji na Dunaju 1.11.1918 – Ur.l.št.1) skupaj z Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo, takrat že združeno s Kraljevino Črno goro, ki je okupirala ozemlja Kraljevine Ogrske, in to: Vojvodino, Slavonijo in Hrvatsko. Mejo z Republiko Hrvatsko bo Slovenija imela, ko bo potek državne meje slovenskih dežel določen in ko bo ta mejna črta razglašena za državno mejo med RS in RH. To se bo zgodilo, ko bo arbitražni tribunal v skladu z določili Sporazuma o arbitraži o tem dokončno odločil. Takrat bo tudi nastala država Republika Hrvatska, s katero mora Republika Slovenija najprej skleniti mirovni sporazum – ker:
– Socialistična Republika Hrvatska je (bila? – ni znan noben mirovni sporazum…) kot del SFRJ agresor na samostojno državo Republiko Slovenijo.
– Medsebojna priznanja Republike Slovenije in Socialistične republike Hrvatske 26.6.1991 nimajo nobene veljave ne pomena, saj ni mogoče niti priznati, niti sprejeti priznanja s strani subjekta, ki ni država in je celo del države agresorja.
– Kar zadeva državno mejo države Slovenije, ki je po 25.6.1991 ni mogoče na noben način enostransko kakorkoli spremeniti (čl. 5 Sporazuma), je sogovornik Republike Slovenije samo SFRJ (5. člen ustave SFRJ: Ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije je enotno… V postopkovni alinei pa predpostavlja soglasje prizadetih pri spreminjanju administrativne razmejitve znotraj SFRJ), kar pomeni, da je treba upoštevati dejstva, ki ustrezajo kriterijem in običajem internacionalnega prava (Sporazum o arbitraži, čl. 4, Badinter: Dissolution) in ugotoviti, kaj se je 25.6.1991 dejansko zgodilo, če sta subjekta dogodka Republika Slovenija in SFRJ. (Da sta, je potrdila organizacija in udeležba na Brionski konferenci. Udeleženci so bili EU, napadena država RS in napadalec SFRJ. To je tudi prvo in popolno mednarodno priznanje države Republike Slovenije!) Večino zapletov, ki so zaznamovali dogajanje ob osamosvojitvi in pobudili napačne predstave in temu sledeče napačne odločitve, moramo iskati v popolnoma napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Še dvajset let po dogodkih lahko slišimo uradne izjave, da je leta 1991 slovenski narod “izkoristil pravico, ki jo ima vsak narod, in se je odločil za lastno državo” (Predsednik države, TV Dnevnik TVS, 18.9.2011), ter se to postavlja kot opravičilo palestinske odločitve za neodvisnost (od Izraela). Seveda ni nobene, niti približne primerjave! Slovenci s(m)o kot državljani svojih (prastarih) dežel – držav z njimi vred vstopili v Jugoslavijo, in smo iz nje enaki in na enak način izstopili. Palestinci pa se lahko odločijo in odcepijo od Izraela – a o tem odloča (tudi) Izrael, ne le Palestinci in mednarodna telesa. Za razliko od “slovenskega” primera palestinski brez dogovora ni mogoč. Vprašanja “nasledstva” sodijo drugam.
– SFRJ, ki je 25.6.1991 napadla osamosvojeno Republiko Slovenijo, je bila subjekt internacionalnega prava, polnopravni naslednik tiste države, ki je nastala 1.12.1918 z združitvijo “dežel Države Slovencev Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo”, kakor je v Beogradu uradno povedal regent Aleksander v odgovoru na adreso zastopstva Narodnega vijeća. Prestolonaslednik, bodoči suveren, je v svojem odgovoru spremenil dikcijo adrese, ki se je glasila, da se Država Slovencev Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Srbijo. S spremembo je odločno povedal, da se z državo lahko združujejo le enakovredni subjekti – to pa so bile le dežele Države SHS, namreč slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, Kraljevina Dalmacija (oboji so imeli svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju, in so kot subjekti internacionalnega prava sestavljali avstroogrsko dvodržavje po določbah Poravnave 1867) in sui generis subjekt, anektirana Bosna s Hercegovino. Ozemlja Kraljevine Ogrske, ki jih je okupirala vojska antantne zaveznice Kraljevine Srbije, to pa so Vojvodina, Slavonija in Hrvatska, niso bili subjekti internacionalnega prava, in se niso mogli združiti z državo, Kraljevino Srbijo. Ta jih je pač okupirala.
