Posts Tagged ‘Zvezna republika Slovenija’

Pomisel ob kolumni v Reporterju 47

Wednesday, November 27th, 2013

Spoštovani! Ob branju kolumne se utrne marsikatera pomisel ali vprašanje.

Všečno, z zamahom in gesto zastavljeno besedilo začnimo podrobneje prebirati tam, kjer začenja zgodbo avtor sam: Pri Slovencih, državljanih Avstro-Ogrske.

Ker narava in bleščava pisanja vabi k zaupanju, je vsaj manj dobro, če že ni slabo, ko se bralec znajde pred državljani, ki niso obstajali. Kako je s Slovenci, “državljani Avstro-Ogrske”, zelo natančno pripoveduje odstavek na 99. strani knjige Kirche in Osten (Vandenhoeck & Ruprecht, 1992). Tam beremo (prosti prevod): “Na kratko še omenimo, da je v Monarhiji obstajalo posebno državljanstvo tako v Cis- kot v Transleithaniji. Državljan enega dela (Monarhije) je torej veljal za tujca v drugem delu.” Državljanov Avstro-Ogrske očitno ni bilo.

Slovenci v Primorju, na Krajnskem, Koroškem in Štajerskem so bili državljani Cisleithanije (pogojno – in pogovorno – Avstrijskega cesarstva, kar ni daleč od resnice, saj je bil njihov suveren – vojvoda – “naslovni”, torej ne po položaju/službi, cesar, kar je opredeljeno v Patentu 1804.), Slovenci v Slovenski Krajini, onkraj Mure in med Dravo in Rabo, pa so bili državljani Transleithanije. To pomeni Kraljevine Ogrske, saj je bilo Transleithanija ime enovite in nedeljive države Kraljevine Ogrske. Drugače je bilo v Cisleithaniji, ki ni bila “enovita in celovita” in je obsegala “vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju”, kakor je to mednarodno pravno dejstvo, ki zaobsega tudi mednarodno pravno subjektiviteto in avtonomijo pradavnih dežel takraj Leithe, opisal ustanovni akt Dvojne monarhije – Poravnava (Ausgleich) – leta 1867.

Netočnost glede državljanstva se nadaljuje z zedinjenjem s Kraljevino Srbijo, s čemer naj bi Slovence kaznovali (“zaračunali z izgubo Primorske in Koroške”) zmagoviti zavezniki. Morebiti je možno na podlagi nekih javnosti neznanih dokumentov sklepati tako. Vendar preverljiva dejstva in spomini iz tistega časa kar kipijo od brezmejnega, samoodpovedujočega navdušenja Slovencev za Jugoslavijo. To brezprizivno navdušenje, ki so ga tudi slovenski predstavniki v Parizu unisono razglašali, je preglasilo celo znamenito Wilsonovo načelo o samoodločbi. Slovenski voditelji so v en glas terjali, da se Slovence vključi v Jugoslavijo. Niso reklamirali v Parizu, da so se slovenske dežele tako, kot so to storile sestrske habsburške dežele – oz. njih večinsko nemški deli – na podlagi suverenovega ustavnega akta – Manifesta – združile, in niso za pariško mizo nastopili kot zveza suverenih subjektov internacionalnega prava, kar so cisleitanske dežele bile. Dežele, kjer se je večinsko govorilo nemško, so razglasile zvezno državo Nemško Avstrijo le dober teden dni prej, kot slovenske. 31. 10. 1918 so tudi predstavniki slovenskih dežel v Ljubljani ravnali tako in razglasili, da vlada v Ljubljani prevzema vsa ustavna pooblastila v vseh slovenskih deželah. Razlika je bila le v tem, da slovenski vodilni politiki tega niso niti poskušali uveljaviti v Parizu, saj so – kot že rečeno – bili obsedeni z Jugoslavijo in so se popolnoma podredili Zagrebu, ki pa ni imel legalne podlage niti za oblikovanje “narodnega viječa”, marveč se je zvito šlepal na legitimiteti slovenskih dežel in ljubljanske vlade, in je skrbno uresničeval svojo varianto “jugoslovanskega programa”! S tako politiko je potem uspešno nadaljeval do samega konca južnoslovanske tvorbe, potem, ko jo je dodobra izrabil za svojo zvijačno in prevarantsko teritorialno ekspanzionistično in etnocidno politiko.
Če zmagovalci v versajskih dvoranah niso “kaznovali” “DeutschÖsterreich in so to zvezo brez problema priznali (zahtevali so le, da se izbriše beseda “Nemška” iz imena države), kako zlahka bi šele priznali enako upravičeno in legalno udejanjeno zvezo “slovenskih” dežel – seveda če bi se to dejstvo znašlo na mizi v Parizu… Pa se očitno ni!

