MIROVNA KONFERENCA O JUGOSLAVIJI
Razpad in secesijske vojne v SFRJ so spremljale sledeče internacionalne konference:
1) Haaška konferenca “o prihodnosti Jugoslavije in njenih narodov” od 7. septembra 1991 do 12. septembra 1991.
Četudi ni bil izpolnjen noben pogoj za mirovno konferenco, jo je EU vseeno sklicala. Predsedoval lord Peter Carrington, ker je imel izkušnje s frakcijskimi spori v Rodeziji (!!!) in vodil taborišče jugoslovanskih vojnih ujetnikov 1945.
12. septembra so podpisali izjavo o namerah. Tako o spoštovanju manjšinskih pravic, pa npr. o odpovedi nasilju kar zadeva spremembe meja.
Konferenca je bila farsa in je pomenila nov zagon vojnemu obračunavanju, pri katerem je resolucija VS OZN 713 o embargu na trgovino z orožjem dala vso prednost beograjskemu Miloševičevemu režimu.
2) Prva Londonska konferenca – razširjena konferenca o bivši Jugoslaviji od 26.8.1992 do 27.8.1992.
Sklicala GB, kot predsedujoča EU. Udeleženci: republike SFRJ, države EU, ZDA, Kitajska, Rusija, Japonska, Kanada, ČSR (kot predsedujoča KEVS), Turčija (v imenu Svetovne islamske konference) in sosede Avstrija, Madžarska, Romunija, Bolgarija, Albanija.
Podlaga za sklepanje: Resolucija VS OZN 242 iz leta 1967 – vojna na Bližnjem vzhodu – temelji za posredovanje.
Konferenca je bila fiasko. Na silo izglasovano 13 načel, ki so v bistvu pomenili podlago za nadaljevanje vojne.
Slovenijo zanimajo tale načela:
– mednarodna skupnost ne priznava s silo pridobljenih ozemelj
– obsodba etničnih čiščenj
– države nastale na ozemlju SFRJ bodo priznale medsebojne meje
– države nastale na ozemlju SFRJ bodo rešile problem dediščine
Konferenca je ustanovila Izvršni odbor, ki bi nadaljeval delo konference za bivšo Jugoslavijo. V odboru:
– trojka EU
– trojka KEVS
– predstavnik stalnih članic V OZN
– predstavnik islamskih držav
– dva predstavnika sosednjih držav
– lord Carrington
Tudi ta konferenca je le še pospešila razmah vojne.
3) Druga Londonska konferenca 20. in 21. julija 1995
Zunanji in obrambni ministri NATO, Rusije in predstavniki OZN so se v palači Leicester house v Londonu sestali zaradi BiH. Polom. V bistvu je konferenca legalizirala “Srebrenice”, zato protestno odstopil Mazowiecki, posebni odposlanec OZN za človekove pravice.
4) Ženevska konferenca 7. in 8. septembra 1995.
Udeleženci Hrvaška, BiH, ZRJ in kontaktna skupina brez Italije (spor zaradi sedeža za mizo!!!)
Konferenca reševala problem v BiH in spodbudila nova vojna žarišča.
Vsi nadaljnji sestanki vključno Dayton so imeli omejen predmet obravnave.
SKLEP
Dejstvo je, da v zadevi vojne na območju bivše Jugoslavije ni bilo nobene mirovne konference. Konference, ki so se dogajale, so se ukvarjale s parcialno problematiko, niso zaznale dejanskega stanja in so napačno ugotavljale dejstva. Posledica vsake teh konferenc je bilo le še nadaljevanje in zaostrovanje spopadov.
To, da mirovne konference po prekinitvi oboroežnih spopadov na območju bivše Jugoslavije doslej ni bilo, in da so vsi parcialni dogovori in sporazumi doslej temeljili na napačno ugotovljenih dejanskih stanjih in sprevrženo prikazanih dejstvih, je bistveni generator ohranjanja stanja, ki grozi vsak čas z obnovitvijo oboroženih spopadov.
UTEMELJITEV NUJNOSTI IZVEDBE MIROVNE KONFERENCE O BIVŠI JUGOSLAVIJI
To, da evidentno mirovne konference o bivši Jugoslaviji doslej še ni bilo, in da to dejstvo povzroča permanentno nevarnost obnovitve vojaških obračunavanj, samo po sebi kliče k taki konferenci. Posebej pa je potrebno tako konferenco organizirati zaradi napačno ugotovljenih dejstev in nekonsistentnih odločitev.
Tako je 20. decembra lord Carrington vprašal Badinterjevo komisijo ali ima srbski narod, kot konstitutivni narod Jugoslavije pravico do samoodločbe in ali so notranje meje med Srbijo, Hrvaško in BiH meje v okviru internacionalnega prava. Badinterjeva komisija je odgovorila, da imajo Srbi pravico do identitete, ne pa do odcepitve, in da v skladu z ustavo 1974 nosilci suverenitete niso narodi marveč republike, ki se lahko med razpadom države ločijo po načelu “uti possidetis” od zvezne države. Sklicevali so se na primer Burkina Fasso in Malija.
Mnenju komisije je botrovala bojazen zarad procesa razpadanja Sovjetske zveze. Komisija je tudi dopustila možnost, da se republike po svoje dogovorijo.
