1)
Osrednja izpričana državna tvorba na našem ozemlju že iz časov pred vzponom Rimskega imperija je kraljestvo Norik, ki je svojo trdoživost in državno moč izpričalo tudi tako, da se je nenavadno dolgo upiralo Rimu in mu navsezadnje ni bilo nikoli docela podrejeno. Seveda, saj je bil kulturni in splošno družbeni potencijal tod dosti starejši od rimskega. O denarju, pa “noriškem jeklu”, trgovanju, običajih, je dovolj znanega. Železarska, livarska in proizvodna tradicija kaže svoje sledove še dandanašnji. O strukturiranosti družbe že zdavnaj pred našim štetjem govorijo najdbe, ki tako po kvaliteti kot po številu presegajo vse, kar se je našlo drugod. Kdo so bili prebivalci in kakšna je bila njihova govorica seveda pripovedujejo prastara poimenovanja, zlasti toponimi, ki so jih novodobni prišleki diletantsko, dostikrat tudi smešno prevedli. Tako so rudogorje, kjer so naši predniki že v bronasti dobi kopali za pridobivanje brona potrebni cin in svinec, in so ga vsled tega poimenovali po svincu Svinja planina, germanski prihajači ozmerjali s Svinjskimi alpami, osrednje naselje pa Merjaščevo. Na povsem podoben način so iz plešatih (golih, neporaslih) hribov delali plesišča – Tanzenberge, iz Strmcev, ki so jim domačini rekali tudi Turje, pa Šturje ali Turjak, so se švabsko govorečim pisarjem prikazovali Auerspergi, nekakšna pribežališča turov, sicer po definiciji nerodnih ravninskih govedi, in seveda za krono vsega, iz domačega prebivalstva so ustvarjali primitivne prihajače – četudi so njihovi lastni kronisti morali zapisati vsaj to resnico, da so se umestitve vladarjev že v davnini dogajale v slovenskem jeziku. In ne le to, te kronike povedo tudi, da so ti (bojda!) primitivni poganski prišleki taka slovesna dejanja pospremili z glasbo – s petjem “svojih kirijelejsonov”, kakor so verjetno tevtonski barbari razumeli njim nedosežno kulturo izražanja. Le še korak je bil potreben, da so – seveda zaradi političnih potreb oz. ker so se na ta način prikupili Rimu, ki je hlepel tudi po civilni oblasti – razglasili prekrščevanje domorodcev, zvestih Bizancu, v pokristjanjevanje, a je dejansko šlo le za uničevanje krščanstva, obstoječega od začetkov, ki so ga nadomestili z zlorabo vere v politične namene. Le kako bi namreč prišleki izza Alp in Limesa učili krščanstva naše prednike, ki so v svoji sredi imeli vsaj Oglej, da o drugih krščanskih središčih ne govorimo, in so bili na “ti” s Konstantinoplom, z Metodi in Cirili.
Videti je, da so Bavarci naredili velik deal s papeži, ki jim je civilna oblast spolzela v Konstantinopel, in so tako, kot se je Konstantinopel trudil da bi ob civilnem pridobil tudi cerkveni primat v čimširšem prostoru, delovali v smeri, da bi kar največ Evrope znova obvladovali ne le versko, marveč tudi civilno. Bavarci so prek samostana v Salzburgu in s pomočjo novih postojank znotraj prostora naših slovenskih prednikov uradno izvrševali pokristjanjevanje, v resnici pa “conversio”, kar pomeni da so s prekrščevanjem podrejali domačine (danes bi rekli “pravoslavne” kristjane) kot vernike Rimu, kot državljane pa sebi1. To zasedanje slovenskega prostora se je sicer kmalu pokazalo za Rim nevarno, pa so s pomočjo svojega protežiranca Karla, ki so si ga podredili s cesarsko krono, Bavarce bolj ali manj uspešno zaustavili na Dravi. Je pa Rim ne dosti kasneje na zelo podoben način izkoristil madžarske prišleke, ki jim je pomagal organizirati dinastično državo2, da je tako razširil območje svojega civilnega vpliva še naprej proti vzhodu in Bizancu, hkrati pa pristrigel peruti svojim dotedanjim švabsko-bavarskim pomagačem. Kasnejše težave Habsburgovcev z Budimom v moderni dobi in posledično koketiranje Dunaja z Zagrebom, s čemer so dražili Budim, a so škodo imeli predvsem Slovenci, so imele svoj praizvor v tem dogajanju.
Civilizacijska in državotvorna podstat družbenih struktur v obalpskem prostoru, ki so ga poseljevali naši predniki, je bila tako trdna in vzdržljiva, da je preživela viharne premike povezane z divjanjem tolp prek ozemlja v obdobju razpadanja Rimskega imperija, in je obstala tudi, ko so frankovske germanske oblastne strukture novega družbenega reda – fevdalizma – prinesle v domovino naših prednikov dinastično fevdalni tip vladavine. Državna tako teritorialna kot formalna organiziranost je obstala tudi pod novo, fevdalno, katere nosilci so bili v veliki večini švabski Nemci (pogojno rečeno Nemci), pa so svojo državno strukturo vojvodin in krajin umestili v obstoječi okvir – saj jo je navsezadnje terjala geopolitična danost3 – in ohranili takorekoč tudi uradni jezik domorodcev, saj so državotvorna in bogoslužna dejanja izvrševali v njihovem domačem, “vendskem” jeziku. O tem poleg v kamen vklesanih pričevanj in raznih kronik govorijo tudi zapisana slovenska besedila, ki so celo najstarejša besedila, zapisana v kakem danes živem zahodnoevropskem jeziku.
Vse povedano priča o starodavnosti in trdnosti državnih struktur na ozemlju, katerega znaten preostanek še danes poseljujejo ljudje enake kulture in govorice, kot tistikrat.
Državnost in kultura teh dežel je bila torej tako čvrsta podlaga, da so najbolj potentni švabski fevdalni gospodje, habsburški prišleki, kljub hudim bojem s konkurenco – češkim kraljem in Madžari – na osvojenem območju iz dotlej obstoječih dežel zlahka ustvarili temelj svoje dinastične države, ki je trajala skoraj tisočletje – Dedne dežele (slovenska beseda dežela pomeni država! Beseda država je privzeta tujka!). O tolikokrat omenjeni trdnosti državnih struktur že samo to pove več kot dovolj. Nobeno čudo torej ni, da so s te zdrave osnove potentni dinasti lahko uspešno širili svojo oblast daleč v severnoitalske nižine in tudi na območje madžarskega kraljestva v Panonijo.
Schwabenspiegel o umestitvi in pravicah karantanskih knezov:
ODSOTNOST DRŽAVNE MISLI MED SLOVENCI
Vprašanje, ki se postavlja pred opazovalca dogajanja na tu obravnavanem geopolitičnem prostoru, je prav gotovo to, kam je izginila vsa ta “slovenska” državna zgodba. Ali je ploh kdaj bila? Odgovor je pri roki. Država v fevdalni in dinastični družbi ni bila identična današnji. Na območju Svetega rimskega cesarstva so kraljestva, kneževine, vojvodine in krajine imele državnopravno suvereniteto in lastne vladarje. Ti so predvsem v nemškem prostoru izmed sebe izbirali svojega skupnega “nemškega” kralja, papež pa je ne nujno istega suverena kronal kot rimskega cesarja. Habsburžani so s politično spretnostjo in preigravanjem kmalu prevzeli številne naslove v dedno pravico. So pa ostali tudi suvereni vojvodin in krajin na “slovenskem” ozemlju – svojih Dednih dežel. Ker so bili Habsburžani Švabi in Nemci, fevdalci so pa s seboj pripeljali svoje nemške uslužbence, pisarje, hlapce in biriče, se je v dotlej slovenskem okolju na civilnoupravni in tudi cerkvenoupravni ravni vse bolj uveljavljal dominantni nemški vpliv. Dodatno je slovenske domorodce oddaljevalo od vzvodov države prizadevanje dinastov, da bi državno upravo kar najbolj centralizirali in zmanjšali suverenost dežel. To prizadevanje sicer ni uspelo in je državnost vojvodin ostala vse do konca dinastije, je pa imelo za posledico, da je država postajala Slovencem vse bolj tuja. In je tudi dejansko postajala – ne le v poslovanju – vse bolj nemška. Tu se je pojavil dejavnik, ki je našel svojo nišo.