Primorje. Glagolu “omogočiti” (vrnitev) mora v tej zadevi nujno delati družbo glagol “preprečiti”. Namreč kaj je “omogočilo” zmagovito partizanstvo je dovolj razglašeno. Še bolj pa, kaj je “preprečilo”, saj je njegov “komunizem – stalinizem” dodobra premešal adute in pričakovanja, ter pregnal zmagovalce iz Trsta in okolice ter iz Gradiške z večjim delom Gorice. Zanimiva pa je verbalna geopolitična pirueta “prestavitev slovenske obale z območja severozahodno od Trsta na območje jugozahodno od Trsta”. Če in dokler je govor o “vrnitvi Primorja” (Venezia Giulia po italijansko, Julijska Benečija po slovensko), smo na internacionalnem pravnem terenu in v območju meddržavne pogodbe. Ta pogodba ne pozna nobene Slovenije, nobene Hrvaške, ve le za Italijo in Jugoslavijo ter italijansko in jugoslovansko etnijo – in seveda za celovito deželo/državo, ki jo je Italija po Rapallu in Rimu odvzela Kraljevini SHS, in jo po Drugi vojni vrnila Jugoslaviji. Kaj se je komu znotraj Jugoslavije prikazovalo, kaj so glede “jugozahoda” pa “severozahoda” in o sličnem marnjali in počeli tovariši, je bilo morebiti relevantno znotraj države Jugoslavije, niti slučajno pa ni igralo nobene vloge in je bilo – in je – povsem brez učinkov na internacionalni ravni.

Smo že pri Slovencih, ki so “z odliko absolvirali dvajseto stoletje”. Tudi to zveni nadvse všečno, je pa nekaj svetlobnih let daleč o resnice, ki štrli in bode od vsepovsod. Niti “nezadostni začetek stoletja” ni dovolj natančen opis totalne katastrofe, ki je bila toliko bolj strašna, ker se je zgodila v trenutku, ko so Slovenci udejanili “davno sanjo” in popolnoma legalno in internacionalno pravno učinkovito razglasili “Zedinjeno Slovenijo”. Pod oblastjo vlade v Ljubljani so slovenske dežele končale kot “niko i ništa” v centralistični balkanski satrapiji – ringu Beograda in Zagreba. Namesto suverenega subjekta v svojih pradavnih vojvodinah, so se Slovenci čez noč znašli kot brezpravna manjšina v štirih tujih državah in kot ničla znotraj perverznega “troedinega plemena”, oropani polovice teritorija in večine nacionalnega bogastva, ja, celo slovenskega imena. Droben svetel žarek v tej katastrofalni godlji je dejstvo, da državnosti združenih slovenskih dežel in njih državnih meja ni nihče odpravil – o tem sploh ni nihče razmišljal, kaj šele razpravljal. Ležala je ta Zedinjena Slovenija pozabljena “za plotom”, in “z odliko absolviranje stoletja” je v resnici le klavrn zaključek stoletja tragedij in katastrof, saj se slovenske dežele, ki so s Kraljevino Srbijo sestavile južnoslovansko državno tvorbo, ob odhodu jugoslovanske republike Slovenije iz združbe dne 25. 6. 1991 niso vrnile v status quo (ante), kot je to običaj in kakor piše tudi v mnenju pooblaščenega gremija, ki je razpad SFRJ uradno in dokončno opredelil kot “dissolution”, kar je beseda, ki opredeljuje razpust avtonomnih subjektov – recimo poslancev/parlamenta. Namesto tega je od potapljajočega se Titanika, imenovanega SFRJ, odrinil rešilni čoln: Socialistična republika Slovenija z vso socialistično navlako vred, ki še dandanašnji davi, preganja in ropa državljanke in državljane ter sesuva še preostale ostanke državnostne (samo)zavesti, spomina in tudi dejanskega stanja. Slovenske dežele, ki so kot “zemlje države SHS” sestavile razpadlo državo, torej Zvezna republika Slovenija s svojim državnim teritorijem in državno mejo, pa slej ko prej ležijo pozabljene za plotom.

