Slovenske dežele in država

28.5.2011

ŽELJE – UTVARE – DEJSTVA

V zadevi državne meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko je znano, da južna soseda

– 25.6.1991 ni uveljavila svoje suverenitete in samostojnosti, niti odcepitve od SFRJ, še več:

– kot del SFRJ je ipso facto bila agresor na osamosvojeno Republiko Slovenijo, kajti:

1) JLA je bila vojska preostanka SFRJ, brez Republike Slovenije

2) JLA je napadla osamosvojeno državo (prav zaradi tega dejstva) z jugoslovanskega (torej tudi hrvaškega) teritorija in hrvaške republiške oblasti niso ničesar storile, da bi premike JLA nad Slovenijo ovirale. Preprečile so celo spontane akcije prebivalstva, ki je sprva poskušalo samo od sebe kaj storiti.

3) Prav tako so oblasti republike Hrvatske ignorirale vse obljube in dogovore o skupni osamosvojitvi in medsebojni pomoči v boju za zavarovanje samostojnosti.

– moratorij na nadaljevanje utrjevanja suverenitete in samostojnosti (Brionska konferenca) je Republiko Slovenijo doletel v stanju zmage nad JLA in z zavarovano samostojnostjo. Republiko Hrvatsko pa je doletel v stanju v Saboru izražene želje po lastni državnosti. Zato je Zagreb smel storiti nadaljnje korake v smeri osamosvojitve šele po preteku treh mesecev. Pa tudi ta razglasitev je invalidna, kajti:

– razglasitev se je izvršila ilegalno v kleti upravne zgradbe INE v Zagrebu, 8.10.1991 (pripeta slika v kamen vklesanega datuma) ker so se že pričeli spopadi z lokalnimi Srbi. To sicer ni nič narobe, toda po pravilih se mora tako dejanje takoj ko izredne razmere minejo ponoviti/potrditi korektno in v normalnih okoliščinah, sicer nima veljave.

Pričujoči članek razkriva, da ta dejstva povzročajo “sive lase” onkraj mejnih rek. To seveda ni nič čudnega, kajti poleg 5. člena Sporazuma o arbitraži je to še ena potrditev, da onkraj stoletja obstoječe državne meje dne 25.6. 1991 in še tri mesece potem zagotovo ni bilo nobene hrvaške države, s podpisom Sporazuma o arbitraži pa je vsaj kar zadeva državno mejo z Republiko Slovenijo tudi nje razglasitev dne 8. oktobra 1991  brezpredmetna.

In nesporno je Republika Slovenija na dan razglasitve svoje suverenitete in državne samostojnosti mejila na državo SFRJ (preostanek, brez Slovenije), naslednico južnoslovanske države, v katero so slovenske dežele/države s svojim teritorijem, državno mejo, oblastjo in državljani vstopile 1.12.1918 (prebivalci Hrvaške in Slavonije so bili 1918 državljani Kraljevine Ogrske. Ozemlje, na katerem so prebivali, je okupirala vojska Kraljevine Srbije. Na ozemlje slovenskih dežel/držav je srbska kraljeva vojska stopila skoraj 14 dni po razglasitvi združitve!).

Za ilustracijo povzetek članka v Vecernji.hr in fotografija obeležja :

vecernji.hr, 28.05.2011

HDSSB o 20. godina Oružanih snaga RH

"Što slavite? Pa pravosuđe kaže da HV nije postojala 28. svibnja!"

U presudi Branimiru Glavašu Županijskog suda u Zagrebu i Vrhovnog suda stoji da je Hrvatska do 8. listopada 1991. bila u sastavu SFRJ, a jedina legalna vojska bila JNA. Zašto na to nitko ne reagira, pitali su HDSSB-ovci.

Povodom obilježavanja 20. godišnjice Oružanih snaga Republike Hrvatske predstavnici Vlade i Sabora položili su vijence i zapalili svijeće na spomeniku Zid boli, kod Središnjeg križa na Aleji poginulih branitelja, te na grobu Franje Tuđmana na Mirogoju.

Piše: Željka Rački-Kristić/VLM

Krajnje je vrijeme da oni koji vode našu državu počnu čitati dokumente i zaštite suverenost naše države. Pitamo ih, što oni to slave 28. svibnja i kome se poklanjaju na stadionu NK Zagreb, ako u presudi Branimiru Glavašu Županijskog suda u Zagrebu i Vrhovnog suda stoji da je Hrvatska do 8. listopada 1991. bila u sastavu SFRJ, a jedina legalna vojska bila JNA?! – zapitao je danas čelnik HDSBB-a dr. Vladimir Šišljagić šokiran šutnjom nadležnih na iskrivljavanje povijesti od strane hrvatskoga pravosuđa.

Hrvatska vojska, koja danas slavi 20. obljetnicu osnivanja, podsjetili su HDSSB-ovci, u presudi B. Glavašu od 8. svibnja 2009. jasno kazuje: "Budući da je u to vrijeme Hrvatska još uvijek bila u sastavu SFRJ (formalno-pravne sveze sa SFRJ raskinute su 8. listopada 1991.), prema tadašnjim pozitivnim zakonskim propisima nije legalno mogla formirati vlastite oružane snage…" – Licemjerje, glupost, neinformiranost ili nezainteresiranost ne opravdava ih u počinjenju štete koju stvaraju vlastitoj državi. Premijerka priča kako ćemo slaviti i Dan državnosti 26. lipnja. Pa što ćemo slaviti ako u presudi piše da naša država tada još nije postojala?! – pitao je i saborski zastupnik dr. Dinko Burić.

Sporne dijelove presude, naglasio je zastupnik dr. Boro Grubišić, podijelio je članovima svih parlamentarnih stranaka. no, rekacije još nema. Godinu dana poslije nema ni odgovora ustavnog suda na žalbu osuđenog Branimira Glavaš, zaključili su.

Slovenska vlada je skupaj z RH pri OZN registrirala Sporazum o arbitraži. Na ta način je dokument pridobil vso internacionalnopravno relevanco. Na mednarodni ravni se je mogoče nanj sklicevati in iz njega sledijo mednarodnopravni učinki.

Kar zadeva Republiko Slovenijo in problem državne meje s preostalim delom južnoslovanske države, ki je nastala leta 1918, je pomembno, da odslej nihče v Republiki Sloveniji nima pravice kot predmet spora opredeliti kaj drugega, kot izključno državno mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 vstopile v državo, danes znano kot Jugoslavija. Pod nobenim pogojem tudi ne sme nihče na slovenski strani arbitražnemu tribunalu predstaviti drugačnega dejstva in dokumenta, kot tiste in take, ki ustrezajo načelom in pravilom internacionalnega prava, kakor določa člen 4 Sporazuma o arbitraži. Za tribunal so torej brez vsakega pomena dejstva notranjega prava, kot npr. ustava, temeljna ustavna listina, jugoslovanski zvezni in republiški zakoni in predpisi, dogovori nekvalificiranih in nepooblaščenih ali neobstoječih organov in teles, ali odločitve lokalnih organov. Ker mora tribunal slediti izključno načelom in pravilom internacionalnega prava, je torej slovenska vlada dolžna na njegovo mizo položiti ustrezne, z zahtevami Sporazuma o arbitraži skladna dejstva. Registracija Sporazuma je zadnje dejanje, preden Republika Slovenija po podpisu pristopne pogodbe s strani RH tribunalu predloži opis predmeta spora. Predmet spora je – in glede na določilo 4. člena Sporazuma edino sme biti – MEJA SLOVENSKIH DEŽEL, KI SO POD VODSTVOM SLOVENSKEGA NARODNEGA SVETA 1. DECEMBRA LETA 1918 VSTOPILE V JUŽNOSLOVANSKO KRALJEVINO, S PREOSTALIM TERITORIJEM TE DRŽAVE, VKLJUČNO MEJA MED SLOVENSKO KRAJINO IN KRALJEVINO SHS NA REKI DRAVI, KAKOR JO JE OPREDELIL SPORAZUM V TRIANONU LETA 1920.

