Slovenske dežele in država

LJUBLJANSKO BARJE
EKOLOŠKA SANACIJA TER SONARAVNA
ESTETSKA IN EKONOMIČNA EKSPLOATACIJA (10.07.1997)

Danes je v zvezi z Ljubljanskim barjem1 mogoče ugotoviti zlasti dvoje:
1. Ljubljansko barje kot biotop, oziroma svojevrstni ekosistem, izgublja svoje značilnosti, in
2. Po naravni poti ga ni več mogoče niti ohraniti in še manj vrniti v prejšnje stanje.
Ob tem ni dvoma, da je Barje s svojimi, v zmanjšani meri ohranjenimi značilnostmi, neponovljiv in nadvse dragocen rezervat v luči današnjega, ekološko osveščenega razumevanja naravnega okolja, njegovih danosti in pomena.2 Prav tako ni mogoče mimo krute resnice, da to značilno barjansko okolje nezadržno propada, da ni mogoče zaustaviti nasilnih, nekontroliranih posegov, pa naj gre za stihijsko pozidavo, ceste in druge komunikacije, ali navadno, primitivno onesnaževanje z odplakami ali odpadki. Vse to pa ima neogibno posledico, da izginja tipično rastlinstvo in živalstvo, da številne ptice selivke ne najdejo več običajnega počivališča, da, nenazadnje, izginjajo enkratne vedute, razgledi.
Za razumevanje problematike ljubljanskega Barja je treba najprej vedeti, da je, poleg osuševalnih ukrepov v davnini3 , na njegovo stanje najbolj usodno vplivalo poglabljanje struge Ljubljanice skozi Ljubljano in hkratno intenzivno izkoriščanje šote, pa tudi splošno uničevanje šotišč z zažiganjem. Eden od učinkov tega je bil, da se je občutno znižal nivo podtalnice, pa tudi same površine Barja. Današnje dogajanje le še dodatno obremenjuje in uničuje usodno načeti biotop.
Na kratko je mogoče povedati, da smo priče dehidraciji Barja, pri čemer degradirano zemljišče ne pridobi ničesar na trdnosti, da bi bilo primerno za gradnje4 , niti se kemična sestava prsti ne spremeni tako, da bi jo bilo mogoče izkoriščati za poljedelstvo. Konec koncev ostaja degradirano okolje, pri katerem je negativni estetski učinek še najmanjša škoda.
Ukrepi, ki se jih kaže lotiti čimprej, naj bi torej vrnili Barju potrebno vodnatost, nujni minimum zamočvirjenih predelov, ter dovolj barjanske površine za tipični rastlinski in živalski svet.
Najhitrejša pot do tega cilja je sledeča: Določen (večinski) del barjanske površine, ki ni obremenjena z zgradbami in napravami, se preprede s sistemom kanalov, povezanih jezer in večjih ali manjših vodnih površin, in to vzdolž Ljubljanice, njenih pritokov in že obstoječih kanalov. Z izkopano zemljino se dvigne nivo trdine, obenem pa doseže potrebna globina vode. Ves sistem bi predstavljal nekaj kvadratnih kilometrov veliko vodno površino in prav tako nekaj kvadratnih kilometrov obsegajočo trdino5 . Pri določanju oblike tega tkiva bi, razen strug rek in obstoječih kanalov, sledili tudi reliefnim značilnostim zemljišča, obenem pa strokovno ugotovljenim potrebam po zamočvirjenih površinah in trdini za rastline in živali, ki sodijo v barjansko okolje. Vse ostale vodne in suhe površine, to je par deset kvadratnih kilometrov kanalov, jezer in zemljišča s sto in več kilometri obalne črte, je mogoče komercialno izkoristiti v rekreacijske, turistične, športne in kulturne namene, upoštevaje vse kriterije sonaravne eksploatacije, brez obremenjevanja okolja. Trgu je mogoče ponuditi nekaj tisoč parcel za vikende, več tisoč privezov za jahte in druga plovila, prostor za gostinstvo, hotele in druge turistične dejavnosti, kopališča, športne naprave, pristajališča za hidroplane, proge za regate in druga tekmovanja.
Ob upoštevanju dejstva, da bi ta hidrosistem, s povprečno globino tri metre in več, vseboval nekaj deset milijonov kubičnih metrov vode, je na dlani njegov pomen za potrebe savskih elektrarn in še posebej nuklearke v Krškem6 . Tu je potrebno poudariti, da določeno nihanje nivoja vode ne bi imelo negativnega učinka. Te vrste jezera imajo namreč travnate brežine, dostop do vode je praviloma preko mostovžev in splavov, kopališča imajo posebej urejene plavajoče bazene.
Da je mogoče ta projekt, ob skrbnem upoštevanju naravovarstvenih kriterijev, uresničiti v dobro ljubljanskega Barja kot tipičnega ekosistema, ni dvoma. Utegnejo se pokazati celo ugodne klimatske spremembe zaradi temperaturnih razlik in, posledično, vetrov v sicer brezvetrni Ljubljanski kotlini. Prav tako pa tudi ni dvoma, da je ta projekt uresničljiv ob hkratnih/sprotnih pozitivnih ekonomskih učinkih. Vnaprejšnja prodaja parcel za vikende, zemljišč za turistične in druge dejavnosti, in seveda množice privezov za plovila, še zlasti tujim interesentom7 , ki bi svoje jahte z velikim veseljem privezovali tu, namesto da jih z Jadrana, kjer zanje ni prostora, vozijo daleč tja v severne države, bi prinesla dovolj sredstev za sukcesivno izvrševanje del. Značilnost projekta je ta, da ga je mogoče brez škode za celoto uresničevati postopoma, kakor pritekajo sredstva ali se izpopolnjujejo načrti. Nadaljevanje zemeljskih del v ničemer ne moti uporabnikov že urejenih predelov, nivo vodne površine ostaja nespremenjen.