Takemu sklepu komisije Slovenja ni ugovarjal, ker je škodoval Srbiji, četudi je neposredno koristil Hrvaški, ki je s tem sklepom legitimirala svoje ozemeljske pridobitve od 1918 naprej.
Nedvomno je bila na ta način Republika Slovenija obravnavana kot talec tako Jugoslavije kot Rusije.
Badinterjeva komisija je tudi ugotovila, da Jugoslavija razpada. temu sta ogorčeno ugovarjali Srbija in Črna gora, ki sta se sklicevali na lastno državnost in trdili, da gre pri odcepitvi drugih republik za secesijo.
Sklep Badinterjeve komisije o možnem priznanju republik bivše Jugoslavije je dopuščal takojšnje priznanje le Slovenije in Makedonije. Za Hrvaško je komisija terjala ureditev problema manjšin, za BiH pa, da ni nedvoumno izkazana volja prebivalstva.
Navedeno razkriva vso zmedo in nekompetenco udeleženih pri odločanju o krucialnih vprašanjih usode celih narodov. Zaradi površnosti in nestrokovnosti, nespoštovanja mednarodnopravno relevantih dejstev so pognali prebivalstvo leta 1918 nastale državne skupnosti, ki se je znašlo v procesu razreševanja ob ustanovitvi zvezne države in v času njenega obstoja nastalih problemov, v krute secesijske vojne.
Badinterjeva komisija ni znala razbrati niti svojega lastnega sklepa o razpadu države, ki pod nobenim pogojem – razen, če se odeleženci drugače dogovorijo – ne more razpasti drugače, koz je nastala. Ker je s svojo odločitvijo dala krila ozemeljskim apetitom Zagrebških oblastnikov, je tako povzročila katastrofo na Hrvaškem in v BiH. Da ni prišlo do totalne vojne z vključitvijo Republike Slovenije, gre zasluga izključno Sloveniji, ki državnosti in ozemeljske celovitosti svojih zgodovinskih dežel, s katerimi je vstopila v državno združbo pod imenom Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev leta 1918, ni hotela zavarovati s pomočjo krvave vojne. To pa seveda pod nobenim pogojem ne more pomeniti, da s takim ekspanzionizmom sosednje države soglaša in rezultate vojnega, civilnega in genocidnega nasilja v tej smeri sprejema kot gotovo dejstvo.
Različni sklepi Badinterjeve komisije in drugih gremijev, ki so se dotlej ukvarjali s problemi razpadajoče države, pritrjujejo videnju, da so vsi po vrsti četudi v marsičem korektno in pravilno razmišljali, povsem napačno sklepali. V zadevi razpada Jugoslavije, ki ga je Badinterjeva komisija dokončno ugotovila, ni mogoče uporabljati kriterija ustave 1974, saj znotraj neke državne tvorbe nastali novi subjekti, nimajo državnopravne subjektivitete, posebej, če je omenjena ustava sploh ne predvideva. Tako ni nobenega legalnega ukrepa, ki bi tistim delom skupne države, ki so imeli državno subjektiviteto v trenutku združitve v Kraljevino SHS, to subjektiviteto odvzel ali ukinil. Državnopravni subjekti ob nastanku Kraljevine SHS pa so bili izključno Srbija, Črna gora in slovenske dežele, ki so se v okviru Države SHS pridružile novi državi. Zato sta Srbija in Črna gora utemeljeno ostro protestirali glede tega sklepa Badinterjeve komisije, in vztrajali, da gre pri republikah za secesijo. Pozabili sta – očitno, ker s Slovenijo nista imeli nobenega spora – da more edina razen njiju Republika Slovenija izstopiti iz zvezne države, kamor je kot subjekt s svojimi deželami vstopila leta 1918.
Na takih nepravilnih, nedoslednih, nepravnih ugotovitvah in sklepih temelječe odločitve, ki so poskusile legitimirati mnoge nelegalne, nasilne in na genocidu temelječe ozemeljske pridobitve zlasti Republike Hrvaške, so mednarodni gremiji, ki so doslej delovali in ukrepali na območju razpadle Jugoslavije, povzročili ne le številne krivice in nepravilnosti, marveč in predvsem vzpostavile trajno žarišče napetosti in konfliktov, ki morejo vsak hip sprožiti obnovitev vojne.
ZATO JE NUJNO IN TAKOJ TREBA PRISTOPITI K ORGANIZIRANJU MIROVNE KONFERENCE O BIVŠI JUGOSLAVIJI. Le tako je mogoče popraviti napačne dosedanje odločitve, zaustaviti šovinisitične in genocidne sile pri njihovem razdiralnem delovanju in ozemeljskem ekspanzionizmu in vzpostaviti na ozemlju razpadle Jugoslavije območje miru, stabilnosti in propulzivnega razvoja.
OPOZORILO:
Od številnih sklepov Prve londonske konferenca je za Slovenijo silno pomemben sklep:
“mednarodna skupnost ne priznava s silo pridobljenih ozemelj” – kar pomeni, da Hrvaška ne more ohraniti delov slovenskih dežel Primorske in Slovenske krajine, ki si jih je pridobila z nasiljem, prevaro (policija, “začasne mejne točke”… tako v Istri kot ob Muri) in genocidom (poboji Slovencev v Istri, v Medmurju in na Gorjancih).
Andrej Lenarčič
1. januar 2010