ODPRTO PISMO
Spoštovani gospod predsednik in kandidat za novi mandat, dr. Danilo Türk!
Pisal sem Vam osebno prek spleta, pa tudi v člankih in pismih bralca sem često opozarjal, da nemoč pri premagovanju težav kaže na nedokončani proces osamosvojitve. Že Badinterjeva komisija je kvalificirano ugotovila, da je južnoslovanska tvorba razpadla na subjekte, iz katerih je nastala (“dissolution”!). Suveren, regent Aleksander, je dne 1.12.1918 s svojo zadnjo besedo v uradnem dokumentu o izvršenem “Ujedinjenju” jasno in razločno povedal, in je to v dokumentu zapisano, da so se s Kraljevino Srbijo združile “zemlje države SHS”, kar z drugimi besedami pove, da so se s Kraljevino Srbijo združile slovenske dežele. Le slovenske dežele, združene od 31.10.1918 pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, so bile subjekti mednarodnega prava, ki edini morejo stopati v razmerja z drugimi podobnimi subjekti. Sama “Država SHS” seveda niti geografski pojem ni bila, saj ni imela nobenega tovrstnega atributa. Zato je bila prej navedena intervencija regenta Aleksandra neizogibna, saj ni smel dezavuirati svoje države. Južnoslovansko novotvorbo, ki je po slabem stoletju klavrno in tragično, v opomin različnim “konstruktorjem”, razpadla v krvavem vrtincu, so torej sestavili subjekti, od katerih nas zanimajo slovenske dežele.
Resnična – popolna – “osamosvojitev 1991” je po povedanem mogoča izključno tako, da iz združbe izstopijo slovenske dežele z vsemi atributi, takšne, kakor so vanjo vstopile.
Naraščajoče splošno nezadovoljstvo in očitna nesposobnost za ustrezen odziv na vsesplošno krizo, kaže na to, da 25.6.1991 iz južnoslovanske združbe niso izstopili avtonomni subjekti – slovenske dežele – ki so vanjo vstopili, marveč se je od SFRJ odcepila ena od socialističnih republik, ki so nastale znotraj južnoslovanskega konstrukta, očitno tista, ki je obetala, da bo uspešno zaživela “na svojem”, a so se pričakovanja razblinila že preden je izbruhnila svetovna kriza. Izkazalo se je, da nenaravna združba, od SFRJ z vso svojo socialistično in balkansko dediščino odcepljena republika, nima orodij in nastavkov za reševanje naraščajočih, vedno hujših problemov.
Edina šansa – dokler je čas – je seveda nemudoma dokončati osamosvojitev, in to na način, da se pravnoformalno vzpostavi stanje pred “Ujedinjenjem”. To državnopravno stanje je vzpostavil sklep o združitvi slovenskih dežel pod skupno oblastjo Narodnega sveta v Ljubljani, sprejet 31.10.1918, ki ni bil nikoli odpravljen. Ta “Zedinjena Slovenija” (prim. Janko Brejc, notranji minister takratne vlade: Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918 – 1928) mora torej izstopiti iz razpadle zveze. Sprememba ustave in razglasitev Zvezne republike Slovenije je potrebni formalni korak, da slovenske dežele zaživijo svoje polno avtonomno življenje. Da so slovenske dežele ustrezen naravni in pravni okvir, v katerem vse državljanke in državljani in druge prebivalke in prebivalci lahko uspešno uresničujejo svoje svoboščine in interese, dokazuje po eni strani naša tisoč in več letna zgodovina, ko so naši predniki stopali v korak z razvojem v Evropi in svetu, k njemu maksimalno prispevali in v marsičem tudi prednjačili, po drugi strani pa o ustreznosti tega naravnega okvira pričajo našim deželam najbližje “sorodnice” – torej nemške in avstrijske – ki v svojih zveznih državah pomenijo temelj njihovega očitnega uspeha, saj sta obe omenjeni zvezni državi med najuspešnejšimi članicami tako Evropske unije kot tudi svetovne družine nacij.
