Spoštovani!
Svet LDS bo vložil kazensko ovadbo proti neznanemu storilcu zaradi kršitve zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi. Iz nabreklih pleonazmov prvega odstavka na spletu dostopnega dokumenta ja mogoče izluščiti misli o ” prispevku in pomenu odpora za nastanek in združitev slovenskega ozemlja v današnjih mejah na strani zmagovite zavezniške koalicije.” Tovrstnim mnenjem stojijo nasproti dejstva, da je “slovensko ozemlje” – pravilno ozemlja slovenskih dežel/držav – že združil Narodni svet v Ljubljani zadnji dan oktobra leta 1918, in svoj ustavnopravno veljavni sklep sporočil osrednji administraciji na Dunaju, ter ga nato objavil v prvi številki uradnega lista narodne vlade. Te slovenske dežele/države, združene pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta, so potem 1.12. istega leta kot “zemlje države SHS” – kakor jih je v srbščini v trenutku razglasitve “Ujedinjenja” poimenoval regent Aleksander Karadjordjević – vstopile v novo južnoslovansko združbo, in njihove državnopravne subjektivitete se nihče vse do leta 1991 -dejansko še do danes – ni dotikal. Torej državnopravno ostaja slej ko prej enaka. Primorska je z delom Krajnske (zaradi železnice Trst – Reka) potem leta 1922 na podlagi sporazuma v Rapallu prišla pod italijansko oblast, po koncu Druge vojne pa je na podlagi pariškega mirovnega sporazuma 1947 in Memoranduma o soglasju leta 1954 – brez Trsta in Gorice – prišla nazaj v okvir Jugoslavije (kamor je pravnoveljavno vstopila kot “zemlja države SHS” leta 1918 – glej zgoraj) in ne, kakor piše v ovadbi: “… je Jugoslavija leta 1947 tudi podpisala mirovno pogodbo z Italijo, ki je Primorsko vrnila Sloveniji.” Ne se hecat z uradnimi mednarodnimi akti.
Napihnjeno besedovanje v prvem odstavku “ovadbe” še razkrije prepričanje avtorjev, da je “sodelovanje slovenskega odporniškega gibanja v protifašistični koaliciji … namreč imelo mednarodne posledice. Jugoslavija – njena naslednica je Republika Slovenija – je bila sopodpisnica avstrijske državne pogodbe in je torej dala svoje soglasje k ponovni vzpostavitvi Avstrije v mejah od leta 1938.” Sliši se lepo, zapisana dejstva in javno objavljeni dokumenti pa govore nekoliko drugače. Med podpisniki celovitega dokumenta, Mednarodne pogodbe o Avstriji, s katero so zmagoviti zavezniki (USA, GB, F in SSSR) obnovili državo Avstrijo v njenem predvojnem teritorialnem obsegu, zaman iščemo še koga drugega, razen tukaj naštete osebe:
Wjatscheslaw Michailowitsch Molotow (SZ)
Iwan I. Iljitschow (SZ)
Harold Macmillan (GB)
Geoffrey Arnold Wallinger (GB)
John Foster Dulles (USA)
Llewellyn E. Thompson Jr. (USA)
Antoine Pinay (F)
Roger Lalouette (F)
Leopold Figl (Ö)
Jugoslavija je v Pogodbi omenjena le v členu 27, točka 2., ki dovoljuje Jugoslaviji, da si prilasti avstrijsko premoženje.
Slovenci so v znamenitem Členu 7 obravnavani kot etnična skupina državljanov. Amen.
