Posts Tagged ‘sporazum’

Prva naloga nove vlade

Tuesday, June 24th, 2014

K POROČILU OB KONCU ZASLIŠANJA PRED ARBITRAŽNIM TRIBUNALOM

Po končanem zaslišanju pred arbitražnim sodiščem je tribunal izdal sporočilo za javnost. Svoje so povedali tudi nekateri udeleženci. Od tega je najbolj pomembno, kar je povedala slovenska agentka v arbitražnem postopku, in seveda slovenski zunanji minister v odhajanju. Sporočilo tribunala je objavljeno in javnosti dostopno. Tudi izjave agentke in ministra so objavljene. Vse to pove dovolj natančno, kaj se je v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala zgodilo in se dogaja, in kaj morajo Slovenija, njena vlada in pooblaščeni organi nemudoma storiti:
Nujno in takoj je namreč treba blokirati nadaljnji postopek pred arbitražnim sodiščem, saj objavljeno poročilo in izjave dovolj jasno povedo, da se v postopku bistveno kršijo določila nekaterih členov Sporazuma o arbitraži, in da je popolnoma napačno ugotovljeno dejansko stanje stvari. Vlada Republike Slovenije, ki je podpisnica Sporazuma, mora od tribunala zahtevati, da najprej odpravi vse kršitve in uskladi argumentacijo z dejanskim stanjem stvari, če hoče nadaljevati z delom.

Iz javno objavljenih sporočil in izjav je med drugim mogoče sklepati, da tribunal in agenti
1) Kršijo zlasti določbe člena 4 Sporazuma o arbitraži, ki v prvi alinei terja upoštevanje pravil in načel mednarodnega prava, v drugi pa to načelo dokončno utemelji z natančno omejeno dopustitvijo uporabe še nekaterih posebnih ozirov, glede na specifičnost problema. Izjave, ki so javnosti na voljo, pričajo, da udeleženci zelo po svoje in brez kriterijev uporabljajo različne argumente in upoštevajo dejstva, ki ne izpolnjujejo zaukazanih kriterijev načel in pravil mednarodnega prava.
2) Kršijo tudi določbe 5. člena, ki preprosto in razumljivo pove, da noben enostranski dokument niti enostransko dejanje po 25. juniju 1991 nima nobenega pravnega učinka v zadevi in ne sme vplivati na odločitev tribunala. Tako tribunal kot ostali udeleženi nedopustno priznavajo status stranke v postopku subjektu, ki to ni in pod nobenim pogojem ne more biti. To je preprosto in razumljivo zapisano v tem členu. Datum “enostranskega dejanja”, ki subjekt izloča iz postopka, je pa na očeh vesoljne javnosti in vklesan v kamen.
3) Tako iz omenjenih izjav, kot tudi iz samih tukaj navedenih kršitev, je razvidno, da udeleženci ravnajo na podlagi popolnoma napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Nevzdržno je npr. ustvarjanje vtisa – in ravnanje skladno s to izmišljijo – kot da se je Republika Slovenija odcepila od jugoslovanske republike Hrvatske. Prav te dni namreč praznujemo osamosvojitev, ki se je zgodila dne 25.6.1991. Kljub drugačnim obljubam in dogovorom je Republika Slovenija postala samostojna, suverena država z lastnimi močmi, dovčerajšnji sogovorniki pa so sporočili: “Sada ste sami”! In se samo to. Kot integralni del SFRJ, je bila tudi jugoslovanska republika Hrvatska agresor, ko je Jugoslovanska ljudska armada, na ukaz federacije, kjer so bili vsi ključni položaji v rokah hrvaških politikov in funkcionarjev, napadla osamosvojeno državo Slovenijo.
Dejansko stanje stvari mora tudi dosledno upoštevati, kar je zapisano v ustavnem aktu Ujedinjenje, da sta južnoslovansko državo sestavila dva subjekta: “ZEMLJE države SHS” – to so slovenske dežele, dne 31.10.1918 skladno z Manifestom, ustavnim aktom dotedanjega suverena vsake in vseh slovenskih dežel, Karla Habsburga, združene pod oblastjo vlade v Ljubljani – in Kraljevina Srbija. Ostalo so bili s strani zmagovite antantne sile, Kraljevine Srbije okupirani deli ozemlja Kraljevine Ogrske in nekatera, že pred tem v Srbijo inkorporirana ozemlja (današnja FYRM in Črna gora).
Če tribunal – ali kdorkoli drug – meni, da je državnost in samostojnost slovenskih dežel minila, mora pokazati in dokazati, kdo, kdaj in kako je državnost slovenskih dežel ukinil. V okviru istega ustavnega akta je bila npr. dne 21. 10.1918 ustanovljena zveza tistih dežel Cislajtanije, v katerih je bil večinski jezik nemški, in še danes nadvse uspešno živi in deluje kot zvezna Republika Avstrija.

Še mnogo, brez konca, je kršitev in poljubnosti, površnosti – pa naj gre za slovito načelo “uti possidetis iuris”, pri katerem je obvezno upoštevati dejanski mednarodnopravni status subjekta, ali pa čigavo oblast je kdo izvajal na nekem ozemlju. Kako je bilo z državnostjo jugoslovanskih republik in pokrajin, ki svoje državnopravne subjektivitete niso prinesle s seboj v trenutku, ko je združba nastala, je dovolj dobro znano – pri roki so tudi vse ustave in drugi zadevni akti. Republika Slovenija je status subjekta prinesla v združbo ob samem nastanku, zato se je brez problema lahko na podlagi suvereno izražene volje vsega ljudstva iz zveze izločila – seveda v obsegu in z mejami, kot je v združbo vstopila.
Nedopustna je tudi ignoranca v arbitražna opravila vpletenih, ki ne opazijo – ali nočejo opaziti – pomembnega mednarodnega pravnega dejstva v zvezi z državno mejo Republike Slovenije: Državne meje tkim. Nezavisne države Hrvatske, ki se do zadnje podrobnosti, skoraj do milimetra natančno, pokriva z mejami slovenskih dežel, kakršne so vstopile v Jugoslavijo. V Pomurju je meja potekala po reki Dravi, tako, kakor jo je opazil in zapisal Trianonski sporazum. To so mednarodno pravno relevantna dejstva.
Še dolga je vrsta relevantnih, z načeli in pravili mednarodnega prava skladnih dejstev in upravičenj. Ta mora dati naša stran na tribunalovo mizo, ne pa da opleta s podtaknjenimi, neustreznimi ali celo izmišljenimi argumenti in dovoljuje kršenje Sporazuma o arbitraži.
Kdor hoče prevzeti odgovornost vladanja po teh predčasnih volitvah, mora torej najprej zagotoviti ustavitev nepravilnega in nezakonitega delovanja tribunala in arbitražnega sodišča sploh, hkrati pa pripraviti in uresničiti razglasitev že pred skoraj stoletjem – natančno 31.10.1918 – uresničene Zveze slovenskih dežel – Zvezne republike Slovenije. Akt se je glasil: Vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila* v vseh slovenskih deželah.

Andrej Lenarčič
Proletarska 9
Ljubljana

23042014

Op.:
*) Ustavni mednarodnopravni status in pooblastila so opredeljena in določena v ustavnem aktu Dvojne monarhije – Poravnavi 1867, in v Karlovem – suverenovem – Manifestu, 16. oktobra 1918.

Tags:, , , ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

ARBITRAŽA

Tuesday, September 20th, 2011

ODPRTO PISMO GOSPODU BORUTU PAHORJU, PREDSEDNIKU VLADE

Spoštovani gospod predsednik!

Pišem, ker na sestanku 16.9. t.l. niste dobili na nobeno svoje vprašanje v zvezi z arbitražo o meji pravega odgovora. V maniri odprtega pisma pa zato, ker morajo biti – in so – slovenski argumenti javni, povedati jih je treba "na ves glas", skrivati pa moramo le tisto, česar nas je lahko sram ali na kak drug način škoduje položaju in interesom države Slovenije. To pa so lahko v prvi vrsti razne brezbarvne /ali barvne/ knjige, nedržavotvorna strokovnjačenja in nekompetentni izpadi kakega visoko pozicioniranega posameznika. Upoštevati je namreč treba, da je pred nami arbitražni postopek in ne pravda pred sodiščem. Pri pravdanju pred sodiščem stranki taktično skrivata svoje adute in jih trenutku primerno za dosego želenega učinka v pravem času uporabita. Arbitraža pa nasprotno ni pravdanje strank pred tribunalom, marveč stranke v sporu, ki se nikakor niso mogle o ničemer sporazumeti (niti o tem ne, o čem se bodo prepirale!), predložijo vsaka svoje maksimalno učinkovite/utemeljene argumente, seveda skladno z določili sporazuma o arbitraži, določenemu tribunalu, ki mora potem na podlagi predloženih (maksimalnih) zahtev v skladu s tistim, kar od njega terjajo določbe sporazuma o arbitraži, sprejeti dokončno odločitev, ki je za stranke v sporu dokončna, brezprizivna in obvezna.

Bolj ko so torej slovenski argumenti trdni in tehtni, bolj morajo biti javni. Skrivati je treba – kot že prej povedano – le neumnosti in škodljive izpade. V tej optiki postane jasno, kdo ima največji interes, da se slovenski argumenti skrivajo (in morebiti celo zamolčijo!).

Najpomembnejši vprašanji, na katera, spoštovani gospod predsednik vlade, niste dobili pravega odgovora, sta

1) Kako določiti predmet spora

2) Kaj dejansko pomeni "presečni datum" …..(Critical date) 25.6.1991

ad 2):

V zvezi s "presečnim", "prelomnim", "odločilnim" (in kdo ve katere še vse izraze zna naplesti stroka) datumom 25.6.1991 pove vse in več kot dovolj originalno besedilo v sporazumu, ki je zapisano v angleškem jeziku in je ta angleška varianta sporazuma tudi edina veljavna.

Article 5: Critical date

No document or action undertaken unilaterally by either side after 25 June 1991 shall be accorded legal significance for the tasks of the Arbitral Tribunal or commit either side of the dispute and cannot, in any way, prejudge the award.

Če se mnenja morejo razhajati na etimološki ravni, sta pa vsebina in pomen člena 5 na dlani. Nič (ne dokument, ne dejanje), kar se zgodi/se je zgodilo enostransko po tem datumu in zadeva meddržavno mejo, nima v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala nobenega pomena in na noben način ne more vplivati na končno odločitev.

Pripisovati v angleščini zapisanemu besedilu člena 5 še kak drug pomen – morebiti skrit ali utajen – je nesmisel, saj so časi tajnih protokolov in manipulacij v mednarodnih opravilih, odkar noben tajni akt ne more imeti uradne veljave, dokončno minili.

Tolmačiti vsebino tega člena, kot da določa mejo: "stanje na dan 25.6.1991", je seveda nesmisel. Če bi bilo to "stanje" določljivo in sprejemljivo za obe strani v sporu, potem bi ne bilo Sporazuma o arbitraži in tudi ne arbitraže.

