Posts Tagged ‘meja’

In še eno starejše malo daljše in zelo aktualno pisanje o arbitraži in Sporazumu

Saturday, June 14th, 2014

SPORAZUM O ARBITRAŽI

Spoštovani!

Zadeve s podpisom še zdaleč niso zaključene. Je sicer vse zelo natančno v naprej premišljeno in pripravljeno, vendar se pri ratifikaciji, četudi se na obeh straneh izmikajo (pre)zahtevni ustavni večini v parlametu, lahko kaj zatakne. Igrarije vladajoče koalicije in opozicije z referendumi prav tako sodijo med orodja, ki jih je mogoče zlorabiti.

A privzemimo, da je sporazum tu, in da bo tribunal takoj, ko Hrvaška podpiše pristopni sporazum Evropski skupnosti, začel z delom in verjetno razmeroma hitro odločil. Glede na to, da praktične izkušnje, in vse, kar javnost ve v zvezi z odnosi z južno sosedo, upravičuje misel, da se nikoli ne bo mogoče o ničemer dogovoriti neposredno med obema državama, je več kot očitno edina možnost vsiljena odločitev nekoga tretjega – ali arbitražnega tribunala ali kake mednarodne konference. Ker je o mednarodnih konferencah znano vsaj to, da se iz goščave mnenj in interesov težko kaj prida izcimi, vse skupaj pa traja in traja, je razumno, da se odločanje prepusti posebnemu tribunalu. Najbolj pozitivno pri tem je, da bo odločitev obvezna za obe državi in bo tudi udejanjena.

Za slovensko politično, posebej družbeno in državnopolitično sceno je značilno popolno umanjkanje državotovornosti, pojmovna zmeda in odrekanje dediščini in identiteti. Tako je na prvi pogled očitno, da nam tujci niso skoraj ničesar ukradli, le pobrali so, kar smo Slovenci zanemarili ali (za)pustili. In še danes, po tolikih desetletjih krutih izkušenj, še vedno hvalimo napačne korake.
Za ilustracijo:
Ko je presvitli cesar, sicer (predvsem!) slovenski knez, oddavna, Franc Jožef, obiskal Celovec, in je slišal slovensko govorico Matije Ziljskega, je pripomnil: …kaj tu po slovensko?.. In Ziljski je odločno pribil: Ja, Slovenci od tu do Vladivostoka. Seveda je bila pripomba popolnoma neumestna, neresnična in še zlasti škodljiva: Le kateremu suverenu bi se ob taki izjavi ne naježila “nacionalnovarnostna koža”! In sploh bi bilo edino primerno, da bi rekel gospod Ziljski: Seveda, od nekdaj, kakor ste od nekdaj vi naš izvoljeni knez…Ali kaj podobnega. In nič drugače ni npr. z vedno tako slavljeno selitvijo lavantinskega škofijskega sedeža iz Šentandraža v Maribor. Že res, da se je vzpostavilo novo slovensko cerkveno središče, a zakaj je bilo treba hkrati prepustiti Celovec in Gradec nemštvu? Zakaj navsezadnje, slovenska politika ni znala odgovoriti na pritisk nemškega nacionalizma in italijanskega iredentizma drugače, kot da je ideološko razdelila stanovalce slovenske domovine, vsem, ki niso trobili v en rog, odrekla celo pravico biti Slovenec, stanovanje, ki ga je napadla šovinistična plesen sosedov, pa raje zapustila, kot da bi ga dezinficirala? Namesto da bi škofijsko središče podprlo ustanovitev univerze, ki je bila zelo blizu ustanovitvi v Trstu, takrat največjem slovenskem mestu, je visoki kler raje zmanipuliral na dvoru, da so v cesarskem skladu zbrana sredstva porabili za (navadno) cerkveno srednjo šolo. Seveda. tako nemško kot slovensko elito je motilo preveč svobodomiselnih slovenskih intelektualcev, Lahko nastajajo, a le pod kontrolo… Ker je tudi vse politično vrenje od pomladi narodov, ko so se povsod drugod oblikovale nacionalne elite, bilo strogo pod nadzorom in je služilo nenapisanemu “gentleman agreementu” – mi, Cerkev, slovensko religijo,kulturo in folkloro, vi – Dunaj. pa nemško oblast, vojsko in diplomacijo – je razpad tisočletne državne skupnosti, v kateri so bile slovenske dežele konstitutivni del z lastno mednarodnopravno subjektiviteto, zalotil Slovence državotovorno popolnoma nepripravljene. Vsa energija se je desetletja trošila za ideološke boje, odrivanje drugače mislečih, in za prepričevanje ljudi, da je podreditev Balkanu edina možnost. Tako je vodilna slovenska elita Slovence pahnila s položaja konstitutivne nacije v velikem državnem sistemu v balkanski ponor, in jih razkosala v na smrt obsojene manjšine v štirih tujih državah. Težko bi tudi ugovarjali trditvi, da te sile nosijo vsled tega vso odgovornost za vse katastrofe, pokole in izgube, ki so potem Slovence doletele v skoraj sto letih.
Ni nobeno čudo, da slovenska javnost nima razčiščenih osnovnih pojmov o svoji zgodovini in državnosti. Iz državnopravno subjektivitete slovenskih dežel Koroške, Primorske, Krajnske, Štajerske smo se znali le norčevati, če smo jo sploh opazili. Le zakaj bi nam jo potem drugi ponujali, oziroma bi je ne vzeli zase? Namesto da bi s “slovenske” strani odmevalo: “Koroška ena in nedeljiva!”. je s tem geslom po slovenskih buticah mlatil koroški švabski prihajač! In to je zgodba ne le na Koroškem, ne le danes oz. sinoči, marveč povsod in vedno, kjer smo Slovenci doma. Ni bilo junaka, ki bi leta 1991 povzdignil glas, da je Primorska (Meranija, Küstenland, Litorale, Venezia Giulia) “ena in nedeljiva”, vedno slovenska dežela, s svojo državnostno legitimiteto, državljani, teritorijem mejo, pravom. Seveda, le kako bi, saj ne o Primorski, ne o “deželah” ni niti smel nihče nič vedeti. Če že kaj, je bilo o državi treba vedeti, da ta ostanek buržoazne ureditve dokončno odmira. In ker so se pri osamosvojitvenih opravkih na vrh prigrebli skoraj izključno učenci te kardeljanske “znanosti”, ni čudno, da so raje trgovali z orožjem, prepuščali sosedom teritorij in premoženje, “lovili svoj trenutek”, namesto da bi zavarovali nacionalne interese in ozemeljsko celovitost Primorske in drugih slovenskih dežel, ki so se leta 1918 združile v kasnejšo Jugoslavijo, sedaj – 1991 – pa avtomatično enake, kot so bile ob združitvi, tudi zapuščale skupno državo.
Umanjkanje (samo)zavesti, indoktrinacija, sta tako totalni, da noben glas razuma ne pride do veljave. Jugoslovanski šovinizem je zradiral še tisto, kar je po stoletnem “narodnozaščitniškem” masakru ostalo: Avtohtonost je postala psovka. O venetskih rečeh in karantanski državi govoriti ni znanstveno. Pozaba je prekrila “turške” vpade in herojski boj Slovencev za preživetje. Izginila je Soška fronta in brezmejna junaštva Slovencev so pokopana s pobitimi. Praznino strokovnjaških glav je zapolnila slama “družbenih ved”, ki ne le da ničesar ne vedo, nočejo vedeti ničesar o Sloveniji, slovenski državni zgodovini, slovenskih državah – deželah, o slovenskih mejah. Prav z olajšanjem sprejmejo vsako floskulo iz tujih ust, da se le izognejo nevarnosti, da bi po naravni logiki vendarle kdaj uganili – bleknili – kašno pravo.
Vse to in še mnogi drugi razlogi so botrovali nedržavotvornemu ravnanju odgovornih v odločilnem času osamosvajanja. Diletantizem je ne opaziti, da je mednarodnopravna raven nekaj drugega, kot državna. V maniri krajevnih skupnosti so se lotili državnih zadev. “Republiko” imajo še dandanašnji za “državo”, saj se nikakor ne morejo ločiti od poimenovanja “republiški” za stvari, ki so “državne”. Kot subjekt mednarodnega prava, kar je Slovenija postala, ko je 25. junija 1991 razglasila in uveljavila državno suvereniteto, so se mirne duše pogovarjali in dogovarjali ter sprejemali pod ustavnim naslovom ključne zaveze, na drugi strani mize je bil pa geografski pojem oziroma privatno podjetje nekega Tudjmana, saj je bila Hrvaška do 8. oktobra 1991, ko je razglasila in uveljavila svojo samostojnost, še del Jugoslavije. Funkcionarji in strokovnjaki naše države še danes tega niso opazili in seveda niti ne poskušajo razumeti, da noben dogovor na tako defektni, nelegalni in nelegitimni ravni ne velja nič, niti ne obstaja. Toliko manj, ker nobenega tako sprejetega dokumenta niso po vzpostavitvi normalnega stanja – torej ko se je na drugi strani mize vendarle pojavil ustrezen subjekt – naknadno ratificirali, kot se spodobi in je v navadi.
Ker je v navedbah tega zadnjega odstavka očiten diletantizem in nekompetentnost odgovornih funkcionarjev in državnikov, je prav, da se osvetli ozadje in razlogi, zakaj sosednja nekdanja jugoslovanska republika ni uveljavila svoje suverenitete hkrati s Slovenijo. Nekako na pol skrivaj in sramežljivo je le sprejela slabo prepisano kopijo slovenske izjave, potem pa vse skupaj skrila v predal. Seveda! Predsednik zveznega izvršnega sveta je bil tudi Hrvat. In Tudjman je vedel: Če Zagreb razglasi samostojnost, potem pa izpolni dogovor in ne ovira – torej spusti – JLA s svojega ozmelja nad suvereno Slovenijo, je avtomatično agresor. Hrvaška bi se ne mogla izogniti vsem posledicam. Bila bi agresor in bi odgovarjala. To pa seveda spretnjakovičem nad Ilico nikakor ni ustrezalo – so imeli še druge račune in raje so malo počakali, med agresijo pa na hitro ukradli še kaj več od tistega, kar so itak imeli namen. Niso pa premeteni zlikovci računali, da se bo zgodil brionski moratorij, in jih je ta doletel v stanju jugoslovanske republike, Slovenijo pa v statusu subjekta mednarodnega prava. Šlamastika posebne vrste je seveda, da slovenski “državniki” – v resnici trgovčiči z vrečami mark – teh dejstev niso ali znali ali hoteli ali smeli opaziti. Zato je Zagrebu uspelo prejadrati moratorijske mesece brez kake škode. Res pa je, da zaradi prevarantstva niso smeli na to kasneje opozarjati in zahtevati sicer običajne naknadne preverbe vsega dotlej dogovorjenega. Tako so sprejeti dokumenti ostali neveljavni, neobstoječi, a – spet ! – Slovenci tega niti opazili niso. Raje so jadikovali o Piranskem zalivu in sosedom za denar slovenskih davkoplačevalcev gradili protipoplavne nasipe ob Muri.
Groteska posebne sorte je še en ne ravno nepomemben drobec iz neskončne vrste dosežkov prikoritene komsomolske kvazi elite, povezan s to pomursko epopejo. Ko je predsednik hrvaške vlade, Sanader, vzvišeno prišel pogledat, kaj neki to ropotajo oni Krajnci tam ob Muri, ga je pričakal predsednik vlade Janša. In meni nič tebi nič, prisedel v avto predsednika druge države, ki ga je lastnoročno, režeč se, popeljal po (dotlej) slovenskem ozemlju. Seveda. le kaj naj se sanja učencu kumrovškega državotvorja vsaj o protokolu, če že ne o suvereniteti ali celo o pojezdi!

Nevzdržno, docela protipravno stanje na slovensko hrvaški meji je le še en klavrn dosežek pomladne slane. Kolikšna bo namreč škoda, ko se bodo odprli neporavnani računi skladiščnikov in trgovčičev med balkanskimi vojnami, je namreč preveč grozno že pomisliti. Nenazadnje jih imamo kar nekaj za vratom v aktivni politiki. Kaj to pomeni, ni treba posebej razlagati. Zato je manj boleče razpravljati o zavozlani zadevi z mejo, četudi gre za krucialne državnopravne reči in odgovornost. In seveda je obstoječi problem dosežek istih barvastih kalinov.

Po skoraj dveh desetletjih se je s podporo velesile, ki je imela veliko opravka z usodo Slovencev in slovenskih dežel že na začetku te “slovenske zgodbe” ob koncu prve svetovne vojne, začelo novo poglavje. Sprejeti sporazum o arbitraži je začetek nepovratnega procesa, katerega rezultat bo zavezujoč in ga bosta morali obe strani pod mednarodnim pritiskom dokončno vsrkati v svojo državno realnost.
Danes, ko javnosti še niso poznane vse podrobnosti, zlasti pa zapisniki pogovorov predsednika Wilsona v Parizu s slovenskimi reprezentanti, posebej knezoškofom Jegličem in delegacijo, v kateri je bil tudi dr. Lambert Ehrlich, je težko verjeti, da je slika takratnega dogajanja jasna in objektivna. Vsekakor pa je očitno, da niti še taka pripravljenost velesile, kot je bila takrat Amerika, in njenega predsednika, da Sloveniji prizna državno suvereniteto, ni mogla imeti učinka, saj slovenska politika za kaj takega sploh ni bila pripravljena. Za razliko od npr. Čehov, kjer je Masaryk ves čas vojne intenzivno gradil doma in na tujem okoliščine, ki so potem same po sebi zapeljale Čehe v suvereno državo – še več – Slovencem podobno nerodne Slovake so dobili še za povrh, so slovenski politiki na ves glas razgrajali o “troedinem plemenu” in o “Jugoslaviji, edini rešitvi”. Seveda so se zli duhovi na Kaptolu in Griču, ter nad sotočjem Save in Donave nasladno hahljali. Bogata (za tamkajšnje prilike) in civilizirana slovenska čreda je sama rinila v njihov hlev. Nekaterim je bila celo odveč. A obsedenost kvazi narodnih zaščitnikov na Slovenskem je bila brezmejna. Še sreča, da je predsednik Narodnega sveta v Ljubljani, vitez Pogačnik sporočil centralni vladi na Dunaju odločitev Narodnega sveta da prevzame vso oblast in upravo v slovenskih deželah, ki jih je taksativno naštel: Primorska z Istro, Krajnska, slovenski del Koroške in slovenski del Štajerske. Tako vsaj vemo pomembno resnico. Skladno z uradnim stališčem dotedanjega suverena in centralne vlade glede razpada Avstrijskega cesarstva, je s tem, ko je dunajska vlada sporočilo akceptirala, Narodni svet postal suverena oblast v naštetih slovenskih deželah oz. njih delih. Tu se pojavi vprašanje: Če je modra ljubljanska vlada znala omeniti celovito Primorsko – torej skupaj z Istro in Kvarnerskimi otoki – čemu je bilo treba vnaprej in kar na pamet, govoričiti o “slovenskih delih” Koroške in Štajerske. Za vsako normalno vlado bi glede na znane zgodovinske in dejanske okoliščine bilo samo po sebi umevno, da načelno sodijo pod oblast ljubljanskega Narodnega sveta vse slovenske dežele. Če komu to ne bi ustrezalo, je kasneje še vedno čas za ugotavljanje stanja in legalne postopke. Toda ne, politični prvaki, ki so prevzeli odgovornost za usodo Slovencev in njihovih dežel, so raje vnaprej razkosavali svoje dežele, z grožnjo, da bodo vse skupaj izročili mračnemu balkanskemu monarhu, pa so vzbudili ostro nasprotovanje celo mnogih etničnih Slovencev, kar se je pri kasnejšem plebiscitu na Koroškem tudi usodno maščevalo. Od večjega dela Štajerske so se pa slovenski voditelji poslovili kar na hitro, četudi celo v Gradcu ni bilo malo za “slovensko stvar” vnetih.
Defetizem, kapitulanstvo, kolaborantsvo in kar je še nedržavotvornega smetja je krojilo usodo bornega preostanka Slovencev, ki jih je potem doletela še katastrofa druge svetovne vojne, kapitulacije, izgnanstva, in genocidne morije. Jugoslavija je po zmagi sicer (pri)dobila skoraj vso Primorsko deželo, a slovenska uprava z njo ni vedela kaj početi in jo je večji del brez komentarja prepustila hrvaškim uradnikom. Noben slučaj torej ni, da se je v osamosvojitvenem vrenju hrvaška uprava znašla na sredi Piranskega zaliva, ne samo na desnem, marveč sedaj že tudi na levem bregu Mure, v podgorjanskih vaseh v Beli krajini in v snežniških samotah. Celo vrh pravne stroke je uradno razglašal, da Slovenija ni pomorska država, da nima izhoda na odprto morej in da je skratka teritorialno prikrajšana država. O v nebovpijočem dejstvu, da to kriči o intelektualni in narodnozavedni prikrajšanosti teh kvazistrokovnjakov, seveda ni nihče govoril.

Tako stanje se je sedaj znašlo na papirjih podpisanega Sporazuma o arbitraži, ki ima zadaj močnega botra, da bi se slučajno znova preveč ne zavozlalo.

Sporazum določa predmet in način odločanja arbitrov. Predmet odločanja je meja na morju in meja na kopnem (Točka 3/1/a). Pika. Preprosto. Torej tribunal lahko odloča o vsej meji in kakor mu drago, dokler upošteva osnovno pravilo, da odloča na podlagi mednarodnega prava (Točka 4/1/a). Hkrati mora tribunal odločiti o stiku slovenskega teritorija z odprtim morjem in o režimu v akvatoriju (3/1/b/c) in pri tem upoštevati tudi načelo pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedskih odnosov (Točka 3/1/b). To je vse, kar piše glede tega. Pomeni pa, seveda, da mora Slovenija pokazati vsa tista dejstva in argumente, ki ustrezajo zahtevanemu kriteriju mednarodnega prava.
Temu kriteriju zanesljivo ne ustrezajo in nimajo v njegovi optiki prav nobenega učinka republiške meje, občinske meje, upravna območja, statistični podatki, samoupravni dogovori, policijska nadzorna območja, trgovki običaji in postopki, česar je polna silno draga in zajetna, a ničvredna – nasprotno, prej škodljiva – Bela knjiga. Prav tako nimajo nobenega pomena in učinka dogovori, ki so bili sklenjeni enostransko (Točka 5. – po 25. juniju 1991 sploh noben enostranski akt), kar velja za vse dogovore, ki jih je Demosova vlada sklenila ali sama sprejela glede na sosednjo jugoslovansko republiko Hrvaško. Ker Hrvaška tedaj ni bila subjekt mednarodnega prava, so tovrstni akti itak povsem brez pomena.
Na prvi pogled bi utegnila imeti nek pomen Badinterjeva arbitrarna odločitev: Republiška meja postane meddržavna meja. Ta odločitev ima vsaj dve lepotni napaki:
1) Helsinška listina govori o nespremenjljivosti meddržavnih meja v Evropi. Določa postopke, ki so za to potrebni. Nič od tega ni bilo spoštovano.
2) Govoriti o “republiški meji” znotraj enovite skupne države, ko je republika geografski pojem, je eno, kadar se govori o “republiški meji”, in gre za mejo med dvema državnima subjektoma, pa je drugo. Znotraj enovite države so upravne razmejitve poljubne in nimajo drugih učinkov, razen upravnih. Ko pa naj bi postala “medrepubliška” razmejitev meddržavna, nastopijo še vse druge komponente – ozemeljska celovitost, zgodovinske danosti, volja prebivalstva itd.
Je torej evidentno, da Badinterjeva odločitev ne pomeni avtomatično meddržavne razmejitve po črti, ki je upravno razmejevala dve lokalni upravi znotraj Jugoslavije. Toliko bolj zagotovo, če obstaja in je vsem na očeh tisočletna meddržavna meja na črti Reka – Kotoriba, ki so jo spoštovali celo okupatorji med drugo vojno in niso dovolili svoji nacistični ustaški zaveznici NDH, da bi s svojo oblastjo segla preko te meje. So pa zato toliko bolj besno že med vojno njene oborožene tolpe vpadale preko nje, in morile slovensko prebivalstvo (npr. množični pomor vseh moških v Planini na Gorjancih), da o pobojih v hrvaških koncentracijskih taboriščih in še povojnih pomorih v Istri in med Dravo in Muro ne govorimo. To je potrebno povedati, da ne bo pozabljeno, da so Slovenci v omenjenih krajih s krvjo zapečatili slovenskost dežele.
Torej niti Badinterjeva arbitrarna odločitev ne ustreza kriteriju iz Točke 4/1/a, če seveda sploh posega v dejansko mejo meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko.
Podobno velja tudi za enostransko tkim. Temeljno ustavno listino, ki “republiško” floskulo ponavlja. Po eni strani velja podobno kot pri Badinterju, posebej pa še, ker je zaveza enostranska in docela neveljavna, saj zadeva partnerja “prek mize”, ki ga ni! Ni namreč subjekta mednarodnega prava na drugi strani. Hrvaška takrat ni bila suverena država in v zvezi z njo ni bilo mogoče sklepati kakršnihkoli meddržavno zavezujočih dogovorov in še manj enostranske (samo)zaveze. Magari ustavne.
Vse doslej našteto torej ne izpolnjuje pogojev iz Točke 4/1/a.
Edini argument, ki ima vse elemente meddržavnega značaja, je meddržavna meja med slovenskimi deželami, ki so 1. decembra 1918 vstopile v SHS in dotedanjo provinco znotraj Kraljevine Ogrske – Hrvatsko. Ta meja je tisoč let in več nesporno mednarodnopravno dejstvo z vsemi atributi, natančno določena in na terenu zaznamovana. Leta 1918 je z vstopom slovenskih dežel (po Trianonu se jim je pridružilo še Prekmurje do Drave! dotlej del Madžarske republike) v SHS – Jugoslavijo ta meja ostala nedotaknjena, a izven funkcije. Med okupacijo v času druge vojne, je bila znova sama po sebi veljavna meja NDH napram okupiranim slovenskim deželam Prekmurju (z Medmurjem!), Štajerski, Krajnski in Primorski pri Reki (ki se je vrnila v okvir Primorske (Venezia Giulia).
Tudi po drugi vojni ni te meje spreminjal noben mednarodnopravni akt in je tako nedotaknjena dočakala razpad države, ki je nastala z združitvijo slovenskih dežel in drugih pokrajin. Katastrofalno – vsekakor pa povsem v skladu z izpričanimi navadami in ravnanji slovenskih kvazi politikov in psevdodržavnikov – pa je dejstvo, da nikomur od pooblaščenih pri slovenski vladi, v parlamentu ali v političnih strankah to preprosto razvidno, silno pomembno dejstvo ni padlo v oči.
Toda danes imamo na mizi podpisan arbitražni sporazum, ki končno po sto letih postavlja na mizo slovenske državotvorne argumente. Sporazum sicer pozno, a ne prepozno odpira možnost, da Slovenija popravi zamujeno. Ni mogoče obuditi množice padlih in pomorjenih, ni mogoče povrniti brezmejne škode in nadomestiti izgubljenih eksistenc, toda na tribunalovo mizo lahko postavimo tukaj opisano, preprosto a dokončno in edino resnico, ki jo tribunal mora upoštevati. In samo to resnico, saj nič drugega, kar more in seveda bo druga stran postavila predenj, nima mednarodnopravnih značilnosti, ki jih Točka 4/1/a zahteva.
Ni daleč od resnice, da je v Točki 4/1/b poleg mednarodnega prava predvideno upoštevanje pravičnosti/sorazmernosti in dobrososedstva predvsem zato, da prepotenetnih sosedov, ki si domišljajo, da je vse, česar se polakomnijo, avtomatično njihovo, ne bo zadela kap, ko bo tribunal razglasil svojo dokončno in zavezujočo odločitev.

Upanje, da bo tokrat velesila, ki je pred devetimi desetletji premalo pritisnila na mlahave narodnozaščitniške diletante in ni dovolj pomagala nenavadni a celo tudi zanjo (Jeffersson) toliko bolj dragoceni podalpski naciji, to zgodovinsko napako poskusila popraviti.

Ljubljana, 5.11.2009

Andrej Lenarčič

Eno staro a znova aktualno pisanje o zadevi arbitraže

Saturday, June 14th, 2014

(Dunajska konvencija pove, da so uradne izjave treh visokih predstavnikov države, in to suverena/predsednika, predsednika vlade in zunanjega ministra za državo zavezujoče! Je treba k pisanju/ pismu kaj dodati?)

DELO, ponedeljek, 15. septembra 2008, prva stran

Spoštovani!

Na prvi strani ste objavili: Janez Janša: “Vse hrvaško ozemlje, ki je bilo po Rapallski pogodbi priključeno Italiji je bilo vrnjeno Hrvaški.”
Če je to resnično izrekel prvi uradnik v državi, in to celo na proslavi obletnice priključitve Primorske, potem je to škandal prve vrste, ki seveda povsem razkriva, zakaj Slovenija izgublja na račun južne sosede. Besede, ki jih je izrekel Janez Janša, so neresnica par excellence. Noben del ozemlja, ki je po pogodbi iz Rapalla pripadlo Italiji, nikoli v zgodovini ni pripadal Hrvaški in ga seveda nikoli(!!!) ni bilo mogoče “vrniti Hrvaški”! Če izvzamemo beneško upravo, ki je iz Istrski obalnih območij dokončno izginila v 19. stoletju, je vse to ozemlje bilo vso znano, dokumentirano zgodovino pod upravo dežel Krajnske in Primorske z avtonomnim mestom Trst. To so bile slovenske dežele znotraj habsburškega imperija. Da je bilo tako, dokazuje nenazadnje – če kdo ne verjame dokumentom – dejstvo, da Napoleonu niti na misel ni prišlo, da bi upravo teh ozemelj lociral v Zagreb, marveč je za sedež Ilirskih provinc (oz. Ilirskega kraljestva), ki so obsegale poleg omenjenih dežel in Trsta tudi vso vzhodno obalo Jadrana vključno Dubrovnik in Boko kotorsko, določil Ljubljano.
Do leta 1945 nič od omenjenega ozemlja ni bilo pod upravo Zagreba, niti mesto Reka, ki je šele z nastankom dvojne monarhije leta 1867 bila izročena Budimpešti, kot madžarsko pristanišče. Šele takrat so bile tudi zgrajene prometne povezave, vključno z železnico, a ne Reke z Zagrebom, marveč z Budimpešto.
Poslanci, izvoljeni v Dalmaciji, Primorski in Kranjski, so do leta 1918 sedeli skupaj v dunajskem parlamentu, poslanci Hrvaške pa v madžarskem parlamentu v Budimpešti. Z Rapallom je ozemlje Dalmacije razen Zadra pripadlo Jugoslaviji, ne Hrvaški, ki je nastala šele s pomočjo Hitlerja in Mussolinija leta 1941.
V okoliščinah, ko sosednja država brezobzirno krši vse dogovore in sistematično zganja grabljivo ozemeljsko politiko “gotovog čina” na škodo Slovenije, je takšno neresnično govorjenje visokih slovenskih uradnikov škodljivo dejanje brez primere, ki pa jasno odkriva, kje tičijo vzroki za nastalo situacijo v odnosih z južno sosedo.
Zato seveda takih “predstavnikov vsega ljudstva” nikoli ne bom volil.

Andrej Lenarčič
poslanec prvega sklica

Arbitraža – odlomek starega pisanja

Tuesday, February 26th, 2013

Iz pisma uglednemu diplomatu v zadevi arbitraže o meji med RS in RH (25. 9. 2010) – odveč je pripomba, da je pisanje bilo deležno popolne ignorance!

Gre za aktualno vprašanje v zvezi s Sporazumom o arbitraži med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko glede določitve mejne črte med državama.

Zelo verjetno Vam je znano, da sem veliko pisal o zadevi in da so mi – za čuda (le kakšen interes so našli?) – precej pisanj objavili tudi v Delu, dokler (tako se mi dozdeva) ni prišel odnekod znak STOP!. Naj pa vendarle v grobem povem nekaj več o mojih stališčih, zaradi katerih sem vključen v posvetovalno skupino.

