Stališče IO SDS do sporazuma o arbitraži
torek, 4. 5. 2010
Izvršilni odbor Slovenske demokratske stranke je na seji dne, 4. maja 2010, razpravljal o referendumu o Sporazumu o arbitraži za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško (v nadaljevanju AS) ter sprejel naslednja stališča:
1. AS Sloveniji ne omogoča neposrednega teritorialnega izhoda na odprto morje. Hrvaška je ob ratifikaciji AS sprejela posebno izjavo, v kateri piše: Nič v Sporazumu o arbitraži med Vlado Republike Hrvaške in Vlado Republike Slovenije se ne bo smatralo kot pristanek Hrvaške na zahtevo Slovenije po teritorialnem stiku z odprtim morjem.
V zadevah meje enostranski akti nimajo teže. 5. člen Sporazuma še posebej odreka veljavo enostranskim dejanjem in dokumentom.
2. Za Slovenijo je AS slab, ker:
– ogroža pomorski status slovenske države, saj ji jemlje pravico do uporabe že razglašenih suverenih pasov v Jadranu;
Enostranske razglasitve nimajo mednarodnopravnega učinka.
– ogroža teritorialno povezavo RS z mednarodnimi vodami Sredozemlja;
Od tribunala zahteva, da to povezavo določi.
– ogroža gospodarske interese luke Koper in Slovenije;
Aja…
– ogroža slovensko suverenost in jo izpostavlja nesorazmernemu tveganju v času, ko ima Slovenija objektivno najmočnejši mednarodni položaj v zgodovini;
Slovensko suverenost ogrožajo tisti, ki se zoperstavljajo naporom, da bi bila državna meja določena..
3. AS naroča sodnikom, naj najprej po mednarodnem pravu potegnejo mejno črto med Slovenijo in Hrvaško, šele nato pa naj določijo »stik« (in ne teritorialnega izhoda) Slovenije z odprtim morjem.
In kaj je tu narobe? Končno bo glede meje med državama na mizi mednarodnopravno relevantno dejstvo. Meja med Slovenijo in Hrvaško namreč obstaja že stoletja, bila je natančno ponovno določena na terenu 1867, mejo med Slovensko krajino in Hrvaško na Dravi je določil Trianon 1920, obveljala je na vsej črti od sotočja Mure in Drave do Kvarnerskega zaliva znova takoj, ko je nastala nacistična NDH. To dejstvo sedaj končno – skladno s členom 4. Sporazuma – lahko da na mizo Republika Slovenija. Nikoli doslej tega ključnega in edinega argumenta, ki izpolnjuje vse kriterije in pravila internacionalnega prava Slovenija ni mogla dati na mizo. To preprosto zato, ker druga stran nikoli niti slučajno tega ne bi sprejela. Sedaj pa je arbitražni tribunal s tem podpisanim in ratificiranim sporazumom zavezan, da ta ključni argument Republike Slovenije upošteva. Noben argument druge strani temu ni niti podoben, kaj šele, da bi izpolnjeval pogoje iz omenjenega 4. člena.
4. AS bo tako v najboljšem primeru Sloveniji omogočil »služnost« oz. »neškodljiv prehod« iz razdeljenega Piranskega zaliva preko hrvaškega teritorialnega morja do mednarodnih voda.
Ker mora tribunal upoštevati načela in pravila mednarodnega prava, in mora torej najprej upoštevati edino mednarodnopravno določeno mejo med državama doslej, bo lahko uporabil navodilo 4/1/b – poleg načel in pravil internacionalnega prava tudi načelo pravičnosti in dobrega sosedstva – samo glede želje Hrvatske, da ima stik z ozemeljskimi vodami Italije, kar je pač imela kot republika v okviru SFRJ. Tribunal lahko skladno s temi načeli določi Republiki Hrvatski kak dimnik do italijanskih ozemeljskih voda preko slovenskega teritorialnega morja, saj če tribunal ravna v skladu z mednarodnim pravom, na noben način ne more določiti, da hrvaške ozemeljske vode segajo do italijanskih.