V zelo bistveni zadevi pa je "stanje 25.6." v celoti in popolnoma določljivo. Niti sence dvoma ni, da na dan 25.6.1991, ko je Republika Slovenija uradno razglasila in uveljavila svojo državnost in samostojnost, onkraj slovenskega državnega teritorija znotraj SFRJ ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava, razen SFRJ. To dejstvo je potrdil tudi napad JLA, vojske SFRJ – torej vseh republik in pokrajin, razen osamosvojene države Republike Slovenije – na samostojno državo Slovenijo, z očitnim namenom državo osamiti, zapreti njene meje s sosednjimi državami, in jo uničiti.

Ker so SFRJ prej, tedaj in kasneje sestavljale socialistične republike in pokrajine, so bile vse hkrati tudi agresor na Republiko Slovenijo – tudi Republika Hrvatska. Tudi to je v celoti in popolnoma določljivo in razvidno dejstvo.

Popolnoma določljivo in razvidno dejstvo, da na oni strani slovenske državne meje ni bilo nobene druge države razen SFRJ, dokazujejo različna dejstva. Dovolj pove že uradna razglasitev samostojnosti in odcepitve od SFRJ, kar je sprejel hrvaški sabor (šele) dne 8. oktobra 1991, četudi je res, da je tudi veljavnost te odločitve vprašljiva! Dejanje se je namreč zgodilo na skrivnem kraju (klet upravne stavbe INA na Savski cesti in ne v prostorih Sabora) in v izrednih razmerah, ko je na ozemlju SFRJ divjala državljanska vojna med hrvaškimi in srbskimi nacionalističnimi silami. Državno in internacionalno pravo sicer dopušča sprejemanje odločitev, ki zadevajo državo in meddržavne odnose, tudi v izrednih okoliščinah. Terja pa od zakonodajalca, da te vrste "invalidne" odločitve v določenem roku, potem ko izredne okoliščine minejo, ustrezno verificira, potrdi – ali tudi odpravi. Ni znano, da bi hrvaški sabor tako ravnal.

Ker torej ne 25.6.1991 ne kasneje – vsaj do 8. oktobra 1991- na drugi strani slovenske državne meje ni bilo nobene hrvaške države, je popolnoma brezpredmetno (in še kaj hujšega!) priznanje Hrvaške s strani Demosove vlade, in še posebej nesmisel sprejem zagrebškega priznanja države Slovenije. (Posebno oceno zahteva trgovanje in sodelovanje s privatnimi osebami – država ne more poslovati s privatnimi tujimi osebami – na oni strani meje, posebej pa še omogočanje prehoda in transporta paravojaških hrvaških enot – v času agresije na Slovenijo – z orožjem vred v Istro).

Da 25.6. 1991 ni nastala nobena država Republika Hrvatska, je potrdil svetovalec predsednika jugoslovanske socialistične republike Hrvatske v svoji izjavi v Ljubljani na večer razglasitve in uveljavitve državnosti in samostojnosti Republike Slovenije. Izjavo je povzel in objavil časopis The Guardian (London):

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991.

Dokončno in z mednarodnopravno veljavo pa je to dejstvo potrdila sama Republika Hrvatska, saj je podpisala Sporazum o arbitraži, ki v 5. členu določa, da nobeno enostransko dejanje ali dokument, ki zadeva nalogo arbitražnega tribunala – torej potem državne meje med RS in RH – storjeno ali ustvarjeno po 25.6.1991 nima v zvezi z določitvijo poteka meddržavne meje nobenega pomena. Ni bolj enostranskega in bolj državno mejo zadevajočega dejanja in dokumenta od razglasitve državnosti in samostojnosti. Člen 5 Sporazuma o arbitraži torej razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Socialistične republike Hrvatske od SFRJ dne 8. oktobra 1991. Premierka Republike Hrvatske je dokument podpisala in Sabor ga je ratificiral, ker bi težko našli koga, ki bi se bolj od njiju zavedal dejstva, da 25.6.1991 ni bilo nikjer nobene države Hrvatske, in da državna meja Slovenije s preostankom Jugoslavije obstaja od trenutka združitve slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo 1.12.1918. Določiti je potrebno le znova njen potek na terenu. S tem dejanjem bo šele dejansko nastala država Republika Hrvatska, saj država brez določenega teritorija – državne meje – ne more obstajati. Edina hrvaška država doslej, ki je imela državno mejo s slovenskimi deželami, je bila nacistična tvorba NDH, in je njena državna meja potekala od Bakarskega zaliva po reki Kolpi in reki Sotli do Drave pri Zavrču in naprej po reki Dravi do njenega sotočja z Muro.

Na podlagi teh nespornih dejstev, ki določajo stanje na dan 25.6.1991, je mogoče ugotoviti sledeče:

– Država Republika Hrvatska internacionalno polnopravno ne obstaja, saj nima določenega državnega ozemlja niti državne meje z Republiko Slovenijo. Slovenija pa je vedno imela in ima državno mejo s preostalim teritorijem Jugoslavije (meje med teritorialnimi enotami ali socialističnimi republikami in pokrajinami, ki so nastale znotraj in v času obstoja Jugoslavije, niso meddržavne meje in niso predmet obravnave Helsinške listine) v katero se je združila kot "dežele Avstrijskega cesarstva" pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani (Manifest 16.10.1918 in uradno obvestilo predsednika Pogačnika zvezni administraciji na Dunaju 1.11.1918 – Ur.l.št.1) skupaj z Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo, takrat že združeno s Kraljevino Črno goro, ki je okupirala ozemlja Kraljevine Ogrske, in to: Vojvodino, Slavonijo in Hrvatsko. Mejo z Republiko Hrvatsko bo Slovenija imela, ko bo potek državne meje slovenskih dežel določen in ko bo ta mejna črta razglašena za državno mejo med RS in RH. To se bo zgodilo, ko bo arbitražni tribunal v skladu z določili Sporazuma o arbitraži o tem dokončno odločil. Takrat bo tudi nastala država Republika Hrvatska, s katero mora Republika Slovenija najprej skleniti mirovni sporazum – ker:

– Socialistična Republika Hrvatska je (bila? – ni znan noben mirovni sporazum…) kot del SFRJ agresor na samostojno državo Republiko Slovenijo.

– Medsebojna priznanja Republike Slovenije in Socialistične republike Hrvatske 26.6.1991 nimajo nobene veljave ne pomena, saj ni mogoče niti priznati, niti sprejeti priznanja s strani subjekta, ki ni država in je celo del države agresorja.

– Kar zadeva državno mejo države Slovenije, ki je po 25.6.1991 ni mogoče na noben način enostransko kakorkoli spremeniti (čl. 5 Sporazuma), je sogovornik Republike Slovenije samo SFRJ (5. člen ustave SFRJ: Ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije je enotno… V postopkovni alinei pa predpostavlja soglasje prizadetih pri spreminjanju administrativne razmejitve znotraj SFRJ), kar pomeni, da je treba upoštevati dejstva, ki ustrezajo kriterijem in običajem internacionalnega prava (Sporazum o arbitraži, čl. 4, Badinter: Dissolution) in ugotoviti, kaj se je 25.6.1991 dejansko zgodilo, če sta subjekta dogodka Republika Slovenija in SFRJ. (Da sta, je potrdila organizacija in udeležba na Brionski konferenci. Udeleženci so bili EU, napadena država RS in napadalec SFRJ. To je tudi prvo in popolno mednarodno priznanje države Republike Slovenije!) Večino zapletov, ki so zaznamovali dogajanje ob osamosvojitvi in pobudili napačne predstave in temu sledeče napačne odločitve, moramo iskati v popolnoma napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Še dvajset let po dogodkih lahko slišimo uradne izjave, da je leta 1991 slovenski narod "izkoristil pravico, ki jo ima vsak narod, in se je odločil za lastno državo" (Predsednik države, TV Dnevnik TVS, 18.9.2011), ter se to postavlja kot opravičilo palestinske odločitve za neodvisnost (od Izraela). Seveda ni nobene, niti približne primerjave! Slovenci s(m)o kot državljani svojih (prastarih) dežel – držav z njimi vred vstopili v Jugoslavijo, in smo iz nje enaki in na enak način izstopili. Palestinci pa se lahko odločijo in odcepijo od Izraela – a o tem odloča (tudi) Izrael, ne le Palestinci in mednarodna telesa. Za razliko od "slovenskega" primera palestinski brez dogovora ni mogoč. Vprašanja "nasledstva" sodijo drugam.

– SFRJ, ki je 25.6.1991 napadla osamosvojeno Republiko Slovenijo, je bila subjekt internacionalnega prava, polnopravni naslednik tiste države, ki je nastala 1.12.1918 z združitvijo "dežel Države Slovencev Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo", kakor je v Beogradu uradno povedal regent Aleksander v odgovoru na adreso zastopstva Narodnega vijeća. Prestolonaslednik, bodoči suveren, je v svojem odgovoru spremenil dikcijo adrese, ki se je glasila, da se Država Slovencev Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Srbijo. S spremembo je odločno povedal, da se z državo lahko združujejo le enakovredni subjekti – to pa so bile le dežele Države SHS, namreč slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, Kraljevina Dalmacija (oboji so imeli svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju, in so kot subjekti internacionalnega prava sestavljali avstroogrsko dvodržavje po določbah Poravnave 1867) in sui generis subjekt, anektirana Bosna s Hercegovino. Ozemlja Kraljevine Ogrske, ki jih je okupirala vojska antantne zaveznice Kraljevine Srbije, to pa so Vojvodina, Slavonija in Hrvatska, niso bili subjekti internacionalnega prava, in se niso mogli združiti z državo, Kraljevino Srbijo. Ta jih je pač okupirala.

Da so slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so se pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani združile s Kraljevino Srbijo, bili subjekti internacionalnega prava, je torej povedal in s tem priznal regent Aleksander. O državnopravni subjektiviteti in avtonomiji slovenskih dežel – vojvodin pa govorijo še mnoga druga dejstva.

ZGODOVINA DRŽAVNOSTI SLOVENSKIH DEŽEL.

– Državnost noriškega kraljestva (Regnum Noricum, 2. stoletje pr.n.š.) v vzhodnoalpskem prostoru. Denar, industrija in rudarstvo, državna moč tolikšna, da ga Rim nikoli ni dokončno in docela vključil v svoj imperij. O slovenski govorici prebivalstva pričajo toponimi npr. SauAlpe – Svinja planina, rudogorje svinčeve rude, in Eberstein – Svinec, rudarsko središče. Da je slovensko poimenovanje prvotno, nemško in druga pa drugotno in kasnejše, vemo, ker slovenska poimenovanja povsem ustrezajo in celo izvirajo iz naravnih danosti in jih ubesedujejo – svinec! – nemško poimenovanje pa je bebav prevod slovenskega imena: Eberstein – MERJAŠČEVO (!), ker so nemško govoreči prišleki "Svinec" razumeli kot nekaj v zvezi s svinjo. A ker MESTO poimenovati z ženskim imenom po nemški "možati"(!) tradiciji ne gre, so namesto Svinje uporabili moško obliko: Merjasca. Enako oz. podobno je z svinčevim rudogorjem, planino Svinjo – "Sau". Antična najdba – kip božanstva iz svinca – priča, da so s "svincem" in slovensko govorico "onesnažili" deželo ljudje že v sivi davnini.

