Slovenske dežele so bile vedno države z vso avtonomijo. Tako so poleg lastnih diplomatov – npr. Herberštajn, dokler ni sprejel ponudbe cesarske dvorne komore – imele tudi lastno vojsko. Dobro je vedeti, da je krajnski parlament (Deželni stanovi) znamenitega svobodnjaka, (po nemškoFreiherr) Janeza Vajkarda Valvazorja, ljubljanskega meščana in šentjakobskega farana, imenoval za poveljnika dolenjskih strelcev. Kmalu je svoje vojaške sposobnosti lahko dokazal v Slovenski krajini ob Rabi. Tam je pri Monoštru (St.Gothard) ob Rabi premagal uporne Madžare. V zahvalo je v Ljubljani pri svoji farni cerkvi sv. Jakoba postavil Marijino znamenje in nanj vzidal ploščo s spominskim besedilom. Po potresu 1895 so območje preuredili, znamenje prestavili, potem pa ga je Plečnik predelal v današnjo monumentalno stebrno kompozicijo. Spominska plošča, ki pripoveduje o razlogu za nastanek spomenika, pa je skrita, vzidana v cerkveni veži pod zvonikom Šentjakobske cerkve. (Je morebiti bilo komu veliko do tega, da "izdajalska" plošča izgine izpred oči javnosti? Pa ni bilo škoda denarja za zelo drago rekonstrukcijo spomenika? Kdo ve…)
Prav ta čas, ko politiki in mednarodni pravniki radi ponavljajo pojem "uti possidetis", ni odveč povedati, da prav ta Valvazorjeva zmaga na slovenski pomurski in porabski zemlji utelešuje to staro pravilo: Z vojaško zmago je bila vnovič potrjena pripadnost Slovenske krajine, četudi je bila znotraj Ogrske, drugim slovenskim deželam.