KOMENTAR

Z izpolnitvijo še zadnje dogovorjene obveznosti iz Sporazuma o arbitraži – z registracijo Sporazuma pri OZN – je Sporazum postal uporaben instrument mednarodnega prava za določitev meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko.

Člen 4 Sporazuma določa, da mora arbitražni tribunal pri svojem odločanju upoštevati načela in pravila internacionalnega prava. V originalni, edini veljavni angleški različici se glasi:

Article 4: Applicable Law

1) The Arbitral Tribunal shall apply

a) the rules and principles of international law for the determinations referred to in Article 3 (1) (a);

b) international law, equity and the principle of good neighbourly relations in order to achieve a fair and just result by takin into account all relevant circumstances for the determinations referred to in Article 3 (1) (b) and (c).

Strani sta torej dolžni in smeta položiti na tribunalovo mizo izključno dejstva, argumente in dokumente, ki ustrezajo v členu 4 zapisanim kriterijem. Tribunal pa jih je dolžan upoštevati glede na ustreznost, hkrati pa pri svoji dokončni odločitvi lahko upošteva tudi druga mednarodnopravno relevantna dejstva in ozire, da bo po njegovem mnenju in v smislu določb Sporazuma o arbitraži njegova dokončna odločitev skladna tako z načeli in pravili internacionalnega prava kakor tudi v prid dobrega sosedstva in pravičnosti.

Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje med slovenskimi deželami, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo ni skladno z načeli in pravili internacionalnega prava in ne obstaja, mora to dokazati. Tega dejstva namreč noben mednarodni akt ni odpravil, niti ni bilo vzpostavljeno neko novo stanje na internacionalni ravni, ki bi ga spremenilo. Nasprotno, te mednarodne meje slovenskih dežel, ki so bile skladno z Manifestom Karla I. z dne 16. oktobra 1918 združene pod oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so ostale tudi znotraj novonastale države ves čas v veljavi, le da se je občasno spreminjalo njih pojmovanje in poimenovanje. Da pa je meja ves čas obstajala v vsem svojem pomenu in poteku, se je izkazalo, ko je nastala na oni strani Nezavisna država Hrvatska, in je meja iz 1918 takoj obveljala kot državna meja.

Ves čas trajanja južnoslovanske države nobeno mednarodno telo te meje v ničemer ni spremenilo, o njej se sploh nikoli ni razpravljalo na tej ravni.

Okupacija Primorske s strani Italije po sklenjenem sporazumu v Rapallu je obravnavala deželo Primorsko kot celoto – torej tudi njen teritorij in državno mejo. Zaradi železniške povezave med Trstom in Reko, ki je vedno potekala preko ozemlja dežele Krajnske, pa je bila na ravni Kraljevina SHS – Kraljevina Italija dogovorjena teritorialna sprememba, ki je to železniško progo preko Postojne umestila v italijanski državni prostor, pristanišče Reka, ki je bilo po Poravnavi 1867 podrejeno neposredno Budimu kot samostojna gubernatura, pa je po d’Annunzijevi aferi tudi prešlo v okvir Primorske, pod italijanskim režimom imenovane Venezia-Giulia.

Mednarodni in meddržavni dogovori in sporazumi po porazu Italije v drugi svetovni vojni so obravnavali Primorsko kot celoto in so jo z izjemo Trsta in okolice vrnili Jugoslaviji, kamor je v okviru slovenskih dežel vstopila po prvi svetovni vojni.

Meja Slovenske krajine z madžarsko provinco Kraljevino Hrvatsko na reki Dravi od Zavrča do sotočja Drave in Mure pod Kotoribo znotraj celovite in enotne Kraljevine Ogrske je bila na internacionalni ravni ugotovljena v Trianonskem sporazumu, ki je točko tromeje na sotočju obeh rek ugotovil in zapisal v sporazum. Nastanek Nezavisne države Hrvatske je to mejno črto znova in takoj uveljavil kot meddržavno mejo med Madžarsko in NDH. Razen tega dejstva na tej črti nikoli ni nastalo nobeno drugo internacionalnopravno relevantno dejstvo.

Državnopravno in internacionalnopravno subjektiviteto slovenskih dežel/držav, ki so pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile 1.12.1918 v novonastalo južnoslovansko državo, so v novejšem času izpričali ustrezni dokumenti. Tako

1) Poravnava 1867 določa, da “Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarskem svetu na Dunaju”. To je neizpodbitno dejstvo, ki slovenske dežele – vojvodine opredeljuje kot subjekte internacionalnega prava, saj stopajo v mednarodne odnose kot subjekti.

2) Manifest Karla I. z dne 16.10.1918 priznava deželam pravico, da izberejo svoje državne zbore po etničnem kriteriju, hkrati pa ugotavlja, da imajo pravico do svobodnega združevanja. To neizpodbitno dokazuje državnopravno subjektiviteto slovenskih dežel, kar je nemudoma priznala tudi zadnja dunajska administracija, ko je tozadevno sporočilo predsednika Narodnega sveta Pogačnika brez ugovora sprejela na znanje. Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečimi državljani so se skladno z določili Manifesta že 21.10.1918 združile v “Nemško” Avstrijo, slovenske (znotraj Štajerske je brez spora prišlo do delitve na nemško večinski in slovenski del, na Koroškem pa je prišlo do vojaškega obračunavanja) pa so združene pod vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta vstopile v novo južnoslovansko državo.

Da Manifest še vedno velja in državnopravna subjektiviteta dežel obstaja, se je izkazalo pri pogajanjih o obnovi Avstrije po končani drugi svetovni vojni, ko so se dunajski politiki na Manifest sklicevali, in je Avstrija še vedno zvezna država dežel.

Kdor meni, da dejstvo meddržavne meje med slovenskimi deželami, ki so 1.12.1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državo več ne obstaja, mora dokazati, da je v tej zvezi nastalo neko novo veljavno in uveljavljeno internacionalnopravno dejstvo. Da ni nastalo, in da tudi če bi katero od dejstev, argumentov ali dokumentov utegnilo imeti tak videz, absolutno ne velja in v zadevi določanja poteka meddržavne meje nima nobenega pomena, izhaja iz samega dejstva nastanka Sporazuma o arbitraži. Ta Sporazum namreč nalaga arbitražnemu tribunalu, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju in brez vsake omejitve – torej na celi črti od meje na morju do sotočja Mure in Drave. Sporazum tudi razveljavlja vsak dokument ali sporazum, ki naj bi določal to mejo, saj je potem ne bi bilo treba določiti.

“Znameniti” in tolikokrat zlorabljeni pojem “Critical date” v ničemer ne določa meje, skladno z zapisanim besedilom le preprečuje nadaljevanje sporov in zaostrovanje odnosov, obenem pa razveljavlja vsako enostransko dejanje po datumu 25.6.1991, torej definitivno razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Hrvaške od SFRJ, kar se je zgodilo v prostorih upravne zgradbe INE v Zagrebu dne 8.10.1991 – torej v času, ko so enostranska dejanja (kaj je bolj "enostransko" od razglasitve državnosti?), ki zadevajo državno mejo, brez vsakega pomena za tribunal in njegovo odločanje.

Sam obstoj Sporazuma o arbitraži seveda izničuje tudi odločitve Badinterjeve arbitražne komisije, kolikor zadevajo mejo med RS in RH.