5. AS določa, da sodniki pričnejo z določanjem meje šele po hrvaškem podpisu pristopne pogodbe z EU, kar pomeni, da bodo posledice sporazuma razvidne šele v mandatu naslednje vlade in po vstopu Hrvaške v EU.
6. AS ne upošteva načela zunanje pravičnosti (ex aequo et bono), o katerem je bilo leta 2007 doseženo soglasje med vsemi parlamentarnimi strankami v Sloveniji. To načelo bi omogočilo, da sodniki prvenstveno upoštevajo zgodovinske okoliščine, zaradi katerih je po drugi svetovni vojni več kot sto dvajset tisoč Slovencev ostalo v Italiji, tam sta ostala tudi Trst in Gorica, medtem ko je Hrvaška dobila nazaj celotno narodnostno ozemlje in večji del Istre, ki nikoli v zgodovini ni bila njena.
To so notranjepolitične zadeve, ki na mednarodnem področju nimajo neposrednih učinkov.
7. Z AS je ogrožen slovenski nacionalni interes v tistem delu, kjer temelji na strateškem pomenu pristanišča Koper, ki Sloveniji in drugim državam srednje Evrope, omogoča intenzivno gospodarsko sodelovanje.
Sporazum o arbitraži pomeni neponovljivo možnost, da Slovenija dobi nazaj, kar ji je bilo odvzeto s “projektom Jugoslavija”!
8. Slovenska vlada, ki je sporazum podpisala brez usklajevanja in obveščanja strokovne javnosti in opozicije, nato pa ga je ob omejitvi razprave na zgolj 1 minuto na poslanca, še potrdila z navadno večino glasov, nas je z AS razdvojila in sprla. Namesto da bi se Slovenci enotno soočili z nasprotnimi stališči sosednje države, se prepiramo med seboj in smo hkrati prisiljeni izbirati zgolj med bolj in manj slabimi odločitvami.
O mejah odločajo ali vojna, ali meddržavni dogovor, ali internacinalno telo-konferenca. Nič drugega. Od Helsinkov naprej vojna ni več ravno običaj…
9. AS je srednjeročno in dolgoročno slaba rešitev tudi za Hrvaško, ker bi njegova potrditev na referendumu dodatno zapletla vstopanje RH v EU. V najboljšem primeru bi se vstop zavlekel do odločitve sodišča, v najslabšem v nedoločeno prihodnost. Zagovorniki AS namerno zanemarjajo dejstvo, da prepričljiva večina slovenskih volilk in volilcev podpira zahtevo po nesporni in pravični določitvi naše južne meje še pred vstopom Hrvaške v EU.
Na podlagi načel in pravil internacionalnega prava določena meja je v prid obema stranema.
10. AS je slab tudi za EU, ker bi njegova morebitna verifikacija zapletla širitveni postopek na Zahodni Balkan, kar je ena od prioritet povezave.
Torej je prioriteta povezave zaplet širitvenega postopka? Tako se tole bere.
11. Ni res, da bodo državne meje z vstopom Hrvaške v EU izgubile svoj pomen. Z vstopom države v EU bo odpravljena samo carinska kontrola, meja pa bo ostala nadzorovana vse do vstopa Hrvaške v schengenski sistem. Na to pa bo treba čakati še zelo dolgo, najverjetneje do vstopa vseh držav Zahodnega Balkana v EU.
Za začetek bi bilo dobro poznati dejansko stanje stvari! Šengen ne odpravlja kontrole, jo celo razširja – namesto samo na mejni črti, je znotraj Šengena permanentna kontrola – carinska in osebna – na vsem ozemlju Šengena.
12. Zavrnitev AS na referendumu ne bo poslabšala slovenskega pogajalskega položaja, ampak ga bo nasprotno okrepila. EU je v bližnji preteklosti preživela že več zanjo bistveno pomembnejših odklonilnih referendumov. Po njih se je vedno poiskalo nove, sprejemljivejše rešitve.
