http://www.politikis.si/?p=192166
22082017
Spoštovani Predsednik Republike Slovenije, g. Borut Pahor
Spoštovani Predsednik Vlade, g. Dr. Miro Cerar
Spoštovani Predsednik Državnega Zbora, g. Dr. Milan Brglez
K prvim trem vrsticam: SSKJ-Pravila, (1994), paragrafi 103 – 104 in 145-146 – MALA ZAČETNICA!)
Slovenska oblast dolguje narodu…
“slovenska oblast” ima ingerence nad državljani Republike Slovenije!
Vsi narodi v evropski zvezi so že obsodili nacizem, fašizem in komunizem, le Slovenija še vedno zavlačuje z obsodbo. Če bi kar so nam komunisti prizadeli, prizadeli nacisti ali fašisti, za obsodbo ne bi bilo pomisleka.
Tudi tukaj napačna raba velike začetnice! Tokrat je (verjetno zaradi preobsežne uporabe poprej) zmanjkalo velikih črk… Sicer pa pavšalna trditev ne sodi v take vrste pisanje. VSI?
Komunizem je propadel in teoretično v Sloveniji ni več komunistov, so pa simpatizerji komunizma, ki se z vsemi silami branijo in blazno zagovarjajo njihove načrtne in premišljene “pomote”, ker nimajo poguma priznati resnico.
Glede na značaj – tematiko nekoliko prenapihnjeno. Predvsem pa netočno. Ni jasno, odkod je videti, kar državljane RS pri vsakdanji skrbi zase, družino, otroke ne obseda. Še zlasti pa: Več, kot je videti “simpatizerjev komunizma”, je na očeh javnosti vodilnih na politični sceni, ki so “otroci komunizma” (izdelki, aktivni v organih in dejavnostih!). So tudi vodilni na “obeh straneh”! Enako zagnani, kot so naučeni, le tokrat v nasprotnih smereh…
Kadar je govor o naši preteklosti, zagovorniki takoj omenijo domobrance. Tudi mlajši rod ponavlja isto, ker ne poznajo naše zgodovine. Zagovorniki sploh ne priznajo začetka naše usode in predstavljajo domobrance kot, da so domobranci vsega krivi. Nočejo priznati, da je bil začetek naše tragedije zasnovan leta 1940, ko je glavni ideolog KP Jugoslavije Edvard Kardelj povedal, da bodo šli komunisti v oborožen odpor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo.Tako so kmalu po okupaciji leta 1941, začeli izvajati svoje načrte preko OF in KP. Začeli so ustrahovati narod z umori uglednih in vplivnih civilistov, družin in tudi otrok. Tako je bil Stanko Mavsar star komaj devet let, ena izmed prvih žrtev komunističnega nasilja. Vaščani in kmetje niso imeli druge možnosti, da se rešijo nasilja, kot da so ustanovili vaške straže, ki so se kasneje formirale v domobranstvo.
