KOMENTAR K FINAL AWARD 5

August 19th, 2017

(KOMENTAR K FINAL AWARD 5)

 

  1. The Kingdom of Yugoslavia (1929-1941)

 Točka 20

  1. King Alexander instituted the Kingdom of Yugoslavia in 1929, after a major political crisis. An Act of 1929 on the Name and Division of the Kingdom into Administrative Territories (the “1929 Act”) replaced the 33 oblasti by nine new provinces called banovine. These were later described in the 1931 Constitution of the Kingdom of Yugoslavia (“1931 Constitution”). The banovine boundaries largely replicated the boundaries of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, and thus also those within the former Austro-Hungarian Empire.

V točki 20 navedena dejanja nimajo internacionalnega pravnega značaja. Notranji (u)pravni akti na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka. Edini akt, ki ima internacionalni pravni značaj in učinke v obdobju, ki ga zajema točka 20, je dne 1.12.1918 podpisani razglas “Ujedninjenje”, katerega bistveni značilnosti sta dve:

1) Ključno je, da deklaratorno “združuje” ljudstva, etnije (Slovence, Hrvate, Srbe!) in ne državnopravnih subjektov,

in

2) razen v delu, kjer je interveniral suveren/regent Srbije, Aleksander, ki je “zagrebško” dikcijo, da se “ujedinjuju Država Slovenaca, Hrvata i Srba i Kraljevina Srbija” spremenil v “se ujedinjuju ZEMLJE države Slovenaca, Hrvata i Srba sa Kraljevinom Srbijom.”

Na ta način je “družabo dogajanje” (združevanje ljudstev, plemen, in nastop nelegalne – neobstoječe tvorbe “Država SHS”) spremenil v relevantno internacionalno pravno dejanje: Združitev ZEMALJA države SHS (ZEMLJE države SHS so bile slovenske dežele, ki so bile polnopravni subjekti internacionalnega prava) in države Kraljevine Srbije. Pravno formalno je bila trivialna tribalistična farsa brez vsakega pravnega učinka “učlovečena” in čast/digniteta srbskega regenta rešena. In seveda je dejansko nastala združba slovenskih dežel in Kraljevine Srbije, na videz država, dejansko pa farsično unitarno “kraljestvo ljudstev” (Srbov, Hrvatov in Slovencev) ki je nazadnje pod imenom SFRJ dočakalo svoj zasluženi, klavrni konec.

Točka 21

The Ljubljana and the Maribor oblasti were then merged into a single Dravska banovina, albeit with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje. The relevant parts of the territory of Croatia were divided into the Savska banovina and the Primorska banovina. In 1939, these merged, with some other counties, to form the Banovina Hrvatska.

Tribunalu je v tej točki uspelo ohraniti za zgodovino, da je bilo Medmurje odvzeto (with some exceptions, including Medmurje/Medjimurje), kar pa tako ali tako nima nikakršnega učinka na internacionalni ravni. Le kdo, tudi samo navzven podoben vrsti homo sapiens bi si drznil z nekim enostranskim upravnim aktom spreminjati tako pomemben mednarodni sporazum, kot je Trinanonski.

 

  1. The Yugoslav Territory During World War II

 

Točka 22

  1. World War II spilled over to the territory of the Kingdom of Yugoslavia in April 1941, leading to occupation by the forces of the Axis and the creation of the “Independent State of Croatia.” The latter had to yield a part of its territory along the coast to Italy, and the Dravska banovina was divided between the German Reich, Italy and Hungary.

Točka 23

  1. Anti-fascist liberation and resistance movements emerged. On Croatia’s account:

5.12 During World War II in Yugoslavia, partisan resistance to the German and Italian occupation forces, and to the governments that the occupying powers installed, was led by the Anti-fascist Council of People’s Liberation of Yugoslavia (AVNOJ). AVNOJ was the supreme authority of the Yugoslav resistance movement and exercised legislative and executive functions in liberated areas falling under its control. Partisan organizations in the various regions of Yugoslavia operated under its general command.

5.13 In Croatia, the highest governing organ of the partisan resistance was the National Anti-fascist Council of the People’s Liberation of Croatia (ZAVNOH), which served as the governing authority in liberated parts of Croatia. In Slovenia, the resistance was led by the Liberation Front of the Slovenian People, which functioned as the responsible governing authority in liberated Slovene areas.

Točka 24

  1. On Slovenia’s account:

In  September  1941,  the  Slovenian  People’s  Liberation  Committee  (Slovenski narodnoosvobodilni odbor, SNOO) – which later became the Slovenian People’s Liberation Council (Slovenski narodnoosvobodilni svet, SNOS)  – was created  by the Executive Committee of the Liberation Front (Izvršni odbor Osvobodilne fronte, IOOF). In the occupied territory of the later Croatia, the National Anti-Fascist Council of the People’s Liberation of Croatia (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja Hrvatske, ZAVNOH) was created in 1942; it was renamed in 1945 the People’s Parliament of Croatia (Hrvatski narodni sabor). At the federal level, the Anti-Fascist Council of People’s Liberation of Yugoslavia (Antifašističko Vijeće Narodnog Oslobođenja Jugoslavije, AVNOJ) established in 1942, assumed civil authority as the political umbrella organ of the liberation movements. It proclaimed, in November 1943, the Democratic Federation of Yugoslavia (DFY) and assumed itself the functions of the interim legislative body of the Federation. In addition, it appointed the National Committee for the Liberation of Yugoslavia (Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ) to act as the interim executive authority.

Glede upoštevanja odredb partizanskih organizacij in AVNOJ / ZAVNOH je tribunal jasen in nedoumen. V integralnem besedilu razsodbe je glede veljave in učinka te vrste aktov zapisal:

Zadeva “Tomšič”:

  1. The Tribunal will not enter into an in-depth analysis of all the legal consequences of those pieces of legislation. It will be enough for it to observe that those domestic laws could not have nullified the international boundary established by the Treaty of Rapallo, which was the boundary between Italy and Yugoslavia under international law from 1920 to 1947. The Tribunal will add that the purpose of those pieces of legislation was not to nullify the Treaty of Rapallo. Rather, they were only enacted to determine the law applicable in the territory attached to Yugoslavia under the Treaty of Paris.

The Tribunal determines that the boundary between Croatia and Slovenia in areas 9.3 and 9.4 follows the course of the former boundary between Italy and Yugoslavia as it stood from 1920 to 1947.

 

V LONG PRESS RELEASE PA:

Istria Region

In the Istria region, the Tribunal considers a series of disputed areas near Leskova Dolina and Snežnik in Slovenia and Prezid in Croatia. These areas have been referred to by the Parties as the “Tomšič plots”, on account of their former owner. The Tribunal analyses whether the boundary between the Parties may be based on the 1920 Treaty of Rapallo although the Treaty was rejected by partisan organisations in 1943 as well as by subsequent legislation in 1946 and 1947. The Tribunal finds those declarations or Yugoslav legislation could not have nullified  the international boundary established by the Treaty of Rapallo. As a consequence, the former boundary between Italy and Yugoslavia, as it stood from 1920 to 1947, became the border between the two Republics and is now the boundary between the Parties. The disputed areas referred to as the “Tomšič plots” are thus located in Slovenia.

With respect to a disputed area near the settlement of Gomance, the Tribunal notes that Croatia, while asserting that the cadastral limits in the region are generally aligned, presents no specific evidence. Official topographic maps presented by Slovenia however support Slovenia’s claim to this area. Concluding that the Tribunal must give more weight to Slovenia’s clear and specific evidence of title than to Croatia’s unsubstantiated assertion of cadastral alignment, the Tribunal determines that the disputed area forms part of Slovenia’s territory.

Ni sence dvoma, da bi tribunal odločno in takoj zavrgel vse, v tu posredovanem delu odločitve navedene “AVNOJSKE” in “partizanske” (tudi povojne) argumente, kadar bi jih v konkretni zadevi mogel soočiti z upoštevanja vrednimi internacionalnimi pravnimi dejstvi – kakor je v tem primeru “Rapalska meja”. Zakaj slovenski predstavniki niso dali tribunalu na mizo te vrste dejstev, ki obstajajo za vso državno mejo slovenskih dežel od “tromeje” na Dravi pod sotočjem z Muro do obale Jadranskega morja pri Kantridi v Kvarnerskem zalivu. To so stoletja veljavne, natančno določene in evidentirane državne meje, ki so še za stopnjo višje od odločitev raznih mednarodnih konferenc.

V kolikor so mejni kamni, ki so določali potek te državne meje slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko (nikoli s Hrvatsko, saj Hrvatska ni bila država do 8. oktobra 1991 – razen nacistična epopeja NDH, ki pa je tu omenjeno mejo brez priziva priznala – tudi tisti del na reki Dravi!)

ZAKAJ SO SLOVENSKI PREDSTAVNIKI IN STROKOVNJAKI O TEM MOLČALI, JE POSEBNO VPRAŠANJE! Odgovor pa more biti izključno kazensko pravni.

 

  1. The Yugoslav Federation (1945-1991)

 

K tej zajetni in zelo podrobno elaborirani točki velja povedati (kot generalno opozorilo):

Evidentno gre za “federacijo ljudstev”, ljudskih republik, posebnega “socialističnega” tipa, o katerih državnih atributih naj bo povedano le: Prebivalstvo se ni smelo imenovati “državljani”, marveč “občani” (delavci, kmetje in občani…). Socialistični sprevrženi (z državnopravne perspektive – ali natančneje: v okoliščinah grobe zlorabe države in vseh njenih komponent s strani ideologije in partije) “novorek” je imel eno dobro plat: Brezkompromisno je razkrival pravo bistvo stvari – da ni šlo za federacijo subjektov, marveč objektov, da je bila vsa oblast v rokah ene Ideje in ene Partije. Država, kolikor je je bilo (bila je le na ravni internacionalnih odnosov zvezne administracije) je bila sredstvo in orodje vladajočih garnitur. Tudi “demokratične” volitve in druga orodja so bila predmet zlorabe.

Podobno, kakor nekoč Kraljevina Ogrska, je bila tudi SFRJ zvezna država, ne pa zveza držav. Pa še to “ljudskih” držav, kar je fenomen, vreden klinične ekspertize.

To je povedano s perspektive tisočletne državnosti slovenskih dežel/držav v okviru Svetega rimskega cesarstva.

Morebiti je potrebno glede notranjih pravnih ukrepov, ki imajo zelo zveneča poimenovanja, ponoviti, kar je tribunal opozoril v prejšnjem poglavju: Prav nobeno notranje pravno dejanje ali akt, še najmanj pa “partizanske” odločitve, nima nobenega učinka v soočenju z internacionalnimi pravnimi dejstvi. Tako je odveč opozarjati, da delitve UPRAVNIH OBMOČIJ znotraj teritorijev, ki jih je z mirovno pogodbo Italija vrnila Jugoslaviji, nimajo nobenega drugega učinka, razen notranje (u)pravnega. Niti slučajno ne pomenijo kakršne koli spremembe morebitne obstoječe državne meje.

V tej točki mdr. tribunal obravnava tudi delitve znotraj Julijske krajine. Upoštevati je treba, da je celotno ozemlje, ki ga je z Rapallom pridobila Kraljevina Italija, predstavljalo slovensko deželo Primorsko, ki je s sklepom vlade v Ljubljani prišla v sklop slovenskih dežel, po odločitvi v Rapallu pa jo je od Jugoslavije (v katero je z ostalimi slovenskimi deželami prešla z “Ujedinjenjem” dne 1.12.1918) prevzela Kraljevina Italija s tem, da je zaradi železniške povezave Trsta z Reko terjala in pridobila del Postojnskega okraja (z Idrijo!) in je tako železnica Trst – Reka potekala znotraj italijanskega nacionalnega ozemlja.

