Posts Tagged ‘Zedinjena Slovenija’

Pomisel ob kolumni v Reporterju 47

Wednesday, November 27th, 2013

Spoštovani! Ob branju kolumne se utrne marsikatera pomisel ali vprašanje.

Všečno, z zamahom in gesto zastavljeno besedilo začnimo podrobneje prebirati tam, kjer začenja zgodbo avtor sam: Pri Slovencih, državljanih Avstro-Ogrske.

Ker narava in bleščava pisanja vabi k zaupanju, je vsaj manj dobro, če že ni slabo, ko se bralec znajde pred državljani, ki niso obstajali. Kako je s Slovenci, “državljani Avstro-Ogrske”, zelo natančno pripoveduje odstavek na 99. strani knjige Kirche in Osten (Vandenhoeck & Ruprecht, 1992). Tam beremo (prosti prevod): “Na kratko še omenimo, da je v Monarhiji obstajalo posebno državljanstvo tako v Cis- kot v Transleithaniji. Državljan enega dela (Monarhije) je torej veljal za tujca v drugem delu.” Državljanov Avstro-Ogrske očitno ni bilo.

Slovenci v Primorju, na Krajnskem, Koroškem in Štajerskem so bili državljani Cisleithanije (pogojno – in pogovorno – Avstrijskega cesarstva, kar ni daleč od resnice, saj je bil njihov suveren – vojvoda – “naslovni”, torej ne po položaju/službi, cesar, kar je opredeljeno v Patentu 1804.), Slovenci v Slovenski Krajini, onkraj Mure in med Dravo in Rabo, pa so bili državljani Transleithanije. To pomeni Kraljevine Ogrske, saj je bilo Transleithanija ime enovite in nedeljive države Kraljevine Ogrske. Drugače je bilo v Cisleithaniji, ki ni bila “enovita in celovita” in je obsegala “vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju”, kakor je to mednarodno pravno dejstvo, ki zaobsega tudi mednarodno pravno subjektiviteto in avtonomijo pradavnih dežel takraj Leithe, opisal ustanovni akt Dvojne monarhije – Poravnava (Ausgleich) – leta 1867.

Netočnost glede državljanstva se nadaljuje z zedinjenjem s Kraljevino Srbijo, s čemer naj bi Slovence kaznovali (“zaračunali z izgubo Primorske in Koroške”) zmagoviti zavezniki. Morebiti je možno na podlagi nekih javnosti neznanih dokumentov sklepati tako. Vendar preverljiva dejstva in spomini iz tistega časa kar kipijo od brezmejnega, samoodpovedujočega navdušenja Slovencev za Jugoslavijo. To brezprizivno navdušenje, ki so ga tudi slovenski predstavniki v Parizu unisono razglašali, je preglasilo celo znamenito Wilsonovo načelo o samoodločbi. Slovenski voditelji so v en glas terjali, da se Slovence vključi v Jugoslavijo. Niso reklamirali v Parizu, da so se slovenske dežele tako, kot so to storile sestrske habsburške dežele – oz. njih večinsko nemški deli – na podlagi suverenovega ustavnega akta – Manifesta – združile, in niso za pariško mizo nastopili kot zveza suverenih subjektov internacionalnega prava, kar so cisleitanske dežele bile. Dežele, kjer se je večinsko govorilo nemško, so razglasile zvezno državo Nemško Avstrijo le dober teden dni prej, kot slovenske. 31. 10. 1918 so tudi predstavniki slovenskih dežel v Ljubljani ravnali tako in razglasili, da vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah. Razlika je bila le v tem, da slovenski vodilni politiki tega niso niti poskušali uveljaviti v Parizu, saj so – kot že rečeno – bili obsedeni z Jugoslavijo in so se popolnoma podredili Zagrebu, ki pa ni imel legalne podlage niti za oblikovanje “narodnega viječa”, marveč se je zvito šlepal na legitimiteti slovenskih dežel in ljubljanske vlade, in je skrbno uresničeval svojo varianto “jugoslovanskega programa”! S tako politiko je potem uspešno nadaljeval do samega konca južnoslovanske tvorbe, potem, ko jo je dodobra izrabil za svojo zvijačno in prevarantsko teritorialno ekspanzionistično in etnocidno politiko.
Če zmagovalci v versajskih dvoranah niso “kaznovali” “DeutschÖsterreich in so to zvezo brez problema priznali (zahtevali so le, da se izbriše beseda “Nemška” iz imena države), kako zlahka bi šele priznali enako upravičeno in legalno udejanjeno zvezo “slovenskih” dežel – seveda če bi se to dejstvo znašlo na mizi v Parizu… Pa se očitno ni!

Primorje. Glagolu “omogočiti” (vrnitev) mora v tej zadevi nujno delati družbo glagol “preprečiti”. Namreč kaj je “omogočilo” zmagovito partizanstvo je dovolj razglašeno. Še bolj pa, kaj je “preprečilo”, saj je njegov “komunizem – stalinizem” dodobra premešal adute in pričakovanja, ter pregnal zmagovalce iz Trsta in okolice ter iz Gradiške z večjim delom Gorice. Zanimiva pa je verbalna geopolitična pirueta “prestavitev slovenske obale z območja severozahodno od Trsta na območje jugozahodno od Trsta”. Če in dokler je govor o “vrnitvi Primorja” (Venezia Giulia po italijansko, Julijska Benečija po slovensko), smo na internacionalnem pravnem terenu in v območju meddržavne pogodbe. Ta pogodba ne pozna nobene Slovenije, nobene Hrvaške, ve le za Italijo in Jugoslavijo ter italijansko in jugoslovansko etnijo – in seveda za celovito deželo/državo, ki jo je Italija po Rapallu in Rimu odvzela Kraljevini SHS, in jo po Drugi vojni vrnila Jugoslaviji. Kaj se je komu znotraj Jugoslavije prikazovalo, kaj so glede “jugozahoda” pa “severozahoda” in o sličnem marnjali in počeli tovariši, je bilo morebiti relevantno znotraj države Jugoslavije, niti slučajno pa ni igralo nobene vloge in je bilo – in je – povsem brez učinkov na internacionalni ravni.