Da so slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so se pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani združile s Kraljevino Srbijo bili subjekti internacionalnega prava, je torej povedal in s tem priznal regent Aleksander. O državnopravni subjektiviteti in avtonomiji slovenskih dežel – vojvodin pa govorijo še mnoga druga dejstva.
ZGODOVINA DRŽAVNOSTI SLOVENSKIH DEŽEL.
– Državnost noriškega kraljestva (Regnum Noricum, 2. stoletje pr.n.š.) v vzhodnoalpskem prostoru. Denar, industrija in rudarstvo, državna moč tolikšna, da ga Rim nikoli ni dokončno in docela vključil v svoj imperij. O slovenski govorici prebivalstva pričajo toponimi npr. SauAlpe – Svinja planina, rudogorje svinčeve rude, in Eberstein – Svinec, rudarsko središče. Da je slovensko poimenovanje prvotno, nemško in druga pa drugotno in kasnejše, vemo, ker slovenska poimenovanja povsem ustrezajo in celo izvirajo iz naravnih danosti in jih ubesedujejo – svinec! – nemško poimenovanje pa je bebav prevod slovenskega imena: Eberstein – MERJAŠČEVO (!), ker so nemško govoreči prišleki “Svinec” razumeli kot nekaj v zvezi s svinjo. A ker MESTO poimenovati z ženskim imenom po nemški “možati”(!) tradiciji ne gre, so namesto Svinje uporabili moško obliko: Merjasca. Enako oz. podobno je z svinčevim rudogorjem, planino Svinjo – “Sau”. Antična najdba – kip božanstva iz svinca – priča, da so s “svincem” in slovensko govorico “onesnažili” deželo ljudje že v sivi davnini.
– O Karantancih – Slovencih in njihovi državni organiziranosti in vojaški moči, pripoveduje znameniti Conversio (najbolj upoštevani zgodovinski vir iz prvega tisočletja) v svojem 3. poglavju, kjer pravi:
3. Hactenus praenotatum est, qualiter Bagoarii facti sunt christiani, seu numerus episcoporum et abbatum conscriptus in sede Iuvavensi. Nunc adiciendum est, qualiter Sclavi, qui dicuntur Quarantani, et confines eorum fide sancta instructi christianique effecti sunt, seu quomodo Huni Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt regionem, quousque Franci ac Bagoarii cum Quarantanis continuis affligendo bellis eos superaverunt. Eos autem, qui obediebant fidei et baptismum sunt consecuti, tributarios fecerunt regum, et terram, quam possident residui, adhuc pro tributo retinent regis usque in hodiernum diem.
Citirani odlomek pripoveduje, da so Slovenci (Sclavi ne morejo biti Slovani, ker je beseda Slovan češkega izvora iz 19. stoletja), ki “sebe imenujejo Karantanci”, skupaj z Bavarci priskočili na pomoč Rimljanom, Gotom in Gepidom v Spodnji Panoniji, ki so jih napadli Huni, ter napadalce premagali. Za našo rabo ni treba razpravljati kdaj natančno se je to zgodilo – ali prvič, ko so prek Karpatov pridrli Huni (3. – 4. stoletje n.š.) – ali kdaj kasneje, vsekakor takrat, ko so Karantanci-Slovenci premagali Hune, v Spodnji Panoniji, torej v deželah jugovzhodno od današnje Slovenije, ni bilo sledu o kakih Hrvatih ali Srbih. Če bi bili tam, bi jih Conversio zagotovo omenil. Prebivalci vzhodnega alpskega obrobja so bili Slovenci, ki “so sebe imenovali Karantanci”. Da so deželo oblikovali in poimenovali “po slovensko”, dokazujejo govorica, toponimi in krajina še dandanašnji. Niti tisočletno uničevanje in zanikovanje, niti pospešeni stampedo po osamosvojitvi, teh značilnosti niso uspeli docela zradirati.