Ker torej ni nobenega dvoma, da so slovenske dežele (“dežela” pomeni država po slovensko in kajkavsko – prim. P. Skok: Etimološki riječnik hrvatskog ili srpskog jezika, III, Zagreb, 1973) naravni državni subjekti z lastno avtonomijo in polno internacinalno pravno subjektiviteto, ki ne premine sama po sebi, ukinjena pa nikoli ni bila, je torej nesmisel vsako prizadevanje ohranjati pri življenju in računati na uspeh pri obvladovanju krize znotraj izmišljenih, invalidnih konstruktov. Slovenske dežele so torej tiste naravne državne strukture z vsemi atributi, znotraj katerih je prebivalstvo izgrajevalo svojo državno, politično in kulturno identiteto, ter ustvarjalo ekonomsko podlago svoje eksistence. Za državljane slovenskega porekla je nastopil hud problem ob izbruhu nacionalističnega ekskluzivizma in ekspanzionizma močnih sosedov. V svojih državah/deželah so se znašli odrezani od upravljanja, vse bolj zatirani in preganjani. Parcialni interesi – zlasti RKC – so situacijo še dodatno zapletli, saj je Cerkev s svojo “narodno zaščitniško politiko” Slovencem jemala pripravljenost in voljo za upor in boj za delež pri oblasti, ter jih usmerjala na polje religije in “narodne kulture” – po domače povedano: Verna, krotka čreda roma, moli in prepeva, tujci pa nemoteno izvršujejo tisto grdo, za slovensko ljudstvo grešno opravilo – vladajo…Ti vladajoči so seveda zato primerno nagrajevali Cerkev. Tu velja pripomniti, da so oblastniki svoje državljane hudo zatirali marsikje – v Ameriki so jih celo obravnavali kot sužnje, toda nobenemu teh zatiranih črnih državljanov ni prišlo na misel, da bi se svoji državi, državljanstvu in identiteti zaradi tega odpovedal. Nasprotno: “We shall Overcome!” (“Zmagali bomo” – In so zmagali!) Dodatno so prizadevanju Slovencev, da bi prevzemali svoj delež pri upravljanju svojih dežel/držav, škodovale tudi panslavistične težnje in drugi posebni interesi močnejših “slovanskih” sosedov. Posledica je bila, da med Slovenci ni zrasla kritična masa upravljalcev, pa so bile ideje o “rešitvi” usmerjene v ignoriranje lastne državnosti in podrejanje umetnim “jugoslovanskim” projektom, ki so se uresničili v najbolj farsični obliki “troedinega plemena” in podobnih političnih manipulacijah, ki so se nazadnje utopile v krvi in strahovitih žrtvah. Dogajanje ob dokončnem razpadanju tega umetnega konstrukta je v določenih segmentih celo prekosilo najhujše, kar je uspelo nacističnemu režimu: Hitlerju kljub strahoviti moriji ni uspelo docela izprazniti nobene dežele. Razpad južnoslovanske tvorbe pa je etnično popolnoma izpraznil vsaj eno Krajino…
Ni torej nobenega dvoma, da odcepljena socialistična jugoslovanska republika ni primeren okvir za obstoj tako države kot državljanov in drugih prebivalcev. Osamosvojitev, ki se je začela in bila razglašena dne 25.6.1991 je torej treba dokončati: Sprejeti ustavne spremembe in vrniti v življenje “Zedinjeno Slovenijo” od 31.10.1918, pač pod “modernim” imenom Zvezna republika Slovenija. V tako strukturirani zvezi slovenskih dežel morejo državljani in drugi prebivalci učinkovito sodelovati pri upravljanju in razreševanju problemov znotraj svoje dežele, s katero se identificirajo in jo sprejemajo kot svojo državo in domovino brez ozira na etnično poreklo in druge osebne lastnosti. Dežela je “najmanjši skupni imenovalec”, ki more učinkovito in uspešno razreševati svoje lastne probleme, hkrati pa delegirati na zvezno raven diplomatska, mednarodno-finančna opravila in obrambne zadeve. V tako strukturirani državni skupnosti sama po sebi odpade večina danes do nerešljivosti zavozlanih problemov, saj racionalno organizirani zvezni uradi z lahkoto in ekspeditivno razrešujejo njim dodeljene naloge – zlasti na ravni EU in na področju mednarodnih financ. To je mogoče zato, ker so upravljalska telesa na ravni dežel neposredno voljeni suvereni subjekti, ki na zvezno raven delegirajo svoje pooblaščence – delegate, uradnike. Nista brez razloga tako koncipirani obe uspešni “zvezni” sosedi, ki ju sestavljajo našim deželam bližnje sorodnice, s katerimi s(m)o (naši predniki) delili usodo več kot tisočletje.
