ZANIMIVA SODBA O SLOVENCIH
“Świat Słowiański” piše (1907 str. 13-14)
o Slovencih: “Med Jugoslovani imajo
Slovenci največ političnega zmisla; sicer
so majhen narod, a bodo še igrali od-
ločilno ulogo… To je skrajno demokra-
tičen narod, obenem pa k a t o l i š k i
še bolj kakor P o l j a k i. Ako bo polj-
ski ‘ljudski centrum’ (centrum ludowe)
pri novih volitvah pridobil znatno število
mandatov – kakor se splošno pričakuje –
bo našel v slovenskih poslancih najbližje
zaveznike”…Zahteva narodne avtonomije
je edina točka resnega nesoglasja med
Poljaki in Slovenci. Poljaki zahtevajo
deželno avtonomijo: ideja narodne avto-
nomije se je po mnenju poljske revije
rodila pri Rusinih, ki so najslabši politki
v Avstriji, ta ideja je neplodna in neiz-
vedljiva. Slovenci naj bi skrbeli, da se
Krajnska narodno okrepi; potem naj bi
nastopili s programom, da se s Krajnsko
združijo slovenski okraji sosednjih dežel.
Poljaki in Čehi bi tak program podpirali,
in Slovenci bi gotovo imeli rajši tako de-
želno avtonomijo kakor pa fikcijo narodne
avtonomije.
F.G. (Franc Grivec)
ČAS št. 2 / 1907
Današnji človek seveda potrebuje vsaj nekaj pojasnil.
Na samem začetku. Prevod pojmov NARODNO in DEŽELNO, uporabljenih leta 1907: “deželno” pomeni DRŽAVNO (slovenska beseda DEŽELA od nekdaj pomeni DRŽAVA. Tako razloži celo Etimološki leksikon JAZU – Petar Skok), “narodno” pa pomeni ETNIČNO.
Da bo nasprotovanje politično-državno zrele poljske nacije Slovencem podtaknjeni “narodni avtonomiji” razumljivo, je treba opozoriti, da DRŽAVA(dežela) kot STRUKTURA ne zajema atributa ETNIJA, pač pa je država nujen okvir, v katerem se uresničujejo, uveljavljajo in varujejo temeljne pravice človeka in državljana. Osebna izkaznica – Identity Card – osnovni državni dokument identitete praviloma ne vsebuje podatka o etničnem. Identiteta je državljanstvo.
Opozorila Poljakov so bila še kako utemeljena. Še predobro so vedeli, kako staro, pradavno DRŽAVNO identiteto imamo državljani slovenskih dežel slovenskega porekla (etnije). To “NACIONALNO” (!!!) samozavest so narodovi “voditelji” – vsi po vrsti – zanemarjali, dušili, in jo nadomeščali s folkloro, “kulturo”, religioznostjo. Smrtonosna zel se je nazadnje razrasla v poguben tribalizem (“troedino jugoslovanarsko pleme”), ki ga je kronala “Revolucija”, kot drugi (prvi naj bi bila “kultura”) “temelj državnosti”.
Ta grozljiva, tragična, mrličev in pregnancev polna zgodba se je po zaslugi “rešiteljev naroda” zgrnila nad nas potem, ko smo Slovenci z Manifestom (suveren Karl, dne 16.10.1918) dobili v roke ustavni dokument – podlago za uresničenje Zedinjene Slovenije (torej zveze slovenskih dežel oz. njih slovenskih delov), in to tudi pravno veljavno uresničili s sklepom vlade v Ljubljani, da “prevzame vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah”! (31.10.1918). Ta sklep, ki ima internacionalno pravno veljavo, ni bil nikoli odpravljen – torej še vedno obstaja in velja, pa če ga “stroka” in “veljaki” še tako ignorirajo ali gledajo stran.