Po vojni je z mirovno pogodbo Primorsko vrnila Jugoslaviji spet s pridžkom, da je zadržala večji del samostojnega mesta Trsta in pokneženo grofijo Gradiško v večjim delom mesta Gorica.

Dvoma ni: Kakor so vse slovenske dežele, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani od 31.10.1918 vstopile v južnoslovansko državo, (Trianon jim je dodal še povsem slovenske dele Zalske in Železne županije na Madžarskem), tako se je z mirovno konferenco in sporazumi Italija – SFRJ vrnilo prejšnje stanje – z manjšimi korekturami (kot omenjeno – Trst, Gradiška z Gorico).

Vse, kar se je potem dogajalo / dogodilo znotraj SFRJ – do razglasitve osamosvojitve Republike Slovenije – ni internacionalnih razsežnosti v ničemer spremenilo. Osamosvojilo se je dne 26.6.1991 natančno tisto, kar je 1.12.1918 vstopilo v državo, nazadnje imenovano SFRJ.

Zanimivo je, da celo ustavni akt o osamosvojitvi – Temeljna ustavna listina – natančno opredeljuje dejansko stanje stvari. In to z besedicama “V OKVIRU”. Zadevni tekst II. odstavka TUL se namreč glasi:

“…državne meje Republike Slovenije… ter meja med Republiko Slovenijo in republiko Hrvatsko v okviru dosedanje SFRJ.”

Ker je – in dokler je – uradni jezik v Republiki Sloveniji slovenščina, je pomen določbe kristalno jasen. Ne gre preprosto za “mejo med (jugoslovansko) RS in (jugoslovansko)RH”, marveč za mejo V OKVIRU “dosedanje SFRJ”, kar pomeni / in vključuje vse relevantne okoliščine.

Poglavitna okoliščina je dejanska državna (ne “republiška”) meja Republike Slovenije, ki je “v okviru dosedanje SFRJ” dejansko sinonim za državne meje slovenskih dežel. Nobena mednarodna konferenca statusa teh dežel in njihove državne meje ni v času med 1.12.1918 in 26.6.1991 niti obravnavala, kaj šele spremenila.

Ukrepi in mnenja znamenite Badinterjeve komisije tako ali tako ne obravnavajo Slovenije – razen bežno – “za nazaj” veljava je sporna, predvsem pa 5. člen Sporazuma o arbitraži odpravlja vsak dokument ali dejanje po “critical date” (25.6.1991)

 

Z JAVNO RAZGLASITVIJO DNE 26.6.1991 NA TRGU PRED SLOVENSKIM PARLAMENTOM, JE IZ SFRJ IZSTOPILO TISTO, KAR JE 73 LET PRED TEM VANJO (V NJENO PREDHODNICO) VSTOPILO. VPRAŠANJE DRŽAVNE MEJE RS IN VSA VPRAŠANJA NASLEDSTVA SE MORA OBRAVNAVATI V OKVIRU TEGA DEJSTVA.

 

  1. Independence

 

Točka 34

  1. Both Croatia and Slovenia declared independence on 25 June 1991. On that day, the Parliament of the Republic of Croatia, the Sabor, adopted the Constitutional Decision on the Sovereignty and Independence of the Republic of Croatia and the Declaration on the Establishment of the Sovereign and Independent Republic of Croatia. On that same day, the Assembly of the Republic of Slovenia adopted the Declaration of Independence and the Basic Constitutional Charter on the Sovereignty and Independence of the Republic of Slovenia.

Morebiti drži, da je zagrebški Sabor dne 25.6.1991 sprejel neko izjavo o hrvaški državnosti. Vsekakor pa je več kot javno znano, da so v Zagrebu razglasili samostojnost in neodvisnost dne 8. 10. 1991. Ker je zelo pomembno načelo internacionalnega prava (in vsakega prava sploh!) “NON BIS IN IDEM”, se je treba vprašati, kako to, da je bila država Republika Hrvatska razglašena šele 8. oktobra. Ni dvoma, da je prej ni bilo!

Kaj se je dejansko dogajalo, je najprej povedal predstavnik hrvaškega republiškega predsednika Tudjmana. Dopisnik londonskega Guardiana, ki je prisostvoval slovesni razglasitvi suverene in nedovisne države Republike Slovenije je zgodbo objavil naslednji dan:

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991:

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement(!!!) appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

Dejansko razglasitev samostojne hrvaške države so v Zagrebu nadvse ponosno VKLESALI V KAMEN, ki so ga položili pred stavbo, v katere kletnih prostorih se je razglasitev 8. 10. 1991 izvršila:

Shrani.si

“U OVOJ ZGRADI HRVATSKI SABOR DONIO JE 8. LISTOPADA 1991 POVIJESNU ODLUKU O RASKIDU DRŽAVNO PRAVNIH SVEZA S BIVŠOM DRŽAVOM

Da Zagreb ni razglasil samostojnosti “HKRATI” z Republiko Slovenijo (kar si upa trditi tribunal!) , se je pokazalo v dejstvu, da je osamosvojeno Slovenijo JLA nemudoma napadla. Ni pa napadla jugoslovanske republike Hrvatske! Očitno za to ni bilo razloga. In še več: S teritorija te jugoslovanske republike so prihajali vsi valovi jugoslovanske vojske, ki so nameravali uničiti novo državo. Edino evidento dejstvo, resnica, je v tej zvezi le to, da je bila tudi jugoslovanska republika Hrvatska “HKRATI” (tokrat pa lahko tribunal pride na svoj račun, in uporabi sebi očitno ljubo besedo: tokrat seveda upravičeno!) z ostalimi jugoslovanskimi republikami in pokrajinami agresor na osamosvojeno Slovenijo.

Da je Zagreb načrtno sodeloval v agresiji na več načinov (od pasivnosti do asistence) ni razvidno samo iz dogodkov  v času napada, marveč je o ozadju vse povedal sam predsednik Tudjman, oz. objavil v svoji knjigi njegov poveljnik ZNG (Zbora narodne garde), general Špegelj.

Shrani.si

Med mnogimi dokazi glede osamosvojitve Hrvatske, je tudi Brionska konferenca. Sklicala jo je Evropska skupnost. Udeleženci pa so bili ES, kot sklicatelj, Republika Slovenija, kot napadena država, in SFRJ, kot agresor. Kot predstavniki SFRJ so se konference udeležili predsedniki jugoslovanskih republik in drugi visoki funkcionarji zveznega predsedstva.

Ipso facto je ta tripartitna konferena treh enakopravnih subjektov internacionalnega prava (ES, RS in SFRJ), pomenila prvo mednarodno priznanje osamosvojene države Republike Slovenije.

Četudi so predstavniki ES, da bi lahko angažirali vse sile in postopke vpričo grozečega nadaljevanja vojne na teritoriju SFRJ, zahtevali (in je bilo sprejeto s sklepom 7.7.1991), da se za tri mesece zamrznejo nadaljnja opravila v zvezi z osamosvojitvijo, to že osamosvojene, in v junaški vojaški obrambni operaciji vseh oboroženih sil (Milice in TO in drugih) zmagovalke nad JLA, vojsko preostanka SFRJ, ni v ničemer prizadelo. Konsolidacija situacije v državi se je uspešno nadaljevala in mednarodna afirmacija je šla svojo pot. Toliko lažje, ker je premagana JLA navdušeno izkoristila priložnost, in dogovorjeno jadrno zapustila (za vedno!) ozemlje države Republike Slovenije. Je pa sosednjo jugoslovansko republiko Hrvatsko, ker samostojnosti ni razglasila HKRATI (kakor so pred osamosvojitvijo RS v Ljubljani zagotavljali in prisegali v Zagrebu) s Slovenijo, brionski trimesečni moratorij zalotil kot integralni del SFRJ (in očitno tudi kot agresorja na Slovenijo), in je tako smela samostojnost razglasiti šele po treh mesecih (8. oktobra), in je šele tedaj lahko začela sprejemati (ali uresničevati, v kolikor so bili sprejeti) ustrezne odredbe in zakone. “Zakon o preuzimanju”, ki ga je sprejel sabor, jasno pove, da vse do 8. oktobra na teritoriju RH veljajo zakoni SFRJ !

Od tribunalove vznesene trditve o HKRATNI osamosvojitvi RS in RH je ostalo le dračje sramote (plačane z milijoni!). Glede na določilo v 5. členu Sporazuma o arbitraži po vsem tem ostaja neovrgljivo dejstvo, da RH sploh ni stranka v potopku odločanja o poteku državne meje RS. Kar je logično! Saj se slovenske dežele (nazadnje imenovane Republika Slovenija) niso združile s Hrvatsko, še manj pa se je Republika Slovenija odcepila od Republike Hrvatske, IN NIKOLI V ZNANI ZGODOVINI SLOVENSKE DEŽELE NISO IMELE DRŽAVNE MEJE S KAKO DRŽAVO HRVATSKO. (Nekajletno nacistično NDH bi v Zagrebu najraje pozabili – morebiti tudi zato, ker je državno mejo s Slovenijo – slovenskimi deželami – brez pripomb priznala…)

Slovenija se je osamosvojila od SFRJ, naslednico države, ki jo je (pod imenom ZEMLJE države SHS) sestavila s Kraljevino Srbijo. Vprašanja nasledstva, drugih vprašanj in vprašanje poteka državne meje posebej, je torej vprašanje (v kolikor sploh more biti vprašanje) med Slovenijo in preostankom SFRJ! Znamenita MNENJA Badinterjeve arbitražne komisije, ki je bila ustanovljena dosti kasneje (27. 8. 1991), po osamosvojitvi Slovenije, so bila zadeva preostanka SFRJ, kjer so divjali / grozili vojni spopadi. Slovenijo je omenjalo le 7. Mnenje, ki je predlagalo, da se RS nemudoma prizna.

 

Točka 35

  1. On 27 August 1991, the Member States of the then European Community (“EC”) assembled in Brussels in an extraordinary ministerial meeting to establish the Peace Conference on Yugoslavia and an arbitration commission. The Commission became known as the “Badinter Commission” after the name of its chair, the President of the French Constitutional Council, Robert Badinter. Between late 1991 and the middle of 1993, the Badinter Commission handed down fifteen opinions pertaining to legal issues arising from the fragmentation of Yugoslavia.

Točka 36

  1. By 15 January 1992, the EC and all EC Member States had recognized Slovenia and Croatia. Croatia and Slovenia became Members of the United Nations (“UN”) on 22 May 1992.44

 O obeh teh točkah je vse že povedano ob robu točke 34.

 

  1. EVENTS AFTER 1991

 

Skladno s Sporazumom o arbitraži (posebej člen 5.) se s točkami pod tem naslovom ni treba posebej zamujati.  O državni meji nič od tega ne more biti odločilnega pomena. (Nobenega, ne “le” odločilnega!). So pa nekatere “podrobnosti” zelo povedne.

 

Za začetek (točka 37) omenimo: “… they both accepted that the legal principle of uti possidetis applied to the determination of the border.” v točki 37 – in še kaj v njej.

