Komentar k članku Bojana Korsike o Slovencih-dunajskih hlevarjih, Finance.si 17.9.2010:
“Slovenci, dunajski hlevarji. Že drugič?”
Sporazum o arbitraži (niti slučajno to ni “arbitražni sporazum”, kakor odgovorni narobe prevajajo veljavno poimenovanje v angleščini!) je prvi državnopravni dokument internacionalnega (meddržavnega) značaja, podpisan postopkovno pravilno in popolno, ki vprašanje meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko postavlja na ustrezno, internacionalno raven, ter hkrati zahteva upoštevanje “pravil in načel internacionalnega prava”, kar z drugimi besedami pomeni, da sme arbitražni tribunal upoštevati izključno dejstva in dokumente, ki imajo internacionalni – torej meddržavni značaj. Samoupravni sporazumi kardeljanskega anarhoidnega “izumiranja države” in “komunalne” ureditve znotraj Jugoslavije nimajo nobenega učinka na nobeni meddržavni ravni. Da pa ima Slovenija, ki je v Jugoslavijo vstopila s svojimi slovenskimi deželami – državami z določenim ozemljem, mejami in državljani, več kod dovolj internacionalno relevantnih dejstev in dokumentov na svoji strani, je jasno vsakomur, ne le poznavalcem. Ni pa verjetno, da bi še tak poznavalec s še tako zmogljivim mikroskopom našel kak enakovreden argument na strani in v korist južne sosede. Preprosto zato ne, ker ničesar takega pač ni. Ne obstaja. Veljavnega meddržavnega akta glede meje med RS in RH od 1991 do danes namreč ni, razen Sporazuma o arbitraži. Južna soseda more razgrajati le z znotrajjugoslovanskimi administrativnimi fakti in akti, ki pa na internacionalni ravni nimajo nikakega učinka. Edino dodatni kriterij, ki ga uvaja Sporazum o arbitraži – t.j. kriterij pravičnosti in dobrega sosedstva – more uporabiti arbitražni tribunal in južni sosedi na račun Slovenije odobriti kak koridor do morske meje z Italijo. Ni brez razloga pobesnel hrvaški veščak No.1, dr. Rudolf, in takoj po podpisu Sporazuma o arbitraži zapustil bojišče… Edino, na kar more računati južna soseda odslej, je da slovenska stran Sporazuma ne bo izkoristila, ali pa – če takih znamenj ne bo – da bo sama zavlačevala in končno onemogočila ratifikacijo Sporazuma in začetek arbitražnega postopka. Preprosto lahko ponovi vajo s sporazumom Drnovšek-Račan, le da je tokrat na slabšem, saj je Sporazum o arbitraži podpisan, ne “le” parafiran. Slovenija pa ga more dopolniti z dejstvi, ki jih Sporazum zahteva, in ga arhivirati za “večne čase”, s čemer dokumentira in zavaruje obstoječo – četudi začasno ne uveljavljeno – meddržavno mejo, katere potek je določen in na terenu zaznamovan že več kot 150 let, in ni bil nikoli s kakim mednarodnopravnim aktom razveljavljen. Nasprotno! Ko je pod fašističnim in nacistinim tutorstvom nastala na oni strani Nezavisna država Hrvatska, je obstoječa meddržavna meja takoj znova dobila svoj internacionalni značaj.
Nikakor torej ni mogoče govoriti, da je Sporazum o arbitraži slab. Resnica je, da je sijajen dosežek brez primere, saj prvič v naši zgodovini omogoča državi Sloveniji, da na mizo internacionalnega tribunala postavi celovitost svojega državnega ozemlja.