Utemeljeni so sledeči bistveni ugovori:
Člen 4 Sporazuma o arbitraži pravi:
Article 4: Applicable Law
(1) The Arbitral Tribunal shall apply
(a) the rules and principles of international law for the determinations referred to in Article 3 (1) (a);
(b) international law, equity and the principle of good neighbourly relations in order to achieve a fair and just result by taking into account all relevant circumstances for the determinations referred to in Article 3 (1) (b) and (c).
in tribunal je v primeru:
Istria Region (Short Press Release with Maps (FR), Page 5)
In the Istria region, the Tribunal considers a series of disputed areas near Leskova Dolina and Snežnik in Slovenia and Prezid in Croatia. These areas have been referred to by the Parties as the “Tomšič plots”, on account of their former owner. The Tribunal analyses whether the boundary between the Parties may be based on the 1920 Treaty of Rapallo although the Treaty was rejected by partisan organisations in 1943 as well as by subsequent legislation in 1946 and 1947. The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified the international boundary established by the Treaty of Rapallo. As a consequence, the former boundary between Italy and Yugoslavia, as it stood from 1920 to 1947, became the border between the two Republics and is now the boundary between the Parties. The disputed areas referred to as the “Tomšič plots” are thus located in Slovenia.
With respect to a disputed area near the settlement of Gomance, the Tribunal notes that Croatia, while asserting that the cadastral limits in the region are generally aligned, presents no specific evidence. Official topographic maps presented by Slovenia however support Slovenia’s claim to this area. Concluding that the Tribunal must give more weight to Slovenia’s clear and specific evidence of title than to Croatia’s unsubstantiated assertion of cadastral alignment, the Tribunal determines that the disputed area forms part of Slovenia’s territory.
upošteval SAMO (!!!) dejstva in argumente, ki so v skladu z zahtevo, zapisano v 4. členu sporazuma. Hkrati odločno odrekel pomen dokumentom AVNOJ-a in notranjim pravnim aktom socialistične SFRJ ob soočenju z “Rapallsko mejo”: The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified the international boundary established by the Treaty of Rapallo.
Analogno tej odločitvi tudi državnih meja slovenskih dežel, ki so 1.12.1918 sestavile državo Jugoslavijo (nazadnje SFRJ), notranji pravni ali upravni akti znotraj Jugoslavije ne morejo odpraviti. Ker jih niti kakršenkoli drug akt – tudi na internacionalni ravni – nikoli od leta 1918 pa do leta 2017 ni niti obravnaval, kaj šele ukinili ali drugače odpravil, so povsem enakovredno internacionalno pravno dejstvo, kot so bile meje med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS, dogovorjene s Treaty of Rapallo (Evidentno: Meje dežele Primorske – te so bile z Rapallom spremenjene – je mogel sprememeniti le meddržavni akt!!!). V trenutku, ko je arbitražni tribunal odločal o poteku državne meje med RS in RH, so bile te meje natančno zabeležene v dokumentih, na vpogled na vojaških specialnih kartah, o njih pa je objavljena znanstvena razprava v reviji ARHIVI 26 (2003) št. 1, str. 119-128, Peter Ribnikar, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI.1127, Ljubljana).
DRŽAVNA meja, ki je po letu 1867 na podlagi ustave Habsburške monarhije (Ausgleich, 1867) ločevala dve državni polovici Kraljevine Ogrske in je na območju Pomurja potekala po reki Dravi (in ne po Muri!), pa je zabeležena v Trianonskem sporazumu (1922), točka 2: Meja s Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ta meja je v nadaljevanju svojega poteka od sotočja Drave z Muro naprej proti jugovzhodu sama po sebi postala državna meja med Kraljevino SHS in Ogrsko – kar pove, da je imela tudi v delu svojega poteka po reki Dravi (med Zavrčem in sotočjem z Muro), kjer je ločevala slovensko Pomurje in Hrvatsko (znotraj Kraljevine Ogrske), meddržavni značaj, le da to znotraj nove države v času nje trajanja ni imelo pomena – enako, kot prej omenjene meddržavne meje slovenskih dežel, ki so se združile s Srbijo v Jugoslavijo, v času trajanja te države niso imele meddržavnega pomena. Pridobile so ga npr. nemudoma, ko je bila leta 1941 v Zagrebu ustanovljena država NDH, ki je s pogodbo med okupatorji teh slovenskih dežel – Italijo, Nemčijo in Madžarsko – njih meddžravni značaj takoj in brezpogojno priznala.
Kljub temu, da je tribunal odločno odrekel veljavnost argumentov znotrajjugoslovanskega (in “partizanskega”) značaja ob soočenju z internacionalnimi pravnimi dejstvi (meddržavna meja npr. Rapallska), je pri določitvi poteka državne meje od Kantride (pri Reki) so sotočje Drave in Mure ravnal drugače in relevantna dejstva ignoriral.
