K Odprti polemiki 31.5.2010
KRITIČNI DATUM ALI KRITIČNA MASA
Iskati na sodišču pravico je nekako tako, kot iskati dušo v secirnici. (Na sodišču najdeš sodbo, v secirnici pa truplo.) In seveda ni daleč od tega pričakovanje, da bo pravo ustvarilo državo, četudi je zlasti v naših krajih očitno dosti takih, ki si predstavljajo, da se državo naredi z zakonom (ustavo) in da se nje meje določajo s kakšno temeljno ustavno listino. Kako je s temi rečmi, pove dovolj v mednarodnih konvencijah določeno pravilo, da o mejah in temu sličnih mednarodnih zadevah držav lahko meritorno (spre)govorijo le suvereni, predsedniki vlad in zunanji ministri. Med njimi ni ministrov za pravosodje. In so seveda države, ki ustave sploh nimajo, in še, da bi težko našli ustavo, ki določa meje.
V zvezi s Sporazumom o arbitraži (Arbitration Agreement – prim.: The Living Webster Encyclopedic Dictionary of the English Language, Chicago 1975) govorijo zagovorniki referendumske potrditve ratifikacije največ o tkim. kritičnem datumu (25. 6. 1991), pri čemer je vsak dan bolj očitno, da je od “kritičnega datuma” dosti pomembnejša “kritična masa”, ki jih utegne na referendumu premagati. Ta nevarnost je velika in vsak dan večja, ker zagovorniki opletajo s skoraj enakimi argumenti, kot nasprotniki. Oboji cepetajo v majhni slani luži in ne opazijo morja. Navsezadnje ostaja vtis, da je bilo vse naprezanje za dosego fenomenalnega sporazuma zaman, saj ga sploh ne potrebujemo. Če bi namreč spakirali teze, trditve in pričakovanja, ki dajejo argumentaciji na naši strani težo, vse skupaj lepo aranžirali in uradno dostavili na Banske dvore, je zelo možno, da bi tam pošiljko navdušeno sprejeli.
Sporazum o arbitraži je nedvomno dosežek, ki omogoča Sloveniji, da končno nastopi pred svetovno javnostjo kot država s svojo pravo podobo. Omogoča popraviti tisto “posranijo”, o kateri je (končno!) spregovoril eden njenih ustvarjalcev. Prazno govoričenje, ki zapolnjuje Temeljno ustavno listino in preambulo k Ustavi, je sedaj mogoče nadomestiti z mednarodnopravno korektno govorico, s pravnimi dejstvi, in skladno s propozicijami Sporazuma o arbitraži opredeliti predmet spora ter napisati memorandum.
Nekaj izmed možnosti, kakršne ponuja sporazum, je nanizala ugledna strokovnjakinja v ponedeljkovi Odprti polemiki. Silno dragocena je navedba, da je “mednarodno pravo v zadnjih devetdesetih letih izoblikovalo določena načela in norme, v nasprotju s katerimi ne more odločiti noben mednarodni forum. Med te sodi tudi načelo o nedotakljivosti meja.” Da torej prav načela, vsebovana v helsinški sklepni listini, zagotavljajo nespremenljivost državnih meja, in teh meja noben “mednarodnopravni forum” – v našem slučaju neka Badinterjeva komisija – ne more spreminjati. Ugotovitev nesporne avtoritete znova opozarja na usodno “posranijo”, ki jo je (nekoliko prepozno) opazil profesor doktor France Bučar. Ključni akterji-posamezniki oblikovanja samostojne države Republike Slovenije so docela spregledali, da državnosti in suverenosti ne ustvarjajo na novo, marveč le obnavljajo, da uveljavljajo stanje, ki je sui generis obstajalo preden so s “troedinoplemensko blaznostjo” obremenjeni “rešitelji slovenstva” slovensko državnost potopili v balkansko anarhijo kraljevskega videza. Nič čudnega, da so koroški Slovenci panično bežali v levje žrelo in sodelovali pri razkosanju in posledično uspešnem ponemčevanju (tudi) svoje slovenske dežele… Omemba “predmeta spora”, ki se v poplavi marenj o sporazumu doslej skoraj ni pojavil – pa celo tu ni v povsem jasnem kontekstu, saj tretji člen Sporazuma pripoveduje o nalogah tribunala, kar pa ni povsem identično s predmetom spora, le zadeva ga – iz ust zaupanja vredne osebe, pa vzbuja pričakovanje, da bo Slovenija znala opredeliti spor v realni optiki, ne pa na podlagi utvar in prividov, ki so očitno vodili sestavljalce naših temeljnih dokumentov. Predmet spora so sicer tudi posledice, vendar jih ni mogoče niti omeniti brez navedbe vzrokov in razlogov. O vzrokih in razlogih pa doslej – tako kot o predmetu spora – še ni bilo resne besede. O tistem, kar je v vsaki organizirani družbi temeljnega pomena in največja dragocenost, in česar ima slovenska državnopravna zakladnica v izobilju, se (pre)veliki večini niti ne sanja ali pa o tem nočejo (spre)govoriti. Kaj šele, da bi npr. povedali, kako tolerantna je bila slovenska skupnost vedno, kako do vdora nemškega šovinističnega nacionalizma in italijanskega shizofrenega iredentizma slovenske dežele razen divjanja tolp prek mejnih rek na jugu, takih devijantnih družbenih pojavov niso poznale. Ga ni strokovnjaka, ki bi našel kos kakega tujega ozemlja, ki so ga kdajkoli okupirali Slovenci. Ni drobnogleda, ki bi odkril kako etnijo, ki so jo Slovenci etnično zatirali. Prav nasprotno je res, in lahko magari dovoljujemo nadaljevanje take prakse. Vprašanje je le, kaj pa potem, ko nam bo zmanjkalo ozemlja in ljudi? Bomo šli na Madagaskar ali v Patagonijo – kakor so prvaki SLS naklepali pred drugo svetovno morijo?
