Ker so skuhali, kar so skuhali, toda v “počenem loncu”, namesto da bi pravočasno uredili lonec – dokončali osamosvojitev – je prav ponoviti objavo pripomb k volilnemu programu vladajoče stranke:
Predlogi SDS – 6.7.2011
Iz besedila / povabila k dodatnim predlogom oz. komentarjem vzpodbudno izstopa zlasti stavek: “Slovenska demokratska stranka zaupa podjetnikom in bo storila vse za razmah njihove ustvarjalnosti in uspeha na trgu.” saj obeta, da utegnejo v slovenskem političnem prostoru počasi odmreti ostaline zavožene ideologije in režima, katerega usodno premoč v naši sedanjosti razkriva ugotovitev ameriškega ambasadorja ob državnem prazniku Združenih držav, da je v Sloveniji mnogo preveč socializma. Izjava ne preseneča, preseneča pa, da ljudje pri nas v nasprotju z zdravo pametjo pričakujejo, da bodo moderno državo vodili in za propulzivne družbene okoliščine skrbeli ljudje, ki so se “kalili” v “kumrovcih”. Kako naj – za božjo voljo – dedič kardeljanskega “odmiranja države” ali “komunalnega sistema” ustvari in vodi državo!!! Stvar je še bolj zapletena tudi zaradi tega, ker take sorte “kadri” zelo radi oblečejo nov kožuh, oziroma obrnejo plašč po vetru – saj so tudi v propadlem režimu rinili v ospredje največkrat zaradi osebnih ambicij – a potem ni povsem jasno, ali bi bilo bolj škodljivo njihovo vztrajanje v preživelih vzorcih od hlapčevanja novim “modelom” (gospodarjem?). A vendar omenjeni stavek vnaša optimizem in pričakovanje, da država ne bo več gospodarila namesto ljudi, mislila namesto njih, upravljala z njimi in kar je še biserov iz zakladnice dosežkov proslule ideologije Edine Resnice in propadlih inženirjev duš, da bo morebiti vendarle nekoč iz našega besednjaka izginila raba “republiški”, kadar gre za državni, ali pa naših ušes ne bodo mučili komentatorji s TV zaslonov s svojimi “družbenimi proizvodi”, katerim se je zadnji čas – neka nova podvarianta? – pridružil celo “bruto državni proizvod”! Kot da bi vse prišlo prav, da le ni tisto res pravo. Tako nekako so v neki zgodbi oslu natikali zelena očala, da je bil zadovoljen z oblanci. To in ono, vsekakor pa preveč vsega, pripoveduje, kako globoko tičimo v nekih preživelih, propadlih vzorcih. In vsaj rahlo komično, če ne zaskrbljujoče tragično je, da s svetilniki in napotki za “izhod iz Egiptovske sužnosti” v znatni meri opletajo sotrudniki propadlega suženjstva in njih “izdelki”.
Ni dvoma in kriza kriči in tu navedeni predlogi sprememb ustave razkrivajo, da problemi so. Je pa vprašanje, ali je v počenem loncu mogoče skuhati karkoli užitnega. Še tako dobro premišljeni posamezni ukrepi – recepti – ne pomagajo, če je lonec neuporaben. Zgodovina in realno življenje okoli nas pripoveduje, da so lahko recepti različni, jedi pa vseeno dobre. Da pa pri nas nikakor ni mogoče skuhati okusnega obroka že dvajset let, čeprav receptov mrgoli, kaže na to, da je po vsej verjetnosti nekaj narobe z loncem. Ker je v tukaj obravnavanem primeru lonec država, je očitno ta napačno sestavljena. Jo je treba “resetirati” – kakor smo pred časom lahko slišali – če naj stvari delujejo.
Kar je mogoče prebrati v predloženem predlogu ustavnih sprememb ne pušča dvoma, da je ljudi, ki vedo in znajo s posameznimi področji upravljanja države, dovolj, prej citirani stavek o zaupanju podjetnikom pa obeta da bo konec zlorabljanja države za klikarske interese, se torej z recepti – dodajanjem količin in začimb – ne gre zamujati. Predvsem zaradi lonca, ki je glavni problem, ki ga je treba urediti preden se prične s kuho.