Potrebno je pozorno prebrati, predvsem pa pravilno razumeti. “Izvajanje oblasti”? Pravilo uti possidetis predpostavlja izvajanje LASTNE SUVERENE OBLASTI, ne pa POOBLASTIL nekoga drugega. Državni organi jugoslovanskih republik in pokrajin so zlasti ne področju eklatantno DRŽAVNIH zadev(zunanje – meja, carina, vojska, milica in tajne službe) bili izvajalci zveznih pooblastil. Pove že bežen pogled na “okrugli štampilj” teh organov. Pravilo uti possidetis torej podobno, kot “sklepi AVNOJA in partizansko in drugo socilaistično pravo” ne velja, kjer obstajajo internacionalno pravno relevantna dejstva (kakor je tribunal “opazil” v zadevi “Tomšičeve parcele”). Državi organi v republikah so torej izvajali zvezna pooblastila in previlo uti possidetis lahko roma v koš povsod, kjer obstaja državna meja slovenskih dežel (vredna vsaj toliko, kot Rapalska…)

Tudi citat: “… remains the border that existed at the moment of independence between

the two constituent republics of the SFRY.” je dragocen/ilustrativen. Pove, kakšna manipulacija je trditev o HKRATNI osamosvojitvi in tribunalovo povzemanje teh očitnih laži in nelogičnosti. “V trenutku osamosvojitev” (kar zanima Tribunal) osamosvojena Republika Slovenija ni imela nobene – ne državne (ker države RH ni bilo) niti “republiške” (ker suverena država ne more “imeti” socialistične republiške meje) – marveč je imela prastaro DRŽAVNO MEJO slovenskih dežel s preostankom SFRJ. (Z njimi je vstopila v jugoslovansko združbo).

O tem je več v brošuri Problem državne meje Republike Slovenije s preostankom razpadle južnoslovanske države, avtor AL, Ljubljana, april 2012. Opomba št. 6 pove:

Shrani.si

Definicije in opredelitve strokovnjaka je treba upoštevati cum grano salis. Od 1918 naprej so ljudje v državi, “ki ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in oravice republik in pokrajin” (prava štala torej – saj to pove TUL – Temeljna ustavna listina v uvodu!) imeli omejen domet v smeri pojmovanja in natančnosti v izražanju v zadevah internacionalnega in državnega sploh prava. Pove pa storkovna beseda uglednega arhivarja DOVOLJ!

 

Pri Točki 38

zapisana iskrena, in zato nadvse dragocena izjava Zagreba – dragocena za razumevanje “metod in sredstev”, ki so ondod v rabi za doseganje ciljev.  Pravijo:

  1. Croatia also emphasises that in connection with Slovenia’s request for recognition, the Badinter Commission took note of the fact that “[t]he Republic of Slovenia also stresses that it has no territorial disputes with neighbouring States or the neighbouring Republic of Croatia.”47 Croatia therefore maintains that Slovenia’s position has subsequently changed.

Trditev Slovenije, da nima ozemeljskih sporov ne s sosedami nekdanje SFRJ, niti ne z republiko hrvatsko, je Zagreb poniglavo, neprofesionalno, podlo zaobrnil in Slovenijo obtožuje, da je spremenila svoje mnenje.

Umazani prijem, ki sodi na neko drugo polje, je res zaničevanja vreden. Če kdo, potem Zagreb natančno ve, da Republika Slovenija (slovenske dežele) ne more imeti nobenega problema v zvezi s potekom državne meje. Potek državnih meja s sosedami Italijo, Avstrijo in Madžarsko, so določen z veljavnimi mednrarodnimi pogodbami. Meja “s Hrvatsko” pa obstaja stoletja, z ustavnim aktom najvišjega ranga – Ausgleich Habsburške monarhije leta 1867 – pa je bila tudi dokončno določena na moderen evropski pravni način. O določenosti te meje priča tudi prej citirano znanstveno delo Petra Ribnikarja, da o specialnih kartah in drugih dokumentih ne govorimo znova.

Vsak normalen državljan ve, da pri tako natančno in nedvoumno določeni državni mejo problema s sosedi (dobronamernimi!) ne more in ne sme biti. Zagreb pa – po svoji praksi ? – zlobno preračunljivo zadevo obrne “naglavaćke”. Nravi in običaji pač. A to je na internacionalni pravni ravni manj ko nič!

Zadeva točke 39 je tudi zanimiva.

  1. With regard to the maritime boundary, Croatia asserts that “both States adopted the position that the maritime border between the former republics had not been formally determined.”49 However, according to Croatia, “there was an understanding . . . that the delimitation of the territorial seas of Croatia and Slovenia would follow the equidistance method set out in Article 15 of UNCLOS,”

 

Slovenija je popolnoma v skladu z mednarodnim pravom morja in pomorskim pravom soglašala, da se “v zalivu” odloči po pravilu “ekvidistance”. Popolnoma jasno in pravilno. Težavica, ki se jo brez problema odpihne, je le v tem, da Zagreb misli, da gre za Piranski zaliv. (Njihova ponesrečena manipulacija s Savudrijsko valo jih je nje same udarila po nosu! Savudrijska vala namreč ni Piranski zaliv, marveč je to uvala na južni strani rta, južno od Savudrijskega svetilnika. Pozna jo vsak nedeljski izletnik ali povprečen jadralec.)

Shrani.si

V resnici namreč ne gre za Piranski zaliv, marveč za Kvarnerski! V tem zalivu se namreč državna meja Primorske dotakne Jadranskega morja pri Kantridi. Pri Kantridi zato, ker je suveren Franc Jožef svoje interese v Budimpešti podkrepil tako, da je primorsko Reko (prej krajnsko!) prepustil, kot svobodno pristanišče (podobno, kot Trst) neposredno Budimpešti. Če Madžari ne bodo delali težav, lahko ostane sedaj Reka v zagrebških rokah. (Trianon o Reki: Problem bodo uredili mejaši/sosedje!) Nikakor pa ne more nihče mimo pooblaščenega internacionalnega gremija spremeniti dejstva, da državna meja Primorske pride do morja poleg Kantride. Od te točke mora tribunal določiti za plovbo potrebne koridorje in morske pasove.

Shrani.si

Natančno je podana meja Primorske z Ogrsko na vojaški specialki, ki jo je dala na splet budimpeštanska kartografska ustanova:

Shrani.si

 

 

August 19th, 2017

(KOMENTAR K FINAL AWARD 4)

Točka 14

A further, detailed land survey was carried out under the Austrian Empire. Commenced under Francis I and conducted from 1817 to 1861, it resulted in the so-called Franziszeische Kataster (“Franciscan cadastre”). It served as a basis for taxation, as opposed to military mapping carried out in a separate Franziszeische Landesaufnahme. This Franciscan cadastre contains detailed cadastral maps prepared for each cadastral municipality.
Tu je mogoče pripomniti le, da besedilo pripoveduje, da ima kataster notranjo upravno funkcijo, saj je v tekstu jasno izpostavljen drugi pol evidence državnega teritorija: Vojaška kartografija, ki ima državno-politično funkcijo obrambe državnega teritorija. Ta se začne pri državni meji.

Točka 15

In 1867, the Austro-Hungarian Compromise transformed the Austrian Empire into the Austro-Hungarian Empire, which lasted until 1918. Its eastern part, known as “the territories of the holy Hungarian Crown of Stephan,” or Transleithania, was constituted by the Kingdom of Hungary and the Kingdom of Croatia-Slavonia. The remaining provinces were included in the western part of the Empire, officially named “the Kingdoms and Lands represented in the Imperial Council,” also known as Cisleithania.
Resnica je kruta, dejstva ves čas vsem na očeh. Compromise – Ausgleich – Poravnava je ustava habsburške monarhije par excellence. Ključno za razumevanje državne meje slovenskih dežel je, da v vseh členih dokument jasno in določno opredeljuje “Kraljestva in dežele, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu”, kot samostojne subjekte z isto osebo kot suverenom, medtem ko imajo “Ozemlja (“territories”!) Svete Ogrske Krone “državnopravno in notranjo administrativno samostojnost”! (Staatsrechtliche und innere ADMINISTRATIVE Selbständigkeit!).
Podtikanja nekakšne državnostne avtonomije Hrvatski in Slavoniji (zanimivo, da se pri tej točki (15) Dalmacija neznanokam izgubi) so očitna manipulacija vpričo (le) ADMINISTRATIVNE (upravne!) samostojnosti. Krucialna razlika med teritoriji Svete ogrske Krone in Kraljestvi in deželami (DRŽAVAMI!) zahodne polovice je bistvena – Habsburške dedne DRŽAVE so od začetkov subjekti mednarodnega prava z lastnim suverenom, dočim so teritoriji Ogrske Krone od začetkov upravne enote z enim suvernom vseh hkrati. “Ban” je izvrševalec kraljeve volje. Suvereni slovensih dežel – vsakokratni “rimski” oz. po Patentu 1804 “avstrijski” cesarji, so morali biti posebej ustoličeni v vsaki od svojih dednih dežel. (V Zagrebu??? Kdo? Kdaj!)
V enem najpopolnejših jezikov, slovenskem (enaka besedila so najkrajša v slovenskem, potem latinskem jeziku!), je mogoče kratko povedati:
Cislajatanija je ZVEZA DRŽAV, Translajtanija je ZVEZNA DRŽAVA.
Več je tega manipuliranja v naslednji točki:

Točka 16

According to Croatia, the constitutional and political status of the Kingdom of Croatia within Austria-Hungary was governed by the Croatian-Hungarian Compromise of 1868, which created a union between the “Kingdom of Croatia, Slavonia and Dalmatia” and the Kingdom of Hungary. The territories that now constitute Slovenia were then mainly part of the Austrian Crown Lands of Styria and Carniola, and of the Austrian Littoral.

