KOMENTAR DELA NAGOVORA PREDSEDNIKA VLADE PRED POSLUŠAL-STVOM V LONDONU
NAGOVOR
PREDSEDNIKA VLADE RS BORUTA PAHORJA
NA »LONDON SCHOOL OF ECONOMICS & POLITICAL SCIENCE«
OB OBISKU V ZDRUŽENEM KRALJESTVU VELIKE BRITANIJE IN SEVERNE IRSKE
London, 5 februar 2009
»Slovenija — od dežele do države, ki je vodila Evropsko unijo«
Naslov je zavajajoč in ne ustreza dejstvom! Slovenija je prehodila pot od dežel (ki so bile države) v sklopu Avstrijskega cesarstva (dinastična združba), prek province v kraljevini Jugoslaviji in socialistične republike v komunistični SFRJ do samostojne države Republike Slovenije.
V veliko čast mi je, da vas lahko nagovorim. Rad bi vam predstavil zgodbo o tem, kako je Slovenija iz dežele (napaka! "Dežela" v slovenščini pomeni "država" – torej je povedano nesmisel! Resnica je, da je "iz jugoslovanske republike" postala…) postala država. In to država, ki je pred kratkim vodila Evropsko unijo. Rad bi vam predstavil zgodbo o uspehu.
Moja pripoved utegne biti pristranska. Prosim vas, da to razumete. V tej zgodbi sem bil poleg vseh dvajset let. Od časa, ko se je konec 80-ih let začelo demokratično vrenje, do trenutka, ko sem pred časom prevzel vodenje nove slovenske vlade.
Čeprav se bom v uvodu deloma ozrl tudi dlje v zgodovino, se bom danes vendarle osredotočil na čas zadnjih dvajsetih let. Zato obstaja razlog. Mislim, da so zelo redki primeri, ko bi nek narod, zlasti manjši, izpolnil svoje ambicije v tako zgoščenem času zgodovine. To se zgodilo zato, ker političnih sprememb, ki so se dogajale v svetu, zlasti v Evropi, ni le razumel, temveč jih je tudi soustvarjal. Slovenci se nismo usedli na tok zgodovinskih sprememb in se jim prepustili. Te spremembe smo tudi soustvarjali. Za zgodbo o uspehu je bilo odločilno, da v prelomnem trenutku nismo bili zgodovinski zamudniki. Razumeli smo okoliščine in jih obrnili v prid naših ambicij. Poskusil bom poudariti, kako zelo pomembna je bila za te dosežke jasnost ciljev, politična enotnost in pogum.
Preden se posvetim procesom v zadnjih dveh desetletjih naj samo površno spomnim na nekatere elemente v naši narodni zgodovini, ki so omogočili ta uspeh. Ugotovimo lahko, da je odločilno vlogo v krepitvi narodne identitete in politične zavesti odigrala kulturna inteligenca. Slovenija je lansko leto praznovala 500 letnico rojstva Primoža Trubarja. Bil je protestantski reformator, začetnik in utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika. V času francoske revolucije leta 1789 je Anton Tomaž Linhart napisal knjigo o slovenski zgodovini.(To ni res! A.T.L. je napisal POSKUS ZGODOVINE KRAJNSKE IN OSTALIH DEŽEL JUŽNIH SLOVANOV V AVSTRIJI. Napisal je torej zgodovino države Krajnske in drugih dežel/držav Južnih Slovanov v Avstrijskem cesarstvu, v katerega je habsburška dinastija dinastično povezala svoje dedne države/Etats Hereditaires. Česa drugega niti ni mogel napisati, saj je razumel, kaj je nacija, država in entija…) Pred tem in zlasti po tem je slovenska kulturna dediščina polna pomembnih dosežkov, ki so krepili kulturno identiteto. Hkrati pa so omogočali tudi krepitev zavesti o skupni politični pripadnosti.(Skupna politična pripadnost ni bila nikoli problem, saj so se Slovenci popolnoma identificirali s svojimi deželami/državami (v katerih so z njimi složno živele tudi druge etnije! Glej Valvasor – Slava). Tako zelo, da niti sto let sistematičnega brisanja zgodovinskega spomina te zavesti ni uspelo popolnoma zabrisati. Kulturna dejavnost pa je krepila zavest pripadnosti slovenstvu (prek državnih meja), ne pa politično pripadnost – ki kot rečeno sploh ni bila problem).
