Na spletni strani MMC je bilo mogoče prebrati novico, v kateri med drugim piše:
“Dejanje optantske organizacije, ki je grobo potvorila fotografijo, na kateri strelski vod italijanskih fašistov med drugo svetovno vojno izvaja eksekucijo slovenskih talcev, je vredno vse moralne obsodbe. ..”
Nujno je protestirati na MZZ, ker V URADNI NOTI !!! (ki očita potvorbo) sami potvarjajo dejstva, ko zapišejo, da so ITALIJANSKI FAŠISTI streljali Slovence – talce. Tisti, ki smo na lastni koži izkusili (in prestali) vcepljanje velelebnih rimskih kulturnih vrednot med italijansko okupacijo, nismo nikoli in nikjer zasledili, da bi kak fašist kaj storil, še najmanj pa streljal na Slovence. Slovence – ženske, otroke, civiliste – so morili in zažigali, mučili in ubijali tudi v uničevalnih taboriščih, ki jih dobro počesani njihov predsednik vlade imenuje “letovišča”, izključno VOJAKI, VOJSKA, POLICIJA IN DRUGI ORGANI DRŽAVE ITALIJE !!!
Uporaba ideološko kontaminiranega pojma FAŠISTI je manipulacija, neprofesionalnost in gre na roko ITALIJI, ki se tako znebi krivde – ja to so počeli neki fašisti “v prostem času” – z njimi smo opravili……………….
Logično, da take in podobne nekompetentnosti na diplomatskem parketu spodbujajo ondotne, da si dovolijo tudi v nebovpijočo nesramnost, da Slovence, žrtve svojega nečloveškega divjanja, imenujejo necivilizrane morilce. Naša stran pa namesto da bi ostro protestirala, dobesedno “molče” pritrjuje in taka nedela posredno hvali.
Da neustrezno pisanje ni slučajno, daje slutiti dejstvo, da v nadaljevanju prej citirane izjave MZZ lahko beremo iz istega vira korektno zapisano/povzeto: Slovenski Muzej novejše zgodovine je namreč potrdil, da fotografija predstavlja okupatorski vod italijanskih vojakov, ki v hrbet strelja pet slovenskih rodoljubov v vasi Dane 31. julija 1942,” so zapisali na MZZ-ju.
Neustrezni odzivi so v mnogočem tudi nevarni. Predvsem pa okupatorjem in nasilnikom nad našim ljudstvom ponujajo odvezo: To so počeli neki “fašisti” – menda ne kar v svojem prostem času in za osebno sprostitev? Zločinov nad Slovenci niso počele nobene podivjane polzasebne bande, marveč čisto pravi vojaki čisto prave države Italije – četudi so počeli svinjarije, ki jih običajni homo sapiens ne zmore….
Da so miselni vzorci ondotnih blizu temu, je povedal tamkajšnji dobro počesani premier, ko si je dovolil nepopisno nesramnost in trpljenje slovenskih taboriščnikov v uničevalnih taboriščih, ki jih je Italija organizirala na svojem ozemlju za potrebe “eliminacije” primitivnega narod(ič)a, imenoval “letovanje”! Normalen človek ob taki perverziji osupne in umolkne. Naši voditelji pa se prijazno smehljajo in rokujejo… (menda spišejo nekakšna polprivatna pisemca, kar je še posebej zavržna praksa na diplomatski ravni).
Vse to ni tako nedolžno, če upoštevamo, da morebitni zunanji opazovalec dogajanja na slovenskih tleh v času 1941 – 1945 in pozneje ne more imeti drugačnega vtisa, kot da so okupatorji s svojo vojaško silo in krutostjo poskušali uničiti slovenski narod, a ker v tem niso uspeli, saj se je trdoživo in civilizirano ljudstvo hrabro upiralo, so ga potem “osvobodili” in (tokrat uspešno) “eliminirali” (pobili ali pregnali) večino naraščaja. Le to si more misliti zunanji opazovalec takratnega dogajanja.
Zelo slabo za Slovenijo je, da take stvari še dodatno razkrivajo usodno polpismenost v državnih rečeh, ki obvladuje našo državo. Neumnosti, spori, oškodovanja v zvezi z ustavnimi dokumenti, državnostjo, mejo, teritorijem upravičenji, dejanskim stanjem stvari itd. so le “zunanji spolni znaki” klavrne resničnosti.
Sicer pa drugega ni mogoče pričakovati. Vse je ukleščeno v miselne vzorce kardeljansko-kumrovškega pojmovanja, ki se giblje na območju med anarhoidnostjo, “odmiranjem države” in “komunalno ureditvijo”. Naslovi državnih ustanov, besedovanje predstavnikov vsega ljudstva in ljudi z mandatom, neizprosno razkriva tragično resnico. Dokler bodo javni prostor naše DRŽAVE onesnaževale REPUBLIŠKE ustanove in organi namesto DRŽAVNIH, in bomo OBČANI namesto DRŽAVLJANI… ni upanja. PARLAMENT bo še vedno SKUPŠČINA ubogljivih DELEGATOV, ne pa vsega spoštovanja vredno in dragoceno zakonodajno telo.
Ni čudno, če ta čas NIKOGAR ne moti, zelo verjetno nihče niti ne opazi, da parlament države Slovenije sploh ne obstaja, saj nima 90 poslancev, kakor določa temeljni akt države – USTAVA.
Nobeno presenečenje torej ni, da medijska scena skoraj ne opazi, da smo (spet?) del Evrope in celo člani EU. Dogajanje in pisanje o dogajanju pripoveduje, da smo še bolj trdno v krempljih Balkana, kot smo bili v časih jugoslovanske centralistične diktature. In nikoli doslej, niti v časih najhujšega preganjanja in potujčevanja, slovenska identiteta, jezik in kultura niso bili tako ogroženi, kot danes, ko so praktično v zadnjih zdihljajih. Uničena je vsa “materialna baza”, instrumente države, ki je v prvi vrsti dolžna zavarovati identiteto, pa uporabljamo skoraj izključno za varovanje in promocijo vsega drugega prej, še posebej pa ne sme biti “slovensko” marveč TUJE. Niti diplomirati skoraj ni več mogoče v slovenščini.
A slovenska prastara kmečka modrost je vedno znala povedati: Kamor je šel bik, naj gre še štrik. Mojstrovanje naših osamosvojiteljev, katerih mojstrovino imamo pred seboj in na svojih hrbtih, iz njihovi lastnih vrst pa je prišel vzdih o “veliki posraniji”, je tako neznansko in ima tako hude – morebiti celo nepopravljive – posledice, da res ni mogoče storiti nič drugega, kot ponoviti tu citirani stari slovenski kmečki rek.
Bolj za okrasek ni odveč dodati novejšo varianto podobnega reka, ki ga je glas našega ljudstva skomponiral v obupnih razmerah po poskusu “sovjetizacije” Slovenije po zmagi nad okupatorji. Kratico oboževane SSSR s(m)o (takrat) prebrali: SAMI SRALI, SAMI RAZMETALI. Velja tudi sedaj.