K koncentratu neke interpretacije minulega: O “začetku naše tragedije” velja spomniti, da se stvari začno na začetku, ne nekje na sredi ali poljubno kdaj, kakor komu slučajno odgovarja. Dogajanje ima svojo pot, sledi zakonitostim in vplivom. Slovenska zgodba 20. stoletja, ki je zgodba podalpske blaznice (uničenje lastnih držav – po slovensko imenovanih DEŽELE, izbris njih državne in upravne strukture, hlapčevanje vsakemu tujcu, ki je imel pet minut časa za zmedeno, brezpravno rajo, prepuščeno tribalistični obsesiji) se ni začela niti leta 1941, niti kdajkoli v 20. stoletju, razen na samem začetku: Ob koncu Prve vojne, 31. oktobra 1918, ko je vlada v Ljubljani na podlagi suverenovega ustavnega dokumenta Manifest, z dne 16. oktobra, in upoštevaje plebiscitarno odločitev izvoljenih poslancev iz slovenskih dežel sprejela in razglasila sklep, da “VLADA V LJUBLJANI PREVZEMA VSA USTAVNA POOBLASTILA V VSEH SLOVENSKIH DEŽELAH”! (citirano po zapisu notranjega ministra tiste vlade, dr. Janka Brejca). Samozvani “narodovi voditelji” klerikalne in liberalne provenience (seveda vsi brez vsakega mandata) pa so to odločitev brezsramno ignorirali in preko Zagreba zavozili komaj uresničeno “Zedinjeno Slovenijo” (tudi “uresničenje Zedinjene Slovenije” je formulacija notranjega ministra tiste vlade!) v Beograd, namesto v Pariz! Kaj bi se zgodilo, če bi “reševalci slovenskega narodnega vprašanja” tistega časa (kasneje so imeli sebi podobne, enako (ne)vredne posnemovalce…) namesto v Beograd, z Zedinjeno Slovenijo šli v Versailles, tako kot so to storili njihovi avstrijski kolegi, ki so na isti ustavni podlagi ravnali enako, kot Ljubljana (dne 21.oktobra so prav tako razglasili zvezo “nemških dežel Avstrije” – vse skladno s Karlovim Manifestom!), in so jih v Parizu nemudoma priznali. In še danes je iz enakih dežel, kot so slovenske (oz. njih večinsko slovenski deli), sestavljena Avstrija uspešna in zgledna demokracija, ki je svojo trdnost izkazala tako, da je preživela celo nacistični Anschluß in tudi povojne poskuse komunistov pod močno moskovsko zaščito! Odgovor na vprašanje “kaj bi se zgodilo…” je jasen in nedvoumen: Že sto let bi Slovenci in vsi drugi državljani in prebivalci slovenskih dežel živeli v zgledni in uspešni zvezni državi, prav gotovo še bolj uspešni od sosede Avstrije. Namesto tega “umiramo na (poslednje!) obroke” v klavrnem “rešilnem čolni” potonulega Titanika, kar je “osamosvojena” Slovenija v najboljšem primeru! Seveda napolnjena z vso mogočo jugosocialistično nesnago. Od resnično osamosvojene Slovenije, slovenskih dežel, ki so 1.12.1918, kot ZEMLJE države SHS imenovane, sestavile južnoslovansko tvorbo, so “reševalcem” iz leta 1918 enako prizadevno in z enakim “uspehom” sledili tokratni osamosvajači in ustvarili sramoto (zadnjo?). Za analizo tokratnega dogajanja je priporočljivo uporabiti ustrezno masko in rokavice.
Ob koncu druge svetovne vojne, leta 1945 so zavezniki izročili oblast Jugoslavije komunistom.
Kaj je “oblast Jugoslavije”? A vseeno: Zavezniki niso mogli izročiti, kar so Titovi komunisti že zdavnaj imeli! Da so to lahko imeli (govor je o Sloveniji), so v prvi vrsti krivi tukajšnji maherji, ki so leta 1918 storili, kar je povedano v prejšnjem odstavku, in potem s svojo iste vrste raboto veselo surfali v okupacijo, odpor in “novim zmagam naproti”. Ljudstvo brez vsake državne strukture, je bilo na milost in nemilost prepuščeno balkanski “oblasti”, okupatorskim izživljanjem in poljubnim osvobajačem. Bolj organizirani in iz tujine podprti so imeli večjo moč – tako je pač v kaosu, A kaos so povzročili prej omenjeni.
Partizani so postali naši novi okupatorji do leta 1991, ko je komunizem formalno propadel. Proti-komunisti in Slovenska vojska, so se pred komunistično okupacijo umaknili in dobili zatočišče na Vetrinjskem polju na Koroškem.