Tribunal torej skladno z določbami Sporazuma o arbitraži ne more upoštevati ničesar drugega, razen dejansko in internacionalnopravno relevantno stanje – meddržavno mejo iz leta 1918. Republika Slovenija pa je dolžna kot predmet spora navesti meddržavno mejo slovenskih dežel, ki so vstopile v južnoslovansko državo ter na tribunalovo mizo položiti to dejstvo in ničesar drugega. Sporazum o arbitraži pušča tribunalu dovolj prostora, da odloči skladno s temi dejstvi in načeli.

Meddržavna meja med slovenskimi deželami in Kraljevino Ogrsko iz leta 1867 oz. 1918 je natančno opisana, zabeležena v mednarodnih dokumentih in na terenu zaznamovana. Meja na Dravi od Zavrča do sotočja Drava-Mura pa je ugotovljena in zapisana v Trianonskem sporazumu.

Ljubljana, 26. maja 2011

Dejansko stanje, v katerem živimo, delujemo in ga vsak po svoje občutimo, zvoni k odgovorom. Terja jih. Po dvajsetih letih »usodnih sprememb«, katerih izplen naj bi bila »naša« država, vse bolj. A odgovori – poskusi odgovoriti – so večjidel nekakšna anatomija, tehnokratsko razteleševanje posameznih fenomenov in manifestacij tistega, kar država v svojem bistvu je. Razteleševanje pa predvsem sesuva vsako bistvo, in na vprašanja ne more odgovoriti, podobno kot anatom z destrukcijo človekovega telesa nikoli ne bo našel njegove duše.

Slovenci smo, kadar razmišljamo o državi, obremenjeni tako s pomanjkljivim znanjem o njej kot s travmami, ki smo jih občutili v zvezi z njo. Razmislek prerado zdrsne z območja uma, kamor najprej sodi država, v pritličje čutnega. V moderni dobi so prek prastarih državnih struktur, v katerih so živeli naši predniki, pljuskali valovi ključnih družbenih sprememb, ki jih je v devetnajstem stoletju zaznamovala industrijska revolucija, boj za trge in posledično nacionalistični šovinizem »velikih«. Države – dežele, ki smo jih vedno imeli za svoje, saj smo živeli v njih polno življenje od davnine, poimenovali njih pojave in oblike, jih oblikovali in morebiti manj vladali, zanesljivo pa smo jih popolnoma in v celoti ter učinkovito branili in ubranili, saj smo se ob koncu prve svetovne vojne morali zelo potruditi, da smo jih sesuli, torej strukture teh dežel so vse bolj postajale orodje tujih šovinizmov, ki jih je nosil nacionalistični imperializem,in na koncu smo v (samo)obrambnem besnilu (zlorabljenem?) sesuli lastno domovanje.

In četudi smo – torej naši predniki – nekoč veliko ali morebiti vse vedeli o državi in državnih rečeh, je dandanašnji tako, da je tega védenja in znanja malo, ali pa je sprevrženo, kontaminirano s komunistično-boljševističnimi anacionalnimi, anarhoidnimi iznajdbami, katerim smo bili na milost in nemilost izpostavljeni skoraj pol stoletja, kot da bizantinizem balkanske monarhije par desetletij prej ni dovolj načel naše »svetorimskocesarske« evropske državnostne tradicije.

Misliti državo torej kaže za začetek.

Priročna je primerjava države s stanovanjem. Država je kot stanovanje, državljani v njej stanovalci, za katere je značilno, da so med seboj različni, in da se vsi držijo določenih pravil, saj sožitje sicer ne bi bilo mogoče in bi bili spori na dnevnem redu. In še več: To stanovanje/država je po vsem sodeč edini možni okvir stimulativnega sobivanja različnih. Ker je evidentno dejstvo, da so države nastale kot rezultanta mnogih učinkovanj in danosti, je seveda treba vnaprej sprejeti, da so jih izoblikovale skupnosti posameznikov enakih ali vsaj podobnih svojstev – torej jezika, kulture, običajev, interesov. Zdrav naravni ohranitveni instinkt pa družbenega življenja ni zaobšel in tako se je znotraj vsake državne tvorbe razvila tudi toleranca, sprejemanje drugačnosti, tudi poudarjena skrb za druge, še zlasti, kadar ti »drugi« lastne državnostne skupnosti, ki bi ohranjala in razvijala njihovo identiteto, niso imeli. Nenazadnje Temeljna listina o človekovih pravicah ni padla z neba, marveč je rezultanta teh silnic. To velja tudi za druga uobličena spoznanja, največkrat drago kupljena s hudimi, tudi krvavimi zapleti. Le kot sprevrženost moremo motriti netoleranco, izključevanje, zlasti s strani skupin, ki jih v takih obstranostih spodbuja in za svoje posebne namene izkorišča njihova »matična« (tuja) država. Naravna in tudi v stvarnosti obstoječa je država kot stanovanje različnih, v urejenem sobivanju, s tem da »nosilna« identiteta – torej identiteta, ki je državo ustvarila in jo opredelila – ne zatira drugih identitet, niti te druge ne ogrožajo tiste identitete, ki državo opredeljuje. Lahko naredimo »etapni sklep«, da je država prvi pogoj zavarovanja neke istovetnosti, zlasti etnično-kulturne, ki to svojo funkcijo more izvrševati učinkovito le pod pogojem, da podpira plodno sobivanje različnih in drugačnih. Svoje resurse usmerja prvenstveno v razvoj »svoje« identitete, hkrati pa skrbi za sproščeno samouresničevanje drugih in odpira možnosti stikov z njihovimi »matičnimi« državami.

Ni torej dvoma, da je država pojav, ki omogoča zavarovanje obstoja in razvoja posebnosti. In ni dvoma, da za goli materialni napredek tostran identitete in različnosti država ni potrebna: Gospodarska učinkovitost, zavarovanje materialnih interesov in, recimo, okolja, socialna varnost, varnost določenega teritorija in naravnih bogastev, industrijska proizvodnja in materialni svet nasploh (lastne) države ne potrebuje. Ali je sploh ne potrebuje, saj živi in napreduje v svojih orbitah, ali pa se zajeda in jaha katerokoli državo. Država torej skrbi tudi za materialne vidike svojega obstoja, torej tudi za gospodarske temelje, strukturno obstojnost in varnost teritorija z državljani vred, a to le zato in tako, da obstane in tako lahko izvršuje svoje izvirne naloge.

Tu ni mogoče mimo največje nevarnosti, ki preti državi. Namreč da jo domače ali tuje klike zlorabijo, da z zlorabo državnih struktur in instrumentov dosegajo le separatne, samo zanje koristne, državi ter drugim pa škodljive cilje. Če država ni na preži in dovoli razrast npr. etnošovinizma ali nasilja neke tuje identitete, se obramba prizadetih more hitro izroditi v enake metode in postopke. Skupine, ki se čutijo ogrožene, posežejo po podobnih oro(ž)djih, če pa gre za vodilno skupino, je izbruh fašistoidnih sentimentov tu.

Je pa še ena možnost – in to so izumili in uresničili narodni prvaki Slovencev na koncu devetnajstega stoletja oziroma ob razpadu avstroogrske monarhije leta 1918, ko so svoje stanovanje – slovenske dežele/države sesuli, ostanke pa pustili vnemar »ob poti« in se podali na čelu Slovencev, osirotelih in brez vsake državne zaščite, v balkansko puščavo. Seveda so zveri ob tej »poti v pogubo« hlastno trgale kose še živega narodovega telesa. Ta »Dolgi pohod« na slovenski način, za razliko od onega drugega klavrn, je šolski primer, kaj se zgodi, če nacija pozabi, na čem in od česa obstaja, če zanemari svojo državnost in svoje države. Boj za obstoj neke etnije je boj za svoj delež pri vzvodih države, ne pa uničevanje le-te ali celo beg iz nje.