Zveza “Kingdom of Croatia, Slavonia and Dalmatia” and the Kingdom of Hungary je izgledala tako, da se je Dalmacija pojavila med deželami Cislajtanije, zagrebški “sabor” pa, ki se ni strinjal z v Budimpešti napisanim predlogom notranje organizacije Translajtanije (enovite, celovite in nedeljive Kraljevine Ogrske), je Budimpešta preprosto ignorirala in njegov bojkot (in obstrukcijo hrvaških poslancev) “hvaležno vzela na znanje (iskreno povedano: med burnimi razpravami v času priprav na Poravnavo, so jih preprosto vrgli iz budimpeštanskega parlamenta!), ter dokumente in zakone z veliko večino sprejela brez njih. Po uveljavitvi “Poravnave” pa uvedla intenzivno madžarizacijo državne uprave. (Včpgp Zagreba pri upravljanju javnih zadev je razkril razpad 1918, ko je po odhodu madžarskega osebja železniški promet na Hrvaškem in v Slavoniji obstal. Na pomoč so priskočili slovenski železničarji – Slovenci so upravljali v svojih deželah – ki so jih Italijani nagnali s primorskih železnic!)
Nedeljivost in unitarnost Kraljevine Ogrske, ki je bila bistvena značilnost madžarske države ves čas, se je pokazala tudi v Manifestu cesarja Karla. S tem manifestom je suveren dežel Cislajtanije svojim državam omogočil svobodno odločitev, kakšno državo in skupnost hočejo. Ni pa mogel tega dovoliti v kraljevini Ogrski, saj o čem takem Budimpešta ni hotela ničesar slišati, pa še ob kronanju je moral priseči na celovitost in nedeljivost Ogrske. Vsak njegov korak, nasproten tej prisegi, bi pomenil, da ni več suveren/kralj Ogrske.
V Manifestu je zato moral zapisati:
Diese Neugestaltung, durch die die Integrität* der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten.
(Ta preureditev, ki se v ničemer ne dotika integriranosti* dežel Svete ogrske Krone, bo vsaki nacionalni državi zagotovila samostojnost.)
Op.:
tu opomba avtorja: namesto “integrität” stoji v Rumplerjevi knjižni izdaji “Rechte und Stellung…berührt werden”, kar potrjuje moj prevod: “integriranost (v)”, ne pa “integriteto” vsakega (teritorija) posebej, kakor v slovenščini razumemo izraz “integriteta”, ki zveni podobno kot nemška beseda”integrität”, ki pa v resnici pomeni “integriranost!, kot povedano…
Državni zbori, sestavljeni upoštevajoč etnični kriterij (po Manifestu!) sp bili torej zakoniti le v cislajtanski polovici (še posebej v etnično najbolj specifičnih slovenskih deželah) monarhije. Nikakor niso bili dovoljeni v ogrski, translajtanski polovici, ki je bila “zvezna država” popolnoma “integriranih dežel ENE krone”! Ker bi veljavnost Manifesta na Ogrskem rušila ustavnopravno nedeljivost kraljevine, je suveren zapisal, kakor je zapisal, in to šele potem, ko noben njegov poizkus, da nekako omehča Budimpešto, ni bil uspešen, pa je odmislil Ogrsko in uredil stvari (le) v “svojih” (dednih) deželah, kjer je imel za kaj takega ustavno možnost.
Krona dokumentarne in pravne butalščine (zelo, zelo “usmerjene”) pa je tribunalov citat The territories that now constitute Slovenia were then mainly part of the Austrian Crown Lands
of Styria and Carniola, and of the Austrian Littoral.
Lepa reč. Prav nič “mainly” niso bile “part”. Do razsodbe 29. 7. 2017 je bil celoten teritorij slovenskih dežel “del Slovenije”. Prav nič “mainly”.
Ni gotovo, da je imel tirbunal mandat spreminjati znano državno mejo, s katero so slovenske dežele vstopile v Jugoslavijo. Tribunalova naloga je jasno zapisana v Sporazumu (3. člen). Državna meja torej obstaja (kar je itak očitno), tribunal mora le določiti, kje (natančno) poteka. Tega pa ne more storiti verodostojno, če obstoječo državno mejo, znano, dokumentirano, na kartah zarisano in na terenu označeno, preprosto ignorira…
Povrhu slovenskih dežel Poravnava nikoli ne imenuje “Crown Lands”! Predvsem zato ne, ker je to v nasprotju z dejanskim stanjem. “Vovodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju” niti slučajno in nikoli niso bile “pod eno krono” (kakor je to slučaj s teritoriji na Ogrskem), marveč je vsaka vojvodina in kraljestvo imelo svojega lastnega, ustoličenega suverena (slučajno – ne pa nujno in v vsakem primeru – iz iste dinastije in isto osebo).
Tako površno, netočno in napačno opletanje na najvišji internacionalni pravni ravni pač ne sodi nikamor.

Točka 17

primerno krona “dosežke” poprejšnjih:
17. Within the Austro-Hungarian Empire, a large part of the territories which later became Slovenia and those which became part of Croatia were essentially divided by the boundary between Cisleithania and Transleithania.

Je pač tako, da je meja med Cis- in Translajtanijo potekala dosledno po državnih mejah slovenskih dežel, natančno zabeleženih na vojaških specialnih zemljevidih in v številnih drugih dokumentih, ki niso bile meje s kako hrvaško državo, marveč državne meje s Kraljevino Ogrsko. S temi DRŽAVNIMI mejami so slovenske dežele (dokument zapiše ZEMLJE države SHS) dne 1.12.1918 stopile v zvezo s Kraljevino Srbijo. Samo one so bile namreč subjekt mednarodnega prava, ki more sklepati veljavne
dogovore z drugimi enakimi subjekti. (Z okupiranim teritorijem poražene Kraljevine Ogrske Srbija, suverena država, pač ni mogla sklepati nobenih zvez. Mejo s sporazumom v Trianonu razdeljenih in Kraljevini SHS dosojenih delov Železne županije in županije Zala s hrvaškim teritorijem (Varaždinska županjija) na reki Dravi, pa je dokumentiral ta sporazum v točki 2 (potek meje s Kraljevino SHS).

TRIANON O MEJI NA DRAVI

O meji na reki Dravi (od Zavrča do sotočja z Muro) pa govori Trianonski sporazum:
2 With the Serb-Croat-Slovene State:
From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station,
Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to point 209 about 3 kilome-tres west of Nemesnep, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south; thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point265, a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pin-cze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu; thence in a south-easterly direction,the course of the Lendva downstream;
then the course of the Mur downstream; then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia*, about 1 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, the course of the Drau (Drave) downstream;
thence south-eastwards to a point to be chosen about 9 kilometres east of Miholjacdolnji, the old administrative boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, modified, however, so as to leave the Gyekenyes-Barcs railway, together with the station of Gola, entirely in Hungarian territory;
Shrani.si

1,5 km severno od železniškega mostu prek Drave se stika meja županije Zala z novo, “trianonsko” mejo, ki se nadaljuje “downstream” po Dravi in naprej (rumeno poudarjena linija). Ta stik (junction) je tista “tromeja), ki bi jo moral tribunal opaziti (tudi če/ker je zainteresirana – ali pač NEzainteresirana –  stranka v postopku ne da na mizo).

Op.:
*) V času Trianona je že obstajala Kraljevina SHS, ki je vključevala Hrvatsko in Slavonijo. Uporaba toponimov je šla s časom. Se pa v naslednjem stavku zopet pojavi pravo poimenovanje: “old administrative (!!!) boundary”…

Znotraj Jugoslavije je imela Slovenija (slovenske dežele) državno (ne “republiško”) mejo s preostankom Jugoslavije (SFRJ nazadnje) in ne s Hrvatsko. Tudi se ni odcepila od Hrvatske, marveč se je osamosvojila (izstopila iz združbe – dissolution) od SFRJ dosti prej, preden je ta država v hudih secesijskih vojnah dokončno prenehala obstajati.

KOMENTAR K FINAL AWARD 3

August 19th, 2017

KOMENTARJI K FINAL AWARD 3

GENERAL GEOGRAPHY

Točka 9

Two treaties delimiting the northern part of the Adriatic Sea were concluded by the SFRY and Italy. The Treaty concluded on 10 November 1975 at Osimo (“Treaty of Osimo”) delimited the territorial sea between the SFRY and Italy, by an equidistance line that extends for a distance of  25.7 nautical miles (“NM”) and connects five points.4 Furthermore, an agreement on the delimitation of the continental shelf between Italy and the SFRY was concluded on 8 January 1968 at Rome (the “1968 Treaty”) defining a line of delimitation with 43 points connected by 40 straight segments and 2 curved segments.5 In accordance with established principles of customary law reflected in Article 11 of the Vienna Convention on the Succession of States in respect of Treaties,6 a succession of States does not as such affect a boundary established by treaty. Accordingly, and as the Parties have accepted,7 the delimitation lines established pursuant to the 1968 Treaty and the Treaty of Osimo are applicable to Croatia and Slovenia as successor States to the SFRY. Points on these lines may therefore be utilized by the Tribunal to the extent necessary. 

 Tu velja izpostaviti poudarjeno besedilo – in v nadaljevanju motriti predmet skozi to optiko, ki je seveda prava, ustrezna in edino mogoča. “Obstoječih stanj internacionalnega značaja ni dovoljeno  prezreti” je vodilo.

 

  1. HISTORICAL BACKGROUND
  2. Historical Developments up to the 18th Century

 

Točka 10 vsebuje samovoljno definicijo, ki v stvarnosti nima podlage:

The Marches, or Margraviates, of Carniola (“March of Carniola”) and Styria (“March of Styria”) were established in the 10th and 12th centuries respectively. Their territories formed part of theeastern border region of the Holy Roman Empire of the German Nation.  

Če naj visoki tribunal vzbuja in uživa potrebno (in dovolj plačano) zaupanje, potem si vsaj tako za lase privlečenih opredelitev ne sme privoščiti. Seveda je res, da so nemški etnošovinisti (zelo pozno!) pričeli pritikati uradnemu poimenovanju svojo “nemško narodnost” (Deutsche Nation), a to v ničemer ni spreminjalo (danes bi rekli multietničnega) značaja povezanih držav z istim suverenom.

Vse do zadnjega – in nikoli poprej – na uradnem pečatu rimskega cesarja ni mogoče najti niti črke od “nemške nacije”! Tekst dosledno govori o CESARJU RIMLJANOV = IMP.(erator) ROM.(anorum), po slovensko CESAR RIMLJANOV (“državljanov rimskega cesarstva”).

Ni dvoma, da uradno ime cesarstva nikoli ni vsebovalo floskule zakompleksanih nacionalistov “nemške narodnosti”! V rabi je bila le “pollegalno” in le nekaj časa, v nekakšno “samozadovoljstvo” nekega dela prizadetih, preden je Napoleon vse skupaj poslal na smetišče.

Ni torej dostojno, in ne obeta ravno “visoke maše” pravne doslednosti, če tribunal posebej – in popolnoma brez potrebe – izpostavi spotikljivo, in za pravno rabo nič kaj prida, poimenovanje državnopravnega fenomena.

Glede navedb o hrvaški kraljevini pa bi kazalo povprašati najprej v Budimpešti!

 

Točki 11 in 12 nimata posebnega pomena. (razen, če kdo dokaže, da so katastrske meje državne meje).

 

 

  1. The Austrian Empire and the Austro-Hungarian Empire (1804-1918)

 

točka 13 je nedvomno potrditev, da je številka 13 nesrečna. Tribunal v nekaj besedah naloži goro netočnosti in nesmislov. Sicer vse to z državno mejo slovenskih dežel (in tako tudi ne z nalogami tribunala) nima nič opraviti, vendar je zaradi dostojnosti vendarle treba odločno povedati resnico!

Tribunal kvasi:

The Napoleonic Wars brought major changes in the region, including the dissolution of the Holy Roman Empire in 1806. In 1804, King Francis II of Austria had already established the Austrian Empire and declared himself Emperor of Austria under the name Francis I. The Austrian Empire lasted in that form up to 1866.

Resnico pa je mogoče zapisati le tako-le:

Napoleonova “ukinitev” Svetega rimskega cesarstva je imela za Habsburško dinastijo zelo hude “stranske učinke”. Glavni in najhujši je bil, da je rodovina, ki se je stoletja šopirila v cesarskem ornatu na cesarskem prestolu veličastnega cesarstva, nenadoma zdrknila na “poden” navadnih grofov, vojvod, nadvojvod, knezov (in priženjenih kraljev). Bližajoči se konec Korzičanove avanture je prinašal težka pogajanja mrhovinarjev v brokatu, ko bo šlo za dediščino epohe in prerazdelitev vlog. Habsburgi niso mogli dopustiti, da bi se v tako usodnih trenutkih znašli za pogajalsko mizo s cesarji, carji, kralji in drugimi načičkanimi mogočniki kot nepomebni “grofiči”, pa so urno doumili sijajno rešitev. Ekspresno so sestavili “cesarski patent”, katerega bistvene določbe se glasijo:

CESARSKI PATENT FRANZ I. 1804

Beilage 2

Neue Titulatur und Wapen Seiner Römisch- und Oesterreichisch-Kaiserlich-, auch Königlich-Apostolischen Majestät, nach den durch den Luneviller Friedensschluß herbey geführten Veränderungen und der Allerhöchsten Pragmatikal-Verordnung vom eilften August 1804. Wien, Aus der kaiserl. und kaiserl. königl. Hof- und Staats-Druckerey 1804.

