SLOVENIJA IN RAZPAD JUGOSLAVIJE
1) Stanje 25. junij in seveda hkrati s tem Badinter so popolnoma brezpredmetni, ker je HR od samega začetka ves čas in vedno znova vsak dogovor briskirala, kršila in si prisvajala ozemlje ter producirala dokumentacijo, s katero skuša uzakoniti svoje lopovščine – povrhu obstaja kot država šele od 8.10.1991 naprej.
V smislu elementarnega rimskega prava, ki je temelj vsakega prava – mednarodnega še posebej – so torej vsi dogovori – in tudi ter zlasti Badinterjeva arbitrarna odločitev, nični.
2) Dokončno je sprejeta in ima vso veljavo odločitev, da v primeru Slovenija – YU ni šlo za odcepitev, marveč da je šlo za razdružitev, razhod delov, iz katerih je nastala 1919 (1918) Jugoslavija. To je bistvenega pomena, ker iz tega izhajajo nesporna dejstva:
a) če bi šlo za odcepitve, velja da vsak pograbi, kar utegne ali mu uspe, in gre na svoje (to bi govorilo v prid Zagreba).
b) ker gre za razdružitev, zapusti poprejšnjo združbo vsak s tistim, kar je prinesel vanjo (to je v skladu z upravičenji RS)
3) Kaj je Slovenija prinesla v Jugoslavijo, je popolnoma evidentno. To so tista ozemlja/dežele/kronovine, ki so opisane v aktu o ustanovitvi Deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani, oktobra 1918. Na kratko zajemajo dežele Primorsko (s svobodnim mestom Trst), Krajnsko, Štajersko, Prekmurje ( seveda s Čakovcem, ki nikdar ni sodil pod Zgb) in Koroško. Pri Primorski je odveč opozorilo, da gre za deželo od Vršiča do vključno Kvarnerskih otokov – ne le, da območje nikoli ni imelo nič z Zgb, tudi poslanci iz Primorske so sedeli v dunajskem parlamentu, poslanci iz Zgb pa v Budimpeštanskem. Da glede Primorske nikoli ni bilo vprašanje celovitosti v smislu slovenske jurisdikcije, se pokaže v sporočilu predsednika slovenske vlade avstrijskemu ministrskemu predsedniku Lammaschu 31. oktobra 1918, da prevzema vse vladne posle na Krajnskem, Primorskem, ter v slovenskem (!!!) delu Koroške in Štajerske. Glede Primorske očitno ni bilo nobenega dvoma, da v celoti sodi v Slovenijo, pod jurisdikcijo Ljubljane.
Kaj je Hrvaška prinesla v Jugoslavijo glede Slovenije potemtakem sploh ni pomembno, saj ničesar, kar je bilo vedno slovensko in tudi do konca uradno pod jurisdikcijo Ljubljane, ni mogla prinesti v Jugoslavijo. (Dva nikakor ne moreta prinesti iste stvari…Non bis in idem.). Vsekakor je dejstvo, da je hrvaški sabor dne 29. oktobra 1918 uradno pretrgal vsa državnopravna razmerja med kraljevino Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo, ter sklenil, da so Dalmacija, Hrvaška in Slavonija in Reka nasproti Ogrski in Avstriji popolnoma neodvisna država. Niti v sanjah si hrvaški sabor ni upal pomisliti na Istro in Kvarner. Vključili so le Reko, ker je bila s pogodbo o dvojni monarhiji 1867 izvzeta iz Krajnske (odn. Primorske) in dodeljena Budimpešti. Ta sklep seveda hkrati pokaže vso nedemokratično, totalitarno in uzurpatorsko naravnanost zagrebške politične “elite”, ki je z enim zamahom ukinila avtonomijo “kraljevin” Slavonije in Dalmacije, ne da bi kakorkoli preverila voljo ljudstva. S tem dejanjem je zagrebška politična kamarila pokazala, kako bo delovala v bodoče. In tudi je: ves čas in ob vsaki priložnosti je promptno ali na dolgi rok ukrepala v smeri prisvajanja, podrejanja, etničnega čiščenja.