– O Karantancih – Slovencih in njihovi državni organiziranosti in vojaški moči, pripoveduje znameniti Conversio (najbolj upoštevani zgodovinski vir iz prvega tisočletja) v svojem 3. poglavju, kjer pravi:

3. Hactenus praenotatum est, qualiter Bagoarii facti sunt christiani, seu numerus episcoporum et abbatum conscriptus in sede Iuvavensi. Nunc adiciendum est, qualiter Sclavi, qui dicuntur Quarantani, et confines eorum fide sancta instructi christianique effecti sunt, seu quomodo Huni Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt regionem, quousque Franci ac Bagoarii cum Quarantanis continuis affligendo bellis eos superaverunt. Eos autem, qui obediebant fidei et baptismum sunt consecuti, tributarios fecerunt regum, et terram, quam possident residui, adhuc pro tributo retinent regis usque in hodiernum diem.

Citirani odlomek pripoveduje, da so Slovenci (Sclavi ne morejo biti Slovani, ker je beseda Slovan češkega izvora iz 19. stoletja), ki "sebe imenujejo Karantanci", skupaj z Bavarci priskočili na pomoč Rimljanom, Gotom in Gepidom v Spodnji Panoniji, ki so jih napadli Huni, ter napadalce premagali. Za našo rabo ni treba razpravljati kdaj natančno se je to zgodilo – ali prvič, ko so prek Karpatov pridrli Huni (3. – 4. stoletje n.š.) – ali kdaj kasneje, vsekakor takrat, ko so Karantanci-Slovenci premagali Hune, v Spodnji Panoniji, torej v deželah jugovzhodno od današnje Slovenije, ni bilo sledu o kakih Hrvatih ali Srbih. Če bi bili tam, bi jih Conversio zagotovo omenil. Prebivalci vzhodnega alpskega obrobja so bili Slovenci, ki "so sebe imenovali Karantanci". Da so deželo oblikovali in poimenovali "po slovensko", dokazujejo govorica, toponimi in krajina še dandanašnji. Niti tisočletno uničevanje in zanikovanje, niti pospešeni stampedo po osamosvojitvi, teh značilnosti niso uspeli docela zradirati.

– Novi fevdalni red Svetega rimskega cesarstva je dotedanje državne oblike po razpadu Rimskega imperija spremenil v avtonomne fevdalne vojvodine in kneževine pod dinastično oblastjo zemljiških gospodov. Državnost vojvodin in mejnih krajin na vzhodnoalpskem območju izpričujejo poročila o (slovenskem) ustoličevanju vojvod (obredno na kraju ustoličevanja do leta 1414) kasneje le formalno. Slovenske vojvodine, ki so po zmagi Rudolfa Habsburga 1278 pri Dürnkrutu blizu Dunaja nad češkim kraljem Otokarjem II., dotedanjim vojvodo, prišle pod neposredno oblast dinastije Habsburg, in jih je rodovina organizirala kot svoje Dedne dežele, matico svoje tisočletne dinastične vladavine, so postale branik Svetega rimskega cesarstva na vzhodnem alpskem robu, kjer so se vdori divjih plemen iz Zakarpatja ustalili konec prvega tisočletja, ko so Madžari pod papeževim okriljem ustanovili madžarsko kraljestvo, ki je obsegalo ozemlje od Karpatov do Jadrana. Ustanovitveni akt posebej poudarja, da je Madžarska enovita in celovita kraljevina z absolutno kraljevo oblastjo, in da so upravniki posameznih dežel navadni kraljevi uradniki, za razliko od organiziranosti Rimskega cesarstva, kjer so vojvodine avtonomne in njih vladarji suvereni.

– Avtonomijo vojvodin in kneževin Svetega rimskega cesarstva je ustavno pravno in mednarodno pravno opredelil Vestfalski mir (Osnabrück – Münster, 24.10.1648), ki je poudaril suverenost dežel in deželnih gospodov, ter zmanjšal pomen kraljestva ter moč in vpliv kraljev. Tako je v glavnem ostalo do Napoleonovih vojn in še kasneje, do konca Prve svetovne vojne.

– Da so habsburške Dedne dežele – to pomeni slovenske dežele – dejansko države, je zapisano tudi v Leobenskih preliminarijah iz leta 1797: "… états héréditaires de la Maison d’Autriche…"

– Avtonomijo slovenskih dežel je leta 1804 potrdil v svojem Cesarskem patentu cesar Franc I. Ker je Napoleon odpravil Sveto rimsko cesarstvo, so Habsburgi izgubili zveneči naslov cesarjev, ter (p)ostali "le" to, kar so vedno bili: Vojvode slovenskih dežel. Da bi si povečal ugled in moč v pričakovanih usodnih evropskih pogajanjih med kralji in cesarji, je Franc I. na hitro sestavil ustavni akt, v katerem je ustanovil dinastično "cesarstvo" – Avstrijsko cesarstvo – ki, kakor posebej določa Patent 1804, v ničemer ne zadeva ali celo zmanjšuje avtonomijo in druge izvirne pravice vojvodin. Gre izključno za naslov, ki ga nosi vsakokratni suveren teh avtonomnih dežel – vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva, kakor so se poslej imenovale.

– Internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel – in vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva – je prišla znova do izraza leta 1867, ko je Franc Jožef uveljavil tkim. Ausgleich – Poravnano, s katero je bilo ustanovljeno avstroogrsko dvodržavje, personalna unija. V dokumentu piše, da "Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarskem svetu na Dunaju". To pove, da so tudi slovenske dežel bile in so subjekti internacionalnega prava, saj stopajo v neposredne odnose z drugimi državami. Hkrati Poravnava pove, da Hrvaška, Slavonija in Vojvodina te subjektivitete niso imele. Ogrska je bila od začetkov enovita in centralizirana monarhija. Bani so bili kraljevi uslužbenci. Kako odločno in silovito je Budimpešta varovala to enovitost in celovitost, se je pokazalo pri poizkusih Kuk monarhijo preurediti v trialistično skupnost, a so Madžari odločno nastopili proti delovanju prestolonaslednika Ferdinanda, ki je skupaj z nemškim cesarjem pripravljal "slovansko os" proti Vzhodu – Turčiji. Nikakor niso dovolili, da bi se Hrvaška in Slavonija ter Vojvodina odcepile. Zelo verjetno se politiki v Budimu, pa tudi sam cesar Franc Jožef, niso zelo iskreno zgražali ob usodnih sarajevskih strelih, ki so te načrte zaustavili. (Cesar, ki je tedaj bival v poletni rezidenci Bad Ischl, je ob prejemu telegrama zavzdihnil: Bog vedno prav uredi zadeve…)

– Državno pravna in internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel je še enkrat – in to tik preden so jo slovenski politični voditelji potopili v balkansko blodnjavo – vstala "v vsej svoji lepoti", ko je cesar Karl I. izdal Manifest dne 16. oktobra 1918, v katerem je potrdil avtonomijo dežel Avstrijskega cesarstva in določil, da si izberejo svoje državne zbore po etničnem ključu in se svobodno združujejo oz. razdružujejo. V istem ustavnem aktu je posebej podčrtal, da pa o čem takem ne more biti govora v ogrski polovici dvodržavja, ker "ne more dovoliti razkosanja enovitega ogrskega kraljestva"! Na to celovitost je namreč slabi dve leti poprej v Budimu prisegel! Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečim prebivalstvom so nemudoma sestavile svoje državne zbore in 21. oktobra 1918 na Dunaju razglasile združitev v Nemško Avstrijo. Kasnejši ustavni akti so le dokončno oblikovali državo v republiko in po določbah pariške mirovne konference odpravile ime "Nemška". Kako trden državnopravni in ustavnopravni akt je Manifest, in kako trdna je država, ki se je vzpostavila na njegovi podlagi, pokaže prav primer Avstrije, ki ji niti sramotno kolaboriranje z nemškim nacizmom in utopitev v Tretji rajh ni odvzelo upravičenj do lastne državnosti, ki ji je bila s strani zmagovitih zaveznikov vrnjena z Državno pogodbo o Avstriji 1954.

– Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko slovensko govorečim prebivalstvom (oz. dotični deli Koroške in Štajerske) pa niso razglasile svoje združitve v Zvezno republiko Slovenijo (dejansko uresničitev Zedinjene Slovenije, tako silno zaželena…), ko so se pojavile vse ustavne in zakonske podlage za ta namen, marveč so dovolile (po kdo ve čigavem diktatu…), da jih je zlorabil zagrebški nemanič, brez vsake državnosti in državnopravnega upravičenja, in popeljal sebe s "plakatom slovenske državnosti" pred seboj v Beograd, kar je diplomat in državnik Aleksander, regent in prestolonaslednik, nezmotljivo opazil in s svojo vrhunsko diplomatsko intervencijo – spremembo dikcije Adrese – tudi razgalil, postavil stvari na svoje mesto: Države, ki se združujejo v Kraljevino Srbijo so slovenske dežele, Dalmacija in BiH. Hrvaška, Slavonija in Vojvodina so pa s strani zmagovite srbske vojske okupirana ozemlja Kraljevine Ogrske. Da ima zgodba svojo temačno ZAROTNIŠKO ozadje (protislovensko!), je mogoče sklepati po tem, da je pri tako usodnem dejanju umanjkal PREDSEDNIK, prvi človek zagrebškega Narodnega vijeća, Slovenec dr.Anton Korošec.

Ni pa nobenega dvoma, da se je Zagreb tudi tokrat "šlepal" na Slovencih.

Pregled zgodovine državnosti slovenskih dežel pokaže kontinuiteto dejanske suverenitete. Moderno internacionalno pravo hkrati pove, da državnost ne more izginiti sama po sebi. Ne odpravi je niti okupacija, kaj šele "združitev". V ustavi Zvezne republike Nemčije npr. piše, da so meje ZRN "zunanje meje zveznih dežel" (Pa se je že Hitler trudil izničiti državnost nemških dežel)! Odpraviti je mogoče državnost le, če izgine subjekt-nosilec (torej ozemlje, prebivalstvo…), ali pa je to decidirano storjeno z ustreznim mednarodnim aktom.

Ker so torej v južnoslovansko državno tvorbo vstopile slovenske dežele kot subjekti internacionalnega prava, nihče pa nikoli v času trajanja te južnoslovanske države te subjektivitete na veljaven način ni odpravil, so dežele kot take ostale države, pa naj so se pojavljale kot banovina ali kot republika ali okupirani teritoriji. O tem zgovorno priča zavest ljudi, ki sebe še vedno vidijo kot Krajnce, Štajerce, Primorce, (Prekmurci so tudi Vendi). Še bolj pa razkriva to resničnost slabo prikrito zavistno "zmerjanje" z one strani južne meje z "deželo" in "Krajnci" – ni kaj, resnica bode!!! Tam "dežele" – kar je slovenska in kajkavska beseda za državo – nikoli niso imeli. Ostale so torej do današnjih dni tudi državne meje slovenskih dežel – v kolikor se z meddržavnimi sporazumi niso spremenile – npr. napram Italiji, Avstriji in Madžarski. Znotraj Jugoslavije so meje slovenskih dežel v največjem delu obveljale kot notranje upravne meje, so pa tisti hip, ko se je na drugi strani pojavil državnopravni subjekt (NDH 1941) znova obveljale kot meddržavne. Brez vsakega problema, tudi del od Zavrča po Dravi do sotočja z Muro, čeprav si je Zagreb z etničnim čiščenjem in nasiljem del Prekmurja med Dravo in Muro že prisvojil.