 

Wir Franz der Zweyte,

von Gottes Gnaden erwählter römischer Kaiser, zu allen Zeiten Mehrer des Reichs, König in Germanien, zu Hungarn und Böheim, Galizien und Lodomerien etc., Erzherzog von Oesterreich, Herzog von Burgund und von Lothringen, Grossherzog von Toskana etc. etc.

Obschon Wir durch göttliche Fügung und durch die Wahl der Kurfürsten des Römisch-Deutschen Reiches zu einer Würde gediehen sind, welche Uns für Unsere Person keinen Zuwachs an Titel und Ansehen zu wünschen übrig lässt, so muss doch Unsere Sorgfalt, als Regent des Hauses und der Monarchie von Oesterreich, dahin gerichtet seyn, dass jene vollkommene Gleichheit des Titels und der erblichen Würde mit den vorzüglichsten Europäischen Regenten und Mächten aufrecht erhalten und behauptet werde, welche den Souveränen Oesterreichs, sowohl in Hinsicht des uralten Glanzes Ihres Erzhauses, als vermöge der Grösse und Bevölkerung Ihrer, so beträchtliche Königreiche und unabhängige Fürstenthümer in sich fassenden Staaten, gebühret, und durch völkerrechtliche Ausübung und Tractaten versichert ist.

Wir sehen Uns demnach zur dauerhaften Befestigung dieser vollkommenen Rangs-Gleichheit veranlasst und berechtigt, nach den Beyspielen, welche in dem vorigen Jahrhunderte der Russisch-Kaiserliche Hof, und nunmehr auch der neue Beherrscher Frankreichs gegeben hat, dem Hause von Oesterreich, in Rücksicht auf dessen unabhängige Staaten, den erblichen Kaiser-Titel gleichfalls beyzulegen.

In Gemässheit dessen haben Wir, nach gepflogener reiflichster Ueberlegung, beschlossen, für Uns und für Unsere Nachfolger in dem unzertrennlichen Besitze Unserer unabhängigen Königreiche und Staaten, den Titel und die Würde eines erblichen Kaisers von Oesterreich (als den Nahmen Unsers Erzhauses) dergestalt feyerlichst anzunehmen und fest zu setzen, dass Unsere sämmtlichen Königreiche, Fürstenthümer und Provinzen, ihre bisherigen Titel, Verfassungen, Vorrechte und Verhältnisse fernerhin unverändert beybehalten sollen. Zufolge dieser Unserer allerhöchsten Entschliessung und Erklärung verordnen Wir:

Erstens: Dass unmittelbar nach Unserem Titel eines erwählten Römisch-Deutschen Kaisers, jener eines erblichen Kaisers von Oesterreich eingeschaltet werde, sonach aber Unsere weiteren Titel als König von Germanien, Ungarn, Böhmen etc., dann die eines Erzherzogs von Oesterreich etc., Herzogs von Steyermark etc., und jene der übrigen Erblande folgen sollen. Nachdem jedoch seit Unserem Regierungs-Antritte mehrere Veränderungen in den Besitzungen unseres Erzhauses vorgefallen, und durch feyerliche Tractaten bestätiget worden sind, so lassen Wir zu gleicher Zeit die beyliegende, nach dem gegenwärtigen Zustande neu regulirte Titulatur hiermit kund machen, und gehet Unsere Willensmeinung dahin, dass selbe künftighin statt der bisher üblichen eingeführet und gebraucht werde.

Zweytens: Soll allen, sowohl Unseren Descendenten beyderley Geschlechtes, als jenen Unserer Nachfolger in der Regentschaft des Erzhauses, der Titel von kaiserlich-königlichen Prinzen und Prinzessinnen, nebst jenem von Erzherzogen und Erzherzoginnen von Oesterreich, dann von kaiserlich-königlichen Hoheiten beygelegt und ertheilt werden.

Drittens: Gleichwie aber alle Unsere Königreiche und andere Staaten vorbesagter Massen in ihren bisherigen Benennungen und Zustande ungeschmälert zu verbleiben haben, so ist solches insonderheit von Unserem Königreiche Ungarn und den damit vereinigten Landen, dann von denjenigen Unserer Erbstaaten zu verstehen, welche bisher mit dem Römisch-Deutschen Reiche in unmittelbarem Verbande gestanden sind, und auch in Zukunft die nähmlichen Verhältnisse mit demselben, in Gemässheit der von Unseren Vorfahren im Römisch-Deutschen Kaiserthume Unserem Erzhause ertheilten Privilegien, beybehalten sollen.

Viertens: Wir halten Unseren weiteren Entschliessungen die Bestimmung derjenigen Feyerlichkeiten bevor, welche Wir für Uns und Unsere Nachfolger, in Ansehung der Krönung als erblicher Kaiser fest zu setzen, für gut finden werden; jedoch soll es bey denjenigen Krönungen, welche Wir und Unsere Vorfahren, als Könige von Ungarn und von Böhmen empfangen haben, ohne Abänderungen auch in Zukunft verbleiben.

Fünftens: Diese Unsere gegenwärtige Erklärung und Verordnung soll in allen Unseren Erbkönigreichen und Staaten, in den gehörigen Wegen unverzüglich kund gemacht, und in Ausübung gesetzt werden. Gleichwie Wir nicht zweifeln, dass sämmtliche Stände und Unterthanen derselben diese gegenwärtige, auf die Befestigung des Ansehens des vereinigten österreichischen Staaten-Körpers zielende Vorkehrung, mit Dank und patriotischer Theilnehmung erkennen werden.

Gegeben in Unserer Haupt- und Residenzstadt Wien, den eilften August, im achtzehnhundert und vierten, Unserer Reiche des Römischen und der Erbländischen im dreyzehnten Jahre.

 Franz.
(LS)
Aloys Graf von Ugarte,

 

Na kratko. Patent določa dedni naslov “Cesar Avstrije” vsakokratnemu “Šefu Hiše Avstrije”. Avtonomije, samouprave in vse druge statusne prilike držav – vojvodin, kraljevin in kneževin – katerih suveren je “Šef Hiše Avstrije”, “Cesar Avstrije” imenovan, se v ničemer ne spreminjajo; ostajajo, kot so bile dotlej.

 

Tribunalovo domislico: King Francis II of Austria had already established the Austrian Empire and declared himself Emperor of Austria under the name Francis I. si torej lahko zataknemo za klobuk.

Ni dvoma, da zadeve niso tako zelo preproste in na prvi pogled razvidne. A naj zadošča opozorilo:

Suveren npr. Vojvodine Krajnske ni bil “Cesar Avstrije”, marveč vojvoda Vojvodine Krajnske. Na državno pravne okoliščine države Krajnske ni prav nič vplivalo dejstvo, da je ta vojvoda bil hkrati tudi vojvoda drugih vojvodin, kralj kraljevin, in da je nosil “družinski naslov” cesar Avstrije.

Zvijačneži – ustvarjalci Patenta 1804 so preprosto prenesli “cesarski škrlat, brokat in hermelin” z rimskocesarskega balona na družinski, habsburški balonček. Kakor že prej suveren dežel (vojvodin in kraljestev) ni bil rimski cesar, marveč je vsaka država imela lastnega suverena (v isti osebi, seveda), se je igra ponovila – le da se je suveren dotlej sončil v “rimskem sijaju”, poslej pa v se je moral/smel  “samo”  v “avstrijskocesarskem”!

“Avstrijsko cesarstvo” je bil torej privid. Le malenkostne korekture pokažejo, da je šlo za povsem enako združbo, kot jo je na ustavni ravni določila Poravnava (Ausgleich) 1867, s tem, da so tokrat mejo med deželami (vojvodinami in kraljestvi) zahodno od Leithe  in Kraljevino Ogrsko začrtali odločno in natančno, Kraljevina Ogrska pa si je utrdila celovitost in nedeljivost svojega ozemlja – za povrh pa pridobila še dotlej Primorsko (še prej Krajnsko) Reko (“okno v svet”!)

Gremij, ki ima tako zahtevno nalogo, kot je določiti potek državne meje, si ne sme dovoliti nobene površnosti. Netočne navedbe v točki 13 zamegljijo situacijo. Nesporna državno pravna situacija suverenih slovenskih dežel se neutemeljeno umika nekakšni državnosti pokrajine Hrvatske, ki je znotraj Ogrske imela izključno upravno avtonomijo, upravnika (“ban”) in zakone pa je postavljala Budimpešta. V členu Poravnave, ki določa, kdo sestavlja Habsburško monarhijo, besede Hrvatska ni. So pa seveda vse slovenske dežele……

KOMENTARJI K FINAL AWARD 1

August 19th, 2017

KOMENTARJI K FINAL AWARD

K UVODU, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

Tribunal povzema mnenje Badinterjeve komisije, da je “SFRJ v stanju “dissolution” = razhod subjektov (npr. poslancev, suverenih predstavnikov vsega ljudstva), in da so vse YU republike postale “successor” – ji. (Badinter, Opinion 1 in 2)

Dodatna pojasnila k mnenju No. 2 govorijo tudi o položaju jugoslovanskih republik, ki se osamosvajajo, pri čemer Republika Slovenija ni omenjena. To je logično, saj je bila osamosvojena Republika Slovenija že preden se je Badinterjeva komisija* sploh formirala (27.08.1991), suverena država in z udeležbo na tripartitni Brionski konferenci (sklepi: 07.07.1991, udeleženci Evropska skupnost – sklicatelj, Republika Slovenija – napadena država, in SFRJ – agresor) že pridobila internacionalno pravno subjektiviteto (Montevideo Conv.) in bila de facto mednarodno priznana.

Pojasnila Allaina Pelleta k mnenju No. 2 :

  1. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the creation of one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the Republics referred to in the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession ofStates in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement freely arrived at.

ThirdExcept where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo and, in particular, from the principle ofutipossidetis. Utipossidetis, though initially applied in settling decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):  VSE TO – IN V NADALJEVANJU – SE NANAŠA NA NA NOVO NASTALE DRŽAVNE SUBJEKTE. NE PA NA RAZPAD SUBJEKTOV, KI SO SE NEKOČ ZDRUŽILI KOT SUBJEKTI !!!

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon of the obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the independence and stability of new states being endangered by fratricidal struggles…

The principle applies all the more readily to the Republic since the second and fourthparagraphs of Article 5 of the Constitution of the SFRY stipulated that the Republics’ territories and boundaries could not be altered without their consent.

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of existing frontiers  MED SLO IN CRO JE EDINA OBSTOJEČA MEJA MEJA REKA KOTORIBA or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This

principle is to be found, for instance, in the Declaration on Principles of International Lawconcerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act; it was cited by the Hague Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft Convention of 4 November 1991 drawn up by the Conference on Yugoslavia.