Ta dejavnik je bila Cerkev, ki je bila od začetkov “blizu ljudem”, kot fevdalni posestnik pa tudi močna politična sila.
_____________________________
2)
DEŽELE – DRŽAVE
Predhodni, nekoliko obsežnejši ekskurz v dogajanje, povezano z vlogo Cerkve pri pozabljanju Slovencev na lastne državnostne strukture, zahteva še besedo o deželah in njih suvereniteti.
Dejstvo, da s(m)o Slovenci po krivdi kogarsibodiže pozabili na svojo lastno državnost in jo prepustili tujcem ali pustili ležati ob cesti, v ničemer ni prizadelo te državnosti. To je nekako tako, kot prihranek na računu ostane, tudi (no, resnici na ljubo še toliko bolj !) če nanj pozabiš. Ugledna peresa mednarodnega prava povedo, da državnosti ne zbriše niti okupacija niti odcepitev dela ozemlja.
A poglejmo nekaj dejstev, ki pripovedujejo o državnosti Dednih dežel, tudi tistih, ki jih lahko imenujemo “slovenske”, saj ne nemške ne kake druge nikoli niso bile. Za današnjo rabo je dovolj pogledati dejstva iz novejše dobe – nekako od Napoleonovih časov, ki so zakoličili glavne smeri razvoja državnosti v Evropi, saj so bili dinastični temelji državne oblasti tedaj že močno omajani.
Dežele so imele opredeljeno svoje ozemlje, meje, državljane in oblast. Nejevernežem bije v oči kar dovolj velik preostali mejnik med Krajnsko in Štajersko ob nekdanji državni cesti pod Trojanami. “Status Carnioliae” – državni zbor Krajnske je med drugim podeljeval in odvzemal državljanstvo (znan je primer graščaka z Otočca), določal poveljnike vojske, jih pošiljal v bojne odprave, pa tudi financiral tisk slovenskih (protestantskih) knjig. Državnost dežel se je manifestirala na različne načine in so jo priznavali tudi tuji državni subjekti.
O državnosti Dednih dežel habsburške dinastije (vojvodin in krajin, ki so kot rečeno nastale na temelju državnosti slovenske Karantanije) je dokumentov na izbiro. Navedimo jih nekaj:
1) ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX (Château d’Eggen-wald, près de Leoben), 29 germinal an V (18 avril 1797) – to je pripravljeni mirovni sporazum (podpis je bil predviden v Ogleju) med Napoleonom in cesarjem Francem, ki ga sporazum naslavlja: Sa Majesté l’Empereur, Roi de Hongrie et de Bohême, etc. etc. in našteva njegove Dedne DRŽAVE (ses états héréditaires): S(t)yrie (v originalu manjka črka t), la Carinthie, le Tyrol, la Carniole et le Frioul, ki jih bo vrnil cesarju. Istra je bila tisti čas zasedena od Napoleonovih zaveznikov Benečanov, pa je bila zaradi tega predmet posebnega protokola. Vsekakor dokument najvišjega ranga izpričuje državnost Dednih dežel.
2) Razglasitev Avstrijskega cesarstva: 7. decembra 1804 so na Dunaju nadvse slovesno razglasili Avstrijsko cesarstvo. Napoleon je namreč do temelja pretresel dinstične evropske strukture, posebej institut Svetega rimskega cesarstva (katerega krono je potem cesar Franc dokončno odložil 6.8.1806). Naslov Rimskega cesarja je že dolgo krasil člane habsburške dinastije, sedaj je pa grozilo, da se bo dovčerajšnji cesar lahko ponašal le še z naslovom kralja in vojvode. Na državni konferenci 10. avgusta 1804 je zato mladi cesar Franc objavil svoj načrt, da bo privzel naslov “cesar Avstrije”. V predlaganem zakonu je bilo posebej poudarjeno, da ta dedni naslov vsakokratnega vladarja iz habsburške hiše v ničemer ne spreminja ustav habsburških neodvisnih dednih držav, katerih edini vezni člen je dinastija.4 Ta manifestacija trajne suverenitete dednih držav habsburške dinastije se je ponovila kmalu, ko je namreč Napoleon s svojimi Ilirskimi provincami spremenil položaj dotedanjih dežel Avstrijskega cesarstva – Krajnske, Koroške in Primorja. Po Vaterloju Habsburžani niso prav posebej hiteli z ukinitvijo provinc – leta 1816 so na njihovem območju celo izoblikovali Ilirsko kraljestvo. Očitno so prevladovale centralistične tendence in Napoleonovi ukrepi so povečali moč dunajske dvorne komore nad deželami. Toda prizadete dežele se niso hotele sprijazniti z izgubo velikega dela avtonomije, toliko manj, ker ostale dedne dežele, ki niso bile okupirane s strani Francozov, sprememb niso bile deležne. Vztrajale so zato, da se jim status vrne, kar so tudi dosegle.
3) Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, ki decidirano dovoljuje “deželam Avstrijskega cesarstva”, da se svobodno razdružujejo in združujejo. Nedvoumno torej priznava njih državnost in suverenost. O političnem analfabetizmu slovenske “stroke” tedaj in še dandanašnji seveda glasno kriči nadaljevanje tega manifesta. Cesar namreč v nadaljevanju odločno pove, da pa Kraljevine Ogrske ni dovoljeno razkosati. Je torej Kraljevina Ogrska celovita, enotna država. Province/pokrajine nimajo lastne državnosti. Resnica je, da so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, katerih upravljanje je legalno pridobila ljubljanska vlada z uradnim obvestilom dunajski centralni vladi, ki je dejstvo, da Narodni svet v Ljubljani prevzema v svojo suvereno upravo slovenske dežele Primorsko (seveda z Istro!), Krajnsko, slovenski (!) del Koroške in slovenski (!) del Štajerske, sprejela brez ugovora na znanje.5 To seveda dokazuje državnost in suverene pravice teh dežel oziroma vlade, ki je prevzela državne posle.
4) Da se neka država ne more združiti z “nedržavo” – torej da se npr. Kraljevina Hrvatska in Kraljevina Slavonija ne bi mogle združiti s Kraljevino Srbijo, marveč bi si take pokrajine brez državnopravne subjektivitete Srbija lahko le priključila, se je izkazalo na sam dan “ujedinjenja” 1.12.1918 v Beogradu. Vodja delegacije Države SHS, dr. Pavelić, je v svoji adresi izjavil, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo. Seveda ga je državnopravno razgledani, v Franciji šolani regent Aleksander v svojem odgovoru – sprejetju združitvenih želja – takoj popravil z izjavo, da se DEŽELE države Slovencev, Hrvatov in Srbov združujejo s Kraljevino Srbijo. Država SHS torej ni bila subjekt mednarodnega prava. To so bile le slovenske “dežele.
5) O državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva govori tudi (vojaška) kartografija. V knjigi Miroslav Peterca et al., Kartografija, Vojnogeografski inštitut Beograd, 1974, beremo na strani 41:
Za nas su interesantne topografske karte sa šrafama koje je izdao bečki VGI u razmeru 1 : 144 000 (Specijalna karta vojvodstva Štajerske, Koruške i Kranjske, kneževine Gorice i Gradiške, grofije Istre, grada Trsta i Ma¬darskog primorja publikovana 1842, zatim Specijalna karta Kraljevine Dal¬macije izdata 1861-1863. god. i Specijalna karta Kraljevine Madarske izdata 1869-1879. god.) i 1 : 75 000 (Specijalna karta Austrougarske monarhije izdata 1873-1888).