Zavrnitev doseženega Sporazuma o arbitraži pomeni, da Slovenija noče uveljaviti mednarodnopravno določenih mej, kar ji Sporazum omogoča s tem, da nalaga tribunalu upoštevanje pravil in načel internacionalnega prava. Tem načelom in pravilom v vsem ustreza od vseh mogočih naštevanih dokumentov in dejstev, edino leta 1867 nazadnje mednarodnpravno določena in na terenu zaznamovana meja med slovenskimi državami Avstrijskega cesarstva in Kraljevino Ogrsko, katere upravna provinca Hrvatska, s komičnim imenom “kraljevina” (citirano po madžarskem učbeniku), je bila na oni strani te meje. Mejo med Slovensko krajino (Totszag po madžarsko) in isto provinco Hrvatsko na reki Dravi med Zavrčem in sotočjem Drave in Mure pod Kotoribo pa je decidirano določil Trianonski sporazum februarja 1920.
13. Ne drži, da AS nima alternative. Alternativa je nov sporazum, v katerem bo izrecno pisalo, da mora sodišče določiti mejo po načelu zunanje pravičnosti (ex aequo et bono) ali, v katerem bo nedvoumno zapisano, da se podpisnici strinjata s tem, da ima Slovenija zagotovljen Piranski zaliv in teritorialni stik z mednarodnimi vodami, sodišče pa naj določi le njegov natančen potek. Alternativa je lahko tudi ratifikacija sporazuma Drnovšek – Račan, ki predstavlja za Slovenijo še sprejemljiv kompromis določitve južne meje.
Slovenija ne potrebuje nobene pravičnosti glede meje s Hrvatsko. Potrebuje le, kar je tudi zahteva, zapisana v točki 4 Sporazuma, spoštovanje načel in pravil internacionalnega prava. Argumente, ki tej zahtevi ustrezajo, ima samo Slovenija. Hrvaška nima nobenega.
14. Na referendumu bomo odločali o vprašanju naše južne in morske meje, o slovenskem ozemlju in o slovenskem morju. Ta odločitev bo pomembnejša od običajnih političnih odločitev in važnejša od volitev, ki so vsake štiri leta. Potrditev AS na referendumu bi za vedno zaprla Sloveniji teritorialni dostop do odprtega morja. Nikoli več je ne bi mogli spremeniti. V preteklem stoletju so nam vzeli Koroško, Trst in Gorico, danes je ogrožena naša suverenost na morju. Zato IO SDS poziva Slovenske volilke in volilce, da se referenduma udeležijo in glasujejo PROTI.
Devet desetin Koroške, dveh tretjin Štajerske, Trsta in Gorice ter Porabja nam ni nihče vzel. To so zapravili samozvani slovenski narodovi voditelji, ki so slovensko državno in etnično identiteto leta 1918 samovoljno in brezobzirno žrtvovali na oltarju “troedinega plemena”. Kar je tega in onega še ostalo, so nam prav tako samozvani voditelji potopili v “proletarski internacionalizem” in “bratstvo in edinstvo” po drugi svetovni vojni. Leta 1991 se niso nič bolje obnesli voditelji, ki so jih okoliščine naplavile v sfero odločanja v trenutku, ko je bilo mogoče začeti znova, pa so zavozili – in kaže, da nekaterim še ni bilo dovolj, pa bi radi sedaj takrat začeto, dokončali. Z vso silo nasprotujejo mednarodnopravno relevantnemu dokumentu, ki ponuja uresničljivo možnost, da slovenskim deželam/državam, ki smo jih sami razkosali in prepustili njih velika območja tujcem (leta 1991 še Hrvaški državi pol Primorske in vse ozemlje med Muro in Dravo), končno znova zagotovimo vsaj tisto celovitost, ki je še ostala po doslej sklenjenih mednarodnih razmejitvenih pogodbah med Jugoslavijo in zadevnimi sosedami.