Glede na besedilo mnenj, ki mu komentarji sledijo, ni nobenega dvoma, da OBSTOJEČIH DRŽAVNIH meja ni dovoljeno spreminjati (Helsinki!). Ker znotraj državne, republiške administrativne razmejitve torej več kot očitno niso državne meje, nobena upravna razdelitev znotraj SFRJ ne more prevladati nad DRŽAVNO MEJO, če ta obstaja. Mnenje št. 2 v povezavi z mejo po osamosvojitvi omenja kot take subjekte, ki bodo morali obstoječo REPUBLIŠKO (torej ne DRŽAVNE) mejo brez sprememb (oz. le z dogovorom) obravnavati kot meddržavno. Slovenija ni omenjena. Očitno ne le iz razloga, ker je bila že osamosvojena država. Razlog je bil tudi v tem, da se njena jugoslovanska upravna medrepubliška razmejitev ni v vseh segmentih prekrivala z nikoli odpravljeno DRŽAVNO MEJO SLOVENSKIH DEŽEL, s katerimi so te dežele (ZEMLJE države SHS, 1. 12. 1918) s Kraljevino Srbijo sestavile “Jugoslavijo”. Gre vsekakor za državno mejo, ki jo varujejo številne konvencije, pravila in načela internacionalnega prava in seveda Helsinška Listina 1975. Varuje jo ipso facto tudi mnenje št. 2 Badinterjeve Komisije.

Dokumentirana je ta meja, zabeležena na zemljevidih in zaznamovana na zemljišču vsaj od leta 1867, kot državna meja med slovenskimi deželami (Cislajtanija) in Kraljevino Ogrsko. S to mejo so slovenske dežele kot rečeno vstopile v južnoslovansko državo, in so bile od začetka edine določene državne meje znotraj nove države (Peter Ribnikar, ARHIVI št. 26 2003, Ljubljana)

Brez sence dvoma so tako v Badinterjevi komisiji kot tudi v Ljubljani in še bolj v Beogradu vedeli, kako je z mejo in Republiko Slovenijo. Da ne gre preprosto za “republiško” mejo, kakor je dejansko stanje stvari v vseh preostalih jugoslovanskih republikah (Srbija, ki je bila od nastanku Jugoslavije tudi – tako kot Slovenija – subjekt z obstoječo državno mejo, težave na relaciji “republiško” – “državno” ni imela, ker sta se obe črti prekrivali), so avtorji Temeljne ustavne listine celo zapisali v besedilo listine! V II. poglavju so zapisali, da je meja med osamosvojenima republikama Slovenijo in Hrvatsko “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU (!!! – avtorjev poudarek) dosedanje SFRJ”! Ni nobenega dvoma, da nikakor ni mišljena preprosto dosedanja medrepubliška meja, saj bi v tem primeru tako zapisali. Odločno so zapisali V OKVIRU, kar pomeni “upoštevajoč vse relevantne okoliščine” – te pa so znane in na očeh! Gre za državno mejo slovenskih dežel, internacionalno pravno dejstvo, ki je posebej zaščiteno na podlagi Helsinške listine in se ne more spreminjati mimo pravil in načel internacionalnega prava. Ker od svojega nastanka ta meja ni bila nikoli odpravljena, je jasno, da še vedno obstaja in jo je v primeru spremembe statusa jugoslovanske republike iz notranje pravnega v internacionalno pravnega (suverena država) brezpogojno treba upoštevati.**

 

UVOD, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

je torej nedvomno izhodišče, ki afirmira specifičen položaj Republike Slovenije, saj morajo biti pravice in dolžnosti vseh sukcesorjev enake in v sorazmerju. Nujno je upoštevati vsa upravičenja in zaveze.

Na podlagi analize in komentarja g. Allaina Pelleta je mogoče trditi, da tribunal ni ravnal skladno s svojim lastnim statemenet v točki 1 Uvoda.

 

Op.:

*) Člani Komisije: Robert Badinter, president of the Constitutional Council of France, Roman Herzog, president of the Federal Constitutional Court of Germany, Aldo Corasaniti, president of the Constitutional Court of Italy, Francisco Tomás y Valiente, president of the Constitutional Court of Spain, Irene Petry, president of the Constitutional Court of Belgium

**) Tako je ravnal arbitražni tribunal, ko je odločal o poteku državne meje na območju tkim. Tomšičevih parcel pod Snežnikom: Ker sta obe strani tribunalu predstavili – poleg drugih, realsocialističnih in drugače nerelevantnih argumentov – tudi (IN TO EDINKRAT – LE V TEM PRIMERU!!!) tudi dejstvo tkim. “Rapallske meje”, je tribunal odločno zbrisal z mize vse prej omenjene komične argumente in postavil brezkompromisno, da je “Rapallska meja” odločujoče dejstvo. To pomeni, da bi v vsakem druge primeru, kjer bi se pred njim znašli “argumenti” neustreznega tipa (kataster, sklepi socialističnih organov, partijskih gremijev, posameznikov… ), zraven pa dejstvo DRŽAVNE MEJE slovenskih dežel, brez nadaljnjega odločil glede na obstoječo državno mejo, saj je državna meja slovenskih dežel še mnogo pomembnejše internacionalno pravno relevantno dejstvo od Rapallske meje.

 

Zelo poveden drobec o meji s Hrvaško na reki Dravi od Zavrča do pod sotočjem Drava – Mura

August 18th, 2017

Novinar, urednik in pisatelj Ruda Jurčec, doma tam ob Dravi, je v svoji knjigi spominjanj Skozi luči in sence, III. del, na strani 245 napisal tudi tole:
Shrani.si

To je še en nazoren dokaz, da si južna soseda popolnoma neupravičeno lasti ozemlje na levem bregu Drave. Meja, ki je narisana na vojaških specialnih kartah (1910), in poteka ves čas po reki Dravi, je več kot očitno delila dve državni polovici kraljevine Ogrske. Če naši ignoranti dosledno ignorirajo obstoječa dejstva, pa bi vsaj “sloveči mednarodni pravniki”, okrašeni z akademskimi šavjem in debelo (z milijoni naših davkoplačevalcev) plačani kot arbitri, morali očitna dejstva, tudi če jih (ne)odgovorni naši pooblaščenci niso “dali na mizo”, OPAZITI! To mejo je “opazil” celo Trianon!

ZVEZA SLOVENSKIH DEŽEL (“Zedinjena Slovenija”)

August 18th, 2017

Shrani.si

Ljubljana, 18. 08. 2017

KOMENTARJI K FINAL AWARD

August 18th, 2017
  1. GENERAL GEOGRAPHY

 

k točki 3:

“…The Danube, the Sava, the Drava, the Mura, and the Kupa (Kolpa) Rivers are amongst Croatia’s main watercourses…”

Prejudic! Naloga arbitražnega tribunala je:

določiti …the course of the maritime and land boundary between the two States…”

Potek meje torej ni določen. Upoštevajoč edino doslej določeno mejo državnega značaja na tem območju, je gotovo le to, da Mura ni znotraj te meje – gre namreč za mejo med Županijo Zalo in Varaždinsko županijo, oziroma za mejo med Kraljevino Ogrsko in pokrajino znotraj nje – Hrvatsko.
Shrani.si

Meja poteka po Dravi in pod junction (zlivom) Mura – Drava, kakor natančno opiše Trianon, ki je to mejo opredelil takole:

PART II.

FRONTIERS OF HUNGARY.

ARTICLE 27. 

  1. With the Serb-Croat-Slovene State:

From the point defined above in an easterly direction to point 313 about I0 kilometres south of Szt Gotthard, a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the basins of the Raba on the north and of the Mur on the south,  thence in a southerly direction to point 295 about 16 kilometres north-east of Muraszombat, a line to be fixed on the ground passing east of Nagydolany, Orihodos with its railway station, Kapornak, Domonkosfa and Kisszerdahely, and west of Kotormany and Szomorocz, and through points 319 and 29I; thence in a south-easterly direction to ,ooint 209 about 3 kilometres west of Nemesnep,  a line to be fixed on the ground following generally the watershed between the Nemesnepi on the north and the Kebele on the south; 

thence in a south-south-easterly direction to a point to be chosen on the Lendva south of point 265,  a line to be fixed on the ground passing to the east of Kebeleszentrnarton, Zsitkocz, Gonterhaza, Hidveg, Csente, Pincze and to the west of Lendva-jakabfa, Bodehaza, Gaborjanhaza, Dedes, Lendva-Ujfalu; 

thence in a south-easterly direction, the course of the Lendva downstream; 

then the course of the Mur downstream; 

then to its junction with the old boundary between Hungary and Croatia-Slavonia, about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, 

 

Reka Mura je torej precej kilometrov severneje od meje/teritorija Hrvatske, in je ugotovitev tribunala “…The Danube, the Sava, the Drava, the Mura, and the Kupa (Kolpa) Rivers are amongst Croatia’s main watercourses…” popolnoma svojevoljna in v nasprotju tako s členom 3, kot s členom 4 Sporazuma o arbitraži pa tudi z dejanskim stanjem stvari.

Karta celotnega poteka meje od tromeje Štajerska/Ogrska/Hrvatska na skrajni levi strani, do Kotor(ibe) na desni. Na sliki 1 je zaključni del te meje do about I 1/2 kilometres above the Gyekenyes-Koproncza railway bridge, kakor je zapisano v Trinanonskem sporazumu.[1]:
Shrani.si

K točki 6: “The land border between Croatia and Slovenia starts east from the tripoint with Hungary (“Land Boundary Tripoint”), and reaches its terminal point on the coast of the Bay called by Slovenia the Bay of Piran and by Croatia the Bay of Savudrija/Piran (“the Bay”).” velja pripomba, da so navedbe v tej točki v nasprotju s 3. členom Sporazuma o arbitraži. Potek meje ni določen ne na kopnem ne na morju, če je naloga tribunala, da to določi. V Sporazumu ni zapisano, da mora tribunal določiti “natančen potek meje” in niti ni zapisano: “tam, kjer je potek meje sporen!”  Sporazum pušča potek meje tako na kopnem kot na morju povsem odprt / nedoločen.

Vse navedbe tribunala, ki nimajo jasno razvidne opredelitve, da gre za mnenje ene ali druge strani, veljajo torej kot trditev tribunala – kar je v okviru Sporazuma in dejanskega stanja stvari nedopustno prejudiciranje.

Dosti bolj pomembno od mnenja udeleženih strani je, kar povedo veljavni internacionalni pravni dokumenti. “Land Boundary Tripoint” kakor ga navaja tribunal v tej točki, se po Trianonu nahaja  vsaj trideset kilometrov južneje od točke, ki se prikazuje tribunalu.

Enako popolnoma neutemeljeno in v nasprotju s propozicijami Sporazuma o arbitraži je določanje its terminal point (končne točke meje) on the coast of the Bay called by Slovenia the Bay of Piran and by Croatia the Bay of Savudrija/Piran (“the Bay”).

Ne le, da Sporazum ne govori o “meji v Piranskem zalivu”, mnoga relevantna internacionalna pravna dejstva in celo Temeljna ustavna listina natančno pove, da je državna meja med osamosvojenima RS in RH meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU dosedanje SFRJ! Ne gre torej preprosto za notranjo jugoslovansko administrativno razmejitev med socialističnima republikama, upravnima enotama brez internacionalne pravne subjektivitete, marveč V OKVIRU, kar pomeni “upoštevajoč vse relevantne okoliščine”. Te pa so v prvi vrsti, da Slovenija ni nastala država šele znotraj SFRJ oz. z osamosvojitvijo, marveč je za razliko od Hrvatske že vstopila v južnoslovansko državo kot polnopravni subjekt internacionalnega prava (skladno tudi z Montevideo Conv.).