Vendar stvari nikoli niso tako preproste. Okoliščine in dinamika vedno znova premešata pravila. Slovenski način ravnanja s svojo držav(nostj)o je imel v času in prostoru številne razloge in obraze. Predvsem so kritične razmere nastopile razmeroma pozno, saj je funkcija države v smislu zavarovanja (uveljavljanja?) identitete nastopila šele v novejši dobi. Skoraj ves srednji vek in dobršen del novega je država lebdela nekje med dinastičnimi razlogi in golo obrambo ozemlja, pa tudi privilegijev vladajočih struktur. Državna uprava je komunicirala v latinščini, državo so motrili skozi religijska očala, vladarji so uresničevali božanski red na Zemlji, državljani – recimo odkrito – tlačani pa so »svobodno« živeli svoje polno življenje v svoji nesvobodi. In dokler je bila »nadnacionalnost« omejena na vladajoči plemiški sloj in dinastije, se to ni odražalo neugodno na identiteto prebivalstva posamezne dežele/države. Ko pa je vlogo upravljalcev z državo začel prevzemati kapital in nanj vezane različne klike na nacionalni in nacionalistični osnovi, se je začelo obdobje zlorabe instrumentov države in etnično, ideološko in identitetno nasilje z državnimi orodji. Konkretno so bile v slovenskih deželah razmere take, da je na ta način ogrožene državljane slovenskega etničnega izvora in kulture vzela pod svoj zaščitni plašč katoliška Cerkev, ki ji to ni bilo težko vsaj iz dveh razlogov.

Prvi je bil in izvira iz dejavnosti in organizacije Cerkve kot take, ki deluje med ljudstvom, za ljudstvo in iz njega, hkrati pa je imela zaradi svoje »vesoljnosti« ugodne učinke pri umirjanju teženj po ohranitvi popolne avtonomije dežel, ki so se upirale centralističnim težnjam dunajske birokracije. Drugi pa je bil ta, da je dinastija, ki je stoletja vršila vladarska opravila v teh deželah, in ki jo je novi čas in novi partnerji pri vladanju do neke mere tudi ogrožal, z veseljem sprejela »dobre usluge« Cerkve, saj je Cerkev mirila nezadovoljno ljudstvo in njegove potrebe po izražanju svoje identitete z državnega terena prenesla v zakristije, na cerkveni kor, na prižnice in v romarske kraje. Državna politika, vojska, policija, diplomacija – vse to je zlahka prišlo v roke nemštva, ki je imelo tako ambicije kot orodje. To je bila tudi gotova »slovenska« pot v pozabljanje lastnih državnostnih upravičenj, v odtujevanje množic državnim opravilom, zlasti visoki politiki, in država je pospešeno postajala nekaj Slovencem tujega, neprijaznega, na kar ni treba računati, razen se pred njo kolikor mogoče zavarovati. Pot do shizofrenega ravnanja v trenutku odločitve leta 1918 je bila udelana, tlakovana z vabljivimi utvarami, ki so ob odsotnosti državljanskega premisleka zlahka zavzele vse vidno polje Slovencev, ko so zrli v prihodnost.

Prazen prostor suverenega državnega samozavedanja, ki je pripravljeno in sposobno zavarovati svoja upravičenja, so skokovito zavzele anomalije. Ena bolj nevarna od druge. Tako je razlaga pojmov država, narod, opredeljevanje družbenih procesov, postala specialiteta teologov, ki so se (slovenski) šli neko zapoznelo, anahronistično, in glede na dejanske okoliščine, v katerih smo se Slovenci takrat nahajali, naravnost zločinsko »Civitas Dei«. Da ta zabloda ni bila muha enodnevnica, marveč se je trdno ukoreninila v večinski del javne misli, se je pokazalo, ko je več kot pol stoletja kasneje, ko je šla zla setev v (rdeče!) klasje in se je slovenstvo utapljalo v jugoslovanarstvu,eden vodilnih iz cerkvenega pola razglašal, da ni skrbi, saj Slovence čaka ona večna, prava in čudovita »Tretja Slovenija« tam onkraj… Ko bi ostalo le pri farsičnosti in bi Slovenci zdrav razum zabavali s svojo »državno mislijo«! Strupeno geslo »ni Slovenec, kdor ni katoličan« je na široko odprlo vrata vsem družbenim preverznostim dvajsetega stoletja, slovenske državne strukture – dežele, ki so bile trdna opora naciji, v okviru katerih so Slovenci ustvarjali evropsko kulturo in civilizacijo z ramo ob rami v prvih vrstah z ostalimi evropskimi nacijami – pa so ležale pozabljene v jarku ob cesti, po kateri so nas gnali v balkansko utvaro. In ko bi končno, preden izginemo, lahko nehali zabavati razumni svet tudi s svojo varianto osamosvojene države, vrnili svojo državnost tja, koder je vedno bila in katere temelji ležijo v jarku nam vsem pred očmi in v sramoto, se iz oprijemljive (morebiti zadnje) možnosti, kar dejansko je Sporazum o arbitraži, delamo norca – tipično, pa resnično tudi neizogibno? Tudi z državno mejo z južno sosedo, ki obstaja stoletja in je bila 1867 znova mednarodnopravno določena in zakoličena, pa kasneje nikoli spremenjena, kaj šele ukinjena – tudi z njo se lahko hecamo? Če je tako, zaprimo štacuno.

22.5.2011

K izraelskem utemeljevanju umetnih meja umetno ustvarjene etnične države (obisk Netanjahuja pri Obami – Obama zahteval umik Izraela na meje pred osvajalskim pohodom)

Slovencem so bile levantinsko-balkanske manire etnično (predvsem versko) čistih držav odn. držav, v katerih vodilna etnična in religijska skupina zatira ostale, podtaknjene. Upor Slovencev proti surovemu potujčevanju s strani tako Nemcev, kot Italijanov, Madžarov in Hrvatov izvorno nikoli ni bil usmerjen v etnično čiščenje. Slovenci so živeli v svojih zgodovinskih avtonomnih državah habsburških Dednih dežel (Notranje Avstrije, Avstrijskega cesarstva – to niso državnopravne kategorije, marveč so habsburške "interne", dinastične!). Z njimi so se identificirali tako, kot so sami njim dali identiteto. Nikogar nikoli niso nameravali iz njih izgnati, upirali so se le nasilnim prihajačem in zahtevali svobodno kulturno, politično in gospodarsko samou-resničevanje in napredek v svojih deželah, ki so jim dali v tisočletjih imena in podobo.

Program Zedinjene Slovenije nikoli ni predvideval izničenja zgodo-vinskih danosti. Pravzaprav je predvideval natančno tisto, kar je Karl I. sicer skrajno pozno, a vendar, dal na mizo 16. oktobra 1918 – Manifest, katerega učinek je bila združitev vojvodin z nemško govorečo večino v Deutschösterreich, slovenske vojvodine/dežele, oz. njih deli s slovensko govorečo večino, pa se niso združile na enak način na isti ustavnopravni podlagi. Manifest ni predvideval etnično čistih vojvodin. Predvidel je le tisto, kar so Slovenci vedno zahtevali: Volitve v narodne svete (pravilno po slovensko: države zbore – očitno so tudi prevajali državne akte že pod diktatom bodočih zatiralcev!) po etničnem ključu; torej parlament z ustreznim deležem/vplivom Slovencev v njihovih tako ali tako samoupravnih, avtonomnih, suverenih državah/deželah, in svobodno združevanje teh dežel.

Zakaj Anton Korošec in klerikalni voditelji Slovencev tega niso storili, mora povedati stroka, ki ima dostop do trdno zaklenjenih omar. Jeglič, veliki pospeševalec usodne odločitve, je kmalu skrušeno zapisal v svoj dnevnik: Potem smo pa storili napako. Za Slovence je naravnost groteskno tragično, da o ponovni, le malo ali celo nič manjši napaki dobrih osemdeset let pozneje, eden odločujočih ponavlja in tarna podobno: Smo napravili veliko posranijo. (Tudi Gorenjec).