Na območju Žumberka si je dovolil celo postaviti z resnico do absurda sprto trditev, da na tem odseku NIKOLI NI BILO DRŽAVNE MEJE MED AVSTRIJO IN OGRSKO. Seveda to na videz drži, saj AVSTRIJA nikoli do leta 1919 ni imela nobene državne meje z Madžarsko (prim. Ausgleich 1867). Mejo so imele dežele Cislajtanije, med katere sodijo tudi slovenske dežele Primorska, Krajnska in Štajerska. Te so imele državno mejo z Madžarsko in na območju Gorjanci/Žumberak je bil to del državne meje med Vojvodino Krajnsko in Kraljevino Ogrsko:
Meja je bila celo DVOJNA, saj je “obkrožala” (na priloženi karti jasno razvidna oba dela meje: severni in južni – ta je poudarjen z rdečimi pikami!) del območja nekdanje Vojne krajine (upravljali sta jo Krajnska in Štajerska), ki je bila odpravljena z ustavo (Ausgleich) leta 1867.
Tribunal ni imel nobene podlage za svojo trditev, da na grebenu Gorjancev (severni del državne meje) meje ni bilo, saj je bila tam, pa še na jugu. Znotraj tega teritorija ni bilo nikoli kraljevine Ogrske, in neke Hrvatske še manj.
Iz besedila izreka razsodbe izhaja, da so bili na mizi sklepi, ukrepi in akti notranjega upravnega značaja iz časa trajanja SFRJ. Socialistične jugoslovanske republike namreč niso imele državnopravne subjektivitete, saj so le izvajale pooblastila DRŽAVE SFRJ (o tem pričajo tako “ustave” republik in pokrajin, kot sama zvezna ustava – ki pa so vsi tako ali tako neki nenavadni deklarativne, za potrebe demokratične zakonodaje povsem neprimerne deklamacije – republiški dokumenti in štampiljke organov oblasti!) Noben sklep/dogovor republiških izvršnih svetov in drugih upravnih organov ni imel pomena na internacionalni ravni – kar je pravzaprav tribunal sam odločno in povsem utemeljeno ugotovil v zgoraj posredovanem izreku o sektorju ŽUMBERAK.
V uvodu izreka razsodbe citirani dogovori med izvršnima svetoma v Ljubljani in v Zagrebu so torej za naloge arbitražnega tribunala v celoti brez vsakega pomena.
Dodatno je povsem neprimerno uporabljeno načelo uti possidetis, saj ni šlo za izvrševanje svojih suverenih pravic, marveč za izvajanje ZVEZNIH (SFRJ) POOBLATIL.
Tribunal torej ni ravnal v skladu s točko 4 Sporazuma:
Grobo so bila kršena pravila in načela internacionalnega prava.
Popolnoma napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje stvari.
V izreku:
HR-SI Long Press Release with Maps (EN).pdf
stran 9:
- Independence
- Both Croatia and Slovenia declared independence on 25 June 1991. On that day, the Parliament
of the Republic of Croatia, the Sabor, adopted the Constitutional Decision on the Sovereignty and
Independence of the Republic of Croatia and the Declaration on the Establishment of the
Sovereign and Independent Republic of Croatia.40 On that same day, the Assembly of the
Republic of Slovenia adopted the Declaration of Independence and the Basic Constitutional
Charter on the Sovereignty and Independence of the Republic of Slovenia.41
so navedeni podatki, ki z dejanskim stanjem stvari nimajo nobene zveze. Jugoslovanski republiki Slovenija in Hrvatska sta sicer sprejemali različne zakonske in ustavne akte že pred datumom 25.6.1991, pa tudi kasneje. Ker pa DRŽAVA NASTANE Z RAZGLASITVIJO (primerjaj datum nastanka obnovljene Avstrije: trenutek, ko je predsednik Figl z balkonu dvorca Belvedere na Dunaju zbrani množici razglasil: “Österreich ist frei”, ali pa izrek razsodbe mednarodnega sodišča v Hagu o suvereniteti države Kosovo!), je dejstvo internacionalnega pravnega značaja, da je Republika Slovenija nastala z razglasitvijo na trgu Republike prad stavbo parlamenta, dne 26.6.1991. Dokaz: JLA je napadla suvereno državo Republiko Slovenijo v noči od 26.6.1991 na 27.6.1991. Da ni imela namena izvrševati agresijo ZNOTRAJ SFRJ, je razvidno iz dejstva, da Republike Hrvatske ni napadla – še več, Republika Hrvatska je kot integralni del SFRJ pri agresiji sodelovala – tako s teritorijem (JLA je napadala z njenega ozemlja) kot tudi s sredstvi, posebej pa še z ukazom hrvaškega republiškega predsednika Tudjmana, da se akcij JLA proti Sloveniji ne sme ovirati na noben način.