Najprej je torej na vrsti država. Razumevanje nje vloge. Njena strukturiranost. Funkcioniranje. Sprejetost. Odzivnost. In smo pri začetku Zgodbe.
Stanje, ki ga danes živimo v Republiki Sloveniji, je derivat vložkov in procesov, ki so kulminirali na začetku 20. stoletja, in se potem kataklizmično sproščali ter nazadnje sprostili leta 1991 v razpadu umetne balkanske tvorbe. Vmes je bilo vsega dovolj in preveč, največ pa uničenja in mrličev. Zadeva bi ne bila tragična, če bi svojo državo zgradili na njenih realnih temeljih, ne pa na gomili razvalin, na ideoloških predsodkih in na izmišljijah. Vsebina te gomile in ostalih naplavin nas tare in teži že dve desetletji, in je torej tako vsebina kot nje količina vsem znana. Ni pa znano dovolj oz. je skrito za ideološkimi podtaknjenimi predsodki, kar je skrito pod to navlako. Če naj država odraža dejansko prepletenost danosti in vzpostavlja idealno součinkovanje dejavnikov, služi torej dobremu počutju, identiteti, poslovni uspešnosti, varnosti, prihodnosti, sožitju prebivalcev, državljank in državljanov, potem so prizadevanja brez smisla, dokler ne odkrijemo temeljev, ki so skriti pod navlako, a hkrati tudi nalašč zanikovani. To zanikovanje bi lahko strnili v nekaj uveljavljenih obrazcev: Hlapci, za hlapce rojeni. Nikoli nismo imeli svoje države. Nikoli nismo imeli svojih vladarjev. Nikoli nismo imeli svojega plemstva. Naša država stoji na kulturi. Nismo vojaki.(Višek sprevrženosti je, da imamo v najimpozantnejši zgradbi, namenjeni parlamentu, sedež univerze!) Že teh nekaj primerov pove, da so temelji skriti pod omenjeno gomilo in navlako, a hujše od tega je sistematična indoktrinacija, katere namen je pozaba lastne preteklosti, odrekanje lastni identiteti. Dokler to počne tujec zaradi svojih koristi, je mogoče razumeti, in je odpor mogoč. A opravka imamo s katastrofo, ko postanejo taka gesla naša, uničevanje in zanikovanje lastnih temeljev pa politični in znanstveni progam pod zastavo domoljubja in osvoboditve.
Ključno dejanje, ki je določilo, kaj bo z nami danes, se je zgodilo ob koncu prve svetovne vojne. Do tistega trenutka smo bili Slovenci tisoč let in več, pač vso znano, dokumentirano zgodovino, sestavni del razvijajoče se evropske civilizacije. Živeli smo svoje življenje v obliki in na način, kakor je bilo to v različnih dobah v navadi. Vsekakor pa smo živeli v svoji domovini, v svojih deželah, ki smo nje in njih pojave z lastnim delom oblikovali, jih poimenovali v svojem jeziku in v tem jeziku tudi uresničevali vse svoje družbene potrebe. Z jezikom in kulturo smo se seveda predstavili sebi podobnim v sosedstvu. “Zraven” smo bili pri vseh ključnih atributih državnosti in javnega udejstvovanja – od diplomacije do vojske in državne uprave. V korak smo stopili z najpomembnejšo zgodbo moderne zgodovine – izumom tiska in s knjigo. Velikansko (za tiste čase) število knjig v jeziku “hlapcev in dekel” bi bil popoln nonsens, če bi jih ne brali tisti, ki so jih plačali – to pa je bil parlament dežele Krajnske. Je torej bila slovenščina nekaj takega, kot tisto, kar dandanašnji birokracija stlači pod kategorijo “jezik v javni rabi”! “Zraven” smo bili v znanosti in tehniki. In imeli smo svojo državo – celo več njih – in seveda tudi svoje vladarje.