Zaradi katastrofalne napake leta 1918 smo se Slovenci na vratih Združene Slovenije obrnili in zatavali v bizantinsko-levantinsko zvijačno zablodo. Že na samem začetku smo se morali odpovedati svojemu imenu in nacionalnosti – poklonili smo se gnusnemu rasističnemu poniževanju s "plemenom" (podobna perverznost je le še napoved nasilnega "spreminjanja narodovega značaja" nekaj deset let kasneje) – vnemar smo pustili svojo "deželno" državnost, tesno soustvarjalno povezanost z Evropo, prislovično tolerantnost do drugih in drugačnih, izgubili smo polovico teritorija, polovico ljudi (skoraj toliko so nam jih kasneje še pomorili ali pregnali), in skoraj za pol stoletja so nas zaprli v boljševistično ječo ekskluzivizma, Ene in Edine primitivne ideologije. Katastrofa bi ne bila popolna, oziroma bi zlobni načrt ne uspel popolnoma, če bi vsaj v ugodnem trenutku 1990. leta imeli voditelje, ki bi vedeli in bi si upali, a tudi tu smo zgrešili. Dvajset let osamosvojenosti kaže etnično, kulturno, jezikovno, gospodarsko, politično, strukturno in državno razsulo. Vsi kazalci padajo k dnu. Program, ki se je začel že pred koncem prve svetovne vojne, plenja in obeta svojim avtorjem, da bodo vsak hip lahko imeli likof. Kdo so ti avtorji, je lahko opaziti: Tisti, ki so od projekta profitirali in tisti, ki stoje za njimi. Kdor jih ne opazi, potrebuje okulista.

21.5.2011

Te dni je bilo mogoče slišati nekatere izjave, ki terjajo komentar in odgovor.

1) Slovenci nismo imeli nikoli svoje države. Nihče nima “svoje” države, saj država ni last nikogar, je v največji meri naravna danost, okvir, okvir takšne sorte, da v njem lahko polno živijo državljani brez ozira na etnično poreklo ali katerokoli osebno drugačnost. Če so poleg nas v naših deželah živele tudi druge etnije, zato te dežele niso bile nič manj slovenske," naše"! Torej če “svoje” države nismo imeli Slovenci, je ni imel nihče, Angleži pa Rusi npr. še najmanj. Ergo, imeli smo jo v svojih “deželah”, ki so vedno bile in so veljale za avtonomne, suverene države z lastnim suverenom, ki so ga same potrjevale, in so kot take nastopale v mednarodnem življenju (Leobenski mir s Francozi, Poravnava 1967… itd.)

2) Slovenci nikoli nismo imeli svojih vladarjev. To je floskula vredna svoje lastne bede. Z veliko težavo najdeš v Evropi nacijo/de-želo/državo, ki je imela ali ima “svojega” vladarja, suverena. Angleška kraljeva rodbina je iz Hannovra. Iz razumljivih razlogov so v novejšem času svoje ime “poangležili” v Windsorski. Je pa med drugim na njih “nemštvu” izvirala Händlova služba na dvoru, saj je bil ljub in drag komponist kraljice še v Hannovru. Švedski kralj je potomec francoskega maršala. Ruski carji so bili do konca večinoma čistokrvni Nemci (Nemec je bil celo prejšnji patriarh!)… Car je bil bratranec tako angleške kot nemške hiše. Vsekakor pa ne Rus. Madžarski kralji so bili le na samem začetku Madžari, potem pa po Luksemburških ves čas Habsburgi, ki niso bili ne doma niti živeli niso na Madžarskem. Češki kralji enako – četudi so nekatera imena “poslovanjena”! Poljski enako. Srbski so prišli iz Črne gore. Bolgarski in Romunski iz Nemčije, španski malo od Habsburgov, malo iz Francije. Če resno in trezno motrimo dejstva, se izkaže, da smo od vseh edino Slovenci imeli “svoje” vladarje in “svojo” državo ves čas. Tudi dandanašnji namreč velja, da pridobiš državljanstvo (najbolj pomembna identiteta, ki se tiče države) že po petih letih prebivanja v državi. Habsburgi so prišli v naše dežele v prvi polovici 13. stoletja in so do konca bili tod “doma”, torej so bili ob koncu svoje vladavine že vsaj stotridesetkrat državljani “slovenskih” dežel – saj so se menda vselili v slovenske dežele, če so morali prisegati v slovenščini in je še Jožef II. moral v svoji nameri moral popustiti, ko mu (še) ni uspelo ponemčiti uprave (prej – in še dosti po tem – je bila povsod po Evropi izključno v latinščini!). Kako silno so Habsburgi cenili državnost teh "svojih" (dednih) dežel, se izkaže v besedilih državnopravnih aktov, v katerih vedno znova poudarjajo in posebej izpostavljajo avtonomijo in samostojnost teh vojvodin, ki je šla dunajskim centralizatorskim birokratom vedno tako silno “v nos”. Zato so jo Habsburgi na različne načine vedno znova zavarovali (Tudi zato je Karl toliko časa odlašal, preden je pripravil dokument, da gredo lahko po svoje).

Toliko o “naši” državi in “naših” kraljih.

3) Tragično je, da naša stroka in znanost tako trmasto tava v brezpotju etnocentrizma. Pa ko bi le to. Obeša se na sociološke vidike, upravne, ekonomske, ideološke…. A v zvezi z državo so to močno oddaljene specialnosti. Država sliši na državnopravne utemeljitve, na “la legge e uquale per tutti” (ne “vsi smo enaki pred zakonom”, ker to omogoča manipulacijo!). Državna samostojnost ni vezana ne na politični sistem ne na režim, še manj na dinastijo, na ekonomske okoliščine pa sploh ne. Niti na etnijo – je udobno prebivališče različnim etnijam, saj zagotavlja poln razmah vsake od njih. Sicer države ne potrebujemo. Kaj je etnično čista država, so nam pa pravkar pokazali južni sosedje.

Čas bi bil, da se pri nas končno izvijemo iz primeža etnoekskluzivizma, kamor nas je pahnilo etnično nasilje rasistično in šovinistično obremenjenih sosedov. To pa ni mogoče, dokler se obešamo na podtaknjene konstrukte, privide in utvare, hkrati pa ignoriramo dejanske lastne državne temelje in identiteto. Vedno smo kot Slovenci živeli v številnih državah, ki smo jih imeli za "svoje" in smo se v njih počutili domače. Če smo bili – in smo še vedno v velikem številu – najprej Krajnci, Primorci, Štajerci, Korošci itd., zato nismo nikoli bili manj Slovenci. Nemci živijo v mnogih državah in so najprej Švicarji, Avstrijci , Tirolci, in zato nič manj Nemci. Kdor pa s slovenstvom poskuša jemati identiteto npr. Korošcem, in to zabeli celo s tujo vojsko, potem dobi nazaj plebiscit (to kot primer!).

Dejstvo je, da ni posebej modro umazanijov stanovanju odpraviti tako, da ga razstreliš…Še manj modro pa je bilo s posmehom zavreči akt, ki je ustanavljal toliko zaželeno "Zedinjeno Slovenijo", kar je storil Anton Korošec leta 1918.

20. maja 2011

Iz polzasebne korespondence:

“V zraku” se je pojavil še en (nov?) pojem v zvezi s členom 5 Sporazuma, in sicer “prelomni datum”. Glede na doslej pogosto uporabljeno poimenovanje “presečni datum” lahko kot laik povem le svoje mnenje, da če kje, potem na področju internacionalnega prava ni dobro mešetariti s pojmi in poimenovanji. V tem prepričanju me potrjuje tudi določba, zapisana v Sporazumu, da ima veljavo originala le besedilo v angleškem jeziku.