Jugosocialistična navlaka je očitno uspela docela zavoziti tudi priložnost uveljaviti, kar “leži pozabljeno za plotom”. Še več: Prav nič se ni sramovala priznati kot državo privatno podjetje upokojenega Titovega generala. Vojaško podpreti okupatorja v delih slovenskih dežel. Ignorirala je celo še en “milostni namig”: Sporazum o arbitraži, ki je na z anarhodnim boljševizmom onesnaženo državnopravno sceno vrnil načela in pravila internacionalnega prava! Že naslov je napačno prevedla. Seveda pa popolnoma ignorira v njem natančno in pregledno zapisana dejstva in konsekvence, kot npr. da Hrvaška, če se upošteva, kar piše v podpisanem in ratificiranem Sporazumu, sploh ni in niti ne more biti stranka v postopku. Sporazum govori o poteku državne meje, “stroka” in “diplomacija” pa trobi ves čas o Piranskem zalivu – pardon, Savudrijski vali, četudi je državna meja slovenskih dežel, ki je nihče nikoli ni odpravil ali spremenil na internacionalni ravni, čisto nekje drugje – vsem znana in v dokumentih in na terenu zaznamovana, in z njimi so slovenske “zemlje” vstopile v leta 1991 razpadlo združbo

Slovenska “davna sanja”, 31. oktobra leta 1918 uresničena, še vedno “leži pozabljena za plotom”, a je kot rešitev problemov ves čas vsem na očeh. Toda vesoljna srenja gleda stran (v “Zlato tele”?) in v en glas in neprestano jadikuje, kako da nič ne deluje in da gre vse v maloro. Če bo arbitražni tribunal sledil stališčem slovenske strani – soditi je mogoče pač glede na javnosti dostopne informacije – in določil potek državne meje v nasprotju z pariškimi in trianonskimi mirovnimi pogodbami, pa utegne res vse rapidno potoniti “v maloro”. Pacta sunt servanda* velja še zlasti na internacionalni ravni. Enostranski poseg v mednarodno pogodbo pa pomeni njeno izničenje. Konec slovenske “epopeje”, ki se je začela s katastrofo na začetku dvajsetega stoletja, nadaljevala z množično morijo in eksodusom na sredi, in se pod zlorabljenim poimenovanjem klavrno končuje dandanašnji, bo le še zadnja katastrofa v enem samem stoletju bivanja nacije, ki si je po tisočletju enakopravnega, ustvarjalnega in uspešnega sobivanja v elitnem evropskem okolju sama zadrgnila vrv, ki jo je še sama kupila in plačala iz lastnega, obubožanega žepa.

V Ljubljani, 27. 11. 2013

Andrej Lenarčič
poslanec državnega zbora 1992-96

Op.:
*) Pogodbe zavezujejo

Švabsko ogledalo – prepis in dinamični prevod

Friday, January 4th, 2013

ŠVABSKO OGLEDALO

Von hertzoge von Kaerdern rechten.