Krik, da nismo nikoli imeli svojih vladarjev, postane smešnica takoj, ko pogledamo čez planke. Veliki Rusi so imeli zelo malo “svojih” carjev/caric. Večina so bili Nemci. Nemec je bil celo prejšnji moskovski patriarh! Pa ni zaznati, da bi Rusi vsled tega imeli kak problem. Čehi so imeli za kralja Habsburžana. Madžari tudi. Bolgari so imeli Nemca, Sakskoburggotskega, Romuni prav tako Nemca. Angleški kralji so hannoverskega rodu in so si le “zaradi lepšega” (ko so se igrali vojne z bratranci) izmislili kamuflažni naslov “Vindsorski”! Švedom je kraljevsko dinastijo dostavil Napoleon – čistokrvnega Francoza. Španci so “prenašali” ali Habsburžana ali kakega Bourbona. Še danes ga imajo čisto za svojega. Fraza “lastni vladarji” in lamentiranje s tem v zvezi je torej napaka v razumevanju sistema. “Lasten” je tisti vladar, ki ga ljudstvo izbere ali potrdi “na krajevno običajen način”! (Kakor danes predsednika ali parlament). Slovenci smo že v pradavnih časih svoje vladarje potrjevali na celo posebej zanimiv/odmeven način. In Habsburžani – vladarji do časa prej omenjenega “ključnega dejanja” – so bili tolikokrat potrjeni kot vojvode v deželah, v katerih smo živeli, in so živeli tudi oni(!), da so v stoletjih pač dobili dedno pravico in je bilo potrjevanje zgolj formalnost. A bilo je!
Krik, da nikoli nismo imeli svoje države je nič manj smešnica, kot ono z vladarji. Še hujša, do neke mere zaradi posledic tudi tragična, smešnica je manipulacija “proračunskih zgodovinarjev”, ki zavzeto razlagajo, da ne gre zamenjavati države danes z državo nekoč, v isti sapi pa odrekajo Slovencem lastno državo, ker nekoč nismo imeli takšne, kot je v navadi danes. Kakršnakoli že je bila država nekoč, pa preje pa kasneje, dejstvo je, da so bile to naše dežele, v katerih smo živeli in zanje počeli marsikaj, tudi umirali, ko smo jih branili. Da so bile te naše dežele države, pove že etimologija, saj beseda dežela pomeni v slovenščini državo. Beseda država je prišla v naš jezik od drugod. In so imele te naše dežele/države tudi vse atribute, ki določajo državo. Imele so ozemlje, mejo, državljane in oblast. Vedno znova so se pojavljala dejanja in dokumenti, ki so izpostavili to državnost. Francoske vojne v času Napoleona so prinesle mirovne sporazume (torej dokumente internacionalnega prava), v katerih so naše dežele v francoščini poimenovane états héréditaires (dedne države!). Cesarski patent iz leta 1804, s katerim je Habsburg z uvedbo dinastičnega naslova “cesar Avstrijskega cesarstva” nadomestil izgubljeni cesarski naslov Rimskega cesarja, ki ga je ukinil Napoleon, natančno zapiše, da ta naslov v ničemer ne zadeva zgodovinske avtonomije dednih držav/vojvodin. Ob znameniti Poravnavi leta 1867, s katero se je začelo zadnje dejanje habsburške vladavine na ozemlju Avstrijskega cesarstva in kraljevine Ogrske, se je odrazila tudi internacionalnopravna subjektiviteta naših dežel/držav. Zapisano je namreč v tem dokumentu, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Državni subjekti, ki stopajo v odnose z drugimi državnimi subjekti, so brez dvoma subjekti mednarodnega prava.
Slovenci smo torej od nekdaj in vedno imeli svoje države in svoje vladarje. To dejstvo toliko bolj izstopa, če – le kot ekskurz – pogledamo k južnim sosedom, s katerih državnostjo se mnogi postavljajo, in so na tistem prividu tudi naši politiki, ki so lastno državnost navdušeno ignorirali, gradili neko bodočo usodo Slovencem.