Smo že pri Slovencih, ki so “z odliko absolvirali dvajseto stoletje”. Tudi to zveni nadvse všečno, je pa nekaj svetlobnih let daleč o resnice, ki štrli in bode od vsepovsod. Niti “nezadostni začetek stoletja” ni dovolj natančen opis totalne katastrofe, ki je bila toliko bolj strašna, ker se je zgodila v trenutku, ko so Slovenci udejanili “davno sanjo” in popolnoma legalno in internacionalno pravno učinkovito razglasili “Zedinjeno Slovenijo”. Pod oblastjo vlade v Ljubljani so slovenske dežele končale kot “niko i ništa” v centralistični balkanski satrapiji – ringu Beograda in Zagreba. Namesto suverenega subjekta v svojih pradavnih vojvodinah, so se Slovenci čez noč znašli kot brezpravna manjšina v štirih tujih državah in kot ničla znotraj perverznega “troedinega plemena”, oropani polovice teritorija in večine nacionalnega bogastva, ja, celo slovenskega imena. Droben svetel žarek v tej katastrofalni godlji je dejstvo, da državnosti združenih slovenskih dežel in njih državnih meja ni nihče odpravil – o tem sploh ni nihče razmišljal, kaj šele razpravljal. Ležala je ta Zedinjena Slovenija pozabljena “za plotom”, in “z odliko absolviranje stoletja” je v resnici le klavrn zaključek stoletja tragedij in katastrof, saj se slovenske dežele, ki so s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državno tvorbo, ob odhodu jugoslovanske republike Slovenije iz združbe dne 25. 6. 1991 niso vrnile v status quo (ante), kot je to običaj in kakor piše tudi v mnenju pooblaščenega gremija, ki je razpad SFRJ uradno in dokončno opredelil kot “dissolution”, kar je beseda, ki opredeljuje razpust avtonomnih subjektov – recimo poslancev/parlamenta. Namesto tega je od potapljajočega se Titanika, imenovanega SFRJ, odrinil rešilni čoln: Socialistična republika Slovenija z vso socialistično navlako vred, ki še dandanašnji davi, preganja in ropa državljanke in državljane ter sesuva še preostale ostanke državnostne (samo)zavesti, spomina in tudi dejanskega stanja. Slovenske dežele, ki so kot “zemlje države SHS” sestavile razpadlo državo, torej Zvezna republika Slovenija s svojim državnim teritorijem in državno mejo, pa slej ko prej ležijo pozabljene za plotom.

Jugosocialistična navlaka je očitno uspela docela zavoziti tudi priložnost uveljaviti, kar “leži pozabljeno za plotom”. Še več: Prav nič se ni sramovala priznati kot državo privatno podjetje upokojenega Titovega generala. Vojaško podpreti okupatorja v delih slovenskih dežel. Ignorirala je celo še en “milostni namig”: Sporazum o arbitraži, ki je na z anarhodnim boljševizmom onesnaženo državnopravno sceno vrnil načela in pravila internacionalnega prava! Že naslov je napačno prevedla. Seveda pa popolnoma ignorira v njem natančno in pregledno zapisana dejstva in konsekvence, kot npr. da Hrvaška, če se upošteva, kar piše v podpisanem in ratificiranem Sporazumu, sploh ni in niti ne more biti stranka v postopku. Sporazum govori o poteku državne meje, “stroka” in “diplomacija” pa trobi ves čas o Piranskem zalivu – pardon, Savudrijski vali, četudi je državna meja slovenskih dežel, ki je nihče nikoli ni odpravil ali spremenil na internacionalni ravni, čisto nekje drugje – vsem znana in v dokumentih in na terenu zaznamovana, in z njimi so slovenske “zemlje” vstopile v leta 1991 razpadlo združbo

Slovenska “davna sanja”, 31. oktobra leta 1918 uresničena, še vedno “leži pozabljena za plotom”, a je kot rešitev problemov ves čas vsem na očeh. Toda vesoljna srenja gleda stran (v “Zlato tele”?) in v en glas in neprestano jadikuje, kako da nič ne deluje in da gre vse v maloro. Če bo arbitražni tribunal sledil stališčem slovenske strani – soditi je mogoče pač glede na javnosti dostopne informacije – in določil potek državne meje v nasprotju z pariškimi in trianonskimi mirovnimi pogodbami, pa utegne res vse rapidno potoniti “v maloro”. Pacta sunt servanda* velja še zlasti na internacionalni ravni. Enostranski poseg v mednarodno pogodbo pa pomeni njeno izničenje. Konec slovenske “epopeje”, ki se je začela s katastrofo na začetku dvajsetega stoletja, nadaljevala z množično morijo in eksodusom na sredi, in se pod zlorabljenim poimenovanjem klavrno končuje dandanašnji, bo le še zadnja katastrofa v enem samem stoletju bivanja nacije, ki si je po tisočletju enakopravnega, ustvarjalnega in uspešnega sobivanja v elitnem evropskem okolju sama zadrgnila vrv, ki jo je še sama kupila in plačala iz lastnega, obubožanega žepa.