Napotek/opomin Poljakov iz leta 1907 so torej naši nacionalno (!!!!) zavedni ljudje – poslanci parlamentov Krajnske, Primorske, Koroške in Štajerske ter vlade pod predsedovanjem viteza Pogačnika – dne 31.10.1918 uresničili. Ustvarili so državo, zvezno republiko. (“Država nastane z razglasitvijo” je tukajšnjim “strokovnjakom” MORAL razlagati svetovno znani francoski ustavni pravnik). Kaj in zakaj pa se je potem zgodilo?
Razglasitev v Ljubljani je bila seveda rdeča cunja za bika, ki se je desetletja dolgo pripravljal, da v pomanjkanju lastne legitimitete zajaha lipicanskega žrebca slovenske državnosti in upravičenj. Napihovanje nekakšnega “državnega prava” in vsesplošno pravljičarjenje je povsem prekrilo dejansko stanje, ki je bilo, da so slovenske dežele imele vse državne atribute in vso ustavno podlago za oblikovanje državnih svetov (prevarantski izraz: “narodnih”!!!), nihče na vzhodni strani meje med Cisljatanijo in Translajtanijo pa te pravice ni imel. Nič, kar se je dogajalo onkraj (v Zagrebu, npr.) ni imelo pravne podlage ali upravičenja. Manifest je to še posebej poudaril. Samo slovenske dežele (in seveda nemške!) so imele to ustavno podlago. Oboji – Slovenci in Nemci – s(m)o jo uresničili. Le, da Avstrija to ve, mi pa nočemo…
Navedeno dejstvo je prišlo do izraza tudi pri samem aktu razglasitve “ujedinjenja”, dne 1.12.1918 v Beogradu. Pripravljeno besedilo, da se “Država SHS ujedinjuje sa Srbijom” je regent Aleksander spremenil (“popravil”) tako, da se “ZEMLJE države SHS” ujedinjuju sa Srbijom. (poudarek ZEMLJE je moj) Sprememba je bistvenega pomena. Pove namreč, da je bilo regentu Karadjordjeviću popolnoma jasno, kdo od tistih, ki so se pojavili v Beogradu, predstavlja DRŽAVO. Kot suveren, izšolan v St. Peterburgu in Parizu, je pač vedel, da se država more dogovarjati – pogovarjati le s subjektom iste vrste. Zagrebško “vijeće” seveda ni predstavljalo ničesar. Še manj neka “Država SHS” – ne le da je bila čista izmišljija, imela ni nobene pravne podlage! Suveren je tudi vedel, da se neka “plemena” z njegovo državo ne morejo povezovati. Z na videz majhno – a bistveno in politično sijajno – spremembo besedila dokumenta o “ujedinjenju”, je združitev omogočil. Zapisano namreč pove, da se “ZEMLJE države SHS” (to so bile samo slovenske dežele, mesec dni pred tem združene) povezujejo s kraljevino Srbijo. Na ta način je bil sklep zakonit in uresničljiv, saj sta se “ujedinila” dva subjekta internacionalnega prava, ne pa neke fantomske tvorbe ali plemena iz okupiranega teritorija premagane Kraljevine Ogrske
Jugoslavija – država, ki je nastala z združitvijo slovenskih dežel in kraljevine Srbije – je v času svojega obstoja preživela marsikaj, spreminjala podobo in ime, a dejstvo, kako je nastala in kdo jo je sestavil, ni bilo nikoli izbrisano. Zato so slovenske dežele, tako, kot so jo s Srbijo sestavile, dne 25.6.1991 pod imenom Republika Slovenija edine iz nje izstopile. Nihče drug! Kasnejši razpad preostanka SFRJ je bila pač nasilna in krvava secesija, boleč nastanek novih subjektov.
Da so pa potem “osamosvojitelji” iz tega napravili “veliko posranijo”, je pa že zdavnaj izrekel in zapisal veliki pokojnik, ki smo ga pred nedavnim pokopali v Bohinjski Bistrici.
ANDREJ LENARČIČ
04022016