Morebiti je tako zapisano lepo brati. Dejstva so pa znana. Od osvoboditve Beograda jeseni (22. oktobra) 1944 je bil Maršal Jugoslavije, Josip broz Tito s svojo JA edini reprezentant na območju okupirane Jugoslavije. Partizani – ne le na Slovenskem – so bili najkasneje 1. marca 1944 z ukazom Maršala Jugoslavije in vrhovnega komandanta NOV in POJ sestavni del jugoslovanske armade (JA). “Protikomunisti” in “slovenska vojska” so bile internacionalno pravno neobstoječi pojavi, povrhu pa so prihajali le z manjšega dela slovenskega ozemlja. Dokumenti angleške diplomacije in vojske o “Vetrinjski zgodbi”, so nedvoumni. Tam so angleške čete zajele “JUGOSLOVANE”, ki so kolaborirali z Nemci in so se umikali z njimi pred Titovo JA. (The last secret, 1974, Nicholas Bethell, 4th Baron Bethell)
Tam smo živeli pod milim nebom več tednov ko smo slišali veselo novico, da nas Angleži nameravajo preseliti v taborišča v Italiji. Odšlo je več transportov, predno smo dobili pretresljive novice od nekaterih domobrancev, ki so se rešili pred vrnitvijo v Slovenijo, da so nas Angleži prevarali in izdali. Vsi transporti so šli v Slovenijo in ne v Italijo. Sledilo je še nekaj transportov, predno sta dr. Meršol in major Barre prepričala angleškega poveljnika, da takoj ustavi vrnitev beguncev.
Zavezniki so se že v Teheranu, pa potem v Jalti dokončno dogovorili, da bodo vojne ujetnike vračali v njihove domače države. Kakor so s Koroške vrnili praktično vse državljane SSSR (celo potomce beguncev pred Oktobrsko revolucijo!), so vračali tudi Jugoslovane. Prizadevanja požrtvovalnih Slovencev (omenjen je ZDRAVNIK !!! Meršol) so rešila tistih nekaj (v glavnem civilistov – žensk in otrok – ki so še ostali. Večina je bila že vrnjena v Jugoslavijo, pa se postavlja vprašanje: Kje so bili tisti “veliki vodje naroda”, da je moral ukrepati nepooblaščeni ZDRAVNIK!?! Kje so bili veliki generali a la Krener in podobni? Tudi to izostri dejansko sliko katastrofe, ki je bila le neizogibno nadaljevanje “mojstrovine” iz leta 1918!
Po “zmagi” so komunisti na skrivaj mučili in pobijali domobrance v Kočevskem rogu, na Teharjih in v Hudi jami. Komunisti so poleg vojakov morili tudi civiliste in otroke. Po najnovejših podatkih so bili mnogi med njimi živi zakopani v rudniške rove.
Skromna pripomba: Če je o teh rečeh tedaj veliko vedel 7letni otrok, in potem redno obiskoval kraje slovenske tragedije (ne le v Rogu, Teharjih in Krimski jami) in tam, ko se je v tihoti z družino spominjal strašne tragedije slovenskega ljudstva, nikoli srečal takih, danes najbolj glasnih, potem pač ni mogoče govoriti o skrivalnicah. Vedelo se je, in kdor je hotel vedeti, je vedel. Ni pa bilo “koristno” niti spraševati, kaj šele “vedeti”. Komur je bilo življenje drago (od tistih, ki s(m)o ostali tukaj, in OHRANILI DOMOVINO! tudi za tiste, ki bi se kdaj vrnili…) o tem ni glasno govoril. Dovolj nevarno je bilo obiskovati kraje groze.
Soočeni smo s surovimi, pretresljivimi in nečloveškimi umori.
Z varne razdalje ni bilo ravno težko opazovati…
Z zločini, ki jih slovenska oblast še ni obsodila kot zlo. Obsodila je fašizem, nacizem in smrtno kazen. Tragično in nesprejemljivo pa je njeno zavlačevanje z odločno in nedvoumno obsodbo hudodelstev komunističnega nasilja. Hvaležni smo pokojnemu pisatelju Jožetu Rantu, ki je posvetil svojo knjigo “Slovenski Eksodus 1945” v spomin vsem žrtvam vojne in revolucije ter pojasnil, da je umor zlo, ne glede na to, kdo ga povzroči.
O tragediji je bila napisana povest, ki je prejela nagrado nacionalnega radia, a opazil je ni nihče. Niti “iz varne razdalje”, niti od kje bližje…
Glasi se tako-le:
http://tvslo.si/predvajaj/literarni-nokturno/ava2.145582200/
Literarni nokturno
ARS, 12.9.2012
POVEST V ŠTIRIH SLIKAH – Nagrada RTV Slovenija leta 1998 za kratko zgodbo.