Južni sosedje so morebiti imeli neko državo v nekem davnem času nekje bolj južno. Kar je dovolj natančno dokumentirano, je dejstvo, da so oblast, in to absolutno, “na madžarski način”, ki ni dovoljeval suverenih vojvodin, kakršne so bile v navadi v Rimskem cesarstvu, prevzeli v dobi, ki je zgodovinsko dokumentirana, madžarski kralji, ki za svojo vladavino nad temi ozemlji niso potrebovali nobenega soglasja/potrditve. In so obravnavali svojo kraljevino kot celovito in enovito. Tako celovito in nedeljivo je bilo ozemlje kraljevine Ogrske do konca KuK. Zaradi te celovitosti ni uspel poskus trializma nadvojvode Ferdinanda, in to celovitost je zapisal v svoj Manifest zadnji cesar Avstrije in kralj Ogrske, Karl I., kjer je posebej poudaril, da razkosanja celovite kraljevine Ogrske ne more dopustiti. Na celovitost je namreč prisegel, ko je prevzel madžarsko krono. Od neke lastne državnosti onkraj mejnih rek v neki sivi davnini torej ni ostalo dosti. Nasprotno pa je državnost slovenskih dežel trajno in dokumentirano dejstvo od začetkov zapisane zgodovine do vključitve dežel v južnoslovansko tvorbo decembra 1918.
Slovenske dežele z lastno oblastjo in vsemi drugimi državnostnimi atributi so se na podlagi obstoječih dejstev, ki jih je evidentiral Karlov Manifest z dne 16. oktobra, lahko legalno in legitimno združile svobodno med seboj in z drugimi subjekti mednarodnega prava. Tiste dežele Avstrijskega cesarstva, v katerih so bili državljani nemškega jezika v večini, so se že 21. oktobra združile v Nemško Avstrijo. Tudi slovenske dežele in večinsko slovenski del Štajerske in Koroške so se združile pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta, a ne z namenom sestaviti – končno (!) – samostojno Združeno Slovenijo, marveč so domači politični voditelji s sumljivim mandatom (dejansko ga za kaj takega niso imeli) skupaj z zagrebškim Narodnim vijećem 1. decembra 1918 v Beogradu razglasili združitev s Kraljevino Srbijo. Srbski regent Aleksander je na Pavelićevo adreso, v kateri je ta naglasil, da se država SHS združuje s kraljevino Srbijo, odgovoril, da ga veseli, da se DEŽELE DRŽAVE SHS združujejo s Kraljevino Srbijo. S tem je na diplomatsko običajen način dezavuiral Pavelićevo izjavo, saj država SHS ni bila nobena država, slovenske dežele v njej pa so bile, in le z njimi se je, kot enaka z enakimi, smela združiti Kraljevina – država Srbija. Hrvaško in Slavonijo pa je obravnavala tako, kakor jima je dejansko šlo – kot okupirano madžarsko ozemlje (enako Vojvodino in Slovensko krajino), katerega usodo je kasneje določil sporazum v Trianonu.
Državnost in avtonomija slovenskih dežel v trenutku vstopa v leta 1991 razpadlo balkansko tvorbo je torej na dlani. Razlogi, da so se voditelji Slovencev l. 1918 odločili, kakor so se, in Slovencem odrekli državno samostojnost v Združeni Sloveniji, ki je bila po stoletju krčevitega boja končno na mizi in utemeljena na isti ustavnopravni podlagi, kot so jo imele “nemške”, ki so ustanovile Nemško Avstrijo, pa so dosti manj jasni. (“Maiestät, zu spät” – Korošec – “posel” je bil očitno že sklenjen in usoda Slovencev zapečatena z genocidno-idiotsko farso “troedinega plemena”.)