– Novi fevdalni red Svetega rimskega cesarstva je dotedanje državne oblike po razpadu Rimskega imperija spremenil v avtonomne fevdalne vojvodine in kneževine pod dinastično oblastjo zemljiških gospodov. Državnost vojvodin in mejnih krajin na vzhodnoalpskem območju izpričujejo poročila o (slovenskem) ustoličevanju vojvod (obredno na kraju ustoličevanja do leta 1414) kasneje le formalno. Slovenske vojvodine, ki so po zmagi Rudolfa Habsburga 1278 pri Dürnkrutu blizu Dunaja nad češkim kraljem Otokarjem II., dotedanjim vojvodo, prišle pod neposredno oblast dinastije Habsburg, in jih je rodovina organizirala kot svoje Dedne dežele, matico svoje tisočletne dinastične vladavine, so postale branik Svetega rimskega cesarstva na vzhodnem alpskem robu, kjer so se vdori divjih plemen iz Zakarpatja ustalili konec prvega tisočletja, ko so Madžari pod papeževim okriljem ustanovili madžarsko kraljestvo, ki je obsegalo ozemlje od Karpatov do Jadrana. Ustanovitveni alt posebej poudarja, da je Madžarska enovita in celovita kraljevina z absolutno kraljevo oblastjo, in da so upravniki posameznih dežel navadni kraljevi uradniki, za razliko od organiziranosti Rimskega cesarstva, kjer so vojvodine avtonomne in njih vladarji suvereni.
– Avtonomijo vojvodin in kneževin Svetega rimskega cesarstva je ustavno pravno in mednarodno pravno opredelil Vestfalski mir (Osnabrück – Münster, 24.10.1648), ki je poudaril suverenost dežel in deželnih gospodov, ter zmanjšal pomen kraljestva ter moč in vpliv kraljev. Tako je v glavnem ostalo do Napoleonovih vojn in še kasneje, do konca Prve svetovne vojne.
– Da so habsburške Dedne dežele – to pomeni slovenske dežele – dejansko države, je zapisano tudi v Leobenskih preliminarijah iz leta 1797: “… états héréditaires de la Maison d’Autriche…”
– Avtonomijo slovenskih dežel je leta 1804 potrdil v svojem Cesarskem patentu cesar Franc I. Ker je Napoleon odpravil Sveto rimsko cesarstvo, so Habsburgi izgubili zveneči naslov cesarjev, ter (p)ostali “le” to, kar so vedno bili: Vojvode slovenskih dežel. Da bi si povečal ugled in moč v pričakovanih usodnih evropskih pogajanjih med kralji in cesarji, je Franc I. na hitro sestavil ustavni akt, v katerem je ustanovil dinastično “cesarstvo” – Avstrijsko cesarstvo – ki, kakor posebej določa Patent 1804, v ničemer ne zadeva ali celo zmanjšuje avtonomijo in druge izvirne pravice vojvodin. Gre izključno za naslov, ki ga nosi vsakokratni suveren teh avtonomnih dežel – vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva, kakor so se poslej imenovale.
Cesarski patent Franca II. z dne 11.8.1804.
Prva alinea:
“…in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Größe und Bevölkerung Ihrer so beträchtliche Königreiche und UNABHÄNGIGE Fürstenthümer…”
in
“…in Rücksicht auf dessen UNABHÄNGIGE Staaten…”
Druga alinea:
“in den unzertrennlichen Besitze Unserer UNABHÄNGIGE Königreiche und Staaten…”
(v tej alinei je pomembno, kar pove o značaju naslova Cesar Avstrije: …den Titel und die Würde des erblichen Kaisers… gre torej za OSEBEN naslov, ne za državnopravno tvorbo)
Člen 3:
“Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagtermassen in ihrer bisherigen Benennungen und Zustande ungeschmälert zu verbleiben haben; so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen (torej Slavonija itd. NISO SAMOSTOJNI DRŽAVNI SUBJEKTI! So “sestavni del”, “integralni del”!), dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch Deutchen Reiche in unmittelbaren Werbande gestanden sind…” (!!!!)
Člen 5:
Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten … kundgemacht….”
– Internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel – in vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva – je prišla znova do izraza leta 1867, ko je Franc Jožef uveljavil tkim. Ausgleich – Poravnano, s katero je bilo ustanovljeno avstroogrsko dvodržavje, personalna unija. V dokumentu piše, da “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarskem svetu na Dunaju”. To pove, da so tudi slovenske dežel bile in so subjekti internacionalnega prava, saj stopajo v neposredne odnose z drugimi državami. Hkrati Poravnava pove, da Hrvaška, Slavonija in Vojvodina te subjektivitete niso imele. Ogrska je bila od začetkov enovita in centralizirana monarhija. Bani so bili kraljevi uslužbenci. Kako odločno in silovito je Budimpešta varovala to enovitost in celovitost, se je pokazalo pri poizkusih Kuk monarhijo preurediti v trialistično skupnost, a so Madžari odločno nastopili proti delovanju prestolonaslednika Ferdinanda, ki je skupaj z nemškim cesarjem pripravljal “slovansko os” proti Vzhodu – Turčiji. Nikakor niso dovolili, da bi se Hrvaška in Slavonija ter Vojvodina odcepile. Zelo verjetno se politiki v Budimu, pa tudi sam cesar Franc Jožef, niso zelo iskreno zgražali ob usodnih sarajevskih strelih, ki so te načrte zaustavili. (Cesar, ki je tedaj bival v poletni rezidenci Bad Ischl, je ob prejemu telegrama zavzdihnil: Bog vedno prav uredi zadeve…)
– Državno pravna in internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel je še enkrat – in to tik preden so jo slovenski politični voditelji potopili v balkansko blodnjavo – vstala “v vsej svoji lepoti”, ko je cesar Karl I. izdal Manifest dne 16. oktobra 1918, v katerem je potrdil avtonomijo dežel Avstrijskega cesarstva in določil, da si izberejo svoje državne zbore po etničnem ključu in se svobodno združujejo oz. razdružujejo. V istem ustavnem aktu je posebej podčrtal, da pa o čem takem ne more biti govora v ogrski polovici dvodržavja, ker “ne more dovoliti razkosanja enovitega ogrskega kraljestva”! Na to celovitost je namreč slabi dve leti poprej v Budimu prisegel! Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečim prebivalstvom so nemudoma sestavile svoje državne zbore in 21. oktobra 1918 na Dunaju razglasile združitev v Nemško Avstrijo. Kasnejši ustavni akti so le dokončno oblikovali državo v republiko in po določbah pariške mirovne konference odpravile ime “Nemška”. Kako trden državnopravni in ustavnopravni akt je Manifest, in kako trdna je država, ki se je vzpostavila na njegovi podlagi, pokaže prav primer Avstrije, ki ji niti sramotno kolaboriranje z nemškim nacizmom in utopitev v Tretji rajh ni odvzelo upravičenj do lastne državnosti, ki ji je bila s strani zmagovitih zaveznikov vrnjena z Državno pogodbo o Avstriji 1954.
MANIFEST
An Meine getreuen österreichischen Völker!
Seitdem Ich den Thron bestiegen habe, ist es Mein unentwegtes Bestreben, allen Meinen Völkern den ersehnten Frieden zu erringen, sowie den Völkern Österreichs die Bahnen zu weisen, auf denen sie die Kraft ihres Volkstums, unbehindert durch Hemmnisse und Reibungen, zur segensreichen Entfaltung bringen und für ihre geistige und wirtschaftliche Wohlfahrt erfolgreich verwerten können.
Das furchtbare Ringen des Weltkrieges hat das Friedenswerk bisher gehemmt. Heldenmut und Treue – opferwilliges Ertragen von Not und Entbehrungen haben in dieser schweren Zeit das Vaterland ruhmvoll verteidigt. Die harten Opfer des Krieges mussten uns den ehrenvollen Frieden sichern, an dessen Schwelle wir heute, mit Gottes Hilfe, stehen.
Nunmehr muss ohne Säumnis der Neuaufbau des Vaterlandes auf seinen natürlichen und daher zuverlässigsten Grundlagen in Angriff genommen werden. Die Wünsche der österreichischen Völker sind hierbei sorgfältig miteinander in Einklang zu bringen und der Erfüllung zuzuführen. Ich bin entschlossen, dieses Werk unter freier Mitwirkung Meiner Völker im Geiste jener Grundsätze durchzuführen, die sich die verbündeten Monarchen in ihrem Friedensangebote zu Eigen gemacht haben.
Österreich soll, dem Willen seiner Völker gemäß, zu einem Bundesstaate werden, in dem jeder Volksstamm auf seinem Siedlungsgebiete sein eigenes staatliches Gemeinwesen bildet. Der Vereinigung der polnischen Gebiete Österreichs mit dem unabhängigen polnischen Staate wird hiedurch in keiner Weise vorgegriffen. Die Stadt Triest samt ihrem Gebiete erhält, den Wünschen ihrer Bevölkerung entsprechend, eine Sonderstellung.