Wie ain Herzog von Kaernden hett sine Recht von dem lande vnd ouch dem Rich,
Er ist ouch des Roemschen richs Iaegermeister, In svl ouch nieman ze hertzoggen noch ze herren han noch nemen denn die fryen lanttsaessen in dem land, Die sond ouch in ze herren nemen vnd anders nieman, Das sind die fryen geburen des selben Landes die haisset man die lanttsaessen in dem land, Die nemend ainen Richter vnder jnnen selber, der sü der waegst der best vnd der witzigost düchtt, Sie sechen ouch enkain adel noch gewalt an. wan biderbkait vnd warhaitt, vnd tünd ouch daz vff den aid den sy den lanttlütten vnd dem land geschworen habend, Der selb richter fragett dann die lanttsaessen all vnd ouch jettlichen lantsaessen besunder uff den aide, den sy den Richtern dem land vnd lantsaessen geschworen vnd geton hand, Ob sü der selb hertzzaugg dem land vnd den lantlüten nütz vnd gvtt dunke vnd ouch dem land komenlichen sye vnd wol fvge, and fügtt er innen nitt so mvss in das Rich ainen andren herren vnd hertzaugen gen, Ist aber das in der selb herr zü ainem, hertzoeggen wol geuelt, vnd ouch dem land wol kvmtt denn jnnen daz Rich geben hett vnd ouch die lantsaessen, So da der mertall erwellt vnd ze nemen gesprochen ist, wie er jnnen wol geuall
vnd vast gütt beduncke sin, So gautt ouch alles daz land dar mitt gemein Raut arm and rich, vnd enpfachen in gar schoen and erlich als sy ouch von rechtt sönd nach des Landes, gewonhaitt vnd legend im ouch einen graewen rok an, vnd ainen roetten gürtell tünd sy im vmb vnd dar an ain groess roett taeschen als ainem Iaeger maister wol kuntt and füglich ist,
Dar in er leg sin kaess sin brot vnd sin geraettloch, vnd gend jm ouch ain jaegerhorn wol gevassett mitt roten riemen vnd legend im ouch an zwen rautt gebunden bunttschvch and ouh ain grawen mantel lett man jm vber den rock an, und setzen im ouch ainen, Grawen windischen hvtt vff mitt ainer grawen schnür und setzen in dann vff ain veld pfaertt vnd fvrend jn denn zü ainem stain, Der litt enzwüschend, Glanegg vnd dem spitali ze vnser Frow Kilchen und fvren in mitt jerem windischen gesang, Dristund vmb den selben stain vnd singend ouch alle klain ung gross frowen und man, gmainlich und lobend da mitt Gott vnd jeren schoeppffer daz er jnnen vnd dem lant ainen heren geben hautt nach jerem willen,
und darnach so sind im alle sine recht geuallen, wie die genannt sind erre wirdekaitt und Rechtt, die ain hertzaugg vnd herr des landes bilich vnd von rechtt haben sol vnd niessen,
vnd wen der selb vorgenantt Herzog gen hof kumptt, zü dem Roemschen Kaysser, ald zü dem Roemschen Kunig so sol er in den selben klaydern für jn komen, Es sye kaysser oder kunig der denn gewaltig ist, vnd sol denn also ainen hirtzen mitt im bringen, vnd also mitt dem sin lechen enpfachen, vnd wenn daz also beschichtt ainem hertzogen von kaernden. So mag in fürbas nieman uje ansprechen, vor dem Richter des selben landes vmb kain sach, Noch vmb kain schlachtt schulde den ain windischer man der spricht in wol an, vmb schuld vnd vmb ander sachen, Aber vor ey, daz er sine lechen von dem rich enpfache so mag man in wol ansprechen vmb waz Jeman zü jm ze sprechend hett vnd, Der windisch man der jn also ansprichtt mit windischer zungen so sol er sprechen, Er sig rich oder arm ob er es tün wil Das stautt zü jm der da clegtt, Ich enwaiss gutt herr wie du es manist das du mir nitt, dar vmb vffrichtung tvst, dar vff mag, der hertzaug anttwurten, ob er wil ich euwaiss gvtt fründ, was du manist ich verstan diner sprach nitt, vnd da mitt hett er inn dann gantz uffgericht, vnd ist von jm ledig mitt allem rechten vnd daz ist ains hertzog Rechtt von Kaerndern des lantz herren.

