ŠENTFLORJANARSKE IZVIRNOSTI
Prav gotovo je prva med šentflorjanarskimi izvirnostmi popolna pozaba lastne nacionalne identitete. Ne le, da je narodnobuditeljsko navdušenje in reševalna akcija na Balkan rodila nacionalno kataklizmo in šele po sto letih z "drekarijo" (F. Bučar) zaznamovano osamosvojitev ostanka ostankov, enako ponosno s(m)o Slovenci zradirali tričetrt lastne preteklosti.
Ni danes več presenečenje, če kdo iz strokovne elite posmehljivo navrže kakšno žaljivo o nekih "deželah". Pri tem ne pomaga,da bi vsak količkaj zdrav razum zbodlo, čemu neki bližnji sosedje z one strani mejnih rek tako pogosto pejorativno poudarjajo "deželo", pa Krajnciitd. Mar ni to morebiti izraz zavisti?
Slovenske "dežele", vojvodine so vedno bile države v polnem pomenu besede. Preživele so epohalne zgodovinske prevrate, pokopali so jih nazadnje tisti, ki so jih imeli v lasti, ki so zaradi njih obstali, pa so se jim odpovedali. Menda se je v dežele priselil neki šovinizem – pa so raje domovino zapustili, namesto da bi se spoprijeli z nadlego. Sesekljali so Koroško,Štajersko, Slovensko krajino. Primorsko je – farsično – ohranil celovito laški rasistični okupator. Niti sicer kratkočasni nemški upravljač"Küstenlanda" ni cefral. Razkosali smo sami končno še ta zadnji ostanek celovite slovenske dežele in ga več kot polovico šenkali grabežljivcu.Danes menda nekaj jadikujejo nekateri. Pa spet ne zaradi bistvenega, zaradi vedno celovite primorske slovenske dežele in njenih meja, marveč zaradi neke krajevne skupnosti (in morebiti zaradi tetinega vikenda z lužico pred njim) in si domišljajo, da bo kak mednarodni tribunal skrbel za našo lokalno samoupravo…
Glede državnosti slovenskih dežel/vojvodin, po dedni dinastiji katere člani so sedali na knežje kamne in vojvodske stole imenovane tudi Dedne dežele, je morebiti najbolj indikativna zgodba ukinitve Rimskega cesarstva in razglasitve Avstrijskega cesarstva.
Napoelon je razsul in zradiral Sveto rimsko cesarstvo. Habsburgi so tako izgubili zveneči naslov cesarja. Ostal jim je "le"nadvojvodski naslov, kar pa samopašnim dinastom ni bilo dovolj. Zato je Franc II., sicer kralj Češke in Ogrske in nadvojvoda Dednih dežel, 10. avgusta 1804 sporočil Državni konferenci (Regensburg), da bo privzel dinastični naslov"cesar Avstrije". V pripravljenem patentu pa je bilo posebej poudarjeno, da gre za dinastični naslov, ki v ničemer ne posega v državnopravno strukturo posameznih dednih dežel! Cesarsko dostojanstvo je namreč pripadalo dinastiji in ne ozemljem/državam, ki so jim člani dinastije vladali. "Dinastija predstavlja v posesti naših neodvisnih držav po državnem pravu še naprej njihov edini vezni člen!"
Cesarski naslov je dinastija slovesno razglasila 7. decembra1804. leta. Državnost dežel je ostala torej nedotaknjena, in je preživela vse poskuse centralizacije in absolutizma. Še tik pred koncem monarhije je zadnji cesar, Karl I. v svojem Manifestu razglasil pravico Dednih dežel, da se po svoje razdružujejo odn. združujejo.
Potem pa so državljani teh dežel svojo identiteto in državnost potopili v neki fantomski balkanoidni "troedinoplemenski" kloaki. In so na svojo identiteto in državnost pozabili ob razpadu balkanske združbe, in bodo očitno vajo ponovili tudi na koncu prvega desetletja tretjega tisočletja.
Se je res dovoljeno kar trikrat zapored v enem stoletju tako ponorčevati iz zgodovine in iz samih sebe? Je mogoče, da ima zgodovina toliko potrpljenja? Raja – tako kaže – vse prenese, če sploh še kaj čuti. Da bi se še česa zavedala, ni opaziti.
Andrej Lenarčič
29- maja 2010