Razpad Jugoslavije je namreč vrnil stvari na začetek – v čas nastanka Jugoslavije. Jugoslavija je nastala z združitvijo slovenskih dežel/držav Avstrijskega cesarstva in Kraljevine Srbije, (takrat že dinastično združene s Črno goro), ki je zasedla Dalmacijo in dele Kraljevine Ogrske: Hrvatsko, Slavonijo in Vojvodino. Slovenske dežele/države so imele lastno državno osebnost in so se tako lahko združile z drugo državo leta 1918 (primerjaj odgovor srbskega suverena na Paveličevo adreso 1.12.1018). In so na tej podlagi imele vso pravico, da kadarkoli iz združbe tudi izstopijo v obsegu in na način, kakor so v združbo vstopile.
IO SDS ugotavlja, da je Slovenijo v sedanji nezavidljiv položaj pripeljala predvsem politična nekorektnost in serija škodljivih odločitev vladnih strank in vlade. V času prejšnjega mandata v obdobju 2004 – 2008 in tudi v obdobju mandatov Drnovškovih vlad je v Sloveniji veljal temeljni princip dogovarjanja med RS in RH, da je za vsak sporazum potrebna dvotretjinska podpora vnaprej v obeh parlamentih oz. med političnimi strankami. Ta princip je temeljil na slabi izkušnji ob propadlem poskusu ratifikacije sporazuma Drnovšek – Račan v saboru RH.
Sedanja slovenska vlada ponavlja napako nekdanjega predsednika vlade RH Ivice Račana, ki sporazuma ni usklajeval z vsemi parlamentarnimi strankami v Saboru, zato potem ni dobil zadostne podpore na glasovanju. Po načelnem dogovoru vseh parlamentarnih strank v Sloveniji leta 2007, da se poskuša reševati mejno vprašanje s sosednjo Hrvaško tudi s pomočjo tretje osebe, smo ustanovili slovenska dela mešanih komisij za mejo in za pravni okvir. V obeh komisijah je sodelovalo 9 članov na predlog takratne opozicije oziroma sedanjih vladnih strank. Za podpis sporazuma Pahor-Kosor leta 2009 pa sta slovenska javnost in opozicija izvedeli iz medijev, najprej iz tujih. Nihče iz opozicije ni bil povabljen k njegovi pripravi. Pri pripravi niso sodelovali niti strokovnjaki, ki so pripravljali sporazum Drnovšek – Račan. Sodelovali so samo tisti, ki so v uvod pomorskega zakonika nekoč zapisali, da je Slovenija ozemeljsko prikrajšana država.
Vsaj pri zadevah meje, kar so po definiciji mednarodnopravna vprašanja, bi bilo dobro zapustiti nekaterim očitno silno ljube vode samoupravljanja, komunalne ureditve in odmiranja države…..
IO SDS ugotavlja, da vlada sama ne verjame v rezultat arbitraže, ki bi Sloveniji ohranil teritorialni izhod na odprto morje. Dokazi za to trditev so v samem tekstu AS, kjer podpisnici nalagata sodišču, naj najprej določi mejo med državama na kopnem in na morju v skladu z mednarodnim pravom. Šele nato pa naj sodišče določi stik Slovenije z mednarodnimi vodami. Če bi slovenska vlada verjela, da se bo naša meja po razsodbi sodišča končala v mednarodnem morju, potem se s sporazumom ne bi nalagalo sodišču, naj naknadno določa še nekakšen stik Slovenije z odprtim morjem, ker bi bilo to povsem nepotrebno. Stik oziroma povezavo, in to teritorialno, bi namreč prinesla že sama določitev meje. Šele v primeru, če se meja ne konča v mednarodnih vodah, sploh nastane potreba po določitvi stika z odprtim morjem oziroma potreba po določitvi nekakšne služnostne poti iz slovenskih teritorialnih voda preko hrvaškega morja v mednarodne vode.