V Ljubljani, 27. 11. 2013

Andrej Lenarčič
poslanec državnega zbora 1992-96

Op.:
*) Pogodbe zavezujejo

Tags:,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Zvezna republika Slovenija

Friday, January 4th, 2013

Spoštovani! V zadevi izjavljam: Ker je pojmovanje tako parlamenta kot države sploh do kraja sprevrženo, in tem sprevrženim predstavam neizogibno slede še bolj sprevržena ravnanja, je odveč vsakršno objokovanje dejanskega dogajanja in reakcij javnosti, dokler ne bo najprej in docela spoštovana veljavna ustava in zakoni, potem pa nemudoma storjeni vsi nujni koraki, da namesto v odcepljeni socialistični jugoslovanski spaki končno zaživimo v osamosvojenih slovenskih deželah, ki so zaradi nesrečnih okoliščin namesto v svobodo – tako kot njihove sestre dvojčice v sosednji, še danes zato uspešni evropski državi – potonile za skoraj stoletje v nasilni, umetni, za našo državnost in identiteto uničujoči združbi. Mednarodna telesa so avtoritarno ugotovila, da se je korumpirana združba razdružila – da je torej razpadla na tiste subjekte, iz katerih je nastala. Da so eden subjektov “ujedinjenja” 1.12.1918 tudi slovenske dežele, ki so se legitimno in legalno, na podlagi ustavnega akta, združile s sklepom narodnih svetov v Ljubljani dne 31.10.1918, je seveda izven sence dvoma.
Dokler ne bomo priznali naše zgodovinske državnopravne strukture, ki še vedno obstaja, saj je nikoli nihče ni ukinil, so vse jamrarije kontraproduktivne in recepti za skuhati karkoli užitnega, smešni, dokler je lonec počen.
Vsekakor ni normalno celim nacijam čez noč zradirati zgodovinsko identiteto! Moji predniki so stoletja živeli kot državljani dežele, v kateri živim tudi sam še danes – in takih je stotisoče – potem pa se od nekod nekdo priplazi, in mojim staršem in njihovim staršem in prednikom z eno besedo odvzame pravico do obstoja – in seveda meni in mojim otrokom pravico do spomina in (samo)zavesti (menda niso “velikih del” v naši tisočletni zgodovini napravili neki vedno znova priseljeni “zombji”!!!???). Povem, da sem že nekoliko utrujen od vedno novih “osvoboditev” in ustanavljanja vedno “novih” držav – kar je vse le bedna in smešna – a žal tudi tragična – pravljičarija. Atributi držav so znani! Med njimi ni pravljic in zgodb, naj bodo še tako herojske. Atributi države so (Montevideo konvencija) 1) teritorij, 2) državljani, 3) oblast – in dodatno: stopajo v odnose z enakimi subjekti. To, in nič več in nič manj. Slovenske dežele so tisočletja imele vse te atribute in naši predniki so bili njih državljani. Enkrat bo treba reči DOVOLJ MANIPULACIJ ! Dovolj sramote, da nas, ki smo bili vedno steber kulture, politike in gospodarstva v Evropi, ta Evropa sploh več ne prepozna.
25.6.1991 so se pod trenutnim poimenovanjem “Republika Slovenija” iz združbe, ki je nastala 1.12.1918, izločile slovenske dežele – subjekti mednarodnega prava, ki so vanjo 1.12.1918 vstopile (tako piše v samem aktu Ujedinjenja). Da glede tega vlada katastrofalna zmeda, dokazuje že govorjenje, da ima Slvenija problem državne meje s Hrvaško. Toda resnica, očitna vsemu svetu, je da se je RSlovenija osamosvojila od SFRJ, saj jo je zaradi tega napadla JLA – vojska SFRJ – ne pa od Hrvaške, ki je bila kot integralni del SFRJ in JLA seveda tudi agresor. Problem državne meje slovenskih dežel, ki so vstopile v Jugoslavijo in iz nje izstopile, torej v nobenem primeru ni problem med RS in RH, marveč med RS in SFRJ (dediči), kar je v členu 5. Sporazuma o arbitraži podpisala, ratificirala in registrirala pri OZN tudi sama Republika Hrvatska. Slovenske dežele itak nikoli niso imele (in še vedno nimajo!) svojih državnih meja s Hrvaško, marveč izključno s Kraljevino Ogrsko. Ta uradna meddžravna meja je v času trajanja južnoslovanske združbe bila v rabi kot administrativna notranja razmejitev. Takoj, ko je ob prvem razpadu Jugoslavije onkraj nastala nacistična NDH, je ta meja postala znova meddržavna. Enako seveda ob osamosvojitvi 1991. Na oni strani je ostal preostanek SFRJ, ne pa RH, ki tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava. Dokler ne bo tribunal, ki mu je naloženo na podlagi pravil in kriterijev internacionalnega prava določiti potek državne meje, svoje naloge izvršil, ostaja edina doslej ostoječa mednarodna meja – zarisana v uradnih zemljevidih in zapisana v uradnih dokumentih. Kje poteka, je torej javno znano. Tudi tisti del, ki ni stvar združitve slovenskih dežel oktobra 1918 – to je meja Slovenske krajine na reki Dravi – je mednarodnopravno določen. Določil jo je Trianonski sporazum.

Problem, ki trenutno obremenjuje slovenski javni prostor, torej ni problem receptov, marveč gre za prepoznanje dejanskega stanja na državnopravni in internacionalnopravni ravni. Dolgo se iz svoje lastne državnosti pač ne bomo več mogli norčevati. Če je kakor po čudežu obstala in preživela skoraj sto let ignorance in destrukcije, nismo upravičeni pričakovati, da se bo čudež ponavljal v nedogled. Najprej omogočimo svojim zgodovinskim deželam, da po stoletju “babilonske sužnosti” znova zadihajo svobodno, začno svoje lastne zadeve urejati vsaka po svoje, suvereno, kot so jih vedno, in seveda z ustavno prilagoditvijo priznamo to, kar je sicer pozabljeno “za plotom”, a pravno obstaja: Zvezno državo Slovenijo.
V naravnem okolju, skladnem z danostmi, bo tudi probleme mogoče uspešneje razreševati.

Andrej Lenarčič

From: Drustvo poslancev
Sent: Friday, January 04, 2013 9:57 PM
To: undisclosed-recipients:
Subject: Izjava ob tendencioznem poročanju o dopustih poslancev

Izjava

V društvu poslancev 90 smo presenečeni in razočarani nad tendencioznim poročanjem nekaterih medijev v zvezi z delom Državnega zbora RS dne 2. Januarja 2013. Izjava, da si je dopust vzelo 20 poslancev, kar je skoraj večina ne rabi dodatnega komentarja, saj vsak ve, koliko je večina od 90 poslancev v Državnem zboru. Hkrati pa ne razumemo, kaj bi sploh lahko bilo sporno, če poslanci svoj dopust izkoristijo tako, da si podaljšajo praznike, še posebej, če jim delovne obveznosti tega ne preprečujejo? To je ustaljena praksa v vseh sredinah, tudi pri zaposlenih na medijih.