Urbs decora, Urbs silvestra, Sanguineque purpurata;
Vitae nostrae sis magistra, Verae pacis administra!
SLIKA PRVA
Visoko poletje.
Blag vetrc veje skozi temnozelen gaj na strmem grajskem pobočju vrh prostranega vrta izza velike meščanske hiše, stoječe ob ljubki cerkvici svetega Florijana.
Na razgledišču, odkoder nese pogled daleč tja čez Morost, kjer se temnijo pobočja Krima in Mokrca, pa Marijinega Kureščka in slavnega turjaškega Ahaca, sedi na klopci deček. Pogled mu ne beži v sinjo dalj. V rokah drži Slovenca in strmi v drobne črke.
Še vedno je pražnje razpoložen: Pravkar je odkril, kaj vse ponujajo drobne črne risarije na časopisnem papirju. Sijoč od sreče, je mami pokazal, da zna brati! Sedaj sedi tu zgoraj, samcat v hladni senci. Zrak zveni poletno popoldne, sinica ščebeta prav blizu, pesem škrjanca plava nekje visoko. Iz belega časopisnega papirja pa skozi črnjavo črk bruha še bolj črna, grozna in mračna resnica dolenjskega Šentruperta, graščine na Dobu, družine lastnika Logothettija in Mavsarjeve družine.
Deček ni pretresen. Že dolgo tega, ko so pred hišo na pločniku kolesa vojaškega tovornjaka zmlela kolesarko in se mu je prizor za vedno vtisnil v spomin, preden ga je mati potegnila z okna, mu je zavest preplavil neznan skeleč občutek, ki ga ne zapusti.
Ne prisluškuje zvonkim glasovom poletja, ne riše cvetic in živali. Negov svet je poln bobnenja topov in eksplozij, na papir riše letala, ki hrumijo podnevi in ponoči prek širnega neba, njegove igrače so tanki in topovi. Ne teka prek travnikov in se ne lovi z bratom in sestro. Največkrat teče poskakujoč čez dve stopnici hkrati in potem prek vrta globoko v zaklonišče pod Gradom, kjer se drenja v temi, dokler zvoku siren ne sledi sproščujoč direndaj.
SLIKA DRUGA
Ves teden so grmeli topovi na Gradu. Brez prestanka so bruhali granate čez trepetajoče strehe nekam v morostarske daljave.
Potem je nenadoma zavladala gluha tišina in za ovinkom je izginil zadnji lojtrnik, poln begunske mizerije, kakršna se je pod priprtimi polkni ves čas, dan za dnevom, počasi premikala proti severu.
Gluhoto je sredi noči pretresla eksplozija. Šipe so se zdrobile in po strehah je škropotalo. Potem so odeje pokrile skrb, ki je brez spanja prisluškovala še bolj gluhi noči.
Jutranje sonce je našlo prazne in tihe ulice.
Tudi njega je zamudni spanec ponesel v svetel dan. Potem je planil na okno.
Po ulici so prihajale vse večje skupine oboroženih ljudi. Med naraščajočo, neurejeno množico so se prerivali konjeniki, kolesarji, pa tu in tam kamion, poln razcapanih oborožencev. Vmes so bili tudi prav taki lojtrniki, kakršni so ropotali mimo hiše prejšnje dni, le da so tokrat med vrečami in ropotijo sedeli vojaki v opankah.
Eno za drugim so se odpirala okna. Nenadoma so v soncu zaplapolale zastave s čudno zvezdo. Skozi vežna vrata so vreli ljudje in mahali z majhnimi papirnatimi zastavicami. Ploskali so in vzklikali, ponujali cigarete in pijačo vojakom. Kmalu je bila ulica polna ljudi in hrupa, vihrale so zastave, na oknih so se pojavile rože.
Hrum je naraščal in zastajal. Vsake toliko se je dvignil vrišč in vzkliki so se mešali z zvoki harmonike. Kolonam pešcev so sledili tovornjaki, tem spet skupine z zastavo in harmoniko na čelu.
Proti večeru je vse potihnilo in ulica se je pogreznila v utrujen molk.