Notranjo logiko oz. mehanizme, ki so na delu v tej zvezi lepo ponazarja najnovejša iznajdba vodilnega nacionalnega zgodovinarja, specialista za to obdobje, ki jo je zapisal v obliki: Če bi ne ustvarili Jugoslavije, bi nas razkosali. Ta dosežek človeškega (?) uma je fenomenalen. Izpovedba je namreč nastala na tako popolnoma in vsestransko razkosanem “slovenskem truplu”, da si popolnejše razkosanosti ni mogoče niti misliti. In to razkosavanje se je začelo in razdivjalo šele po iznajdbi in uresničenju balkanske tvorbe. Do zadnjega trenutka je bil Trst največje slovensko mesto in središče slovenskega delavstva, Gorica pa kulturno, cerkveno in slovensko politično središče vse Primorske z izdatnim učinkovanjem v vseh ostalih slovenskih deželah. Celovec je bil srčika slovenske knjige in založništva brez primere. Krajnska in južna Štajerska sta bili nemudoma okupirani s tujo vojsko, vojsko tujega jezika in tuje pisave, ki je preplavila deželo nič manj, kot italijanska okupirano Primorsko. Razlika je bila le v tem, da so se Primorci smeli upirati, Krajnci in Štajerci pa ne, saj so bili “osvobojeni”! Česa? Lastne državnosti in identitete! Ne univerza, ne akademija znanosti nista smeli nositi slovenskega imena. “Nepodobni učitelji” so se čez noč znašli globoko na Balkanu, občutljivo področje zgodovine pa so na univerzi itak prevzeli tuji profesorji. Bilanca pobojev in usmrtitev v seštevku po skoraj sto letih nasilja in destrukcije nacionalne samobitnosti skoraj ne pokaže razlike glede na “cono”: ali italijanske ali jugoslovanske okupacije. Koroška in madžarska “okupacija” in stanje ondod je sui generis! Dežela Koroška in del Slovenske krajine sta namreč ostala v okviru svojega dotedanjega širšega državnega okolja. S tem, da se je vsaj na Koroškem silovito razmahnil protislovenski sentiment, prisoten seveda že oddavna, le da je tokrat dobil krila na podlagi nespornega dejstva, da so nekateri sodržavljani slovenskega jezika pomenili tistim nemškega jezika in ostalim “koroško razpoloženim” očitno “nevarnost za enotnost in celovitost tisočletne države/dežele”, ki so jo hoteli “Slovenci – Čuši” poriniti pod tujo balkansko monarhijo. Najprej štajerska (Maistrova) in krajnska, potem pa še srbska vojska so bile za Koroško vsekakor tuj agresor in “jugoslovanska” grožnja. Da to drži, dokazuje Maistrov “uspeh” na Štajerskem, kjer sta bila Maribor in Ptuj prav toliko “nemška”, kot Celovec na Koroškem, pa je vseeno prišlo do razdelitve dežele brez vojaških spopadov, saj so bili akterji “domači”, znotraj ene države. “Umiritev” mariborskih nemškutarjev ni bila vojna, niti ni bila podobna silovitim spopadom, ki so izbruhnili na Koroškem, ko so tja prišle Maistrove enote in kasneje, ko je intervenirala srbska vojska in povzročila “dokončno izgubo Koroške” – ki je bila dejansko in dokončno izgubljena že tisti hip, ko je Korošec zavrnil Manifest in Slovenci na Koroškem niso bili vključeni v državne organe, ne pa šele s plebiscitom, katerega izid je bil logična in neizogibna posledica ravnanj odgovornih udeležencev. O usodi, ki je doletela koroške “domorodce” v “zibelki slovenstva” zaradi tako zavozlane konstelacije takoj po razpadu KuK, pa v času Anschlussa, in še po vojni, in ki je storila obupni “poslednji boj” Slovencev na Koroškem popolnoma brezupen, pa dovolj nazorno pripoveduje najnovejši “dosežek” na Koroškem, ko se je nosilna nacija dežele končno, po komaj stoletju, znašla na ravni nekaj kvadratnih metrov “Ortstafelnov”. Slutnja, da situacija na Koroškem čaka Slovence tudi drugod v njihovih deželah, ni ravno popolnoma brez vsake osnove, če le pogledamo okoli sebe. Že na državnih proslavah je kaj slovenskega odveč ali pa se kot slovensko podtika “tuja učenost”.
Raznarodovalno nasilje, spremljajoče usodo Slovencev, ki so od nekdaj živeli v svojem okolju, še danes odzvanjajočem njihovo sobivanje z naravo in svojimi deželami tako v zunanji podobi le teh kot v imenih naravnih pojavov in govorici, ki odzvanja še dandanašnji marsikje, se je stopnjevalo hkrati z imperialistično in rasistično obsedenostjo, ki je zajela Evropo in svet v devetnajstem stoletju. “Sovražni prevzem” je sistematično radiral narodov zgodovinski spomin, istovetenje z deželo/državo, njenimi atributi, z vojsko, oblastjo, z dosežki od političnih prek znanstvenih in kulturnih do državniških, in hkrati imputiral občutek tujosti, prihajaštva, odvisnosti od “bratovske ljubezni”! Na ta način je slovansko sosedstvo vsaj enako učinkovito, če ne morebiti celo bolj, kot nemški, italijanski in madžarski šovinizem, “spreminjalo narodni značaj Slovencev” (Kocbek je take vrste nasilje nad entiteto institucionaliziral v svoji znameniti točki programa OF).