Naslovi kart razkrivajo, da so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (primerjaj tudi letnice izdaje!) države, dočim na območju Kraljevine Madžarske ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava. Zato je karta obale med izlivom Rečine (oz. od 1867 naprej inkluzive mesto Reka) in Karlobagom karta “madžarskega Primorja” in ničesar “hrvaškega”, ker nič takega državnopravno nikoli ni obstajalo!
Razen vojaških zadev in matičnih služb je kartografija eden bistvenih “državnih” resorjev.
Matični dokument suverene vojvodine in matični dokument administrativne enote
Ker so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva vedno samoposebiumevno države, je bila v njihovem okviru tudi kartografija – ki je itak bila tedaj izključno vojaška dejavnost. (Mimogrede: o državnosti priča tudi matična služba, ki so jo vodile “vojvodine” suvereno, ne “po pooblastilu”, kakor so take službe in podobna podoblastila izvajale republike znotraj enovite države SFRJ!).
Ker je bila kartografija tudi v Jugoslaviji v temelju vojaška domena, zato avtorji (večina visoki častniki geodetske službe) brez oklevanja povzamejo originalno naslavljanje kart. Naslovi vojaških specialk vojvodin in pokneženih grofij Avstrijskega cesarstva tako povedo, kako so se imenovale omenjene slovenske dežele/države: Vojvodina Štajerska, Koroška, Krajnska, ter Primorska (Küstenland), ki je bila iz zgodovinskih/dinastičnih razlogov sestavljena iz suverene kneževine Gorice in Gradiške, avtonomne guvernature Trst in poknežene grofije Istre s kvarnerskimi otoki.
Ker gre za uradno publikacijo vojaške uprave, namenjeno visokošolskemu pouku, je navedke jemati kot relevantni dokaz na nivoju internacionalnega prava.
Kaj se je nahajalo na vseh treh straneh tromeje pod Snežnikom pri Klanski Polici pod režimom cesarja Franca I. – torej pred letom 1848 – prikazuje uradna karta Vojvodine Krajnske, tiskana na Dunaju po pooblastilu omenjenega cesarja, vojvode Krajnske (glej sliko!), kjer je onkraj tromeje mogoče prebrati na zahodu Primorska, na jugu pa Kraljevina Ogrska (Küstenland, Königreich Ungarn). Meja med Primorsko in Ogrsko se nadaljuje proti morju po Rečini, saj še ni bilo “Poravnave”, po kateri je Reka pripadla Budimu, s čemer so Habsburžani lahko ohranili/plačali s “slovenskim” denarjem ogrsko krono.
KLJUB POZABI IN IGNORANCI DRŽAVNOST SLOVENSKIH DEŽEL OBSTAJA
Ves čas svojega obstoja – od leta 1918 pa do razpada 1991 – je bila južnoslovanska država ne glede na poimenovanja in poljubne opredelitve (četudi ustavnega videza) popolnoma enovita država. Republike so imele morebiti določeno samoupravo in so bile v kakem tekstu celo omenjene kot države, a so že v sosednjih členih zadevnih aktov jasne opredelitve zveznih pristojnosti take, po “državi” zveneče pojme, relativizirale in spremenile v golo frazo. Vsekakor republike internacionalnopravno niso imele nobene samostojne vloge. Zato tudi niso niti omenjene v nobeni mednarodni pogodbi, ki bi zadevala državne atribute – npr. meje in druge zunanje znake suverenitete. Mednarodnopravno je jugoslovanska republika Slovenija nastopila šele z razglasitvijo svoje samostojnosti 25. junija 1991, in kot subjekt mednarodnega prava bila udeležena na Brionski konferenci po zmagi na JLA, ki jo je napadla prav zaradi uveljavitve lastne suverenitete. Na tej konferenci je bila poleg sklicatelja EU udeleženec še Republika Slovenija kot napadena država in SFRJ kot napadalec. Moratorij je torej doletel Slovenijo kot samostojno državo, kot subjekt mednarodnega prava. Onkraj južne meje pa je bila SFRJ in vsaj do hrvaške razglasitve osamosvojitve, 6. oktobra 1991, ni moglo nastati nobeno mednarodnopravno relevantno dejstvo na relaciji Slovenija – Hrvatska.
Stroka bo morala preveriti, ali med tem datumom in trenutkom vstopa slovenskih dežel pod vodstvom ljubljanske narodne vlade 1. decembra 1918, obstaja oz. je nastalo še kaj, kar ima značilnosti mednarodnopravnega dejstva. Dotlej pa velja, da ni. Edino, kar se je takega med tema datumoma zgodilo, je nastanek nacistične in fašistične tvorbe, Nezavisne države Hrvatske, katere nastanek je takoj znova uveljavil obstoječo mejo od Reke do sotočja Mure in Drave pod Kotoribo kot meddržavno mejo. Brez ozira na to, kako motrimo to medvojno epizodo, je res, da meja na svoji “meddržavnosti” vse od Poravnave 1867 ni ničesar izgubila. Vstop slovenskih dežel v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev je tudi ni v ničemer spremenil. Poimenovanje samo po sebi ničesar ne spremeni. Postopek spreminjanja meddržavnih meja je natančno opredeljen in nima učinka, če ni spoštovan. Zato velja, da meddžravna meja, ki je obstajala od leta 1867 in dobila dokončno meddržavno obliko s Trinanonskim sporazumom, ki je njen potek na vzhodu določil po reki Dravi do sotočja z Muro, z nastankom južnoslovanske države ni bila spremenjena. Bila je le v določenih obdobjih na določen način obravnavana.
Da so slovenske dežele vstopile v državo Kraljevino SHS kot subjekti državnega prava, pove Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918. Dokument je bil pripravljen in sprejet po vseh pravilih, podpisal ga je suveren, in posredno je njegovo veljavnost potrdil tudi vodilni človek sil Antante, predsednik Wilson, ki je na vprašanje, kaj dokument pomeni, povedal, da glede končanja vojne nima nobenega pomena, v njegovo vlogo znotraj Avstrijskega cesarstva pa se ne more vmešavati. Suveren dežel/vojvodin Avstrijskega cesarstva je pač izvrševal svoja pooblastila.
V Manifestu je zapisal:
An Meine getreuen österreichischen Völker!
Seitdem Ich den Thron bestiegen habe, ist es Mein unentwegtes Bestreben, allen Meinen Völkern den ersehnten Frieden zu erringen, sowie den Völkern Österreichs die Bahnen zu weisen, auf denen sie die Kraft ihres Volkstums, unbehindert durch Hemmnisse und Reibungen, zur segensreichen Entfaltung bringen und für ihre geistige und wirtschaftliche Wohlfahrt erfolgreich verwerten können.
Das furchtbare Ringen des Weltkrieges hat das Friedenswerk bisher gehemmt. Heldenmut und Treue – opferwilliges Ertragen von Not und Entbehrungen haben in dieser schweren Zeit das Vaterland ruhmvoll verteidigt. Die harten Opfer des Krieges mussten uns den ehrenvollen Frieden sichern, an dessen Schwelle wir heute, mit Gottes Hilfe, stehen.
Nunmehr muss ohne Säumnis der Neuaufbau des Vaterlandes auf seinen natürlichen und daher zuverlässigsten Grundlagen in Angriff genommen werden. Die Wünsche der österreichischen Völker sind hierbei sorgfältig miteinander in Einklang zu bringen und der Erfüllung zuzuführen. Ich bin entschlossen, dieses Werk unter freier Mitwirkung Meiner Völker im Geiste jener Grundsätze durchzuführen, die sich die verbündeten Monarchen in ihrem Friedensangebote zu Eigen gemacht haben.
Österreich soll, dem Willen seiner Völker gemäß, zu einem Bundesstaate werden, in dem jeder Volksstamm auf seinem Siedlungsgebiete sein eigenes staatliches Gemeinwesen bildet. Der Vereinigung der polnischen Gebiete Österreichs mit dem unabhängigen polnischen Staate wird hiedurch in keiner Weise vorgegriffen. Die Stadt Triest samt ihrem Gebiete erhält, den Wünschen ihrer Bevölkerung entsprechend, eine Sonderstellung.