Predsedniška kampanja je v luči in v okviru aktualne mednarodne krize – in nič manj težke situacije doma – primeren trenutek za koncipiranje in uveljavitev tu opisanega. Državljanke in državljani, še posebej pa vsi drugi prebivalci slovenskih dežel, bodo z velikim zaupanjem sprejeli program, ki zagotavlja tako zmago v boju s krizo, kot tudi uspešno delovanje in uveljavljanje države – Zvezne republike – v prihodnje.
V Ljubljani, 1.11.2012
Andrej Lenarčič
Posts Tagged ‘Zvezna republika’
Dokončanje osamosvojitve
Friday, November 2nd, 2012Pomisel k trenutku
Sunday, August 21st, 2011Accelerando furioso
Kopičijo se razmišljanja, pobude in komentarji, katerih ost je vseobča kriza upravljanja države in politike sploh. V množici pojmov in sugestij pa zaman iščemo bistveno. Vsi – seveda dobronamerni in kvalificirani – se namreč ukvarjajo s pojavi in posledicami, pravega vzroka pa kot da nihče niti noče opaziti. Po domače in zaradi nazornosti bi bilo problem mogoče opisati s primero: receptov mrgoli, lonec je pa počen.
Ta lonec je seveda naša država Slovenija.
Kdor hoče motriti fenomen "država Slovenija", mora poleg prave optike uporabiti vsaj malo širši zorni kot in s kritičnim očesom seči nekoliko dlje v preteklost. Vse z namenom, da prepozna, kaj se je pravzaprav zgodilo slovečega dne leta 1991.
In ko bo ta "lonec" zasijal ves lep in nov – potem na delo, kuharji!
Kaj se je torej zgodilo 25. junija 1991?
Tega dne je slovenska skupščina razglasila in uveljavila samostojnost države Republike Slovenije. To se je zgodilo, ker so se v državi Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, katere socialistična republika je bila Slovenija, hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin (po TUL, Ur.l.RS, št. 1-4/91-1, 25.7.1991), in so prebivalci Republike Slovenije na plebiscitu izpovedali svojo odločenost, da se Republika Slovenija, kot suverena država, osamosvoji. Da se je vse to tudi dejansko zgodilo, so se državljani Republike Slovenije in ves svet z njimi lahko prepričali že nekaj ur po izvršenem dejanju, saj je Jugoslovanska ljudska armada, vojska SFRJ, torej vojska vseh ostalih republik in pokrajin, napadla osamosvojeno državo. Kar se je dogajalo kasneje, je dovolj znano.
A doslej zapisano ne pove vse resnice. Slovenija ni "padla z neba", Slovenci niso "prišli z Marsa" (čeprav krčevita prizadevanja nekaterih priseljevalskih obsedencev kažejo v to smer!), in Slovenija prav gotovo ni izum neke Jugoslavije, še najmanj kake socialistične. Njena zgodovina – in posebej še državna – sega precej dlje v preteklost.