KAJ SE JE TOREJ DEJANSKO ZGODILO DNE 25.6.1991 ?

Upoštevati je treba ugotovitev Badinterjeve arbitražne komisije, ki je povedala, da je "SFRJ v procesu DISSOLUTION" – da torej razpada na tiste dele, iz katerih je nastala.

Pri tem pa je bistveno, da prihaja do zelo povednih razlik:

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee

the Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the ‘Assembly of the Serbian People of Bosnia-Herzegovina’.

1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that

‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’.

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee these two questions, as well as the queries addressed in its first Opinion, delivered on the 29th of November 1991, were closely related to each other. In its November Opinion, although the Committee displayed little originality in observing that Yugoslavia was ‘engaged in a process of dissolution’, it made interesting considerations.

ki razkrivajo dvoje:

1) Glede Slovenije, ki je prva izstopila iz Jugoslavije, so zadeve na internacionalni ravni enostavne in razvidne: Jugoslavija je v procesu "dissolution" (beseda opredeljuje razhod tistih subjektov, ki so skupnost sestavili).

2) Ko se začne razprava o nadaljevanju procesov, pa pojem "dissolution" ni več tisto pravo. Pojavijo se pojmi od "breaking up" do "secession".

Oboje je razumljivo in logično. Slovenija se je lahko od SFRJ samo razdružila, saj je vanjo vstopila kot suvereni subjekt. Ves ostali del SFRJ pa je bil – razen Dalmacije, ki se ni "počutila" kot subjekt, in BiH, ki ji tega nihče ni bil pripravljen priznati – sestavni del Kraljevine Srbije, ki je vse kasneje v Jugoslaviji nastale subjekte prinesla ali kot dele svoje države ali kot okupirano ozemlje v Jugoslavijo. Slovenija – slovenske dežele so torej kot "Republika Slovenija" brez problema lahko izstopile iz SFRJ (in se s tem razdružile s "Kraljevino Srbijo"!), in je to na nek poseben način bilo tudi prisotno v beograjski politiki. Do izraza je npr. prišlo v zahtevah, naj "Slovenija gre" in podobno. Vse ostalo, "odcepitev republik in pokrajin", ki so nastale na ozemlju Kraljevine Srbije in z njene strani okupiranih ozemljih Kraljevine Ogrske v času "trajanja" Jugoslavije, pa je stvar posebnih pogajanj o odcepitvi med njimi in Beogradom.

Razumljivo in logično je tudi, da so republike in pokrajine, ki lastne državnosti niso imele, na vso moč vztrajale, da Jugoslavija razpada ("dissolution"), da se one od nje ne odcepljajo, da bi se namreč (zopet ?) "šlepale" na Sloveniji – slovenskih deželah – in se izognile zelo verjetno neprijetnim in zanje neugodnim pogajanjem z Beogradom. Zvijačna politika Zagreba je zapletla Miloševića v spletko delitve BiH in s Srbi poseljenih delov Socialistične republike Hrvatske. Zagrebu je šla na roko kompozicija: predsednik zvezne vlade Marković, zvezni predsednik Mesić, zunanji minister Lončar in minister za obrambo in vrhovni poveljnik Kadijević – vsi s hrvaškega vplivnega območja. Na ta način je Zagrebu uspelo sprožiti napad JLA na Slovenijo, namesto da bi JLA zavarovala mejo med odcepljeno republiko – suvereno državo Slovenijo – in preostankom SFRJ, ter tako zagotovila, če že ne obstoj preostanka države, pa vsaj pravilne, zakonite postopke odcepitve, s čemer bi preprečili izbruh vojne, ki pa se je zgodila, ker ne slovenska, ne jugoslovanska – še manj pa mednarodna – politika niso prepoznale dejanskega stanja in so ravnale popolnoma napačno. Sprovocirani, nesmiselni, vojaško totalno diletantski, do zločinstva zmanipulirani napad JLA na osamosvojeno Republiko Slovenijo je dogajanje namesto v razrešitev napačnih odločitev leta 1918, in še kdaj kasneje, usmeril v katastrofo, kakršne Evropa ni doživela od konca Druge svetovne vojne. Vse samo zaradi neupravičenih, etnično izključevalnih in ekspanzionističnih apetitov določene politike, ki sicer s svojim temeljnim naklepom, da bi v navezi z izigranim Miloševićem ("kazen" je sledila – Haag) izkoristila pričakovani totalni poraz Slovenije in uresničila svoje sanje o neposredni meji z Avstrijo in Italijo, ni uspela. Hrabrost in državljanska samozavest državljanov Republike Slovenije, brez ozira na etnično ali katero drugo poreklo, je ustavila pohod JLA in s tem tudi podle naklepe, skrite v ozadju. So pa postale žrtve te politike stotisoči, ko je na krilih besnila zaradi neuresničenega naklepa bratomorna vojna zajela preostale dele SFRJ.

Dne 25.6.1991 je torej ponovno uveljavila svojo državnost in se osamosvojila Republika Slovenija. To dejanje je storila sama, na podlagi plebiscitarne odločitve državljank in državljanov. Storjeno je zadevalo Republiko Slovenijo in preostanek Jugoslavije, države SFRJ, nobene druge republike in pokrajine, saj so vse nastale šele potem, ko je nastala Jugoslavija. Badinterjeva arbitražna komisija je dogodek opredelila kot "dissolution", torej kot razhod subjektov, ki so državo Jugoslavijo z združitvijo leta 1918 sestavili. Na ta način je Badinterjeva komisija, ki je imela mandat odločati o mednarodni subjektiviteti, ugotovila, da je pod imenom Republika Slovenija izstopil iz Jugoslavije subjekt, ki je vanjo l.12.1918 vstopil. To pa so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva s svojimi državljani, oblastjo, ozemljem in mejami.

Kmalu po vstopu je sicer sporazum v Rapallu prisodil celovito deželo Primorsko, ki je sodila pod oblast Narodnega sveta v Ljubljani, Italiji, Trianonski sporazum pa je leta 1922 (ponovno 1947) dodelil večji del Slovenske krajine – Prekmurja Kraljevini SHS, in v sporazumu ugotovil mejo med Žalsko županijo in Hrvatsko na reki Dravi do sotočja z Muro. Določbe v zvezi s Prekmurjem so ostale tudi po Drugi vojni vse do osamosvojitve Slovenije na mednarodni ravni nespremenjene (meje na Dravi ni razveljavil noben mednarodni akt), Primorska pa je bila s Pariškim mirovnim sporazumom leta 1947 v drugo, drugič, kot celovita dežela z nekaterimi spremembami meje vključena v Jugoslavijo, s tem, da je komunistična Jugoslavija ohranila fašistično odločitev, ki je železniško progo med Trstom in Reko prek Postojne vključila v teritorij Primorske, in to ozemlje odvzela Krajnski. Seveda le na upravni ravni, ne na državnopravni. (Take so bile tudi vse druge odločitve v zvezi z razmejitvami znotraj SFRJ. Imajo relevanco, če dejstev na višji, državni ali internacionalni ravni ni!)

Ker sta bili torej dne 25.6.1991 "stranki v postopku" Republika Slovenija in preostanek Jugoslavije, ni dvoma, da je potrebno upoštevati in uveljaviti tisto državno mejo, s katero je Slovenija, slovenske dežele, vstopila v novo skupno državo dne 1.12.1918.

Odločitev Badinterjeve komisije in določbe temeljne ustavne listine RS v zadevi meje torej nimajo nobenega pomena, saj Badinterjeva odločitev ni konsistentna, ko po eni strani govori o "dissolution", po drugi pa o secesiji. Dikcija o "republiških mejah ki postanejo državne" zadeva tiste subjekte, ki državne meje niso imeli, Temeljna ustavna listina pa je v delu, ko govori o državni meji in jo poskuša določiti, navadna farsa, saj tako eklatantno dvo- ali večstranskega dejstva, kot je državna meja, v nobenem primeru ne more določati ena sama stran in to z eminentno notranje političnim aktom, kar ustava ali kakršnakoli ustavna listina je. Končno pa je vse stranpoti, neumnosti in nekompetentnosti v zvezi z državno mejo spravil dokonočno z mize Sporazum o arbitraži, ki zahteva od arbitražnega tribunala, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju (brez vsake omejitve). Potek meje torej ni določen, nihče – ne Badinter ne obe državi med seboj, ne kakšno drugo kompetentno telo tega ni določilo. Sporazum s svojo natančno dikcijo sicer pove, da republika Slovenija svojo državno mejo na jugu ima, treba pa je določiti nje potek. To v vsem ustreza dejstvom. Slovenija, slovenske dežele so imele in imajo meddržavno mejo na jugu, Republika Hrvatska pa svoje državne meje nikoli, razen med Drugo svetovno vojno kot nacistična tvorba, ni imela. S podpisom Sporazuma o arbitraži je to dejstvo dokončno priznala, saj je potrdila, da niti razglasitev osamosvojitve in odcepitve dne 8. oktobra 1919 ni veljavna. Ker torej republika Hrvatska nima določenega teritorija in državne meje (vsaj z Republiko Slovenijo), ne izpolnjuje osnovnih pogojev za svoj obstoj.

Glavna naloga Republike Slovenije, preden soseda postane polnopravna članica EU, je da stori vse potrebne korake s svoje strani, da se bo arbitražni tribunal lahko hitro odločil na podlagi relevantnih dejstev internacionalnega značaja ter določil potek državne meje, ki je meja slovenskih dežel in Kraljevine Srbije (oz. z njene strani okupiranih teritorijev Kraljevine Ogrske) v trenutku združitve obeh subjektov dne 1.12.1918. To mejno črto potem razglasi kot meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko, ter na ta način zagotovi obstoj države Hrvatske. Na mirovni konferenci, ki mora slediti odločitvi, se razrešijo vsa vprašanja odprave posledic nasilnega etničnega čiščenja, ozemeljskega ekspanzionizma, vojne škode zaradi agresije v času NDH in v času Vojne za Slovenijo, ter drugih škodljivih dejanj.

PREDMET SPORA

ad 1) Predmet spora je s tem določen. Gre za mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 skupaj s Kraljevino Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo sestavile Kraljevino SHS.

Naloga različnih strok je, da argumentirano potrdijo ali zavržejo to dejstvo, ne pa da rišejo mejo, kar je naloga arbitražnega tribunala. Namesto tega morajo predložiti dokaze za tako ali drugačno trditev. Če kateremukoli dejstvu, navedenem v tem sestavku, oporekajo, morajo to vsestransko utemeljiti. Za to opravilo so stroke kvalificirane in pooblaščene. O vsem pa bo nazadnje odločila politika, kajti državna meja in s tem Sporazum o arbitraži in dejanja v zvezi z njim so politikum non plus ultra. Država Slovenija sicer obstaja, saj je svojo državnost in samostojnost razglasila, ima tudi vse potrebne atribute, vključno teritorij in državno mejo. Ker pa meja nikoli ni stvar le ene države in ker Evropejci hočemo živeti v okolju medsebojnega razumevanja in tvornega sožitja, pa mora arbitražni tribunal določiti potek te meje tako na kopnem kot na morju in v duhu razumevanja in pravičnosti določiti tudi plovne režime in druge parametre tako na področju pomorskega prava kot prava morja, ki zadevajo obe državi.