Ocenjujemo, da se s tovrstnim poročanjem med ljudmi namerno ustvarja negativen odnos do politike in zavestno rušenje integritete inštitucij države. To vsekakor ne pripomore k ustvarjalnemu dialogu in sprejemanju konstruktivnih rešitev za dobrobit naše države in državljank ter državljanov.

V Društvu poslancev 90 ponovno poudarjamo, da se nedvoumno distanciramo od morebitnih neetičnih ravnanj posameznikov, kar bi v tem primeru prav gotovo bil izostanek iz službe, brez najave dopusta. Nikakor pa ne pristajamo na posploševanja in pavšalne obsodbe vseh poslank in poslancev ter drugih nosilcev funkcij, še toliko bolj, ker se je v konkretnem primeru povsem neupravičeno problematizirala nesporna pravica, ki vsakemu izhaja iz dela.

dr.Mitja Slavinec

predsednik Društva poslancev 90

Tags:, , , , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Dokončanje osamosvojitve – odprto pismo predsedniku republike

Saturday, November 10th, 2012

(Tudi to pismo ni bilo vredno objave v časopisu)

ODPRTO PISMO

Spoštovani gospod predsednik in kandidat za novi mandat, dr. Danilo Türk!

Pisal sem Vam osebno prek spleta, pa tudi v člankih in pismih bralca sem često opozarjal, da nemoč pri premagovanju težav kaže na nedokončani proces osamosvojitve. Že Badinterjeva komisija je kvalificirano ugotovila, da je južnoslovanska tvorba razpadla na subjekte, iz katerih je nastala (“dissolution”!). Suveren, regent Aleksander, je dne 1.12.1918 s svojo zadnjo besedo v uradnem dokumentu o izvršenem “Ujedinjenju” jasno in razločno povedal, in je to v dokumentu zapisano, da so se s Kraljevino Srbijo združile “zemlje države SHS”, kar z drugimi besedami pove, da so se s Kraljevino Srbijo združile slovenske dežele. Le slovenske dežele, združene od 31.10.1918 pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so bile subjekti mednarodnega prava, ki edini morejo stopati v razmerja z drugimi podobnimi subjekti. Sama “Država SHS” seveda niti geografski pojem ni bila, saj ni imela nobenega tovrstnega atributa. Zato je bila prej navedena intervencija regenta Aleksandra neizogibna, saj ni smel dezavuirati svoje države. Južnoslovansko novotvorbo, ki je po slabem stoletju klavrno in tragično, v opomin različnim “konstruktorjem”, razpadla v krvavem vrtincu, so torej sestavili subjekti, od katerih nas zanimajo slovenske dežele.

Resnična – popolna – “osamosvojitev 1991” je po povedanem mogoča izključno tako, da iz združbe izstopijo slovenske dežele z vsemi atributi, takšne, kakor so vanjo vstopile.

Naraščajoče splošno nezadovoljstvo in očitna nesposobnost za ustrezen odziv na vsesplošno krizo, kaže na to, da 25.6.1991 iz južnoslovanske združbe niso izstopili avtonomni subjekti – slovenske dežele – ki so vanjo vstopili, marveč se je od SFRJ odcepila ena od socialističnih republik, ki so nastale znotraj južnoslovanskega konstrukta, očitno tista, ki je obetala, da bo uspešno zaživela “na svojem”, a so se pričakovanja razblinila že preden je izbruhnila svetovna kriza. Izkazalo se je, da nenaravna združba, od SFRJ z vso svojo socialistično in balkansko dediščino odcepljena republika, nima orodij in nastavkov za reševanje naraščajočih, vedno hujših problemov.

Edina šansa – dokler je čas – je seveda nemudoma dokončati osamosvojitev, in to na način, da se pravnoformalno vzpostavi stanje pred “Ujedinjenjem”. To državnopravno stanje je vzpostavil sklep o združitvi slovenskih dežel pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, sprejet 31.10.1918, ki ni bil nikoli odpravljen. Ta “Zedinjena Slovenija” (prim. Janko Brejc, notranji minister takratne vlade: Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918 – 1928) mora torej izstopiti iz razpadle zveze. Sprememba ustave in razglasitev Zvezne republike Slovenije je potrebni formalni korak, da slovenske dežele zaživijo svoje polno avtonomno življenje. Da so slovenske dežele ustrezen naravni in pravni okvir, v katerem vse državljanke in državljani in druge prebivalke in prebivalci lahko uspešno uresničujejo svoje svoboščine in interese, dokazuje po eni strani naša tisoč in več letna zgodovina, ko so naši predniki stopali v korak z razvojem v Evropi in svetu, k njemu maksimalno prispevali in v marsičem tudi prednjačili, po drugi strani pa o ustreznosti tega naravnega okvira pričajo našim deželam najbližje “sorodnice” – torej nemške in avstrijske – ki v svojih zveznih državah pomenijo temelj njihovega očitnega uspeha, saj sta obe omenjeni zvezni državi med najuspešnejšimi članicami tako Evropske unije kot tudi svetovne družine nacij.