Moje izhodišče je, da Sporazum o arbitraži (v nadaljevanju SOA) dokazuje, da meja med državama ni določena in da jo mora arbitražni tribunal določiti upoštevajoč striktno načela in pravila meddržavnega (internacionalnega) prava in (po uvidevnosti) načela pravičnosti in dobrega sosedstva.

Drugo moje izhodiščno prepričanje je, da med državama RS in RH ne obstaja noben relevanten akt, ki bi zadeval določitev meddržavne meje skladno z internacioanlnim pravom. V to bom prepričan vse dotlej, dokler se ne znajde na mizi nek tovrstni akt. Doslej o njem ni bilo slišati, niti ni bilo zanj osnovnih pogojev: Pred 1991 sta bili obakraj tkim. republiške meje socialistični republiki znotraj SFRJ, po 1991 pa do nobenega takega akta ni prišlo, ali pa ga ena ali druga stran ni priznala.

Tretje: Prepričan sem, da je bilo pri utemeljitvah, dejanjih, sklepih, odločitvah (npr. Badinter), ki so spremljale osamosvojitveno dogajanje 1991, v celoti napačno ugotovljeno dejansko stanje stvari. Vsi udeleženi so namreč kot izhodišče vzeli republike SFRJ in ustavo 1974. Tudi Badinter je govoril o “republiških mejah” ki postanejo meddržavne. Ker sem podrobno prebral večino njegovih tekstov o tej problematiki, vem, da je le majhen drobec namenjen slovenski meji, saj so bile že obstoječe in še bolj pričakovane težave drugod v SFRJ daleč bolj zapletene in so take vrste formulacijo zahtevale. Sicer sem problem “slovenske republiške” meje obdelal posebej, a bolj pomembno je, da je pravzaprav skoraj 90% meddržavne meje slovenskega državnega ozemlja z južno sosedo skladno z “medrepubliško mejo” znotraj SFRJ. Najbolj dragocena od vsega pa je Badinterjeva ugotovitev, da ni šlo za odcepitev, marveč za razdružitev. Tu pa smo spet pri “ugotovitvi dejanskega stanja”.

1) Če bi šlo za secesijo, velja stanje, ki je nastalo znotraj Jugoslavije in ga je sankcionirala ustava 1974, ki je implicite dovoljevala republikam/avtonomnim pokrajinam odcepitev pod ustreznimi pogoji.

2) Ker je dokončno sprejeto, da je šlo za razdružitev, pa velja stanje v trenutku združevanja. Razdružijo se namreč lahko svobodno in v izvirnem obsegu subjekti, ki/kakor so se združili. Subjekti, ki so se združili v Kraljevino SHS, kasneje imenovano Jugoslavija, so poleg drugih (Kraljevina Srbija, že združena s Črno goro, ostalo so bila s strani antantne zaveznice Srbije okupirana ozemlja drugih držav) brez dvoma slovenske dežele Avstrijskega cesarstva pod legitimnim vodstvom ljubljanskega Narodnega sveta, skladno z Manifestom Karla I. V času trajanja države Jugoslavije (kateregakoli imena) ni znan noben internacionalnopravni akt, ki bi relevantno spreminjal kakorkoli in karkoli glede državne meje teritorija slovenskih dežel, ki so se združile s Kraljevino Srbijo (Odgovor regenta Aleksandra na adreso dr. Pavelića 1.12.1918 v Beogradu). Edino dejstvo internacionalnega značaja po letu 1918 in pred letom 1991, ki zadeva to meddržavno mejo, onkraj katere je ozemlje sedanje republike Hvatske, je nastanek Nezavisne države Hrvatske, ko je avtomatično znova obveljala že obstoječa, nikoli ukinjena državna meja kot meddržavna.

Kot rečeno torej ni znan noben drug akt ali dejstvo internacionalnega značaja v zvezi z državno mejo teritorijev slovenskih dežel.

Podrobno sem te stvari obdelal v številnih sestavkih. Nekaj jih je bilo objavljenih v časopisih in revijah. Teža pa je v tem, da je bilo tisto, kar bistveno določa tako stanje pri združitvi kot v trenutku razdružitve, v celoti spregledano: Nihče ni upošteval, da so v Jugoslavijo vstopile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva kot subjekti (med)državnega prava z vsemi atributi. Tega dejstva v ničemer in niti najmanj ne spreminja žalostna/klavrna resnica, da se takratni (in očitno tudi sedanji!) “narodni voditelji” teh krucialnih dejstev niso zavedali in z njimi niso računali, kaj šele, da bi se nanja sklicevali. Kljub nekvalificiranemu ravnanju vpletenih torej “internacionalna” dejstva ostajajo, dokler – kot omenjeno – niso internacionalno pravno relevantno spremenjena. (Tako je npr. ustrezno spremenjena/določena meddržavna meja slovenskih dežel/Jugoslavije z Italijo, Avstrijo in Madžarsko).

Vse se torej vrti okoli “ugotovitve dejanskega stanja”.

Glede državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva je veliko dokumentacije. Taka, ki jo kaže uporabiti kot ilustracijo, je pri roki in z njo ni problema, saj ni nujno, da so papirji verificirani. Je pa nekaj dokumentov, ki so ključnega pomena glede te državnosti. Mednje sodi zagotovo, Patent z dne 7. 12. 1804 o vzpostavitvi Avstrijskega cesarstva. Potem dokumenti (kolikor se tičejo vprašanja – zlasti poteka meddržavne meje) avstrijsko-madžarske poravnave (Ausgleich) z dne 18.2.1867, in integralni tekst Manifesta Karla I. z dne 16. oktobra 1918.

Ti strije sklopi dokumentov so bistveni in bi morali biti pri roki v ustrezni verificirani obliki.

Kolikor imam doslej izkušenj, ne morem pričakovati, da bi kdorkoli tukaj kaj ukrenil v tej smeri. Zato Vas vljudno prosim za pomoč: Kako, kje in na kakšen način je mogoče priti do teh prepotrebnih dokumentov. Kot veste, sem povsem brez vsakega pooblastila (kot član skupine bi morebiti dobil kako legitimacijo…), brez vsake institucionalne znanstvene podpore. Vaša pomoč mi je predragocena.

arbitraža – aktualno

Sunday, January 27th, 2013

Ker so skuhali, kar so skuhali, toda v “počenem loncu”, namesto da bi pravočasno uredili lonec – dokončali osamosvojitev – je prav ponoviti objavo pripomb k volilnemu programu vladajoče stranke:
Predlogi SDS – 6.7.2011

Iz besedila / povabila k dodatnim predlogom oz. komentarjem vzpodbudno izstopa zlasti stavek: “Slovenska demokratska stranka zaupa podjetnikom in bo storila vse za razmah njihove ustvarjalnosti in uspeha na trgu.” saj obeta, da utegnejo v slovenskem političnem prostoru počasi odmreti ostaline zavožene ideologije in režima, katerega usodno premoč v naši sedanjosti razkriva ugotovitev ameriškega ambasadorja ob državnem prazniku Združenih držav, da je v Sloveniji mnogo preveč socializma. Izjava ne preseneča, preseneča pa, da ljudje pri nas v nasprotju z zdravo pametjo pričakujejo, da bodo moderno državo vodili in za propulzivne družbene okoliščine skrbeli ljudje, ki so se “kalili” v “kumrovcih”. Kako naj – za božjo voljo – dedič kardeljanskega “odmiranja države” ali “komunalnega sistema” ustvari in vodi državo!!! Stvar je še bolj zapletena tudi zaradi tega, ker take sorte “kadri” zelo radi oblečejo nov kožuh, oziroma obrnejo plašč po vetru – saj so tudi v propadlem režimu rinili v ospredje največkrat zaradi osebnih ambicij – a potem ni povsem jasno, ali bi bilo bolj škodljivo njihovo vztrajanje v preživelih vzorcih od hlapčevanja novim “modelom” (gospodarjem?). A vendar omenjeni stavek vnaša optimizem in pričakovanje, da država ne bo več gospodarila namesto ljudi, mislila namesto njih, upravljala z njimi in kar je še biserov iz zakladnice dosežkov proslule ideologije Edine Resnice in propadlih inženirjev duš, da bo morebiti vendarle nekoč iz našega besednjaka izginila raba “republiški”, kadar gre za državni, ali pa naših ušes ne bodo mučili komentatorji s TV zaslonov s svojimi “družbenimi proizvodi”, katerim se je zadnji čas – neka nova podvarianta? – pridružil celo “bruto državni proizvod”! Kot da bi vse prišlo prav, da le ni tisto res pravo. Tako nekako so v neki zgodbi oslu natikali zelena očala, da je bil zadovoljen z oblanci. To in ono, vsekakor pa preveč vsega, pripoveduje, kako globoko tičimo v nekih preživelih, propadlih vzorcih. In vsaj rahlo komično, če ne zaskrbljujoče tragično je, da s svetilniki in napotki za “izhod iz Egiptovske sužnosti” v znatni meri opletajo sotrudniki propadlega suženjstva in njih “izdelki”.

Ni dvoma in kriza kriči in tu navedeni predlogi sprememb ustave razkrivajo, da problemi so. Je pa vprašanje, ali je v počenem loncu mogoče skuhati karkoli užitnega. Še tako dobro premišljeni posamezni ukrepi – recepti – ne pomagajo, če je lonec neuporaben. Zgodovina in realno življenje okoli nas pripoveduje, da so lahko recepti različni, jedi pa vseeno dobre. Da pa pri nas nikakor ni mogoče skuhati okusnega obroka že dvajset let, čeprav receptov mrgoli, kaže na to, da je po vsej verjetnosti nekaj narobe z loncem. Ker je v tukaj obravnavanem primeru lonec država, je očitno ta napačno sestavljena. Jo je treba “resetirati” – kakor smo pred časom lahko slišali – če naj stvari delujejo.

Kar je mogoče prebrati v predloženem predlogu ustavnih sprememb ne pušča dvoma, da je ljudi, ki vedo in znajo s posameznimi področji upravljanja države, dovolj, prej citirani stavek o zaupanju podjetnikom pa obeta da bo konec zlorabljanja države za klikarske interese, se torej z recepti – dodajanjem količin in začimb – ne gre zamujati. Predvsem zaradi lonca, ki je glavni problem, ki ga je treba urediti preden se prične s kuho.

Najprej je torej na vrsti država. Razumevanje nje vloge. Njena strukturiranost. Funkcioniranje. Sprejetost. Odzivnost. In smo pri začetku Zgodbe.

Stanje, ki ga danes živimo v Republiki Sloveniji, je derivat vložkov in procesov, ki so kulminirali na začetku 20. stoletja, in se potem kataklizmično sproščali ter nazadnje sprostili leta 1991 v razpadu umetne balkanske tvorbe. Vmes je bilo vsega dovolj in preveč, največ pa uničenja in mrličev. Zadeva bi ne bila tragična, če bi svojo državo zgradili na njenih realnih temeljih, ne pa na gomili razvalin, na ideoloških predsodkih in na izmišljijah. Vsebina te gomile in ostalih naplavin nas tare in teži že dve desetletji, in je torej tako vsebina kot nje količina vsem znana. Ni pa znano dovolj oz. je skrito za ideološkimi podtaknjenimi predsodki, kar je skrito pod to navlako. Če naj država odraža dejansko prepletenost danosti in vzpostavlja idealno součinkovanje dejavnikov, služi torej dobremu počutju, identiteti, poslovni uspešnosti, varnosti, prihodnosti, sožitju prebivalcev, državljank in državljanov, potem so prizadevanja brez smisla, dokler ne odkrijemo temeljev, ki so skriti pod navlako, a hkrati tudi nalašč zanikovani. To zanikovanje bi lahko strnili v nekaj uveljavljenih obrazcev: Hlapci, za hlapce rojeni. Nikoli nismo imeli svoje države. Nikoli nismo imeli svojih vladarjev. Nikoli nismo imeli svojega plemstva. Naša država stoji na kulturi. Nismo vojaki.(Višek sprevrženosti je, da imamo v najimpozantnejši zgradbi, namenjeni parlamentu, sedež univerze!) Že teh nekaj primerov pove, da so temelji skriti pod omenjeno gomilo in navlako, a hujše od tega je sistematična indoktrinacija, katere namen je pozaba lastne preteklosti, odrekanje lastni identiteti. Dokler to počne tujec zaradi svojih koristi, je mogoče razumeti, in je odpor mogoč. A opravka imamo s katastrofo, ko postanejo taka gesla naša, uničevanje in zanikovanje lastnih temeljev pa politični in znanstveni progam pod zastavo domoljubja in osvoboditve.

Ključno dejanje, ki je določilo, kaj bo z nami danes, se je zgodilo ob koncu prve svetovne vojne. Do tistega trenutka smo bili Slovenci tisoč let in več, pač vso znano, dokumentirano zgodovino, sestavni del razvijajoče se evropske civilizacije. Živeli smo svoje življenje v obliki in na način, kakor je bilo to v različnih dobah v navadi. Vsekakor pa smo živeli v svoji domovini, v svojih deželah, ki smo nje in njih pojave z lastnim delom oblikovali, jih poimenovali v svojem jeziku in v tem jeziku tudi uresničevali vse svoje družbene potrebe. Z jezikom in kulturo smo se seveda predstavili sebi podobnim v sosedstvu. “Zraven” smo bili pri vseh ključnih atributih državnosti in javnega udejstvovanja – od diplomacije do vojske in državne uprave. V korak smo stopili z najpomembnejšo zgodbo moderne zgodovine – izumom tiska in s knjigo. Velikansko (za tiste čase) število knjig v jeziku “hlapcev in dekel” bi bil popoln nonsens, če bi jih ne brali tisti, ki so jih plačali – to pa je bil parlament dežele Krajnske. Je torej bila slovenščina nekaj takega, kot tisto, kar dandanašnji birokracija stlači pod kategorijo “jezik v javni rabi”! “Zraven” smo bili v znanosti in tehniki. In imeli smo svojo državo – celo več njih – in seveda tudi svoje vladarje.
Krik, da nismo nikoli imeli svojih vladarjev, postane smešnica takoj, ko pogledamo čez planke. Veliki Rusi so imeli zelo malo “svojih” carjev/caric. Večina so bili Nemci. Nemec je bil celo prejšnji moskovski patriarh! Pa ni zaznati, da bi Rusi vsled tega imeli kak problem. Čehi so imeli za kralja Habsburžana. Madžari tudi. Bolgari so imeli Nemca, Sakskoburggotskega, Romuni prav tako Nemca. Angleški kralji so hannoverskega rodu in so si le “zaradi lepšega” (ko so se igrali vojne z bratranci) izmislili kamuflažni naslov “Vindsorski”! Švedom je kraljevsko dinastijo dostavil Napoleon – čistokrvnega Francoza. Španci so “prenašali” ali Habsburžana ali kakega Bourbona. Še danes ga imajo čisto za svojega. Fraza “lastni vladarji” in lamentiranje s tem v zvezi je torej napaka v razumevanju sistema. “Lasten” je tisti vladar, ki ga ljudstvo izbere ali potrdi “na krajevno običajen način”! (Kakor danes predsednika ali parlament). Slovenci smo že v pradavnih časih svoje vladarje potrjevali na celo posebej zanimiv/odmeven način. In Habsburžani – vladarji do časa prej omenjenega “ključnega dejanja” – so bili tolikokrat potrjeni kot vojvode v deželah, v katerih smo živeli, in so živeli tudi oni(!), da so v stoletjih pač dobili dedno pravico in je bilo potrjevanje zgolj formalnost. A bilo je!
Krik, da nikoli nismo imeli svoje države je nič manj smešnica, kot ono z vladarji. Še hujša, do neke mere zaradi posledic tudi tragična, smešnica je manipulacija “proračunskih zgodovinarjev”, ki zavzeto razlagajo, da ne gre zamenjavati države danes z državo nekoč, v isti sapi pa odrekajo Slovencem lastno državo, ker nekoč nismo imeli takšne, kot je v navadi danes. Kakršnakoli že je bila država nekoč, pa preje pa kasneje, dejstvo je, da so bile to naše dežele, v katerih smo živeli in zanje počeli marsikaj, tudi umirali, ko smo jih branili. Da so bile te naše dežele države, pove že etimologija, saj beseda dežela pomeni v slovenščini državo. Beseda država je prišla v naš jezik od drugod. In so imele te naše dežele/države tudi vse atribute, ki določajo državo. Imele so ozemlje, mejo, državljane in oblast. Vedno znova so se pojavljala dejanja in dokumenti, ki so izpostavili to državnost. Francoske vojne v času Napoleona so prinesle mirovne sporazume (torej dokumente internacionalnega prava), v katerih so naše dežele v francoščini poimenovane états héréditaires (dedne države!). Cesarski patent iz leta 1804, s katerim je Habsburg z uvedbo dinastičnega naslova “cesar Avstrijskega cesarstva” nadomestil izgubljeni cesarski naslov Rimskega cesarja, ki ga je ukinil Napoleon, natančno zapiše, da ta naslov v ničemer ne zadeva zgodovinske avtonomije dednih držav/vojvodin. Ob znameniti Poravnavi leta 1867, s katero se je začelo zadnje dejanje habsburške vladavine na ozemlju Avstrijskega cesarstva in kraljevine Ogrske, se je odrazila tudi internacionalnopravna subjektiviteta naših dežel/držav. Zapisano je namreč v tem dokumentu, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju. Državni subjekti, ki stopajo v odnose z drugimi državnimi subjekti, so brez dvoma subjekti mednarodnega prava.

Slovenci smo torej od nekdaj in vedno imeli svoje države in svoje vladarje. To dejstvo toliko bolj izstopa, če – le kot ekskurz – pogledamo k južnim sosedom, s katerih državnostjo se mnogi postavljajo, in so na tistem prividu tudi naši politiki, ki so lastno državnost navdušeno ignorirali, gradili neko bodočo usodo Slovencem.
Južni sosedje so morebiti imeli neko državo v nekem davnem času nekje bolj južno. Kar je dovolj natančno dokumentirano, je dejstvo, da so oblast, in to absolutno, “na madžarski način”, ki ni dovoljeval suverenih vojvodin, kakršne so bile v navadi v Rimskem cesarstvu, prevzeli v dobi, ki je zgodovinsko dokumentirana, madžarski kralji, ki za svojo vladavino nad temi ozemlji niso potrebovali nobenega soglasja/potrditve. In so obravnavali svojo kraljevino kot celovito in enovito. Tako celovito in nedeljivo je bilo ozemlje kraljevine Ogrske do konca KuK. Zaradi te celovitosti ni uspel poskus trializma nadvojvode Ferdinanda, in to celovitost je zapisal v svoj Manifest zadnji cesar Avstrije in kralj Ogrske, Karl I., kjer je posebej poudaril, da razkosanja celovite kraljevine Ogrske ne more dopustiti. Na celovitost je namreč prisegel, ko je prevzel madžarsko krono. Od neke lastne državnosti onkraj mejnih rek v neki sivi davnini torej ni ostalo dosti. Nasprotno pa je državnost slovenskih dežel trajno in dokumentirano dejstvo od začetkov zapisane zgodovine do vključitve dežel v južnoslovansko tvorbo decembra 1918.
Slovenske dežele z lastno oblastjo in vsemi drugimi državnostnimi atributi so se na podlagi obstoječih dejstev, ki jih je evidentiral Karlov Manifest z dne 16. oktobra, lahko legalno in legitimno združile svobodno med seboj in z drugimi subjekti mednarodnega prava. Tiste dežele Avstrijskega cesarstva, v katerih so bili državljani nemškega jezika v večini, so se že 21. oktobra združile v Nemško Avstrijo. Tudi slovenske dežele in večinsko slovenski del Štajerske in Koroške so se združile pod oblastjo ljubljanskega Narodnega sveta, a ne z namenom sestaviti – končno (!) – samostojno Združeno Slovenijo, marveč so domači politični voditelji s sumljivim mandatom (dejansko ga za kaj takega niso imeli) skupaj z zagrebškim Narodnim vijećem 1. decembra 1918 v Beogradu razglasili združitev s Kraljevino Srbijo. Srbski regent Aleksander je na Pavelićevo adreso, v kateri je ta naglasil, da se država SHS združuje s kraljevino Srbijo, odgovoril, da ga veseli, da se DEŽELE DRŽAVE SHS združujejo s Kraljevino Srbijo. S tem je na diplomatsko običajen način dezavuiral Pavelićevo izjavo, saj država SHS ni bila nobena država, slovenske dežele v njej pa so bile, in le z njimi se je, kot enaka z enakimi, smela združiti Kraljevina – država Srbija. Hrvaško in Slavonijo pa je obravnavala tako, kakor jima je dejansko šlo – kot okupirano madžarsko ozemlje (enako Vojvodino in Slovensko krajino), katerega usodo je kasneje določil sporazum v Trianonu.

Državnost in avtonomija slovenskih dežel v trenutku vstopa v leta 1991 razpadlo balkansko tvorbo je torej na dlani. Razlogi, da so se voditelji Slovencev l. 1918 odločili, kakor so se, in Slovencem odrekli državno samostojnost v Združeni Sloveniji, ki je bila po stoletju krčevitega boja končno na mizi in utemeljena na isti ustavnopravni podlagi, kot so jo imele “nemške”, ki so ustanovile Nemško Avstrijo, pa so dosti manj jasni. (“Maiestät, zu spät” – Korošec – “posel” je bil očitno že sklenjen in usoda Slovencev zapečatena z genocidno-idiotsko farso “troedinega plemena”.)
Notranjo logiko oz. mehanizme, ki so na delu v tej zvezi lepo ponazarja najnovejša iznajdba vodilnega nacionalnega zgodovinarja, specialista za to obdobje, ki jo je zapisal v obliki: Če bi ne ustvarili Jugoslavije, bi nas razkosali. Ta dosežek človeškega (?) uma je fenomenalen. Izpovedba je namreč nastala na tako popolnoma in vsestransko razkosanem “slovenskem truplu”, da si popolnejše razkosanosti ni mogoče niti misliti. In to razkosavanje se je začelo in razdivjalo šele po iznajdbi in uresničenju balkanske tvorbe. Do zadnjega trenutka je bil Trst največje slovensko mesto in središče slovenskega delavstva, Gorica pa kulturno, cerkveno in slovensko politično središče vse Primorske z izdatnim učinkovanjem v vseh ostalih slovenskih deželah. Celovec je bil srčika slovenske knjige in založništva brez primere. Krajnska in južna Štajerska sta bili nemudoma okupirani s tujo vojsko, vojsko tujega jezika in tuje pisave, ki je preplavila deželo nič manj, kot italijanska okupirano Primorsko. Razlika je bila le v tem, da so se Primorci smeli upirati, Krajnci in Štajerci pa ne, saj so bili “osvobojeni”! Česa? Lastne državnosti in identitete! Ne univerza, ne akademija znanosti nista smeli nositi slovenskega imena. “Nepodobni učitelji” so se čez noč znašli globoko na Balkanu, občutljivo področje zgodovine pa so na univerzi itak prevzeli tuji profesorji. Bilanca pobojev in usmrtitev v seštevku po skoraj sto letih nasilja in destrukcije nacionalne samobitnosti skoraj ne pokaže razlike glede na “cono”: ali italijanske ali jugoslovanske okupacije. Koroška in madžarska “okupacija” in stanje ondod je sui generis! Dežela Koroška in del Slovenske krajine sta namreč ostala v okviru svojega dotedanjega širšega državnega okolja. S tem, da se je vsaj na Koroškem silovito razmahnil protislovenski sentiment, prisoten seveda že oddavna, le da je tokrat dobil krila na podlagi nespornega dejstva, da so nekateri sodržavljani slovenskega jezika pomenili tistim nemškega jezika in ostalim “koroško razpoloženim” očitno “nevarnost za enotnost in celovitost tisočletne države/dežele”, ki so jo hoteli “Slovenci – Čuši” poriniti pod tujo balkansko monarhijo. Najprej štajerska (Maistrova) in krajnska, potem pa še srbska vojska so bile za Koroško vsekakor tuj agresor in “jugoslovanska” grožnja. Da to drži, dokazuje Maistrov “uspeh” na Štajerskem, kjer sta bila Maribor in Ptuj prav toliko “nemška”, kot Celovec na Koroškem, pa je vseeno prišlo do razdelitve dežele brez vojaških spopadov, saj so bili akterji “domači”, znotraj ene države. “Umiritev” mariborskih nemškutarjev ni bila vojna, niti ni bila podobna silovitim spopadom, ki so izbruhnili na Koroškem, ko so tja prišle Maistrove enote in kasneje, ko je intervenirala srbska vojska in povzročila “dokončno izgubo Koroške” – ki je bila dejansko in dokončno izgubljena že tisti hip, ko je Korošec zavrnil Manifest in Slovenci na Koroškem niso bili vključeni v državne organe, ne pa šele s plebiscitom, katerega izid je bil logična in neizogibna posledica ravnanj odgovornih udeležencev. O usodi, ki je doletela koroške “domorodce” v “zibelki slovenstva” zaradi tako zavozlane konstelacije takoj po razpadu KuK, pa v času Anschlussa, in še po vojni, in ki je storila obupni “poslednji boj” Slovencev na Koroškem popolnoma brezupen, pa dovolj nazorno pripoveduje najnovejši “dosežek” na Koroškem, ko se je nosilna nacija dežele končno, po komaj stoletju, znašla na ravni nekaj kvadratnih metrov “Ortstafelnov”. Slutnja, da situacija na Koroškem čaka Slovence tudi drugod v njihovih deželah, ni ravno popolnoma brez vsake osnove, če le pogledamo okoli sebe. Že na državnih proslavah je kaj slovenskega odveč ali pa se kot slovensko podtika “tuja učenost”.

Raznarodovalno nasilje, spremljajoče usodo Slovencev, ki so od nekdaj živeli v svojem okolju, še danes odzvanjajočem njihovo sobivanje z naravo in svojimi deželami tako v zunanji podobi le teh kot v imenih naravnih pojavov in govorici, ki odzvanja še dandanašnji marsikje, se je stopnjevalo hkrati z imperialistično in rasistično obsedenostjo, ki je zajela Evropo in svet v devetnajstem stoletju. “Sovražni prevzem” je sistematično radiral narodov zgodovinski spomin, istovetenje z deželo/državo, njenimi atributi, z vojsko, oblastjo, z dosežki od političnih prek znanstvenih in kulturnih do državniških, in hkrati imputiral občutek tujosti, prihajaštva, odvisnosti od “bratovske ljubezni”! Na ta način je slovansko sosedstvo vsaj enako učinkovito, če ne morebiti celo bolj, kot nemški, italijanski in madžarski šovinizem, “spreminjalo narodni značaj Slovencev” (Kocbek je take vrste nasilje nad entiteto institucionaliziral v svoji znameniti točki programa OF).
Bilo je tako, da se je obramba Slovencev pred plazom nemškega šovinizma in italijanskega iredentizma sprevrgla v popolno podreditev tretji strani, ki je stisko Slovencev izrabila za lastni dobiček. Projekt Jugoslavija je bil vsekakor izpeljan na račun življenjskih interesov Slovencev in v največjo korist prvega soseda, ki se ja račun slovenske državnosti zavihtel s položaja teritorija ogrske kraljevine v subjekt državnega prava kot nekakšna republika znotraj Jugoslavije in si zvijačno ter z etničnim čiščenjem prisvojil ogromno ozemlja slovenskih dežel, ki so jih zvabili v zlokobni projekt (“Grobovi tulijo”). Namesto “narodne rešitve” smo se Slovenci znašli razkosani, zatirani, osiromašeni, pobiti, pregnani v tujem svetu, prikrili so nam državnost in usodno načeli nacionalno (samo)zavest in identiteto. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da nosilci osamosvajanja prejkone niso imeli pojma, kaj osamosvajajo. Različni dokumenti, celo ustavni, razkrivajo, da niso dosti vedeli niti o tem, kako. V tej luči je pravzaprav še dobro, da je danes tako, kot je. Bilo bi lahko še slabše, saj so imeli interesi prvega soseda očitno prosto pot in predane sodelavce med vodilnimi tostran. A to je do neke mere razrešil Sporazum o arbitraži.
Ta premislek, izzvan s pozivom h komentiranju Predloga SDS, se mora omejiti na “lonec”, omenjen na začetku. Vsak dan znova namreč lahko poslušamo vprašanja, kako razrešiti gordijski vozel, v katerem tiči naša država. Kot že rečeno, ni rešitve v nobenem receptu ali kuharju, dokler lonec ni v redu, dokler se v njem kuhati ne more. Skuhati se pa v naši državi ne more nič užitnega za državljanke in državljane in druge prebivalce, dokler bo Republika Slovenija s seboj vlačila vso navlako, zaradi katere se je morala osamosvojiti. Dejansko stanje je podobno zgodbi človeka, ki se je znašel v kloaki, se po čudežu nekako izvlekel, potem pa pustil na sebi vso nesnago, namesto da bi se opral.