High sea je po definiciji in etimologiji tisto, kar se dotika – kar meji na teritorialne vode. Junction – “stika” s high sea torej ni mogoče določiti stran od teritorialnega morja. Mogoče je odločati le o položaju, širini in ev. drugih posebnostih. A če se tribunal drži v členu 4 zapovedanega kriterija, je imel odstopljeni hrvaški strokovnjak “za pravo mora”, ki je po podpisu sporazuma takoj odstopil in v jezi zabrusil: “Pa saj to pomeni, da ima lahko Slovenija “stik” od Pirana do Kotora..” še kako prav. Saj je velik strokovnjak.
Pri nas pa – vidimo, kajne – jih ni! Ne takih ne kakih drugačnih.
IO SDS ugotavlja, da je drugi predlog komisarja Rehna določal, naj arbitražno sodišče presodi v roku enega leta od ratifikacije sporazuma, torej še pred odločanjem o vstopu RH v EU. Ta časovnica je bila za Slovenijo ugodna. Sedanji AS pa odločitev premika v nedoločeno prihodnost, določa celo, da se delo sodišča začne šele po hrvaškem podpisu pristopne pogodbe. Če bi vlada verjela, da je AS dober za Slovenijo, potem bi si končno odločitev želela čimprej in ne šele v času, ko ji bo mandat že zdavnaj potekel.
Slovenci bomo drugič v zgodovini na plebiscitu odločali o svoji meji. Prvič so naši rojaki o severni meji odločali pred slabim stoletjem, ko smo plebiscit izgubili za nekaj 1000 glasov. Izgubili smo 11% prebivalstva in nekatere vitalne dele ozemlja. Tudi zato, ker so nekateri takratni slovenski politiki v Ljubljani gledali na Koroško skozi prizmo lastnih političnih in osebnih interesov. Danes se zgodovina žalostno ponavlja. Vlada računa, da bodo ljudje glasovali za AS, ker bodo pred vrati počitnice na jadranski obali ali zaradi vikendov na Hrvaškem. Ne enega ne drugega jim zavrnitev AS seveda ne bo vzela ali ogrozila, poleg tega pa verjamemo, da so Slovenci večji patrioti od politikov vladne koalicije.
Razmejitvene zadeve leta 1919 na Koroškem niso bile zadeva Slovenije. Mednarodno pravo je takrat vedelo samo za slovenske dežele/države Avstrijskega cesarstva, a se Ljubljana na to dejstvo (nanje) ni sklicevala, marveč je prepustila državnopravne zadeve Krajevini SHS. Verjetno se Ljubljana ni hotela sklicevati na državnost slovenskih dežel, ker bi potem priznala, da je del poraženih Centralnih sil – z vsemi dodatnimi slabimi posledicami.
Od nastanka Kraljevine SHS, v katero smo potopil svojo lastno državnost, Slovenija, njene dežele, nikoli več – do osamosvojitve Republike Slovenije leta 1991 – ni nastopala kot subjekt mednarodnega prava. Vse odločitve o meji, vsi referendumi, pa osvoboditve in “narodne vlade, sporazumi in kar je še ostale mednarodnopravne menažerije, se je dogajalo kot zadeva države Jugoslavije.
Zakaj osamosvojitelji niso postavili osamosvojitve in državnosti Slovenije na vedno – in še danes – obstoječo državnost slovenskih dežel, lahko samo ugibamo.
Razglašanje neke boljševistične upravne strukture ob koncu druge vojne za “prvo slovensko vlado” seveda veliko pove o ozadju in razlogih. In razlogi in ozadja zagotovo niso daleč od ozadij in razlogov nasprotovanju Sporazumu o arbitraži. Ni dvoma, da so zadaj sile, ki želijo ohraniti, kar so si (slovenskega) nagrabile s pomočjo jugoslovanskega projekta.
Bi kdo rekel: Zakaj pa so potem oni podpisali sporazum, če jim lahko prinese škodo… Tu je skrita finta.