Slovenija bo predmet spora, če bo tako oblikovan, kot je navedeno v začetku te točke, zlahka obrazložila in utemeljila v Memorandumu, tribunal pa je zavezan načelom in pravilom internacionalnega prava, in soočen z relevantnimi pravnimi dejstvi ne bo imel posebnih težav pri sprejemanju dokončne odločitve.

Tako sem, spoštovani gospod predsednik vlade, poskusil kolikor zmorem natančno odgovoriti na obe vprašanji, na kateri na sestanku niste dobili odgovora.

V Ljubljani, 18.9.2011

Andrej Lenarčič

poslanec DZRS 1992-1996

Tags:, ,
Posted in Uncategorized | No Comments »

ODPRTA POLEMIKA

Monday, May 31st, 2010


 
K Odprti polemiki 31.5.2010
 
KRITIČNI DATUM ALI KRITIČNA MASA
 
Iskati na sodišču pravico je nekako tako, kot iskati dušo v secirnici. (Na sodišču najdeš sodbo, v secirnici pa truplo.) In seveda ni daleč od tega pričakovanje, da bo pravo ustvarilo državo, četudi je zlasti v naših krajih očitno dosti takih, ki si predstavljajo, da se državo naredi z zakonom (ustavo) in da se nje meje določajo s kakšno temeljno ustavno listino. Kako je s temi rečmi, pove dovolj v mednarodnih konvencijah določeno pravilo, da o mejah in temu sličnih mednarodnih zadevah držav lahko meritorno (spre)govorijo le suvereni, predsedniki vlad in zunanji ministri. Med njimi ni ministrov za pravosodje. In so seveda države, ki ustave sploh nimajo, in še, da bi težko našli ustavo, ki določa meje.
 
V zvezi s Sporazumom o arbitraži (Arbitration Agreement – prim.: The Living Webster Encyclopedic Dictionary of the English Language, Chicago 1975) govorijo zagovorniki referendumske potrditve ratifikacije največ o tkim. kritičnem datumu (25. 6. 1991), pri čemer je vsak dan bolj očitno, da je od “kritičnega datuma” dosti pomembnejša “kritična masa”, ki jih utegne na referendumu premagati. Ta nevarnost je velika in vsak dan večja, ker zagovorniki opletajo s skoraj enakimi argumenti, kot nasprotniki. Oboji cepetajo v majhni slani luži in ne opazijo morja. Navsezadnje ostaja vtis, da je bilo vse naprezanje za dosego fenomenalnega sporazuma zaman, saj ga sploh ne potrebujemo. Če bi namreč spakirali teze, trditve in pričakovanja, ki dajejo argumentaciji na naši strani težo, vse skupaj lepo aranžirali in uradno dostavili na Banske dvore, je zelo možno, da bi tam pošiljko navdušeno sprejeli.
 
Sporazum o arbitraži je nedvomno dosežek, ki omogoča Sloveniji, da končno nastopi pred svetovno javnostjo kot država s svojo pravo podobo. Omogoča popraviti tisto “posranijo”, o kateri je (končno!) spregovoril eden njenih ustvarjalcev. Prazno govoričenje, ki zapolnjuje Temeljno ustavno listino in preambulo k Ustavi, je sedaj mogoče nadomestiti z mednarodnopravno korektno govorico, s pravnimi dejstvi, in skladno s propozicijami Sporazuma o arbitraži opredeliti predmet spora ter napisati memorandum.
 
Nekaj izmed možnosti, kakršne ponuja sporazum, je nanizala ugledna strokovnjakinja v ponedeljkovi Odprti polemiki. Silno dragocena je navedba, da je “mednarodno pravo v zadnjih devetdesetih letih izoblikovalo določena načela in norme, v nasprotju s katerimi ne more odločiti noben mednarodni forum. Med te sodi tudi načelo o nedotakljivosti meja.” Da torej prav načela, vsebovana v helsinški sklepni listini, zagotavljajo nespremenljivost državnih meja, in teh meja noben “mednarodnopravni forum” – v našem slučaju neka Badinterjeva komisija – ne more spreminjati. Ugotovitev nesporne avtoritete znova opozarja na usodno “posranijo”, ki jo je (nekoliko prepozno) opazil profesor doktor France Bučar. Ključni akterji-posamezniki oblikovanja samostojne države Republike Slovenije so docela spregledali, da državnosti in suverenosti ne ustvarjajo na novo, marveč le obnavljajo, da uveljavljajo stanje, ki je sui generis obstajalo preden so s “troedinoplemensko blaznostjo” obremenjeni “rešitelji slovenstva” slovensko državnost potopili v balkansko anarhijo kraljevskega videza. Nič čudnega, da so koroški Slovenci panično bežali v levje žrelo in sodelovali pri razkosanju in posledično uspešnem ponemčevanju (tudi) svoje slovenske dežele… Omemba “predmeta spora”, ki se v poplavi marenj o sporazumu doslej skoraj ni pojavil – pa celo tu ni v povsem jasnem kontekstu, saj tretji člen Sporazuma pripoveduje o nalogah tribunala, kar pa ni povsem identično s predmetom spora, le zadeva ga – iz ust zaupanja vredne osebe, pa vzbuja pričakovanje, da bo Slovenija znala opredeliti spor v realni optiki, ne pa na podlagi utvar in prividov, ki so očitno vodili sestavljalce naših temeljnih dokumentov. Predmet spora so sicer tudi posledice, vendar jih ni mogoče niti omeniti brez navedbe vzrokov in razlogov. O vzrokih in razlogih pa doslej – tako kot o predmetu spora – še ni bilo resne besede. O tistem, kar je v vsaki organizirani družbi temeljnega pomena in največja dragocenost, in česar ima slovenska državnopravna zakladnica v izobilju, se (pre)veliki večini niti ne sanja ali pa o tem nočejo (spre)govoriti. Kaj šele, da bi npr. povedali, kako tolerantna je bila slovenska skupnost vedno, kako do vdora nemškega šovinističnega nacionalizma in italijanskega shizofrenega iredentizma slovenske dežele razen divjanja tolp prek mejnih rek na jugu, takih devijantnih družbenih pojavov niso poznale. Ga ni strokovnjaka, ki bi našel kos kakega tujega ozemlja, ki so ga kdajkoli okupirali Slovenci. Ni drobnogleda, ki bi odkril kako etnijo, ki so jo Slovenci etnično zatirali. Prav nasprotno je res, in lahko magari dovoljujemo nadaljevanje take prakse. Vprašanje je le, kaj pa potem, ko nam bo zmanjkalo ozemlja in ljudi? Bomo šli na Madagaskar ali v Patagonijo – kakor so prvaki SLS naklepali pred drugo svetovno morijo?
 
Nemogoče je v le nekaj stavkih povedati, kaj vse prinaša podpisani Sporazum o arbitraži. Nobenega dvoma pa ni, in dovolj je prostora in časa za to, da bi predstavniki vlade z lahkoto dosegli plebiscitarno večino za potrditev ratifikacije Sporazuma, če bi “kritični masi” namesto o “kritičnem datumu” pripovedali, kaj lahko in mora dati na tribunalovo mizo Slovenija, in da bo to tudi zanesljivo dala. Je sicer res, da so akademski naslovi in dobre službe napravile mnoge vodilne strokovnjake slepe in gluhe za “resnico in pravico”, še bolj pa je res, da niti sto let sistematičnega brisanja zgodovinskega spomina in državotvorne (samo)zavesti ni “kritične mase” v slovenskem narodu napravilo enako gluhe in slepe. Nobenega dvoma ni, da bi ne le etnični Slovenci, marveč velikanska  – prav plebiscitarna- večina vseh prebivalcev vedno celovite Primorske na zahodni strani države in enako vedno celovite Slovenske krajine med Dravo in Rabo na vzhodu, navdušeno podprla ratificirani Sporazum o arbitraži, če bi vedeli, da se jim z njim vrača možnost, da znova zaživijo svobodno, po svoji lastni volji, v svojih zgodovinskih okoljih. “Kritična masa” morebiti vsega ne pozna in ne razume, zato pa toliko bolj zanesljivo čuti in občuti.
 
Vsa zahvala gre ugledni strokovnjakinji mednarodnega prava, ker je opozorila, da državnih meja ne morejo spreminjati nobeni “mednarodnopravni forumi”, in je treba dodati: kaj šele neki samoupravni organi ali neko anarhoidno revolucionarno pravo. Dokler nekdo ne da na mizo dejstev, ki ustrezajo načelom in pravilom internacionalnega prava, in ki kakorkoli ukinjajo edino doslej znano in obstoječo meddržavno mejo med Slovenijo in Hrvaško, ta meja obstaja in ostaja. O tej meji in o njeni morebitni spremembi bi se morali sosednji državi doslej pogovarjati. O ničemer drugem (če zaradi dobrososedstva na vojno odškodnino pozabimo!). Ker noben dogovor na nobeni osnovi doslej ni bil mogoč, ostaja edina možnost doseženi Sporazum o arbitraži. Pravi “dar z neba”! In Slovenija predloži tribunalu dejansko stanje stvari in opiše proces protipravnega prisvajanja v času trajanja skupne južnoslovanske države.
 
Arbitražni tribunal ima sijajno priložnost, da promovira prevlado mednarodnega prava nad  zavržnimi praksami ozemeljskega ekspanzionizma in za krinko “zaokroževanja nacionalnega prostora” skritega genocidnega etnošovinizma. Celo več! S svojo odločitvijo more zaustaviti destruktivne, necivilizacijske procese, ki so že doslej povzročili najhujšo človeško katastrofo po drugi svetovni vojni v Evropi, in na “ognjištima” ohranjajo “delovno temperaturo”.
Čas je, da za fašističnim in nacističnim ugasne še to, zadnje, ki je še ostalo!
 
 
Andrej Lenarčič
Poslanec DZRS 1992-1996

 

Tags:, , ,
Posted in sporazum | No Comments »

Komentar prevoda sporazuma

Monday, May 10th, 2010

International law – the settlement of international disputes through the application of judicial methods. (Webster)

Samo kar nastane ali se dogaja/dogodi med (dvema ali več) državami sodi v območje international law!

 

Naslov:

ARBITRATION AGREEMENT

slovenski uradni prevod: ARBITRAŽNI SPORAZUM

 

Slovenski prevod je napačen!

 

Arbitration je SAMOSTALNIK, ne pridevnik. Se torej angleški original pomensko glasi ARBITRAŽA SPORAZUM. Smiselno, v skladu z običajno rabo in skladno z vsebino akta torej pomeni angleški original v slovenskem jeziku SPORAZUM O ARBITRAŽI, in se mora uradni prevod tako tudi glasiti, sicer je resnični pomen tako naslova kot akta nedopustno spremenjen.