Iz dosedaj povedanega je razvidno, kaj in zakaj je leta 1918 na slovenski strani vstopilo v novonastalo južnoslovansko državno tvorbo. Da so to bile slovenske dežele/države pod vladavino Narodnega sveta v Ljubljani, ki je skladno z ustavnim aktom in na njem utemeljenim uradnim naznanilom zvezni administraciji na Dunaju prevzel vsa ustavna in zakonska pooblastila v slovenskih deželah Primorju (Goriška, Trst, Istra z otoki), Krajnski, povsem slovenskem delu Koroške, in na južnem delu Štajerske – po dogovoru z Gradcem. Naknadni sporazum v Trianonu je priznal Kraljevini SHS še večji del Slovenske krajine prek Mure do Drave in določil mejo na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro pod Kotoribo, ki je bila vedno meja med Slovensko krajino in Hrvatsko znotraj Kraljevine Ogrske. Nobena hrvaška lokalna uprava – državne nobene ni bilo, razen ustaške med Drugo vojno in potem od 8. oktobra 1991 naprej – nikoli ni segala preko Drave na teritorij Slovenske krajine. Prevzem državne oblasti na tem ozemlju – kakor seveda tudi na ozemlju Primorske (Istre in otokov) – po razglasitvi hrvaške samostojnosti 8. oktobra 1991 je šolski primer okupacije. Obnašanje slovenske politike takrat pa, upoštevajoč nekatere pikantne posebnosti, zasluži precej grobo, neprijetno oceno.
Danes je oddaljenost od dogodkov že tolikšna, da je slika dokaj jasna. Pokazalo se je, da je v nasprotju z vsakim pravom, mednarodnim pa še posebej, slovenska osamosvojitev potekala ob popolni ignoranci dejanskega državnopravnega in internacionalnopravnega položaja. V nobeni obliki ni bilo upoštevano, kaj je v Jugoslavijo vstopilo, in da mora to isto tudi izstopiti iz nje ob osamosvojitvi. Predmet eventuelnih pogovorov so lahko le tista dejstva, zaveze in koristi, ki so nastale v času sobivanja znotraj skupne države. Posebno poglavje, ki neposredno zadeva aktualno krizo in vprašanje, kako iz nje, je strukturiranost osamosvojene države, pri kateri zaradi ignoriranja zgodovinskih dejstev in danosti prevladuje vse tisto nezdravo, slovenski državnosti in identiteti nasprotno, kar se je nagrmadilo na slovenske hrbte znotraj Jugoslavije in je povzročilo splošno soglasje, da je treba ven. Ja, ven je šel spak, ki je nastal znotraj Jugoslavije, ne pa tisto, kar je šlo leta 1918 vanjo.
Če je tisto, kar je nastalo iz slovenskih dežel znotraj Jugoslavije, pognalo Slovence v rešilni beg, potem se je treba predvsem tega bremena znebiti! Treba je vrniti državnost slovenskim deželam, seveda tudi državnostne atribute in identiteto njih državljanom ter drugim prebivalcem različnih etnij, ki od nekdaj tam prebivajo, ter vzpostaviti zvezno republiko, kot uresničitev pradavne želje Slovencev, ki so jo njihovi voditelji leta 1918, ko je bila “Zedinjena Slovenija” že na mizi, po nemarnem zapravili za skoraj sto let, in povzročili nepopisno škodo ljudstvu. Osamosvojitev je omogočila postaviti državnostno strukturo Slovenije na njene prave, zdrave temelje. Ker to ni bilo storjeno, nas tepejo krize in težave, ki jih sicer ne bi bilo. Vsaka dežela zase zna dosti bolje prisluhniti svojim potrebam in jih vskladiti z možnostmi. Zvezna administracija lahko dosti bolj racionalno a hkrati učinkovito izvršuje klasična “zvezna” pooblastila in naloge na zunanjem in notranjem področju. Zvezna strukturiranost države hkrati odgovarja v celoti zahtevam EU po regionalizaciji, brez dvoma pa tudi sama po sebi pomeni neposredno pomoč, možnost učinkovitega sodelovanja pri reševanju življenjsko pomembnih vprašanj Slovencev v deželah onkraj državne meje. Usodnost stanja, ko vlade dežel v sosedstvu pri reševanju problemov “svojih” Slovencev nimajo pravega sogovornika na tej strani, se je v vseh svojih dimenzijah razkrila prav ta čas v deželi Koroški. Stanje na italijanski strani tudi pripoveduje o tem. In seveda na Madžarskem – vprašanje trenutno zasedenih delov slovenskih dežel pa glasno vpije svojo resnico. Prekinitev ignorantskega obnašanja in upoštevanje dejanskega stanja – torej ustavna preureditev države v zvezno republiko dežel – bo vzpostavilo tudi ugodno ozračje, da bodo pozitivne možnosti, ki jih ponuja Sporazum o arbitraži glede južne državne meje, prišle do izraza, in jih bo slovenska vlada s predstavitvijo internacionalnopravno relevantnih dejstev, kakršna terja Sporazum o arbitraži in z njimi razpolaga le Slovenija, tudi v celoti izkoristila.

Popravilo “lonca”, ali “resetiranje države” – če tako bolj všečno zveni – v zvezo dežel, s katerimi se prebivalci še danes, kljub skoraj stoletni destrukciji še vedno identificirajo, bi v trenutku omogočilo kuharjem, da bi končno skuhali Slovencem in ostalim državljankam in državljanom ter prebivalcem Zvezne republike Slovenije za zdravo sobivanje potrebno, tečno “hrano”.
Vsa sprevrženost stanja vsak dan znova bruhne na plano – celo na državnih proslavah…

ARBITRAŽA

Tuesday, September 20th, 2011

ODPRTO PISMO GOSPODU BORUTU PAHORJU, PREDSEDNIKU VLADE

Spoštovani gospod predsednik!

Pišem, ker na sestanku 16.9. t.l. niste dobili na nobeno svoje vprašanje v zvezi z arbitražo o meji pravega odgovora. V maniri odprtega pisma pa zato, ker morajo biti – in so – slovenski argumenti javni, povedati jih je treba "na ves glas", skrivati pa moramo le tisto, česar nas je lahko sram ali na kak drug način škoduje položaju in interesom države Slovenije. To pa so lahko v prvi vrsti razne brezbarvne /ali barvne/ knjige, nedržavotvorna strokovnjačenja in nekompetentni izpadi kakega visoko pozicioniranega posameznika. Upoštevati je namreč treba, da je pred nami arbitražni postopek in ne pravda pred sodiščem. Pri pravdanju pred sodiščem stranki taktično skrivata svoje adute in jih trenutku primerno za dosego želenega učinka v pravem času uporabita. Arbitraža pa nasprotno ni pravdanje strank pred tribunalom, marveč stranke v sporu, ki se nikakor niso mogle o ničemer sporazumeti (niti o tem ne, o čem se bodo prepirale!), predložijo vsaka svoje maksimalno učinkovite/utemeljene argumente, seveda skladno z določili sporazuma o arbitraži, določenemu tribunalu, ki mora potem na podlagi predloženih (maksimalnih) zahtev v skladu s tistim, kar od njega terjajo določbe sporazuma o arbitraži, sprejeti dokončno odločitev, ki je za stranke v sporu dokončna, brezprizivna in obvezna.

Bolj ko so torej slovenski argumenti trdni in tehtni, bolj morajo biti javni. Skrivati je treba – kot že prej povedano – le neumnosti in škodljive izpade. V tej optiki postane jasno, kdo ima največji interes, da se slovenski argumenti skrivajo (in morebiti celo zamolčijo!).

Najpomembnejši vprašanji, na katera, spoštovani gospod predsednik vlade, niste dobili pravega odgovora, sta

1) Kako določiti predmet spora

2) Kaj dejansko pomeni "presečni datum" …..(Critical date) 25.6.1991

ad 2):

V zvezi s "presečnim", "prelomnim", "odločilnim" (in kdo ve katere še vse izraze zna naplesti stroka) datumom 25.6.1991 pove vse in več kot dovolj originalno besedilo v sporazumu, ki je zapisano v angleškem jeziku in je ta angleška varianta sporazuma tudi edina veljavna.

Article 5: Critical date

No document or action undertaken unilaterally by either side after 25 June 1991 shall be accorded legal significance for the tasks of the Arbitral Tribunal or commit either side of the dispute and cannot, in any way, prejudge the award.

Če se mnenja morejo razhajati na etimološki ravni, sta pa vsebina in pomen člena 5 na dlani. Nič (ne dokument, ne dejanje), kar se zgodi/se je zgodilo enostransko po tem datumu in zadeva meddržavno mejo, nima v zvezi z nalogo arbitražnega tribunala nobenega pomena in na noben način ne more vplivati na končno odločitev.

Pripisovati v angleščini zapisanemu besedilu člena 5 še kak drug pomen – morebiti skrit ali utajen – je nesmisel, saj so časi tajnih protokolov in manipulacij v mednarodnih opravilih, odkar noben tajni akt ne more imeti uradne veljave, dokončno minili.

Tolmačiti vsebino tega člena, kot da določa mejo: "stanje na dan 25.6.1991", je seveda nesmisel. Če bi bilo to "stanje" določljivo in sprejemljivo za obe strani v sporu, potem bi ne bilo Sporazuma o arbitraži in tudi ne arbitraže.

V zelo bistveni zadevi pa je "stanje 25.6." v celoti in popolnoma določljivo. Niti sence dvoma ni, da na dan 25.6.1991, ko je Republika Slovenija uradno razglasila in uveljavila svojo državnost in samostojnost, onkraj slovenskega državnega teritorija znotraj SFRJ ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava, razen SFRJ. To dejstvo je potrdil tudi napad JLA, vojske SFRJ – torej vseh republik in pokrajin, razen osamosvojene države Republike Slovenije – na samostojno državo Slovenijo, z očitnim namenom državo osamiti, zapreti njene meje s sosednjimi državami, in jo uničiti.

Ker so SFRJ prej, tedaj in kasneje sestavljale socialistične republike in pokrajine, so bile vse hkrati tudi agresor na Republiko Slovenijo – tudi Republika Hrvatska. Tudi to je v celoti in popolnoma določljivo in razvidno dejstvo.

Popolnoma določljivo in razvidno dejstvo, da na oni strani slovenske državne meje ni bilo nobene druge države razen SFRJ, dokazujejo različna dejstva. Dovolj pove že uradna razglasitev samostojnosti in odcepitve od SFRJ, kar je sprejel hrvaški sabor (šele) dne 8. oktobra 1991, četudi je res, da je tudi veljavnost te odločitve vprašljiva! Dejanje se je namreč zgodilo na skrivnem kraju (klet upravne stavbe INA na Savski cesti in ne v prostorih Sabora) in v izrednih razmerah, ko je na ozemlju SFRJ divjala državljanska vojna med hrvaškimi in srbskimi nacionalističnimi silami. Državno in internacionalno pravo sicer dopušča sprejemanje odločitev, ki zadevajo državo in meddržavne odnose, tudi v izrednih okoliščinah. Terja pa od zakonodajalca, da te vrste "invalidne" odločitve v določenem roku, potem ko izredne okoliščine minejo, ustrezno verificira, potrdi – ali tudi odpravi. Ni znano, da bi hrvaški sabor tako ravnal.

Ker torej ne 25.6.1991 ne kasneje – vsaj do 8. oktobra 1991- na drugi strani slovenske državne meje ni bilo nobene hrvaške države, je popolnoma brezpredmetno (in še kaj hujšega!) priznanje Hrvaške s strani Demosove vlade, in še posebej nesmisel sprejem zagrebškega priznanja države Slovenije. (Posebno oceno zahteva trgovanje in sodelovanje s privatnimi osebami – država ne more poslovati s privatnimi tujimi osebami – na oni strani meje, posebej pa še omogočanje prehoda in transporta paravojaških hrvaških enot – v času agresije na Slovenijo – z orožjem vred v Istro).

Da 25.6. 1991 ni nastala nobena država Republika Hrvatska, je potrdil svetovalec predsednika jugoslovanske socialistične republike Hrvatske v svoji izjavi v Ljubljani na večer razglasitve in uveljavitve državnosti in samostojnosti Republike Slovenije. Izjavo je povzel in objavil časopis The Guardian (London):

Ian Traynor in Ljubljana

The Guardian, Wednesday 26 June 1991

By contrast with the Slovene declaration, the Croatian statement appeared to be more gesture than substance. A senior adviser to President Franjo Tudjman of Croatia said that the independence declaration should not be taken literally. ‘It’s just a declaration. Everything remains the same.’

Jugoslovansko republiko Hrvatsko opredeljuje kot del SFRJ vse do 8. oktobra 1991 tudi hrvaški Zakon o preuzimanju (ZOVO, Narodne novine br. 53/91), ki določa prevzem predpisov bivše SFRJ in SRH z dnem 8. listopada (v hrv. jez. oktober) 1991.

Dokončno in z mednarodnopravno veljavo pa je to dejstvo potrdila sama Republika Hrvatska, saj je podpisala Sporazum o arbitraži, ki v 5. členu določa, da nobeno enostransko dejanje ali dokument, ki zadeva nalogo arbitražnega tribunala – torej potem državne meje med RS in RH – storjeno ali ustvarjeno po 25.6.1991 nima v zvezi z določitvijo poteka meddržavne meje nobenega pomena. Ni bolj enostranskega in bolj državno mejo zadevajočega dejanja in dokumenta od razglasitve državnosti in samostojnosti. Člen 5 Sporazuma o arbitraži torej razveljavlja tudi razglasitev državnosti in odcepitve Socialistične republike Hrvatske od SFRJ dne 8. oktobra 1991. Premierka Republike Hrvatske je dokument podpisala in Sabor ga je ratificiral, ker bi težko našli koga, ki bi se bolj od njiju zavedal dejstva, da 25.6.1991 ni bilo nikjer nobene države Hrvatske, in da državna meja Slovenije s preostankom Jugoslavije obstaja od trenutka združitve slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo 1.12.1918. Določiti je potrebno le znova njen potek na terenu. S tem dejanjem bo šele dejansko nastala država Republika Hrvatska, saj država brez določenega teritorija – državne meje – ne more obstajati. Edina hrvaška država doslej, ki je imela državno mejo s slovenskimi deželami, je bila nacistična tvorba NDH, in je njena državna meja potekala od Bakarskega zaliva po reki Kolpi in reki Sotli do Drave pri Zavrču in naprej po reki Dravi do njenega sotočja z Muro.

Na podlagi teh nespornih dejstev, ki določajo stanje na dan 25.6.1991, je mogoče ugotoviti sledeče:

– Država Republika Hrvatska internacionalno polnopravno ne obstaja, saj nima določenega državnega ozemlja niti državne meje z Republiko Slovenijo. Slovenija pa je vedno imela in ima državno mejo s preostalim teritorijem Jugoslavije (meje med teritorialnimi enotami ali socialističnimi republikami in pokrajinami, ki so nastale znotraj in v času obstoja Jugoslavije, niso meddržavne meje in niso predmet obravnave Helsinške listine) v katero se je združila kot "dežele Avstrijskega cesarstva" pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani (Manifest 16.10.1918 in uradno obvestilo predsednika Pogačnika zvezni administraciji na Dunaju 1.11.1918 – Ur.l.št.1) skupaj z Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo, takrat že združeno s Kraljevino Črno goro, ki je okupirala ozemlja Kraljevine Ogrske, in to: Vojvodino, Slavonijo in Hrvatsko. Mejo z Republiko Hrvatsko bo Slovenija imela, ko bo potek državne meje slovenskih dežel določen in ko bo ta mejna črta razglašena za državno mejo med RS in RH. To se bo zgodilo, ko bo arbitražni tribunal v skladu z določili Sporazuma o arbitraži o tem dokončno odločil. Takrat bo tudi nastala država Republika Hrvatska, s katero mora Republika Slovenija najprej skleniti mirovni sporazum – ker:

– Socialistična Republika Hrvatska je (bila? – ni znan noben mirovni sporazum…) kot del SFRJ agresor na samostojno državo Republiko Slovenijo.

– Medsebojna priznanja Republike Slovenije in Socialistične republike Hrvatske 26.6.1991 nimajo nobene veljave ne pomena, saj ni mogoče niti priznati, niti sprejeti priznanja s strani subjekta, ki ni država in je celo del države agresorja.

– Kar zadeva državno mejo države Slovenije, ki je po 25.6.1991 ni mogoče na noben način enostransko kakorkoli spremeniti (čl. 5 Sporazuma), je sogovornik Republike Slovenije samo SFRJ (5. člen ustave SFRJ: Ozemlje Socialistične federativne republike Jugoslavije je enotno… V postopkovni alinei pa predpostavlja soglasje prizadetih pri spreminjanju administrativne razmejitve znotraj SFRJ), kar pomeni, da je treba upoštevati dejstva, ki ustrezajo kriterijem in običajem internacionalnega prava (Sporazum o arbitraži, čl. 4, Badinter: Dissolution) in ugotoviti, kaj se je 25.6.1991 dejansko zgodilo, če sta subjekta dogodka Republika Slovenija in SFRJ. (Da sta, je potrdila organizacija in udeležba na Brionski konferenci. Udeleženci so bili EU, napadena država RS in napadalec SFRJ. To je tudi prvo in popolno mednarodno priznanje države Republike Slovenije!) Večino zapletov, ki so zaznamovali dogajanje ob osamosvojitvi in pobudili napačne predstave in temu sledeče napačne odločitve, moramo iskati v popolnoma napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Še dvajset let po dogodkih lahko slišimo uradne izjave, da je leta 1991 slovenski narod "izkoristil pravico, ki jo ima vsak narod, in se je odločil za lastno državo" (Predsednik države, TV Dnevnik TVS, 18.9.2011), ter se to postavlja kot opravičilo palestinske odločitve za neodvisnost (od Izraela). Seveda ni nobene, niti približne primerjave! Slovenci s(m)o kot državljani svojih (prastarih) dežel – držav z njimi vred vstopili v Jugoslavijo, in smo iz nje enaki in na enak način izstopili. Palestinci pa se lahko odločijo in odcepijo od Izraela – a o tem odloča (tudi) Izrael, ne le Palestinci in mednarodna telesa. Za razliko od "slovenskega" primera palestinski brez dogovora ni mogoč. Vprašanja "nasledstva" sodijo drugam.

– SFRJ, ki je 25.6.1991 napadla osamosvojeno Republiko Slovenijo, je bila subjekt internacionalnega prava, polnopravni naslednik tiste države, ki je nastala 1.12.1918 z združitvijo "dežel Države Slovencev Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo", kakor je v Beogradu uradno povedal regent Aleksander v odgovoru na adreso zastopstva Narodnega vijeća. Prestolonaslednik, bodoči suveren, je v svojem odgovoru spremenil dikcijo adrese, ki se je glasila, da se Država Slovencev Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Srbijo. S spremembo je odločno povedal, da se z državo lahko združujejo le enakovredni subjekti – to pa so bile le dežele Države SHS, namreč slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, Kraljevina Dalmacija (oboji so imeli svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju, in so kot subjekti internacionalnega prava sestavljali avstroogrsko dvodržavje po določbah Poravnave 1867) in sui generis subjekt, anektirana Bosna s Hercegovino. Ozemlja Kraljevine Ogrske, ki jih je okupirala vojska antantne zaveznice Kraljevine Srbije, to pa so Vojvodina, Slavonija in Hrvatska, niso bili subjekti internacionalnega prava, in se niso mogli združiti z državo, Kraljevino Srbijo. Ta jih je pač okupirala.

Da so slovenske dežele Avstrijskega cesarstva, ki so se pod suvereno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani združile s Kraljevino Srbijo, bili subjekti internacionalnega prava, je torej povedal in s tem priznal regent Aleksander. O državnopravni subjektiviteti in avtonomiji slovenskih dežel – vojvodin pa govorijo še mnoga druga dejstva.

ZGODOVINA DRŽAVNOSTI SLOVENSKIH DEŽEL.

– Državnost noriškega kraljestva (Regnum Noricum, 2. stoletje pr.n.š.) v vzhodnoalpskem prostoru. Denar, industrija in rudarstvo, državna moč tolikšna, da ga Rim nikoli ni dokončno in docela vključil v svoj imperij. O slovenski govorici prebivalstva pričajo toponimi npr. SauAlpe – Svinja planina, rudogorje svinčeve rude, in Eberstein – Svinec, rudarsko središče. Da je slovensko poimenovanje prvotno, nemško in druga pa drugotno in kasnejše, vemo, ker slovenska poimenovanja povsem ustrezajo in celo izvirajo iz naravnih danosti in jih ubesedujejo – svinec! – nemško poimenovanje pa je bebav prevod slovenskega imena: Eberstein – MERJAŠČEVO (!), ker so nemško govoreči prišleki "Svinec" razumeli kot nekaj v zvezi s svinjo. A ker MESTO poimenovati z ženskim imenom po nemški "možati"(!) tradiciji ne gre, so namesto Svinje uporabili moško obliko: Merjasca. Enako oz. podobno je z svinčevim rudogorjem, planino Svinjo – "Sau". Antična najdba – kip božanstva iz svinca – priča, da so s "svincem" in slovensko govorico "onesnažili" deželo ljudje že v sivi davnini.

– O Karantancih – Slovencih in njihovi državni organiziranosti in vojaški moči, pripoveduje znameniti Conversio (najbolj upoštevani zgodovinski vir iz prvega tisočletja) v svojem 3. poglavju, kjer pravi:

3. Hactenus praenotatum est, qualiter Bagoarii facti sunt christiani, seu numerus episcoporum et abbatum conscriptus in sede Iuvavensi. Nunc adiciendum est, qualiter Sclavi, qui dicuntur Quarantani, et confines eorum fide sancta instructi christianique effecti sunt, seu quomodo Huni Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt regionem, quousque Franci ac Bagoarii cum Quarantanis continuis affligendo bellis eos superaverunt. Eos autem, qui obediebant fidei et baptismum sunt consecuti, tributarios fecerunt regum, et terram, quam possident residui, adhuc pro tributo retinent regis usque in hodiernum diem.

Citirani odlomek pripoveduje, da so Slovenci (Sclavi ne morejo biti Slovani, ker je beseda Slovan češkega izvora iz 19. stoletja), ki "sebe imenujejo Karantanci", skupaj z Bavarci priskočili na pomoč Rimljanom, Gotom in Gepidom v Spodnji Panoniji, ki so jih napadli Huni, ter napadalce premagali. Za našo rabo ni treba razpravljati kdaj natančno se je to zgodilo – ali prvič, ko so prek Karpatov pridrli Huni (3. – 4. stoletje n.š.) – ali kdaj kasneje, vsekakor takrat, ko so Karantanci-Slovenci premagali Hune, v Spodnji Panoniji, torej v deželah jugovzhodno od današnje Slovenije, ni bilo sledu o kakih Hrvatih ali Srbih. Če bi bili tam, bi jih Conversio zagotovo omenil. Prebivalci vzhodnega alpskega obrobja so bili Slovenci, ki "so sebe imenovali Karantanci". Da so deželo oblikovali in poimenovali "po slovensko", dokazujejo govorica, toponimi in krajina še dandanašnji. Niti tisočletno uničevanje in zanikovanje, niti pospešeni stampedo po osamosvojitvi, teh značilnosti niso uspeli docela zradirati.

– Novi fevdalni red Svetega rimskega cesarstva je dotedanje državne oblike po razpadu Rimskega imperija spremenil v avtonomne fevdalne vojvodine in kneževine pod dinastično oblastjo zemljiških gospodov. Državnost vojvodin in mejnih krajin na vzhodnoalpskem območju izpričujejo poročila o (slovenskem) ustoličevanju vojvod (obredno na kraju ustoličevanja do leta 1414) kasneje le formalno. Slovenske vojvodine, ki so po zmagi Rudolfa Habsburga 1278 pri Dürnkrutu blizu Dunaja nad češkim kraljem Otokarjem II., dotedanjim vojvodo, prišle pod neposredno oblast dinastije Habsburg, in jih je rodovina organizirala kot svoje Dedne dežele, matico svoje tisočletne dinastične vladavine, so postale branik Svetega rimskega cesarstva na vzhodnem alpskem robu, kjer so se vdori divjih plemen iz Zakarpatja ustalili konec prvega tisočletja, ko so Madžari pod papeževim okriljem ustanovili madžarsko kraljestvo, ki je obsegalo ozemlje od Karpatov do Jadrana. Ustanovitveni akt posebej poudarja, da je Madžarska enovita in celovita kraljevina z absolutno kraljevo oblastjo, in da so upravniki posameznih dežel navadni kraljevi uradniki, za razliko od organiziranosti Rimskega cesarstva, kjer so vojvodine avtonomne in njih vladarji suvereni.

– Avtonomijo vojvodin in kneževin Svetega rimskega cesarstva je ustavno pravno in mednarodno pravno opredelil Vestfalski mir (Osnabrück – Münster, 24.10.1648), ki je poudaril suverenost dežel in deželnih gospodov, ter zmanjšal pomen kraljestva ter moč in vpliv kraljev. Tako je v glavnem ostalo do Napoleonovih vojn in še kasneje, do konca Prve svetovne vojne.

– Da so habsburške Dedne dežele – to pomeni slovenske dežele – dejansko države, je zapisano tudi v Leobenskih preliminarijah iz leta 1797: "… états héréditaires de la Maison d’Autriche…"

– Avtonomijo slovenskih dežel je leta 1804 potrdil v svojem Cesarskem patentu cesar Franc I. Ker je Napoleon odpravil Sveto rimsko cesarstvo, so Habsburgi izgubili zveneči naslov cesarjev, ter (p)ostali "le" to, kar so vedno bili: Vojvode slovenskih dežel. Da bi si povečal ugled in moč v pričakovanih usodnih evropskih pogajanjih med kralji in cesarji, je Franc I. na hitro sestavil ustavni akt, v katerem je ustanovil dinastično "cesarstvo" – Avstrijsko cesarstvo – ki, kakor posebej določa Patent 1804, v ničemer ne zadeva ali celo zmanjšuje avtonomijo in druge izvirne pravice vojvodin. Gre izključno za naslov, ki ga nosi vsakokratni suveren teh avtonomnih dežel – vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva, kakor so se poslej imenovale.

– Internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel – in vojvodin in kraljestev Avstrijskega cesarstva – je prišla znova do izraza leta 1867, ko je Franc Jožef uveljavil tkim. Ausgleich – Poravnano, s katero je bilo ustanovljeno avstroogrsko dvodržavje, personalna unija. V dokumentu piše, da "Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v Cesarskem svetu na Dunaju". To pove, da so tudi slovenske dežel bile in so subjekti internacionalnega prava, saj stopajo v neposredne odnose z drugimi državami. Hkrati Poravnava pove, da Hrvaška, Slavonija in Vojvodina te subjektivitete niso imele. Ogrska je bila od začetkov enovita in centralizirana monarhija. Bani so bili kraljevi uslužbenci. Kako odločno in silovito je Budimpešta varovala to enovitost in celovitost, se je pokazalo pri poizkusih Kuk monarhijo preurediti v trialistično skupnost, a so Madžari odločno nastopili proti delovanju prestolonaslednika Ferdinanda, ki je skupaj z nemškim cesarjem pripravljal "slovansko os" proti Vzhodu – Turčiji. Nikakor niso dovolili, da bi se Hrvaška in Slavonija ter Vojvodina odcepile. Zelo verjetno se politiki v Budimu, pa tudi sam cesar Franc Jožef, niso zelo iskreno zgražali ob usodnih sarajevskih strelih, ki so te načrte zaustavili. (Cesar, ki je tedaj bival v poletni rezidenci Bad Ischl, je ob prejemu telegrama zavzdihnil: Bog vedno prav uredi zadeve…)

– Državno pravna in internacionalno pravna subjektiviteta slovenskih dežel je še enkrat – in to tik preden so jo slovenski politični voditelji potopili v balkansko blodnjavo – vstala "v vsej svoji lepoti", ko je cesar Karl I. izdal Manifest dne 16. oktobra 1918, v katerem je potrdil avtonomijo dežel Avstrijskega cesarstva in določil, da si izberejo svoje državne zbore po etničnem ključu in se svobodno združujejo oz. razdružujejo. V istem ustavnem aktu je posebej podčrtal, da pa o čem takem ne more biti govora v ogrski polovici dvodržavja, ker "ne more dovoliti razkosanja enovitega ogrskega kraljestva"! Na to celovitost je namreč slabi dve leti poprej v Budimu prisegel! Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko nemško govorečim prebivalstvom so nemudoma sestavile svoje državne zbore in 21. oktobra 1918 na Dunaju razglasile združitev v Nemško Avstrijo. Kasnejši ustavni akti so le dokončno oblikovali državo v republiko in po določbah pariške mirovne konference odpravile ime "Nemška". Kako trden državnopravni in ustavnopravni akt je Manifest, in kako trdna je država, ki se je vzpostavila na njegovi podlagi, pokaže prav primer Avstrije, ki ji niti sramotno kolaboriranje z nemškim nacizmom in utopitev v Tretji rajh ni odvzelo upravičenj do lastne državnosti, ki ji je bila s strani zmagovitih zaveznikov vrnjena z Državno pogodbo o Avstriji 1954.