Diese Neugestaltung, durch die die Integrität der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten; sie wird aber auch gemeinsame Interessen wirksam schützen und überall dort zur Geltung bringen, wo die Gemeinsamkeit ein Lebensbedürfnis der einzelnen Staatswesen ist. Insbesondere wird die Vereinigung aller Kräfte geboten sein, um die großen Aufgaben, die sich aus den Rückwirkungen des Krieges ergeben, nach Recht und Billigkeit erfolgreich zu lösen.
Bis diese Umgestaltung auf gesetzlichem Wege vollendet ist, bleiben die bestehenden Einrichtungen zur Wahrung der allgemeinen Interessen unverändert aufrecht. Meine Regierung ist beauftragt, zum Neuaufbaue Österreichs ohne Verzug alle Arbeiten vorzubereiten.
An die Völker, auf deren Selbstbestimmung das neue Reich sich gründen wird, ergeht Mein Ruf, an dem großen Werke durch Nationalräte mitzuwirken, die – gebildet aus den Reichsratsabgeordneten jeder Nation – die Interessen der Völker zueinander sowie im Verkehre Meiner Regierung zur Geltung bringen sollen.
So möge unser Vaterland, gefestigt durch die Eintracht der Nationen, die es umschließt, als Bund der freien Völker aus den Stürmen des Krieges hervorgehen.
Der Segen des Allmächtigen sei über unserer Arbeit, damit das große Friedenswerk, das wir errichten, das Glück aller Meiner Völker bedeute.
Wien, am 16. Oktober 1918.
Karl m. p.
Hussarek m. p.
– Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko slovensko govorečim prebivalstvom (oz. dotični deli Koroške in Štajerske) pa niso uveljavile razglasitve svoje združitve v Zvezno republiko Slovenijo (dejansko uresničitev Zedinjene Slovenije, tako silno zaželena…), ko so se pojavile vse ustavne in zakonske podlage za ta namen, marveč so dovolile (po kdo ve čigavem diktatu…), da jih je zlorabil zagrebški nemanič, brez vsake državnosti in državnopravnega upravičenja, in popeljal sebe s “plakatom slovenske državnosti” pred seboj v Beograd, kar je diplomat in državnik Aleksander, regent in prestolonaslednik, nezmotljivo opazil in s svojo vrhunsko diplomatsko intervencijo – spremembo dikcije Adrese – to tudi razgalil, postavil stvari na svoje mesto: Države, ki se združujejo v Kraljevino Srbijo so slovenske dežele, Dalmacija in BiH, Hrvaška, Slavonija in Vojvodina so pa s strani zmagovite srbske vojske okupirana ozemlja Kraljevine Ogrske. Da ima zgodba svojo temačno ZAROTNIŠKO ozadje (protislovensko!), je mogoče sklepati po tem, da je pri tako usodnem dejanju umanjkal PREDSEDNIK, prvi človek zagrebškega Narodnega vijeća, Slovenec dr.Anton Korošec.
Ni pa nobenega dvoma, da se je Zagreb tudi tokrat “šlepal” na Slovencih.
Pregled zgodovine državnosti slovenskih dežel pokaže kontinuiteto dejanske suverenitete. Moderno internacionalno pravo hkrati pove, da državnost ne more izginiti sama po sebi. Ne odpravi je niti okupacija, kaj šele “združitev”. V ustavi Zvezne republike Nemčije npr. piše, da so meje ZRN “zunanje meje zveznih dežel” (Pa se je že Hitler trudil izničiti državnost nemških dežel)! Odpraviti je mogoče državnost le, če izgine subjekt-nosilec (torej ozemlje, prebivalstvo…), ali pa je to decidirano storjeno z ustreznim mednarodnim aktom.