Diese Neugestaltung, durch die die Integrität der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten; sie wird aber auch gemeinsame Interessen wirksam schützen und überall dort zur Geltung bringen, wo die Gemeinsamkeit ein Lebensbedürfnis der einzelnen Staatswesen ist. Insbesondere wird die Vereinigung aller Kräfte geboten sein, um die großen Aufgaben, die sich aus den Rückwirkungen des Krieges ergeben, nach Recht und Billigkeit erfolgreich zu lösen.
Bis diese Umgestaltung auf gesetzlichem Wege vollendet ist, bleiben die bestehenden Einrichtungen zur Wahrung der allgemeinen Interessen unverändert aufrecht. Meine Regierung ist beauftragt, zum Neuaufbaue Österreichs ohne Verzug alle Arbeiten vorzubereiten.
An die Völker, auf deren Selbstbestimmung das neue Reich sich gründen wird, ergeht Mein Ruf, an dem großen Werke durch Nationalräte mitzuwirken, die – gebildet aus den Reichsratsabgeordneten jeder Nation – die Interessen der Völker zueinander sowie im Verkehre Meiner Regierung zur Geltung bringen sollen.
So möge unser Vaterland, gefestigt durch die Eintracht der Nationen, die es umschließt, als Bund der freien Völker aus den Stürmen des Krieges hervorgehen.
Der Segen des Allmächtigen sei über unserer Arbeit, damit das große Friedenswerk, das wir errichten, das Glück aller Meiner Völker bedeute.
Wien, am 16. Oktober 1918.
Karl m. p.
Hussarek m. p.
DIESE NEUGESTALTUNG, DURCH DIE DIE INTEGRITÄT DER LÄNDER DER UNGARISCHEN HEILIGEN KRONE IN KEINER WEISE BERÜHRT WIRD
je poudarjeno sporočilo Manifesta, da Kraljevine Ogrske ni mogoče deliti, oziroma, da njene pokrajine nimajo lastne državnosti. Še najmanj je to smel storiti monarh, ki je moral na to celovitost kraljevine priseči, če je hotel madžarsko krono.
Celovitost Ogrske ima svoj zgodovinski razlog in vzrok. Država je nastala pozno in so jo ustvarila nomadska madžarska plemena, ki so leta 895 vdrla v panonski bazen, kjer so se ustalila po porazu pri Augsburgu leta 955. Že od davnin obstoječe državne skupnosti na tem prostoru so dolgotrajno genezo dokončale s fevdalno ureditvijo, za katero so bile značilne avtonomne vojvodine in dinastična oblika vladavine. V nasprotju s to ureditvijo je madžarski kralj Štefan svojo državo organiziral na novo, brez zgodovinskih predpostavk, in to centralistično. Onemogočil je razvoj fevdalnih avtonomnih enklav in omejil krajevne oblastnike – bane – na raven kraljevih/državnih uradnikov – upravnikov. Samo krona je bila moč in oblast. Tako je bilo do konca.6
Z NOBENIM RELEVANTNIM AKTOM NI BILO PODPRTO Z DEJANSKIM DRŽAVNOPRAVNIM STANJEM NESKLADNO RAVNANJE SLOVENSKIH SAMOZVANIH NARODNIH VODITELJEV OB KONCU PRVE VOJNE
Četudi iz Manifesta in dejstev v zvezi z nastankom Kraljevine SHS izhaja, da so bile slovenske dežele ob vstopu v novonastalo južnoslovansko državo subjekti državnega prava, saj nihče ni tega dejstva veljavno predrugačil, so slovenski narodni prvaki ravnali drugače in seveda nelegalno. Temu primerna je tudi usoda, ki je zadela Slovence, državljane omenjenih dežel.
Manifest suverena dežel/vojvodin Avstrijskega cesarstva je namreč po črki in duhu določal, da si dežele izberejo svoje narodne svete po etničnem ključu. Z nobeno besedo niso bile omenjene kakšne spremembe zunanjih meja dežel, kar je upoštevanja vredno, saj po drugi strani monarh, ki je bil hkrati kralj Kraljevine Ogrske, odločno pove, da drugače, kot v Cislajtaniji, v Ogrskem kraljestvu nikakršna delitev enovite države ne pride v poštev. S tem je povedal, da upravna razmejitev znotraj Ogrske ni in ne more biti podlaga za kakršnokoli posebno državnost. Končno je vsakokratni habsburški pretendent na ogrski prestol moral pred kronanjem v Budimu priseči na enovitost madžarskega kraljestva. Ta(ka) prisega je seveda onemogočala tkim. “trializem”, kateremu je bil prestolonaslednik Ferdinand naklonjen, a ga prav zaradi ustavnih omejitev ni mogel uresničiti, saj na noben način ni bilo mogoče pokrajin Slavonije in Hrvatske, četudi sta nosili zveneč a le okrasni naslov “kraljevina”, ločiti od celovitega teritorija kraljestva. Enako je prisega vezala tudi cesarja Karla.
Manifest je torej omogočal sklic slovenskih narodnih svetov v Dednih deželah povsod tam, kjer so predstavljali določljivo avtohtono skupino. V tistih deželah, kjer so bili nemški državljani v večini, so nemudoma tako ravnali, in še več: Takoj so tudi izkoristili pravico svobodnega združevanja, in 21. oktobra v prostorih parlamenta Spodnje Avstrije v Gosposki ulici na Dunaju razglasili združitev v Nemško Avstrijo. Zakaj slovenski narodni prvaki niso ravnali podobno v “slovenskih” deželah, bi verjetno znali povedati le sami. Žalostno in neizprosno dejstvo je, da je le na Južnem Štajerskem kot slovenski dejavnik v povezavi z mariborskim narodnim svetom nastopil Majster in s slovensko vojsko/oblastjo zagotovil v dogovoru z Gradcem mejo med slovenskim in nemškim delom Štajerske. Ker je šlo za notranjepolitični ukrep znotraj države, ni prišlo do vojaške intervencije. Akcije v mestu Maribor so bile policijsko varnostnega značaja.
Indikativno pa je, da je takoj, ko je Majstrova vojska stopila na ozemlje Koroške, prišlo do oboroženih spopadov s tamkajšnjimi brambovci. Ko so kasneje prišli na Koroško še vojaki Kraljevine Srbije, pa so še vse ostale nemške dežele nemudoma priskočile Koroški na pomoč.
Edini mogoči komentar je: Na Koroškem ni bilo verodostojnega slovenskega narodnega predstavništva – narodnega sveta, kakršnemu je dajal legitimiteto Manifest, za “slovensko” stvar pa se je prišla boriti vojska od drugod. Odpor “Korošcev” je bil torej legitimen in logičen. “Celovitost” dežel/držav je še dandanašnji imperativ ne le severno od Karavank.
Slovenski politiki torej niso ravnali v skladu s Karlovim manifestom, ki je bil legalna podlaga za preustrojstvo Cislajtanije in za združevanje slovenskih dežel v novo državno skupnost – magari “Združeno” ali “federativno” Slovenijo – marveč so na vso moč ustvarjali neko novo etnijo – jugoslovanski narod, “troedino pleme” – in z ignoriranjem tisočletnih državnih meja in državnosti dežel, v katerih so Slovenci od samih začetkov vsake državnosti živeli, povzročili razkosanje, dobesedno razčetverjenje slovenske etnije, izgubo velikanskega dela nacionalnega ozemlja in polovico prebivalstva in nacionalnega bogastva.
