KRAJNSKA DEŽELNA BLAZNICA

Bolnišnica na koncu Zaloške…

Nepojmljive težave z določitvijo državne meje zgodovinskih slovenskih dežel – danes se imenujejo Republika Slovenija – in s tem povezanega teritorialnega stika z odprtim morjem, ima država, katere meje – meje dežel, iz katerih je sestavljena – so potekale od sotočja Mure z Dravo na vzhodu do izliva reke Rečine v Jadransko morje na zahodu. Ta mejna črta je stara tisoč in več let in natančno določena – še danes z mnogimi mejnimi kamni. Nihče je nikoli ni preklical, nikoli ni bila spremenjena. Bila je dota, ki so jo slovenske dežele prinesle v kraljevino SHS in ko je ta združba – državni sveti zakon (?) – razpadla, pač nevesta odn. ženin odnese, kar je prinesel.

Seveda je glavni razlog težav, ki jih ima Slovenija, v tem, da je svojo državno suverenost uresničila šele sedem desetletij po sklenitvi balkanskega zakona in po grozovitih izkušnjah. Je sicer odveč, zaradi resnice pa je vseeno dobro, da se pove: Tiste čase, preden so naši prednamci planili v balkanski objem, so na oltar jugoslovanskega “troedinega plemena” in na žrtvenik lezenja nekam v avstrijske onega zmetali toliko nacionalne energije, da bi imeli že zdavnaj morebiti ne ene, marveč kar dve suvereni državi, če bi se za kaj takega sploh potrudili.

Prispevki k tej “slovenski blaznosti” so šokantni:

“…moramo Slovenci gojiti znanost združeni s Hrvati… Naše Atene so v Zagrebu in več kot enih ne bo nikoli na slovanskem jugu…Ni(ti) slovenski narod ni(ti) slovenski jezik nima kulturne bodočnosti ako ostane sam zase, narodno nezavisen od svojih bratov na jugu.”
Dr. Josip Pavlica, Branik 1861, Gorica 1902, doktor cerkvenega prava, Rim 1888, v: Rimski katolik 1892, IV.

“v … situaciji, ki bi postavila na izbiro ali vera ali narodnost, treba izbrati vero … in se odreči narodnosti.” Aleš Ušeničnik v: Čas 6/1912

“Jugoslavija ali smrt!” F.S.Finžgar v: Slovenec, 21. apr. 1918

“če bi se … združili s Hrvati, ne bi pravzaprav svoje narodnosti žrtvovali, ampak bi svojo narodnost šele dobili.” Aleš Ušeničnik v: Čas 7/1913

“Slovencev sploh ne bi bilo brez katoliške vere… pravzaprav ni pravi Slovenec, kdor ni katoličan…” J.Pirc, Aleš Ušeničnik in znamenja časov, Ljubljana 1986, str. 332

“Slovenci in Hrvati tvorimo eno narodno celoto” – zaključna resolucija kongresa državnih in deželnih poslancev Vseslovenske ljudske stranke in Hrvatske stranke prava, Ljubljana, 20.10.1912

in tako naprej – prek mračne balkanske monarhije, besnenja hrvaškega, italijanskega, nemškoavstrijskega in madžarskega nacišovinizma, pol stoletja “socialistične graditve in kardeljanskega “odmiranja države” do “Savudrijske vale” in mostu prek Mure… Ne bolnišnica, marveč norišnica, in ne na koncu mesta, marveč na naših hrbtih. Tako se iz svoje usode ni norčeval še nihče. In tako pošastnega računa za (ne)delo svojih samozvanih “narodnih voditeljev” tudi še nikoli ni nihče plačal.

A hujše od vsega tega je, da očitno niti to ni zadosti. So, ki bi to blaznost zganjali kar naprej…

Andrej Lenarčič

(24.9.2009, objavljeno Nedeljski, 9.(13.).6.2010)

Tags:

Leave a Reply