Tako je bilo mogoče, da je leta 1848 nastal prvi politični program z imenom Združena Slovenija.(Prav pojav tega POLITIČNEGA programa je dokaz, da je prejšnja pripomba utemeljena in pravilna. Težava slovenske etnije, ki je živela v slovenskih deželah, je bilo zatiranje slovenske identitete s strani velikonemškega šovinizma in italijanskega iredentizma. Zato so Slovenci poskušali ta problem reševati z združevanjem dežel odn. delov dežel/držav, v katerih so živeli. Slovenski demokratični čut in široka toleranca – sprejemanje drugih in drugačnih v svoji hiši, se je izkazal prav v tem, da so se bili PRISILJENI zaradi zatiralskega šovinizma drugih zateči v tak projekt – kot je opisan v nadaljevanju!) Politične okoliščine v devetnajstem stoletju niso bile naklonjene temu programu, ki si je prizadeval, da bi se kulturne in politične meje Slovencev pokrivale. Tako je ostalo tudi po Versajskem sporazumu, ko je prišlo do ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. (napaka od prej se tu nadaljuje, saj manjka bistveno: V 19. stoletju okoliščine resda niso bile naklonjene programu Združene Slovenije, je pa bila ustavna možnost za združitev slovenskih dežel v Združeno Slovenijo na mizi pred koncem Prve vojne, ko je suveren uveljavil ustavni odlok/Manifest, ki je v vojvodinah in kraljestvih Cislajtanije uvedel izbiro narodnih svetov po etničnem ključu in jim priznal pravico do svobodnega združevanja/razdruževanja. To pravico so takoj izkoristile dežele z nemško večino in ustanovile zvezo Deutschösterreich. Zakaj enako niso ravnale slovenske??? In zakaj so se Slovenci raje amputirali, zanemarili svojo tisočletno državnost in se potopili v smešnico "troedinega plemena"???) Večji del slovenskega prebivalstva, ki je bil prej vključen v Avstro ogrsko monarhijo je sedaj živel v jugoslovanski kraljevini.
Pomemben del Slovencev je ostal po prvi svetovni vojni pod Italijo. Fašistični režim mu je vse bolj grobo odrekal narodne pravice. Temu so se Slovenci uprli tudi s silo. V tem smislu ne gre pozabiti, da je bil ta upor eden prvih proti fašizmu v Evropi. Potem je sledila II. svetovna vojna. Za Slovence je bila boleča v dveh ozirih. Prvič zato, ker si je nacifašizem zadal za cilj, da Slovence zbriše z evropskega političnega in narodnostnega zemljevida(s političnega zemljevida Slovencev ni bilo treba izbrisati, ker jih na njem ni bilo! Na etničnem zemljevidu pa smo bili Slovenci – kakorkoli že so nas sosedje poimenovali – vso znano zgodovino. Slovenija kot politična tvorba se je pojavila PRVIČ V ZGODOVINI šele 1991!). In drugič zato, ker upor proti temu ni bil enoten. Ker je bila ena od glavnih pobudnic za upor proti okupatorju komunistična partija, del meščanskih političnih sil z njo pri uporu ni hotel sodelovati. Ker si je komunistična partija že v času med osvobodilno vojno prilaščala oblast, se je del meščanske politike zaradi upora proti komunizmu nesrečno povezal z okupatorjem. To je vodilo do položaja, ko se je upor proti okupatorju mešal z elementi državljanske vojne
Ker so osvobodilne sile pod vodstvom komunistične partije, kot del zavezniških protifašističnih sil, zmagale, je po vojni prišlo do vzpostavitve nedemokratičnega političnega sistema.(Netočno! Ni prišlo do vzpostavitve nedemokratičnega političnega sistema, "ker so sile pod vodstvom komunistične partije" zmagale. Do nedemokratičnega političnega sistema je prišlo zaradi zlorabe oblasti!) Glavno vlogo je imela komunistična partija. Slovenci smo kot republika postali del zvezne države. Pariška mirovna pogodba je vrnila večji del slovenskega prebivalstva,(narobe! Pravilno: Večji del slovenske dežele Primorske! V tej deželi – kot v vseh slovenskih deželah vedno! – so namreč živeli tudi pripadniki drugih etnij) ki je bil pred vojno priključen k Italiji, nazaj k matični domovini. To je bilo za povezanost Slovencev znotraj političnih meja zelo pomembno. Zaradi narave komunističnega sistema smo živeli skupaj osvobojeni, vendar pa žal tudi ne svobodni.(Problem ni bila "nesvoboda" ! Problem v zvezi z vrnitvijo Primorske dežele je bilo razkosanje dotlej vedno enotne in celovite dežele, česar niti tuji okupator ni storil. Prebivalci, ki so dotlej živeli v eni deželi složno z drugimi etnijami, so neadoma postali žrtve razlikovanj na etnični podlagi – na tistem delu, ki ga je po novem upravljala jugoslovanska republika Hrvatska, pa tudi etničnega čiščenja – zlasti Slovenci!)