– Dežele Avstrijskega cesarstva z večinsko slovensko govorečim prebivalstvom (oz. dotični deli Koroške in Štajerske) pa niso razglasile svoje združitve v Zvezno republiko Slovenijo (dejansko uresničitev Zedinjene Slovenije, tako silno zaželena…), ko so se pojavile vse ustavne in zakonske podlage za ta namen, marveč so dovolile (po kdo ve čigavem diktatu…), da jih je zlorabil zagrebški nemanič, brez vsake državnosti in državnopravnega upravičenja, in popeljal sebe s "plakatom slovenske državnosti" pred seboj v Beograd, kar je diplomat in državnik Aleksander, regent in prestolonaslednik, nezmotljivo opazil in s svojo vrhunsko diplomatsko intervencijo – spremembo dikcije Adrese – tudi razgalil, postavil stvari na svoje mesto: Države, ki se združujejo v Kraljevino Srbijo so slovenske dežele, Dalmacija in BiH. Hrvaška, Slavonija in Vojvodina so pa s strani zmagovite srbske vojske okupirana ozemlja Kraljevine Ogrske. Da ima zgodba svojo temačno ZAROTNIŠKO ozadje (protislovensko!), je mogoče sklepati po tem, da je pri tako usodnem dejanju umanjkal PREDSEDNIK, prvi človek zagrebškega Narodnega vijeća, Slovenec dr.Anton Korošec.

Ni pa nobenega dvoma, da se je Zagreb tudi tokrat "šlepal" na Slovencih.

Pregled zgodovine državnosti slovenskih dežel pokaže kontinuiteto dejanske suverenitete. Moderno internacionalno pravo hkrati pove, da državnost ne more izginiti sama po sebi. Ne odpravi je niti okupacija, kaj šele "združitev". V ustavi Zvezne republike Nemčije npr. piše, da so meje ZRN "zunanje meje zveznih dežel" (Pa se je že Hitler trudil izničiti državnost nemških dežel)! Odpraviti je mogoče državnost le, če izgine subjekt-nosilec (torej ozemlje, prebivalstvo…), ali pa je to decidirano storjeno z ustreznim mednarodnim aktom.

Ker so torej v južnoslovansko državno tvorbo vstopile slovenske dežele kot subjekti internacionalnega prava, nihče pa nikoli v času trajanja te južnoslovanske države te subjektivitete na veljaven način ni odpravil, so dežele kot take ostale države, pa naj so se pojavljale kot banovina ali kot republika ali okupirani teritoriji. O tem zgovorno priča zavest ljudi, ki sebe še vedno vidijo kot Krajnce, Štajerce, Primorce, (Prekmurci so tudi Vendi). Še bolj pa razkriva to resničnost slabo prikrito zavistno "zmerjanje" z one strani južne meje z "deželo" in "Krajnci" – ni kaj, resnica bode!!! Tam "dežele" – kar je slovenska in kajkavska beseda za državo – nikoli niso imeli. Ostale so torej do današnjih dni tudi državne meje slovenskih dežel – v kolikor se z meddržavnimi sporazumi niso spremenile – npr. napram Italiji, Avstriji in Madžarski. Znotraj Jugoslavije so meje slovenskih dežel v največjem delu obveljale kot notranje upravne meje, so pa tisti hip, ko se je na drugi strani pojavil državnopravni subjekt (NDH 1941) znova obveljale kot meddržavne. Brez vsakega problema, tudi del od Zavrča po Dravi do sotočja z Muro, čeprav si je Zagreb z etničnim čiščenjem in nasiljem del Prekmurja med Dravo in Muro že prisvojil.

KAJ SE JE TOREJ DEJANSKO ZGODILO DNE 25.6.1991 ?

Upoštevati je treba ugotovitev Badinterjeve arbitražne komisije, ki je povedala, da je "SFRJ v procesu DISSOLUTION" – da torej razpada na tiste dele, iz katerih je nastala.

Pri tem pa je bistveno, da prihaja do zelo povednih razlik:

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee

the Presidency of the Socialist Federal Republic of Yugoslavia (SFRY) and by the ‘Assembly of the Serbian People of Bosnia-Herzegovina’.

1. In its Opinion No. 1 of 29 November, published on 7 December, the Committee found that

‘the Socialist Federal Republic of Yugoslavia is in the process of breaking up’.

The Opinions of the Badinter Arbitration Committee these two questions, as well as the queries addressed in its first Opinion, delivered on the 29th of November 1991, were closely related to each other. In its November Opinion, although the Committee displayed little originality in observing that Yugoslavia was ‘engaged in a process of dissolution’, it made interesting considerations.

ki razkrivajo dvoje:

1) Glede Slovenije, ki je prva izstopila iz Jugoslavije, so zadeve na internacionalni ravni enostavne in razvidne: Jugoslavija je v procesu "dissolution" (beseda opredeljuje razhod tistih subjektov, ki so skupnost sestavili).

2) Ko se začne razprava o nadaljevanju procesov, pa pojem "dissolution" ni več tisto pravo. Pojavijo se pojmi od "breaking up" do "secession".

Oboje je razumljivo in logično. Slovenija se je lahko od SFRJ samo razdružila, saj je vanjo vstopila kot suvereni subjekt. Ves ostali del SFRJ pa je bil – razen Dalmacije, ki se ni "počutila" kot subjekt, in BiH, ki ji tega nihče ni bil pripravljen priznati – sestavni del Kraljevine Srbije, ki je vse kasneje v Jugoslaviji nastale subjekte prinesla ali kot dele svoje države ali kot okupirano ozemlje v Jugoslavijo. Slovenija – slovenske dežele so torej kot "Republika Slovenija" brez problema lahko izstopile iz SFRJ (in se s tem razdružile s "Kraljevino Srbijo"!), in je to na nek poseben način bilo tudi prisotno v beograjski politiki. Do izraza je npr. prišlo v zahtevah, naj "Slovenija gre" in podobno. Vse ostalo, "odcepitev republik in pokrajin", ki so nastale na ozemlju Kraljevine Srbije in z njene strani okupiranih ozemljih Kraljevine Ogrske v času "trajanja" Jugoslavije, pa je stvar posebnih pogajanj o odcepitvi med njimi in Beogradom.

Razumljivo in logično je tudi, da so republike in pokrajine, ki lastne državnosti niso imele, na vso moč vztrajale, da Jugoslavija razpada ("dissolution"), da se one od nje ne odcepljajo, da bi se namreč (zopet ?) "šlepale" na Sloveniji – slovenskih deželah – in se izognile zelo verjetno neprijetnim in zanje neugodnim pogajanjem z Beogradom. Zvijačna politika Zagreba je zapletla Miloševića v spletko delitve BiH in s Srbi poseljenih delov Socialistične republike Hrvatske. Zagrebu je šla na roko kompozicija: predsednik zvezne vlade Marković, zvezni predsednik Mesić, zunanji minister Lončar in minister za obrambo in vrhovni poveljnik Kadijević – vsi s hrvaškega vplivnega območja. Na ta način je Zagrebu uspelo sprožiti napad JLA na Slovenijo, namesto da bi JLA zavarovala mejo med odcepljeno republiko – suvereno državo Slovenijo – in preostankom SFRJ, ter tako zagotovila, če že ne obstoj preostanka države, pa vsaj pravilne, zakonite postopke odcepitve, s čemer bi preprečili izbruh vojne, ki pa se je zgodila, ker ne slovenska, ne jugoslovanska – še manj pa mednarodna – politika niso prepoznale dejanskega stanja in so ravnale popolnoma napačno. Sprovocirani, nesmiselni, vojaško totalno diletantski, do zločinstva zmanipulirani napad JLA na osamosvojeno Republiko Slovenijo je dogajanje namesto v razrešitev napačnih odločitev leta 1918, in še kdaj kasneje, usmeril v katastrofo, kakršne Evropa ni doživela od konca Druge svetovne vojne. Vse samo zaradi neupravičenih, etnično izključevalnih in ekspanzionističnih apetitov določene politike, ki sicer s svojim temeljnim naklepom, da bi v navezi z izigranim Miloševićem ("kazen" je sledila – Haag) izkoristila pričakovani totalni poraz Slovenije in uresničila svoje sanje o neposredni meji z Avstrijo in Italijo, ni uspela. Hrabrost in državljanska samozavest državljanov Republike Slovenije, brez ozira na etnično ali katero drugo poreklo, je ustavila pohod JLA in s tem tudi podle naklepe, skrite v ozadju. So pa postale žrtve te politike stotisoči, ko je na krilih besnila zaradi neuresničenega naklepa bratomorna vojna zajela preostale dele SFRJ.

Dne 25.6.1991 je torej ponovno uveljavila svojo državnost in se osamosvojila Republika Slovenija. To dejanje je storila sama, na podlagi plebiscitarne odločitve državljank in državljanov. Storjeno je zadevalo Republiko Slovenijo in preostanek Jugoslavije, države SFRJ, nobene druge republike in pokrajine, saj so vse nastale šele potem, ko je nastala Jugoslavija. Badinterjeva arbitražna komisija je dogodek opredelila kot "dissolution", torej kot razhod subjektov, ki so državo Jugoslavijo z združitvijo leta 1918 sestavili. Na ta način je Badinterjeva komisija, ki je imela mandat odločati o mednarodni subjektiviteti, ugotovila, da je pod imenom Republika Slovenija izstopil iz Jugoslavije subjekt, ki je vanjo l.12.1918 vstopil. To pa so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva s svojimi državljani, oblastjo, ozemljem in mejami.

Kmalu po vstopu je sicer sporazum v Rapallu prisodil celovito deželo Primorsko, ki je sodila pod oblast Narodnega sveta v Ljubljani, Italiji, Trianonski sporazum pa je leta 1922 (ponovno 1947) dodelil večji del Slovenske krajine – Prekmurja Kraljevini SHS, in v sporazumu ugotovil mejo med Žalsko županijo in Hrvatsko na reki Dravi do sotočja z Muro. Določbe v zvezi s Prekmurjem so ostale tudi po Drugi vojni vse do osamosvojitve Slovenije na mednarodni ravni nespremenjene (meje na Dravi ni razveljavil noben mednarodni akt), Primorska pa je bila s Pariškim mirovnim sporazumom leta 1947 v drugo, drugič, kot celovita dežela z nekaterimi spremembami meje vključena v Jugoslavijo, s tem, da je komunistična Jugoslavija ohranila fašistično odločitev, ki je železniško progo med Trstom in Reko prek Postojne vključila v teritorij Primorske, in to ozemlje odvzela Krajnski. Seveda le na upravni ravni, ne na državnopravni. (Take so bile tudi vse druge odločitve v zvezi z razmejitvami znotraj SFRJ. Imajo relevanco, če dejstev na višji, državni ali internacionalni ravni ni!)

Ker sta bili torej dne 25.6.1991 "stranki v postopku" Republika Slovenija in preostanek Jugoslavije, ni dvoma, da je potrebno upoštevati in uveljaviti tisto državno mejo, s katero je Slovenija, slovenske dežele, vstopila v novo skupno državo dne 1.12.1918.

Odločitev Badinterjeve komisije in določbe temeljne ustavne listine RS v zadevi meje torej nimajo nobenega pomena, saj Badinterjeva odločitev ni konsistentna, ko po eni strani govori o "dissolution", po drugi pa o secesiji. Dikcija o "republiških mejah ki postanejo državne" zadeva tiste subjekte, ki državne meje niso imeli, Temeljna ustavna listina pa je v delu, ko govori o državni meji in jo poskuša določiti, navadna farsa, saj tako eklatantno dvo- ali večstranskega dejstva, kot je državna meja, v nobenem primeru ne more določati ena sama stran in to z eminentno notranje političnim aktom, kar ustava ali kakršnakoli ustavna listina je. Končno pa je vse stranpoti, neumnosti in nekompetentnosti v zvezi z državno mejo spravil dokonočno z mize Sporazum o arbitraži, ki zahteva od arbitražnega tribunala, da določi potek meje tako na kopnem kot na morju (brez vsake omejitve). Potek meje torej ni določen, nihče – ne Badinter ne obe državi med seboj, ne kakšno drugo kompetentno telo tega ni določilo. Sporazum s svojo natančno dikcijo sicer pove, da republika Slovenija svojo državno mejo na jugu ima, treba pa je določiti nje potek. To v vsem ustreza dejstvom. Slovenija, slovenske dežele so imele in imajo meddržavno mejo na jugu, Republika Hrvatska pa svoje državne meje nikoli, razen med Drugo svetovno vojno kot nacistična tvorba, ni imela. S podpisom Sporazuma o arbitraži je to dejstvo dokončno priznala, saj je potrdila, da niti razglasitev osamosvojitve in odcepitve dne 8. oktobra 1919 ni veljavna. Ker torej republika Hrvatska nima določenega teritorija in državne meje (vsaj z Republiko Slovenijo), ne izpolnjuje osnovnih pogojev za svoj obstoj.

Glavna naloga Republike Slovenije, preden soseda postane polnopravna članica EU, je da stori vse potrebne korake s svoje strani, da se bo arbitražni tribunal lahko hitro odločil na podlagi relevantnih dejstev internacionalnega značaja ter določil potek državne meje, ki je meja slovenskih dežel in Kraljevine Srbije (oz. z njene strani okupiranih teritorijev Kraljevine Ogrske) v trenutku združitve obeh subjektov dne 1.12.1918. To mejno črto potem razglasi kot meddržavno mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko, ter na ta način zagotovi obstoj države Hrvatske. Na mirovni konferenci, ki mora slediti odločitvi, se razrešijo vsa vprašanja odprave posledic nasilnega etničnega čiščenja, ozemeljskega ekspanzionizma, vojne škode zaradi agresije v času NDH in v času Vojne za Slovenijo, ter drugih škodljivih dejanj.

PREDMET SPORA

ad 1) Predmet spora je s tem določen. Gre za mejo slovenskih dežel, ki so leta 1918 skupaj s Kraljevino Dalmacijo, BiH in Kraljevino Srbijo sestavile Kraljevino SHS.

Naloga različnih strok je, da argumentirano potrdijo ali zavržejo to dejstvo, ne pa da rišejo mejo, kar je naloga arbitražnega tribunala. Namesto tega morajo predložiti dokaze za tako ali drugačno trditev. Če kateremukoli dejstvu, navedenem v tem sestavku, oporekajo, morajo to vsestransko utemeljiti. Za to opravilo so stroke kvalificirane in pooblaščene. O vsem pa bo nazadnje odločila politika, kajti državna meja in s tem Sporazum o arbitraži in dejanja v zvezi z njim so politikum non plus ultra. Država Slovenija sicer obstaja, saj je svojo državnost in samostojnost razglasila, ima tudi vse potrebne atribute, vključno teritorij in državno mejo. Ker pa meja nikoli ni stvar le ene države in ker Evropejci hočemo živeti v okolju medsebojnega razumevanja in tvornega sožitja, pa mora arbitražni tribunal določiti potek te meje tako na kopnem kot na morju in v duhu razumevanja in pravičnosti določiti tudi plovne režime in druge parametre tako na področju pomorskega prava kot prava morja, ki zadevajo obe državi.

Slovenija bo predmet spora, če bo tako oblikovan, kot je navedeno v začetku te točke, zlahka obrazložila in utemeljila v Memorandumu, tribunal pa je zavezan načelom in pravilom internacionalnega prava, in soočen z relevantnimi pravnimi dejstvi ne bo imel posebnih težav pri sprejemanju dokončne odločitve.

Tako sem, spoštovani gospod predsednik vlade, poskusil kolikor zmorem natančno odgovoriti na obe vprašanji, na kateri na sestanku niste dobili odgovora.

V Ljubljani, 18.9.2011

Andrej Lenarčič

poslanec DZRS 1992-1996

Meja, arbitraža

Tuesday, March 8th, 2011

BO ARBITRAŽA UPOŠTEVALA KRAVJE KUPČIJE? (Reporter, št. 10, 7. marec 2011, str. 52-53)

Pismo uredništvu

BO ARBITRAŽA UPOŠTEVALA KRAVJE KUPČIJE je naslov članka, v katerem berem tudi o najrazličnejših barantanjih, anektiranju, opuščanju, prepuščanju, kupčijah, “belih knjigah”, katastrih in drugih neuradnih, poluradnih ali enostranskih dejanjih ali aktih.
Problem slovenske meje s preostankom južnoslovanske države, v katero so slovenske dežele vstopile 1.12.1918, ter z razglasitvijo in uveljavitvijo državne samostojnosti 25.6.1991 tudi izstopile, je nastal v trenutku razglasitve in uveljavitve slovenske samostojnosti. Po eni strani ker takrat dejavnim političnim vrhovom v Sloveniji ni bilo docela jasno, kaj se dogaja in kaj počno, po drugi strani pa onstran državne meje slovenskih dežel ni bila neka Hrvatska, marveč preostanek države SFRJ, iz katere je Slovenija (slovenske dežele), izstopila, in jo je ta preostanek (skupaj s svojo republiko Hrvatsko) zaradi tega napadel z vojaško silo.
V dogajanju med državami je na planetu Zemlja običaj, da se ga dejavno in enakopravno udeležujejo izključno subjekti mednarodnega prava. Za subjekte mednarodnega prava je značilno, da lahko vstopajo v odnose z drugimi podobnimi subjekti, da se morejo in smejo združevati odn. razdruževati z drugimi subjekti tega istega prava. Tako so v južnoslovansko državno tvorbo leta 1918 kot subjekti vstopile le dežele Avstrijskega cesarstva in Kraljevina Srbija s Črno goro. Le naštete države so bile namreč v trenutku vstopa/združitve v južnoslovansko državo subjekti mednarodnega prava. Vse ostale pokrajine, ki so postale sestavni del nove države, Kraljevine SHS, pozneje Jugoslavije, so bile s strani zmagovite antantne srbske vojske zasedeni deli Kraljevine Ogrske (Hrvatska, Slavonija, Vojvodina, in sui generis Bosna in Hercegovina).
Slovenske dežele so pod vodstvom Narodnega sveta v Ljubljani vstopile v novo državno skupnost z vsemi atributi države, vključno z državno mejo. Pogojno rečeno “zunanje meje” dežel (“zunanje” po združitvi v južnoslovansko državo) so bile s pogodbami in sporazumi dokončno določene. Državna meja napram preostalim delom novonastale državne skupnosti pa ni bila niti spremenjena niti drugače določena. Karkoli se je na tem območju dogajalo, so bili to znotrajdržavni upravni akti odn. dejanja. Na državni odn. mednarodni ravni se s to prastaro državno mejo, zadnjič podrobno določeno ob uveljavitvi Poravnave 1867, ni zgodilo nič, razen, da je v trenutku nastanka fašistične Nezavisne države Hrvatske znova stopila v veljavo kot (med)državna meja po vsej svoji dolžini od Kvarnerja na zahodu do sotočja Mure in Drave na vzhodu.
Tudi po Drugi svetovni vojni se z meddržavno mejo slovenskih dežel znotraj Jugoslavije ni zgodilo nič. Tudi meddržavne pogodbe v zvezi s priključitvijo Primorske Jugoslaviji o kakšni spremembi meje dežele Primorske niso govorile. Meje znotraj Jugoslavije so ostale slej ko prej notranjedržavne upravne meje brez vpliva na obstoječo državno mejo, ki se kot taka pač ni uporabljala, ker je bil teritorij SFRJ mednarodnopravno enovit in celovit. Tak je bil do trenutka, ko je Republika Slovenija sprejela ustavnopravni akt o osamosvojitvi, do katerega je imela vso pravico kot subjekt mednarodnega prava v trenutku združitve v Jugoslavijo, četudi se vodilnim političnim akterjem, ki so pripravljali akte in dejanja, o čem takem očitno ni niti sanjalo, saj so napravili – po besedah enega najpomembnejših ustvarjalcev – “veliko posranijo”!
Zmeda, nezakonita ravnanja, ignoranca, neupoštevanje dejanskega stanja in fraudolentni koraki južne sosede so imeli za posledico do nerešljivosti zapleteno vprašanje meddržavne meje. Na srečo se je zgodilo, da sta predsednika vlad obeh držav podpisala in sta tudi oba parlamenta ratificirala Sporazum o arbitraži, ki je postavil stvari na svoje mesto – namreč na raven mednarodnega prava, saj je v sporazumu natančno določeno, da mora tribunal pri svojem odločanju upoštevati pravila in načela internacionalnega prava, kar pomeni, da nič, kar nima značaja internacionalnopravnega dejstva, za tribunal nima nobene teže pri odločanju. Ker je celo vodilna strokovnjakinja za mednarodno pravo pri nas v javnem nastopu na TV odločno zagotovila, da notranjepolitični akti in dejanja nimajo nobenega učinka na internacionalnopravni ravni, je torej problem rešen. Glede meje sme tribunal opaziti izključno dejstva, ki ustrezajo zahtevanim kriterijem in načelom. Tako dejstvo je vse doslej le tukaj že omenjena meddržavna meja slovenskih dežel, ki so vstopile v novonastalo državno skupnost 1.12.1918. Ta meja ni bila nikoli odpravljena.
Enostranski akti – magari kake bolj ali manj temeljne ustavne listine in podobne pobožne marnje – v mednarodnopravnih zadevah, kar meja vsekakor je, nimajo nobenega učinka. Tudi Sporazum o arbitraži odreka kakršnemukoli koraku ene ali druge strani po 25. 6. 1991 vsako veljavo. Dejanja dotlej pa so kot rečeno itak brez pomena, saj so znotrajdržavna in na mednarodni ravni ne štejejo. Sporazum o arbitraži je torej sijajna podlaga za tribunal, da odloči skladno z zahtevami Sporazuma in skladno s pravili in načeli internacionalnega prava. Tam, kjer pravičnost in dobrososedski odnosi terjajo določeno odstopanje, pa ima tribunal pravico na poseben način težavo omiliti ali odpraviti. Če bi se na primer kako veliko severnojadransko pristanišče znašlo brez dostopa do odprtega morja, ki ga sedaj ima, bi tribunal lahko določil koridor v ta namen.
Kljub nespornim argumentom mednarodnopravnega značaja, ki jih ima Republika Slovenija, pa se lahko zgodi, da tribunal le-the ne bo mogel upoštevati, ker bo ugotovil, da se jim Slovenija odpoveduje. S slovenske strani namreč ni slišati nobenega glasu o slovenskih argumentih te vrste, kaj šele, da bi jih kdo uveljavljal. Prav nasprotno je res: vedno znova se sliši vsakovrstno govoričenje o notranjepolitičnih zadevah, o administrativnih razmejitvah, katastrskih mejah in podobno, kar vse nima nobenega pomena na meddržavni ravni, če meddržavna meja obstaja – kakor je slučaj z našo južno mejo. Še dosti hujše od tega je, če predsednik največje opozicijske stranke javno razkazuje in pledira za mejo v Piranskem zalivu, kjer nikoli ni bilo in ni nobene meddržavne meje. Tribunal, ki to vidi, si ne more misliti drugega, kot da je to maksimalna zahteva Republike Slovenije, pa ne more odločiti drugače, kot da ignorira dejansko obstoječo slovensko meddržavno mejo in na podlagi načela pravičnosti razdeli slovensko “maksimalno zahtevo” na pol – kar je pri arbitriranju običaj: Torej dodeli hrvaški polovico in Sloveniji polovico slovenske maksimalne zahteve, ter določi mejo nekje pri Izoli. Stvar pa je še hujša, če se spomnimo – in južna soseda je to seveda zapisala, Tribunal pa je zagotovo tudi obveščen – da je predsednik največje opozicijske stranke, ko je kot predsednik vlade govoril na proslavi priključitve Primorske leta 2008 v Kopru, poudaril da je dobila Hrvaška Istro vrnjeno. Če je torej tako, in beseda premiera je po Dunajski konvenciji v mednarodnih zadeva zavezujoča, potem Tribunal te slovenske izjave ne more ignorirati, pa če je še tako v nasprotju z dejstvi, le ker slovenski premier ni povedal koliko Istre je bilo Hrvaški vrnjene, mora, more ali sme povprašati Zagreb, koliko – če ne vse – Istre do meje z Italijo pri Debelem rtiču hoče.
Sijajna priložnost, ki jo je za rešitev vprašanja državne meje slovenskih dežel prinesel Sporazum o arbitraži, je – tako se je bati – v največji meri že zapravljena. Če slovenska vodilna politična garnitura v predmet spora, kakor terja Sporazum o arbitraži, ne bo zapisala tu večkrat omenjene državne meje in ničesar drugega – ker nič drugega na internacionalni ravni pač ne šteje in niti ne more biti predmet spora – bo moral Tribunal, ki v takem primeru niti na slovenski strani, ne le na hrvaški, ne bo našel nobenega relevantnega argumenta, pač prisluhniti tisti strani, ki bo s svojimi četudi neustreznimi argumenti in z botri iz ozadja glasnejša in bolj učinkovita.

Andrej Lenarčič
7. marca 2011

TEZE V ZVEZI Z MEJO

Monday, November 8th, 2010

1)

Osrednja izpričana državna tvorba na našem ozemlju že iz časov pred vzponom Rimskega imperija je kraljestvo Norik, ki je svojo trdoživost in državno moč izpričalo tudi tako, da se je nenavadno dolgo upiralo Rimu in mu navsezadnje ni bilo nikoli docela podrejeno. Seveda, saj je bil kulturni in splošno družbeni potencijal tod dosti starejši od rimskega. O denarju, pa “noriškem jeklu”, trgovanju, običajih, je dovolj znanega. Železarska, livarska in proizvodna tradicija kaže svoje sledove še dandanašnji. O strukturiranosti družbe že zdavnaj pred našim štetjem govorijo najdbe, ki tako po kvaliteti kot po številu presegajo vse, kar se je našlo drugod. Kdo so bili prebivalci in kakšna je bila njihova govorica seveda pripovedujejo prastara poimenovanja, zlasti toponimi, ki so jih novodobni prišleki diletantsko, dostikrat tudi smešno prevedli. Tako so rudogorje, kjer so naši predniki že v bronasti dobi kopali za pridobivanje brona potrebni cin in svinec, in so ga vsled tega poimenovali po svincu Svinja planina, germanski prihajači ozmerjali s Svinjskimi alpami, osrednje naselje pa Merjaščevo. Na povsem podoben način so iz plešatih (golih, neporaslih) hribov delali plesišča – Tanzenberge, iz Strmcev, ki so jim domačini rekali tudi Turje, pa Šturje ali Turjak, so se švabsko govorečim pisarjem prikazovali Auerspergi, nekakšna pribežališča turov, sicer po definiciji nerodnih ravninskih govedi, in seveda za krono vsega, iz domačega prebivalstva so ustvarjali primitivne prihajače – četudi so njihovi lastni kronisti morali zapisati vsaj to resnico, da so se umestitve vladarjev že v davnini dogajale v slovenskem jeziku. In ne le to, te kronike povedo tudi, da so ti (bojda!) primitivni poganski prišleki taka slovesna dejanja pospremili z glasbo – s petjem “svojih kirijelejsonov”, kakor so verjetno tevtonski barbari razumeli njim nedosežno kulturo izražanja. Le še korak je bil potreben, da so – seveda zaradi političnih potreb oz. ker so se na ta način prikupili Rimu, ki je hlepel tudi po civilni oblasti – razglasili prekrščevanje domorodcev, zvestih Bizancu, v pokristjanjevanje, a je dejansko šlo le za uničevanje krščanstva, obstoječega od začetkov, ki so ga nadomestili z zlorabo vere v politične namene. Le kako bi namreč prišleki izza Alp in Limesa učili krščanstva naše prednike, ki so v svoji sredi imeli vsaj Oglej, da o drugih krščanskih središčih ne govorimo, in so bili na “ti” s Konstantinoplom, z Metodi in Cirili.
Videti je, da so Bavarci naredili velik deal s papeži, ki jim je civilna oblast spolzela v Konstantinopel, in so tako, kot se je Konstantinopel trudil da bi ob civilnem pridobil tudi cerkveni primat v čimširšem prostoru, delovali v smeri, da bi kar največ Evrope znova obvladovali ne le versko, marveč tudi civilno. Bavarci so prek samostana v Salzburgu in s pomočjo novih postojank znotraj prostora naših slovenskih prednikov uradno izvrševali pokristjanjevanje, v resnici pa “conversio”, kar pomeni da so s prekrščevanjem podrejali domačine (danes bi rekli “pravoslavne” kristjane) kot vernike Rimu, kot državljane pa sebi1. To zasedanje slovenskega prostora se je sicer kmalu pokazalo za Rim nevarno, pa so s pomočjo svojega protežiranca Karla, ki so si ga podredili s cesarsko krono, Bavarce bolj ali manj uspešno zaustavili na Dravi. Je pa Rim ne dosti kasneje na zelo podoben način izkoristil madžarske prišleke, ki jim je pomagal organizirati dinastično državo2, da je tako razširil območje svojega civilnega vpliva še naprej proti vzhodu in Bizancu, hkrati pa pristrigel peruti svojim dotedanjim švabsko-bavarskim pomagačem. Kasnejše težave Habsburgovcev z Budimom v moderni dobi in posledično koketiranje Dunaja z Zagrebom, s čemer so dražili Budim, a so škodo imeli predvsem Slovenci, so imele svoj praizvor v tem dogajanju.