Da je dne 26.6.1991 svojo državno samostojnost in suverenost razglasila samo Republika Slovenija, ne pa tudi sosednja jugoslovanska republika Hrvatska, je poleg doslej navedenega, razvidno tudi iz uradne izjave predstavnika predsednika Tudjmana pri razglasitvi v Ljubljani, ki jo je zabeležil in v svojem časopisu Guardian objavil novinar tega lista, Jan Traynor:
Ian Traynor in Ljubljana
The Guardian, Wednesday 26 June 1991
By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’
Poleg tega:
- B) Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991. (vse do tega datuma je SFRJ!!!)
In še posebej (pravilo in načela vsakega prava – ne le internacionalnega – NON BIS IN IDEM !!!) dokazuje, da ne 25.6., niti 26.6. ni nastala nobena hrvaška država, to, kar so v Zagrebu vklesali v kamen, ki je postavljen pred zgradbo, v kateri so razglasitev samostojnosti izvršili (dne 8. oktobra 1991):
Besedilo:
U OVOJ ZGRADI HRVATSKI SABOR DONIO JE 8. LISTOPADA 1991 POVIJESNU ODLUKU O RASKIDU DRŽAVNO – PRAVNIH SVEZA S BIVŠOM DRŽAVOM.
Resnica o ravnanju Zagreba ob osamosvojitvi Slovenije je objavljena tudi v spominih generala Špeglja (slika)
Ni sence dvoma, da skladno s 5. členom Sporazuma o arbitraži Republika Hrvatska ni stranka v postopku.
Nič, kar je v nasprotju s tem dejstvom zapisano v razsodbi arbitražnega tribunala, ni resnično.
RH NI STRANKA V POSTOPKU. Se je pa s svojim podpisom Sporazuma javno in slovesno zavezala, da bo odločitev tribunala spoštovala in s svoje strani brez odlašanja udejanila.
Tudi sicer se glede poteka državne meje s preostankom SFRJ Slovenija ne more pogovarjati z eno jugoslovanskih socialističnih republik, saj ni vstopila v jugoslovansko državno zvezo z njo, marveč s Kraljevino Srbijo, in nikoli ni imela nobene državne meje s Hrvatsko, marveč do “ujedinjenja” 1.12.1918 s Kraljevino Ogrsko, potem pa s preostankom unitarne, enovite in celovite jugoslovanske države, ki se je ob osamosvojitvi slovenskih dežel (osamosvoji se lahko le, kar je nekaj sestavilo! – torej slovenske dežele tokrat pod imenom Republika Slovenija) imenovala SFRJ in so jo sestavljale administrativne upravne enote (pod boljševistično kvazi pravno in kvazi demokratično latovščino imenovane “republike” in v svojih ustavah – ki so bile standardna farsa boljševističnega tipa: primerjaj SSSR – imenovane celo “države”….!!!!) Hrvatska, BiH, Makedonija in Srbija v pokrajinama Vojvodino in Kosovim. Tako se je mogoče o državni meji slovenskih dežel (Republike Slovenije od 26.6.1991 naprej) event. pogovarjati le s SFRJ, odnosno njenimi naslednicami.
Določbe (MNENJA) tkim. Badinterjeve (arbitražne) komisije, ki se sicer dotikajo Republike Slovenije le v dveh točkah – in to ko našteva “jugoslovanske republike” (Op. No. 3) in v mnenju (Op. No. 7), v katerem decidirano terja, da je treba Slovenijo takoj priznati, se osamosvojene države Republike Slovenije ne tičejo v nobenem drugem smislu, saj je bila Slovenija suverena država (kot takšno jo je “zalotil” – in tudi de facto priznal – že Brionski sporazum) že mesece preden je Badinterjeva komisija sploh začela odločati o ureditvi VOJNE med preostalimi republikami in pokrajinami SFRJ.
Karkoli je v zvezi s Slovenijo odločila ta komisija, je dovoljeno upoštevati izključno v soglasju z doslej navedenim – kar v prvi vrsti pomeni, je Republika Slovenija svojo osamosvojitev razglasila in uresničila sama (26.6.1991), predvsem, ker je za to imela vse ustavnopravne podlage in pravice, in da tega ni storila (KAJ ŠELE HKRATI! kakor podtika tribunal!) – in niti ni mogla storiti jugoslovanska republika Hrvatska, saj države, nazadnje imenovane SFRJ ni sestavila, zato je svojo ODCEPITEV lahko dosegla le z nasiljem in vojno, še prej pa je kot jugoslovanska republika bila agresor na osamosvojeno Republiko Slovenijo.
Na podlagi povedanega ni nobenega dvoma, da so dejanja in stališča/odločitve arbitražnega tribunala v popolnem nasprotju z več kot očitno razvidnim dejanskim stanjem stvari – PA TUDI Z JASNIMI, IZRECNIMI IN NEDVOUMNIMI DOLOČILI SPORAZUMA O ARBITRAŽI – in tako popolnoma nesprejemljiva, pravno irelevantna.
V LJUBLJANI, 07082017
Andrej Lenarčič