Nemogoče je v le nekaj stavkih povedati, kaj vse prinaša podpisani Sporazum o arbitraži. Nobenega dvoma pa ni, in dovolj je prostora in časa za to, da bi predstavniki vlade z lahkoto dosegli plebiscitarno večino za potrditev ratifikacije Sporazuma, če bi “kritični masi” namesto o “kritičnem datumu” pripovedali, kaj lahko in mora dati na tribunalovo mizo Slovenija, in da bo to tudi zanesljivo dala. Je sicer res, da so akademski naslovi in dobre službe napravile mnoge vodilne strokovnjake slepe in gluhe za “resnico in pravico”, še bolj pa je res, da niti sto let sistematičnega brisanja zgodovinskega spomina in državotvorne (samo)zavesti ni “kritične mase” v slovenskem narodu napravilo enako gluhe in slepe. Nobenega dvoma ni, da bi ne le etnični Slovenci, marveč velikanska – prav plebiscitarna- večina vseh prebivalcev vedno celovite Primorske na zahodni strani države in enako vedno celovite Slovenske krajine med Dravo in Rabo na vzhodu, navdušeno podprla ratificirani Sporazum o arbitraži, če bi vedeli, da se jim z njim vrača možnost, da znova zaživijo svobodno, po svoji lastni volji, v svojih zgodovinskih okoljih. “Kritična masa” morebiti vsega ne pozna in ne razume, zato pa toliko bolj zanesljivo čuti in občuti.
Vsa zahvala gre ugledni strokovnjakinji mednarodnega prava, ker je opozorila, da državnih meja ne morejo spreminjati nobeni “mednarodnopravni forumi”, in je treba dodati: kaj šele neki samoupravni organi ali neko anarhoidno revolucionarno pravo. Dokler nekdo ne da na mizo dejstev, ki ustrezajo načelom in pravilom internacionalnega prava, in ki kakorkoli ukinjajo edino doslej znano in obstoječo meddržavno mejo med Slovenijo in Hrvaško, ta meja obstaja in ostaja. O tej meji in o njeni morebitni spremembi bi se morali sosednji državi doslej pogovarjati. O ničemer drugem (če zaradi dobrososedstva na vojno odškodnino pozabimo!). Ker noben dogovor na nobeni osnovi doslej ni bil mogoč, ostaja edina možnost doseženi Sporazum o arbitraži. Pravi “dar z neba”! In Slovenija predloži tribunalu dejansko stanje stvari in opiše proces protipravnega prisvajanja v času trajanja skupne južnoslovanske države.
Arbitražni tribunal ima sijajno priložnost, da promovira prevlado mednarodnega prava nad zavržnimi praksami ozemeljskega ekspanzionizma in za krinko “zaokroževanja nacionalnega prostora” skritega genocidnega etnošovinizma. Celo več! S svojo odločitvijo more zaustaviti destruktivne, necivilizacijske procese, ki so že doslej povzročili najhujšo človeško katastrofo po drugi svetovni vojni v Evropi, in na “ognjištima” ohranjajo “delovno temperaturo”.
Čas je, da za fašističnim in nacističnim ugasne še to, zadnje, ki je še ostalo!
Andrej Lenarčič
Poslanec DZRS 1992-1996