Za vodilnega v zmagovitem taboru Antante, predsednika Wilsona, je znano, da je bil zelo naklonjen samoodločbi narodov, in da je celo odločno ugovarjal uresničenju londonskega angloitalijanskega barantanja na račun dežele Primorske. Žal pa ni imel na mizi ničesar, na čemer bi gradil svojo varianto, saj so Slovenci ponujali le neko fantomsko novo nacijo in popolno destrukcijo svojih obstoječih državnih struktur. Slovenski politiki so pač delovali tako, da so lahko vsi, ki so tisti hip prišli mimo, pograbili vsak svoj kos “vojnega plena”!7
A vendar obnašanje in ravnanje slovenskih politikov ni zbrisalo dejstev mednarodnopravnega značaja. Na svoja upravičenja se lahko vsakdo požvižga, svojo družinsko srebrnino pusti za plotom, a vendar upravičenja in srebrnina še naprej obstajajo. Ravnanje takratnih naših prvakov, in seveda vseh njihovih naslednikov do današnjih dni, vsiljuje misel, da je navsezadnje bilo še prav tako. Če bi se namreč ti ljudje zavedali teh slovenskih državnostnih zakladov, bi se potrudili in bi jih zapravili, ali – kar je še najbolj verjetno – razmetali. Tudi meddržavno mejo od Reke do Kotoribe bi se potrudili zradirati, da bi od nje ne ostalo nič.
Tako pa vsaj ta meja še vedno obstaja in je po vsem sodeč edino (!!!), a najbolj pomembno dejstvo internacionalnega značaja, kakršne potrebuje arbitražni tribunal za svoje odločanje.
__________________________________
3)
NEKAJ BISTVENIH RAZLOGOV ZA REGIONALIZACIJO RS NA TEMELJU ZGODOVINSKIH SLOVENSKIH DEŽEL
Minister Žekš je pravkar v oddaji Studio ob 17h na Radiu Slovenija8 med drugim poudaril: “Mediji bi morali Slovence v zamejstvu obravnavati enako, kot pokrajine znotraj Slovenije.” Ta misel se povsem sklada z okoliščinami, ki govorijo o nujnosti razmisleka o taki regionalizaciji RS, ki bi bila organsko izvedena iz globoko v zavest Slovencev ukoreninjenih zgodovinskih slovenskih dežel. Toliko bolj, ker je vse vrenje v zvezi z “južno mejo” (žal) v znamenju etnoloških, folklornih in zgodovinarskih razpravljanj – gre pa za eklatantno državnopolitično in državotvorno vprašanje, razpeto med skrajno omejeni razmislek, ki ne opazi razmer in stanja pred osamosvojitvijo 1991, in široko razumevanje zgodovinskih okoliščin, ki upošteva zgodovinske in politične danosti.
Navidezna zapletenost mejnega vprašanja izvira prav iz zmede v izhodiščih, ki ne morejo biti neka etnična ali lokalna ali vojaška ali strankarska mnenja oz. stališča, ali občasne administrativne, znotrajdržavne/deželne razmejitve. Meddržavne meje, meje dežel, vojvodin ali regij so eklatantna zadeva meddržavnih dogovorov, mirovnih konferenc po končanih vojnah, ali na plebiscitu preizkušene volje ljudstev. Etnična struktura, upravno administrativni ukrepi lokalnih ali katerihkoli drugih krajevno pristojnih organov so drugotnega pomena in jih je mogoče le pogojno upoštevati pri pogajanjih, pri katerih pa ne morejo imeti izhodiščne vloge. Te vloge vsekakor ne morejo imeti niti katerikoli drugi sklepi odn. ukrepi s strani nepooblaščenih gremijev, oseb ali organov.
Vso znano zgodovino s(m)o Slovenci sicer živeli v geografsko in politično-upravno natančno določenih in celovitih pokrajinskih enotah – deželah, a smo kljub razvidni in deklarirani “deželni identiteti” ohranjali skupno, kulturno in etnično dejansko stanje in zavest “slovenstva”, ki se je nazadnje odrazilo v geslu “Združena Slovenija”, ki ga je nosil skupni jezik, kulturna in zgodovinska izkušnja in usoda. Ta slovenska zavest je vedno obstajala in obstaja tako prek deželnih meja kot tudi ne glede na širše regionalne-državne okvire, v katere so bile v nekem zgodovinskem razdobju za daljši ali krajši čas posamezne dežele vključene.
Dežele Koroška, Krajnska in Štajerska so v skoraj nespremenjenih oz. le malokdaj nekoliko prilagajanih mejah ves čas sodile v okvir habsburške karantanske dediščine, ki jo poznamo pod imenom Dedne dežele9. Do razpada Dvojne monarhije leta 1918 so v celoti sodile v okvir habsburške države, potem pa so – razen Krajnske, ki je nekaj izgubila (npr. Vipavsko), nekaj pridobila (npr. Jezersko) – brez večjega dela, ki je bilo večinsko poseljeno z nemško govorečim prebivalstvom, prišle v okvir novonastale države SHS odn. Jugoslavije. Koroška je po znanem plebiscitu večjidel pripadla novonastali Republiki (Nemški)Avstriji in le majhen del državi SHS odn. Jugoslaviji, Štajerska pa je bila razdeljena na avstrijski in jugoslovanski del na črti Kozjak – Mura.
Dežela Primorska11 je bila že od časov dinastije Andechs-Meranskih (Meranija – Primorska, Meran – Pazin) celovita od Vršiča prek Gorice in Gradiške mimo Trsta in preko Istre do Kvarnerja z otoki in reke Rečine. Poizkuse Benetk, da si prilasti večji del Istre, je odbil Herberštajn s krajnsko vojsko. V času razpada Dvojne monarhije je Primorska bila povsem enotna-celovita, katere predstavniki, brez ozira na etnično poreklo, so sedeli skupaj v dunajskem parlamentu12. Le mesto-pristanišče Reka je po volji Dunaja zaradi habsburških interesov v zvezi z madžarskim prestolom po letu 1867 pripadlo kot svobodno pristanišče Budimu.
Razpad KuK l. 1918 je pomenil vstop nove in ekspanzionistične državne tvorbe Italije (nastala leta 1866) na ozemlje slovenskih dežel. Sporazum med Italijo in Jugoslavijo v Rapallu (12.11.1920) je dodelil vso deželo Primorsko in še nekaj delov Krajnske in Koroške Italiji. Seveda je Italija dobila tudi Reko, ki je bila vedno sestavni del dežele Primorske.13 Ni pa dobila Kastava in Klane. A ker je ostala vsa infrastrukturna povezava teh okrajev s Primorsko in Krajnsko pod Italijo, in je bila zgodovinska povezava s Krajnsko nasilno prekinjena, je območje z uredbo prešlo v okvir hrvaške Primorsko-krajiške oblasti14. Ker je bil ukrep pogojen z nastankom konkretnih razmer, je logično, da prenehanje teh razmer samo po sebi odpravi tudi tovrstno uredbo. To se seveda ni zgodilo in “slovenskost” teh krajev (V Kastavu je bila ustanovljena prva čitalnica na slovenskem ozemlju – zadevno spominsko ploščo so hrvaške oblasti nemudoma, leta 1992 zamenjale s “hrvaško” – a “čitalnica” je ostala tudi na novi plošči!) je danes že močno okrnjena.
Dežela Primorska je torej ohranila svojo celovitost skoraj natančno po zgodovinskih mejnih črtah tudi pod začasno italijansko okupacijo. Tudi nemška vojaška oblast je po kapitulaciji svoje zaveznice to celovitost ohranila in vzpostavila na območju celovite Primorske vojno območje Küstenland – kakor se je Primorska imenovala v nemščini.