SLIKA TRETJA
Kot skoraj vsak dan, so tudi tokrat šli na sprehod čez Golovec.
Toda na križišču pred Karlovškim mostom jih je ustavil partizan: Nazaj! Oče je pokazal, da hočejo levo, po vozni poti na Grad. Partizan očitno ni vedel, kod in kam vodi ta cesta, pa je pomignil, naj gredo.
Počasi so se vzpenjali po ozki vozni cesti, ki je skozi Regalijev gaj peljala na grajsko planoto. Tam na ovinku nad novim mostom za pešce čez Gruberjev prekop jim je korak zastal.
Spodaj, na koncu slepega železniškega tira ob domobranski kasarni, je stal vlak živinskih vagonov. Onkraj Gruberjevega prekopa je na progi, ki je peljala na Dolenjsko in v Kočevje, stal prav tak vlak.
Bilo je pozno popoldne in v nizkem soncu so postave, ki so tekle prek mostu od enega vlaka do drugega, metale dolge majave in klecave sence. Uniformirani ljudje so kričali in jih naganjali na oni drugi vlak, ki je bil očitno namenjen proti Dolenjski.
Molčali so. Brez besed so izza grmovja strmeli v neverjeten prizor pod seboj. Potem se je oče zdrznil, kot bi se prebudil iz morečega sna, in počasi so – ne da bi spregovorili kako besedo – odšli naprej.
Potem je slišal pogovor med očetom in materjo v kuhinji: Tam za Kočevjem jih pobijajo…
Ko se je skoraj deset let kasneje prvikrat vozil z vlakom proti Kočevju – bila je šolska ekskurzija – ga je vso pot prežemala tista znana tesnoba iz davnih dni. Vso vožnjo tja in nazaj so se mu zelena gozdnata razkošja kazala mračna in mrzka. Pogled mu je uhajal proti nedostopnim roškim skrivnostim. Pred očmi so vstajale mlahave postave, ki so med vpitjem valovale prek brvi na čakajoči vlak…
SLIKA ČETRTA
Hinjski župnik mu je obljubil, da mu bo pokazal pot do strašnih roških brezen. Njemu so zanje povedale ženske, ki so že leta 1947 našle pot tja s pomočjo prijaznega logarja.
Z domačim župnikom so se odpravili na posvečeno romanje. Skrbno si je zapisal kilometre na števcu, zabeležil si je podrobnosti ob cesti in kmalu so obstali na ravnem v blagem ovinku. Avto je parkiral na levi strani, nekoliko v breg, med grmovje.
Potem so tiho in spoštljivo stopili čez cesto po komaj zaznavni stezi v redek gozd. Še ko so stopali proti gostejšemu zelenju, je po cesti pribrzel volkswagen, v njem pa uniformiranci v lovskih uniformah. Izginili so za ovinkom.
Počasi so stopali naprej in se spustili v majhno vrtačo. Kakih petdeset let stare smreke so kot v špalirju kazale pot na drugo stran. Njihova debla so nosila zanimive sledove, ki so olajšali predstavo, kako so tod križana visela telesa mučencev. Tu in tam je lubje kazalo sveže urezano znamenje križa…
Potem so se onkraj vrtače povzpeli par korakov navzgor in pred njimi je zazijalo brezno tik pod strmo, razdrapano steno.Obstali so in molitev je kar sama hotela v tišino gozda.
Potem so se razgledali. Po polomljenem vejevju so zlahka razbrali, kolikokrat in kdaj približno so z eksplozijami poskušali zasuti vedno bolj globoko, izdajalsko jamo. Razdrapana stena na južni strani brezna je kazala, da so tam postavljali eksploziv.
Bilo je očitno, kje in kako so morilci pehali navzdol polmrtve mučenike. In res, kamor si zagrebel v mehko gozdno prst, povsod so vreli na dan prazni tulci. Nenavaden je bil občutek, da držiš v rokah nekaj, odkoder je bruhnila smrt v nedolžnega človeka.
Vsako leto, tudi večkrat, je potem z vso družino obiskoval ta kraj. In bolj, ko si je postajal domač s samotno zeleno katedralo, slovensko Kalvarijo, manj so skeleli spomini iz zgodnjega otroštva…
Norost križa je stopala v ospredje.