Kdor hoče prepoznati, kaj natančno se je zgodilo 25.6.1991, mora najprej prebrati bistveno ugotovitev arbitražne komisije, ki jo je ustanovila EU, in jo je vodil predsednik Ustavnega sveta Francije, Robert Badinter. Ta ugotovitev je merodajna, ker je bila komisija telo, ki je vzpostavljalo nova internacionalno pravna stanja, in je njena odločitev tudi dokončna, pove pa, da je država SFRJ razpadla. Da je tako, pripovedujejo dogajanja v nadaljevanju, saj postopki razreševanja nasledstva razpadle države potekajo na tej podlagi. Od vseh vprašanj najbolj zanimivo – in vsaj za Republiko Slovenijo tudi najbolj usodno – vprašanje pa doslej še ni bilo na dnevnem redu. Glasi se: Kaj je razpadlo? In odgovor je na očeh vseh: Razpadlo je tisto, iz česar je država, ki je razpadla, nastala. Tudi ta dejstva so dokumentirana, splošno znana in so konsekvence vsem na očeh.
1. decembra 1918 je v Beogradu pred regentom Aleksandrom, sinom srbskega kralja Petra I, delegacija Narodnega vijeća iz Zagreba z besedami njegovega podpredsednika (predsednika Korošca ni bilo!) izpovedala svoje zadovoljstvo, ker "se Država Slovencev, Hrvatov in Srbov združuje s Kraljevino Jugoslavijo". Regent Aleksander je v svojem diplomatskem odgovoru, s katerim je uradno sprejel voljo Narodnega vijeća, spremenil predmet združevanja in je izrazil svoje veselje, da "se dežele Države SHS združujejo s kraljevino Jugoslavijo". To je v vsem toku dogodkov, ki so pripeljali do nastanka južnoslovanske državne tvorbe, najbolj pomembna "podrobnost" (bistvo se običajno skriva v podrobnostih!). Pripoveduje pa ta podrobnost veliko zgodb. Najprej, da je prestolonaslednik s francosko in rusko diplomatsko šolo vedel, kako se stvari streže. Potem, da mu je bilo kristalno jasno, da se z državo more in sme združiti samo enakovreden subjekt. In seveda na koncu je s spremenjeno izjavo povedal, da ve, kdo v Državi SHS je subjekt mednarodnega prava. To so bile dežele. In edine "dežele" v Državi SHS so bile slovenske dežele, ki so bile države od davnine, in jim je zadnji ustavnopravni akt takratnega cesarja Avstrijskega cesarstva, suverena vojvodin in kraljestev tega dinastičnega združenja suverenih "dežel" (dežela je slovenska beseda za državo!), Manifest z dne 16. oktobra 1918, priznaval pravico do svobodnega združevanja odn. razdruževanja. To pravico je izkoristil Narodni svet v Ljubljani, in predsednik Pogačnik je takoj obvestil dunajsko administracijo, da prevzema vsa ustavna pooblastila v slovenskih deželah – Primorski z Istro, Krajnski, slovenskem delu Koroške in slovenskem delu Štajerske. To so bili subjekti internacionalnega prava, saj so z drugimi suverenimi državami stopali v medsebojne odnose. Leta 1867. so npr. s Poravnavo (Ausgleich) sestavili Avstroogrsko dvodržavje oz. kakor je zapisano v dokumentu: Avstro-ogrsko monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva Avstrijskega cesarstva, ki imajo svoje predstavnike v cesarskem svetu na Dunaju.
Kakor vsi in vsak subjekt internacionalnega prava so tudi slovenske dežele imele vse atribute – poleg državljanov in oblasti, tudi ozemlje in njegovo (državno) mejo. Dežele, katerih združitev je predsednik vitez Pogačnik postopkovno pravilno sporočil osrednji administraciji na Dunaju, so seveda imele skupno zunanjo mejo – kakor npr. v ustavi Zvezne republike Nemčije piše: Meje ZRN so zunanje meje dežel, ki jo sestavljajo.
Zunanje meje slovenskih dežel so bile po združitvi v južnoslovansko državo urejevane z mednarodnimi pogodbami te nove skupne države in ostalimi prizadetimi subjekti. Tudi danes, po osamosvojitvi, so vsi ti dokumenti in stanje na mednarodni ravni sprejeti in veljajo.