Ker torej ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele (“dežela” pomeni država po slovensko in kajkavsko – prim. P. Skok: Etimološki riječnik hrvatskog ili srpskog jezika, III, Zagreb, 1973) naravni državni subjekti z lastno avtonomijo in polno internacinalno pravno subjektiviteto, ki ne premine sama po sebi, ukinjena pa nikoli ni bila, je torej nesmisel vsako prizadevanje ohranjati pri življenju in računati na uspeh pri obvladovanju krize znotraj izmišljenih, invalidnih konstruktov. Slovenske dežele so torej tiste naravne državne strukture z vsemi atributi, znotraj katerih je prebivalstvo izgrajevalo svojo državno, politično in kulturno identiteto, ter ustvarjalo ekonomsko podlago svoje eksistence. Za državljane slovenskega porekla je nastopil hud problem ob izbruhu nacionalističnega ekskluzivizma in ekspanzionizma močnih sosedov. V svojih državah/deželah so se znašli odrezani od upravljanja, vse bolj zatirani in preganjani. Parcialni interesi – zlasti RKC – so situacijo še dodatno zapletli, saj je Cerkev s svojo “narodno zaščitniško politiko” Slovencem jemala pripravljenost in voljo za upor in boj za delež pri oblasti, ter jih usmerjala na polje religije in “narodne kulture” – po domače povedano: Verna, krotka čreda roma, moli in prepeva, tujci pa nemoteno izvršujejo tisto grdo, za slovensko ljudstvo grešno opravilo – vladajo…Ti vladajoči so seveda zato primerno nagrajevali Cerkev. Tu velja pripomniti, da so oblastniki svoje državljane hudo zatirali marsikje – v Ameriki so jih celo obravnavali kot sužnje, toda nobenemu teh zatiranih črnih državljanov ni prišlo na misel, da bi se svoji državi, državljanstvu in identiteti zaradi tega odpovedal. Nasprotno: “We shall Overcome!” (“Zmagali bomo” – In so zmagali!) Dodatno so prizadevanju Slovencev, da bi prevzemali svoj delež pri upravljanju svojih dežel/držav, škodovale tudi panslavistične težnje in drugi posebni interesi močnejših “slovanskih” sosedov. Posledica je bila, da med Slovenci ni zrasla kritična masa upravljalcev, pa so bile ideje o “rešitvi” usmerjene v ignoriranje lastne državnosti in podrejanje umetnim “jugoslovanskim” projektom, ki so se uresničili v najbolj farsični obliki “troedinega plemena” in podobnih političnih manipulacijah, ki so se nazadnje utopile v krvi in strahovitih žrtvah. Dogajanje ob dokončnem razpadanju tega umetnega konstrukta je v določenih segmentih celo prekosilo najhujše, kar je uspelo nacističnemu režimu: Hitlerju kljub strahoviti moriji ni uspelo docela izprazniti nobene dežele. Razpad južnoslovanske tvorbe pa je etnično popolnoma izpraznil vsaj eno Krajino…

Ni torej nobenega dvoma, da odcepljena socialistična jugoslovanska republika ni primeren okvir za obstoj tako države kot državljanov in drugih prebivalcev. Osamosvojitev, ki se je začela in bila razglašena dne 25.6.1991 je torej treba dokončati: Sprejeti ustavne spremembe in vrniti v življenje “Zedinjeno Slovenijo” od 31.10.1918, pač pod “modernim” imenom Zvezna republika Slovenija. V tako strukturirani zvezi slovenskih dežel morejo državljani in drugi prebivalci učinkovito sodelovati pri upravljanju in razreševanju problemov znotraj svoje dežele, s katero se identificirajo in jo sprejemajo kot svojo državo in domovino brez ozira na etnično poreklo in druge osebne lastnosti. Dežela je “najmanjši skupni imenovalec”, ki more učinkovito in uspešno razreševati svoje lastne probleme, hkrati pa delegirati na zvezno raven diplomatska, mednarodno-finančna opravila in obrambne zadeve. V tako strukturirani državni skupnosti sama po sebi odpade večina danes do nerešljivosti zavozlanih problemov, saj racionalno organizirani zvezni uradi z lahkoto in ekspeditivno razrešujejo njim dodeljene naloge – zlasti na ravni EU in na področju mednarodnih financ. To je mogoče zato, ker so upravljalska telesa na ravni dežel neposredno voljeni suvereni subjekti, ki na zvezno raven delegirajo svoje pooblaščence – delegate, uradnike. Nista brez razloga tako koncipirani obe uspešni “zvezni” sosedi, ki ju sestavljajo našim deželam bližnje sorodnice, s katerimi s(m)o (naši predniki) delili usodo več kot tisočletje.

Predsedniška kampanja je v luči in v okviru aktualne mednarodne krize – in nič manj težke situacije doma – primeren trenutek za koncipiranje in uveljavitev tu opisanega. Državljanke in državljani, še posebej pa vsi drugi prebivalci slovenskih dežel, bodo z velikim zaupanjem sprejeli program, ki zagotavlja tako zmago v boju s krizo, kot tudi uspešno delovanje in uveljavljanje države – Zvezne republike – v prihodnje.

V Ljubljani, 1.11.2012

Tags:, , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Dokončanje osamosvojitve