4) Kaj so torej Slovenci in kaj so Hrvati “prinesli v zakon” je torej jasno. V trajanju “zakona” so se dogajale nekatere spremembe. Relevantne so le tiste, ki so se dogajale na državni in meddržavni ravni, torej v glavnem odnosi in stanje s sosedi. Relacije med “prinašalci” znotraj YU so seveda ostale polnoma nedotaknjene. Nobena spremebna ni imela mednarodnoopravne konotacije, saj tako hrvaški lokalni dejavniki kakor tudi slovenski lokalni dejavniki (dokler so znotraj Jugoslavije) niso imeli nobenih državnopravnih ingerenc. Će potegnemo bližnjico (podrobno ukvarjanje s spremembami zaradi vojn, okupacij in osvoboditev… ne prinese ničesar novega!), je torej jasno, da je razhod Jugoslavije zalotil Slovenijo z zelo zmanjšanim deležem tistega, kar je prinesla v YU: Trst in del Primorske (Gradiška, Gorica…) je še vedno v rokah Rima, ki je stanje mednarodnopravno uredil z meddržavnimi sporazumi. Koroško je s plebiscitom pograbil Dunaj, del Prekmurja je z meddržavno pogodbo pripadel Madžarski.Te sporazume je Slovenija ob izstopu iz Jugoslavije priznala. Del Primorske – Istro in Kvarner, pa si je kot samoumevno leta 1991 prilastil Zagreb, čeprav je bila evidentna dediščina (posest…) Slovenije. Bati se je, da slovenski osamosojitelji niso bili taki totalni politični analfabeti, marveč da so fraudolentno asistirali hrvaškemu ekspanzonizmu in nacionalističnemu šovinizmu. Le tako je mogoče razložiti dejanje takratnega obrambnega ministra Janše, ki je namesto da bi vojaško zavaroval vsaj Istro, raje tja pošiljal po ozemlju republike Slovenije tanke s hrvaškimi bojnimi oznakami! (Krajiški Srbi so takrat Zagrebu zaprli prehod do Reke preko Karlovca!) Tako početje v času vojne, je seveda milo rečeno veleizdaja! Enako se je obnašal predsednik izvršnega sveta Peterle, ki je imel svoje tiskovne konference in strankarske sestanke v tistem (vojnem!) času kar na sedežu hrvaškega HDZ “za Slovenijo”(!!!) v kavarni na Dvornem trgu v Ljubljani, ki je bila v lasti predsednika HDZ za Slovenijo. Posebej indikativno je, da je z neverjetno – in popolnoma nepotrebno – naglico izdal dokument, s katerim je izročil SLOVENSKE ISTRSKE ŽELEZNICE Zagrebu. Je torej popolnoma utemeljen sum, da je šlo za politično korupcijo in za izdajo slovenskih nacionalnih interesov, saj je rezultat takega ravnanja – in seveda posledica opustitev, ki si jih je dovolil notranji minister Bavčar – da je integriteta slovenskega državnega teritorija pod vprašanjem, odnosi med sosednjima državama pa trajno zastrupljeni. Ni odveč spomniti, da je nemški zunanji minister Genscher kot samoumevno pričakoval, da bo Slovenija nemudoma in brez obotavljanja vzpostavila suverenost nad celotno Primorsko (Nemci jo imenujejo Küstenland – in so njeno integriteto spoštovali in jo tudi med drugo vojno po kapitulaciji Italije upoštevali pri organizaciji vojaškega okrožja Küstenland – Primorska).