Ostaja pa problem napačnih sklepanj in izpeljav, ki imajo svoj vzrok v površnem ali celo napačnem prevodu, kaj šele aplikacijah.

Prav v zvezi s “Critical date” je več kot preveč takega.

Sintagma “Critical date” ima med drugim pomen “important, as regards consequences”. V zvezi z vsebino 5. člena ni nobenega dvoma, da je to pravi pomen. Nič, kar nastane ali se ukrene v zvezi s sporom glede meje med državama po tem “kritičnem datumu”, za tribunal nima pomena pri odločanju. Izjave odgovornih in tolmačenja in različne povezave pa ustvarjajo vtis, kot da je stanje na “Critical date” izhodišče – z drugimi besedami neko (edino) določeno stanje, ki se ga ne sme spreminjati. To je seveda popolnoma narobe, saj besedilo uvaja omejitve izključno za čas po tem datumu, v ničemer pa se ne dotika dejstev in dogodkov poprej. Hkrati je seveda čisti nesmisel nalagati nekemu tribunalu, da “določi potek meje”, če je to že določeno (s stanjem na “Critical date” – tako izzvenijo izjave odgovornih!).

Naloga tribunala je, da “določi potek meje na kopnem in na morju” – nikjer ni nobene omejitve! Torej povsod, kjer se mu zdi (se izkaže za) potrebno. Potek meje evidentno ni določen.

Dikcija razkriva, da (med)državna meja obstaja, le določiti je treba, kje poteka. In to v vsem ustreza dejanskemu stanju: (Med)državna meja obstaja (od nekdaj! Če bi je ne bilo, bi pisalo v Sporazumu, da mora tribunal “določiti mejo”, ne njenega poteka!), spor je v tem, da ena stran tega dejstva noče priznati (za drugo pa – se bojim – da si tega kdovezakaj ne upa…).

     V eni od zadevnih besedovanj sem naletel na argument, ki naj bi podrl moje stališče, da je relevantna meja (internacionalnopravno relevantno dejstvo, kakršna terja Sporazum in jih tribunal edino sme upoštevati) meddržavna meja slovenskih dežel, s katerimi so le-te pod vladavino Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v južnoslovansko državo, in ki ni bila nikoli kot taka izbrisana. Imela je le različno vlogo, glede na notranjepolitično ureditev: enkrat je bila meja med oblastmi, potem med banovinami, pa kasneje med republikami. Da pa je ves čas ohranila svoj značaj meddržavne meje, se je izkazalo v trenutku, ko je na oni strani leta 1941 nastala NDH: Takoj in brez vsake posebne procedure je bil uveljavljen njen meddržavni značaj. In to na celi črti, tudi po Dravi do sotočja z Muro.

S poudarkom sem bil namreč poučen, da je vse to že “lepo in v redu in prav”, a kaj, ko je Badinterjeva komisija (ki skladno z uveljavljeno prakso kot telo OZN/VS in EU “ustvarja nova mednarodnopravna dejstva”) odločila, da “meje med republikami postanejo meddržavne meje”!

K temu bi pripomnil dvoje:

1) Meje med republikami morejo postati meddržavne le v primeru, da to niso (že). Odločitev/dikcija Badinterjeve komisije je torej v zvezi z mejo med RS in RH vsaj vredna debate, če ne sploh sporna. A to niti ni tako pomembno, saj

2) naloga, ki jo nalaga Sporazum o arbitraži v svojem 3. členu jasno pove, da je treba "potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko (šele) določiti", da torej ni določen in je na ta način tudi Badinterjeva arbitrarna odločitev ad acta.

17.5.2011

POBUDA "MODRECI"

Nastop profesorja doktorja Franceta Bučarja, staroste slovenskega parlamentarizma, v Odmevih na TVS 17. maja zvečer v zvezi s pobudo predsednika SLS za oblikovanje nekakšnega "sveta modrecev", ki naj bi odpiral možnosti za razrešitev krize, v katero vse bolj tone država, je usmeril pozornost na bistvo, ki razkriva "vir vsega zla" – popolno koncentracijo moči in odločanja, kar hromi demokratične procese in onemogoča sprotno razreševanje problemov, ki se tako kopičijo.

Nedvomno je izvirni greh v po svoje shizofreni konstrukciji države, ki se je izoblikovala na območju Republike Slovenije, potem ko se je ta izločila iz prisilne združbe, v katero so politični "modreci" (tudi "Ljudske stranke") porinili slovenske dežele leta 1918. Namesto da bi ravnali enako, kot so sestrske dežele/države Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečimi državljani, ki so takrat ustanovile Deutschösterreich, so raje svoje dežele s slovensko govorečimi državljani porinili v stoletno "Balkansko sužnost". Sicer so nekatere slovenske dežele izbrale svoje narodne svete, tako kot so jih skladno z ustavnim dokumentom Manifestom Karla I. izbrale tudi prej omenjene nemške, niso pa slovenski politiki premogli toliko politične modrosti in nacionalne samozavesti, da bi storili tudi drugi korak, ki ga je določal ta Manifest, da se namreč dežele lahko svobodno združujejo. Tega koraka – združitve slovenskih dežel (oz. večinsko slovenskih območij) v toliko zaželeno Zedinjeno Slovenijo (Zvezno republiko Slovenijo) – niso storili. Na državotvorni ustavni dokument, Manifest, je klerikalni voditelj zaničljivo odreagiral: Veličanstvo, prepozno!

(Če koga moti znana floskula, ki je le poceni in lažni izgovor, da "bi nas nihče ne priznal", je treba vendarle in resnici na ljubo spomniti, da so sile Antante takoj priznale na isti ustavni podlagi nastalo Deutschösterreich, čeprav je bil to del Centralnih sil – agresorja. Kako potem ne bi priznali na isti zakoniti podlagi nastale slovenske "Avstrije" (Zvezne republike Slovenije)! In še več: Pomen in moč Manifesta kot ustavnega, državotvornega akta, sta se izkazala še po drugi svetovni vojni, ko so avstrijski politiki utemeljevali pravico do lastne državnosti avstrijskih dežel in začetek pogovorov z zavezniki prav na tem Manifestu Karla I.)

Prisilno sobivanje v slovenskemu nacionalnemu značaju popolnoma tujem (to je v naprej povedal Cankar, in "padel po stopnicah"!) balkanskem okolju, je pustilo močan pečat, predvsem pa se je odražalo v obupnem prizadevanju, da se ta objem nekako ublaži in morebiti vendarle konča. Slovenska identiteta namreč ni slonela le na "slovenski" zavesti, marveč je imela svoj temelj v suverenih deželah, v katerih so naši predniki živeli tisoč let in jih s svojim jezikom zaznamovali. Kako močna je ta "deželna" (samo)zavest bila vedno, se opazi še dandanašnji, ko kljub stoletni razgradnji še vedno obstaja. Prav ta čas pa se približuje vrhuncu kriza, ki ima različne obraze in spodbuja različne ideje, kako se je lotiti (nenazadnje tudi z modreci), v resnici pa gre za krizo identitete in posredno nefunkcioniranje procesov odločanja in upravljanja, ker osamosvojitelji niso opazili, kaj osamosvajajo. Ali so bili tako obsedeni s "socialistično republiko" ali z nekakšnimi "tekovinami", ali pa preprosto niso bili sposobni opaziti, da osamosvajajo tisto, kar je v to "osovraženo balkansko sobivanje" vstopilo leta 1918. To pa so bile suverene slovenske dežele/države, s svojim teritorijem, državljani, oblastjo in državno mejo.