In na tej točki zgodovine pridemo do obdobja, ko si je začela pisati zgodba o uspehu. Sredi osemdesetih let je napredna inteligenca, sprva z močnim kulturnim nabojem, znova obudila ambicije po življenju v samostojni državi. To je pri komunističnih oblasteh sprva naletelo na odpor. Vendar pa je moral liberalni del slovenske komunistične partije hitro spoznati, da se bo moral tem ambicijam bolj ali manj prilagoditi in jih tudi soustvarjati. Tako je med demokratično opozicijo in liberalnim delom slovenske komunistične stranke prišlo do nekega minimalnega sodelovanja. Slovenska komunistična stranka druge izbire tudi ni imela, če ni hotela krvavo zadušiti demokratičnih ambicij. V Beogradu je že začel svoj politični pohod Slobodan Miloševič, ki je bil za slovensko prihodnost nevaren v dveh ozirih. Prvič, bil je proti demokratičnim spremembam, in drugič jahal je na valu srbskega nacionalizma. Tako je konec devetdesetih let prišlo v Sloveniji do spoznanja, da je edini možni okvir uspešne prihodnosti demokracija.(Ker je koncept od začetka postavljen na napačno osnovo, se vrstijo tudi težave. Ena od njih je tu v zadnjem stavku: "demokracija" pa "življenje v samostojni državi"! Osnovni problem Slovencev ni bilo pomanjkanje "demokracije", marveč pozaba lastne državnosti, ki je od nekdaj obstajala in niti z vključitvijo dežel/držav leta 1918 v južnoslovansko državo ni minila /državnosti ne "ukine" niti okupacija!/. Slovenci smo živeli svoje državno-nacionalno in kulturno življenje v monarhijah, diktaturah in demokracijah.To so bili le režimi. Države ne vzpostavljajo režimi ali ideologija – niti etnije ! Kam pripelje nasilno ustanavljanje držav na etnični podlagi, so nam in vsemu svetu pokazali naši južni sosedje – znova celo pred slabima dvema desetletjema! Nekateri zaradi tega sedijo v Den Haagu)
Gre za izjemno pomembno zgodovinsko okoliščino, ki je postavila temelje za vse ostale kasnejše dosežke. Slovenci tedaj nismo v ničemer zamujali glede demokratičnega vrenja v nekaterih drugih državah srednje Evrope. Razpisali smo demokratične volitve, ki so bile izvedene aprila leta 1990. Nova demokratično izvoljena vlada si je za cilj zastavila osamosvojitev Slovenije. Ta ideja se je sprva zdela skoraj utopična. Toda bolj, kot se je poglabljala gospodarska, družbena in politična kriza v tedanji Jugoslaviji, bolj se je širila podpora za ustanovitev lastne države.
Tu moram, gospe in gospodje, poudariti eno zelo pomembno stvar. Zamisli o neodvisni državi ni vodil nacionalizem, ki bi bil uperjen zoper druge narode. Navdihovala ga je evropska ideja. Slovenci smo hoteli biti del združene Evrope, kot samostojna država. To je bil tisti odločilni moralni kredit, ki nas je opogumljal. Spomniti moram namreč, da mednarodna skupnost ustanovitvi nove slovenske države ni bila naklonjena. V tem smislu vas prosim, da se za trenutek poskušate vživeti v dilemo in tveganje, ki smo ga bili deležni v tistem času.(Oba odstavka potrjujeta pravilnost in utemeljenost pripomb. Slovenci smo se najprej leta 1848 poskušali rešiti pred nasilnim raznarodovanjem s strani nemškega in italijanskega šovinizma z združevanjem svojih dežel odn. delov dežel z večinsko slovenskim prebivalstvom. Le zaradi prisile in ogroženosti svoje nacionalne in etnične biti! Nismo hoteli živeti sami v "etnično čistih" državah/deželah. Tragedija je bila, da slovensko politično vodstvo oktobra 1918 ni izkoristilo možnosti združitve v Združeno Slovenijo na isti in enaki internacionalnopravni podlagi, kakor so to storile nemške dežele in se združile v Avstrijo.Ta tragedija, ki nas je razkosala v umirajoče manjšine v štirih tujih državah, je bila posledica tujih šovinističnih interesov in nacionalističnega nasilja z vseh štirih strani neba. Zgodovinske okoliščine konec osemdesetih let prejšnjega stoletja pa so bile resnično enkratna priložnost, da se rešimo iz težav, v katere so nas ti tuji interesi potisnili! Da končno, po skoraj sto letih, znova uveljavimo svojo lastno, tisoč in več let staro državnost in z združitvijo slovenskih dežel ustanovimo Zvezno republiko Slovenijo – državo Slovencev in drugih narodov, ki živijo v teh deželah od nekdaj. Kakor leta 1918 slovenski politiki iz neznanega razloga niso ravnali v skladu z dejanskim stanjem in državnopravnimi upravičenji, tudi leta 1991 niso. ZNOVA! Zakaj?)
