Oboje! A kakor vse na svetu ima tudi človekova identiteta svojo hierarhijo. Gotovo se vsak človek najprej poistoveti z okoljem, v katerem je zrasel. Govorica, kultura in dežela pa se prepletajo. Seveda odvisno od posebnosti v različnih deželah. Za slovenske dežele je značilno, da deželna identiteta prevladuje nad etnično. Kljub stoletju zanikovanja in načrtnega radiranja je primorska, krajnska, koroška, štajerska in prekmurska opredelitev večini ljudi domača. To je mogoče le zaradi stoletij lastne državnosti teh naših dežel. Vsak deželan se je v naših deželah vedno počutil enako doma, pa naj je govoril katerikoli jezik. Znameniti Herberštajn, ki naj bi bil nemškega rodu, se je tako zelo počutil Krajnca, da niti “svojega jezika” (nemščine) ni toliko obvladal, kot je obvladal “jezik okolja” – slovenščino. Da bi lahko pisal v nemščini, je potreboval pomoč. Zanimivo, da mu je največ pomagal kar Slovenec, prijatelj iz Dobrepolja, Janez Dobrepoljski, vsekakor “čisti” Suhokrajnc. Prav tako so se popolnoma domače počutili na Krajnskem še mnogi znameniti rojaki, ki niso bili etnični Slovenci.
Etnični ekskluzivizem so prinašali v slovenske dežele med Slovence prišleki iz okolij, kjer so bile rodovne in klanovske vezi trdnejše in bolj pomembne od vsega drugega. Močno je načel zdravo sožitje med ljudmi v slovenskih deželah nacionalizem, ki je na krilih ekonomskih in političnih interesov v 19. stoletju prerasel v šovinizem in sistematično zatiranje vsega slovenskega. To so iz zelo podobnih razlogov načrtno počeli prav vsi sosedje, tako italijanski,nemškoavstrijski, madžarski in hrvaški. Morebiti je bil najnevarnejši pritisk od jugovzhoda, kajti zakrinkan je bil v “bratstvo” in “pomoč”. Ta “pomoč” je v kombinaciji s preračunljivostjo slovenske vodilne politične strukture prinesla Slovencem tako rešitev pred šovinizmi, da smo v enem samem trenutku ostali brez lastne državne dediščine, kulturnega okolja, polovice ozemlja in morebiti še dosti več ljudi, če kot pregovorno skromni nematerijalisti pozabimo na dve tretjini narodnega bogastva, ki sta izginili v finančno-proračunskih balkanskih zvijačah takoj po vstopu v novo državno skupnost.
Ker se je katastrofalna politika naših “narodnih voditeljev” nadaljevala ad infinitium – tudi v času izstopa iz balkanske države – smo danes na tem, da se obupno borimo za borni prostanek tistega, kar smo od začetkov znane zgodovine pa do konca prve svetovne vojne imeli trdno v rokah. Genocidni poboji so povzročili, da nas je po sto letih komaj še toliko, kot na začetku “reševalne avanture na jugoslovanski način”, medtem ko so drugi narodi, ki so tudi šteli pred stoletjem kaka dva milijona ljudi, danes pri trikrat – štirikrat večjem številu (npr. Slovaki, Danci itn.) Nadvse tragično pa je seveda, da imamo poleg zavratnih tujcev za vratom še dosti preveč lastnih prodanih duš ali pa preprosto bedakov.
Ob koncu prve svetovne vojne je v slovenskih deželah bila etnična slika taka:
Tags: dežela, etnija, identiteta