Posts Tagged ‘Hitler’

Hrvaško-Hitlerjeve aspiracije, ki se nadaljujejo

Sunday, August 1st, 2010

Publicist Dušan Željeznov v svoji knjigi Rupnikov proces (Ljubljana, Cankarjeva založba 1980) na straneh 96 do 103 citira Rupnikove zapiske, ki razkrivajo zelo zanimive detajle, pomembne za razumevanje današnjega dogajanja na relaciji Slovenija – Hrvaška.

Na strani 97 opisuje Rupnik pomen ozemlja pod upravo Komisariata za Jadransko Primorje – to je slovenske Primorske, kakršna je bila v času Avstrijskega cesarstva. Posebej poudarja neupravičenost hrvaških in italijanskih aspiracij po tem ozemlju. Aspiracije hrvaških ustašev do naše zemlje – tako piše – so bile takrat že na vidiku in so povzročale ostre komentarje pri naših ljudeh.
O Primorski se je večkrat pogovarjal z vrhovnim komisarjem, ki mu je pripovedoval o težavah, ki jih povzročajo italijanski prebivalci Primorja, da pa bo vztrajal in iskal upravno-administrativne razloge za postopno priključitev Primorske po kosih k Ljubljanski pokrajini oz. prejšnji pokrajini Krajnski.
Hrvaško ljudstvo je Rupnik po lastnih besedah visoko cenil, eliti pa je očital “Herrenmenševstvo” in hinavsko/zaničujoče trepljanje Slovencev po ramenih kot “Alpskih Hrvatov”!
Navaja pogovor s Paveličevim delegatom novembra 1943. S sladkimi diplomatskimi besedami mu je poslanec Ivanić sporočal pozdrave poglavnika, v glavnem pa je prišel zato, da bi dosegel pristanek Rupnika na unijo “bratskih narodov” pod poglavnikom. Rupnik se o tem ni želel pogovarjati, a je Ivanić kljub temu nadaljeval z agitacijo po pokrajinski upravi in drugje po Ljubljani.
Rupnik pove, da mu je zanesljiva oseba marca 1944 dostavila zajetno dokumentacijo že pripravljene hrvaške zakonodaje za hrvaško-slovensko unijo. Očitno je Hitler s Pavelićem pripravljal dokončno uničenje Slovencev, ki so obema bili na poti do Jadranskega morja.
Prvi odločni poskus je bil že ob kapitulaciji Italije. Rupnik piše:
“Poglejmo, kako je potekala zadeva: 8.IX.1943. leta je zvečer Hitler pozval poglavnika na oseben telefonski razgovor, mu dodelil Hrvatsko primorje, Reko, Kvarner in Istro in zahteval, naj okupira Ljubljansko pokrajino. Poglavnik v slednje ni privolil; s tem je bil razgovor končan, vendar je poglavnik v svojem znanem polnočnem radijskem govoru lahko Hrvatom razglasil nove meje.”
Ker Pavelić ni upal napasti Ljubljanske pokrajine je imel Hitler težave z razpoložljivimi enotami, saj je moral zavarovati Ljubljansko pokrajino, pa je ostalo pri starem in je uprava na Primorskem ostala v rokah Italijanov (prefektov). Prišlo je nato do reorganizacije z ustanovitvijo vrhovnega komisariata za Jadransko Primorje (Küstenland – kakor je bilo območje imenovano po nemško pred koncem prve svetovne vojne).
Rupnik z ogorčenjem piše o nenavadnih obiskih zagrebških ministrov in visokih oficirjev pri narodnem odboru in škofu Rožmanu, ki da je menda o Rupniku žaljivo govoril, da ne dovoli narodnemu odboru delovati. Rožman je tudi poslal posebno delegacijo s tem v zvezi v Zagreb. Med njimi je bil znani dekan monsinjor Škrbec. Rupniku je bilo rečeno, da je bil ta pogovor med narodnim odborom in hrvatsko vlado opravljen na pobudo nadškofa Stepinca.

Teh nekaj drobcev marsikaj pojasnjuje. Zlasti:
– odklonilen odnos narodnega odbora in Rožmana do Rupnika
– ignoranco Rupnikove vloge pri Domobrancih – klerikalni Slovenec je zelo pretenciozno poročal – če sploh – v zvezi z Rupnikom.
– odvzem poveljstva, ko so tik pred begom maja 45 ustanavljali slovensko vojsko.
– edino Rupnika so izročili zaveznikom, ti pa Jugoslovanom, ki so ga nemudoma obsodili in usmrtili.

Postavlja se tudi zanimivo vprašanje v zvezi s hrvaškimi aspiracijami:
– kako to, da je NDH pred svojim pragom tolerirala partizansko Belo krajino?
– kako to, da je domobranska akcija v Beli krajini doživela katastrofalen medsebojen spopad (pomotoma?)
– partizani so zapustili Belo krajino in se zmagovito vrnili prek Kolpe šele ob kapitulaciji.

Nova in nova vprašanja postavljajo dogodki v nadaljevanju.
– Česar Hitler in Pavelić zaradi nasprotovanja slovenskega prebivalstva Ljubljanske pokrajine in Rupnikove politike nista uspela uresničiti, so Hrvati uresničili pod Titom – saj so okupirali tako ozemlje med Dravo in Muro, kot tiste dele slovenske dežele Primorske, ki so bili znotraj cone B. V nadaljevanju meddržavnih dogovorov med FLRJ in Italijo so bili potem republiki Hrvaški prepuščeni v upravljanje še preostali deli Istre do Dragonje. Po osamosvojitvi obeh jugoslovanskih republik se program očitno pospešeno nadaljuje na državnopravni ravni, tako politično kot ozemeljsko in gospodarsko.
– Množični grobovi Slovencev v Medmurju in poboji v Istri, pa seveda “Jasenovci” iz časa NDH, povedo, kaj bi Slovence doletelo, če bi nakana Pavelića in Hitlerja leta 1943 uspela.
– kaj pomeni spominska plošča Stepincu na simbolu slovenske države – Triglavu?
– kaj pomeni “pojezda”, ko je Sanader, predsednik hrvaške vlade v svojem avtomobilu sam popeljal po (dotedaj?) slovenskem ozemlju takraj Mure? Ali pa dogovarjanje sedanje predsednice hrvaške vlade z našim npr. v Krajnski gori, ko je tam večina hrvšakih smučarjev, in pa tokrat v Bohinju, kar na “hrvaškem ozemlju” – stavba, v kateri je naš PM sprejel Kosorjevo (kdo koga??) je hrvaška lastnina in je bila v prejšnjih časih vila hrvaškega CKja.
Vsekakor zelo povedno!

Ljubljana, 1. avgusta 2010