Friday, November 2nd, 2012

ODPRTO PISMO
Spoštovani gospod predsednik in kandidat za novi mandat, dr. Danilo Türk!
Pisal sem Vam osebno prek spleta, pa tudi v člankih in pismih bralca sem često opozarjal, da nemoč pri premagovanju težav kaže na nedokončani proces osamosvojitve. Že Badinterjeva komisija je kvalificirano ugotovila, da je južnoslovanska tvorba razpadla na subjekte, iz katerih je nastala (“dissolution”!). Suveren, regent Aleksander, je dne 1.12.1918 s svojo zadnjo besedo v uradnem dokumentu o izvršenem “Ujedinjenju” jasno in razločno povedal, in je to v dokumentu zapisano, da so se s Kraljevino Srbijo združile “zemlje države SHS”, kar z drugimi besedami pove, da so se s Kraljevino Srbijo združile slovenske dežele. Le slovenske dežele, združene od 31.10.1918 pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so bile subjekti mednarodnega prava, ki edini morejo stopati v razmerja z drugimi podobnimi subjekti. Sama “Država SHS” seveda niti geografski pojem ni bila, saj ni imela nobenega tovrstnega atributa. Zato je bila prej navedena intervencija regenta Aleksandra neizogibna, saj ni smel dezavuirati svoje države. Južnoslovansko novotvorbo, ki je po slabem stoletju klavrno in tragično, v opomin različnim “konstruktorjem”, razpadla v krvavem vrtincu, so torej sestavili subjekti, od katerih nas zanimajo slovenske dežele.
Resnična – popolna – “osamosvojitev 1991” je po povedanem mogoča izključno tako, da iz združbe izstopijo slovenske dežele z vsemi atributi, takšne, kakor so vanjo vstopile.
Naraščajoče splošno nezadovoljstvo in očitna nesposobnost za ustrezen odziv na vsesplošno krizo, kaže na to, da 25.6.1991 iz južnoslovanske združbe niso izstopili avtonomni subjekti – slovenske dežele – ki so vanjo vstopili, marveč se je od SFRJ odcepila ena od socialističnih republik, ki so nastale znotraj južnoslovanskega konstrukta, očitno tista, ki je obetala, da bo uspešno zaživela “na svojem”, a so se pričakovanja razblinila že preden je izbruhnila svetovna kriza. Izkazalo se je, da nenaravna združba, od SFRJ z vso svojo socialistično in balkansko dediščino odcepljena republika, nima orodij in nastavkov za reševanje naraščajočih, vedno hujših problemov.
Edina šansa – dokler je čas – je seveda nemudoma dokončati osamosvojitev, in to na način, da se pravnoformalno vzpostavi stanje pred “Ujedinjenjem”. To državnopravno stanje je vzpostavil sklep o združitvi slovenskih dežel pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, sprejet 31.10.1918, ki ni bil nikoli odpravljen. Ta “Zedinjena Slovenija” (prim. Janko Brejc, notranji minister takratne vlade: Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918 – 1928) mora torej izstopiti iz razpadle zveze. Sprememba ustave in razglasitev Zvezne republike Slovenije je potrebni formalni korak, da slovenske dežele zaživijo svoje polno avtonomno življenje. Da so slovenske dežele ustrezen naravni in pravni okvir, v katerem vse državljanke in državljani in druge prebivalke in prebivalci lahko uspešno uresničujejo svoje svoboščine in interese, dokazuje po eni strani naša tisoč in več letna zgodovina, ko so naši predniki stopali v korak z razvojem v Evropi in svetu, k njemu maksimalno prispevali in v marsičem tudi prednjačili, po drugi strani pa o ustreznosti tega naravnega okvira pričajo našim deželam najbližje “sorodnice” – torej nemške in avstrijske – ki v svojih zveznih državah pomenijo temelj njihovega očitnega uspeha, saj sta obe omenjeni zvezni državi med najuspešnejšimi članicami tako Evropske unije kot tudi svetovne družine nacij.
Ker torej ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele (“dežela” pomeni država po slovensko in kajkavsko – prim. P. Skok: Etimološki riječnik hrvatskog ili srpskog jezika, III, Zagreb, 1973) naravni državni subjekti z lastno avtonomijo in polno internacinalno pravno subjektiviteto, ki ne premine sama po sebi, ukinjena pa nikoli ni bila, je torej nesmisel vsako prizadevanje ohranjati pri življenju in računati na uspeh pri obvladovanju krize znotraj izmišljenih, invalidnih konstruktov. Slovenske dežele so torej tiste naravne državne strukture z vsemi atributi, znotraj katerih je prebivalstvo izgrajevalo svojo državno, politično in kulturno identiteto, ter ustvarjalo ekonomsko podlago svoje eksistence. Za državljane slovenskega porekla je nastopil hud problem ob izbruhu nacionalističnega ekskluzivizma in ekspanzionizma močnih sosedov. V svojih državah/deželah so se znašli odrezani od upravljanja, vse bolj zatirani in preganjani. Parcialni interesi – zlasti RKC – so situacijo še dodatno zapletli, saj je Cerkev s svojo “narodno zaščitniško politiko” Slovencem jemala pripravljenost in voljo za upor in boj za delež pri oblasti, ter jih usmerjala na polje religije in “narodne kulture” – po domače povedano: Verna, krotka čreda roma, moli in prepeva, tujci pa nemoteno izvršujejo tisto grdo, za slovensko ljudstvo grešno opravilo – vladajo…Ti vladajoči so seveda zato primerno nagrajevali Cerkev. Tu velja pripomniti, da so oblastniki svoje državljane hudo zatirali marsikje – v Ameriki so jih celo obravnavali kot sužnje, toda nobenemu teh zatiranih črnih državljanov ni prišlo na misel, da bi se svoji državi, državljanstvu in identiteti zaradi tega odpovedal. Nasprotno: “We shall Overcome!” (“Zmagali bomo” – In so zmagali!) Dodatno so prizadevanju Slovencev, da bi prevzemali svoj delež pri upravljanju svojih dežel/držav, škodovale tudi panslavistične težnje in drugi posebni interesi močnejših “slovanskih” sosedov. Posledica je bila, da med Slovenci ni zrasla kritična masa upravljalcev, pa so bile ideje o “rešitvi” usmerjene v ignoriranje lastne državnosti in podrejanje umetnim “jugoslovanskim” projektom, ki so se uresničili v najbolj farsični obliki “troedinega plemena” in podobnih političnih manipulacijah, ki so se nazadnje utopile v krvi in strahovitih žrtvah. Dogajanje ob dokončnem razpadanju tega umetnega konstrukta je v določenih segmentih celo prekosilo najhujše, kar je uspelo nacističnemu režimu: Hitlerju kljub strahoviti moriji ni uspelo docela izprazniti nobene dežele. Razpad južnoslovanske tvorbe pa je etnično popolnoma izpraznil vsaj eno Krajino…
Ni torej nobenega dvoma, da odcepljena socialistična jugoslovanska republika ni primeren okvir za obstoj tako države kot državljanov in drugih prebivalcev. Osamosvojitev, ki se je začela in bila razglašena dne 25.6.1991 je torej treba dokončati: Sprejeti ustavne spremembe in vrniti v življenje “Zedinjeno Slovenijo” od 31.10.1918, pač pod “modernim” imenom Zvezna republika Slovenija. V tako strukturirani zvezi slovenskih dežel morejo državljani in drugi prebivalci učinkovito sodelovati pri upravljanju in razreševanju problemov znotraj svoje dežele, s katero se identificirajo in jo sprejemajo kot svojo državo in domovino brez ozira na etnično poreklo in druge osebne lastnosti. Dežela je “najmanjši skupni imenovalec”, ki more učinkovito in uspešno razreševati svoje lastne probleme, hkrati pa delegirati na zvezno raven diplomatska, mednarodno-finančna opravila in obrambne zadeve. V tako strukturirani državni skupnosti sama po sebi odpade večina danes do nerešljivosti zavozlanih problemov, saj racionalno organizirani zvezni uradi z lahkoto in ekspeditivno razrešujejo njim dodeljene naloge – zlasti na ravni EU in na področju mednarodnih financ. To je mogoče zato, ker so upravljalska telesa na ravni dežel neposredno voljeni suvereni subjekti, ki na zvezno raven delegirajo svoje pooblaščence – delegate, uradnike. Nista brez razloga tako koncipirani obe uspešni “zvezni” sosedi, ki ju sestavljajo našim deželam bližnje sorodnice, s katerimi s(m)o (naši predniki) delili usodo več kot tisočletje.
Predsedniška kampanja je v luči in v okviru aktualne mednarodne krize – in nič manj težke situacije doma – primeren trenutek za koncipiranje in uveljavitev tu opisanega. Državljanke in državljani, še posebej pa vsi drugi prebivalci slovenskih dežel, bodo z velikim zaupanjem sprejeli program, ki zagotavlja tako zmago v boju s krizo, kot tudi uspešno delovanje in uveljavljanje države – Zvezne republike – v prihodnje.
V Ljubljani, 1.11.2012
Andrej Lenarčič