RESUME

– več kot deset kvadratnih kilometrov svojevrstnega jezera, “morja” v centru Slovenije
– sto in več kilometrov obale, “plaže”, kopališč, turističnih in športnih kapacitet
– turistična, kopalna sezona več kot dva meseca, športna celo leto
– nekaj tisoč individualnih parcel za vikende
– nekaj tisoč privezov za jahte
– milijoni kubičnih metrov vode za uravnavanje pretoka reke Save (hidrocentrale, nuklearka)
– dovolj zamočvirjenih površin in trdine, rezerviranih za rastlinski in živalski barjanski svet
– nič več nevarnosti poplav (razprostranjena vodna površina8 sprejme tudi stoletne vode brez pretiranega dviga nivoja), obstoječi objekti ostanejo, piloti celo obstojnejši, ker nivo talne vode višji in stalen nivo Ljubljanice v mestu, v neuglednem, zabetoniranem kanalu (kloaki), je mogoče dvigniti za dober me-ter, kar ni le estetski dosežek9 , marveč dobrodošla možnost zgraditi vodno elektrarno nekje na Fužinah10
– sukcesivno, sonaravno in ekonomsko učinkovito (“samofinanciranje”) uresničevanje celotnega projekta (malo delovne sile, okolje neobremenjujoča mehanizacija, brez vnašanja tujih materijalov)11
– raj za ekologe, arheologe, krajinarje in hortikulturne strokovnjake ( skrbno in dosledno urejena infrastruktura, komunikacije, dvižni mostovi, sistem zaprtih greznic s stalnim čiščenjem)

Ljubljana, 27.11.1995

OPOMBE

1 Barje je novejše poimenovanje, ki se je uveljavilo z Ilirizmom. Originalno ime je MAH
2 Velike jate ptic selivk so nekdaj pestrile že tako bogat ptičji svet. V močno omejenem številu še danes uporabljajo to, dokaj osiromašeno etapno počivališče. A je vse manj gnezdišč zlasti stalnih naseljenk.
3 Osuševanju in gradnji cest v rimski dobi so temeljitejši ukrepi sledili v terezijanski dobi, ko so sanjali o žitnici na osušenem močvirju. Gruberjev prekop in druga obsežna dela so bila neusklajena, “pozabili” so na zapornico pred odcepom Gruberjevega kanala pred mestom, ki bi vzdrževala standarden nivo vode na Barju med poglabljanjem struge in še potem. Tako pa so postavili zapornice šele dolgo časa potem, ko je Ljubljanica odtekala po poglobljeni strugi skozi mesto. Barje se je tako osušilo in sesedlo. Mahovito zemljišče je trdno in stabilno le, dokler je dovolj namočeno in polno rastlinja. Osušeno sprhni v prah.
4 Znižan nivo talnice in tudi siceršnje sušenje barjanskih tal uničuje pilote pod stavbami.
5 Dovolj namočena prst, bogata koreničja ter nizkega in visokega rastlinja, bi bila dovolj čvrsta podlaga za poti in stavbe.
6 Kako nujno je dopolniti pretok Save v sušnih mesecih, kažejo načrti, da bi si pomagali z akumulacijo na Planinskem polju. Tu obravnavana ureditev Ljubljanskega Barja je mnogo ugodnejša in ekološko sprejemljivejša rešitev.
7 Investitor bi na ta način zbral precej miljonov DEM (Nekje med 10 in 20).
8 Nekaj deset kvadratnih kilometrov
9 Plečnikova sanacija “mojstrovine” dunajskega inženirja zahteva nivo reke v mestu do stopnic Plečnikovega pristana.
10 Projekt elektrarne pri Plečnikovih zapornicah je že star. Danes jo je mogoče locirati vzhodneje, mogoče pri Toplarni. Bila bi precej močnejša, saj bi bil vodni padec več kot en meter višji.
11 Mogoče je računati s tem, da se zbudi zanimanje UNESC-a. Izginjajoča močvirja niso le naš problem. Ljubljansko Barje je eno najpomembnejših močvirij v Evropi, kar pa brez korenitega posega zagotovo kmalu ne bo več.