Gora besedovanj o arbitraži zasluži kratek komentar.
Specifika, res izjemna posebnost Podalpja, ki je hkrati poglavitni vir zapletov in katastrof v tem prostoru, je pojmovna zmeda, ki je vznikla sredi 19. stoletja in – cepljena z jugoslovanarskim boljševističnim novorekom – po osamosvojitvi vzbrstela v brezmejnost. Nepravilna, zavajajoča poimenovanja, zamenjave pojmov, nesmiselne zveze… brez meja je to igrišče, ki deluje/učinkuje s pospeškom.
Ker se javno začne z državnim (država je struktura, ki omogoča artikulacijo družbenih fenomenov in dejavnosti), državno pa opredeljujejo pravila in zakoni, naj omenim samo najbolj kričeč primer, ki razkriva – tudi in predvsem v zadevi arbitraže* – kod tiči vir “vsega zlega”.
Iz parlamenta ves čas odmeva “zakonodajanje zakonodaje”. Tam namreč sprejemajo ZAKONODAJO !!! čeprav je več kot očitno, da je ZAKONODAJAnje sprejemanje zakonov (DAJANJE ZAKONOV). Zadošča že bežen pogled čez karavanške planke, pa se razločno opazi, da v normalnem okolju GESETZGEBUNGajo na primer WIRTSCHAFTSRECHT.
Verjetno so po logiki tukajšnjih kreatorjev popolne zmešnjave, nereda in nepravnosti onkraj Karavank še v stanju nerazvitosti, pa ne znajo “po naše” povedati: WIRTSCHAFTSGESETZGEBUNG…
O famoznem “členu 7” Zakona o volitvah v državni zbor, ki je napisan tako, da od njegove uveljavitve dne 12. 09. 1992 naprej nič izvoljenega v tem, državi podobnem skrpucalu, nima mandata, pa kdaj drugič.
23062017
AL
Op.:
*) Zakaj je izpostavljena arbitraža? Ker:
– že naslov sporazuma zavaja: namesto Sporazum o arbitraži, kakor piše v angleškem originalu, je v uradni rabi Arbitražni sporazum (!!!)
– 5. člen sporazuma (“presečni” datum) so zapisali tako, da se ne ve, ali je odločilno stanje Republike Slovenije kot jugoslovanske socialistične upravne enote, imenovane Republika Slovenija, ali pa osamosvojene, suverene države Republike Slovenije. Zapisali so namreč datum 25.6.1991. Toda to je datum sprejetja odločilnih sklepov/ukrepov (eden od datumov!!! Osamosvojitvene zakone in ukrepe so v slovenski skupščini sprejemali dalj časa!). Osamosvojila pa se je Slovenija naslednji dan, 26.6.1991, ko je bila osamosvojitev javno in slovesno razglašena. Da država nastane z razglasitvijo, ne pa s sprejemanjem nekih papirjev, deklaracij, izjav, je tukajšnjim pravnim veljakom moral dopovedovati že sloviti Badinter!
Vrhunska pravna zmešnjava, povezana s tem členom, je tudi v tem, da njegovo “datumsko določilo” opredeljuje dejansko, resnično stanje stvari: Ob osamosvojitvi Slovenije je bila na eni strani “meje na Kolpi” osamosvojena Slovenija, na oni strani pa preostanek SFRJ! To je kristalno jasno in tudi ustreza dejanskemu stanju. Slovenija se nikoli ni “združila” s kakšno “Hrvatsko”, da bi se lahko kdajkoli z njo “razdružila”. Slovenija (slovenske dežele) se je “ujedinila sa Srbijom”!!! da je tako nastala država, nazadnje imenovana SFRJ. In samo zato, ker se je “združila”, se je lahko potem “razdružila”. Slovenska osamosvojitev torej nima nič z jugoslovansko socialistično republiko Hrvatsko, in tako je v Sporazumu o arbitraži v tem petem členu tudi zapisano. Toda odkod se potem nenadoma pojavi Republika Hrvatska kot stranka v postopku, saj je na “presečni datum” sploh ni bilo. Država Hrvatska kot subjekt internacionalnega prava (ki ima praviloma vse atribute – tudi državno mejo) se je namreč pojavila na zemljevidu dosti kasneje (8. oktobra 1991). Osamosvojena država Slovenija je takrat obstajala že dolge tri mesece, in z uradno udeležbo na tripartitni Brionski konferenci (Evropska skupnost – SFRJ – Republika Slovenija) dosegla tudi de facto mednarodno priznanje. Seveda je imela natančno določen teritorij in državno mejo, s katero je v jugoslovansko državo leta 1918 vstopila. Še več, to državno mejo (državno mejo slovenskih dežel) je že leta 1941 z veseljem in brez ugovora priznala sicer epizodna, a vendar, NDH.
Edina naloga/pravica – in s podpisom Sporazuma o arbitraži prevzeta zaveza/dolžnost – “južne sosede” torej je, da odločitev arbitražnega sodišča o poteku (obstoječe že stoletja!!!) državne meje sprejme in s svoje strani udejani.
Tako je zapisano, a ker v Podalpju nič ne velja, kot je zapisano, ali kot se bere (kaj šele, če je resnica), imamo sedaj opravka s prav nagravžno “latinskoameriško limonado” ad infinitum.