Zemljevid Julijske Benečije – dejansko slovenske dežele Primorske – v učbeniku Zemljepis Italije (za Slovence), izdanem v Torinu l. 1942. Celovitost Primorske je spoštoval celo fašistični okupator
V zvezi s položajem Primorske po kapitulaciji Italije je treba povedati še nekaj besed. Novinar Dušan Željeznov v svoji knjigi Rupnikov proces (Cankarjeva založba, Ljubljana 1980, strani 97 – 101) navaja Rupnikove zapise in dokumente iz časa, ko je kapitulirala Italija. Poudarja aspiracije Hrvatov-ustašev do slovenske zemlje in omenja dejavnost hrvaškega konzula v Ljubljani, ki mu je prenesel poglavnikovo zamisel o hrvaško-slovenski personalni uniji in take zamisli ponujal tudi drugim osebnostim. Vsi so hrvaškega agenta vljudno odpravili in Rupnik je začel ukrepati za zavarovanje slovenskega ozemlja. Kot posledica obiska hrvaškega agenta pri škofu Rožmanu pa je sledil obisk odposlanstva narodnega odbora pod vodstvom monsinjorja Škrbca.15
Rupnik pripoveduje, da je v trenutku, ko je kapitulirala Italija, Hitler 8. septembra 1943 zvečer po telefonu poklical Pavelića, mu dodelil Hrvatsko Primorje, Reko, Istro in kvarnerske otoke, in zahteval, da Hrvaška okupira Ljubljansko pokrajino. Ker je Pavelić že vedel, da se bodo Slovenci v Ljubljanski pokrajini uprli, si ni upal prevzeti naloge. Zato je moral Hitler uporabiti lastne sile, da je prevzel upravo dotlej od Italijanov zasedenih slovenskih ozemelj Ljubljanske pokrajine in Primorja z Istro in otoki.
Kakorkoli motrimo zadevo, so hrvaške ozemeljske “pridobitve” na Primorskem Hitlerjevo nacistično darilo/dediščina. Nedostojno! Zasluga, da niso že med vojno okupirali Ljubljane in izvršili etničnega čiščenja, za kar so dokazano strokovnjaki, pa Rupnikova. Če ob to dejstvo postavimo drugo, da je namreč Rupnik edini visoki medvojni funkcionar, ki je bil vrnjen v Jugoslavijo in justificiran, se odpro zelo zanimiva vprašanja in sklepanja…
Po drugi vojni je bila po nekaj zapletih, ki niso dolgo trajali, z Londonskim memorandumom in Osimskimi sporazumi celovita Primorska dežela dodeljena Jugoslaviji. Že itak vedno samostojno obravnavano območje mesta Trsta in del Gorice z Gradiško pa so ostali v Italiji.
Območje slovenskega Prekmurja in Medmurja od Drave do Rabe je bilo vso znano in pisno dokumentirano zgodovino pod Kraljevino Madžarsko. V njen okvir je prišlo po sporazumu Bele IV. in Otokarja Przemisla v Budimu, 3. aprila 1254. Dobršen del območja je cerkveno sodil pod zagrebško škofijo – škofijo, ki je bila madžarska ustanova in je bil njen zavetnik madžarski kralj sv. Štefan – tudi patron katedrale. Do razpada KuK se je slovensko prebivalstvo odločno upiralo nasilni madžarizaciji in je mdr. budimska oblast od učiteljišča v Čakovcu zahtevala odgovor glede slovenskih učbenikov. Razpad KuK je pobudil zagrebške ozemeljske in nacionalistične apetite. Tako je Zagreb s pomočjo madžaronov in s podporo promadžarskih sil poskušal prevzeti nadzor nad celotnim Prekmurjem.16 Vendar je potem, ko je jugoslovanska vojska na podlagi dogovora v Trianonu (4.6.1920) območje zasedla (razen Porabja), vseeno prišlo vse slovensko Prekmurje z Medmurjem do meje na Dravi od Varaždina do sotočja z Muro pod Kotoribo, v slovenske roke17. A Zagreb ni odnehal. S prislovično zvijačnostjo in brezobzirnostjo si je kmalu prilastil Medmurje, ki pa ga je ob ustanovitvi fašistične Nezavisne države Hrvatske Madžarska nemudoma vrnila celovitemu Prekmurju. Po propadu ustaške genocidne tvorbe je Socialistična republika Hrvatska v okviru Federativne Jugoslavije znova pridobila oblast nad Medmurjem in s sistematičnim genocidnim raznarodovanjem (sem sodijo tudi množični pomori Slovencev na območju Štrigove18) etnično očistila območje. Tako je ostalo do osamosvojitve 1991, a Zagreb še vedno sili naprej na preostalo slovensko ozemlje – sedaj celo še preko reke Mure.
Kratek shematičen pregled dogajanja, ki ima pomen glede vprašanja meja Republike Slovenije, meja dežel, iz katerih je nastala, in določitve meddržavne meje med nekdanjima republikama SFRJ, pokaže nekaj zelo relevantnih dejstev:
1) V novonastalo državo SHS je Narodna vlada v Ljubljani prinesla zgodovinske slovenske dežele.19 Kakor tega dejstva ne spremeni kasnejša odločitev na pariški mirovni konferenci glede Primorske, ga tudi ne spreminja postopkovno drugačna pot Prekmurja z Medmurjem.
2) Slovensko nacionalnoafirmativno gibanje, ki je stremelo k rešitvi nacionalnega vprašanja izven dotedanje državne skupnosti, ni izvajalo nasilja nad deželno identiteto obstoječih slovenskih dežel, in je dežele združilo pod novim skupnim imenom Slovenija – kar v ničemer ni spremenilo dotedanje zgodovinske identitete zadevnih dežel niti njih poimenovanj. To je pomembno v primerjavi s sočasnim postopanjem hrvaškega centralizma, kjer je majhna dežela-kraljevina Hrvatska (Zagreb z okolico) zradirala dotedanje celovite dežele-kraljevine Slavonijo in Dalmacijo in jih vključila v enovito, centralistično, etnično ekskluzivistično Hrvatsko. Ta primerjava pokaže, da Slovenija niti kasneje, ob osamosvojitvi 1991, ni nastala kot etnično čista nacional(istič)na država, marveč kot združitev suverenih zgodovinskih slovenskih dežel. Upravni posegi tako v času obstoja kraljevine Jugoslavije, kot federativne republike Jugoslavije, v ničemer niso spremenili teh temeljnih dejstev ali nanje kakorkoli vplivali, saj niso imeli državnopravnih konotacij.
3) Kar zadeva Republiko Slovenijo in njeno državno mejo z južno sosedo, igrajo navedene slovenske dežele zelo pomembno vlogo. Meddržavne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so določene z veljavnimi mednarodnopravno relevantnimi akti. S hrvaško južno sosedo pa so imele določeno državno mejo doslej izključno slovenske dežele, ki so na tej črti mejile s Kraljevino Madžarsko od izliva reke Rečine do Drave pri Varaždinu, od tam naprej pa je mejilo Prekmurje znotraj Kraljevine Madžarske z madžarsko provinco-kraljevino Hrvatsko na Dravi od Varaždina do sotočja Mure in Drave pri Kotoribi. Ta meja, ki je leta 1918 izgubila svoj meddržavni pomen, je za štiri leta znova postala meddržavna meja leta 1941, ko je nastala hrvaška marionetna nacistična država NDH20. In to je zadnja meddržavna meja, ki je obstajala med slovenskimi deželami – Republiko Slovenijo – in sedanjo Republiko Hrvaško. Vsi posegi na tem polju v času od poraza nacistične in genocidne Nezavisne države Hrvatske in ustanovitve socialistične Jugoslavije vse do razpada zvezne države, so v pogledu meddržavne razmejitve brez pomena.