Tags:, , , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

Pomisel k trenutku

Sunday, August 21st, 2011

Accelerando furioso

Kopičijo se razmišljanja, pobude in komentarji, katerih ost je vseobča kriza upravljanja države in politike sploh. V množici pojmov in sugestij pa zaman iščemo bistveno. Vsi – seveda dobronamerni in kvalificirani – se namreč ukvarjajo s pojavi in posledicami, pravega vzroka pa kot da nihče niti noče opaziti. Po domače in zaradi nazornosti bi bilo problem mogoče opisati s primero: receptov mrgoli, lonec je pa počen.

Ta lonec je seveda naša država Slovenija.

Kdor hoče motriti fenomen "država Slovenija", mora poleg prave optike uporabiti vsaj malo širši zorni kot in s kritičnim očesom seči nekoliko dlje v preteklost. Vse z namenom, da prepozna, kaj se je pravzaprav zgodilo slovečega dne leta 1991.

In ko bo ta "lonec" zasijal ves lep in nov – potem na delo, kuharji!

Kaj se je torej zgodilo 25. junija 1991?

Tega dne je slovenska skupščina razglasila in uveljavila samostojnost države Republike Slovenije. To se je zgodilo, ker so se v državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, katere socialistična republika je bila Slovenija, hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin (po TUL, Ur.l.RS, št. 1-4/91-1, 25.7.1991), in so prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu izpovedali svojo odločenost, da se Republika Slovenija, kot suverena država, osamosvoji. Da se je vse to tudi dejansko zgodilo, so se državljani Republike Slovenije in ves svet z njimi lahko prepričali že nekaj ur po izvršenem dejanju, saj je Jugoslovanska ljudska armada, vojska SFRJ, torej vojska vseh ostalih republik in pokrajin, napadla osamosvojeno državo. Kar se je dogajalo kasneje, je dovolj znano.

A doslej zapisano ne pove vse resnice. Slovenija ni "padla z neba", Slovenci niso "prišli z Marsa" (čeprav krčevita prizadevanja nekaterih priseljevalskih obsedencev kažejo v to smer!), in Slovenija prav gotovo ni izum neke Jugoslavije, še najmanj kake socialistične. Njena zgodovina – in posebej še državna – sega precej dlje v preteklost.

Kdor hoče prepoznati, kaj natančno se je zgodilo 25.6.1991, mora najprej prebrati bistveno ugotovitev arbitražne komisije, ki jo je ustanovila EU, in jo je vodil predsednik Ustavnega sveta Francije, Robert Badinter. Ta ugotovitev je merodajna, ker je bila komisija telo, ki je vzpostavljalo nova internacionalno pravna stanja, in je njena odločitev tudi dokončna, pove pa, da je država SFRJ razpadla. Da je tako, pripovedujejo dogajanja v nadaljevanju, saj postopki razreševanja nasledstva razpadle države potekajo na tej podlagi. Od vseh vprašanj najbolj zanimivo – in vsaj za Republiko Slovenijo tudi najbolj usodno – vprašanje pa doslej še ni bilo na dnevnem redu. Glasi se: Kaj je razpadlo? In odgovor je na očeh vseh: Razpadlo je tisto, iz česar je država, ki je razpadla, nastala. Tudi ta dejstva so dokumentirana, splošno znana in so konsekvence vsem na očeh.