Civilizacijska in državotvorna podstat družbenih struktur v obalpskem prostoru, ki so ga poseljevali naši predniki, je bila tako trdna in vzdržljiva, da je preživela viharne premike povezane z divjanjem tolp prek ozemlja v obdobju razpadanja Rimskega imperija, in je obstala tudi, ko so frankovske germanske oblastne strukture novega družbenega reda – fevdalizma – prinesle v domovino naših prednikov dinastično fevdalni tip vladavine. Državna tako teritorialna kot formalna organiziranost je obstala tudi pod novo, fevdalno, katere nosilci so bili v veliki večini švabski Nemci (pogojno rečeno Nemci), pa so svojo državno strukturo vojvodin in krajin umestili v obstoječi okvir – saj jo je navsezadnje terjala geopolitična danost3 – in ohranili takorekoč tudi uradni jezik domorodcev, saj so državotvorna in bogoslužna dejanja izvrševali v njihovem domačem, “vendskem” jeziku. O tem poleg v kamen vklesanih pričevanj in raznih kronik govorijo tudi zapisana slovenska besedila, ki so celo najstarejša besedila, zapisana v kakem danes živem zahodnoevropskem jeziku.
Vse povedano priča o starodavnosti in trdnosti državnih struktur na ozemlju, katerega znaten preostanek še danes poseljujejo ljudje enake kulture in govorice, kot tistikrat.
Državnost in kultura teh dežel je bila torej tako čvrsta podlaga, da so najbolj potentni švabski fevdalni gospodje, habsburški prišleki, kljub hudim bojem s konkurenco – češkim kraljem in Madžari – na osvojenem območju iz dotlej obstoječih dežel zlahka ustvarili temelj svoje dinastične države, ki je trajala skoraj tisočletje – Dedne dežele (slovenska beseda dežela pomeni država! Beseda država je privzeta tujka!). O tolikokrat omenjeni trdnosti državnih struktur že samo to pove več kot dovolj. Nobeno čudo torej ni, da so s te zdrave osnove potentni dinasti lahko uspešno širili svojo oblast daleč v severnoitalske nižine in tudi na območje madžarskega kraljestva v Panonijo.

Schwabenspiegel o umestitvi in pravicah karantanskih knezov:

ODSOTNOST DRŽAVNE MISLI MED SLOVENCI
Vprašanje, ki se postavlja pred opazovalca dogajanja na tu obravnavanem geopolitičnem prostoru, je prav gotovo to, kam je izginila vsa ta “slovenska” državna zgodba. Ali je ploh kdaj bila? Odgovor je pri roki. Država v fevdalni in dinastični družbi ni bila identična današnji. Na območju Svetega rimskega cesarstva so kraljestva, kneževine, vojvodine in krajine imele državnopravno suvereniteto in lastne vladarje. Ti so predvsem v nemškem prostoru izmed sebe izbirali svojega skupnega “nemškega” kralja, papež pa je ne nujno istega suverena kronal kot rimskega cesarja. Habsburžani so s politično spretnostjo in preigravanjem kmalu prevzeli številne naslove v dedno pravico. So pa ostali tudi suvereni vojvodin in krajin na “slovenskem” ozemlju – svojih Dednih dežel. Ker so bili Habsburžani Švabi in Nemci, fevdalci so pa s seboj pripeljali svoje nemške uslužbence, pisarje, hlapce in biriče, se je v dotlej slovenskem okolju na civilnoupravni in tudi cerkvenoupravni ravni vse bolj uveljavljal dominantni nemški vpliv. Dodatno je slovenske domorodce oddaljevalo od vzvodov države prizadevanje dinastov, da bi državno upravo kar najbolj centralizirali in zmanjšali suverenost dežel. To prizadevanje sicer ni uspelo in je državnost vojvodin ostala vse do konca dinastije, je pa imelo za posledico, da je država postajala Slovencem vse bolj tuja. In je tudi dejansko postajala – ne le v poslovanju – vse bolj nemška. Tu se je pojavil dejavnik, ki je našel svojo nišo.
Ta dejavnik je bila Cerkev, ki je bila od začetkov “blizu ljudem”, kot fevdalni posestnik pa tudi močna politična sila.
_____________________________

2)

DEŽELE – DRŽAVE

Predhodni, nekoliko obsežnejši ekskurz v dogajanje, povezano z vlogo Cerkve pri pozabljanju Slovencev na lastne državnostne strukture, zahteva še besedo o deželah in njih suvereniteti.
Dejstvo, da s(m)o Slovenci po krivdi kogarsibodiže pozabili na svojo lastno državnost in jo prepustili tujcem ali pustili ležati ob cesti, v ničemer ni prizadelo te državnosti. To je nekako tako, kot prihranek na računu ostane, tudi (no, resnici na ljubo še toliko bolj !) če nanj pozabiš. Ugledna peresa mednarodnega prava povedo, da državnosti ne zbriše niti okupacija niti odcepitev dela ozemlja.

A poglejmo nekaj dejstev, ki pripovedujejo o državnosti Dednih dežel, tudi tistih, ki jih lahko imenujemo “slovenske”, saj ne nemške ne kake druge nikoli niso bile. Za današnjo rabo je dovolj pogledati dejstva iz novejše dobe – nekako od Napoleonovih časov, ki so zakoličili glavne smeri razvoja državnosti v Evropi, saj so bili dinastični temelji državne oblasti tedaj že močno omajani.

Dežele so imele opredeljeno svoje ozemlje, meje, državljane in oblast. Nejevernežem bije v oči kar dovolj velik preostali mejnik med Krajnsko in Štajersko ob nekdanji državni cesti pod Trojanami. “Status Carnioliae” – državni zbor Krajnske je med drugim podeljeval in odvzemal državljanstvo (znan je primer graščaka z Otočca), določal poveljnike vojske, jih pošiljal v bojne odprave, pa tudi financiral tisk slovenskih (protestantskih) knjig. Državnost dežel se je manifestirala na različne načine in so jo priznavali tudi tuji državni subjekti.

O državnosti Dednih dežel habsburške dinastije (vojvodin in krajin, ki so kot rečeno nastale na temelju državnosti slovenske Karantanije) je dokumentov na izbiro. Navedimo jih nekaj:

1) ARTICLES PRÉLIMINAIRES DE PAIX (Château d’Eggen-wald, près de Leoben), 29 germinal an V (18 avril 1797) – to je pripravljeni mirovni sporazum (podpis je bil predviden v Ogleju) med Napoleonom in cesarjem Francem, ki ga sporazum naslavlja: Sa Majesté l’Empereur, Roi de Hongrie et de Bohême, etc. etc. in našteva njegove Dedne DRŽAVE (ses états héréditaires): S(t)yrie (v originalu manjka črka t), la Carinthie, le Tyrol, la Carniole et le Frioul, ki jih bo vrnil cesarju. Istra je bila tisti čas zasedena od Napoleonovih zaveznikov Benečanov, pa je bila zaradi tega predmet posebnega protokola. Vsekakor dokument najvišjega ranga izpričuje državnost Dednih dežel.

2) Razglasitev Avstrijskega cesarstva: 7. decembra 1804 so na Dunaju nadvse slovesno razglasili Avstrijsko cesarstvo. Napoleon je namreč do temelja pretresel dinstične evropske strukture, posebej institut Svetega rimskega cesarstva (katerega krono je potem cesar Franc dokončno odložil 6.8.1806). Naslov Rimskega cesarja je že dolgo krasil člane habsburške dinastije, sedaj je pa grozilo, da se bo dovčerajšnji cesar lahko ponašal le še z naslovom kralja in vojvode. Na državni konferenci 10. avgusta 1804 je zato mladi cesar Franc objavil svoj načrt, da bo privzel naslov “cesar Avstrije”. V predlaganem zakonu je bilo posebej poudarjeno, da ta dedni naslov vsakokratnega vladarja iz habsburške hiše v ničemer ne spreminja ustav habsburških neodvisnih dednih držav, katerih edini vezni člen je dinastija.4 Ta manifestacija trajne suverenitete dednih držav habsburške dinastije se je ponovila kmalu, ko je namreč Napoleon s svojimi Ilirskimi provincami spremenil položaj dotedanjih dežel Avstrijskega cesarstva – Krajnske, Koroške in Primorja. Po Vaterloju Habsburžani niso prav posebej hiteli z ukinitvijo provinc – leta 1816 so na njihovem območju celo izoblikovali Ilirsko kraljestvo. Očitno so prevladovale centralistične tendence in Napoleonovi ukrepi so povečali moč dunajske dvorne komore nad deželami. Toda prizadete dežele se niso hotele sprijazniti z izgubo velikega dela avtonomije, toliko manj, ker ostale dedne dežele, ki niso bile okupirane s strani Francozov, sprememb niso bile deležne. Vztrajale so zato, da se jim status vrne, kar so tudi dosegle.

3) Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918, ki decidirano dovoljuje “deželam Avstrijskega cesarstva”, da se svobodno razdružujejo in združujejo. Nedvoumno torej priznava njih državnost in suverenost. O političnem analfabetizmu slovenske “stroke” tedaj in še dandanašnji seveda glasno kriči nadaljevanje tega manifesta. Cesar namreč v nadaljevanju odločno pove, da pa Kraljevine Ogrske ni dovoljeno razkosati. Je torej Kraljevina Ogrska celovita, enotna država. Province/pokrajine nimajo lastne državnosti. Resnica je, da so bile subjekt mednarodnega prava samo slovenske dežele, katerih upravljanje je legalno pridobila ljubljanska vlada z uradnim obvestilom dunajski centralni vladi, ki je dejstvo, da Narodni svet v Ljubljani prevzema v svojo suvereno upravo slovenske dežele Primorsko (seveda z Istro!), Krajnsko, slovenski (!) del Koroške in slovenski (!) del Štajerske, sprejela brez ugovora na znanje.5 To seveda dokazuje državnost in suverene pravice teh dežel oziroma vlade, ki je prevzela državne posle.

4) Da se neka država ne more združiti z “nedržavo” – torej da se npr. Kraljevina Hrvatska in Kraljevina Slavonija ne bi mogle združiti s Kraljevino Srbijo, marveč bi si take pokrajine brez državnopravne subjektivitete Srbija lahko le priključila, se je izkazalo na sam dan “ujedinjenja” 1.12.1918 v Beogradu. Vodja delegacije Države SHS, dr. Pavelić, je v svoji adresi izjavil, da se Država SHS združuje s Kraljevino Srbijo. Seveda ga je državnopravno razgledani, v Franciji šolani regent Aleksander v svojem odgovoru – sprejetju združitvenih želja – takoj popravil z izjavo, da se DEŽELE države Slovencev, Hrvatov in Srbov združujejo s Kraljevino Srbijo. Država SHS torej ni bila subjekt mednarodnega prava. To so bile le slovenske “dežele.

5) O državnosti slovenskih dežel Avstrijskega cesarstva govori tudi (vojaška) kartografija. V knjigi Miroslav Peterca et al., Kartografija, Vojnogeografski inštitut Beograd, 1974, beremo na strani 41:

Za nas su interesantne topografske karte sa šrafama koje je izdao bečki VGI u razmeru 1 : 144 000 (Specijalna karta vojvodstva Štajerske, Koruške i Kranjske, kneževine Gorice i Gradiške, grofije Istre, grada Trsta i Ma¬darskog primorja publikovana 1842, zatim Specijalna karta Kraljevine Dal¬macije izdata 1861-1863. god. i Specijalna karta Kraljevine Madarske izdata 1869-1879. god.) i 1 : 75 000 (Specijalna karta Austrougarske monarhije izdata 1873-1888).

Naslovi kart razkrivajo, da so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva (primerjaj tudi letnice izdaje!) države, dočim na območju Kraljevine Madžarske ni bilo nobenega drugega subjekta mednarodnega prava. Zato je karta obale med izlivom Rečine (oz. od 1867 naprej inkluzive mesto Reka) in Karlobagom karta “madžarskega Primorja” in ničesar “hrvaškega”, ker nič takega državnopravno nikoli ni obstajalo!
Razen vojaških zadev in matičnih služb je kartografija eden bistvenih “državnih” resorjev.

 
Matični dokument suverene vojvodine in matični dokument administrativne enote

Ker so bile slovenske dežele Avstrijskega cesarstva vedno samoposebiumevno države, je bila v njihovem okviru tudi kartografija – ki je itak bila tedaj izključno vojaška dejavnost. (Mimogrede: o državnosti priča tudi matična služba, ki so jo vodile “vojvodine” suvereno, ne “po pooblastilu”, kakor so take službe in podobna podoblastila izvajale republike znotraj enovite države SFRJ!).
Ker je bila kartografija tudi v Jugoslaviji v temelju vojaška domena, zato avtorji (večina visoki častniki geodetske službe) brez oklevanja povzamejo originalno naslavljanje kart. Naslovi vojaških specialk vojvodin in pokneženih grofij Avstrijskega cesarstva tako povedo, kako so se imenovale omenjene slovenske dežele/države: Vojvodina Štajerska, Koroška, Krajnska, ter Primorska (Küstenland), ki je bila iz zgodovinskih/dinastičnih razlogov sestavljena iz suverene kneževine Gorice in Gradiške, avtonomne guvernature Trst in poknežene grofije Istre s kvarnerskimi otoki.
Ker gre za uradno publikacijo vojaške uprave, namenjeno visokošolskemu pouku, je navedke jemati kot relevantni dokaz na nivoju internacionalnega prava.

Kaj se je nahajalo na vseh treh straneh tromeje pod Snežnikom pri Klanski Polici pod režimom cesarja Franca I. – torej pred letom 1848 – prikazuje uradna karta Vojvodine Krajnske, tiskana na Dunaju po pooblastilu omenjenega cesarja, vojvode Krajnske (glej sliko!), kjer je onkraj tromeje mogoče prebrati na zahodu Primorska, na jugu pa Kraljevina Ogrska (Küstenland, Königreich Ungarn). Meja med Primorsko in Ogrsko se nadaljuje proti morju po Rečini, saj še ni bilo “Poravnave”, po kateri je Reka pripadla Budimu, s čemer so Habsburžani lahko ohranili/plačali s “slovenskim” denarjem ogrsko krono.

KLJUB POZABI IN IGNORANCI DRŽAVNOST SLOVENSKIH DEŽEL OBSTAJA

Ves čas svojega obstoja – od leta 1918 pa do razpada 1991 – je bila južnoslovanska država ne glede na poimenovanja in poljubne opredelitve (četudi ustavnega videza) popolnoma enovita država. Republike so imele morebiti določeno samoupravo in so bile v kakem tekstu celo omenjene kot države, a so že v sosednjih členih zadevnih aktov jasne opredelitve zveznih pristojnosti take, po “državi” zveneče pojme, relativizirale in spremenile v golo frazo. Vsekakor republike internacionalnopravno niso imele nobene samostojne vloge. Zato tudi niso niti omenjene v nobeni mednarodni pogodbi, ki bi zadevala državne atribute – npr. meje in druge zunanje znake suverenitete. Mednarodnopravno je jugoslovanska republika Slovenija nastopila šele z razglasitvijo svoje samostojnosti 25. junija 1991, in kot subjekt mednarodnega prava bila udeležena na Brionski konferenci po zmagi na JLA, ki jo je napadla prav zaradi uveljavitve lastne suverenitete. Na tej konferenci je bila poleg sklicatelja EU udeleženec še Republika Slovenija kot napadena država in SFRJ kot napadalec. Moratorij je torej doletel Slovenijo kot samostojno državo, kot subjekt mednarodnega prava. Onkraj južne meje pa je bila SFRJ in vsaj do hrvaške razglasitve osamosvojitve, 6. oktobra 1991, ni moglo nastati nobeno mednarodnopravno relevantno dejstvo na relaciji Slovenija – Hrvatska.
Stroka bo morala preveriti, ali med tem datumom in trenutkom vstopa slovenskih dežel pod vodstvom ljubljanske narodne vlade 1. decembra 1918, obstaja oz. je nastalo še kaj, kar ima značilnosti mednarodnopravnega dejstva. Dotlej pa velja, da ni. Edino, kar se je takega med tema datumoma zgodilo, je nastanek nacistične in fašistične tvorbe, Nezavisne države Hrvatske, katere nastanek je takoj znova uveljavil obstoječo mejo od Reke do sotočja Mure in Drave pod Kotoribo kot meddržavno mejo. Brez ozira na to, kako motrimo to medvojno epizodo, je res, da meja na svoji “meddržavnosti” vse od Poravnave 1867 ni ničesar izgubila. Vstop slovenskih dežel v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev je tudi ni v ničemer spremenil. Poimenovanje samo po sebi ničesar ne spremeni. Postopek spreminjanja meddržavnih meja je natančno opredeljen in nima učinka, če ni spoštovan. Zato velja, da meddžravna meja, ki je obstajala od leta 1867 in dobila dokončno meddržavno obliko s Trinanonskim sporazumom, ki je njen potek na vzhodu določil po reki Dravi do sotočja z Muro, z nastankom južnoslovanske države ni bila spremenjena. Bila je le v določenih obdobjih na določen način obravnavana.

Da so slovenske dežele vstopile v državo Kraljevino SHS kot subjekti državnega prava, pove Manifest cesarja Karla z dne 16. oktobra 1918. Dokument je bil pripravljen in sprejet po vseh pravilih, podpisal ga je suveren, in posredno je njegovo veljavnost potrdil tudi vodilni človek sil Antante, predsednik Wilson, ki je na vprašanje, kaj dokument pomeni, povedal, da glede končanja vojne nima nobenega pomena, v njegovo vlogo znotraj Avstrijskega cesarstva pa se ne more vmešavati. Suveren dežel/vojvodin Avstrijskega cesarstva je pač izvrševal svoja pooblastila.
V Manifestu je zapisal:

An Meine getreuen österreichischen Völker!

Seitdem Ich den Thron bestiegen habe, ist es Mein unentwegtes Bestreben, allen Meinen Völkern den ersehnten Frieden zu erringen, sowie den Völkern Österreichs die Bahnen zu weisen, auf denen sie die Kraft ihres Volkstums, unbehindert durch Hemmnisse und Reibungen, zur segensreichen Entfaltung bringen und für ihre geistige und wirtschaftliche Wohlfahrt erfolgreich verwerten können.

Das furchtbare Ringen des Weltkrieges hat das Friedenswerk bisher gehemmt. Heldenmut und Treue – opferwilliges Ertragen von Not und Entbehrungen haben in dieser schweren Zeit das Vaterland ruhmvoll verteidigt. Die harten Opfer des Krieges mussten uns den ehrenvollen Frieden sichern, an dessen Schwelle wir heute, mit Gottes Hilfe, stehen.

Nunmehr muss ohne Säumnis der Neuaufbau des Vaterlandes auf seinen natürlichen und daher zuverlässigsten Grundlagen in Angriff genommen werden. Die Wünsche der österreichischen Völker sind hierbei sorgfältig miteinander in Einklang zu bringen und der Erfüllung zuzuführen. Ich bin entschlossen, dieses Werk unter freier Mitwirkung Meiner Völker im Geiste jener Grundsätze durchzuführen, die sich die verbündeten Monarchen in ihrem Friedensangebote zu Eigen gemacht haben.

Österreich soll, dem Willen seiner Völker gemäß, zu einem Bundesstaate werden, in dem jeder Volksstamm auf seinem Siedlungsgebiete sein eigenes staatliches Gemeinwesen bildet. Der Vereinigung der polnischen Gebiete Österreichs mit dem unabhängigen polnischen Staate wird hiedurch in keiner Weise vorgegriffen. Die Stadt Triest samt ihrem Gebiete erhält, den Wünschen ihrer Bevölkerung entsprechend, eine Sonderstellung.

Diese Neugestaltung, durch die die Integrität der Länder der ungarischen heiligen Krone in keiner Weise berührt wird, soll jedem nationalen Einzelstaate seine Selbstständigkeit gewährleisten; sie wird aber auch gemeinsame Interessen wirksam schützen und überall dort zur Geltung bringen, wo die Gemeinsamkeit ein Lebensbedürfnis der einzelnen Staatswesen ist. Insbesondere wird die Vereinigung aller Kräfte geboten sein, um die großen Aufgaben, die sich aus den Rückwirkungen des Krieges ergeben, nach Recht und Billigkeit erfolgreich zu lösen.

Bis diese Umgestaltung auf gesetzlichem Wege vollendet ist, bleiben die bestehenden Einrichtungen zur Wahrung der allgemeinen Interessen unverändert aufrecht. Meine Regierung ist beauftragt, zum Neuaufbaue Österreichs ohne Verzug alle Arbeiten vorzubereiten.

An die Völker, auf deren Selbstbestimmung das neue Reich sich gründen wird, ergeht Mein Ruf, an dem großen Werke durch Nationalräte mitzuwirken, die – gebildet aus den Reichsratsabgeordneten jeder Nation – die Interessen der Völker zueinander sowie im Verkehre Meiner Regierung zur Geltung bringen sollen.

So möge unser Vaterland, gefestigt durch die Eintracht der Nationen, die es umschließt, als Bund der freien Völker aus den Stürmen des Krieges hervorgehen.

Der Segen des Allmächtigen sei über unserer Arbeit, damit das große Friedenswerk, das wir errichten, das Glück aller Meiner Völker bedeute.

Wien, am 16. Oktober 1918.

Karl m. p.
Hussarek m. p.

DIESE NEUGESTALTUNG, DURCH DIE DIE INTEGRITÄT DER LÄNDER DER UNGARISCHEN HEILIGEN KRONE IN KEINER WEISE BERÜHRT WIRD
je poudarjeno sporočilo Manifesta, da Kraljevine Ogrske ni mogoče deliti, oziroma, da njene pokrajine nimajo lastne državnosti. Še najmanj je to smel storiti monarh, ki je moral na to celovitost kraljevine priseči, če je hotel madžarsko krono.
Celovitost Ogrske ima svoj zgodovinski razlog in vzrok. Država je nastala pozno in so jo ustvarila nomadska madžarska plemena, ki so leta 895 vdrla v panonski bazen, kjer so se ustalila po porazu pri Augsburgu leta 955. Že od davnin obstoječe državne skupnosti na tem prostoru so dolgotrajno genezo dokončale s fevdalno ureditvijo, za katero so bile značilne avtonomne vojvodine in dinastična oblika vladavine. V nasprotju s to ureditvijo je madžarski kralj Štefan svojo državo organiziral na novo, brez zgodovinskih predpostavk, in to centralistično. Onemogočil je razvoj fevdalnih avtonomnih enklav in omejil krajevne oblastnike – bane – na raven kraljevih/državnih uradnikov – upravnikov. Samo krona je bila moč in oblast. Tako je bilo do konca.6

Z NOBENIM RELEVANTNIM AKTOM NI BILO PODPRTO Z DEJANSKIM DRŽAVNOPRAVNIM STANJEM NESKLADNO RAVNANJE SLOVENSKIH SAMOZVANIH NARODNIH VODITELJEV OB KONCU PRVE VOJNE
Četudi iz Manifesta in dejstev v zvezi z nastankom Kraljevine SHS izhaja, da so bile slovenske dežele ob vstopu v novonastalo južnoslovansko državo subjekti državnega prava, saj nihče ni tega dejstva veljavno predrugačil, so slovenski narodni prvaki ravnali drugače in seveda nelegalno. Temu primerna je tudi usoda, ki je zadela Slovence, državljane omenjenih dežel.

Manifest suverena dežel/vojvodin Avstrijskega cesarstva je namreč po črki in duhu določal, da si dežele izberejo svoje narodne svete po etničnem ključu. Z nobeno besedo niso bile omenjene kakšne spremembe zunanjih meja dežel, kar je upoštevanja vredno, saj po drugi strani monarh, ki je bil hkrati kralj Kraljevine Ogrske, odločno pove, da drugače, kot v Cislajtaniji, v Ogrskem kraljestvu nikakršna delitev enovite države ne pride v poštev. S tem je povedal, da upravna razmejitev znotraj Ogrske ni in ne more biti podlaga za kakršnokoli posebno državnost. Končno je vsakokratni habsburški pretendent na ogrski prestol moral pred kronanjem v Budimu priseči na enovitost madžarskega kraljestva. Ta(ka) prisega je seveda onemogočala tkim. “trializem”, kateremu je bil prestolonaslednik Ferdinand naklonjen, a ga prav zaradi ustavnih omejitev ni mogel uresničiti, saj na noben način ni bilo mogoče pokrajin Slavonije in Hrvatske, četudi sta nosili zveneč a le okrasni naslov “kraljevina”, ločiti od celovitega teritorija kraljestva. Enako je prisega vezala tudi cesarja Karla.
Manifest je torej omogočal sklic slovenskih narodnih svetov v Dednih deželah povsod tam, kjer so predstavljali določljivo avtohtono skupino. V tistih deželah, kjer so bili nemški državljani v večini, so nemudoma tako ravnali, in še več: Takoj so tudi izkoristili pravico svobodnega združevanja, in 21. oktobra v prostorih parlamenta Spodnje Avstrije v Gosposki ulici na Dunaju razglasili združitev v Nemško Avstrijo. Zakaj slovenski narodni prvaki niso ravnali podobno v “slovenskih” deželah, bi verjetno znali povedati le sami. Žalostno in neizprosno dejstvo je, da je le na Južnem Štajerskem kot slovenski dejavnik v povezavi z mariborskim narodnim svetom nastopil Majster in s slovensko vojsko/oblastjo zagotovil v dogovoru z Gradcem mejo med slovenskim in nemškim delom Štajerske. Ker je šlo za notranjepolitični ukrep znotraj države, ni prišlo do vojaške intervencije. Akcije v mestu Maribor so bile policijsko varnostnega značaja.
Indikativno pa je, da je takoj, ko je Majstrova vojska stopila na ozemlje Koroške, prišlo do oboroženih spopadov s tamkajšnjimi brambovci. Ko so kasneje prišli na Koroško še vojaki Kraljevine Srbije, pa so še vse ostale nemške dežele nemudoma priskočile Koroški na pomoč.
Edini mogoči komentar je: Na Koroškem ni bilo verodostojnega slovenskega narodnega predstavništva – narodnega sveta, kakršnemu je dajal legitimiteto Manifest, za “slovensko” stvar pa se je prišla boriti vojska od drugod. Odpor “Korošcev” je bil torej legitimen in logičen. “Celovitost” dežel/držav je še dandanašnji imperativ ne le severno od Karavank.
Slovenski politiki torej niso ravnali v skladu s Karlovim manifestom, ki je bil legalna podlaga za preustrojstvo Cislajtanije in za združevanje slovenskih dežel v novo državno skupnost – magari “Združeno” ali “federativno” Slovenijo – marveč so na vso moč ustvarjali neko novo etnijo – jugoslovanski narod, “troedino pleme” – in z ignoriranjem tisočletnih državnih meja in državnosti dežel, v katerih so Slovenci od samih začetkov vsake državnosti živeli, povzročili razkosanje, dobesedno razčetverjenje slovenske etnije, izgubo velikanskega dela nacionalnega ozemlja in polovico prebivalstva in nacionalnega bogastva.
Za vodilnega v zmagovitem taboru Antante, predsednika Wilsona, je znano, da je bil zelo naklonjen samoodločbi narodov, in da je celo odločno ugovarjal uresničenju londonskega angloitalijanskega barantanja na račun dežele Primorske. Žal pa ni imel na mizi ničesar, na čemer bi gradil svojo varianto, saj so Slovenci ponujali le neko fantomsko novo nacijo in popolno destrukcijo svojih obstoječih državnih struktur. Slovenski politiki so pač delovali tako, da so lahko vsi, ki so tisti hip prišli mimo, pograbili vsak svoj kos “vojnega plena”!7
A vendar obnašanje in ravnanje slovenskih politikov ni zbrisalo dejstev mednarodnopravnega značaja. Na svoja upravičenja se lahko vsakdo požvižga, svojo družinsko srebrnino pusti za plotom, a vendar upravičenja in srebrnina še naprej obstajajo. Ravnanje takratnih naših prvakov, in seveda vseh njihovih naslednikov do današnjih dni, vsiljuje misel, da je navsezadnje bilo še prav tako. Če bi se namreč ti ljudje zavedali teh slovenskih državnostnih zakladov, bi se potrudili in bi jih zapravili, ali – kar je še najbolj verjetno – razmetali. Tudi meddržavno mejo od Reke do Kotoribe bi se potrudili zradirati, da bi od nje ne ostalo nič.
Tako pa vsaj ta meja še vedno obstaja in je po vsem sodeč edino (!!!), a najbolj pomembno dejstvo internacionalnega značaja, kakršne potrebuje arbitražni tribunal za svoje odločanje.