Ob razpadu Jugoslavije in ustanovitvi novih suverenih držav Republike Slovenije in Republike Hrvaške pa se je situacija nenadoma spremenila. Meddržavna meja naj bi bila brez vsakega vidnega razloga določena drugače. Celovitost slovenskih zgodovinskih dežel naj ne bi bila več spoštovana. (Še manj vsakomur razvidno dejstvo, da je leta 1918 v “jugoslovanski zakon”, ki je leta 1991 dokončno razpadel, ljubljanska Narodna vlada prinesla slovenske dežele v celoti, razen območij, ki so bila dogovorjeno prepuščena Avstriji.) Za tako ravnanje ni bilo nobene niti legitimne ne legalne podlage. Preprosto so ignorirali državnopravno in mednarodnopravno merodajna dejstva in so hoteli problem meddržavne mejne črte rešiti arbitrarno, z nejasnimi in nedoločljivimi odločitvami, ki so bile vse po vrsti – nenazadnje tudi iz teh razlogov – nemudoma prekršene ali razglašene za neveljavne in so sedaj ipso facto neobstoječe. Tako je razmejitev med državama na območju Primorske, na nekaterih delih Krajnske, Štajerske in celotnega Prekmurja/Medmurja provizorična, ad hoc, sloneča na upravnih določbah in praksi lokalnih, republiških organov nekdanjih jugoslovanskih republik. Ne more veljati niti Temeljna ustavna listina, niti Badinterjev arbitrarni sklep, niti pozabljeni sporazum Drnovšek-Račan in še manj posamični parcialni sporazumi – dogovori. Tudi formulacija “republiška meja postane meddržavna meja” se na vsakem koraku in vedno znova izkaže za povsem neuporabno in vir nesporazumov, zlasti pa hudih problemov za prebivalstvo, ki plačuje visoko ceno za nedržavotvorno, diletantsko in ignorantsko ravnanje tistih, ki so v času razpada Jugoslavije imeli odgovornost opaziti mejo, ki jim je štrlela v nos.
Hitenje, površnost, neargumentiranost pri odločanju glede meddržavne meje je sicer mogoče razumeti ob upoštevanju nujne potrebe po izpolnitvi osnovnih pogojev za hitro mednarodno priznanje obeh novih držav. Seveda so cenjeni mednarodni strokovnjaki, pooblaščenci EU in OZN, kljub ugledu in zvenečim karakteristikam, spregledali bistvene pomanjkljivosti – mdr. tudi to, da Hrvaška ni nadzirala več kot tretjine svojega ozemlja, meje na mnogih mestih pa še dandanašnji ne nadzira. Slovenija je torej v celoti izpolnjevala vse pogoje, posebej glede državne meje, saj je bila državna meja napram nekdanji madžarski provinci stoletja znana, vrisana v vseh mogočih kartah in zemljevidih in na terenu določena. Zakaj so pooblaščeni strokovnjaki, njih domači pendanti in politiki namesto državnopravno relevantnih danosti raje sledili nacionalističnim, drugim etnijam sovražnim tendencam južne sosede in so se odločili vsiliti umišljeno etnično mejo, ki je bila morebiti sprejemljiva za krajevne razmejitve znotraj razpadle zvezne države, kot državno mejo med novima državama – in to na koncu stoletja svetovnih vojn, ki so izbruhnile zaradi etnoimperializma in holokavstov – je mogoče le ugibati. Brez ugibanja pa je evidentno, da je bila to groba napaka in anahronizem na pragu tretjega tisočletja, ko je multikulturnost in država državljanov imperativ, saj so grozote, ki so jih spočeli nacionalsocialisti, fašisti in drugi, tudi hrvaški etnoekskluzivisti, še živo prisotne v zavesti naših ljudi. Mogoče je tudi razumeti, da se je nesreča slovenskih dežel in njih prebivalstva začela na začetku omenjenega stoletja zaradi nasilja etnoimperialistov, pred katerimi se slovenska vodilna politika ni znala ubraniti drugače, kot z begom iz lastnega doma. Kljub zmagovitemu zaključku bojev z Italijo in naklonjenosti svetovne politike novim demokratičnim državam, je prav po samsonovsko razrušila naš pradavni dom, namesto da bi vsaj poskusila pregnati šovinistično in imperialistično plesen, ki se ga je surovo polaščala, in vzpostavila suvereno državo na območju zgodovinskih slovenskih dežel. Če je bilo na Slovenskem še po stoletju, polnem katastrof, strahotnih pomorov in eksodusa velikega dela prebivalstva, po izgubi skoraj polovice ozemlja, potem, ko smo bili prvič v zgodovini razčetverjeni kot manjšina v štirih tujih državah, dovolj moči in potenciala za vzpostavitev lastne suverene države, koliko več možnosti za kaj takega je bilo torej po prvi vojni, ko je bila celovitost slovenskih dežel dejstvo in smo bili scela vključeni v evropsko gospodarsko, politično in civilizacijsko okolje, ki smo ga učinkovito tisoč in več let soustvarjali.
V perspektivi tega dogajanja je evidentno, da je osamosvojitev konec stoletja le še ena – zadnja – možnost, da se napaka slovenskih politikov iz začetka stoletja popravi.
Ker je vprašanje meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško očitno povsem odprto vprašanje in v celoti odvisno od upoštevanja obstoja slovenskih dežel, in ker kljub mednarodnopravno relevantnim podlagam za razmejitev med Slovenijo in ostalimi sosedami (I, A, H) še vedno obstaja bolj ali manj prikrit iredentizem, je torej potrebno storiti nujne korake:
1) Slediti intencam EU in kar najhitreje izvršiti zahtevano regionalizacijo Slovenije na podlagi zgodovinskih dežel.
2) Dežele/regije v Republiki Sloveniji so:
Primorska
Krajnska
Koroška
Štajerska
Prekmurje
3) Meje naštetih dežel so znane.
4) Dežele so razdeljene na upravne okraje, ki so stičišče lokalnega in državnega nivoja.
5) Dežele so zgodovinsko utemeljene s svojo lastno suvereniteto, ki ni nikoli ugasnila, imajo lastne zgodovinske državne simbole in znamenja.
6) Dežele imajo svojo samoupravo, katere obseg in področja so določena z ustavo RS (do določene mere nadomestilo sedanji vlogi DS)
7) Dežele imajo vsaka enako število svojih predstavnikov v Državnem svetu RS (Poslanci DZ, ki so predstavniki vsega ljudstva, se volijo na sedaj običajen način. Primerno je le prilagoditi meje volilnih okrajev)
8) Ljubljana je glavno mesto države – lahko je pa tudi glavno mesto dežele Krajnske, če se ne odloči drugače (npr. Kamnik, kot zgodovinsko pogojena varianta).
9) Deželne meje so decidirano določene znotraj države Slovenije in z južno sosedo, kjer nikoli doslej niso bile na državni ravni spremenjene. Če in kjer zgodovinska razmejitev ne ustreza, morata državi sprejeti ustrezen sporazum na zakonitih podlagah, dotlej pa velja zgodovinska razmejitev.
10) Meja, ki jih je v teritorij dežel zarisala meddržavna meja med Jugoslavijo in njenimi sosedami, je določena z mednarodnimi dogovori ali mirovnimi sporazumi in ni predmet posebnih določil v zvezi regionalizacijo države.
NI DVOMA, DA “DEŽELNI” KONCEPT REGIONALIZACIJE RS SAM PO SEBI VZPOSTAVLJA “PRAVIČNO” MEJO Z RH, HKRATI PA OHRANJA AKTUALNOST CELOVITOSTI VSEH SLOVENSKIH DEŽEL V NJIHOVEM ZGODOVINSKEM OBSEGU – ZGODOVINA SE NAMREČ NI ZAČELA DANES IN SE DANES TUDI NE KONČUJE! ZATO JE DOLŽNOST POLITIKE, DA RAVNA V SMERI, TU NAKAZANI.
1 Imbecilno tolmačenje Brižinskih, da so nastali kot instrument pokristjanjevanja s strani Bavarcev, sesuje že osnovna logika: Le kako bi neki Tevtoni izza Alp slovenili verska besedila, ki so bila doma na slovenskem ozemlju – vsaj v Ogleju. Je pa seveda moral frajsinški cerkveni knez, ki je dobil v fevd posesti na slovenskem ozemlju, če je hotel izvrševati svojo duhovniško službo, od dotedanjega fevdalca pridobiti bogoslužna besedila v domačem jeziku. To je – kakor pove dr. Kolarič – storil ob priliki “pojezde”, ko se je oglasil pri oglejskem patriarhu in so tam pisarji prepisali nujno potrebna besedila v njegov kodeks. Najmanj, kar ta dejstva povedo, je da slo Slovenci že zdavnaj pred nastankom Brižinskih in famoznim “conversio” bili in prakticirali krščanstvo – in to V SLOVENŠČINI !