Če napačni slovenski uradni prevod prevedmo nazaj v agleščino, se glasi: ARBITRAL AGREEMENT, kar povzroči prebavne motnje ne le pri angleško govorečem pravniku, tudi pri običajnem človeku. Enačenje “Arbitražni sporazum” in “Sporazum o arbitraži” je kot enačenje “pravno mnenje” in “mnenje o pravu”. “ARBITRAL” – torej “arbitražni” – je lahko le award, odločitev, nikakor pa ne “sporazum”, saj prav zato, ker sporazum med stranema več kot očitno ni bil mogoč, je bil sklenjen sporazum, da se rešitev spora prepusti tretji strani – v tem primeru mednarodnemu arbitražnemu tribunalu.

Strani v sporu tudi ne moreta skleniti nobenega “arbitražnega sporazuma” med seboj (niti, če bi kaj takega obstajalo), saj nista vključeni v sam postopek odločanja arbitražnega tribunala! Tribunalu morata le predložiti vsaka svoj zahtevek z utemeljitvijo.

Sporazum o arbitraži določa le eno možnost, da se stranki v sporu neposredno vključita v delo tribunala, in to v primeru, da se med trajanjem arbitražnega postopka sami dogovorita o rešitvi spora.

Uradni slovenski prevod angleškega originala je torej nedopustno – in bati se je – celo fraudolentno napačen.

 

Člen 2, točka 3:

If, whether before or after the proceedings have begun, a vacancy should occur on account of the death, incapacity or resignation of a member, it shall be filled in accordance with the procedure prescribed for the original appointment.

Slovenski uradni prevod: Če se pred začetkom postopka ali po njem, mesto člana izprazni zaradi smrti, nezmožnosti ali odstopa, se zapolni v skladu s postopkom, predpisanim za prvotno imenovanje.

 

Slovenski prevod je napačen!

 

Angleško originalno besedilo pravi, “pred začetkom postopka ali med (v času trajanja) postopkom”. Slovenski uradni prevod pa pove, da se lahko novega člana izbere tudi po končanem postopku – “po njem”.

 

Člen 3, točka1/c:

THE REGIME FOR THE USE OF THE RELEVANT MARITIME AREAS

slovenski uradni prevod: Režim za uporabo ustreznih morskih območij.

 

Slovenski prevod je napačen.

 

Ne gre za “ustrezna” morska območja, marveč za tista morska območja, ki se tičejo zadeve. Nasploh pa “maritime” v zvezi s pomorstvom oz. glede na predmet tega Sporazuma o arbitraži in specifičnih okoliščin za plovbo po severnem delu Jadrana pomeni “plovno” – torej “plovnih območij”! (Maritime law je zakonodaja o plovbi, zakonodaja o morju pa je Sea law. Njuna predmeta nista identična)

Poleg tega je za povezavo pojmov režim in uporaba pravilno “režim uporabe” in ne “režim za uporabo”.

Pomen, izražen v angleškem originalu, je v slovenskem prevodu nevarno iznakažen.

 

Člen 4:

APPLICABLE LAW

Slovenski uradni prevod: Uporabljeno pravo

 

Slovenski prevod je napačen.

 

“Applicable” v zadevi tega sporazuma pomeni “uporabljivo” pravo, edino pravo, ki se sme uporabiti. Ne gre za uporabljeno cunjo.

Slovenski prevod je po vseh kriterijih in v vsakem smislu nevarno napačen. Prikriva bistveno vsebino angleškega originala, da namreč tribunal NE SME (!) uporabljati drugih kriterijev in načel, razen tistih, ki so navedeni v tem členu Sporazuma o arbitraži. Samo “the rules and principles of international law” sme uporabljati tribunal.

Še en fraudolentno napačen prevod, saj ustvarja v slovenski javnosti vtis, da imajo težo tudi argumenti, ki ne izpolnjujejo kriterijev mednarodnega prava.

 

Člen 5:

NO DOCUMENT OR ACTION UNDERTAKEN UNILATERALLY BY EITHER SIDE AFTER 25. JUNE 1991 SHALL BE ACCORDED LEGAL SIGNIFICANCE FOR THE TASKS OF THE ARBITRAL TRIBUNAL OR COMMIT EITHER SIDE OF THE DISPUTE AND CANNOT, IN ANY WAY, PREJUDGE THE AWARD.

Slovenski uradni prevod: “…ali dejanje katerekoli strani…”

 

Slovenski prevod je napačen!

 

“Either” pomeni eden ali drugi, ali ta ali oni…  nikakor pa ne katerikoli (od mnogih!). V pravnih besedilih – posebej tako usodnih – mora biti na svojem mestu zadnja vejica ali znak!

 

Gre pa pri tem členu tudi za napačno interpretacijo. Uradna in v javnosti uveljavljena interpretacija besedila tega člena ustvarja vtis, da je osnova za odločanje stanje na dan 25. junij. To seveda niti ni mogoče – saj stanje ni ugotovljeno, kajti če bi bilo, potem bi ne bila potrebna tretja stran za reševanje in določanje – niti kaj takega ne izhaja iz besedila ne tega člena ne sporazuma v celoti. V zvezi z 10. členom sporazuma (in ustrezno s členom 8) je pomen tega člena 5 popolnoma nedvoumen. Relevantno je vse pred tem datumom, in nič po njem, saj člen 10 posebej zahteva, da se zatečeno stanje – kakršnokoli že je –  ne spreminja še naprej. Dejstva in dokumenti po datumu 25. junij 1991 imajo težo, in jih tribunal sme upoštevati le, če so dvostranski – torej če se državi sami mimo sporazuma o arbitraži vendarle o čem dogovorita. Ta možnost je itak zapisana v sporazumu, hkrati pa je po dvajstetletnih izkušnjah na tristo let podlage popolnoma fantazmična.

 

Člen 10:

STAND-STILL

Slovenski uradni prevod: Ohranitev sedanjega stanja

 

Slovenski prevod ni ustrezen!

 

Slovenski prevod meri na dokončnost stanja, kar pa ni smisel angleškega originala, ki napotuje na “mirovanje”, na “vzdrževanje” zatečenega stanja, ne pa na “ohranitev” (za stalno).

Kontekst 5. 8. 9. in 10. člena pove, da 25. junij ni izhodišče za odločanje, marveč samo da nobeno dejstvo ali akt, ki se je pojavilo ali je nastalo po tem datumu enostransko, nima nobenega učinka na odločanje/odločitev arbitražnega sodišča.

 

Tags:,
Posted in sporazum | No Comments »

Komentar k stališčem SDS

Sunday, May 9th, 2010

Stališče IO SDS do sporazuma o arbitraži

torek, 4. 5. 2010

 

Izvršilni odbor Slovenske demokratske stranke je na seji dne, 4. maja 2010, razpravljal o referendumu o Sporazumu o arbitraži za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško (v nadaljevanju AS) ter sprejel naslednja stališča:

 

1. AS Sloveniji ne omogoča neposrednega teritorialnega izhoda na odprto morje. Hrvaška je ob ratifikaciji AS sprejela posebno izjavo, v kateri piše: Nič v Sporazumu o arbitraži med Vlado Republike Hrvaške in Vlado Republike Slovenije se ne bo smatralo kot pristanek Hrvaške na zahtevo Slovenije po teritorialnem stiku z odprtim morjem.

V zadevah meje enostranski akti nimajo teže. 5. člen Sporazuma še posebej odreka veljavo enostranskim dejanjem in dokumentom.

 

2. Za Slovenijo je AS slab, ker:

– ogroža pomorski status slovenske države, saj ji jemlje pravico do uporabe že razglašenih suverenih pasov v Jadranu;

Enostranske razglasitve nimajo mednarodnopravnega učinka.

– ogroža teritorialno povezavo RS z mednarodnimi vodami Sredozemlja;

Od tribunala zahteva, da to povezavo določi.

– ogroža gospodarske interese luke Koper in Slovenije;

Aja…

– ogroža slovensko suverenost in jo izpostavlja nesorazmernemu tveganju v času, ko ima Slovenija objektivno najmočnejši mednarodni položaj v zgodovini;

Slovensko suverenost ogrožajo tisti, ki se zoperstavljajo naporom, da bi bila državna meja določena..

 

3. AS naroča sodnikom, naj najprej po mednarodnem pravu potegnejo mejno črto med Slovenijo in Hrvaško, šele nato pa naj določijo »stik« (in ne teritorialnega izhoda) Slovenije z odprtim morjem.

In kaj je tu narobe? Končno bo glede meje med državama na mizi mednarodnopravno relevantno dejstvo. Meja med Slovenijo in Hrvaško namreč obstaja že stoletja, bila je natančno ponovno določena na terenu 1867, mejo med Slovensko krajino in Hrvaško na Dravi je določil Trianon 1920, obveljala je na vsej črti od sotočja Mure in Drave do Kvarnerskega zaliva znova takoj, ko je nastala nacistična NDH. To dejstvo sedaj končno – skladno s členom 4. Sporazuma – lahko da na mizo Republika Slovenija. Nikoli doslej tega ključnega in edinega argumenta, ki izpolnjuje vse kriterije in pravila internacionalnega prava Slovenija ni mogla dati na mizo. To preprosto zato, ker druga stran nikoli niti slučajno tega ne bi sprejela. Sedaj pa je arbitražni tribunal s tem podpisanim in ratificiranim sporazumom zavezan, da ta ključni argument Republike Slovenije upošteva. Noben argument druge strani temu ni niti podoben, kaj šele, da bi izpolnjeval pogoje iz omenjenega 4. člena.

 

4. AS bo tako v najboljšem primeru Sloveniji omogočil »služnost« oz.  »neškodljiv prehod« iz razdeljenega Piranskega zaliva preko hrvaškega teritorialnega morja do mednarodnih voda.

Ker mora tribunal upoštevati načela in pravila mednarodnega prava, in mora torej najprej upoštevati edino mednarodnopravno določeno mejo med državama doslej, bo lahko uporabil navodilo 4/1/b – poleg načel in pravil internacionalnega prava tudi načelo pravičnosti in dobrega sosedstva – samo glede želje Hrvatske, da ima stik z ozemeljskimi vodami Italije, kar je pač imela kot republika v okviru SFRJ. Tribunal lahko skladno s temi načeli določi Republiki Hrvatski kak dimnik do italijanskih ozemeljskih voda preko slovenskega teritorialnega morja, saj če tribunal ravna v skladu z mednarodnim pravom, na noben način ne more določiti, da hrvaške ozemeljske vode segajo do italijanskih.

 

5. AS določa, da sodniki pričnejo z določanjem meje šele po hrvaškem podpisu pristopne pogodbe z EU, kar pomeni, da bodo posledice sporazuma razvidne šele v mandatu naslednje vlade in po vstopu Hrvaške v EU.

 

6. AS ne upošteva načela zunanje pravičnosti (ex aequo et bono), o katerem je bilo leta 2007 doseženo soglasje med vsemi parlamentarnimi strankami v Sloveniji. To načelo bi omogočilo, da sodniki prvenstveno upoštevajo zgodovinske okoliščine, zaradi katerih je po drugi svetovni vojni več kot sto dvajset tisoč Slovencev ostalo v Italiji, tam sta ostala tudi Trst in Gorica, medtem ko je Hrvaška dobila nazaj celotno narodnostno ozemlje in večji del Istre, ki nikoli v zgodovini ni bila njena.

To so notranjepolitične zadeve, ki na mednarodnem področju nimajo neposrednih učinkov.