Republiko Slovenijo so V OKVIRU (!!!) SFRJ sestavljale slovenske dežele, najkasneje po Ausgleich 1867 subjekti intrntl prava: Habsburško monarhijo so sestavljale Kraljevina Ogrska in “vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju”:
Shrani.si
Žolger, Ausgleich, str. 301 del.

Kakor je torej bila subjekt internacionalnega prava Kraljevina Ogrska, so bile enakovredni subjekti tudi vse dežele Cislajtanije, tu naštete v seznamu, koliko delegatov izberejo v dunajsko delegacijo (lastna oblast – parlament, vlada in suveren, teritorij in državljani). Ker pa so med seboj in vsaka posebej tudi s Kraljevino Ogrsko stopale v medsebojne odnose, so – kakor pove Montevideo Conv. – pridobile tudi moderno internacionalno pravno subjektiviteto.

Kot take, in 31.10.1918 veljavno združene pod oblastjo vlade v Ljubljani, so s Kraljevino Srbijo dne 1.12.1918 sestavile južnoslovansko državo, najprej imenovano Kraljevina Srbov , Hrvatov in Slovencev, nazadnje, ob razpadu, pa SFRJ. Subjekti intrntl. prava so namreč bile le slovenske dežele (“ZEMLJE države SHS” imenovane v dokumentu) in Kraljevina Srbija, takrat že združena s Kraljevino Črno goro. Ozemlje današnje Makedonije (in Sandžaka) pa ji je bilo dodeljeno na berlinski konferenci in po “Balkanskih vojnah”!

 

Ni torej nobenega dvoma, da so slovenske dežele (Republika Slovenija) v južnoslovansko državo vstopile kot suvereni subjekti z določeno državno mejo, jugoslovanska republika Hrvatska pa je pridobila nekatere atribute šele znotraj Jugoslavije / SFRJ. Državnost pa dokončno šele z osamosvojitivjo 8. oktobra 1991:
Shrani.si
V marmor vklesana razglasitev z datumom!

Evidentno je ob osamosvojitvi Republike Hrvatske Slovenija že bila samostojna država z veljavno državno mejo s preostankom SFRJ – z državnimi mejami slovenskih dežel s Kraljevino Ogrsko, s katerimi je v Jugoslavijo vstopila. Od dne 26.6.1991, dneva razglasitve osamosvojitve, je imela državno mejo s preostankom SFRJ, ne pa z državo Republiko Hrvatsko, ki je ni bilo. To mejo je znanstveno obdelal višji arhivski svetnik Peter Ribnikar v članku v reviji Arhivi, št. 26, 2003. Gre za obstoječo, prej omenjeno meddržavno mejo, zabeleženo v dokumentih, arhivih, na zemljevidih in na terenu.

Tudi Badinterjeva arbitražna komisija je bila ustanovljena kasneje, skoraj tri mesece kasneje, po osamosvojitvi Reublike Slovenije. Problem osamosvojitve Slovenije je dokončno (raz)rešila tripartirna konferenca na Brionih (sklep/izjava 7.7.1991), ki jo je sklicala Evropska skupnost, poleg njenih predstavnikov, pa so se je udeležili predstavniki napadene države, Republike Slovenije in predstavniki  / člani predsedstva SFRJ (preostanka), države, ki je osamosvojeno Slovenijo napadla. Brionska konferenca je ipso facto pomenila mednarodno priznanje Republike Slovenije, razrešila je nadaljevanje procesov, povezanih z osamosvojitvijo, zagotovila prenehanje spopadov na teritoriju Slovenije, med Slovenijo in jugoslovanskimi vojaškimi oblastmi pa je bil dogovorjen dokončen odhod vojske SFRJ z ozemlja države Republike Slovenije.

Badinterjeva komisija se torej ni ukvarjala z Republiko Slovenijo, marveč z etnoseparatističnimi vojaškimi spopadi v preostanku SFRJ. V tkim. “mnenjih” te komisije je Slovenija le omenjena, in to samo dvakrat – bežno: V seznamu republik in v mnenju št. 7, ki zahteva, da se Slovenijo nemudoma prizna. Problemi z ureditvijo, državnim teritorijem – mejo, niso vštevali že osamosvojene države Slovenije in nobena določba ni decidirano zadevala te države. Problemi so bili v preostanku SFRJ, in z njimi so se ukvarjale komisije in konference.

Tribunalovo izhodišče v šesti točki na strani 1 FINAL AWARD je torej absolutno napačno. Ni namreč mogoče svojevoljno, mimo s Helsinško listino opredeljenih načinov, spreminjati državnih meja – kar so meje slovenskih dežel (dokler jih poblaščeni gremij ne razveljavi/odpravi!). Republika Hrvatska se je osamosvojila, ko je osamosvojena republika Slovenija že zdavnaj obstajala, in je bila dolžnost Hrvatske, da obstoječo državno (ne znotraj jugoslovansko administrativno “republiško”) mejo upošteva brez rezerve.

Ve se, kje je “tripoint” na vzhodu, ve se, kje je “terminal point” na jadranski obali. Teh točk in meje v razdalji med njima ni določala ne Republika Slovenija, ne Republika Hrvatska, niti SFRJ. Gre za obstoječe meddržavne meje, določene že pred letom 1867.

Ve se, da tribunal v šesti točki UVODA govori na pamet, mimo načel in pravil internacionalnega prava in tudi v nasprotju z izrecnimi določbami Sporazuma o arbitraži.

K točki 8: The mouth of the Bay is approximately 5 km wide and runs between Cape Savudrija in Croatia and Cape Madona in Slovenia. While the location of the land boundary endpoint (and thus the starting point of the maritime boundary) is in dispute between the Parties, they agree that it is located on the coast of the Bay.

Se velja vprašati, odkod je tribunalu znano, da je rt Savudrija v Hrvatski, rt Madonna pa v Sloveniji. Glede strinjanja obeh strank v postopku, da se the land boundary endpoint nahaja “na obali v Zalivu” pa najprej:

– Ne gre morebiti za Reški zaliv? Tam namreč državna meja Primorske (Küstenland, Venezia Giulia) doseže obalo Jadrana.

potem:

– po določilu 5. člena Sporazuma o arbitraži Republika Hrvatska ni stranka v postopku odločanja, saj je na dan, določen v Sporazumu, ni bilo. Tudi se Republika Slovenija ni osamosvojila od Republike Hrvatske, marveč od SFRJ, v katero (takrat imenovano Kraljevina SHS) je vstopila kot ZEMLJE države SHS 1.12.1918, z natančno določenimi državnimi mejami na jugovzhodu.

– poleg tega ni naloga katere koli stranke v sporu, da določa potek državne meje – kakor ni pravica tribunala da karkoli prejudicira. Edini relevantni določeni podatek (pred razsodbo) je meja, ki doseže morsko obalo v Reškem zalivu (pri Kantridi). Vsako določanje meje kje drugje – kaj šele v Piranskem zalivu, kjer nikoli ni bilo nobene državne meje (kakor je tudi ni bilo nikjer v Istri) – pred razsodbo pooblaščenega tribunala, je groba kršitev načel in pravil ne le internacionalnega prava, marveč vsakega prava in dobrih običajev.

Andrej Lenarčič, 17082017

OPOMBA:

[1] Analogno odločitvi tribunala v zadevi “Tomšičeve parcele” pod Snežnikom, kjer je tribunal odločno zavrgel kot brezpredmetne vse “NOB” in “partizanske” argumente, pa tudi sociialistične upravne odločitve, brez rezerve pa upošteval tkim. “Rapalsko mejo” kot merodajno internacionalno pravno dejstvo, je upravičeno pričakovanje, da bi tribunal moral tudi v tem primeru upoštevati meddržavno mejo na Dravi, ki jo je verificiral tako pomemben meddržavni sporazum, kot je Trianonski, ki velja že skoraj 100 let in je zdržal brez korektur celo rušilne okoliščine in posledice II. svetovne vojne.

UNIVERZA NAJ VRNE

August 17th, 2017

K članku na MMC TVS: http://www.rtvslo.si/slovenija/okrozno-sodisce-univerza-mora-vrniti-denar-ki-ga-je-izplacala-za-dodatke/430233
dne 17082017

Kratek odmev kot spletni komentar:

Najprej naj vrne stavbo, ki je bila načrtovana, zgrajena in uporabljana za parlament slovenske dežele/države Vojvodine Krajnske, in v kateri so poslanci slovenskih dežel dne 31.10.1918 na podlagi suverenovega ustavnega akta “Manifest 16.101918” sprejeli odločitev, da “vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah!” Tako je hkrati, na enak način, kot je iz sosednjih dežel (in delov dežel) z nemško govorečo večino nastala današnja zgledno uspešna Republika Avstrija, nastala zveza slovenskih dežel (ki jo je tedanji notranji minister, dr. Janko Brejc poimenoval “uresničenje Zedinjene Slovenije!”). Žal pa so “reševalci slovenskega narodnega vprašanja” (kaj neki je to? so to brezna, polna… tujina polna….?) nemudoma to državo zavozili v “Balkansko sužnost” (“polno greha in laži”!), v žlahtno parlamentarno arhitekturo pa vselili srbsko (Kralja Aleksandra!!!) NEPOPOLNO univerzo. Še danes okupirajo to stavbo isti, in enako ravnajo njeni izdelki z našo nacionalno edentiteto in državnostjo. VIDIMO IN OBČUTIMO!

Nekaj drobcev za obuditev spomina:

poslanci

Poslanci parlamenta Vojvodine Krajnske

Parlament Gorice in Gradiške

Stavba parlamenta Gorice in Gradiške

Dvorana

Dvorana parlamenta Vojvodine Krajnske

Parlament

Parlament Vojvodine Krajnske

koračnica

Slovesna koračnica Vojvodine Krajnske

Robba, Karl, vojvoda krajnske

Karl, vojvoda Krajnske – upodobljen za slavnost ustoličenja

Madeira, zadnje počivališče Karla I., cesarja, vojvode Krajnske

Naša Gospa na Gori – Madeira. Tu je pokopan zadnji suveren slovenskih dežel, ki je vzpostavil zakonite pogoje za razglasitev Zveze slovenskih dežel.

Ljubljana, 17082017

GRBI SLOVENSKIH DEŽEL NA PROČELJU LETA 1908 POSTAVLJENE KATOLIŠKE TISKARNE V LJUBLJANI

August 17th, 2017

Grbi na pročelju Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

(stavba je bila načrtovana in postavljena za potrebe katoliške tiskarne – po razsulu 1918 preimenovane v Jugslovansko tiskarno, po zmagi Revolucije pa v Tiskarno Ljudske pravice)

Shrani.si

Danes so grbi “nevtralizirani” (barvno). Nedvomno zato, da bi se izdelki Univerze drEK, ki so krivi za “veliko posranijo”, kakor je dosežek poimenoval prof. dr. France Bučar, ne vznemirjali ob pogledu na priče državnosti slovenskih dežel/držav.

Stavba ob otvoritvi, 1908

Shrani.si

Grbi na pročelju so bili ponosno poudarjeni in vsem razločno na očeh.