In ne gre le za identiteto, dežele so tudi naravno, v tisoč in več letih v skladu z geografskimi in zgodovinskimi dejavniki izoblikovano družbeno okolje slovensko govorečih ljudi. Deželna avtonomija je seveda tudi sinonim za aktualno evropsko regionalizacijo, ki temelji prav na negovanju teh zgodovinskih dejstev. In nobenega dvoma ni, da ustavna preureditev naše države v zvezno republiko (končno!) sama po sebi razbije strankarske monopole, približa upravljanje in odločanje deželnih parlamentov domačemu – deželnemu – okolju, ljudem in državljanom, Prekmurske probleme Prekmurcem, Primorske Primorcem, "zvezne pristojnosti" so pa omejene na običajne resorje ki jih zmore obvladovati dosti manj številčni (cenejši in učinkovitejši?) zvezni parlament, zvezna administracija pa je omejena za državne finance, obrambo in diplomacijo/zunanje zadeve.

17.5.2011

Komentar na "Sporazum o arbitraži in država" (5.7.2011)

"Smučar", 9.5.2011

Le upati je, da tudi na MZZ – ju berejo ta blog, oz. da z izstopom njegovega avtorja iz ene od komisij za pripravo na arbitražo ni ugasnilo sodelovanje avtorja pri pripravi gradiva.

Lepo bi bilo, g. Lenarčič, če bi čimprej kaj zapisali tudi o tem, kakšne so dejanske možnosti, da se argumentacija, ki jo predstavljate na tem blogu, dejansko vključi v predmet arbitraže in pa v sam Memorandum.

Hvala že vnaprej.

Odgovor:

Spoštovani!

O možnostih, da se argumentacija vključi v zadevo arbitraže, povejo veliko ali tudi vse dejstva iz naše preteklosti. Tu je primerno najprej opozoriti, da se ob "brskanje po preteklosti" zaničljivo obregajo predvsem tisti, ki hočejo z ljudmi manipulirati in jih s prikrivanjem dejstev poskušajo varati. V nadaljevanju pa se bom dotaknil nekaj pomenjljivih "podrobnosti".

Da so možnosti za vključitev – ta beseda ni najbolj prava, ker naj ne bi šlo za vključitev kar tako, marveč slovenska stran, če beremo dejstva: Sporazum in argumente, ki jih navajam, sme (in mora) na tribunalovo mizo postaviti izključno argumente, ki ustrezajo zahtevi, ki je zapisana v Sporazumu v členu 4. Čim da na mizo katerikoli argument ali dokument, ki ne ustreza tej zahtevi (recimo znotrajjugo-slovanske/znotrajdržavne, ne internacionalne(!) akte ali sklepe), na ta način legitimira vse neustrezne argumente, s kakršnimi edino lahko nastopa soseda, saj drugega dejstva, ki bi imelo vse atribute internacionalnopravnega dejstva, kot je npr. meddržavna meja, o kateri je govor, v zadevi ni, ne obstaja. Zato je razumljivo, da se manipulatorji in plačanci na vse kriplje trudijo diskvalificirati Sporazum, relativizirati dejanski argument, katerega učinek omogoča Sporazum, in hkrati podtikajo množico neustreznih – ki seveda dobijo težo, če se na take vrste dejstev ali izmišljij sklicuje tudi Slovenija.

Da so torej možnosti za vključitev minimalne oz. nične, nam pripoveduje naša klavrna in tragična zgodovina konec 19. in v dvajsetem stoletju.

Javnost ve, da so Slovenci, državljani dežel – da jih ne naštevam – bili že v 19. stoletju žrtev sistematičnega etničnega zatiranja. Na to nasilje so odgovorili z zavzemanjem za Zedinjeno Slovenijo, za združitev tistih dežel oz. delov dežel, v katerih so strnjeno živeli oddavna, v skupno slovensko državo. Kako in kaj so si v zvezi s tem predstavljali, za kaj konkretno so si v določenih obdobjih prizadevali, v čem so uspeli ali izgubili, ni toliko pomembno. Važno je, da je boj za ohranitev slovenske etnije v deželah Avstrijskega cesarstva (na določen način tudi v Slovenski krajini onkraj meje s Kraljevino Ogrsko) trajal in rezultata ni bilo in narodovi voditelji so iskali vsemogoče druge variante in sklepali različne zveze in zaveze zlasti v smeri proti Balkanu. Od kombinacij, ki so se napletle, se je nazadnje udejanila najbolj uničujoča za slovenske nacionalne interese. To vemo, v tem danes živimo in smo, ni pa v zavesti javnosti, da je bil problem Zedinjene Slovenije rešen in dejstvo Zvezne republike Slovenije na mizi, tik preden so slovenski nacionalni interesi končali na secirni mizi Versaja in Rapala.

Namreč: Tik pred koncem vojne, 16. oktobra 1918 je suveren (tudi) slovenskih dežel sestavil in skozi ustrezen postopek uzakonil znani Manifest, s katerim je svojim deželam (državam) in kraljestvom v Avstrijskem cesarstvu dovolil izbrati svoje narodne svete po etničnem ključu in združevanje po lastni volji. To – na kratko povedano – ni nič drugega, kot ustavnopravna podlaga, temelj, za vzpostavitev Zedinjene Slovenije. Ni sicer nobenega dvoma, in izkušnja uči, da se bo takoj dvignilo vreščanje: pa to ni nič resnega, kdo bi nas priznal itd. itd. a kaj, ko dejstva govorijo drugače.

Da je Manifest dejanski in realni ustavni akt, se je izkazalo, ko so se na njegovi podlagi združile dežele z nemško večino in ustanovile Deustchösterreich. In ne le, da so to zvezo zmagovalci priznali (odstranili so "Deutsch"), celo Državno pogodbo o obnovi Avstrije po Drugi vojni so utemeljili na njem. In seveda ni nobenega dvoma, da bi zmagovita Antanta, na čelu z Wilsonom, ki je bil novim republikam naklonjen, še toliko prej priznala slovensko zvezno državo, če je priznala zvezo poraženega agresorja in zatiralca.

No, dejstvo, ki štrli, in ostaja eno najbolj tragičnih v naši zgodovini je, da je voditelj Slovencev v tistem trenutku na ta "ustanovni akt Zvezne republike Slovenije" pljunil, ga vrgel v smeti, državnost slovenskih dežel pustil vnemar ob cesti, in odpeljal Slovence v balkansko sužnost – če o posledicah, ki so nas zadele v nadaljevanju, ne začnem razpravljati (navsezadnje bruhajo v vse nas še dandanašnji iz TV ekranov).

Če je torej velecenjeni in slavljeni "voditelj" tako ravnal v usodnem trenutku, ko bi namesto balkanske klavnice Slovence doletela toliko zaželena Zedinjena Slovenija, potem resnično ni nobene podlage za pričakovanje, da bodo pa današnji voditelji uporabili Sporazum o arbitraži in na podlagi njegovih določb popravili tragedijo izpred sto let.

Žal nas izkušnja tako uči. A upanje vendarle obstaja. Zato se je vredno truditi.

Andrej Lenarčič

SPORAZUM O ARIBTRAŽI

VPRAŠANJE DRŽAVNE MEJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVATSKO

Andrej Lenarčič, Ljubljana, 7. 5.2011

Ker so vpleteni in drugi udeleženi ignorirali relevantna obstoječa internacionalnopravna dejstva, posebej še temeljne razlike v položaju in stanju posameznih subjektov južnoslovanske državne tvorbe, in so raje s pomočjo Badinterjeve arbitražne komisije ustvarjali nova pravna dejstva, tudi tam, kjer so ta že obstajala, ter teh že obstoječih niso niti postopkovno ustrezno in pravilno odpravili – saj se nenazadnje nanje sploh niso ozirali – je s Sporazumom o arbitraži nastal instrument, ki je zaradi prej omenjene nemarnosti do nerešljivosti zavozlano situacijo v zvezi z državno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko (v nadaljevanju RS in RH) umestil v območje rešljivega.