2 Leta 1000 – Štefan kronan s papeževo krono v Estergomu, papež mu dodeli naslov “Apostolski”, in Štefan razglasi Madžarsko za krščansko.
3 Alpsko obrobje s svojimi dolinami, zajedami in porečji, zahteva popolnoma drugačno družbeno organizacijo kot npr. prostranstva step ali severnoevropska ravninska območja. Nič ni narobe, če so se umnim glavam iz onega okolja porodile preselitvene marnje, a prebivalci naših krajev, ki so s lastnim trudom desetletja in stoletja iz negostoljubnega okolja ustvarjali “nebesa pod Triglavom”, varna zatočišča v nedrjih alpskih grebenov, si o ljudeh, ki bi njim podtikali “preseljevanje”, mislijo svoje. Stepski nomadi so se pač morali premikati s svojimi čredami za pašo, prebivalci naših krajev pa svojih njiv, travnikov, kozolcev, kašč, vasi, rudnikov in gozdov niso mogli prenašati naokoli kakor se je prikazovalo “strokovnjakom”!
4 Prim. Brigitte Vacha, Habsburžani, strani 358-363
5 Imela je za to zakonito podlago: Manifest cesarja Karla I. z dne 16. oktobra 1918
6 Primerjaj: Stephen Palffy, Hungarian History
7 Anton Korošec na ustanovnem zboru Narodnega sveta v dvorani ljubljanskega Magistrata, dne 16. avgusta 1918 pred cca 40 izbranimi (ne v ta namen izvoljenimi !) delegati:
1) Naš namen je, da se za Slovence, Hrvate in Srbe, ki živijo v monarhiji, ustanovi skupni Narodni odbor, kjer bodo po medsebojno dogovrjenem proporcu zastopani vsi politični činitelji, ki na temelju EDINSTVENOSTI JUGOSLOVANSKEGA NARODA (poudarek avtor) hočejo izvojevati samostojno jugoslovansko državo,
2) Za Slovenijo in Istro se osnuje Narodni svet, čigar namen je delovati za zedinjenje jugoslovanskega naroda v samostojno državo in čigar delokrog je sklepati in odločevati v vseh zadevah, ki jih v Narodnem svetu zastopani činitelji priznajo za skupne…
O GENOCIDNOSTI TE VRSTE RAZMIŠLJANJ PA KDAJ DRUGIČ!
8 Radio Slovenija A1, 21. aprila 2009 ob 17h
9 Uradno oblikovane 27. decembra 1282 na državnem zboru v Augsburgu. Po l.1500 tudi poknežena grofija Goriška z istrskimi območji, ko je le-ta beneškim osvajalcem iztrgal Herberštajn.
10 Meja z A je bila določena v Saint Germainu 10.9.1919.
11 Slo: Primorska, nem: Küstenland, it: Litorale. Obseg: Od Vršiča do Raba
12 Tudi poslanci iz Dalmacije so sedeli skupaj s slovenskimi v dunajskem parlamentu. Kraljevina Dalmacija je sodila kot del Kraljestva Ilirija v okvir Avstrijskega cesarstva in ne pod Budim.
13 Prvotno zamišljeno svobodno mesto in pristanišče (slično zgodovinskemu statusu Trsta) je s teroristično akcijo fašistično-iredentističnih črnosrajčnikov izpeljal pesnik (!) D’Anunzio (uradno je pripadla R Italiji 1924).
14 S sklepom, objavljenim v: Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. junija 1928, št. 60/203. se je občina Kastav izločila iz ljubljanske oblasti in se priključila primorsko-krajiški oblasti v Karlovcu.
15 Je morebiti kakšna povezava z odkritjem spominske plošče Stepincu na simbolu slovenstva – Triglavu, na Kredarici?
16 Medjimurje je bilo pred prevratom podrejeno neposredno Pešti.
Ob prevratu so se hoteli Medjimurci znebiti madjarske uprave a so “narodnjaki” – med njimi nekaj duhovnikov (cerkveno je M spadalo pod zagrebško nadškofijo) – morali pobegniti v Varaždin.
Tudi v Slovenski krajini so Madžari s trdo roko ustavili slovenske narodnjake. Dr. M. Slavič je agitiral v Ljutomeru, Ormožu in Varaždinu. Od tam je šla delegacija medjimurskih beguncev v Zgb, a Pavelič in Pribičević jim nista ustregla. Zato je mariborski NS odločil, da izvrši osvoboditev general Maister. Tedaj je pa hrvaško vojaštvo pod poveljstvom polkovnika Kvaternika že 24. decembra začelo s separatnimi operacijami v Medjimurju in ga zasedlo. Nekaj enot pod poveljstvom stotnika Jurišiča je šlo tudi preko Mure, a so jih Madjari zavrnili. V Čakovcu je oblast prevzel polkovnik Perko. Hrvatom so pomagali tudi Slovenci(!), ki jih je Jurišiču dodelil Maister.
Leta 1926 in ponovno 1927 so Hrvati skupaj z madjaroni pod vodstvom dr. Nemethyja zahtevali zase celo Prekmurje, češ da tam govorijo hrvaško. Slovenci so se dvignili in na zborovanjih, ki so se jih udeleževali Korošec, Klekl in dr. uveljavili svoje slovenstvo.
(Slovenci v desetletju 1918-1928, str. 250)
17 Dokler je trajala razdelitev slovenskega ozemlja na oblasti, je Medmurje spadalo pod Mariborsko oblast. Preureditev monarhije na banovine (1929), pa je bila prilika, da so si Hrvati prilastili Medmurje.
18 O številu Slovencev na območju Štrigove zgovorno priča seznam naročnikov na knjige Mohorjeve družbe leta 1914 (Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1914):
Ivko Ivan (župnik), Rodik Ferenc (organist), Valentič Matjaž, Mesarič Ivan, Bersak Ivan, Flac Ludovik, Pufek Jakob, Novak Janez, Kutnjak Pavel, Kutnjak Simon, Horvat Jurij, Kodba Martin, Živkovič Ivan, Valpotič Pavel, Mursič Štefan, Luskovič Matej, Kristofič Filip, Podgorelec Anton, Golenko Jože, Šajnovič Cecilija, Makoter Jakob, Mikulek Vida, Krznar Štefan, Lopuh Imbre, Horvatič Ivan, Kumparič Jože, Bratuša Albert, Makovec Magda, Muršič Martin, Belovič Marjan, Nemec Ivana, Sudec Anton, Horvat Janez, Lukovnjak Ivan, Bogdan Avgust, Srša Franc, Kovačič Marjan, Trstenjak Mikloš, Jurinič Marija, Prajnar Jakob, Možar Stjepko (kaplan!), Belovič Anton, Podgorelec Apolonija, Škafar Mihael, Skuhala Frančišek, Škrobar Ignacij, Šajnovič Juri, Pergar Franc, Muršič M., Hudin K., Bogdan Ivan. Brežnjak Tomaž, Živković J., Golenko Matej, Belovič Franc, Ščavničar Mihael, Ščavničar Matej. (63)!
Ker so si tudi po dve ali več družin delile knjige/članarino, je jasno, koliko Slovencev je tedaj prebivalo v Štrigovi.
19 Mednarodnopravno osebnost so imele slovenske dežele. Slovenija ni obstajala. Ljubljanska Narodna vlada (ust. 31.10.1919) je pridobila pooblastila tako, da je dotedanja oblast – dunajska vlada – sprejela uradno obvestilo predsednika Narodne vlade (Josip vitez Pogačnik) o prevzemu pooblastil.
20 Nadvse pomenljivo je dejstvo, da ne Medmurja in še manj Istro z Reko in Kvarnerjem niso prepustili Zagrebu niti tako prijateljski zavezniki, kot so bili fašisti in nacisti. Ta – nikoli hrvaška – ozemlja je Zagrebu izročil šele komunistični jugoslovanski režim po propadu ustaške NDH in zmagi nad nacifašizmom.