Podpisani Sporazum o arbitraži je enkratna možnost, da Slovenija uveljavi mednarodnopravno stanje, ki je v celoti Sloveniji v korist in obeta vrnitev celovitosti dežel. Toda to velja le pod pogojem, da Slovenija v Memorandum zapiše argument: mejo 1918 in državnost slovenskih dežel, ki so stopile v Jugoslavijo! Če Slovenija tega argumenta v Memorandum ne zapiše, pa tudi že če mu doda solato, s katero sedaj opleta “stroka”, omogoči tribunalu, da odloči v vsem v korist Hrvaške in v škodo Slovenije. Saj če ni v Memorandumu mednarodnopravno relevantnih dokumentov, lahko tribunal kljub določilu v členu 4 upošteva take papirje in dejstva, ki zahtevi ne ustrezajo.
Hrvaška si je očitno pred podpisom uredila vsa zagotovila, da Slovenija omenjenega ključnega argumenta ne bo vnesla v Memorandum. Šele potem je podpisala.
Da je tako, razkrinkava tudi vztrajno vpitje o “pravičnosti”, ki da jo menda Slovenija potrebuje. Slovenija ne potrebuje nobene pravičnosti! Potrebuje samo spoštovanje določil Sporazuma in seveda upoštevanje mednarodnopravno relevantnih dejstev.
Na kakšen način je Hrvaška dosegla jamstva in vztrajno razgrajanje slovenske strani o pravičnosti, o tem menda ni treba ugibati…..O brez števila možnosti vemo in slutimo dovolj.
Zato bomo videli: Tisti, ki so načeloma proti Sporazumu in tisti, ki ne delujejo v smeri, da slovenska vlada v Memorandum zapiše kot glavni argument “mejo 1918”, se bodo razkrili, na čigavi “plačilni listi so”! Dokončno bodo namreč onemogočili ozemeljsko celovitost in integriteto ter državnost slovenskih dežel in s tem Republike Slovenije, ki je njih polnopravni dedič.
IO SDS ugotavlja, da je predsednik republike Danilo Türk pred nekaj leti izdal učbenik mednarodnega prava, v katerem je zapisal, da je Slovenija tipičen primer ozemeljsko prikrajšane države. Predsednikova podpora AS, ki temelji na enakem izhodišču, po mnenju IO SDS izrazito napačnem in škodljivem, ne preseneča.
Gospod bi vsekakor moral zapisati, da je Slovenija vsestransko prikrajšana država v pogledu državotvorno in državnopravno kompetentnih voditeljev. Zaradi takih je teritorialno prikrajšana, saj je več kot eno tretjino ozemlja svojih dežel izgubila že po prvi svetovni vojni, po drugi je dobila nazaj manj, kot bi lahko, po letu 1991 pa vse kaže, da bo izgubila še več kot pol Primorske in vse ozemlje med Muro in Dravo. Ne prvo ne drugo ni bilo nikoli v posesti kake hrvaške države, niti ni kdajkoli kaka hrvaška država tam izvrševala državno oblast. Po osmem oktobru 1991, ko je jugoslovanska republika Hrvatska razglasila svojo samostojnost in odcepitev od SFRJ ter s tem postala država, pa si je enostransko privzela državnopravne ingerence nad omenjenimi deli slovenskih dežel.
Zakaj nobena slovenska vlada doslej ni reklamirala pravno nevzdržne situacije in to na način, ki ga mednarodnopravno razgledani subjekti razumejo (brez naštevanja samoupravnih sporazumov in sklepov okrajnih uradnikov…), je uganka. Ni pa uganka, da kot rečeno, Sporazum o arbitraži ponuja Sloveniji enkratno in neponovljivo možnost, da na tribunalovo mizo položi omenjene argumente/dejstva, ki jih mednarodno pravo neboljševističnega tipa prepoznava in razume. Ker točka 4 Sporazuma decidirano zapoveduje tribunalu, da upošteva samo(!) te vrste argumente (če seveda so na mizi!), ima tribunal v konkretni zadevi na voljo še načelo pravičnosti in dobrososedstva, pa zato lahko južni sosedi iz posebne naklonjenosti in obilo dobre volje prepusti v posest pristanišče Reko, ki tudi nikoli ni bilo del kake hrvaške države.