Če bi se zbali opozoril, da Slovenija nikoli ne bo priznana kot suverena država, bi poglobili notranja politična nasprotja in se vdali usodi, ki jo je v Beogradu narekoval Slobodan Miloševič. Njegova politika ni razumela sprememb v Evropi in pomena padca berlinskega zidu.(Milošević morebiti ni razumel sprememb v Evropi, dobro pa se je zavedal, da je Slovenija, slovenske dežele/države vstopila v južnoslovansko državno zvezo kot subjekt državnega prava, in kot taka lahko brez vsakih pogojev iz zveze tudi izstopi. To je tudi povedal. Za slovenske vodilne politike tisti čas ne vem, za hrvaškega Tudjmana pa je znano, da je kalkuliral na relaciji "del BiH za – Alpsko Hrvatsko", in je zato odhodu Slovenije odločno nasprotoval /enako je Mesić odločno nasprotoval umiku JLA iz Slovenije!!!/, vendar do "posla" z Miloševićem ni prišlo! Je pa namesto tega Tudjman s svojo ekipo sodeloval pri napadu JLA na osamosvojeno Slovenijo. Očitno z istim namenom – da si poraženo Slovenijo podredi in lažje trguje za BiH!) Slovenska politika je to razumela zelo dobro. V strahu, da se v odločilnem trenutku zgodovine, tako kot med II. svetovno vojno, ne bi znova razklala, so politične stranke sklenile sporazum, ki je decembra leta 1990 omogočil izvedbo plebiscita o samostojnosti slovenske države. Zanjo so se odločili tako rekoč vsi državljani. 25. junija 1991 je bila neodvisna Republika Slovenija tudi ustanovljena.
Znova moram opozoriti, da tedaj ni bilo prav nobenih garancij, da bo tudi mednarodno priznana. Vendar pa je bilo tedanje vrenje v Evropi vse bolj naklonjeno priznanju pravice do samoodločbe narodov. Zaradi nepopustljivosti in enotne politične volje je Slovenija tudi z orožjem ubranila poskus jugoslovanske vojske, da prekliče neodvisnost. Kmalu za tem so sledila pogajanja v katere se je vmešala tudi Evropska skupnost. Slovenija je postala del mednarodne politike, čeprav tudi še ne subjekt mednarodnega prava.(Slovenija je bila subjekt mednarodnega prava že na Brionski konferenci – kot polnopravna udeleženka mednarodne konference!Udeleženci Brionske konference so namreč bili TRIJE: Napadena država Republika Slovenija, napadalka SFRJ in EU!) Zaradi poglabljanja jugoslovanske krize pa je mednarodna skupnost kmalu začela priznavati Slovenijo tudi kot subjekt mednarodnega prava.(Priznanje bi ne bilo nikoli vprašljivo, če bi slovenska politika nastopila na mednarodnem parketu ustrezno dejanskemu stanju stvari: Kot dežele-suverene države, ki so združene pod vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta vstopile v Kraljevino SHS, in leta 1991 iz združbe izstopile. V tem primeru bi ne bile niti trenutek problematične državne meje in tudi ne druge etnije, ki so od nekkdaj živele na teritorju dežel.) V začetku leta 1992 so začela deževati priznanja njene suverenosti s strani velike večine držav, kmalu za tem je bila sprejeta v Organizacijo združenih narodov in Svet Evrope. Slovenija je torej postala mednarodno priznana neodvisna država.