Ker so torej v južnoslovansko državno tvorbo vstopile slovenske dežele kot subjekti internacionalnega prava, nihče pa nikoli v času trajanja te južnoslovanske države te subjektivitete na veljaven način ni odpravil, so dežele kot take ostale države, pa naj so se pojavljale kot banovina ali kot republika ali okupirani teritoriji. O tem zgovorno priča zavest ljudi, ki sebe še vedno vidijo kot Krajnce, Štajerce, Primorce, (Prekmurci so tudi Vendi). Še bolj pa razkriva to resničnost slabo prikrito zavistno “zmerjanje” z one strani južne meje z “deželo” in “Krajnci” – ni kaj, resnica bode!!! Tam “dežele” – kar je slovenska in kajkavska beseda za državo – nikoli niso imeli. Ostale so torej do današnjih dni tudi državne meje slovenskih dežel – v kolikor se z meddržavnimi sporazumi niso spremenile – npr. napram Italiji, Avstriji in Madžarski. Znotraj Jugoslavije so meje slovenskih dežel v največjem delu obveljale kot notranje upravne meje, so pa tisti hip, ko se je na drugi strani pojavil državnopravni subjekt (NDH 1941) znova obveljale kot meddržavne. Brez vsakega problema, tudi del od Zavrča po Dravi do sotočja z Muro, čeprav si je Zagreb z etničnim čiščenjem in nasiljem del Prekmurja med Dravo in Muro že prisvojil.
KAJ SE JE TOREJ DEJANSKO ZGODILO DNE 25.6.1991 ?
Upoštevati je treba ugotovitev Badinterjeve arbitražne komisije, ki je povedala, da je “SFRJ v procesu DISSOLUTION” – da torej razpada na tiste dele, iz katerih je nastala.
Pri tem pa je bistveno, da prihaja do zelo povednih razlik:
The Opinions of the Badinter Arbitration Committee
the Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the ‘Assembly of the Serbian People of Bosnia-Herzegovina’.
1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that
‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’.
The Opinions of the Badinter Arbitration Committee these two questions, as well as the queries addressed in its first Opinion, delivered on the 29th of November 1991, were closely related to each other. In its November Opinion, although the Committee displayed little originality in observing that Yugoslavia was ‘engaged in a process of dissolution’, it made interesting considerations.
ki razkrivajo dvoje:
1) Glede Slovenije, ki je prva izstopila iz Jugoslavije, so zadeve na internacionalni ravni enostavne in razvidne: Jugoslavija je v procesu “dissolution” (beseda opredeljuje razhod tistih subjektov, ki so skupnost sestavili).
2) Ko se začne razprava o nadaljevanju procesov, pa pojem “dissolution” ni več tisto pravo. Pojavijo se pojmi od “breaking up” do “secession”.
Oboje je razumljivo in logično. Slovenija se je lahko od SFRJ samo razdružila, saj je vanjo vstopila kot suvereni subjekt. Ves ostali del SFRJ pa je bil – razen Dalmacije, ki se ni “počutila” kot subjekt, in BiH, ki ji tega nihče ni bil pripravljen priznati – sestavni del Kraljevine Srbije, ki je vse kasneje v Jugoslaviji nastale subjekte prinesla ali kot dele svoje države ali kot okupirano ozemlje v Jugoslavijo. Slovenija – slovenske dežele so torej kot “Republika Slovenija” brez problema lahko izstopile iz SFRJ (in se s tem razdružile s “Kraljevino Srbijo”!), in je to na nek poseben način bilo tudi prisotno v beograjski politiki. Do izraza je npr. prišlo v zahtevah, naj “Slovenija gre” in podobno. Vse ostalo, “odcepitev republik in pokrajin”, ki so nastale na ozemlju Kraljevine Srbije in z njene strani okupiranih ozemljih Kraljevine Ogrske v času “trajanja” Jugoslavije, pa je stvar posebnih pogajanj o odcepitvi med njimi in Beogradom.