Trditev: “Brez obeh dejanj, kakor tudi priključitve Prekmurja, bi bila poznejša osamosvojitev Slovenije zgolj teoretična možnost…” je morebiti všečna in “zveni ponosno”. Dejstva in zgodbe, ki so zapisane v dokumentih, pa so skrajno prozaične. Prekmurje je bila pravzaprav štajerska mejna krajina – torej avtonomni subjekt – ki ga je takratni vojvoda, češki kralj Otokar uporabil kot plačilno sredstvo, da je madžarskemu kralju Beli III. z mirom v Bratislavi poplačal določene usluge. Od tedaj pa do Trianona 1922. leta je bila dežela od Rabe do Drave celovita – tako, kot je bila vedno, vse do 1991, celovita tudi Istra. (Do leta 1991 nobena državna meja ni delila Primorske!) Slovenska krajina (Totszag), kakor se je do konca Prve vojne med Slovenci imenovalo “Prekmurje”, je bilo potem s sporazumom v Trianonu razkosano – del je ostal v okviru Madžarske, del je prišel pod Avstrijo, preostali del, od današnje avstrijsko – madžarske – slovenske tromeje na severu, do sotočja Mure z Dravo na jugu pa je prišel pod suvereno oblast Kraljevine SHS. Sporazum v Trianonu v 27. členu natančno pove, da se meja med Madžarso in Kraljevino SHS spušča od Lendavskih goric na Muro in po njej do sotočja z Dravo, “kjer se sreča z mejo med Ogrsko in Hrvaško-Slavonijo” (then the course of the Mur downstream; then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge,the course of the Drau (Drave) downstream;). Prekmurja nikoli ni delila nobena državna meja. Meja je bila vedno na reki Dravi. “Priključitev Prekmurja” je v revolucionarni optiki Druge svetovne vojne strašna tragedija. Ni šlo samo za nasilno nadaljevanje razkosanja, hrvaška stran je tudi genocidno “etnično uravnotežila” ozemlje med Dravo in Muro. Leta 1991 pa ga je prvič zasedla kot državna oblast. Česa takega ji ni dovolila niti Madžarska, ko je med Drugo vojno znova zasedla nekdanje svoje ozemlje med Dravo in Rabo, in kljub temu, da je bila nacistična Nezavisna država Hrvatska (tudi) “njeno dete”, niti slučajno ni dovolila Zagrebu, da bi se polastil ozemlja med Dravo in Muro. To so mu omogočili šele komunisti po zmagi leta 1945. Zagrebška televizija je leta 2011 predvajala štiridelno tv nadaljevanko o Andriji Hebrangu. V četrtem nadaljevanju je bila objavljena izjava Hebrangove vdove, da ji je soprog v času pred zasedanjem ZAVNOHA rekel: “Nemcem in ustašem bomo dovolili odhod, z Mačkom se bomo pa dogovorili.” Na presenečeno vprašanje, kako to, je Hebrang razložil: “Z NDH smo dobili Bosno in Hercegovino, z NOB bomo dobili pa Medmurje in Istro.” No comment!
Glede navedb o himni v ovadbi, velja opozoriti, da je himna predvsem glasba. Saj je pravilo, da se himna “intonira”, zapoje se pa “lahko” – če ima besedilo. Rusi so imeli – in še imajo – kar težavo, ker je bilo sijajni glasbi podloženo besedilo nenadoma (ideološko) neustrezno. Kar nekaj časa so himno le “intonirali”. Velja torej, da ima Republika Slovneija “PREMRLOVO” in ne Prešernovo himno. Glede mahanja s prapori, bi bilo pa dobro, če bi ovadbarji navedli kak zakon, ki določa, kakšne zastave smejo oz. morajo pri državni proslavi “vihrati v vetru”! Dokler se tak zakon od nekod ne pojavi, pa velja, da lahko okoli prireditve mahljajo vseh “sort fane”. Rekel bi še to: Spodobilo bi se, da bi glede na herojske zgodbe “odpora”, tudi praporščaki imeli vsaj toliko ja..c, da bi samoiniciativno primarširali na prizorišče. Nihče jim tega ne more prepovedati. Menda tudi za “odpor” niso zahtevali “navodil” – ali pač?
29. junija 2012
Andrej Lenarčič
(Poslano na Delo, objavljeno Sobotna priloga, 7.7.2012