Sporazum o arbitraži namreč omogoča dejansko in dokončno (raz)rešitev spora, ki je kazal vsa znamenja nerešljivosti in je grozil, da postane/ostane generator nestabilnosti širšega območja.

Je pa Sporazum o arbitraži poleg teh navedenih učinkovanj tudi dosežek brez primere. Določbe, zapisane v sporazumu namreč v celoti dezavuirajo / odpravljajo vse dosedanje neustrezne, površne, izsiljene in diletantske odločitve in stanja v zvezi z državno mejo med RS in RH, saj podpisani in ratificirani sporazum zahteva od arbitražnega tribunala, da določi potek meje med državama tako na kopnem kot na morju. Pomeni, da niti nova mednarodnopravna dejstva, ki jih je v povezavi s tem problemom vzpostavila Badinterjeva arbitražna komisija, nimajo nobenega pomena več. Ker sporazum hkrati terja, da tribunal pri svojem tehtanju upošteva (samo) načela in pravila internacionalnega prava, to pomeni, da je tribunal dolžan upoštevati vsa in le tista relevantna dejstva v zvezi z meddržavno mejo, katere potek mora določiti, ki ustrezajo tem načelom in pravilom. To pa je izven vsakega razumnega in utemeljenega dvoma vedno obstoječa meddržavna meja med slovenskimi deželami Avstrijskega cesarstva, ki so leta 1918 vstopile v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo, in Kraljevino Ogrsko, katere del ozemlja je 1.12.1918 postal tisti del nove države, ki je v času razpadanja te države leta 1991 predstavljal Republiko Hrvatsko.

Enkratnost in neprecenljivost Sporazuma o arbitraži je prav v tem, da ne le omogoča dokončno rešitev doslej nerešljivega problema, marveč terja od Republike Slovenije, da da na mizo in uveljavi kot ključni argument v zadevi meje, skladen z zahtevami Sporazuma o arbitraži, tu omenjeno medržavno mejo, ki je veljala v trenutku vstopa slovenskih dežel pod oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani v južnoslovansko državno tvorbo, in je veljala tudi ves čas potem v skoraj celotnem poteku – le s tem, da je nekaj časa bila v rabi kot notranja upravna meja, nekaj časa pa znova – in to povsem brez vsakega problema – spet kot meddržavna meja (v času obstoja NDH).

Dosežek slovenske politike, stroke in diplomacije – Sporazum o arbitraži – je torej bleščeča mojstrovina, ki je/bo omogočila, da se posledice stranpoti, diletantizma in nedržavotvornosti določene slovenske politike in politikov v različnih obdobjih končno odpravijo, in slovenske dežele znova zaživijo kot države, s svojim teritorijem, državljani, oblastjo in državno mejo, kot samoupravni, avtonomni subjekti zvezne države Slovenije. Sporazum o arbitraži, ta dokument brez primere, torej predstavlja internacionalnopravno podlago, da se po skoraj sto letih zmede in katastrof, ki so se (vsled tega?) zgrnile nad slovensko nacijo, končno uresniči ter uveljavi tudi za slovenske dežele Manifest z dne 16. oktobra 1918, ustavnopravni dokument prvega reda, na podlagi katerega je nastala zvezna država Avstrija, in ki je svoj pomen, veljavnost in moč pokazal znova leta 1954, ko je bil ključni argument za obnovo te države, četudi se je zapletla v sramotno anšlusarsko kolaboracijo z nacizmom in se je pogreznila v Tretji Rajh.

Ta mednarodnopravni dokument je povsem enaka podlaga za identično združitev slovenskih dežel/držav v zvezno državo Slovenijo, kot je bil – in je – podlaga Zvezni republiki Avstriji. Kdor taji oz. oporeka pomen Manifesta za ustavno preosnovo Republike Slovenije, ta odreka državnost Republiki Avstriji. Sporazum o arbitraži je torej ustvaril podlage, da se reši problem državne meje, hkrati pa ustavno preuredi država Slovenija v zvezno državo avtonomnih dežel/držav – povsem enako in na identični ustavnopravni podlagi, kot soseda – "polsestra" – Avstrija, saj ni mogoče niti prezreti, (kaj šele ne upoštevati) vsa relevantna državnopravna dejstva, ki pridejo na dan skupaj z dejstvom meddržavne meje, o kateri je govor. Dejstvo meddržavne meje namreč ne more obstajati samo po sebi, marveč predpostavlja tudi vse ostale atribute državnopravnih subjektov, katerih se tiče. Obstoj meddržavne meje v trenutku vstopa dežel v novonastalo državo določa torej tudi mednarodnopravne značilnosti subjektov obakraj nje. V času trajanja združbe, v katero so ti subjekti vstopili ali so se kakorkoli že znašli v njej, te značilnosti mirujejo, v kolikor ne učinkujejo na naravo združbe, njeno funkcioniranje in življenje državljank in državljanov v njej, oziroma v kolikor kot take ali v kakem delu niso bile ustrezno, na mednarodnopravni ravni, suspendirane ali odpravljene. V trenutku razpada združbe torej tu omenjene posebnosti subjektov znova pridobijo svoj mednarodnopravni pomen. Nanje se je treba ozirati in jih upoštevati – v celoti, ne le deloma. Zadevajo pa ne le državno mejo, ki je le eden od atributov države. Obravnavati je treba in umestiti v novonastale okoliščine tudi vse (pre)ostale zadevne atribute držav – dežel, o katerih gre beseda in jih danes večji del razumemo kot Republiko Slovenijo.

Predsednik slovenske vlade, gospod Borut Pahor, je vedel, zakaj je ob podpisu Sporazuma v Stockholmu vzneseno vzkliknil "kakšen fantastičen dan!" In imel je prav! Stoletnega tavanja in državnopolitičnega mraka, brezizhodnosti, krize, je konec. Konec je zablod in nedržavotvornih ravnanj, ki so terjala brez števila človeških tragedij in žrtev, ki so zdesetkala slovensko nacionalno telo in skoraj zbrisala iz narodovega spomina tisočletno državnost slovenskih dežel, njihovo in njih državljanov različnih etnij vpetost v evropsko in slovensko kulturo in civilizacijo. Konec bo – in je skrajni čas za to – ideoloških podtikanj, zanikovanja in predrugačevanja resnice, vsiljevanja etnoekskluzivizma in kompleksov. Slovenska nacija je v vlogi državljank in državljanov svojih dežel od nekdaj igrala konstruktivno vlogo v (iz)oblikovanju politične, kulturne in gospodarske evropske pluralistične identitete, ter je sama rasla in se razvijala znotraj tega okolja, vse dokler etnošovinizem sosedov, ki ga je nosil gospodarski in kulturni imperializem, ni v temelju ogrozil njenega obstoja in propulzivnega sobivanja različnih in drugačnih, kar je od davnine odlikovalo vsakdanje življenje v slovenskih deželah. Samoobrambni impulz ljudstva so tuje sile in ideologije zlorabile v korist lastnih interesov in proti slovenski naciji. Nikoli v zadnjih sto letih, ko so prek dežel in ljudi divjale te destruktivne, zavržne sile, ni vstal žarek upanja, da bo mogoče zaustaviti manipulacijo. Vsako upanje se je izkazalo za prevaro – vse do sprejetja Sporazuma o arbitraži, ki vrača na mizo relevantna internacionalnopravna dejstva in omogoča njih uveljavitev v življenju in delovanju države.

POZNO, A UPAJMO, DA NE PREPOZNO, KAJTI TA PREOSNOVA JE TUDI PREDPOGOJ ZA KAKRŠNOKOLI UČINKOVITO SPOPRIJEMANJE Z VSESPLOŠNO, KULTURNO, POLITIČNO, GOSPODARSKO, STRUKTURNO, FINANČNO IN IDENTITETNO KRIZO, KI TA HIP DAVI NAŠO MLADO DRŽAVO.