Reka je bila do leta 1867 v okviru Primorske, tega leta pa so jo Habsburžani prepustili Budimpešti, da so v zameno dobili naslov madžarskih kraljev. Takrat je Budimpešta začela graditi prometne povezave, zlasti železnico Budimpešta-Reka. Poprej so bile vse prometne povezave izključno le z ostalo Primorsko in s Krajnsko. Itak je bila Reka z okolico najprej del Krajnske in je za njeno varnost pred Benečani skrbela vojska Krajnske – najbolj uspešno pod poveljstvom znamenitega slovenskega vojščaka in diplomata Herberštajna, ki je dokončno vrgel iz Istre Benečane.
Ker je bilo območje Reke del Krajnske države, so leta 1555 ljubljanski avguštinci prosili krajnskega suverena, kralja Ferdinanda, da jim dovoli prodajo ljubljanske posesti in nakup pustote blizu Reke, tam, kjer je danes letovišče Opatija. Na tistem pustem kraju so nato zgradili svoj samostan sv. Jakoba, (kakor so ga imeli prej v Ljubljani) in nastala je Opatija. Ko je krajnska Južna železnica začela investirati v turizem, se je kraj razvil v turistično središče mednarodnega slovesa.
Evidentno vedno del slovenskih dežel, in le zaradi dinastičnih muhavosti habsburške dinastije po letu 1867 v posesti Budima, je lahko Reka – kot rečeno – predmet manifestacije pravičnosti in dobrososedstva s strani arbitražnega tribunala. Ta jo kljub vsem mednarodnopravno relevantnim dejstvom in slovenskim upravičenjem lahko dodeli Republiki Hrvaški. Bodimo fair – saj drugega pomembnega pristanišča Zagreb sicer ne bi imel. Pa tudi kakšen koridor skozi Kvarner do italijanskih vod (simboličen, seveda) je prav, da dobijo…
IO SDS hkrati ugotavlja, da AS nasprotuje prepričljivo večinski del ustavnih in mednarodnopravnih strokovnjakov, ki so v svojih razpravah in stališčih nanizali še vrsto drugih argumentov proti njegovi uveljavitvi. IO SDS si bo zato prizadeval, da se njihova stališča v referendumski kampanji enakopravno obravnava in posreduje javnosti.
Nadvse zanimivo je, da tu omenjeni strokovnjaki molčijo kot grobovi o slovenskih argumentih, ki ustrezajo zahtevi Sporazuma, na ves glas pa razpravljajo o stvareh, dogodkih in aktih, ki v mednarodnopravni sferi nimajo nobenega učinka.
Glede na tehtnost in popolno ustreznost slovenskih argumentov glede državne meje med slovenskimi deželami/Slovenijo in Republiko Hrvatsko, je vsekakor normalno in logično pričakovati s tem skladno odločitev tribunala. Vseeno pa je zanimivo pomisliti, kako bi tribunal razložil oziroma opravičil svojo drugačno odločitev. Tisto preigravanje in žongliranje s pravom, univerzalnim poštenjem in etiko bi moralo biti tako enkratno in neponovljivo dražljivo branje, da bi za tak zgodovinski unikum navsezadnje celo lahko žrtvovali kak kilometer slovenskega ozemlja… Navsezadnje bi (če bi bil tak) arbitražni dosežek lahko prodajali za velike denarje arhivom, knjižnicam in muzejem. Človeštvo bi se naslajalo še bolj kot nad krapinskimi primerki.
IO SDS nalaga vsem odborom stranke na lokalni ravni ter vsem organizacijskim oblikam dela SDS na regijski in državni ravni, da z navedenimi stališči seznanijo čim večji del članstva in javnosti ter se po svojih najboljših močeh vključijo v predreferendumsko kampanjo.
Ljubljana, 4. maj 2010
Ljubljana, 9. maj 2010