Prepisal AL iz
Der Swabenspiegel oder Schwäbisches Land- und Lehen- Rechtbuch
nach
Einer Handschrift vom Jahr 1287
Herausgegeben
von
Dr. F. L. A. Freiherrn von Lassberg
Tübingen
1840
____
SLOVENSKI OBZORNIK

O PRAVICAH IN DOLŽNOSTIH PREDSEDNIKA KRAJNSKE – dinamični prevod

Pravice in dolžnosti predsednika so državnega in regionalnega izvora, izvirajo pa tudi iz ustave Evropske Federacije. (von dem lande vnd ouch dem Rich… Roemschen Kaysser, Roemschen Kunig)

Največ pravic in dolžnosti zajema odgovornost in skrb za človekove pravice, ohranjanje naravnega okolja in naravnih danosti. (Roemschen richs Iaegermeister)

Predsednika države Krajnske izvolijo in ustoličijo državljanke in državljani Krajnske sami. (nieman ze hertzoggen noch ze herren …nemen den fryen geburen)

Državljanke in državljani Krajnske izvolijo na svobodnih in splošnih (fryen geburen des selben Landes die haisset man die lanttsaessen) volitvah v Državni zbor predstavnike vsega ljudstva.(den sy den Richtern dem land vnd lantsassen geschworen vnd geton hand)

Državni zbor izvoli svojega predsednika. (Die nemend ainen Richter under jnnen selber der waegst der best vnd der witzigost düchtt…sechen ouch enkain adel noch gewalt an)

Predsednik državnega zbora predstavi poslancem kandidata za predsednika države. Če poslanci s kandidatom niso zadovoljni, mora predsednik v soglasju s Federacijo predlagati novega kandidata. (mvss in das Rich ainen andren herren..)

Ko je večina poslancev s predlaganim kandidatom zadovoljna, parlament slovesno razglasi novega predsednika države in začno se postopki slovesne umestitve in prevzema pooblastil. (empfachen in gar schoen und erlich)

V slovesnih oblačilih, državnimi simboli in glasbo, ga v protokolarnem odprtem vozilu odpeljejo na Grad k OSARIJU, ki je nacionalni simbol, Spomenik neznanemu junaku v obliki vaške situle in predstavlja zgodovino, ponosne, sijajne in strašne zgodbe iz preteklosti države. (setzen in dann uff ain veld pfaertt vnd furend jn denn zü ainem stain)

Pred OSARIJEM, v katerem so shranjeni ostanki vseh, ki so na ozemlju države izgubili življenje, pa nimajo lastnega groba, potem novi predsednik na predpisani način slovesno priseže in orkester zaigra nacionalno himno. (mitt jerem windischen gesang, Dristum vmb den selben stain)

Obredu prisostvujeta pooblaščenec Evropske Federacije in predsednik Zvezne republike Slovenije. (zü dem Roemschen Kayser, ald zü dem Roemschen Kunig…Es sye kaysser oder kunig der denn gewaltig ist…)

Vsi prisotni, novi predsednik in uradni predstavniki se potem odpravijo v sprevodu na Grajsko planoto, kjer potem v prostorih Urada Predsednika Krajnske novi predsednik prevzame posle, v prostorih gradu, na grajskem dvorišču in na Grajski planoti pa se dogaja ljudsko veselje, ker je država dobila novega predsednika. (lobend da mitt Gott vnd jeren schoeppffer daz er jnnen und dem lant ainen heren geben hautt nach jerem willen)