Bilo je tako, da se je obramba Slovencev pred plazom nemškega šovinizma in italijanskega iredentizma sprevrgla v popolno podreditev tretji strani, ki je stisko Slovencev izrabila za lastni dobiček. Projekt Jugoslavija je bil vsekakor izpeljan na račun življenjskih interesov Slovencev in v največjo korist prvega soseda, ki se ja račun slovenske državnosti zavihtel s položaja teritorija ogrske kraljevine v subjekt državnega prava kot nekakšna republika znotraj Jugoslavije in si zvijačno ter z etničnim čiščenjem prisvojil ogromno ozemlja slovenskih dežel, ki so jih zvabili v zlokobni projekt (“Grobovi tulijo”). Namesto “narodne rešitve” smo se Slovenci znašli razkosani, zatirani, osiromašeni, pobiti, pregnani v tujem svetu, prikrili so nam državnost in usodno načeli nacionalno (samo)zavest in identiteto. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da nosilci osamosvajanja prejkone niso imeli pojma, kaj osamosvajajo. Različni dokumenti, celo ustavni, razkrivajo, da niso dosti vedeli niti o tem, kako. V tej luči je pravzaprav še dobro, da je danes tako, kot je. Bilo bi lahko še slabše, saj so imeli interesi prvega soseda očitno prosto pot in predane sodelavce med vodilnimi tostran. A to je do neke mere razrešil Sporazum o arbitraži.
Ta premislek, izzvan s pozivom h komentiranju Predloga SDS, se mora omejiti na “lonec”, omenjen na začetku. Vsak dan znova namreč lahko poslušamo vprašanja, kako razrešiti gordijski vozel, v katerem tiči naša država. Kot že rečeno, ni rešitve v nobenem receptu ali kuharju, dokler lonec ni v redu, dokler se v njem kuhati ne more. Skuhati se pa v naši državi ne more nič užitnega za državljanke in državljane in druge prebivalce, dokler bo Republika Slovenija s seboj vlačila vso navlako, zaradi katere se je morala osamosvojiti. Dejansko stanje je podobno zgodbi človeka, ki se je znašel v kloaki, se po čudežu nekako izvlekel, potem pa pustil na sebi vso nesnago, namesto da bi se opral.
Iz dosedaj povedanega je razvidno, kaj in zakaj je leta 1918 na slovenski strani vstopilo v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo. Da so to bile slovenske dežele/države pod vladavino Narodnega sveta v Ljubljani, ki je skladno z ustavnim aktom in na njem utemeljenim uradnim naznanilom zvezni administraciji na Dunaju prevzel vsa ustavna in zakonska pooblastila v slovenskih deželah Primorju (Goriška, Trst, Istra z otoki), Krajnski, povsem slovenskem delu Koroške, in na južnem delu Štajerske – po dogovoru z Gradcem. Naknadni sporazum v Trianonu je priznal Kraljevini SHS še večji del Slovenske krajine prek Mure do Drave in določil mejo na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo, ki je bila vedno meja med Slovensko krajino in Hrvatsko znotraj Kraljevine Ogrske. Nobena hrvaška lokalna uprava – državne nobene ni bilo, razen ustaške med Drugo vojno in potem od 8. oktobra 1991 naprej – nikoli ni segala preko Drave na teritorij Slovenske krajine. Prevzem državne oblasti na tem ozemlju – kakor seveda tudi na ozemlju Primorske (Istre in otokov) – po razglasitvi hrvaške samostojnosti 8. oktobra 1991 je šolski primer okupacije. Obnašanje slovenske politike takrat pa, upoštevajoč nekatere pikantne posebnosti, zasluži precej grobo, neprijetno oceno.