Meja slovenskih dežel znotraj skupne države, kasneje poimenovane Jugoslavija, pa je dobila funkcijo notranje upravne meje. A njen značaj državne meje ni bil nikoli odpravljen, saj je brez vsake formalnosti na celi črti znova postala meddržavna meja, ko je na oni strani nastala Nezavisna država Hrvatska. Da mednarodne zadeve niso gostilniška debata, se je pokazalo na ta način, da so sosede te nove države takoj odpravile "jugoslovanske" samovoljne notranje spremembe upravnih razmejitev: Tako je Madžarska nemudoma ponovno združila vse prekmursko ozemlje severno od reke Drave, po kateri je vedno potekala meja, in jo je zapisal tudi sporazum v Trianonu (1920, ponovno potrjen 1947) in Italija, ki je varovala celovitost dežele Primorske, niti slučajno ni dovolila Paveliću, da končno uresniči zagrebške ekspanzionistične apetite na račun slovenskih dežel in zasede Reko in preostali južni del Primorske.
Ves čas obstoja Jugoslavije ni bilo nobenega drugega dogodka oziroma spremembe, ki bi na mednarodni ravni spremenilo stanje, kakršno je bilo ob vstopu slovenskih dežel vanjo, in kakor ga je decidirano opredelil regent Aleksander 1.12.1918. Republika Slovenija je torej razglasila in uveljavila osamosvojitev v trenutku, ko je onkraj (državnih!) meja, s katerimi so slovenske dežele vstopile v skupno državo, bila država SFRJ. Badinterjeva komisija je odločila, da je ta skupna država razpadla, torej je lahko iz nje izstopila le tista in taka Slovenija, ki združuje dežele, ki so to skupno državo Jugoslavijo s svojim vstopom 1. decembra 1918 ustvarile.
Usoda, ki je Slovenijo in njene državljane, državljane dežel, spremljala (bodimo iskreni: strahovito tepla!) ves čas obstoja skupne države, je po eni strani povzročila njen izstop, hkrati pa terja, da se napaka in nje posledice nemudoma odpravijo. Takoj moramo svoje domovanje – svojo državo – ki smo ga z gašenjem nacional-šovinističnega požara skoraj odplavili, vrniti in sestaviti v življenja sposobno stanje, v kakršnem smo tisočletja uspešno gradili svojo in evropsko identiteto.
Neprecenljiva zasluga aktualne vlade je, da je s Sporazumom o arbitraži odpravila vse negativne posledice oz. učinke po svoje razumljivih napak pri osamosvojitvenih ukrepih. Sporazum namreč odpravlja relevantnost stanj, ki niso internacionalno pravnega značaja, razveljavlja pa tudi vse, kar se je zgodilo na meddržavni ravni po 25. juniju 1991, in zadeva meddržavno mejo med Slovenijo in preostankom SFRJ. S sporazumom o arbitraži smo Slovenci končno zapustili folkloro in brezglavo mešetarjenje z državnostjo, ter se po sto letih preizkušenj vrnili v orbito lastne državnosti in mednarodnega prava. Potemtakem ni noben slučaj, marveč naravna posledica pravilne politike, da je prvi minister slovenske vlade te dni po 498 letih izvršil državno opravilo pred vso avstrijsko deželno in zvezno elito, v slovenščini in to v neposredni soseščini slovenskega karantanskega knežjega kamna.
Le malo je še potrebno, da v naši javnosti prevlada zavest, zakaj in kako je potrebno preurediti naš "lonec" v Zvezno republiko Slovenijo in na ta način uveljaviti mednarodne pravne podlage, ki popolnoma iste in enake že od leta 1918 živijo svoje uspešno življenje v sosednji državi, Zvezni republiki Avstriji, da bomo namesto v pokveki, ki je iz slovenskih dežel nastala v sto letih strahovitih preizkušenj v nenaravni in zato od začetka zavoženi povezavi, zaživeli svoj uspešen danes in jutri v več kot sto let srčno zaželeni "Zedinjeni Sloveniji" – te ni brez zveze slovenskih suverenih dežel.