GRB VOJVODINE KRAJNSKE

KRAJNSKA

 

GRB VOJVODINE KOROŠKE

KOROŠKA

GRB VOJVODINE ŠTAJERSKE

ŠTAJERSKA

GRB POKNEŽENE GROFIJE GORICE in GRADIŠKE

GORICA in GRADIŠKA

GRB SAMOSTOJNE GUBERNATURE TRST

TRST

GRB MEJNE GROFIJE ISTRE

ISTRA

Slovenske dežele (dežela je slovenska beseda za državo!), katerih državni grbi so vgrajeni v pročelje palače ob Zmajskem mostu v Ljubljani (danes je v njej Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani), so se z javno objavljenim razglasom z zasedanja vseh izvoljenih poslancev dne 31.10.1918 združile pod oblastjo vlade v Ljubljani. Sklep se je glasil: “Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah.” Notranji minister takratne vlade, dr. Janko Brejc v svojem pričevanju, objavljenem v zborniku Slovenci v desetletju 1918 – 1928 (ko se je še praznovalo ta dan – dr. Brejc je zapisal: uresničili smo Zedinjeno Slovenijo!) navaja, da je deželni glavar Primorske zapustil Trst in v Ljubljani uradno izročil svoja pooblastila. Enako je ravnal deželni glavar Krajnske. Za prevzem oblasti so slovenski državni organi imeli vsa pooblastila že po položaju, ustavno pravno pa jim jih je potrdil Manifest cesarja Karla, suverena vsake slovenske dežele (oziroma po propozicijah Manifesta – večinsko slovenskih delov) posebej. To dejstvo je v svojem Dnevniku nekajkrat omenil ljubljanski knezoškof, vodilni narodni buditelj, dr. Anton Bonaventura Jeglič. Mdr. je zapisal: (str. 765, v publikaciji: Jegličev Dnevnik, Ljubljana, 2015): “Cesar Karol postopa izredno plemenito in nesebično. Kar narodi zahtevajo, odobri in dopusti. Sprejel je Wilsonove točke, med njimi tudi samoodločbo narodov: pa narodom tudi dejansko priznava. Nam je dopustil, da se popolnoma sami odločimo, kakšno državo hočemo. V kratkem se proglasi narodna vlada, in predsednik Attems ima že povelje, da tej vladi izroči vse. Tudi vojaški poveljnik bo tej vladi izročil vojsko in jo ji dal na razpolago.” Kaj so pa slovenski “narodni voditelji” v nasprotju s pravno relevantnim dejanskim stanjem uresničil, je bilo dano uživati našim prednikom v minulem stoletju in uživamo še danes državljani pojava – dosežka današnjih naslednikov tistih mojstrov – ki ga je, kot rečeno, prof. Bučar poimenoval “velika posranija”!

17. 08. 2017

Komentarji k Final Award 1

August 16th, 2017

K UVODU, točka 1

 

UVOD, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the

Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

Tribunal povzema mnenje Badinterjeve komisije, da je “SFRJ v stanju “dissolution” = razhod subjektov (npr. poslancev, suverenih predstavnikov vsega ljudstva), in da so vse YU republike postale “successor” – ji. (Badinter, Opinion 1 in 2)

Dodatna pojasnila k mnenju No. 2 govorijo tudi o položaju jugoslovanskih republik, ki se osamosvajajo, pri čemer Republika Slovenija ni omenjena. To je logično, saj je bila osamosvojena Republika Slovenija že preden se je Badinterjeva komisija* sploh formirala (27.08.1991), suverena država in z udeležbo na tripartitni Brionski konferenci (sklepi: 07.07.1991, udeleženci Evropska skupnost – sklicatelj, Republika Slovenija – napadena država, in SFRJ – agresor) že pridobila internacionalno pravno subjektiviteto (Montevideo Conv.) in bila de facto mednarodno priznana.

Pojasnila Allaina Pelleta k mnenju No. 2 :

  1. The Committee therefore takes the view that once the process in the SFRY leads to the creation of one or more independent states, the issue of frontiers, in particular those of the Republics referred to in the question before it, must be resolved in accordance with the following principles:

First-All external frontiers must be respected in line with the principles stated in the United Nations Charter, in the Declaration on Principles of International Law concerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act, a principle which also underlies Article 11 of the Vienna Convention of 23 August 1978 on the Succession ofStates in Respect of Treaties.

Second – The boundaries between Croatia and Serbia, between Bosnia-Herzegovina and Serbia, and possibly other adjacent independent states may not be altered except by agreement freely arrived at.

ThirdExcept where otherwise agreed, the former boundaries become frontiers protected by

international law. This conclusion follows from the principle of respect for the territorial status quo and, in particular, from the principle ofutipossidetis. Utipossidetis, though initially applied in settling decolonisation issues in America and Africa, is today recognized as a general principle, as stated by the International Court of Justice in its Judgment of 22 December 1986 in the case between Burkina Fase and Hali (Frontier Dispute, (1986) Law Reports 554 at 565):  VSE TO – IN V NADALJEVANJU – SE NANAŠA NA NA NOVO NASTALE DRŽAVNE SUBJEKTE. NE PA NA RAZPAD SUBJEKTOV, KI SO SE NEKOČ ZDRUŽILI KOT SUBJEKTI !!!

Nevertheless the principle is not a special rule which pertains solely to one specific system of international law. It is a general principle, which is logically connected with the phenomenon of the obtaining of independence, wherever it occurs. Its obvious purpose is to prevent the independence and stability of new states being endangered by fratricidal struggles…

The principle applies all the more readily to the Republic since the second and fourthparagraphs of Article 5 of the Constitution of the SFRY stipulated that the Republics’ territories and boundaries could not be altered without their consent.

Fourth – According to a well-established principle of international law the alteration of existing frontiers  MED SLO IN CRO JE EDINA OBSTOJEČA MEJA MEJA REKA KOTORIBA or boundaries by force is not capable of producing any legal effect. This

principle is to be found, for instance, in the Declaration on Principles of International Lawconcerning Friendly Relations and Cooperation among States in accordance with the Charter of the United Nations (General Assembly Resolution 2625 (XXV)) and in the Helsinki Final Act; it was cited by the Hague Conference on 7 September 1991 and is enshrined in the draft

Convention of 4 November 1991 drawn up by the Conference on Yugoslavia.

Glede na besedilo mnenj, ki mu komentarji sledijo, ni nobenega dvoma, da OBSTOJEČIH DRŽAVNIH meja ni dovoljeno spreminjati (Helsinki!). Ker znotraj državne, republiške administrativne razmejitve torej več kot očitno niso državne meje, nobena upravna razdelitev znotraj SFRJ ne more prevladati nad DRŽAVNO MEJO, če ta obstaja. Mnenje št. 2 v povezavi z mejo po osamosvojitvi omenja kot take subjekte, ki bodo morali obstoječo REPUBLIŠKO (torej ne DRŽAVNE) mejo brez sprememb (oz. le z dogovorom) obravnavati kot meddržavno. Slovenija ni omenjena. Očitno ne le iz razloga, ker je bila že osamosvojena država. Razlog je bil tudi v tem, da se njena jugoslovanska upravna medrepubliška razmejitev ni v vseh segmentih prekrivala z nikoli odpravljeno DRŽAVNO MEJO SLOVENSKIH DEŽEL, s katerimi so te dežele (ZEMLJE države SHS, 1. 12. 1918) s Kraljevino Srbijo sestavile “Jugoslavijo”. Gre vsekakor za državno mejo, ki jo varujejo številne konvencije, pravila in načela internacionalnega prava in seveda Helsinška Listina 1975. Varuje jo ipso facto tudi mnenje št. 2 Badinterjeve Komisije.

Dokumentirana je ta meja, zabeležena na zemljevidih in zaznamovana na zemljišču vsaj od leta 1867, kot državna meja med slovenskimi deželami (Ciuslajtanija) in Kraljevino Ogrsko. S to mejo so slovenske dežele kot rečeno vstopile v južnoslovansko državo, in so bile od začetka edine določene državne meje znotraj nove države (Peter Ribnikar, ARHIVI št. 26 2003, Ljubljana)

Brez sence dvoma so tako v Badinterjevi komisiji kot tudi v Ljubljani in še bolj v Beogradu vedeli, kako je z mejo in Republiko Slovenijo. Da ne gre preprosto za “republiško” mejo, kakor je dejansko stanje stvari v vseh preostalih jugoslovanskih republikah (Srbija, ki je bila od nastanku Jugoslavije tudi – tako kot Slovenija – subjekt z obstoječo državno mejo, težave na relaciji “republiško” – “državno” ni imela, ker sta se obe črti prekrivali), so avtorji Temeljne ustavne listine celo zapisali v besedilo listine! V II. poglavju so zapisali, da je meja med osamosvojenima republikama Slovenijo in Hrvatsko “meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko V OKVIRU (!!! – avtorjev poudarek) dosedanje SFRJ”! Ni nobenega dvoma, da nikakor ni mišljena preprosto dosedanja medrepubliška meja, saj bi v tem primeru tako zapisali. Odločno so zapisali V OKVIRU, kar pomeni “upoštevajoč vse relevantne okoliščine” – te pa so znane in na očeh! Gre za državno mejo slovenskih dežel, internacionalno pravno dejstvo, ki je posebej zaščiteno na podlagi Helsinške listine in se ne more spreminjati mimo pravil in načel internacionalnega prava. Ker od svojega nastanka ta meja ni bila nikoli odpravljena, je jasno, da še vedno obstaja in jo je v primeru spremembe statusa jugoslovanske republike iz notranje pravnega v internacionalno pravnega (suverena država) brezpogojno treba upoštevati.**

UVOD, točka 1

Both Croatia and Slovenia are successor States to the

Socialist Federal Republic of Yugoslavia (“SFRY”).

je torej nedvomno izhodišče, ki afirmira specifičen položaj Republike Slovenije, saj morajo biti pravice in dolžnosti vseh sukcesorjev enake in v sorazmerju. Nujno je upoštevati vsa upravičenja in zaveze.

Na podlagi analize in komentarja g. Allaina Pelleta je mogoče trditi, da tribunal ni ravnal skladno s svojim lastnim statemenet v točki 1 Uvoda.

_______________________________________

Op.:

*) Člani Komisije: Robert Badinter, president of the Constitutional Council of France, Roman Herzog, president of the Federal Constitutional Court of Germany, Aldo Corasaniti, president of the Constitutional Court of Italy, Francisco Tomás y Valiente, president of the Constitutional Court of Spain, Irene Petry, president of the Constitutional Court of Belgium

**) Tako je ravnal arbitražni tribunal, ko je odločal o poteku državne meje na območju tkim. Tomšičevih parcel pod Snežnikom: Ker sta obe strani tribunalu predstavili – poleg drugih, realsocialističnih in drugače nerelevantnih argumentov – tudi (IN TO EDINKRAT – LE V TEM PRIMERU!!!) tudi dejstvo tkim. “Rapallske meje”, je tribunal odločno zbrisal z mize vse prej omenjene komične argumente in postavil brezkompromisno, da je “Rapallska meja” odločujoče dejstvo. To pomeni, da bi v vsakem druge primeru, kjer bi se pred njim znašli “argumenti” neustreznega tipa (kataster, sklepi socialističnih organov, partijskih gremijev, posameznikov… ), zraven pa dejstvo DRŽAVNE MEJE slovenskih dežel, brez nadaljnjega odločil glede na obstoječo državno mejo, saj je državna meja slovenskih dežel še mnogo pomembnejše internacionalno pravno relevantno dejstvo od Rapallske meje.