5) Čeprav je slovenska “pomladna” politična garnitura povzročila silno škodo in težave, je na srečo hrvaška pogoltnost in brezobzirnost ter popolno pomanjkanje vsake politične in pravne kuture s številnimi prejudici, prisvojitvami in kršitvami vseh dogovorov in sklepov, izničila vse dogovorjeno in postavila stvari znova na izhodiščno točko – na stanje pred razhodom YU! To seveda ne pomeni, da mora Slovenija z vojaško silo vzpostaviti izhodiščno stanje, pomeni pa, da mora slovenska politika in diplomacija jasno in odločno dati na mizo to situacijo in od nje v nobenem primeru odstopiti. Noben pogovor se ne sme začeti brez prepoznanja teh dejstev in izhodišč. Noben pogovor se ne sme začeti na drugi podlagi. Govorance zagrebških velestrokovnjakov za mednarodno, posebej pa še za pomorsko pravo – od Šimonovića prek Rudolfa do Iblerja se bodo izkazale za popolnoma brezpredmetno flancarijo, blebetanje v prazno, za status univerzitetnega profesorja popolnoma neprimerno politikantstvo. Mednarodno pravo predvsem upošteva mednarodnopravno relevantna izhodišča. Na govorico izza šankov, dogovarjanja med lokalnimi administrativci, “poveljniki”, političnimi funkcionarčki in podobno svojatjo sploh ne reagira, tega niti ne opazi. Mednarodnopravno relevantna izhodišča so v tem (in prejšnjih) spisu navedena. Kakršnokoli pogovarjanje o kaki meji na Mirni ali v Piranskem zalivu in kjerkoli drugje, kjer je stanje drugačno, kot je bilo v trenutku združitve v Jugoslavijo, je izguba časa. Upravičeno se je izključno pogovarjati o tem, kako se bodo organizirali referendumi, kakšna bodo referendumska območja in kakšna bodo referendumska vprašanja na vseh tistrih delih dežel/kronovin, ki jih je Slovenija “prinesla v Jugoslavijo”, pa so trenutno pod upravo Zagreba. Položaj tistih delov omenjenih dežel/kronovin, ki so trenutno pod upravo Rima ali Dunaja ali Budimpešte, je , kot povedano, urejen z mednarodnimi pogodbami. Prebivalstvo tistih delov teh dežel, ki so znotraj RS, pa je bilo o tem povprašano na referendumu 1991 (Prvič v zgodovini!). Ker Zagreb ne takrat, ne kdaj prej niti kdaj kasneje, ljudi na “svojem” delu Primorske, Žumberka in Medmurja ni povprašal glede njihove volje, da ostanejo pod hrvaško okupacijo, so navedeni referendumi neizogibni, nujni, stanje, ki trenutno velja na omenjenih teritorijih pa popolnoma nezakonito, nelegalno in nevzdržno z vidika spoštovanja temeljnih človekovih pravic. Kolikor že mora Slovenja skrbeti, da se zatečeno stanje do dokončne ureditve na opisani način v ničemer ne spremeni, posebej ne v škodo državljank in državljanov, pa mora slovenska politika po drugi strani vztrajno delovati tako, da bo do odločitve čimprej prišlo.
Popolnoma nepotrebno je opozoriti, da se država, ki okupira tuje ozemlje nima pravice niti začeti pogovarjati o vstopu v EU.
AL
TOREJ:
Od združitve (sklenitve zakona) leta 1918 pa do razdružitve (ločitve zakona) 1991 ni bilo storjeno nobeno mednarodnopravno relevantno dejanje, niti ni nastal noben tak papir ali dokument, ki bi zadeval razmejitev med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.
Ljubljanski Narodni svet je avgusta 1918 prevzel pooblastila in izvršno oblast nad vsemi slovenskimi deželami (Primorska, Krajnska, Koroška, Štajerska – slovenski del). To dejstvo je novembra 1918 potrdila dotedanja suverena oblast – vlada na Dunaju, s tem, da je akceptirala uradno sporočilo predsednika Sveta, J. Pogačnika. Torej ni nobenega dvoma, kaj je Ljubljana prinesla 1.12.1918 v Beograd. Popolnoma jasno je tudi, kaj more in mora odnesti ob razdružitvi. Vse, kar se je dogajalo med trajanjem “zakonske zveze” in kar je bilo v tem bodobju škode ali koristi, je predmet kasnejših pogajanj. Pogajanj pa ni – NOBENIH – O TISTEM, KAR JE BILO PRINEŠENO V ZAKON.
Andrej Lenarčič
10.01.2009