Razumljivo in logično je tudi, da so republike in pokrajine, ki lastne državnosti niso imele, na vso moč vztrajale, da Jugoslavija razpada (“dissolution”), da se one od nje ne odcepljajo, da bi se namreč (zopet ?) “šlepale” na Sloveniji – slovenskih deželah – in se izognile zelo verjetno neprijetnim in zanje neugodnim pogajanjem z Beogradom. Zvijačna politika Zagreba je zapletla Miloševića v spletko delitve BiH in s Srbi poseljenih delov Socialistične republike Hrvatske. Zagrebu je šla na roko kompozicija: predsednik zvezne vlade Marković, zvezni predsednik Mesić, zunanji minister Lončar in minister za obrambo in vrhovni poveljnik Kadijević – vsi s hrvaškega vplivnega območja. Na ta način je Zagrebu uspelo sprožiti napad JLA na Slovenijo, namesto da bi JLA zavarovala mejo med odcepljeno republiko – suvereno državo Slovenijo – in preostankom SFRJ, ter tako zagotovila, če že ne obstoj preostanka države, pa vsaj pravilne, zakonite postopke odcepitve, s čemer bi preprečili izbruh vojne, ki pa se je zgodila, ker ne slovenska, ne jugoslovanska – še manj pa mednarodna – politika niso prepoznale dejanskega stanja in so ravnale popolnoma napačno. Sprovocirani, nesmiselni, vojaško totalno diletantski, do zločinstva zmanipulirani napad JLA na osamosvojeno Republiko Slovenijo je dogajanje namesto v razrešitev napačnih odločitev leta 1918, in še kdaj kasneje, usmeril v katastrofo, kakršne Evropa ni doživela od konca Druge svetovne vojne. Vse samo zaradi neupravičenih, etnično izključevalnih in ekspanzionističnih apetitov določene politike, ki sicer s svojim temeljnim naklepom, da bi v navezi z izigranim Miloševićem (“kazen” je sledila – Haag) izkoristila pričakovani totalni poraz Slovenije in uresničila svoje sanje o neposredni meji z Avstrijo in Italijo, ni uspela. Hrabrost in državljanska samozavest državljanov Republike Slovenije, brez ozira na etnično ali katero drugo poreklo, je ustavila pohod JLA in s tem tudi podle naklepe, skrite v ozadju. So pa postale žrtve te politike stotisoči, ko je na krilih besnila zaradi neuresničenega naklepa bratomorna vojna zajela preostale dele SFRJ.
Dne 25.6.1991 je torej ponovno uveljavila svojo državnost in se osamosvojila Republika Slovenija. To dejanje je storila sama, na podlagi plebiscitarne odločitve državljank in državljanov. Storjeno je zadevalo Republiko Slovenijo in preostanek Jugoslavije, države SFRJ, nobene druge republike in pokrajine, saj so vse nastale šele potem, ko je nastala Jugoslavija. Badinterjeva arbitražna komisija je dogodek opredelila kot “dissolution”, torej kot razhod subjektov, ki so državo Jugoslavijo z združitvijo leta 1918 sestavili. Na ta način je Badinterjeva komisija, ki je imela mandat odločati o mednarodni subjektiviteti, ugotovila, da je pod imenom Republika Slovenija izstopil iz Jugoslavije subjekt, ki je vanjo l.12.1918 vstopil. To pa so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva s svojimi državljani, oblastjo, ozemljem in mejami.
Kmalu po vstopu je sicer sporazum v Rapallu prisodil celovito deželo Primorsko, ki je sodila pod oblast Narodnega sveta v Ljubljani, Italiji, Trianonski sporazum pa je leta 1922 (ponovno 1947) dodelil večji del Slovenske krajine – Prekmurja Kraljevini SHS, in v sporazumu ugotovil mejo med Žalsko županijo in Hrvatsko na reki Dravi do sotočja z Muro. Določbe v zvezi s Prekmurjem so ostale tudi po Drugi vojni vse do osamosvojitve Slovenije na mednarodni ravni nespremenjene (meje na Dravi ni razveljavil noben mednarodni akt), Primorska pa je bila s Pariškim mirovnim sporazumom leta 1947 v drugo, drugič, kot celovita dežela z nekaterimi spremembami meje vključena v Jugoslavijo, s tem, da je komunistična Jugoslavija ohranila fašistično odločitev, ki je železniško progo med Trstom in Reko prek Postojne vključila v teritorij Primorske, in to ozemlje odvzela Krajnski. Seveda le na upravni ravni, ne na državnopravni. (Take so bile tudi vse druge odločitve v zvezi z razmejitvami znotraj SFRJ. Imajo relevanco, če dejstev na višji, državni ali internacionalni ravni ni!)
Ker sta bili torej dne 25.6.1991 “stranki v postopku” Republika Slovenija in preostanek Jugoslavije, ni dvoma, da je potrebno upoštevati in uveljaviti tisto državno mejo, s katero je Slovenija, slovenske dežele, vstopila v novo skupno državo dne 1.12.1918.