1. decembra 1918 je v Beogradu pred regentom Aleksandrom, sinom srbskega kralja Petra I, delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba z besedami njegovega podpredsednika (predsednika Korošca ni bilo!) izpovedala svoje zadovoljstvo, ker "se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Jugoslavijo". Regent Aleksander je v svojem diplomatskem odgovoru, s katerim je uradno sprejel voljo Narodnega vijeća, spremenil predmet združevanja in je izrazil svoje veselje, da "se dežele Države SHS združujejo s kraljevino Jugoslavijo". To je v vsem toku dogodkov, ki so pripeljali do nastanka južnoslovanske državne tvorbe, najbolj pomembna "podrobnost" (bistvo se običajno skriva v podrobnostih!). Pripoveduje pa ta podrobnost veliko zgodb. Najprej, da je prestolonaslednik s francosko in rusko diplomatsko šolo vedel, kako se stvari streže. Potem, da mu je bilo kristalno jasno, da se z državo more in sme združiti samo enakovreden subjekt. In seveda na koncu je s spremenjeno izjavo povedal, da ve, kdo v Državi SHS je subjekt mednarodnega prava. To so bile dežele. In edine "dežele" v Državi SHS so bile slovenske dežele, ki so bile države od davnine, in jim je zadnji ustavnopravni akt takratnega cesarja Avstrijskega cesarstva, suverena vojvodin in kraljestev tega dinastičnega združenja suverenih "dežel" (dežela je slovenska beseda za državo!), Manifest z dne 16. oktobra 1918, priznaval pravico do svobodnega združevanja odn. razdruževanja. To pravico je izkoristil Narodni svet v Ljubljani, in predsednik Pogačnik je takoj obvestil dunajsko administracijo, da prevzema vsa ustavna pooblastila v slovenskih deželah – Primorski z Istro, Krajnski, slovenskem delu Koroške in slovenskem delu Štajerske. To so bili subjekti internacionalnega prava, saj so z drugimi suverenimi državami stopali v medsebojne odnose. Leta 1867. so npr. s Poravnavo (Ausgleich) sestavili Avstroogrsko dvodržavje oz. kakor je zapisano v dokumentu: Avstro-ogrsko monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju.

Kakor vsi in vsak subjekt internacionalnega prava so tudi slovenske dežele imele vse atribute – poleg državljanov in oblasti, tudi ozemlje in njegovo (državno) mejo. Dežele, katerih združitev je predsednik vitez Pogačnik postopkovno pravilno sporočil osrednji administraciji na Dunaju, so seveda imele skupno zunanjo mejo – kakor npr. v ustavi Zvezne republike Nemčije piše: Meje ZRN so zunanje meje dežel, ki jo sestavljajo.

Zunanje meje slovenskih dežel so bile po združitvi v južnoslovansko državo urejevane z mednarodnimi pogodbami te nove skupne države in ostalimi prizadetimi subjekti. Tudi danes, po osamosvojitvi, so vsi ti dokumenti in stanje na mednarodni ravni sprejeti in veljajo.

Meja slovenskih dežel znotraj skupne države, kasneje poimenovane Jugoslavija, pa je dobila funkcijo notranje upravne meje. A njen značaj državne meje ni bil nikoli odpravljen, saj je brez vsake formalnosti na celi črti znova postala meddržavna meja, ko je na oni strani nastala Nezavisna država Hrvatska. Da mednarodne zadeve niso gostilniška debata, se je pokazalo na ta način, da so sosede te nove države takoj odpravile "jugoslovanske" samovoljne notranje spremembe upravnih razmejitev: Tako je Madžarska nemudoma ponovno združila vse prekmursko ozemlje severno od reke Drave, po kateri je vedno potekala meja, in jo je zapisal tudi sporazum v Trianonu (1920, ponovno potrjen 1947) in Italija, ki je varovala celovitost dežele Primorske, niti slučajno ni dovolila Paveliću, da končno uresniči zagrebške ekspanzionistične apetite na račun slovenskih dežel in zasede Reko in preostali južni del Primorske.

Ves čas obstoja Jugoslavije ni bilo nobenega drugega dogodka oziroma spremembe, ki bi na mednarodni ravni spremenilo stanje, kakršno je bilo ob vstopu slovenskih dežel vanjo, in kakor ga je decidirano opredelil regent Aleksander 1.12.1918. Republika Slovenija je torej razglasila in uveljavila osamosvojitev v trenutku, ko je onkraj (državnih!) meja, s katerimi so slovenske dežele vstopile v skupno državo, bila država SFRJ. Badinterjeva komisija je odločila, da je ta skupna država razpadla, torej je lahko iz nje izstopila le tista in taka Slovenija, ki združuje dežele, ki so to skupno državo Jugoslavijo s svojim vstopom 1. decembra 1918 ustvarile.

Usoda, ki je Slovenijo in njene državljane, državljane dežel, spremljala (bodimo iskreni: strahovito tepla!) ves čas obstoja skupne države, je po eni strani povzročila njen izstop, hkrati pa terja, da se napaka in nje posledice nemudoma odpravijo. Takoj moramo svoje domovanje – svojo državo – ki smo ga z gašenjem nacional-šovinističnega požara skoraj odplavili, vrniti in sestaviti v življenja sposobno stanje, v kakršnem smo tisočletja uspešno gradili svojo in evropsko identiteto.

Neprecenljiva zasluga aktualne vlade je, da je s Sporazumom o arbitraži odpravila vse negativne posledice oz. učinke po svoje razumljivih napak pri osamosvojitvenih ukrepih. Sporazum namreč odpravlja relevantnost stanj, ki niso internacionalno pravnega značaja, razveljavlja pa tudi vse, kar se je zgodilo na meddržavni ravni po 25. juniju 1991, in zadeva meddržavno mejo med Slovenijo in preostankom SFRJ. S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava. Potemtakem ni noben slučaj, marveč naravna posledica pravilne politike, da je prvi minister slovenske vlade te dni po 498 letih izvršil državno opravilo pred vso avstrijsko deželno in zvezno elito, v slovenščini in to v neposredni soseščini slovenskega karantanskega knežjega kamna.

Le malo je še potrebno, da v naši javnosti prevlada zavest, zakaj in kako je potrebno preurediti naš "lonec" v Zvezno republiko Slovenijo in na ta način uveljaviti mednarodne pravne podlage, ki popolnoma iste in enake že od leta 1918 živijo svoje uspešno življenje v sosednji državi, Zvezni republiki Avstriji, da bomo namesto v pokveki, ki je iz slovenskih dežel nastala v sto letih strahovitih preizkušenj v nenaravni in zato od začetka zavoženi povezavi, zaživeli svoj uspešen danes in jutri v več kot sto let srčno zaželeni "Zedinjeni Sloveniji" – te ni brez zveze slovenskih suverenih dežel.

Tags:, ,
Posted in Uncategorized | No Comments »