__________________________________
3)

NEKAJ BISTVENIH RAZLOGOV ZA REGIONALIZACIJO RS NA TEMELJU ZGODOVINSKIH SLOVENSKIH DEŽEL

Minister Žekš je pravkar v oddaji Studio ob 17h na Radiu Slovenija8 med drugim poudaril: “Mediji bi morali Slovence v zamejstvu obravnavati enako, kot pokrajine znotraj Slovenije.” Ta misel se povsem sklada z okoliščinami, ki govorijo o nujnosti razmisleka o taki regionalizaciji RS, ki bi bila organsko izvedena iz globoko v zavest Slovencev ukoreninjenih zgodovinskih slovenskih dežel. Toliko bolj, ker je vse vrenje v zvezi z “južno mejo” (žal) v znamenju etnoloških, folklornih in zgodovinarskih razpravljanj – gre pa za eklatantno državnopolitično in državotvorno vprašanje, razpeto med skrajno omejeni razmislek, ki ne opazi razmer in stanja pred osamosvojitvijo 1991, in široko razumevanje zgodovinskih okoliščin, ki upošteva zgodovinske in politične danosti.

Navidezna zapletenost mejnega vprašanja izvira prav iz zmede v izhodiščih, ki ne morejo biti neka etnična ali lokalna ali vojaška ali strankarska mnenja oz. stališča, ali občasne administrativne, znotrajdržavne/deželne razmejitve. Meddržavne meje, meje dežel, vojvodin ali regij so eklatantna zadeva meddržavnih dogovorov, mirovnih konferenc po končanih vojnah, ali na plebiscitu preizkušene volje ljudstev. Etnična struktura, upravno administrativni ukrepi lokalnih ali katerihkoli drugih krajevno pristojnih organov so drugotnega pomena in jih je mogoče le pogojno upoštevati pri pogajanjih, pri katerih pa ne morejo imeti izhodiščne vloge. Te vloge vsekakor ne morejo imeti niti katerikoli drugi sklepi odn. ukrepi s strani nepooblaščenih gremijev, oseb ali organov.

Vso znano zgodovino s(m)o Slovenci sicer živeli v geografsko in politično-upravno natančno določenih in celovitih pokrajinskih enotah – deželah, a smo kljub razvidni in deklarirani “deželni identiteti” ohranjali skupno, kulturno in etnično dejansko stanje in zavest “slovenstva”, ki se je nazadnje odrazilo v geslu “Združena Slovenija”, ki ga je nosil skupni jezik, kulturna in zgodovinska izkušnja in usoda. Ta slovenska zavest je vedno obstajala in obstaja tako prek deželnih meja kot tudi ne glede na širše regionalne-državne okvire, v katere so bile v nekem zgodovinskem razdobju za daljši ali krajši čas posamezne dežele vključene.

Dežele Koroška, Krajnska in Štajerska so v skoraj nespremenjenih oz. le malokdaj nekoliko prilagajanih mejah ves čas sodile v okvir habsburške karantanske dediščine, ki jo poznamo pod imenom Dedne dežele9. Do razpada Dvojne monarhije leta 1918 so v celoti sodile v okvir habsburške države, potem pa so – razen Krajnske, ki je nekaj izgubila (npr. Vipavsko), nekaj pridobila (npr. Jezersko) – brez večjega dela, ki je bilo večinsko poseljeno z nemško govorečim prebivalstvom, prišle v okvir novonastale države SHS odn. Jugoslavije. Koroška je po znanem plebiscitu večjidel pripadla novonastali Republiki (Nemški)Avstriji in le majhen del državi SHS odn. Jugoslaviji, Štajerska pa je bila razdeljena na avstrijski in jugoslovanski del na črti Kozjak – Mura.

Dežela Primorska11 je bila že od časov dinastije Andechs-Meranskih (Meranija – Primorska, Meran – Pazin) celovita od Vršiča prek Gorice in Gradiške mimo Trsta in preko Istre do Kvarnerja z otoki in reke Rečine. Poizkuse Benetk, da si prilasti večji del Istre, je odbil Herberštajn s krajnsko vojsko. V času razpada Dvojne monarhije je Primorska bila povsem enotna-celovita, katere predstavniki, brez ozira na etnično poreklo, so sedeli skupaj v dunajskem parlamentu12. Le mesto-pristanišče Reka je po volji Dunaja zaradi habsburških interesov v zvezi z madžarskim prestolom po letu 1867 pripadlo kot svobodno pristanišče Budimu.

Razpad KuK l. 1918 je pomenil vstop nove in ekspanzionistične državne tvorbe Italije (nastala leta 1866) na ozemlje slovenskih dežel. Sporazum med Italijo in Jugoslavijo v Rapallu (12.11.1920) je dodelil vso deželo Primorsko in še nekaj delov Krajnske in Koroške Italiji. Seveda je Italija dobila tudi Reko, ki je bila vedno sestavni del dežele Primorske.13 Ni pa dobila Kastava in Klane. A ker je ostala vsa infrastrukturna povezava teh okrajev s Primorsko in Krajnsko pod Italijo, in je bila zgodovinska povezava s Krajnsko nasilno prekinjena, je območje z uredbo prešlo v okvir hrvaške Primorsko-krajiške oblasti14. Ker je bil ukrep pogojen z nastankom konkretnih razmer, je logično, da prenehanje teh razmer samo po sebi odpravi tudi tovrstno uredbo. To se seveda ni zgodilo in “slovenskost” teh krajev (V Kastavu je bila ustanovljena prva čitalnica na slovenskem ozemlju – zadevno spominsko ploščo so hrvaške oblasti nemudoma, leta 1992 zamenjale s “hrvaško” – a “čitalnica” je ostala tudi na novi plošči!) je danes že močno okrnjena.

Dežela Primorska je torej ohranila svojo celovitost skoraj natančno po zgodovinskih mejnih črtah tudi pod začasno italijansko okupacijo. Tudi nemška vojaška oblast je po kapitulaciji svoje zaveznice to celovitost ohranila in vzpostavila na območju celovite Primorske vojno območje Küstenland – kakor se je Primorska imenovala v nemščini.


Zemljevid Julijske Benečije – dejansko slovenske dežele Primorske – v učbeniku Zemljepis Italije (za Slovence), izdanem v Torinu l. 1942. Celovitost Primorske je spoštoval celo fašistični okupator

V zvezi s položajem Primorske po kapitulaciji Italije je treba povedati še nekaj besed. Novinar Dušan Željeznov v svoji knjigi Rupnikov proces (Cankarjeva založba, Ljubljana 1980, strani 97 – 101) navaja Rupnikove zapise in dokumente iz časa, ko je kapitulirala Italija. Poudarja aspiracije Hrvatov-ustašev do slovenske zemlje in omenja dejavnost hrvaškega konzula v Ljubljani, ki mu je prenesel poglavnikovo zamisel o hrvaško-slovenski personalni uniji in take zamisli ponujal tudi drugim osebnostim. Vsi so hrvaškega agenta vljudno odpravili in Rupnik je začel ukrepati za zavarovanje slovenskega ozemlja. Kot posledica obiska hrvaškega agenta pri škofu Rožmanu pa je sledil obisk odposlanstva narodnega odbora pod vodstvom monsinjorja Škrbca.15
Rupnik pripoveduje, da je v trenutku, ko je kapitulirala Italija, Hitler 8. septembra 1943 zvečer po telefonu poklical Pavelića, mu dodelil Hrvatsko Primorje, Reko, Istro in kvarnerske otoke, in zahteval, da Hrvaška okupira Ljubljansko pokrajino. Ker je Pavelić že vedel, da se bodo Slovenci v Ljubljanski pokrajini uprli, si ni upal prevzeti naloge. Zato je moral Hitler uporabiti lastne sile, da je prevzel upravo dotlej od Italijanov zasedenih slovenskih ozemelj Ljubljanske pokrajine in Primorja z Istro in otoki.
Kakorkoli motrimo zadevo, so hrvaške ozemeljske “pridobitve” na Primorskem Hitlerjevo nacistično darilo/dediščina. Nedostojno! Zasluga, da niso že med vojno okupirali Ljubljane in izvršili etničnega čiščenja, za kar so dokazano strokovnjaki, pa Rupnikova. Če ob to dejstvo postavimo drugo, da je namreč Rupnik edini visoki medvojni funkcionar, ki je bil vrnjen v Jugoslavijo in justificiran, se odpro zelo zanimiva vprašanja in sklepanja…

Po drugi vojni je bila po nekaj zapletih, ki niso dolgo trajali, z Londonskim memorandumom in Osimskimi sporazumi celovita Primorska dežela dodeljena Jugoslaviji. Že itak vedno samostojno obravnavano območje mesta Trsta in del Gorice z Gradiško pa so ostali v Italiji.

Območje slovenskega Prekmurja in Medmurja od Drave do Rabe je bilo vso znano in pisno dokumentirano zgodovino pod Kraljevino Madžarsko. V njen okvir je prišlo po sporazumu Bele IV. in Otokarja Przemisla v Budimu, 3. aprila 1254. Dobršen del območja je cerkveno sodil pod zagrebško škofijo – škofijo, ki je bila madžarska ustanova in je bil njen zavetnik madžarski kralj sv. Štefan – tudi patron katedrale. Do razpada KuK se je slovensko prebivalstvo odločno upiralo nasilni madžarizaciji in je mdr. budimska oblast od učiteljišča v Čakovcu zahtevala odgovor glede slovenskih učbenikov. Razpad KuK je pobudil zagrebške ozemeljske in nacionalistične apetite. Tako je Zagreb s pomočjo madžaronov in s podporo promadžarskih sil poskušal prevzeti nadzor nad celotnim Prekmurjem.16 Vendar je potem, ko je jugoslovanska vojska na podlagi dogovora v Trianonu (4.6.1920) območje zasedla (razen Porabja), vseeno prišlo vse slovensko Prekmurje z Medmurjem do meje na Dravi od Varaždina do sotočja z Muro pod Kotoribo, v slovenske roke17. A Zagreb ni odnehal. S prislovično zvijačnostjo in brezobzirnostjo si je kmalu prilastil Medmurje, ki pa ga je ob ustanovitvi fašistične Nezavisne države Hrvatske Madžarska nemudoma vrnila celovitemu Prekmurju. Po propadu ustaške genocidne tvorbe je Socialistična republika Hrvatska v okviru Federativne Jugoslavije znova pridobila oblast nad Medmurjem in s sistematičnim genocidnim raznarodovanjem (sem sodijo tudi množični pomori Slovencev na območju Štrigove18) etnično očistila območje. Tako je ostalo do osamosvojitve 1991, a Zagreb še vedno sili naprej na preostalo slovensko ozemlje – sedaj celo še preko reke Mure.

Kratek shematičen pregled dogajanja, ki ima pomen glede vprašanja meja Republike Slovenije, meja dežel, iz katerih je nastala, in določitve meddržavne meje med nekdanjima republikama SFRJ, pokaže nekaj zelo relevantnih dejstev:

1) V novonastalo državo SHS je Narodna vlada v Ljubljani prinesla zgodovinske slovenske dežele.19 Kakor tega dejstva ne spremeni kasnejša odločitev na pariški mirovni konferenci glede Primorske, ga tudi ne spreminja postopkovno drugačna pot Prekmurja z Medmurjem.
2) Slovensko nacionalnoafirmativno gibanje, ki je stremelo k rešitvi nacionalnega vprašanja izven dotedanje državne skupnosti, ni izvajalo nasilja nad deželno identiteto obstoječih slovenskih dežel, in je dežele združilo pod novim skupnim imenom Slovenija – kar v ničemer ni spremenilo dotedanje zgodovinske identitete zadevnih dežel niti njih poimenovanj. To je pomembno v primerjavi s sočasnim postopanjem hrvaškega centralizma, kjer je majhna dežela-kraljevina Hrvatska (Zagreb z okolico) zradirala dotedanje celovite dežele-kraljevine Slavonijo in Dalmacijo in jih vključila v enovito, centralistično, etnično ekskluzivistično Hrvatsko. Ta primerjava pokaže, da Slovenija niti kasneje, ob osamosvojitvi 1991, ni nastala kot etnično čista nacional(istič)na država, marveč kot združitev suverenih zgodovinskih slovenskih dežel. Upravni posegi tako v času obstoja kraljevine Jugoslavije, kot federativne republike Jugoslavije, v ničemer niso spremenili teh temeljnih dejstev ali nanje kakorkoli vplivali, saj niso imeli državnopravnih konotacij.
3) Kar zadeva Republiko Slovenijo in njeno državno mejo z južno sosedo, igrajo navedene slovenske dežele zelo pomembno vlogo. Meddržavne meje z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so določene z veljavnimi mednarodnopravno relevantnimi akti. S hrvaško južno sosedo pa so imele določeno državno mejo doslej izključno slovenske dežele, ki so na tej črti mejile s Kraljevino Madžarsko od izliva reke Rečine do Drave pri Varaždinu, od tam naprej pa je mejilo Prekmurje znotraj Kraljevine Madžarske z madžarsko provinco-kraljevino Hrvatsko na Dravi od Varaždina do sotočja Mure in Drave pri Kotoribi. Ta meja, ki je leta 1918 izgubila svoj meddržavni pomen, je za štiri leta znova postala meddržavna meja leta 1941, ko je nastala hrvaška marionetna nacistična država NDH20. In to je zadnja meddržavna meja, ki je obstajala med slovenskimi deželami – Republiko Slovenijo – in sedanjo Republiko Hrvaško. Vsi posegi na tem polju v času od poraza nacistične in genocidne Nezavisne države Hrvatske in ustanovitve socialistične Jugoslavije vse do razpada zvezne države, so v pogledu meddržavne razmejitve brez pomena.

Ob razpadu Jugoslavije in ustanovitvi novih suverenih držav Republike Slovenije in Republike Hrvaške pa se je situacija nenadoma spremenila. Meddržavna meja naj bi bila brez vsakega vidnega razloga določena drugače. Celovitost slovenskih zgodovinskih dežel naj ne bi bila več spoštovana. (Še manj vsakomur razvidno dejstvo, da je leta 1918 v “jugoslovanski zakon”, ki je leta 1991 dokončno razpadel, ljubljanska Narodna vlada prinesla slovenske dežele v celoti, razen območij, ki so bila dogovorjeno prepuščena Avstriji.) Za tako ravnanje ni bilo nobene niti legitimne ne legalne podlage. Preprosto so ignorirali državnopravno in mednarodnopravno merodajna dejstva in so hoteli problem meddržavne mejne črte rešiti arbitrarno, z nejasnimi in nedoločljivimi odločitvami, ki so bile vse po vrsti – nenazadnje tudi iz teh razlogov – nemudoma prekršene ali razglašene za neveljavne in so sedaj ipso facto neobstoječe. Tako je razmejitev med državama na območju Primorske, na nekaterih delih Krajnske, Štajerske in celotnega Prekmurja/Medmurja provizorična, ad hoc, sloneča na upravnih določbah in praksi lokalnih, republiških organov nekdanjih jugoslovanskih republik. Ne more veljati niti Temeljna ustavna listina, niti Badinterjev arbitrarni sklep, niti pozabljeni sporazum Drnovšek-Račan in še manj posamični parcialni sporazumi – dogovori. Tudi formulacija “republiška meja postane meddržavna meja” se na vsakem koraku in vedno znova izkaže za povsem neuporabno in vir nesporazumov, zlasti pa hudih problemov za prebivalstvo, ki plačuje visoko ceno za nedržavotvorno, diletantsko in ignorantsko ravnanje tistih, ki so v času razpada Jugoslavije imeli odgovornost opaziti mejo, ki jim je štrlela v nos.

Hitenje, površnost, neargumentiranost pri odločanju glede meddržavne meje je sicer mogoče razumeti ob upoštevanju nujne potrebe po izpolnitvi osnovnih pogojev za hitro mednarodno priznanje obeh novih držav. Seveda so cenjeni mednarodni strokovnjaki, pooblaščenci EU in OZN, kljub ugledu in zvenečim karakteristikam, spregledali bistvene pomanjkljivosti – mdr. tudi to, da Hrvaška ni nadzirala več kot tretjine svojega ozemlja, meje na mnogih mestih pa še dandanašnji ne nadzira. Slovenija je torej v celoti izpolnjevala vse pogoje, posebej glede državne meje, saj je bila državna meja napram nekdanji madžarski provinci stoletja znana, vrisana v vseh mogočih kartah in zemljevidih in na terenu določena. Zakaj so pooblaščeni strokovnjaki, njih domači pendanti in politiki namesto državnopravno relevantnih danosti raje sledili nacionalističnim, drugim etnijam sovražnim tendencam južne sosede in so se odločili vsiliti umišljeno etnično mejo, ki je bila morebiti sprejemljiva za krajevne razmejitve znotraj razpadle zvezne države, kot državno mejo med novima državama – in to na koncu stoletja svetovnih vojn, ki so izbruhnile zaradi etnoimperializma in holokavstov – je mogoče le ugibati. Brez ugibanja pa je evidentno, da je bila to groba napaka in anahronizem na pragu tretjega tisočletja, ko je multikulturnost in država državljanov imperativ, saj so grozote, ki so jih spočeli nacionalsocialisti, fašisti in drugi, tudi hrvaški etnoekskluzivisti, še živo prisotne v zavesti naših ljudi. Mogoče je tudi razumeti, da se je nesreča slovenskih dežel in njih prebivalstva začela na začetku omenjenega stoletja zaradi nasilja etnoimperialistov, pred katerimi se slovenska vodilna politika ni znala ubraniti drugače, kot z begom iz lastnega doma. Kljub zmagovitemu zaključku bojev z Italijo in naklonjenosti svetovne politike novim demokratičnim državam, je prav po samsonovsko razrušila naš pradavni dom, namesto da bi vsaj poskusila pregnati šovinistično in imperialistično plesen, ki se ga je surovo polaščala, in vzpostavila suvereno državo na območju zgodovinskih slovenskih dežel. Če je bilo na Slovenskem še po stoletju, polnem katastrof, strahotnih pomorov in eksodusa velikega dela prebivalstva, po izgubi skoraj polovice ozemlja, potem, ko smo bili prvič v zgodovini razčetverjeni kot manjšina v štirih tujih državah, dovolj moči in potenciala za vzpostavitev lastne suverene države, koliko več možnosti za kaj takega je bilo torej po prvi vojni, ko je bila celovitost slovenskih dežel dejstvo in smo bili scela vključeni v evropsko gospodarsko, politično in civilizacijsko okolje, ki smo ga učinkovito tisoč in več let soustvarjali.

V perspektivi tega dogajanja je evidentno, da je osamosvojitev konec stoletja le še ena – zadnja – možnost, da se napaka slovenskih politikov iz začetka stoletja popravi.

Ker je vprašanje meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško očitno povsem odprto vprašanje in v celoti odvisno od upoštevanja obstoja slovenskih dežel, in ker kljub mednarodnopravno relevantnim podlagam za razmejitev med Slovenijo in ostalimi sosedami (I, A, H) še vedno obstaja bolj ali manj prikrit iredentizem, je torej potrebno storiti nujne korake:

1) Slediti intencam EU in kar najhitreje izvršiti zahtevano regionalizacijo Slovenije na podlagi zgodovinskih dežel.
2) Dežele/regije v Republiki Sloveniji so:
Primorska
Krajnska
Koroška
Štajerska
Prekmurje
3) Meje naštetih dežel so znane.
4) Dežele so razdeljene na upravne okraje, ki so stičišče lokalnega in državnega nivoja.
5) Dežele so zgodovinsko utemeljene s svojo lastno suvereniteto, ki ni nikoli ugasnila, imajo lastne zgodovinske državne simbole in znamenja.
6) Dežele imajo svojo samoupravo, katere obseg in področja so določena z ustavo RS (do določene mere nadomestilo sedanji vlogi DS)
7) Dežele imajo vsaka enako število svojih predstavnikov v Državnem svetu RS (Poslanci DZ, ki so predstavniki vsega ljudstva, se volijo na sedaj običajen način. Primerno je le prilagoditi meje volilnih okrajev)
8) Ljubljana je glavno mesto države – lahko je pa tudi glavno mesto dežele Krajnske, če se ne odloči drugače (npr. Kamnik, kot zgodovinsko pogojena varianta).
9) Deželne meje so decidirano določene znotraj države Slovenije in z južno sosedo, kjer nikoli doslej niso bile na državni ravni spremenjene. Če in kjer zgodovinska razmejitev ne ustreza, morata državi sprejeti ustrezen sporazum na zakonitih podlagah, dotlej pa velja zgodovinska razmejitev.
10) Meja, ki jih je v teritorij dežel zarisala meddržavna meja med Jugoslavijo in njenimi sosedami, je določena z mednarodnimi dogovori ali mirovnimi sporazumi in ni predmet posebnih določil v zvezi regionalizacijo države.

NI DVOMA, DA “DEŽELNI” KONCEPT REGIONALIZACIJE RS SAM PO SEBI VZPOSTAVLJA “PRAVIČNO” MEJO Z RH, HKRATI PA OHRANJA AKTUALNOST CELOVITOSTI VSEH SLOVENSKIH DEŽEL V NJIHOVEM ZGODOVINSKEM OBSEGU – ZGODOVINA SE NAMREČ NI ZAČELA DANES IN SE DANES TUDI NE KONČUJE! ZATO JE DOLŽNOST POLITIKE, DA RAVNA V SMERI, TU NAKAZANI.

1 Imbecilno tolmačenje Brižinskih, da so nastali kot instrument pokristjanjevanja s strani Bavarcev, sesuje že osnovna logika: Le kako bi neki Tevtoni izza Alp slovenili verska besedila, ki so bila doma na slovenskem ozemlju – vsaj v Ogleju. Je pa seveda moral frajsinški cerkveni knez, ki je dobil v fevd posesti na slovenskem ozemlju, če je hotel izvrševati svojo duhovniško službo, od dotedanjega fevdalca pridobiti bogoslužna besedila v domačem jeziku. To je – kakor pove dr. Kolarič – storil ob priliki “pojezde”, ko se je oglasil pri oglejskem patriarhu in so tam pisarji prepisali nujno potrebna besedila v njegov kodeks. Najmanj, kar ta dejstva povedo, je da slo Slovenci že zdavnaj pred nastankom Brižinskih in famoznim “conversio” bili in prakticirali krščanstvo – in to V SLOVENŠČINI !

2 Leta 1000 – Štefan kronan s papeževo krono v Estergomu, papež mu dodeli naslov “Apostolski”, in Štefan razglasi Madžarsko za krščansko.

3 Alpsko obrobje s svojimi dolinami, zajedami in porečji, zahteva popolnoma drugačno družbeno organizacijo kot npr. prostranstva step ali severnoevropska ravninska območja. Nič ni narobe, če so se umnim glavam iz onega okolja porodile preselitvene marnje, a prebivalci naših krajev, ki so s lastnim trudom desetletja in stoletja iz negostoljubnega okolja ustvarjali “nebesa pod Triglavom”, varna zatočišča v nedrjih alpskih grebenov, si o ljudeh, ki bi njim podtikali “preseljevanje”, mislijo svoje. Stepski nomadi so se pač morali premikati s svojimi čredami za pašo, prebivalci naših krajev pa svojih njiv, travnikov, kozolcev, kašč, vasi, rudnikov in gozdov niso mogli prenašati naokoli kakor se je prikazovalo “strokovnjakom”!

4 Prim. Brigitte Vacha, Habsburžani, strani 358-363

5 Imela je za to zakonito podlago: Manifest cesarja Karla I. z dne 16. oktobra 1918

6 Primerjaj: Stephen Palffy, Hungarian History

7 Anton Korošec na ustanovnem zboru Narodnega sveta v dvorani ljubljanskega Magistrata, dne 16. avgusta 1918 pred cca 40 izbranimi (ne v ta namen izvoljenimi !) delegati:
1) Naš namen je, da se za Slovence, Hrvate in Srbe, ki živijo v monarhiji, ustanovi skupni Narodni odbor, kjer bodo po medsebojno dogovrjenem proporcu zastopani vsi politični činitelji, ki na temelju EDINSTVENOSTI JUGOSLOVANSKEGA NARODA (poudarek avtor) hočejo izvojevati samostojno jugoslovansko državo,
2) Za Slovenijo in Istro se osnuje Narodni svet, čigar namen je delovati za zedinjenje jugoslovanskega naroda v samostojno državo in čigar delokrog je sklepati in odločevati v vseh zadevah, ki jih v Narodnem svetu zastopani činitelji priznajo za skupne…
O GENOCIDNOSTI TE VRSTE RAZMIŠLJANJ PA KDAJ DRUGIČ!

8 Radio Slovenija A1, 21. aprila 2009 ob 17h

9 Uradno oblikovane 27. decembra 1282 na državnem zboru v Augsburgu. Po l.1500 tudi poknežena grofija Goriška z istrskimi območji, ko je le-ta beneškim osvajalcem iztrgal Herberštajn.

10 Meja z A je bila določena v Saint Germainu 10.9.1919.

11 Slo: Primorska, nem: Küstenland, it: Litorale. Obseg: Od Vršiča do Raba

12 Tudi poslanci iz Dalmacije so sedeli skupaj s slovenskimi v dunajskem parlamentu. Kraljevina Dalmacija je sodila kot del Kraljestva Ilirija v okvir Avstrijskega cesarstva in ne pod Budim.

13 Prvotno zamišljeno svobodno mesto in pristanišče (slično zgodovinskemu statusu Trsta) je s teroristično akcijo fašistično-iredentističnih črnosrajčnikov izpeljal pesnik (!) D’Anunzio (uradno je pripadla R Italiji 1924).

14 S sklepom, objavljenim v: Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. junija 1928, št. 60/203. se je občina Kastav izločila iz ljubljanske oblasti in se priključila primorsko-krajiški oblasti v Karlovcu.