Danes je oddaljenost od dogodkov že tolikšna, da je slika dokaj jasna. Pokazalo se je, da je v nasprotju z vsakim pravom, mednarodnim pa še posebej, slovenska osamosvojitev potekala ob popolni ignoranci dejanskega državnopravnega in internacionalnopravnega položaja. V nobeni obliki ni bilo upoštevano, kaj je v Jugoslavijo vstopilo, in da mora to isto tudi izstopiti iz nje ob osamosvojitvi. Predmet eventuelnih pogovorov so lahko le tista dejstva, zaveze in koristi, ki so nastale v času sobivanja znotraj skupne države. Posebno poglavje, ki neposredno zadeva aktualno krizo in vprašanje, kako iz nje, je strukturiranost osamosvojene države, pri kateri zaradi ignoriranja zgodovinskih dejstev in danosti prevladuje vse tisto nezdravo, slovenski državnosti in identiteti nasprotno, kar se je nagrmadilo na slovenske hrbte znotraj Jugoslavije in je povzročilo splošno soglasje, da je treba ven. Ja, ven je šel spak, ki je nastal znotraj Jugoslavije, ne pa tisto, kar je šlo leta 1918 vanjo.
Če je tisto, kar je nastalo iz slovenskih dežel znotraj Jugoslavije, pognalo Slovence v rešilni beg, potem se je treba predvsem tega bremena znebiti! Treba je vrniti državnost slovenskim deželam, seveda tudi državnostne atribute in identiteto njih državljanom ter drugim prebivalcem različnih etnij, ki od nekdaj tam prebivajo, ter vzpostaviti zvezno republiko, kot uresničitev pradavne želje Slovencev, ki so jo njihovi voditelji leta 1918, ko je bila “Zedinjena Slovenija” že na mizi, po nemarnem zapravili za skoraj sto let, in povzročili nepopisno škodo ljudstvu. Osamosvojitev je omogočila postaviti državnostno strukturo Slovenije na njene prave, zdrave temelje. Ker to ni bilo storjeno, nas tepejo krize in težave, ki jih sicer ne bi bilo. Vsaka dežela zase zna dosti bolje prisluhniti svojim potrebam in jih vskladiti z možnostmi. Zvezna administracija lahko dosti bolj racionalno a hkrati učinkovito izvršuje klasična “zvezna” pooblastila in naloge na zunanjem in notranjem področju. Zvezna strukturiranost države hkrati odgovarja v celoti zahtevam EU po regionalizaciji, brez dvoma pa tudi sama po sebi pomeni neposredno pomoč, možnost učinkovitega sodelovanja pri reševanju življenjsko pomembnih vprašanj Slovencev v deželah onkraj državne meje. Usodnost stanja, ko vlade dežel v sosedstvu pri reševanju problemov “svojih” Slovencev nimajo pravega sogovornika na tej strani, se je v vseh svojih dimenzijah razkrila prav ta čas v deželi Koroški. Stanje na italijanski strani tudi pripoveduje o tem. In seveda na Madžarskem – vprašanje trenutno zasedenih delov slovenskih dežel pa glasno vpije svojo resnico. Prekinitev ignorantskega obnašanja in upoštevanje dejanskega stanja – torej ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel – bo vzpostavilo tudi ugodno ozračje, da bodo pozitivne možnosti, ki jih ponuja Sporazum o arbitraži glede južne državne meje, prišle do izraza, in jih bo slovenska vlada s predstavitvijo internacionalnopravno relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum o arbitraži in z njimi razpolaga le Slovenija, tudi v celoti izkoristila.
Popravilo “lonca”, ali “resetiranje države” – če tako bolj všečno zveni – v zvezo dežel, s katerimi se prebivalci še danes, kljub skoraj stoletni destrukciji še vedno identificirajo, bi v trenutku omogočilo kuharjem, da bi končno skuhali Slovencem in ostalim državljankam in državljanom ter prebivalcem Zvezne republike Slovenije za zdravo sobivanje potrebno, tečno “hrano”.
Vsa sprevrženost stanja vsak dan znova bruhne na plano – celo na državnih proslavah…