Tolažilno spoznanje smisla “norosti” je vzniknilo in se potrdilo v njegovi zavesti leta po prvem srečanju z breznom pod Krenom:
Ob umirajoči ženi je prisluškoval odmevom prešernega slavja. Njuna davna sanja se je uresničevala. Zastava brez krvave zvezde, zastava svobodne, suverene države, je ponosno zavihrala nad vzneseno množico tam zunaj.
Gaudent in coelis animae sanctorum, qui Christi vestigia sunt secuti, et quia pro eius amore sanguinem suum fuderunt…
Ljubljana, 1998
Predsednik Pahor je na simboličnem pogrebu v Dobravi pri Mariboru povedal, da je dolžnost države storiti vse, kar ji velevajo zakoni in temeljne civilizacijske pravrednote. Rekel je: “To dela našo družbo in našo državo bolj humano, bolj človeško in zrelo.” Komunistični sistem je načrtno prekršil civilizacijske pravrednote in zakone za zaščito človekovih pravic, ki so veljali že pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Kje je slovenska oblast, ki naj bi skrbela za blagostanje naroda?
Slovenska oblast dolguje svojemu narodu objektivno in nepristransko zgodovino naše preteklosti, ter obsodbo komunizma na moralni podlagi, s spoštovanjem človeka in njegovih pravic. To smo od nje pričakovali že od začetka, ko smo skupaj delali s komunisti za samostojno Slovenijo. Slovenijo, ki bi skrbela in izpolnjevala svoje dolžnosti za dobrobit naroda in uredila državo in družbo bolj človeško ter zrelo, enakovredno državam v svobodnemu svetu enaindvajsetega stoletja.
Oba tadva odstavka sta odmev in nazorna slika dejanskega stanja duha glede državnih reči na Slovenskem. Kakor so veljaki, prikoriteni k vzvodom moči in odločanja že pred, pa med in po prvi svetovni vojni zavajali državljane slovenskih dežel in jih ščuvali proti svojim lastnim državam / deželam, namesto da bi jih podpirali pri njihovem upravičenem prizadevanju za dejanski delež pri oblasti v svoji domovini, domači hiši, državi, enako so ravnali hlapci svojih nagonov in tujih interesov v kasnejših obdobjih, da so bile nesrečne okoliščine le še bolj krute in učinki grozoviti. Ta zločesta protislovenska zarota je bila tako sofisticirana in silovita, da se večina državljanov države Slovenije še dandanašnji, več kot četrt stoletja po “osamosvojitvi”, lastne državnosti ne zaveda in je niti ne razume. Ljudstvu so zlikovci – čisto po ribniško – nataknili “zelena očala” norih ideologij, da ne prepozna resnice, in voljno požira/prežvekuje otrobe – lesene oblance mnenj in prividov. Slovenska državnost, slovenske dežele pa še kar naprej ležijo pozabljene za plotom.
Nič čudnega, da je veliki pisatelj Ivan Cankar tisti hip, ko je pogruntal, za kaj dejansko gre (jeseni 1918), in to na glas povedal, “nesrečno (in dokončno) padel po stopnicah”………
Še mnogi so, največ njih pa v brezna, protitankovske jarke in rudniške rove………
Tu so skriti resnični problemi slovenstva.
Slovensko-ameriški svet
Rudi Kolaric, Predsednik
Lahko je tistim VSEM EVROPSKIM NARODOM obsojati – iz varne razdalje! Malo jih je namreč med njimi, ki so resnično doživeli in preživeli nacistično in komunistično zlo v vseh njiju krutih razsežnostih. Pojma nimajo, o čem deklamirajo. Niti tisti, ki so se pred Zlom umaknili na varno, prave podobe (na lastni koži!) niso občutili.
Predvsem pa naj se končno neha farsa vseh fars, da vodijo “protikomunistično opozicijo” in pridigajo o obsojanju in boju najpogosteje prav tisti, ki so se izoblikovali kot člani in funkcionarji propadlega režima! Naj se vrnejo v svoje štale.
Toliko, da se ve!
AL