 

7. Z AS je ogrožen slovenski nacionalni interes v tistem delu, kjer temelji na strateškem pomenu pristanišča Koper, ki Sloveniji in drugim državam srednje Evrope, omogoča intenzivno gospodarsko sodelovanje.

Sporazum o arbitraži pomeni neponovljivo možnost, da Slovenija dobi nazaj, kar ji je bilo odvzeto s “projektom Jugoslavija”!

 

8. Slovenska vlada, ki je sporazum podpisala brez usklajevanja in obveščanja strokovne javnosti in opozicije, nato pa ga je ob omejitvi razprave na zgolj 1 minuto na poslanca, še potrdila z navadno večino glasov, nas je z AS razdvojila in sprla. Namesto da bi se Slovenci enotno soočili z nasprotnimi stališči sosednje države, se prepiramo med seboj in smo hkrati prisiljeni izbirati zgolj med bolj in manj slabimi odločitvami.

O mejah odločajo ali vojna, ali meddržavni dogovor, ali internacinalno telo-konferenca. Nič drugega. Od Helsinkov naprej vojna ni več ravno običaj…

 

9. AS je srednjeročno in dolgoročno slaba rešitev tudi za Hrvaško, ker bi njegova potrditev na referendumu dodatno zapletla vstopanje RH v EU. V najboljšem primeru bi se vstop zavlekel do odločitve sodišča, v najslabšem v nedoločeno prihodnost. Zagovorniki AS namerno zanemarjajo dejstvo, da prepričljiva večina slovenskih volilk in volilcev podpira zahtevo po nesporni in pravični določitvi naše južne meje še pred vstopom Hrvaške v EU.

Na podlagi načel in pravil internacionalnega prava določena meja je v prid obema stranema.

 

10. AS je slab tudi za EU, ker bi njegova morebitna verifikacija zapletla širitveni postopek na Zahodni Balkan, kar je ena od prioritet povezave.

Torej je prioriteta povezave zaplet širitvenega postopka? Tako se tole bere.

 

11. Ni res, da bodo državne meje z vstopom Hrvaške v EU izgubile svoj pomen. Z vstopom države v EU bo odpravljena samo carinska kontrola, meja pa bo ostala nadzorovana vse do vstopa Hrvaške v schengenski sistem. Na to pa bo treba čakati še zelo dolgo, najverjetneje do vstopa vseh držav Zahodnega Balkana v EU.

Za začetek bi bilo dobro poznati dejansko stanje stvari! Šengen ne odpravlja kontrole, jo celo razširja – namesto samo na mejni črti, je znotraj Šengena permanentna kontrola – carinska in osebna – na vsem ozemlju Šengena.

 

12. Zavrnitev AS na referendumu ne bo poslabšala slovenskega pogajalskega položaja, ampak ga bo nasprotno okrepila. EU je v bližnji preteklosti preživela že več zanjo bistveno pomembnejših odklonilnih referendumov.  Po njih se je vedno poiskalo nove, sprejemljivejše rešitve.

Zavrnitev doseženega Sporazuma o arbitraži pomeni, da Slovenija noče uveljaviti mednarodnopravno določenih mej, kar ji Sporazum omogoča s tem, da nalaga tribunalu upoštevanje pravil in načel internacionalnega prava. Tem načelom in pravilom v vsem ustreza od vseh mogočih naštevanih dokumentov in dejstev, edino leta 1867 nazadnje mednarodnpravno določena in na terenu zaznamovana meja med slovenskimi državami Avstrijskega cesarstva in Kraljevino Ogrsko, katere upravna provinca Hrvatska, s komičnim imenom “kraljevina” (citirano po madžarskem učbeniku), je bila na oni strani te meje. Mejo med Slovensko krajino (Totszag po madžarsko) in isto provinco Hrvatsko na reki Dravi med Zavrčem in sotočjem Drave in Mure pod Kotoribo pa je decidirano določil Trianonski sporazum februarja 1920.

 

13. Ne drži, da AS nima alternative. Alternativa je nov sporazum, v katerem bo izrecno pisalo, da mora sodišče določiti mejo po načelu zunanje pravičnosti (ex aequo et bono) ali, v katerem bo nedvoumno zapisano, da se podpisnici strinjata s tem, da ima Slovenija zagotovljen Piranski zaliv in teritorialni stik z mednarodnimi vodami, sodišče pa naj določi le njegov natančen potek. Alternativa je lahko tudi ratifikacija sporazuma Drnovšek – Račan, ki predstavlja za Slovenijo še sprejemljiv kompromis določitve južne meje.

Slovenija ne potrebuje nobene pravičnosti glede meje s Hrvatsko. Potrebuje le, kar je tudi zahteva, zapisana v točki 4 Sporazuma, spoštovanje načel in pravil internacionalnega prava. Argumente, ki tej zahtevi ustrezajo, ima samo Slovenija. Hrvaška nima nobenega.

 

14. Na referendumu bomo odločali o vprašanju naše južne in morske meje, o slovenskem ozemlju in o slovenskem morju. Ta odločitev bo pomembnejša od običajnih političnih odločitev in važnejša od volitev, ki so vsake štiri leta. Potrditev AS na referendumu bi za vedno zaprla Sloveniji teritorialni dostop do odprtega morja. Nikoli več je ne bi mogli spremeniti. V preteklem stoletju so nam vzeli Koroško, Trst in Gorico, danes je ogrožena naša suverenost na morju. Zato IO SDS poziva Slovenske volilke in volilce, da se referenduma udeležijo in glasujejo PROTI.

Devet desetin Koroške, dveh tretjin Štajerske, Trsta in Gorice ter Porabja nam ni nihče vzel. To so zapravili samozvani slovenski narodovi voditelji, ki so slovensko državno in etnično identiteto leta 1918 samovoljno in brezobzirno žrtvovali na oltarju “troedinega plemena”. Kar je tega in onega še ostalo, so nam prav tako samozvani voditelji potopili v “proletarski internacionalizem” in “bratstvo in edinstvo” po drugi svetovni vojni. Leta 1991 se niso nič bolje obnesli voditelji, ki so jih okoliščine naplavile v sfero odločanja v trenutku, ko je bilo mogoče začeti znova, pa so zavozili – in kaže, da nekaterim še ni bilo dovolj, pa bi radi sedaj takrat začeto, dokončali. Z vso silo nasprotujejo mednarodnopravno relevantnemu dokumentu, ki ponuja uresničljivo možnost, da slovenskim deželam/državam, ki smo jih sami razkosali in prepustili njih velika območja  tujcem (leta 1991 še Hrvaški državi pol Primorske in vse ozemlje med Muro in Dravo), končno znova zagotovimo vsaj tisto celovitost, ki je še ostala po doslej sklenjenih mednarodnih razmejitvenih pogodbah med Jugoslavijo in zadevnimi sosedami.

Razpad Jugoslavije je namreč vrnil stvari na začetek – v čas nastanka Jugoslavije. Jugoslavija je nastala z združitvijo slovenskih dežel/držav Avstrijskega cesarstva in Kraljevine Srbije, (takrat že dinastično združene s Črno goro), ki je zasedla Dalmacijo in dele Kraljevine Ogrske: Hrvatsko, Slavonijo in Vojvodino. Slovenske dežele/države so imele lastno državno osebnost in so se tako lahko združile z drugo državo leta 1918 (primerjaj odgovor srbskega suverena na Paveličevo adreso 1.12.1018). In so na tej podlagi imele vso pravico, da kadarkoli iz združbe tudi izstopijo v obsegu in na način, kakor so v združbo vstopile. 

 

IO SDS ugotavlja, da je Slovenijo v sedanji nezavidljiv položaj pripeljala predvsem politična nekorektnost in serija škodljivih odločitev vladnih strank in vlade. V času prejšnjega mandata v obdobju 2004 – 2008 in tudi v obdobju mandatov Drnovškovih vlad je v Sloveniji veljal temeljni princip dogovarjanja med RS in RH, da je za vsak sporazum potrebna dvotretjinska podpora vnaprej v obeh parlamentih oz. med političnimi strankami. Ta princip je temeljil na slabi izkušnji ob propadlem poskusu ratifikacije sporazuma Drnovšek – Račan v saboru RH.

 

Sedanja slovenska vlada ponavlja napako nekdanjega predsednika vlade RH Ivice Račana, ki sporazuma ni usklajeval z vsemi parlamentarnimi strankami v Saboru, zato potem ni dobil zadostne podpore na glasovanju. Po načelnem dogovoru vseh parlamentarnih strank v Sloveniji leta 2007, da se poskuša reševati mejno vprašanje s sosednjo Hrvaško tudi s pomočjo tretje osebe, smo ustanovili slovenska dela mešanih komisij za mejo in za pravni okvir. V obeh komisijah je sodelovalo 9 članov na predlog takratne opozicije oziroma sedanjih vladnih strank. Za podpis sporazuma Pahor-Kosor leta 2009 pa sta slovenska javnost in opozicija izvedeli iz medijev, najprej iz tujih. Nihče iz opozicije ni bil povabljen k njegovi pripravi. Pri pripravi niso sodelovali niti strokovnjaki, ki so pripravljali sporazum Drnovšek – Račan. Sodelovali so samo tisti, ki so v uvod pomorskega zakonika nekoč zapisali, da je Slovenija ozemeljsko prikrajšana država.

Vsaj pri zadevah meje, kar so po definiciji mednarodnopravna vprašanja, bi bilo dobro zapustiti nekaterim očitno silno ljube vode samoupravljanja, komunalne ureditve in odmiranja države…..

 

IO SDS ugotavlja, da vlada sama ne verjame v rezultat arbitraže, ki bi Sloveniji ohranil teritorialni izhod na odprto morje. Dokazi za to trditev so v samem tekstu AS, kjer podpisnici nalagata sodišču, naj najprej določi mejo med državama na kopnem in na morju v skladu z mednarodnim pravom. Šele nato pa naj sodišče določi stik Slovenije z mednarodnimi vodami. Če bi slovenska vlada verjela, da se bo naša meja po razsodbi sodišča končala v mednarodnem morju, potem se s sporazumom ne bi nalagalo sodišču, naj naknadno določa še nekakšen stik Slovenije z odprtim morjem, ker bi bilo to povsem nepotrebno. Stik oziroma povezavo, in to teritorialno, bi namreč prinesla že sama določitev meje. Šele v primeru, če se meja ne konča v mednarodnih vodah, sploh nastane potreba po določitvi stika z odprtim morjem oziroma potreba po določitvi nekakšne služnostne poti iz slovenskih teritorialnih voda preko hrvaškega morja v mednarodne vode.

High sea je po definiciji in etimologiji tisto, kar se dotika – kar meji na teritorialne vode. Junction – “stika” s high sea torej ni mogoče določiti stran od teritorialnega morja. Mogoče je odločati le o položaju, širini in ev. drugih posebnostih. A če se tribunal drži v členu 4 zapovedanega kriterija, je imel odstopljeni hrvaški strokovnjak “za pravo mora”, ki je po podpisu sporazuma takoj odstopil in v jezi zabrusil: “Pa saj to pomeni, da ima lahko Slovenija “stik” od Pirana do Kotora..” še kako prav. Saj je velik strokovnjak.

Pri nas pa – vidimo, kajne – jih ni! Ne takih ne kakih drugačnih.