Odločitev Badinterjeve komisije in določbe temeljne ustavne listine RS v zadevi meje torej nimajo nobenega pomena, saj Badinterjeva odločitev ni konsistentna, ko po eni strani govori o “dissolution”, po drugi pa o secesiji, dikcija o “republiških mejah ki postanejo državne” zadeva tiste subjekte, ki državne meje niso imeli, Temeljna ustavna listina pa je v delu, ko govori o državni meji in jo poskuša določiti, navadna farsa, saj tako eklatantno dvo- ali večstranskega dejstva, kot je državna meja, v nobenem primeru ne more določati ena sama stran in to z eminentno notranje političnim aktom, kar ustava ali kakršnakoli ustavna listina je. Končno pa je vse stranpoti, neumnosti in nekompetentnosti v zvezi z državno mejo spravil dokonočno z mize Sporazum o arbitraži, ki zahteva od arbitražnega tribunala, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju (brez vsake omejitve). Potek meje torej ni določen, nihče – ne Badinter ne obe državi med seboj, ne kakšno drugo kompetentno telo tega ni določilo. Sporazum s svojo natančno dikcijo sicer pove, da republika Slovenija svojo državno mejo na jugu ima, treba pa je določiti nje potek. To v vsem ustreza dejstvom. Slovenija, slovenske dežele so imele in imajo meddržavno mejo na jugu, Republika Hrvatska pa svoje državne meje nikoli, razen med Drugo svetovno vojno kot nacistična tvorba, ni imela. S podpisom Sporazuma o arbitraži je to dejstvo dokončno priznala, saj je potrdila, da niti razglasitev osamosvojitve in odcepitve dne 8. oktobra 1919 ni veljavna. Ker torej republika Hrvatska nima določenega teritorija in državne meje (vsaj z Republiko Slovenijo), ne izpolnjuje osnovnih pogojev za svoj obstoj.
Glavna naloga Republike Slovenije, preden soseda postane polnopravna članica EU, je da stori vse potrebne korake s svoje strani, da se bo arbitražni tribunal lahko hitro odločil na podlagi relevantnih dejstev internacionalnega značaja ter določil potek državne meje, ki je meja slovenskih dežel in Kraljevine Srbije (oz. z njene strani okupiranih teritorijev Kraljevine Ogrske) v trenutku združitve obeh subjektov dne 1.12.1918. To mejno črto potem razglasi kot meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko, ter na ta način zagotovi obstoj države Hrvatske. Na mirovni konferenci, ki mora slediti odločitvi, se razrešijo vsa vprašanja odprave posledic nasilnega etničnega čiščenja, ozemeljskega ekspanzionizma, vojne škode zaradi agresije v času NDH in v času Vojne za Slovenijo, ter drugih škodljivih dejanj.
PREDMET SPORA
ad 1) Predmet spora je s tem določen. Gre za mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 skupaj s Kraljevino Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo sestavile Kraljevino SHS.
Naloga različnih strok je, da argumentirano potrdijo ali zavržejo to dejstvo, ne pa da rišejo mejo, kar je naloga arbitražnega tribunala. Namesto tega morajo predložiti dokaze za tako ali drugačno trditev. Če kateremukoli dejstvu, navedenem v tem sestavku, oporekajo, morajo to vsestransko utemeljiti. Za to opravilo so stroke kvalificirane in pooblaščene. O vsem pa bo nazadnje odločila politika, kajti državna meja in s tem Sporazum o arbitraži in dejanja v zvezi z njim so politikum non plus ultra. Država Slovenija sicer obstaja, saj je svojo državnost in samostojnost razglasila, ima tudi vse potrebne atribute, vključno teritorij in državno mejo. Ker pa meja nikoli ni stvar le ene države in ker Evropejci hočemo živeti v okolju medsebojnega razumevanja in tvornega sožitja, pa mora arbitražni tribunal določiti potek te meje tako na kopnem kot na morju in v duhu razumevanja in pravičnosti določiti tudi plovne režime in druge parametre tako na področju pomorskega prava kot prava morja, ki zadevajo obe državi.
Slovenija bo predmet spora, če bo tako oblikovan, kot je navedeno v začetku te točke, zlahka obrazložila in utemeljila v Memorandumu, tribunal pa je zavezan načelom in pravilom internacionalnega prava, in soočen z relevantnimi pravnimi dejstvi ne bo imel posebnih težav pri sprejemanju dokončne odločitve.
Tako sem, spoštovani gospod predsednik vlade, poskusil kolikor zmorem natančno odgovoriti na obe vprašanji, na kateri na sestanku niste dobili odgovora.
V Ljubljani, 18.9.2011
Andrej Lenarčič
poslanec DZRS 1992-1996