15 Je morebiti kakšna povezava z odkritjem spominske plošče Stepincu na simbolu slovenstva – Triglavu, na Kredarici?

16 Medjimurje je bilo pred prevratom podrejeno neposredno Pešti.
Ob prevratu so se hoteli Medjimurci znebiti madjarske uprave a so “narodnjaki” – med njimi nekaj duhovnikov (cerkveno je M spadalo pod zagrebško nadškofijo) – morali pobegniti v Varaždin.
Tudi v Slovenski krajini so Madžari s trdo roko ustavili slovenske narodnjake. Dr. M. Slavič je agitiral v Ljutomeru, Ormožu in Varaždinu. Od tam je šla delegacija medjimurskih beguncev v Zgb, a Pavelič in Pribičević jim nista ustregla. Zato je mariborski NS odločil, da izvrši osvoboditev general Maister. Tedaj je pa hrvaško vojaštvo pod poveljstvom polkovnika Kvaternika že 24. decembra začelo s separatnimi operacijami v Medjimurju in ga zasedlo. Nekaj enot pod poveljstvom stotnika Jurišiča je šlo tudi preko Mure, a so jih Madjari zavrnili. V Čakovcu je oblast prevzel polkovnik Perko. Hrvatom so pomagali tudi Slovenci(!), ki jih je Jurišiču dodelil Maister.
Leta 1926 in ponovno 1927 so Hrvati skupaj z madjaroni pod vodstvom dr. Nemethyja zahtevali zase celo Prekmurje, češ da tam govorijo hrvaško. Slovenci so se dvignili in na zborovanjih, ki so se jih udeleževali Korošec, Klekl in dr. uveljavili svoje slovenstvo.
(Slovenci v desetletju 1918-1928, str. 250)

17 Dokler je trajala razdelitev slovenskega ozemlja na oblasti, je Medmurje spadalo pod Mariborsko oblast. Preureditev monarhije na banovine (1929), pa je bila prilika, da so si Hrvati prilastili Medmurje.

18 O številu Slovencev na območju Štrigove zgovorno priča seznam naročnikov na knjige Mohorjeve družbe leta 1914 (Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1914):
Ivko Ivan (župnik), Rodik Ferenc (organist), Valentič Matjaž, Mesarič Ivan, Bersak Ivan, Flac Ludovik, Pufek Jakob, Novak Janez, Kutnjak Pavel, Kutnjak Simon, Horvat Jurij, Kodba Martin, Živkovič Ivan, Valpotič Pavel, Mursič Štefan, Luskovič Matej, Kristofič Filip, Podgorelec Anton, Golenko Jože, Šajnovič Cecilija, Makoter Jakob, Mikulek Vida, Krznar Štefan, Lopuh Imbre, Horvatič Ivan, Kumparič Jože, Bratuša Albert, Makovec Magda, Muršič Martin, Belovič Marjan, Nemec Ivana, Sudec Anton, Horvat Janez, Lukovnjak Ivan, Bogdan Avgust, Srša Franc, Kovačič Marjan, Trstenjak Mikloš, Jurinič Marija, Prajnar Jakob, Možar Stjepko (kaplan!), Belovič Anton, Podgorelec Apolonija, Škafar Mihael, Skuhala Frančišek, Škrobar Ignacij, Šajnovič Juri, Pergar Franc, Muršič M., Hudin K., Bogdan Ivan. Brežnjak Tomaž, Živković J., Golenko Matej, Belovič Franc, Ščavničar Mihael, Ščavničar Matej. (63)!
Ker so si tudi po dve ali več družin delile knjige/članarino, je jasno, koliko Slovencev je tedaj prebivalo v Štrigovi.

19 Mednarodnopravno osebnost so imele slovenske dežele. Slovenija ni obstajala. Ljubljanska Narodna vlada (ust. 31.10.1919) je pridobila pooblastila tako, da je dotedanja oblast – dunajska vlada – sprejela uradno obvestilo predsednika Narodne vlade (Josip vitez Pogačnik) o prevzemu pooblastil.

20 Nadvse pomenljivo je dejstvo, da ne Medmurja in še manj Istro z Reko in Kvarnerjem niso prepustili Zagrebu niti tako prijateljski zavezniki, kot so bili fašisti in nacisti. Ta – nikoli hrvaška – ozemlja je Zagrebu izročil šele komunistični jugoslovanski režim po propadu ustaške NDH in zmagi nad nacifašizmom.

ČRNE BUKVE SLOVENSKE NEDRŽAVOTVORNOSTI

Sunday, May 23rd, 2010

ČRNE BUKVE SLOVENSKE POLITIKE

k

BELI KNJIGI O MEJI MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKOHRVAŠKO

 

Andrej Lenarčič, poslanec prvega sklica slovenskega parlamenta (Napisano 8.6.2008 – ko o kakem sporazumu o arbitraži javnost še ni ničesar vedela)

 

Bela knjiga Ministrstva za zunanje zadeve RS o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško uvede temo v kramljajoči maniri. Ker so politične zadeve, posebej še mednarodno politične-  in med temi vprašanja meja še najbolj- zelo resne reči, je prav na začetek postaviti osnovna izhodišča.

 

NA TLEH LEŽE SLOVENSTVA STEBRI STARI

 

Temeljno za kakršenkoli političen razmislek na slovensko nacionalno temo je, da se – in to enkrat za vselej – ovrže ideje in metode, ki slonijo na podtaknjeni šovinistični fantazmi"naselitve". Da so te, sicer prazne marnje, ejakulat nemške šovinistične in ekspanzionistične politike 19. stoletja, ki je dosegla kulminacijo v nacifašističnih ekscesih, lebensraumskih blodnjah in holokavstu, vzrok defektne politične misli tudi znotraj Slovencev in generator vsega zlega v mednarodnih odnosih, česar strahotne posledice so še tu, pač ni mogoče zanikati. Posebej tragično je, da je ta sprevržena, podtaknjena naselitvena izmišljija ostala še dandanašnji vodilna zgodovinsko politična misel zlasti slovenske proračunske zgodovine, ki se poleg tega krčevito trudi podpreti zgodovinarske manipulacije nemške in avstrijske zgodovinske šole pri ustvarjanju vseh mogočih "slovanskih" entitet[1],česar edini namen je več kot očitno zradirati vsaj zgodovinska dejstva oSlovencih, če jih že ni uspelo kako drugače zatolči ali eliminirati.

 

Od nekdaj velja, da je hudič vedno skrit v podrobnostih. Tako je mogoče tudi naselitveno kugo ozdraviti z eno samo besedo. Bistvo te bolezni je seveda, da z gnusnimi tvori ponaredkov, sprevrženih interpretacij in podtaknjenih neresnic prekrije resničnost, ki je,da so dežele današnje Republike Slovenije in seveda tudi širokega okolja alpskega jugovzhodnega obrobja od severnojadranskih nižin vse do Donave oblikovali, kultivirali in poimenovali ljudje občevalnega jezika, ki razen slovenščine (še?) danes nima vzporednice v teh krajih. Ob tem drobcu, tej besedi, ki razreši urok, je odveč naštevati in razpravljati o brez števila ostalin, toponimov, o običajih in drugih kulturnozgodovinskih dejstvih, ki o tem kričijo. Kakor je krčevite poizkuse, da bi Brižinske spomenike "razslovenili",razblinila ena sama besedica SODIT, ki je za vse večne čase pokazala, da so slovenski, tako razkrinka podtikanja, da je slovensko govoreča etnija prišlek v teh krajih, že eno samo krajevno ime, ki je nesporno rimsko, in je povsem zanesljivo iz časov, ko se – če sledimo  naselitvenemu pravljičarstvu – ne o"Alpenslavih", kaj šele Slovencih tod okoli ni vedelo ničesar, saj naj bi – če uporabimo domislico znamenitega tukajšnjega zgodovinarja – Slovenci v te kraje pridrli v krdelih (!) šele pol tisočletja kasneje. Pa vendar toponim AD PIRUM na ves glas kriči, da so krušljivi, kameniti, grobljasti kraški gorski greben poimenovali ljudje, ki so govorili slovensko in jim je ime KRUŠICA[2]povedalo o kraju vse. Prišlek, rimski okupator, seveda zagotovo ni v tistem kamnitem visokogorju uredil kakšne plantaže hrušk, marveč je slepo fonetično prevedel obstoječe in splošno uporabljano poimenovanje. Da je misel utemeljena, je dovolj dokazov na vsakem koraku. Saj so tuji uradniki, ki so v kasnejših obdobjih glede krajevnih imen morali povpraševati domače prebivalstvo, v številnih primerih prav bebavo prevedli slovensko prvotno pimenovanje. Tako je iz plešastega, neporaslega hriba, ki s(m)o ga domorodci tako sijajno in posrečeno znali imenovati Plešivec, omejeni tujci naredili Tanzenberg – ker so očitno razumeli, da pride ime od "plesati". Tako je tudi s Turjaki,Turji, Turskimi gorami, ali žlebovi, ob katerih so se prekrščevalcem prikazovala nekaka goveda, avtorji poimenovanj, ki so bili ne stoletja marveč tisočletja zliti s to svojo deželo, pa so seveda tako znali v ime preliti značinosti strmin, bregov, Strmcev. Od kdaj slovensko govoreči ljudje žive v deželah vzhodnih Alp, dovolj glasno kriči tudi Svinja planina na Koroškem, ki so jo nemško govoreči graščinski pisarji poimenovali po svinjah (Sau!), ker so tako razumeli prastaro slovensko ime, ki gorovju popolnoma ustreza: Tam so namreč pridobivali svinec, o čemer pripovedujejo svinčene najdbe iz predzgodovinskih časov. Kdo je torej dal ime temu rudonosnemu masivu sredi slovensko govorečega življa? In to že tisoč in več let preden so se tod začeli samopašiti nemškogovoreči prišleki in pred njimi oni latinsko in grško!

Če se je v te slovenske dežele kdaj kdo priselil ("za stalno"), so bili to tisti, ki so tu ostali po številnih zavojevanjih, okupacijah, roparskih divjanjih. A vse to vrenje in prelivanje sodi v procese, ki pretresajo in oblikujejo človeštvo vedno in vedno znova.

Miza je torej očiščena podtaknjenih naselitvenih marenj in obravnavati je mogoče relevantna vprašanja.

 

ŠE DANDANAŠNJI VIDIŠ RAZVALINO

 

Kadar gre za vprašanje meja, gre za eklatantno državotvorne zadeve. Osnovni elementi so v tem primeru dežele, pokrajine, enote z državnopravnimi atributi kot so prebivalstvo, učinkovita oblast, meja. Dejstvo, ki je vsem na očeh, so dežele-vojvodine in krajine z vojaško upravo, ki so se na slovenskem etničnem ozemlju izoblikovale po razpadu rimskega imperijalnega sistema, ko je karlmanski fevdalizem začel graditi novi družbeni red – fevdalni. Razen pridvorne fevdalne ureditve so posebnost tega procesa njegovi nosilci, ki so bili v veliki večini iz švabsko-saškega etničnega prostora. Prišli so v naše kraje sočasno z novo družbeno ureditvijo. Zato je sčasoma, bolj ko so prihajali na površje "modernejši" družbeni principi,ki so sledili industrijski in drugim revolucijam ter boju za trge, prihajal v ospredje nacionalni vidik, torej nemški (v najnovejši dobi še italijanski), ki se je manifestiral v entičnem nasilju in čiščenju. Kar je bilo nekdaj samoumevno – uporaba jezika ljudstva, torej slovenščine, pri državnostnih, upravnih in sodnih opravilih – je postajalo sčasoma vse bolj izjema in se je na koncu zaostrilo v genocidno sovraštvo do vsega slovenskega.

Zgodilo se je, kar se je neizogibno moralo zgoditi. Slovenci, katerih domovina so bile sedaj avstrijske dežele, so na genocidno nasilje reagirali. Mnogi so zaradi preživetja sprejeli vsiljeni jezik in tujo kulturo, a večina se je uprla. Pri tem je bilo usodno, da jeprišlo do enačenja tujega vsiljivca z deželno/politično strukturo. Da poenostavimo, povejmo, da smo se Slovenci zaradi plesni v svoji hiši odpovedali hiši/domu, namesto da bi uničili strupenega škodljivca v njej/njem. In da je bila nesreča še večja, smo si nenadoma začeli utvarjati, kako nas ima rad sosed na južni strani, odkoder so stoletja prihajala nad nas nesreča in smrt. Na stežaj smo mu odprli vrata, ki so jih naši predniki za ceno brez števila žrtev komaj ubranili.

Obrambni instinkt ljudstva so namreč znali spretni politikanti klerikalne provenience vpreči v svoje politične spletke. Dokler jim je dunajski dvor zagotavljal ugodne pozicije, so radi umirjali ljudstvo in ga namesto v slovensko politično samozavest usmerjali v religozno-etnični refugij v cerkvi, kjer so lahko izlivali svoje bridkosti zatirane raje v domačih pesmih in kletvah, kar je bilo seveda za tuje oblastnike povsem neškodljivo. Nemško nacionalistična oblast je znala nagrajevati koristne varuhe slovenskega ljudstva. A ko so ti varuhi zaznali, da bije Dunaju zadnja ura, so na vrat na nos pognali svoje varovance pod drugega tirana, s katerim so, četudi je bil pravi antikrist – druge vere – nemudoma sklenili enako ustrezen in donosen aranžma vse do pridobitve gorenjskih gozdnih veleposesti, in to tik preden je aktualni patron kapituliral in izginil z obličjaZemlje. Kako so ti "varuhi ljudstva" potem zavozili med okupacijo, presega namen teh črnih bukev.

Tisto, kar je bilo vso zgodovino novega veka neločljivo povezano s slovensko etnijo kot dediščina že predrimske družbene ureditve s Slovenci poseljenih pokrajin, to so bile dežele Štajerska,Koroška, Krajnska in Primorska, je v vrtincu nemškoitalijanskih rasističnih blodenj in imperialističnih apetitov ob koncu prve svetovne vojne postalo kolateralna škoda: Provizorična, nervozna in na posledicah perverznega razumevanja državnosti in politike temelječa preureditev po porazu avstrijske monarhije je imela za posledico na videz etnično zaokrožitev slovenskih dežel, v resnici pa totalno amputacijo zgodovinskih državnopolitičnih struktur, razkosanje ali celo popolno odtujitev pradavnih slovenskih vojvodin in dežel. Leta 1919 so Slovenci dokončno izgubili stik s svojo zgodovinsko državnostjo, deželami ali deli dežel,kjer so od nekdaj živeli in so jih (iz)oblikovali, in to ne da bi kdorkoli preizkusil njihovo voljo. Povsem v nasprotju z mednarodnim in državnim pravom so bili nasilno vključeni v različne države, kjer jih je kot državnostno neartikulirani objekt doletela različna usoda. Če niso bili genocidno likvidirani, so bili sistematično zatirani. Primorsko so izgubili v celoti, Koroško skoraj vso, Štajerske skoraj dve tretjini, Prekmurja pol, Krajnske pa velik kos. Vse meje pa presega vilsonska utemeljitev tega masakra: v imenu ustvarjanja"nacionalne države" so ne da bi trenili zradirali etnijein blebetali o "troedinem jugoslovanskem narodu". Vsekakor je Slovence doletela katastrofa druge svetovne vojne in revolucije zdesetkane, zmedene in  politično popolnoma neopremljene. Državnostni razmislek samozvanih političnih voditeljev v območjih, ki so prišla pod unitaristično Jugoslavijo, ni segel preko bojazljivih avtonomističnih kombinacij. Usoda Slovencev v odrezanih delih Primorske, Koroške in Prekmurja pa je naznanjala prihajajoči genocidni holokavst.

 

DOGAJANJE V NOVEJŠI DOBI S POSEBNIM OZIROM NA MEJNO VPRAŠANJE

 

Tu je potrebno opozoriti na zanimivo in ilustrativno ravnanje južnih sosedov, ki so imeli spore s centralistično državo in probleme s srbsko etnijo v Krajini, Dalmaciji in Slavoniji. To stanje pa jih ni prav nič oviralo, da bi ne storili vsakega koraka, pa četudi še tako majhnega, v smeri priključevanja slovenskih območij. Nikakor ni mogoče zamolčati, kako so v času bojev Slovencev proti JLA, pregnali slovenske delavce, ki so gradili mejni prehod na dotlej veljavni točki razmejitve nad Dragonjo. Treba pa je tudi povedati, da so preko slovenskega ozemlja prihajali na območje Istre oklepniki s šahovnico v času, ko so krajinski Srbi ovirali prehod od Karlovca proti Reki. Ve se, kdo je edini imel pooblastilo, da tako "sosedsko pomoč" dovoli in izpelje! Vse to razločno kaže pravo resničnost in stanje v odnosih med Slovenijo in Hrvaško: Tukaj hlapčevska kolaboracija, tam zvijačnost, verolomnost in preračunljivost. In takšni odnosi zaznamujejo to sosedstvo oddavna.

Glede vprašanja meje med RS in RH se ni treba ozirati predaleč v preteklost. Bistveno in relevantno za določanje meje danes se nahaja v dejstvu slovenskih zgodovinskih vojvodin Štajerske,Koroške in Krajnske, poknežene grofije Gorice z Gradiško, mejne grofije Istre in Slovenske Marke ter samoupravnega mesta Trst. Vse to so bili državni subjekti, trdno vgrajeni v slovensko etnično telo. Mogoče pa je to dejstvo definirati tudi kot najmanjši skupni imenovalec slovenske državnosti. Našteti deli, stoletja vključeni v dediščino Habsburžanov kot zgodovinskih karantanskih knezov, še dandanašnji zajemajo vso avtohtono slovensko etnijo. Vsakovrstno nasilje, ki traja in poteka še danes, je etnijo sicer številčno različno prizadelo, temeljnega dejstva pa to seveda v ničemer ne spreminja. So in ostanejo edino zgodovinsko okolje slovenske nacije z državnostnimi,mednarodnopravnimi atributi. Nima smisla ponavljati zgodb genocidnega uničevanja etnije, grabljenja kos za kosom s strani južne sosede in apeninske iredente in perverznega obnašanja slovenske politične elite s strahotnimi posledicami, ki so prekrile praktično vse 20. stoletje slovenske zgodbe, vse do presenečenja tisočletja – osamosvojitve, ko je slovenstvo bilo že na robu preživetja. Gore knjig bo mogoče o vsem tem napisati. A za obravnavano tematiko je bistvenega pomena ugotovitev, da so zadnje meje slovenskih dežel, ki imajo mednarodnopravne učinke, meje prej naštetih dežel. Ti državnopravno relevantni subjekti so obstajali dolga stoletja, vse do razpada Avstroogrske ob koncu prve svetovne vojne.

S sesutjem dotedanje ureditve, vključenjem dela Slovencev v novo državno tvorbo SHS, z okupacijo Primorja, Gorice in Trsta s strani Italije, vključitvijo Koroške v nemško Avstrijo in le delnim  vključenjem Porabskih Slovencev v novonastalo državo, se je začelo skoraj sto let dolgo obdobje stanja, ki v največji meri ni imelo nobenega legalnega pokritja. Vprašanja meja pa so bila po eni strani prenesena na raven države in meddržavne odnose, po drugi pa na lokalno upravno raven. Trenutek osamosvojitve je zalotil Slovenijo in Slovence v zadevah meja v sledeči situaciji:

Meje s sosednimi državami, z Italijo, Avstrijo in Madžarsko so bile z veljavnimi sporazumi in dokumenti določene. Izguba velikega dela Koroške dežele je bila veljavno sankcionirana z referendumom. Z Madžarsko je ostal Trianon. Z Italijo, ki je najprej – po prvi vojni – okupirala vso Primorsko z Gorico in Trstom, pa so Osimski sporazumi veljavno uredili sedanje stanje.

Drugače pa je z južno mejo in poseganjem Zagreba po tujih ozemljih.

PRIMORJE

Nobenega dvoma ni, da jurisdikcija Zagreba pred letom 1991 nikoli v zgodovini ni segala preko Riječine. V času Jugoslavije po drugi svetovni vojni je bilo namreč vse mednarodno pravno področje zadeva Jugoslavije. Meje med republikami so bile administrativnega značaja in niso imele nobenega državnostnega atributa. Med drugo svetovno vojno, v času nacistične Nezavisne Države Hrvatske, se je moral Zagreb zadovoljiti z ozemljem južno od Bakarskega zaliva, saj so Italijani skoraj v celoti ohranili ozemeljsko celovitost nekdanje habsburške("slovenske") dežele Primorja, ki je obsegalo Goriško, Istro in Kvarner. Enako so ravnali Nemci, ki so po kapitulaciji Italije za nekaj let prevzeli upravo. Tako je stanje s konca prve svetovne vojne, ko je Italija okupirala Primorje, obveljalo skoraj nespremenjeno do konca druge vojne. Dogajanje potem, vse do Osimskih sporazumov, pa je vsebovalo znane cone A in B,ter potem Svobodno Tržaško Ozemlje z mejo po reki Mirni, ki je bilo pravno sicer vzpostavljeno, a ni bilo realizirano "v naravi". 

Je torej evidentno, da so deželne meje Primorske – kolikor se tiče to Republike Slovenije, ostale do osamosvojitve 1991 nedotaknjene in da v vsem tem času niso nastale nobene mednarodnopravno relevantne meje med RS in RH. Celo pripojitev območja Klane in Kastava primorsko-krajiški oblasti s sedežem v Karlovcu leta 1928 ima izključno lokalni upravni značaj, povrhu pa je popolnoma začasna, saj so tako rešili nevzdržno stanje za prebivalce, ker so bile vse dotedanje povezave z Ilirsko Bistrico z novo italijansko mejo zaprte.[3]Vrnitev prejšnjega stanja sama po sebi odpravi začasno rešitev težave.

Do najnovejših časov celo Zagreb ni upal segati po ozemlju, s katerim nikoli ni upravljal. Sklepi Hrvatskog sabora u Zagrebu 29. oktobra 1918 so zgovorni:

  1. Svi dosadašnji državno-pravni odnošaji i veze izmedju kraljevine Hrvatske, Slavonije i Dalmacije s jedne strane, te kraljevine Ugarske i carevine Austrijske s druge strane razrešavaju se.
  2. Dalmacija, Hrvatska, Slavonija sa Rijekom proglašuje se posve nezavisnom državom te prema modernom načelu narodnosti, a na temelju narodnog jedinstva Slovenaca, Hrvata i Srba pristupa u zajedničku narodnu suverenu državu Slovenaca, Hrvata i Srba na cijelom etnografskom području toga naroda, na ma koje teritorialne i državne granice.
  3. Sveopča narodna ustavotvorna skupština svega ujedinjenoga naroda Slovenaca, Hrvata i Srba odlučit će sa unapred odredjenom kvalifikovanom večinom, koja potpuno zaštićuje od svakog majoriziranja, konačno kako o formi vladavine, tako i o unutrašnjem državnom ustrojstvu naše države, utemeljene na potpunoj ravnopravnosti Slovenaca, Hrvata i Srba.

(Slovenci v desetletju 1918-1928,stran 302)

Popolnoma jasno je, da si tedaj Zagreb ni upal niti razmišljati o zasedbi Reke, Istre in otokov.

Popolnoma drugače pa je ravnal nadrugem koncu meje s Slovenijo, v

PREKMURJU.

Prekmurje z območjem med Dravo in Muro vred je bilo od nekdaj del kraljevine Madžarske, prometno, gospodarsko in družbeno pa trdno povezano s štajerskim zaledjem, čeprav so ljudje okoliČakovca govorili hrvaško narečje. Ob razsulu leta 1918 so Prekmurci nastopili za združitev skupaj s Slovenci v državo SHS. Madžarski elementi so odgovorili ostro in tudi kratkotrajna "republika" je bila madžarskonacionalistična. Slovenci so iskali pomoč v Zagrebu, ki je pomoč odklonil. Zato so se urgentno zatekli k generalu Maistru, ki se je odločil pomagati osvoboditi Prekmurje z Medjimurjem izpod Madžarov. A ko so hoteli nastopiti z vojaško silo, so jih prehiteli isti Zagrebčani, ki prej "niso mogli pomagati"(Hoteli so torej "posel" opraviti sami!). Zasedli so Medjimurje in poskusili prestopiti še Muro. To hrvaškim poveljnikom ni uspelo, četudi so jim pomagali celo Slovenci, ki jim jih je poslal Maister. [4]Zahrbtno ravnanje je več kot očitno imelo en sam cilj: S pomočjo prekmurskih madžaronov okupirati celotno Prekmurje.

Zagreb od svoje ekspanzijske politike ni nikoli odstopil. Celo v socialistični,"internacionalistični" Jugoslaviji je s skrajno surovostjo in pobojem številnih Slovencev, ki so hoteli ostati v Sloveniji in Slovenci, zasedel območje Štrigove.[5]

Sicer pa postane nacionalistični ekspanzionizem Zagreba povsem razločen, če se opazi, da je Hrvaška nastala tako, da je "Kraljevina Hrvatska" (Zagreb) leta 1918 bolj ali manj nasilno, vsekakor pa brez kakršnegakoli legalnega postopka, priključila Kraljevino Slavonijo in Kraljevino Dalmacijo. Povsem drugače, demokratično, pa je bilo na Slovenskem, kjer so se dežele združile v novo tvorbo z novim imenom- Slovenijo.

Šovinistično, nacionalistično-ekspanzionistično naravnanost je Zagreb tako izpričal vedno znova. Zagotovo ni noben slučaj, da je prav v Zagrebu lahko nastala NDH, Hitlerjeva zaveznica, ki je edina od nacističnih agresorjev razen Nemčije imela na svojem ozemlju prava uničevalna taborišča. Ki je sicer hlapčevsko "prepustila"Musoliniju velik kos Dalmacije in otokov, a hkrati "suvereno"izvajala intenziven genocid na vsem ozemlju, ki ga je nadzirala. Preračunljivost, posebni interesi zmagovitih zaveznikov in Josipa Broza so botrovali dejstvu, da NDH po vojni ni šla skozi proces denacifikacije. Nihče ni postavil vprašanja vojne škode za okupacijo delov slovenskega ozemlja med vojno, pomorov Slovencev na območju Gorjancev in v koncentracijskih taboriščih. Tudi ni nihče problematiziral pohoda hrvaških oboroženih sil preko slovenskega ozemlja, kar je bilo eklatantno dejanje agresije, in ki je povzročilo, da so velika območja Štajerske postala množična morišča in grobišča ob obračunu zmagovite JLA z njimi, potem ko so jih zavezniki njim izročili. Posledice takega obravnavanja usodnih dogajanj/dejstev so se pokazale v strahotah vojne na območju Hrvaške in BiH po razpadu Jugoslavije. Zato ima tudi aktualna politika Zagreba značilnosti, ki jih je lahko zaznati. Kažejo pa se v brezobzirnem prisvajanju vsega in povsod, kjerkoli je le mogoče, in seveda v doslednem kršenju ali ignoriranju vsega dogovorjenega, ne glede, ali gre za častno besedo, parafo, podpis ali celo ratifikacijo.

Tehten poizkus EU, da s sklepi Badinterjeve arbitražne komisije uredi razmerja med republikami razpadajoče države, je prinesel odločitev, da postanejo meje med republikami meje med novonastalimi državami. Slovenija se glede tega še danes sooča z nerešenim problemom, kje je pravzaprav bila meja med obema republikama. Več kot očitno ima Zagreb o tem svoje mnenje. A od tega dosti hujše je, da tudi noben dogovor s tem v zvezi, ne obstane. Zagreb kot vedno doslej ravna skladno s trenutnimi okoliščinami in svojimi "večnimi" interesi na znani grobi in preračunljivi način.