 

IO SDS ugotavlja, da je drugi predlog komisarja Rehna določal, naj arbitražno sodišče presodi v roku enega leta od ratifikacije sporazuma, torej še pred odločanjem o vstopu RH v EU. Ta časovnica je bila za Slovenijo ugodna. Sedanji AS pa odločitev premika v nedoločeno prihodnost, določa celo, da se delo sodišča začne šele po hrvaškem podpisu pristopne pogodbe. Če bi vlada verjela, da je AS dober za Slovenijo, potem bi si končno odločitev želela čimprej in ne šele v času, ko ji bo mandat že zdavnaj potekel.

 

Slovenci bomo drugič v zgodovini na plebiscitu odločali o svoji meji. Prvič so naši rojaki o severni meji odločali pred slabim stoletjem, ko smo plebiscit izgubili za nekaj 1000 glasov. Izgubili smo 11% prebivalstva in nekatere vitalne dele ozemlja. Tudi zato, ker so nekateri takratni slovenski politiki v Ljubljani gledali na Koroško skozi prizmo lastnih političnih in osebnih interesov. Danes se zgodovina žalostno ponavlja. Vlada računa, da bodo ljudje glasovali za AS, ker bodo pred vrati počitnice na jadranski obali ali zaradi vikendov na Hrvaškem. Ne enega ne drugega jim zavrnitev AS seveda ne bo vzela ali ogrozila, poleg tega pa verjamemo, da so Slovenci večji patrioti od politikov vladne koalicije.

Razmejitvene zadeve leta 1919 na Koroškem niso bile zadeva Slovenije. Mednarodno pravo je takrat vedelo samo za slovenske dežele/države Avstrijskega cesarstva, a se Ljubljana na to dejstvo (nanje)  ni sklicevala, marveč je prepustila državnopravne zadeve Krajevini SHS. Verjetno se Ljubljana ni hotela sklicevati na državnost slovenskih dežel, ker bi potem priznala, da je del poraženih Centralnih sil – z vsemi dodatnimi slabimi posledicami.

Od nastanka Kraljevine SHS, v katero smo potopil svojo lastno državnost, Slovenija, njene dežele, nikoli več – do osamosvojitve Republike Slovenije leta 1991 –  ni nastopala kot subjekt mednarodnega prava. Vse odločitve o meji, vsi referendumi, pa osvoboditve in “narodne vlade, sporazumi in kar je še ostale mednarodnopravne  menažerije, se je dogajalo kot zadeva države Jugoslavije.

Zakaj osamosvojitelji niso postavili osamosvojitve in državnosti Slovenije na vedno – in še danes – obstoječo državnost slovenskih dežel, lahko samo ugibamo.

Razglašanje neke boljševistične upravne strukture ob koncu druge vojne za “prvo slovensko vlado” seveda veliko pove o ozadju in razlogih. In razlogi in ozadja zagotovo niso daleč od ozadij in razlogov nasprotovanju Sporazumu o arbitraži. Ni dvoma, da so zadaj sile, ki želijo ohraniti, kar so si (slovenskega) nagrabile s pomočjo jugoslovanskega projekta.

Bi kdo rekel: Zakaj pa so potem oni podpisali sporazum, če jim lahko prinese škodo… Tu je skrita finta.

Podpisani Sporazum o arbitraži je enkratna možnost, da Slovenija uveljavi mednarodnopravno stanje, ki je v celoti Sloveniji v korist in obeta vrnitev celovitosti dežel. Toda to velja le pod pogojem, da Slovenija v Memorandum zapiše argument: mejo 1918 in državnost slovenskih dežel, ki so stopile v Jugoslavijo! Če Slovenija tega argumenta v Memorandum ne zapiše, pa tudi že če mu doda solato, s katero sedaj opleta “stroka”, omogoči tribunalu, da odloči v vsem v korist Hrvaške in v škodo Slovenije. Saj če ni v Memorandumu mednarodnopravno relevantnih dokumentov, lahko tribunal kljub določilu v členu 4 upošteva take papirje in dejstva, ki zahtevi ne ustrezajo.

Hrvaška si je očitno pred podpisom uredila vsa zagotovila, da Slovenija omenjenega ključnega argumenta ne bo vnesla v Memorandum. Šele potem je podpisala.

Da je tako, razkrinkava tudi vztrajno vpitje o “pravičnosti”, ki da jo menda Slovenija potrebuje. Slovenija ne potrebuje nobene pravičnosti! Potrebuje samo spoštovanje določil Sporazuma in seveda upoštevanje mednarodnopravno relevantnih dejstev.

Na kakšen način je Hrvaška dosegla jamstva in vztrajno razgrajanje slovenske strani o pravičnosti, o tem menda ni treba ugibati…..O brez števila možnosti vemo in slutimo dovolj.

Zato bomo videli: Tisti, ki so načeloma proti Sporazumu in tisti, ki ne delujejo v smeri, da slovenska vlada v Memorandum zapiše kot glavni argument “mejo 1918”, se bodo razkrili, na čigavi “plačilni listi so”! Dokončno bodo namreč onemogočili ozemeljsko celovitost in integriteto ter državnost slovenskih dežel in s tem Republike Slovenije, ki je njih polnopravni dedič.

 

IO SDS ugotavlja, da je predsednik republike Danilo Türk pred nekaj leti izdal učbenik mednarodnega prava, v katerem je zapisal, da je Slovenija tipičen primer ozemeljsko prikrajšane države. Predsednikova podpora AS, ki temelji na enakem izhodišču, po mnenju IO SDS izrazito napačnem in škodljivem, ne preseneča.

Gospod bi vsekakor moral zapisati, da je Slovenija vsestransko prikrajšana država v pogledu državotvorno in državnopravno kompetentnih voditeljev. Zaradi takih je teritorialno prikrajšana, saj je več kot eno tretjino ozemlja svojih dežel izgubila že po prvi svetovni vojni, po drugi je dobila nazaj manj, kot bi lahko, po letu 1991 pa vse kaže, da bo izgubila še več kot pol Primorske in vse ozemlje med Muro in Dravo. Ne prvo ne drugo ni bilo nikoli v posesti kake hrvaške države, niti ni kdajkoli kaka hrvaška država tam izvrševala državno oblast.  Po osmem oktobru 1991, ko je jugoslovanska republika Hrvatska razglasila svojo samostojnost in odcepitev od SFRJ ter s tem postala država, pa si je enostransko privzela državnopravne ingerence nad omenjenimi deli slovenskih dežel.

Zakaj nobena slovenska vlada doslej ni reklamirala pravno nevzdržne situacije in to na način, ki ga mednarodnopravno razgledani subjekti razumejo (brez naštevanja samoupravnih sporazumov in sklepov okrajnih uradnikov…), je uganka. Ni pa uganka, da kot rečeno, Sporazum o arbitraži ponuja Sloveniji enkratno in neponovljivo možnost, da na tribunalovo mizo položi omenjene argumente/dejstva, ki jih mednarodno pravo neboljševističnega tipa prepoznava in razume. Ker točka 4 Sporazuma decidirano zapoveduje tribunalu, da upošteva samo(!) te vrste argumente (če seveda so na mizi!), ima tribunal v konkretni zadevi na voljo še načelo pravičnosti in dobrososedstva, pa zato lahko južni sosedi iz posebne naklonjenosti in obilo dobre volje prepusti v posest pristanišče Reko, ki tudi nikoli ni bilo del kake hrvaške države.

Reka je bila do leta 1867 v okviru Primorske, tega leta pa so jo Habsburžani prepustili Budimpešti, da so v zameno dobili naslov madžarskih kraljev. Takrat je Budimpešta začela graditi prometne povezave, zlasti železnico Budimpešta-Reka. Poprej so bile vse prometne povezave izključno le z ostalo Primorsko in s Krajnsko. Itak je bila Reka z okolico najprej del Krajnske in je za njeno varnost pred Benečani skrbela vojska Krajnske – najbolj uspešno pod poveljstvom znamenitega slovenskega vojščaka in diplomata Herberštajna, ki je dokončno vrgel iz Istre Benečane.

Ker je bilo območje Reke del Krajnske države, so leta 1555 ljubljanski avguštinci prosili krajnskega suverena, kralja Ferdinanda, da jim dovoli prodajo ljubljanske posesti in nakup pustote blizu Reke, tam, kjer je danes letovišče Opatija. Na tistem pustem kraju so nato zgradili svoj samostan sv. Jakoba, (kakor so ga imeli prej v Ljubljani) in nastala je Opatija. Ko je krajnska Južna železnica začela investirati v turizem, se je kraj razvil v turistično središče mednarodnega slovesa.

Evidentno vedno del slovenskih dežel, in le zaradi dinastičnih muhavosti habsburške dinastije po letu 1867 v posesti Budima, je lahko Reka – kot rečeno – predmet manifestacije pravičnosti in dobrososedstva s strani arbitražnega tribunala. Ta jo kljub vsem mednarodnopravno relevantnim dejstvom in slovenskim upravičenjem lahko dodeli Republiki Hrvaški. Bodimo fair – saj drugega pomembnega pristanišča Zagreb sicer ne bi imel. Pa tudi kakšen koridor skozi Kvarner do italijanskih vod (simboličen, seveda) je prav, da dobijo…

 

IO SDS hkrati ugotavlja, da AS nasprotuje prepričljivo večinski del ustavnih in mednarodnopravnih strokovnjakov, ki so v svojih razpravah in stališčih nanizali še vrsto drugih argumentov proti njegovi uveljavitvi. IO SDS si bo zato prizadeval, da se njihova stališča v referendumski kampanji enakopravno obravnava in posreduje javnosti.

Nadvse zanimivo je, da tu omenjeni strokovnjaki molčijo kot grobovi o slovenskih argumentih, ki ustrezajo zahtevi Sporazuma, na ves glas pa razpravljajo o stvareh, dogodkih in aktih, ki v mednarodnopravni sferi nimajo nobenega učinka.

Glede na tehtnost in popolno ustreznost slovenskih argumentov glede državne meje med slovenskimi deželami/Slovenijo in Republiko Hrvatsko, je vsekakor normalno in logično pričakovati s tem skladno odločitev tribunala. Vseeno pa je zanimivo pomisliti, kako bi tribunal razložil oziroma opravičil svojo drugačno odločitev. Tisto preigravanje in žongliranje s pravom, univerzalnim poštenjem in etiko bi moralo biti tako enkratno in neponovljivo dražljivo branje, da bi za tak zgodovinski unikum navsezadnje celo lahko žrtvovali kak kilometer slovenskega ozemlja… Navsezadnje bi (če bi bil tak) arbitražni dosežek lahko prodajali za velike denarje arhivom, knjižnicam in muzejem. Človeštvo bi se naslajalo še bolj kot nad krapinskimi primerki.

 

IO SDS nalaga vsem odborom stranke na lokalni ravni ter vsem organizacijskim oblikam dela SDS na regijski in državni ravni, da z navedenimi stališči seznanijo čim večji del članstva in javnosti ter se po svojih najboljših močeh vključijo v predreferendumsko kampanjo.

 

Ljubljana, 4. maj 2010

 

Ljubljana, 9. maj 2010

Tags:, ,
Posted in sporazum | No Comments »