Ker je torej Zagreb vse dosedanje zadevne dogovore ali prekršil ali jih ignorira in "Badinterjeve"razmejitve med republikama na dan 25. junij 1991 v praksi ne priznava, je torej potrebno upoštevati celoten tekst Badinterjevega sklepa, namreč tudi tisti del,ki pravi: "če se drugače ne dogovori".[6]

 

BELA KNJIGA

 

Srž zavozlanega stanja na območju pradavne slovenske Karantanije je treba iskati v absolutno neadekvatnem obravnavanju etničnega in državnega. Območje je še dandanašnji v izdatni meri pokrito s slovensko entiteto, oz. so tuje govoreči prebivalci navsezadnje etnično Slovenci, saj jih je več, kot se je drugih entitet priselilo v te kraje. Je pa upravo državnih tvorb – dežel, pokneženih grofij in samostojnih mest – vse bolj prevzemalo slovenstvu sovražno tuje osebje. Industrijska revolucija, boj za trge in imperialistični apetiti so videli v slovenstvu oviro na svojem pohodu na Jadran in proti jugovzhodu Evrope. Zloraba etnične pripadnosti je obetala dobre rezultate. Je pa hkrati vnesla zlo prizadevanj za etnično čisto državo, kar je v temeljnem nasprotju s smislom države, ki mora zagotoviti enake možnosti za vse državljane, posebej glede etnične pripadnosti.Drugače – v monoetnični skupnosti povsem enakih/istih – države sploh ni treba. Izkoriščanje državnih struktur za etnično čiščenje pa je seveda zloraba odn. zločin nahujše vrste. Prav zato, ker se geografske in ekonomske možnosti, ki so podlaga za obstoja sposobno državo, praviloma docela ne pokrivajo z etnijo, je osnovna naloga vsake državne skupnosti, da državljanom zagotovi enake pogoje zaživljenje in delo ter enakost zakonov za vse in vsakogar.

Nasilje nemškega in italijanskega šovinističnega ekspanzionizma je imelo na slovensko politično zavest nadvse kvarne učinke. Toliko bolj, ker je svoj lonček pristavila hierarhija RKC in ponudila zatirani etniji namesto boja in učinkovitega uveljavljanja na vseh državotvornih segmentih javnega življenja, vabljiv a zločest surogat. Slovencem je ponudila sproščanje etnične potence v religioznem. Na ta način je postala najboljši zaveznik tujega nasilja, a v ovčjem kožuhu "zaščitnice slovenstva"!Nemška uprava je imela tako s Slovenci dosti manj težav. A škoda, ki jo je utrpela slovenska nacionalna (samo)zavest in državotvorna misel, je bila brezmejna. Razpaslo se je kapitulantstvo, kolaborantska drža, biciklizem, zatiranje rojakov za osebno korist, hkrati pa umikanje pred težavami, iskanje rešitev izven domovine in lastne države, emigracija, podrejanje vsakomur, ki je imelt renutek časa.

Tako zelo okvarjena slovenska državotvornost je neizogibno imela za posledico, da so manipulatorji z lahkoto manevrirali in s šahiranjem z ljudmi ustvarjali dobiček zase in za svoje gospodarje. Predvsem so popolnoma zabrisali zgodovinski spomin ljudstva, sistematično smešili vsakršen poskus uveljavljanja suverene nacionalne drže, in iz javne scene so povsem odstranili sleherno pobudo za urejanje državnih reči v okviru pradavnih etnično slovenskih dežel in vojvodin. Namesto tega so pomagali razčetveriti lasten narod in preostanek potisniti v popolnoma neznano, tuje balkansko okolje. Ni se torej treba čuditi tragediji, ki se je zgodila Slovencem med drugo vojno, okupacijo in revolucijo. Povsem v skladu z uveljavljeno politično doktrino samozvanih "narodnih voditeljev" je bila kolaboracija, iskanje primernega okupatorja in nazadnje spodbujanje paničnega bega. Nadomeščanje državotvornega instinkta z religioznimi fatamorganami je po eni strani pognalo ljudi v nenormalno ravnanje in jih pobudilo, da so bili pripravljeni domovino zapustiti, namesto do zadnjega braniti, po drugi strani pa je prostor državotvornih nastavkov prepustila revolucionarjem, ki so sicer – paradoksalno – bili docela nedržavotvorni anarhisti in internacionalci. Politika klerikalnih preračunljivih samozvancev je torej v slabih sto letih spravila slovensko državotvornost na kolena in povzročila okoliščine, v katerih je bila celo barakarija komunističnih revolucionarjev dovolj dobra, ali vsaj manj slaba rešitev za slovensko etnijo. Treba je pač odkrito priznati, da je pravzaprav odsotnost klerikalne politične moči po totalnem porazu leta 1945 omogočila končno preskok iz pasivne drže v državotvorno, in uresničenje osamosvojitvene ideje med Slovenci.

Toda nezdrava miselnost o državi in državnem je seveda ostala. Kaže se v vsem družbenem življenju in ravnanju. Razumevanje države, institucij, orodja in načina delovanja, je več kot klavrno. Cerkvenemu razumevanju državnega – ki izvira iz hierarhičnega totalitarizma – komunistična vizija zagotovo ni škodovala, saj se oboje kvečjemu dopolnjuje. Tako so se kadri rdeče in črne provenience znašli na isti – svoji – strani. Pri tem pa je najhujše to, da oboji, eni in drugi razumejo državo kot uresničenje etnične homogenosti, ne pa kot laično, tolerantno in na načelu subsidiarnosti temelječo organizacijo, ki naj omogča sproščen razvoj vsakega državljana ne glede na etnično ali kako drugo osebno značilnost.[7]

Tako sprevrženo videnje države je botrovalo uničenju slovenskega zgodovinskega državnopolitičnega okolja leta1918. Svoj klavrni višek je ideja uveljavitve etničnega mimo lastnih zgodovinskih državnih struktur doživela v popolni podreditvi preostanka etnije perverznemu fantomskemu "troedinemu plemenu", tiste slovenske skupnosti, ki so prišle kot torzo v okvir drugih držav, pa so se soočile z genocidom in pospeševano likvidacijo. In kljub usodnim praktičnim izkušnjam z iskanjem rešitve slovenskega etničnega problema na sprevržene načine, etnični ekskluzivizem očitno še vedno obvladuje vsaj slovenski MZZ, če je soditi po Beli knjigi.

Bela knjiga namreč slepo postavlja za izhodišče zavržno stanje leta 1991, ki je bilo posledica vseh mogočih političnih slaboumnosti tistega sloja med Slovenci, ki so bili v novejši godovinski dobi pri vzvodih odločanja. Sploh ne opazi, da ni isto govoriti ali o etniji ali o državi. Ker se je leta 1991 končno uveljavila slovenska državna ideja, sloneča na tisočletnem izročilu in deželni zavesti pripadnosti, ne pa na etničnem izključevanju, se je udejanila možnost, da se državne reči uredijo na državotvoren način. Sem vsekakor ne sodi, kar sugerira Bela knjiga, dokončna likvidacija leta 1918 nasilno in protipravno prekinjene tisočletne deželne identitete, namesto "poprave domače naloge", kamor sodi predvsem vsaj to, da se prizadete prebivalce, brez vprašanja odtrgane od Primorja, Krajnske,Štajerske in Prekmurja končno povpraša, ali hočejo živeti v okviru svojega zgodovinskega okolja, ali pa sprejemajo situacijo, nastalo in podedovano od konca prve svetovne vojne. Kakor je namreč beg Slovencev iz lastnega doma, ker se je vanj prikradla plesen nacionalšovinizma, botroval nasilnemu preurejanju življenjskega okolja in razvojnih možnosti različnih etnij, tako je razpad prisilnega jopiča leta 1991 končno ustvaril pogoje, da se napake od začetka stoletja popravijo. Da se končno spet vzpostavijo razmere, ki so tisočletje dotlej pomenile stabilno okolje za prebivalstvo Primorja, Trsta, Krajnske, Koroške,Štajerske in Prekmurja. Nastale so razmere, da Slovenija na podlagi zgodovinske politično-državne situacije vzpostavi na ozemlju naštetih dežel etnično odprto, pluralno, demokratično državo, kakor jo tudi sicer postavlja slovenska ustava,kot odgovor na pritisk sosedov. Ta pritisk, kolikor se tiče Italije, Avstrije in Madžarske je že dočakal svoje civilizirano, demokracije dostojno stabilizacijo z veljavnimi meddržavnimi sporazumi, na jugu pa je demokratična Slovenija trčila ob strukturo, ki se napaja z etničnim ekskluzivizmom, ki svoje travme in šok zaradi krute vojne z drugimi etničnimi skupnostmi  – kar je bila v mnogočem prav posledica omenjenega etničnega ekskluzivizma – očitno poskuša zdraviti z nadaljevanim ozemeljskim ekspanzionizmom in nasiljem nad etnijo, ki ji nikoli v zgodovini ni povzročala škode ali posegala po njenem ozemlju.

Več kot očitno ni mogoče kot podlago in izhodišče postavljati stanje 1991 in odločitve Badinterjeve komisije.

 

IZHODIŠČE ZA POGOVORE O MEJI Z RH.

 

Glede na doslej povedano ni nobenega dvoma, da je edino možno izhodišče za trden in trajen dogovor o meji stanje leta 1918. To nenazadnje postavlja tudi hrvaška stran![8] To stanje pa je, da Zagreb, kot rečeno, nikoli ni upravljal teritorijev preko reke Rečine, območja Kvarnerja in Istre, in ozemlja preko Drave do sotočja z Muro pod Kotoribo. Z deželo Primorsko, ki je obsegala tudi Istro z Reko in Kvarnerjem, je upravljala Ljubljana, odnosno nekatere dele do konca prve svetovne vojne tudi največje slovensko mesto Trst v okviru vladavine habsburške dinastije. Meje med kronovinami, vojvodinami in krajinami so bile državnopravnega značaja in so imele svoj pomen tudi v mednarodnem, meddržavnem pravnem pogledu. Upoštevaje dejstvo, da vse od konca prve svetovne vojne pa do razpada Jugoslavije drugih mejnih pojavov mednarodnopravnega značaja, razen opredeljevanja in dogovarjanja mej med državami – sosedami in Jugoslavijo – ni bilo, so nekdanje deželne meje, ki so pravno ostale nedotaknjene, edina mednarodnopravno upoštevanja vredna podlaga za pogovore. "Republiškemeje", kakor je o njih govorila Badinterjeva komisija, niso v nobenem trenutku bile mednarodpopravno relevantne, in bi prišle v poštev le, če bi se o tem obe strani vskladili, posebej pa, če južna soseda ne bi kršila prav vseh načel, ki jih sklep omenjene komisije uveljavlja in sta jih obe partnerici s samim zaprosilom za mednarodno priznanje samodejno sprejeli – drugače bi ne bilo mednarodnega priznanja, za katero so meje eden bistvenih pogojev.

Kakor rečeno je južna soseda vztrajno kršila ali dosti preveč "po svoje" razumela jasna določila Badinterjeve arbitraže. Na ta način je spravila z mize vse, kar spominja na Badinterja in tako druge relevantne možnosti za začetek pogovarjanja o meji,razen na začetku poglavja navednih deželnih mej, odtlej pač ni. Prav nobena razmejitev znotraj tako Italije kot Jugoslavije, ki sta obe upravljali z deli nekdanjih slovenskih dežel, namreč ni imela mednarodnega pomena. Šlo je zarazlične administrativne ukrepe lokalnih organov, ki imajo v zadevi meja med državami kvečjemu informativni pomen. Z razpadom Jugoslavije pa so se odnosi med Slovenijo in Hrvaško premaknili v območje mednarodnega prava. Dejstva, ki jih je odtlej mogoče upoštevati v pogajanjih, morajo seveda nujno imeti tovrstne atribute. Nedvomno so seveda možni različni zaključki pogajanj, a začetek v okviru danosti iz leta 1919 je neizogiben. To tembolj, ker – vsaj kar se Slovenije tiče – niti beg iz KuK mnogonacionalnega imperija in še manj ustanovitev suverene države Republike Slovenije nista imela za cilj ustvarjanje etnično homogene, nacionalistično-šovinistične državne skupnosti enega naroda. Slovenske dežele Primorska, Krajnska, Koroška, Štajerska in Prekmurje so vključevale različne etnije. Spor, ki je imel za posledico razpad nekdanje Avstroogrske, je nastal zaradi nerazumnega nasilja nemške in italijanske imperialne politike nad večinsko etnično skupnostjo v teh deželah. Razpad imperija je pomenil tudi veliko škodo za vse omenjene dežele in njih prebivalstvo, brez ozira na etnično pripadnost. Odisejada, ki jo je večinska slovenska etnična skupnost morala prebroditi v minulem stoletju, da je v nemogočih okoliščinah preživela in si nazadnje kljub vsemu uspela ustvariti demokratično državno skupnost vseh državljank in državljanov, pa utegne biti še ena izgubljena priložnost, če bo mednarodna skupnost dovolila, da iz nesreče enih kujejo svoj pritlehni, nacionalistični dobiček drugi.

Omenjeno brezumno nemško in italijansko šovinistično nasilje je torej porušilo tisočletje in več obstoječe propulzivne državne skupnosti, a nesrečo Slovencev, katerih velik del se je poskušal rešiti v novoustvarjeno državo Jugoslavijo, je Zagreb več kot očitno spretno izkoristil. V obdobju trajanja dveh Jugoslavij je pritlehno, kos za kosom, trgal dele nekdanjih slovenskih dežel. Največji zalogaj je prihranil za konec in si v nervozi osamosvajanja ter vojni psihozi leta 1991 meni nič tebi nič državnopravno prilastil še zadnje ne osvojene dele Primorja/Istre, če nesramno siljenje prek Mure na vzhodu pustimo ta hip vnemar.

Ne le EU, demokratične sile vsega planeta morajo preprečiti, da se z nepravnimi sredstvi, nasiljem in zvijačnostjo ruši stanje, ki zagotavlja – in je v stoletni zgodovini zagotavljalo – uspešno funkcioniranje omenjenih dežel in države, hkrati pa se vzpostavlja v sosedstvu etnično monolitna, nestrpna država, ki postaja nevarnost za stabilnost in mir v regiji, ki svoj značaj neskrupulozno razkriva iz dneva v dan bolj.

Pogovora o mejnem vprašanju torej nikakor ni mogoče začeti tudi brez upoštevanja Nezavisne države Hrvatske, njenega nacistoidnega značaja, ravnanja, in posledic obstoja. Pod to zgodovinsko poglavje južne sosede nikoli ni bila potegnjena črta. O kakem Nürnbergu pa sploh ni sledu. Zločini, ki so jo vojaške enote JLA, Rusije in Bolgarije storile nad hrvaškimi oboroženimi enotami in civili po končani vojni, v nobenem primeru ne morejo nadomestiti "nürnberškega" očiščevanja,ki mora zadevati politične in ideološke krivce, ne pa v tragično situacijo nasilo vpletene ljudi – kar je zelo verjetno bila velikanska večina žrtev teh zločinov. Konferenca, ki bi jo morali pod pokroviteljstvom mednarodne skupnostina to temo izvesti hkrati s pogajanji o mejnih in drugih bistvenih vprašanjih, je neodplačan dolg, nujni pogoj za ureditev odnosov med državama, hkrati pa nadvse potrebna javna manifestacija ob nevarnem vnovičnem vzponu fašistoidnosti v Evropi (in tudi drugje).

 

O povezanosti Medjimurja s Štajersko priča nenazadnje prometna, železniška in gospodarska prepletenost. Šele z dogovorom o personalni uniji z Avstrijo in prepustitvijo reškega pristanišča Budimpešti, so Madžari zgradili železniško povezavo preko Drave do Reke. Da Zagreb niti z železnico ni upravljal na "svojem" ozemlju, seje pokazalo ob razsulu 1918, ko so železnice na Hrvaškem bile dejansko v totalnem razsulu: Vse osebje, tehnika in instrukcije so bile madžarske, pa jepromet docela zastal. V hudi nuji je Zagreb prosil Slovence za pomoč. In Ljubljana je poslala zadostno število osebja – Slovencev, kajti Slovenci so v svojih deželah upravljali tudi z železnico. Tako je bilo med osebjem, poslanim v pomoč, veliko železničarjev s Tržaškega, ki je prišlo pod Italijo in jih je Italija pregnala.[9]

Tudi Medjimurje, ki je bilo skupaj z danes slovenskim Prekmurjem in madžarskim Porabjem enovito v okviru madžarskega kraljestva, je bilo v trdni gospodarski in družbeni povezavi s slovensko/avstrijsko Štajersko. Nenazadnje je bil za generala Maistra nadvse pomemben korak, ko je s posebnim vlakom Ormož-Čakovec-Kotoriba demonstriral prevzem uprave nad Medjimurjem. Tudi sicer se je povezanost manifestirala tako, da je bilo Medjimurje leta 1922 vključeno v Mariborsko oblast – torej ponovno združeno z ostalim Prekmurjem.

Nobenega dvoma ni: izhodišče za pogovore o meji med RS in RH more biti le stanje 1918, saj je edino legitimno in legalno, ter zadnje, ki vsebuje mednarodnopravno relevantne atribute. Ne ob spremembah 1918/19 niti kdaj kasneje ni prišlo do nobene s preizkušeno voljo ljudstva ali kakršnimkoli mednarodnopravno zavezujočim aktom podprte določitve drugačnih meddržavnih meja. Meje 1918 so jasne in utemeljene. Perturbacije, kiso se zgrnile nad regijo, so imele svoj vzrok v kršenju bistvenih principov države. Današnje razmere, ko pomeni etnično raznolika, pravice manjšin v celoti spoštujoča država Slovenija, kvalificirana članica EU in NATO, dejansko dokončno razrešitev problemov, ki so kulminirali ob koncu prve vojne in so imeli za posledico začasno ukinitev zgodovinskih državnih tvorb – dežel in vojvodin – seveda kličejo po rekonstrukciji stabilnosti regije. Kakor je država kot taka način razrešitve problemov, ki se na drugačen način ne morejo razreševati, je seveda tudi preizkus volje ljudstva bistveni kriterij v tem segmentu družbenega življenja. Izhodišče torej stanje 1918, ko je zaradi navedenih razlogov razpadla legitimna in uspešna politična konstrukcija, povprašati pa je potrebno prizadete ljudi na tistih območjih, ki utegnejo biti sporna, ker je Zagreb tako vehementno zakoračil nadnje in še danes sega po celo vJugoslaviji očitno slovenskih ozemljih.[10]

Ni mogoče spregledati še zlasti danes aktualne resnice, da gre pri južni sosedi za – kot že omenjeno – tvorbo, ki svoje nacistoidne ustaške izkušnje ni prečistila z denacifikacijo, še dandanašnji pa (vsled tega?) izpričuje svojo netoleranco, nekonsistentnost, etnično nestrpnost in ozemeljske apetite. Kako zelo je pogreznjena v preživele vzorce šovinističnega nacionalizma, se je pokazalo ob tokratnem obisku ameriškega predsednika v Zagrebu. Posebej za to priložnost zbrana večtisočglava publika, sestavljena iz zvestih privržencev režima, je navdušeno ploskala vsakemu stavku, ki ga je izgovoril ameriški predsednik v svojem nagovoru izpred cerkve svetega Marka. Ploskali so tako ob v angleščini izgovorjenih besedah, kot potem ob prevodu – prevajali so vsak stavek posebej. In ko je  predsednik razločno povedal, kako svet pričakuje, da se mu bo čimprej pridružila tudi Srbija, je množica nekolikoprevidneje zaploskala. Toda ko je nato prevajalec povedal misel še v njim razumljivem jeziku, je nastala na trgu grobna tišina. Bolj nazorno niso mogli demonstrirati politike vladajočih struktur na Hrvaškem. Še en razlog torej, da se prizadeti potrudijo in vrnejo, če že nikakor ni mogoče vsega, kar je do 1918 sodilo v okvir slovenskih dežel, pa vsaj največji možni del.

Končnega rezultata pogajanj o meji seveda ni mogoče predvideti. Definitivno pa je mogoče zakoličiti izhodišča, o katerih je tukaj govor. Dokler na ta izhodišča druga stran ne pristane, bo treba pač počakati, medtem pa – dokler traja status quo – skrbno paziti in odločno ustaviti vsak, še tako neznaten poizkus sosede, da ustreže svojim partikularnim, egoističnim, primitivnim nagonom.


[1] Slovenec, slovenski v Črnih bukvah pomeni ali državljan/državljanstvo RS ali etnično pripadnost etniji, ki vso znano zgodovino očitno živi v teh krajih, ki je v vsakem času rezultat zgodovinskega razvoja, okolja, okoliščin, in je tako kot dežela njo, tudi ona oblikovala deželo. Kako so jo v nekem trenutku poimenovali sosedje in tujci, v ničemer ne spreminja bistvenih značilnosti, kakor jih ne spremeni niti to, kako so sami sebe v nekem času poimenovali. Ime Slovenija je v različnih izpeljavah odnosno fonetičnih zapisih v rabi že od začetka drugega tisočletja n.št.. Politična ali etnična raba pojma je razvidna v vsakem primeru posebej.

[2] Identičen izvor ima tudi ena najpomembnejših slovenskih besed: KRUH.

[3] S sklepom, objavljenim v: Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti z dne 22. junija 1928, št.60/203. se je občina Kastav izločila iz ljubljanske oblasti in se priključila primorsko-krajiški oblasti v Karlovcu.

(Op. cit. str. 339)

 

[4] Medjimurje je bilo pred prevratom podrejeno neposredno Pešti.

Ob prevratu so se hoteli Medjimurci znebiti madjarske uprave a so "narodnjaki" – med njimi nekaj duhovnikov (cerkveno je M spadalo pod zagrebško nadškofijo)  – morali pobegniti v Varaždin.

Tudi v Slovenski krajini so Madžari s trdo roko ustavilislovenske narodnjake. Dr. M. Slavič je agitiral v Ljutomeru, Ormožu in Varaždinu. Od tam je šla delegacija medjimurskih beguncev  v Zgb, a Pavelič in Pribičević jim nista ustregla. Zato je mariborski NS odločil, da izvrši osvoboditev general Maister.Tedaj je pa hrvaško vojaštvo pod poveljstvom polkovnika Kvaternika že 24.decembra začelo s separatnimi operacijami v Medjimurju in ga zasedlo. Nekaj enot pod poveljstvom stotnika Jurišiča je šlo tudi preko Mure, a so jih Madjari zavrnili. V Čakovcu je oblast prevzel polkovnik Perko. Hrvatom so pomagali tudi Slovenci(!), ki jih je Jurišiču dodelil Maister.

Leta 1926 in ponovno 1927 so Hrvati skupaj z madjaroni podvodstvom dr. Nemethyja  zahtevali zase celo Prekmurje, češ da tam govorijo hrvaško. Slovenci so se dvignili in na zborovanjih, ki so se jih udeleževali Korošec, Klekl in dr. uveljavili svoje slovenstvo.

(Op.cit. str. 250)

 

[5] To je eden izmed bolj povednih primerov, kako je Zagreb premišljeno ravnal glede na okoliščine. Nasilje nad prebivalci Štrigove je bilo sicer v okviru lokalnih, krajevnih ukrepov, a z dobro premišljenim namenom, da se za prihodnost osvoji še en del slovenskega ozemlja.

[6] "kolikor ne bo dogovorjeno drugače(!!!)  bodo prejšnje(republiške) meje dobile značaj meja, katere ščiti mednarodno pravo."(Bela knjiga, str. 7) 

 

[7] Da je problem aktualen, se je pokazalo v polemiki Rupel-Kučan, ob izjavah g. Kučana v Portorožu, 4. aprila letos. Rupel očita Kučanu "jugoslovanarstvo", ker zagovarja multietničnost države in nasprotuje enostranskemu spreminjanju meja.

[8]  Bela knjiga,str. 292.

[9] Ob prevratu je vladal na hrvaških železnicah popoln kaos. Železniško osebje je bilo do prevrata v ogromni večini ogrsko, uprava v Budimpešti, vsi predpisi, pravilnik, vozni rediso bili v ogrskem jeziku. Katastrofalno situacijo so reševali slovenski železničarji, zlasti tisti, ki so se morali umakniti iz Trsta.

(Op.cit. str. 607)!

 

[10] Izhodišče za pogajanja: Na območju nekdanjih dežel določiti ozemlja, ki brez debate sodijo in pripadajo Sloveniji. Za ostala predvideti referendum, da prebivalstvo pove svojo voljo. Prav farsično odmeva izjava predsednika Mesića ob sprejemu Belokrajncev 23..aprila 2008: "Vsaka stran začne pogajanja z maksimalističnihpozicij…" To pove vsaj dvoje: Hrvaško poseganje v slovenske vode in ozemlje so "maskimalistične pozicije", in slovenske"pozicije" so zločinsko kapitulantske, saj v  naprej prepuščajo uzurpatorju slovensk iteritorij.

K ČLANKU V SOBOTNI PRILOGI DELA

Saturday, May 22nd, 2010

Spoštovani!
 
Ugledni diplomat piše v Sobotni prilogi 22.5.2010 na strani 12:
“Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (Helsinki 1975 !!! – moji klicaji) je sprejela načelo, “da so meje vseh držav v Evropi nedotakljive…da se bodo države vzdržale sleherne zahteve po prilastitvi ali nasilni prisvojitvi dela… katerekoli druge države”, kar mora naša država upoštevati pri svojih odločitvah.”
Avtor je torej povedal, da slovenska Temeljna ustavna listina (TUL) grobo krši Helsinško listino 1975. S TUL so avtorji v nasprotju z vsakim pravom zradirali eno najstarejših, najbolj trdnih in v stoletnih krvavih obrambnih vojnah zavarovano mejo med slovenskimi vojvodinami/državami Avstrijskega cesarstva in Kraljevino Ogrsko. Ko so slovenske vojvodine, ki so bile kot Dedne dežele habsburške dinastije vedno države z ozemljem(mejami), državljani in lastno oblastjo, z blagoslovom dotedanjega suverena, cesarja Karla (Manifest, 16. oktobra 1918) na podlagi lastne suverenitete vstopile v kraljevino SHS (Odgovor/popravek regenta Aleksandra na adreso dr. Paveliča 1.12.1918 v Beogradu) so ohranile svojo državnost in meje. Noben mednarodnopravno korekten akt ni znan, ki bi kakorkoli ukinil njih državnost in njihove meje. Nasprotno, takoj, ko se je po razpadu kraljevine Jugoslavije pojavila na južni strani te meje fašistična Hrvaška, je meja takoj znova obveljala – in to na celi črti: Od Kvarnerskega zaliva do sotočja Mure in Drave pod Kotoribo (To točko je potrdil kot od nekdaj obstoječo tromejo med Madžarsko, Slovensko krajino / Totszag in Hrvaško Trianon 4. junija 1920).
Popolnoma nerazumljiva, in kot izhaja iz citata uglednega diplomata, v popolnem nasprotju z določbami Helsinške listine, pa je odločitev Demosove vlade in TUL, da ignorira enako situacijo po natančno pol stoletja, ko so tokrat na severni strani omenjene meddržavne meje slovenske države, ki so 1918 vstopile v Kraljevino SHS, razglasile svoj izstop in obnovile državno samostojnost kot Republika Slovenija. Zakaj ni enako, kot v slučaju NDH leta 1941, tudi tokrat avtomatično stopila v veljavo vedno obstoječa in nikoli zbrisana meddržavna meja, vedo samo akterji, ki so povozili tudi Helsinško listino, saj so brez vsake legitimacije ignorirali obstoječo meddržavno mejo. Ali pa imajo fašistične tvorbe v civilizirani postnacistični Evropi še vedno prednost in posebne pravice do tujih ozemelj?
Upravne razdelitve znotraj držav ne Helsinška listina ne kakterikoli drugi akt internacionalnega prava sploh ne obravnava. Tkim” “republiške meje” niso bile meje, ki bi zanimale mednarodno pravo. Nenazadnje to pove dejstvo, da se republiška “meja” med socialističnima republikama znotraj SFRJ pri Dragonji ni nadaljevala po morju – a če bi bila kakršnakoli meja, bi se morala! Pa se ni! Očitno ni bila meja, marveč “meja”! In seveda v trenutku osamosvajanja in sprejemanja usodnih odločitev je bila na tej strani suverena država Slovenija, na oni strani pa država SFRJ! To se je vedelo tudi na Brionih 7. julija 1991, saj so bili udeleženci Republika Slovenija (popolno državno vodstvo), EU in SFRJ (predsedstvo in predsedniki republik). Jugoslovanska republika Hrvaška ni bila udeleženec, ker ni bila državnopravni subjekt.
TUL in vsi podobni dokumenti glede glede naše južne meje so torej kršitev vsakega prava in Helsinške listine posebej.
Uglednemu diplomatu, ki je zagotovo tudi rutinirani strokovnjak na zadevnem področju, gre velika zahvala, da je opozoril na bistvo stanja, katerega mirovanje zahteva Sporazum o arbitraži.
 
Andrej Lenarčič

ŠE ENO NEOPRAVLJENO DELO

Saturday, May 15th, 2010